GLASILO SOCIALISTIČNE ZVEZE DELOVNEGA LJUDSTVA ZA POMURJE
Loto VIII. — Štev. 21
Murska Sobota, 31. maja 1956
Cena din 10.—
Tov. Edvard Kardelj na plenumu Glavne zadružne zveze FLRJ:
POSLOVNE ZVEZE
IN NALOGE
V NAŠEM ZADRUŽNIŠTVU
Na plenumu Glavne zadružne zveze FLRJ v Beogradu so dokaj obširno razpravljali o zadružni politiki na podeželju. Določili so nove naloge na tem področju. Tehten prispevek k razpravi je dal tudi podpredsednik Izvršnega sveta FLRJ tor. Edvard Kardelj, ki je med drugim dejal:
— Po mojem mnenju sta pospeševanje in socialistična preobrazba kmetijstva enoten problem, ki ga kot takšnega edino lahko obravnavamo. Strinjam se s tem, da bi bilo nesmiselno govoriti o socialistični preobrazbi vasi zunaj boja za pospeševanje kmetijske proizvodnje. Enako škodljivo pa bi bilo tudi govoriti o pospeševanju kmetijske proizvodnje brez orientacije na to, da hkrati spreminjamo tudi družbene odnose v kmetijstvu.
Ko je govoril o strokovnih razpravah, v katerih je težnja za tem,
da je zdaj glavno pospeševanje kmetijske proizvodnje, a socialistične naloge pa bomo obravnavali pozneje. je poudaril, da bi ta pot pomenila prepuščanje vasi njeni lastni stihijski, socialni in ekonomski diferenciaciji, da bi tako na široko odprli, vrata kapitalistični stihiji ali krepitvi dela privatnih kmetijskih proizvajalcev na račun šibkejših, potem pa je nadaljeval:
— Vsakomur je jasno, da naša socialistična družba ne more dovoliti takšnega tveganja na vasi ne s političnega, ne z ekonomskega stališča. Prvič, socialistična družba se ne more odreči zaščiti malega kmečkega proizvajalca pred takšno vrsto kapitalističnega izkoriščanja, drugič pa bi nas privedla takšna pot do zaostritve razrednih protislovij na vasi in bi resno ogrožala politično stabilnost, s tem pa zavila ves razvoj v naši deželi... Mi tudi z gledišča boja za povečanje proizvodnje ne bi ničesar pridobili od takšne poti. Povečana akumulacija bi šla večinoma za standard neznatnega števila bogatih kmetov, samo delno pa v investicije za pospeše-
vanje proizvodnje. Nobenega dvoma ne more biti. da lahko preko zadrug in zadružne akumulacije dosežemo, da pojde mnogo večji del akumulacije v kmetijstvu in sicer podružbljene — za pospeševanje kmetijstva samega.
Po besedah tov. Kardelja, je potrebno posvečati največjo pozornost združevanju individualnih kmetijskih proizvajalcev prek postopnega podružbljenja osnovnih proizvajalnih sredstev, prek čedalje večje razdelitve teh sredstev v splošnih zadrugah in družbenih podjetjih. Tov. Kardelj pravi:
— Zdi se mi. da pri nas, kadar govorimo o socializmu na vasi. dostikrat preveč govorimo o zemlji. Brž ko pa začnemo govoriti o zemlji, pride do konfliktov z individu-
alnim kmetijskim proizvajalcem in z njegovo miselnostjo, ki je še zdaj tradicionalno vezana na individualno zemljiško lastnino. In tako brez potrebe stopicamo na mestu, čeprav imamo mnogo možnosti, da vse te procese pospešujemo in usmerjamo. Zdaj je torej mnogo važnejše, da razpravljamo o lastnini nad stroji  i n  d r u g i m i  osnovnimi proizvajalnimi sredstvi. Ko govorim tu o proizvajalnih sredstvih, ne mislim samo na traktorje, marveč tudi na druge stroje in lažjo mehanizacijo, na razna prevozna sredstva, na sredstva za drobno predelavo, na oplemenilne postaje, na semensko službo, središča za zaščito rastlin, skladišča, kleti itd.
(Nadaljevanje na 2. strani)
PREDSEDNIK REPUBLIKE
MARŠAL TITO
bo obiskal Sovjetsko zvezo
Kakor poroča agencija Tanjug bo predsednik FLRJ odšel na uradni obisk v Sovjetsko zvezo, v soboto, 2. junija, kjer bo ostal tri tedne. V tem času bo predsednik Tito obiskal poleg Moskve še več drugih mest v notranjosti Sovjetske zveze in se seznanil z delom raznih znanstvenih ustanov. industrijskih objektov, kulturnih institucij itd. Kakor predvidevajo. bodo imeli med obiskom jugoslovanski in sovjetski voditelji več razgovorov.
S predsednikom Titom in njegovo soprogo bodo Sovjetsko zvezo obiskali: podpredsednik Zveznega izvršnega sveta Edvard Kardelj, državni sekretar za zunanje zadeve Koča Popovič, član Zveznega izvršnega sveta Mijalko Todorovič, predsednik Izvršnega sveta LR Hrvatske Jakov Blaževič in drugi.
DOGODKI ZADNJIH DNI
V	zadnjem tednu ni bilo kakšnih posebno velikih mednarodnih zapletljajev, ki bi kakorkoli spremenili sedanji položaj. Verjetno je povzročil še največ hrupa in različnih komentarjev nedavni odstop francoskega državnega ministra MendèsaFrancea. Vzrok za odstop tega radikalnega ministra in nekdanjega ministrskega predsednika ter rešitelja francosko-indokifajske krize je trenutno največja francoska skrb — Severna Afrika, oziroma konkretno Alžir. Kljub črnim napovedim pa odstop Mendèsa-Francea ni zapletel situacije, prav tako tudi ni sprožil kakšnih posebnih kriz v vladi. Sam Mendès-France je izjavil, da je odstopil iz osebnih razlogov. Zato je razumljivo, da je doživel več napadov v francoskem tisku, med katerimi je tudi komunistični »Humanité«. Odstop Mendèsa-Francea pa ni niti rešil. niti preveč poslabšal alžirske krize, slejkoprej je to vprašanje ostalo odprto. Kakor poročajo časopisne agencije, namerava Egipt predložiti Varnostnemu svetu alžirsko vprašanje v razpravo, medtem ko Indija ni za tako rešitev vprašanja. Boji v Alžiru se še nadaljujejo, Francija pa pošilja neprestano nove čete rezervistov na to celino. Poročajo. da je med vojaki na več krajih prišlo do odkritega upora.
Tudi na Cipru se pasivni in aktivni odpor nadaljuje. Ni skoraj dneva, da ne bi bilo žrtev. Največja ironija pri vsej stvari je v tem. da nastopajo Angleži kot pomirjevalci med predstavniki obeh nacij. Grkov in Turkov, med katerimi pride večkrat do krvavih obračunavanj! Tudi v grški vladi je prišlo do sprememb. Odstopil je minister za zunanje zadeve Teotokis, ki ga je zamenjal dosedanji minister za kmetijstvo Evangelos Averof. Do odstopa je prišlo zaradi preveč popustljivega stališča zunanjega ministra do Anglije v ciprskem vprašanju.
V	nedeljo in v ponedeljek so imeli v Italiji občinske volitve, pri katerih ni prišlo do nikakega navala ali zastoja. Volivni rezultati sedaj, ko to pišemo, še niso znani. Znana pa je propaganda, ki je bila precej živčna, kakor je volivna propaganda na zahodu ob vsakih volitvah.
Tudi obiski se še naprej nadaljujejo. Tako je predviden obisk ameriških oficirjev v Sovjetski zvezi, Jugoslavijo pa bo jeseni obiskal indonezijski predsednik Sukamo. Med pomembne in zanimive obiske je treba šteti tudi obisk generalnega sekretarja italijanske Komunistične partije Togliattija, ki se mudi v Beogradu. kjer ima razgovore z najvišjimi voditelji Zveze komunistov Jugoslavije.
Iz Zahodne Nemčije se je vrnil v domovino državni sekretar za gospodarstvo Svetozar Vukmanovič. Njegovo poslanstvo se je izkazalo kot koristno, zlasti o gospodarskem oziru. Nadaljnje razgovore o tesnejšem gospodarskem sodelovanju med Zahodno Nemčijo in Jugoslavijo bosta vodili obe gospodarski delegaciji v Beogradu v najbližji prihodnosti.
Okrajni družbeni načrt in proračun sprejeta
Nenehne izpopolnjevanje proizvodnega procesa in dobre gospodarjenje
bo omogočilo uresničitev družbenega načrta
Pretekli petek so razpravljali člani okrajnega zbora in zbora proizvajalcev OLO M. Sobota o okrajnem družbenem načrtu in proračunu za letošnje leto. Seje so se udeležili tudi zvezni in republiški ljudski poslanci. O družbenem načrtu je poročal predsednik Sveta za gospodarstvo pri OLO tov. Rado Pušenjak, z letošnjim proračunom pa je seznanil ljudske odbornike tov. Branko Zadravec, predsednik Sveta za splošno upravo in proračun pri OLO M. Sobota. Po nekaterih dopolnitvah sta bila tako družbeni načrt kakor proračun soglasno sprejeta.
Na povečanje družbenega proizvoda bo vplivala tudi letos predvsem industrijska proizvodnja predmetov za široko potrošnjo. V tem smislu predvidevata porast proizvodnje predvsem podjetji »Panonija« v M. Soboti in »Žica« v Ljutomeru. Proizvodnjo bodo zvišale še opekarne in to predvsem tako. da bodo odpravile ozka grla v proizvodnji. Že v prihodnjih letih bodo podjetja gradbenega materiala izvedla večja investicijska dela kot so rekonstrukcija, sušilnice in nabava modernih strojev in naprav. Na ta način se bo kapaciteta nekaterih opekarniških obra-
tov podvojila, razen tega bodo izdelki mnogo boljši, sodobnejši in cenejši. Krepitev dejavnosti industrije gradbenega materiala je potrebna tudi zaradi načrtnega varčevanja z gradbenim lesom. Ta smotrnost se bo uveljavila že z letošnjim družbenim načrtom, ki ne predvideva zvišanja proizvodnje v lesni stroki.
Tekstilna industrija, ki jo v glav-
nem zastopa tovarna perila »Mura«, bo povečala proizvodnjo za 17 %. Tak proizvodni učinek bo dosežen predvsem zaradi tega, ker je pri Muri letos začela obratovati nova prikrojevalnica.
Letos je predviden v kmetijstvu enak obseg fizične proizvodnje kot lani. Kljub upoštevanju tehničnih, ekonomskih in organizacijskih ukrepov, ki bodo bistveno vplivali na razvoj kmetijstva, ne bo delež kmetijstva pri realizaciji družbenega načrta nič večji kot lani. To pa predvsem zato, ker je bila lanska letina izredno dobra. Vendar ima kmetijstvo v Pomurju ugodne perspektive. Sorazmerno dobro razvita živinoreja, ki daje kmetijskim gospodarstvom polovico celotnega dohodka, narekuje v čim krajšem času še večji pridelek krmnih rastlin ter izboljšanje kakovosti strukture zemlje. Gnojilni poskusi, ki jih je izvedla OZZ. so pokazali, da je na vasi povpraševanje za umetnimi gnojili iz
leta v leto večje, ne glede na sektor lastništva. Tako je bilo leta 1939 porabljenih na območju današnjega murskosoboškega okraja 1460 ton, leta 1952 2860. leta 1954. 7251 in lani 9050 ton različnih umetnih gnojil. Z gnojilnimi poskusi bo treba še nadaljevati ter ugotavljati najprimernejše obroke za posamezna zemljišča. S sredstvi skladov bo mogoče letos v kmetijstvu opraviti marsikaj, kar bo pripomoglo k uspešni izvedbi družbenega načrta v celoti.
LETOS PRECEJŠEN POUDAREK NEGOSPODARSKIM INVESTICIJAM
Celotni obseg investicij v našem okraju se bo letos kljub povprečno
znižanemu obsegu celotnih investicij v državnem merilu znatno povečal. Glavni viri sredstev za finansiranje investicij pa ne bodo pritekali iz splošnega ali republiškega investicijskega sklada, temveč iz amortizacijskih in investicijskih skladov podjetij ter iz lokalnega investicijskega sklada. Razen 15 % kmečke dohodnine ter zemljarine, ki se bo porabila izključno za investicije v kmetijstvu, bodo iz okrajnega investicijskega sklada na razpolago tudi sredstva za elektrifikacijo podeželja in to v višini 20 milijonov, ostanek pa za investicije v industriji, trgovini, gostinstvu in obrti.
Močan bo letos poudarek na negospodarskih investicijah. Sredstva za to dejavnost bodo omogočili predvsem stanovanjski skladi občin v obliki kreditov za zidanje stanovanjskih hiš zlasti družbenega, zadružnega, delno pa tudi privatnega sektorja.
(Nadaljevanje na 2. strani)
Videm ob Ščavnici — sedež ene izmed občin murskosoboškega okraja.
(Foto Kološa)
Z oljčnega zbora Okrajnega odbora ZVVI M. Sobota:
Sodelovati moremo na vseh področjih družbenega življenja
Pred nedavnim je bil v Murski Soboti v dvorani hotela Zvezda občni zbor Okrajnega odbora ZVVI za murskosoboški okraj. Zbralo se je okrog 60 delegatov — invalidov iz vseh krajev naše pokrajine. Občnega zbora se je udeležil tudi predsednik Glavnega odbora ZVVI tov. Franc Krese — Čoban.
V razpravi po poročilih so na občnem zboru predvsem ugotovili,
da je ponekod sodelovanje članov invalidske organizacije pri družbenem upravljanju prešibko. Sodelovati bi morali predvsem v tistih občinskih svetih, ki imajo opravka z mladino, saj je še vedno precej partizanskih sirot in otrok žrtev fašističnega nasilja, ki se še ne preživljajo sami. Skrb za to mladino je prvenstvena naloga slehernega invalida, posebej pa še občinskih organizacij ZVVI.
Pri ustanavljanju komun se je pokazalo, da je uveljavljanje invalidov odvisno predvsem od aktivnosti posameznikov. V nekaterih občinskih ljudskih odborih, kjer so v družbenem samoupravljanju zastopani invalidi so se pokazali tudi temu primerni uspehi, na drugi strani pa so člani ZVVI lažje prodrli tudi s predlogi, ki so se nanašali pred vsem na delo in življenje invalid-
skih organizacij. Razen v občinskih svetih pa je tudi SZDL torišče dela invalidov.
Na tem prvem občnem zboru novega okraja se niso pomenili člani ZVVI samo o svojih osebnih in organizacijskih težavah. Razpravljali so tudi o naši splošni gospodarski problematiki. Končno so sklenili, da bodo letos krepkeje sodelovali na vseh področjih družbenega življenja.
Oblaki se zbirajo: nevihte so vsakdanji pojav letne dobe, v katero se pomikamo.
(Foto Kološa)
V Pomurju bodo ustanovili Klub kulturnih delavcev
Prihodnji četrtek, 7. junija t. l., se bodo v Murski Soboti zbrali kulturni delavci Pomurja na svoj prvi ustanovni občni zbor, ki bo v sejni dvorani Ob LO v soboškem gradu, ob 15. uri. Novi klub bo imel nalogo povezovati med seboj vse kulturne delavce Pomurja, se seznanjati s kulturnimi dogodki doma in v sve-
tu. zavzemati stališča do posameznih kulturnoznanstvenih vprašanj, še posebej pa bdeti nad kulturnim življenjem in delovanjem v Pomurju. Iniciativni odbor vabi vse kulturne, znanstvene, politične in druge javne delavce, da se v čimvečjem številu udeleže ustanovnega občnega zbora.
S posvetovanja predsednikov kmetijskih zadrug v Murski Soboti
Mnenje: ENOTNA POSLOVNA ZVEZA
Razprava o organizaciji zadružne kmetijske službe se je pričela tudi v Pomurju. Okrajna zadružna zveza bo ostala še naprej kot politično-instruktažno-revizijski organ, ki bo usmerjal zadružno politiko v okraju in zadrugam tudi strokovno pomagal, po prvih predlogih vodstva OZZ pa naj bi ustanovili tri ali štiri specializirane poslovne zveze: prvo za odkup in predelavo lesa s perspektivo, da bo prevzela postopoma tudi posle obnove in varstva zadružnih in zasebnih gozdov, drugo za mehanizacijo kmetijstva (skrbela bi za pravilno razporeditev mehanizacijskih sredstev v okraju, njih vzdrževanje in popravilo, zato bi ji pridružili tudi servisno službo — Agroservis v Ljutomeru in M. Soboti), tretjo za poljedelstvo, semensko službo, živinorejo, sadjarstvo in vinogradništvo, ki bi se bavila z odkupom poljskih in drugih pridelkov ter bi delovala tudi v smeri pospeševanja teh kmetijskih strok, in še četrta varianta, da bi iz tretje izločili živinorejo in za to stroko ustanovili posebno poslovno zvezo, v katero bi se vključila tudi predelovalna podjetja (soboški »Vetserum«, obrati za predelavo mesa in mleka itd.).
Predlagane poslovne zveze bi na svojih področjih delovale v dveh
smereh: skrbele bi za razvoj in napredek njim zaupanih kmetijskih strok, v imenu svojih članic - zadrug pa bi opravljale tudi odkupnoprodajne komercialne posle v zvezi z ustreznimi izdelki ali pridelki. S kmetijskimi zadrugami, ki bodo še naprej ostale osnovne celice za
povezovanje zasebnih gospodarstev z družbenim sektorjem kmetijstva, najvažnejši gospodarski činitelj in odkupovalec kmetijskih pridelkov na vasi, bi poslovne zveze poslovale na odprtem računu, kar pomeni, da
bi se njihov dobiček stekal v določene sklade kmetijskih zadrug, oziroma. da bi ga z zadrugami v določenih časovnih razdobjih obračunavale tako, da bi določeni del (o tem bi sklepala skupščina OZZ) ostal v njenih skladih za nemoteno delovanje in poslovanje. Bistvo pri tem je: krepitev gospodarskih
pozicij kmetijske zadruge na podeželju. zbiranje dohodkov od odkupa v namenskih zadružnih skladih za pospeševanje kmetijstva in krepitev zadružnih proizvajalnih sredstev.
Pomembna naprava podjetja Nafte
pri Lendavi: velik vodni rezervoar (O vrtalcih nafte pišemo na 3. strani).
(Foto Kološa)
Poslovne zveze in naloge v našem zadružništvu
(Nadaljevanje s 1. strani)
—	Proces neposrednega povezovanja individualnih kmetijskih gospodarstev s socialističnim sektorjem kmetijske proizvodnje in sploh proces razvoja na vasi moramo usmerjati na pot krepitve družbenih fondov v kmetijski proizvodnji, kajti tak razvoj bo v posameznih etapah prinašal tudi ustrezne socialistične organizacijske oblike — je dejal tov. Kardelj in nadaljeval:
—	Ta problem smo začeli letos obravnavati preko določenih kmetijskih fondov, ki bodo v rokah zadrug in njihovih poslovnih zvez, kakor tudi komun in okrajev, njihove izvore pa načelno določa družbeni plan. Na podlagi teh fondov in kreditov bodo zadruge postopoma dobile sredstva za proizvodnjo, vključile se bodo v proizvodnjo na ustrezen način, z organizacijo odkupa, z sklepanjem raznih proizvodnih pogodb s kmeti, z dohodki od storitev itd., dobile bodo sredstva za stalno večanje teh fondov.
...Zelo pomembni so napori zadrug in zadružnih poslovnih zvez za čimvečji odkup kmetijskih pridelkov, pri čemer mora splošni gospodarski mehanizem zagotoviti načelo, da bodo prišle zadruge do večjih sredstev, če več odkupijo in dosežejo nižje odkupne cene. Razen tega je treba zagotoviti, da bomo del razlike med odkupno in prodajno ceno vrnili kmetu kot ristorno ali v drugačni obliki, ker je tu nujno potreben stimulus za krepitev vloge zadruge v odkupu, za krepitev zadružnih, t. j. družbenih fondov.
Ko je tov. Kardelj govoril o splošni kmetijski zadrugi, je dejal, da ne sme biti zaprta ustanova; zadruga ni kolektivna privatna organizacija, marveč organizacija socialističnega kmetijstva, prilagojena privatni zemljiški lastnini v procesu njene transformacije preko postopnega podružbljenja proizvajalnih sredstev. O poslovnih zvezah pa je dejal:
— ... Take zveze so nujno potrebne za uveljavljanje politike, o kateri razpravljamo ... povsod tam. kjer imamo opraviti z neposrednim organiziranjem individualnih kmetijskih proizvajalcev, kakor tudi za samo kmetijsko proizvodnjo, pa tudi za predelovalno dejavnost in odkup.
In na drugem mestu:
—	Poslovna zveza mora biti v vsakem primeru močna, ekonomska organizacija. Poslovne zveze, ki bi se omejile zgolj na pošiljanje propagandistov in strokovnjakov, da po vaseh poučujejo kmete o agrotehničnih ukrepih, nam niso potrebne. Kajti to nalogo lahko izpolnjujejo strokovne službe in naše zadružne zveze. Poslovne zveze morajo biti prvenstveno neposredni ekonomski organizatorji proizvodnje in odkupa v kmetijstvu. Zato moraio razpolagati z določenimi materialnimi sredstvi, skladi, obrati itd. Če bi imele dobiček, morajo imeti načelno enake obveznosti do družbe, kakor vsako družbeno podjetje. Imamo pa tudi druge možnosti, namreč, da poslovne zveze ne bi imele dobička, marveč da bi se ves dobiček koncentriral v skladu zadrug, tako da bi bili zadružni skladi, ko bi zadruga izpolnila svoje obveznosti do družbe, po sklepu skupščine zadružne zveze obremenjeni z določeno kvoto ali odstotkom za formiranje skladov poslovnih zvez... Poslovne zveze naj se razvijejo kot gospodarski činitelj na vasi. to se pravi, s koncentracijo zbranih zadružnih sredstev v ustreznih skladih jim je treba omogočiti, da bodo lahko delovale kot ekonomska sila. ne pa kot administrator.
Ne gre za omejitev, temveč za smotrno gospodarjenje
(Nadaljevanje s 1. strani) Proračun je sestavljen na osnovi delitve narodnega dohodka, kakršen je predviden z družbenim načrtom. Po določilih družbenega načrta so sredstva razdeljena za nadaljnjo krepitev gospodarstva in za tekoče proračunske potrebe. Tak ukrep vpliva pozitivno na razvoj gospodarstva zato. ker se proračunska potrošnja ne more povečati z odločitvijo posameznih upravnih organov, zlasti pa je važno, da se proračunski izdatki ne morejo večati na račun gospodarske dejavnosti. Proračuni so letos pogojeni z družbenim načrtom, ki odreja delitev dohodka in s tem obseg sredstev za proračunsko potrošnjo. — je med drugim dejal v poročilu o proračunu tov. Branko Zadravec.
Tako predstavlja letošnji proračun iste težnje kot družbeni načrt t. j. varčevanje in smotrno trošenje proračunskih sredstev.
V letošnjem proračunu so skoraj popolnoma izpadle negospodarske investicije, je pa možnost kreditiranja, n. pr. potreb šolstva, iz okrajnega kreditnega sklada. Izdatki za negospodarske investicije bodo znašali letos samo 8 milijonov dinarjev in to nekaj za solo v Petrovcih, ostalo pa za potrebe murskosoboške bolnišnice.
Letošnji družbeni instrumenti postavljajo med gospodarski razvoj naših krajev in proračun izrazito ločnico, ki bo ob vsestranskem in gospodarnostnem delu omogočila hitrejši razvoj gospodarstva.
—jm
„Lepo je v naši domovini biti mlad“
Ta napev mi je prišel na misel, ko sem v imenu Društva prijateljev mladine otvarjal slovesnost sprejema gimnazijske, mladine v pionirsko organizacijo z imenom padlega borca Daneta Šumenjaka.
Na rojstni dan maršala Tita smo v prostorih gimnazijske telovadnice. ki jo je do zadnjega kotička napolnila mladina nižjih razredov, sprejeli 80 dečkov in deklic v pionirske vrste.
Slovesnosti so se udeležili prijatelji mladine, zastopniki organizacij, profesorji in nekateri višješolci. Pionirje sta počastila s svojo prisotnostjo tov. Velnar, predsednik mestne občine, ter tov. Antalič, predsednik gimn. šol. odbora, ki je imel prisrčen slavnostni govor, v katerem je pionirjem prikazal lik dobrega pionirja. Pionirski pevski zbor pod vodstvom prof. Horvatove je zapel venček ljudskih pesmic, ki so nam segle do srca. Nato so k pionirjem pristopili starejši pionirji iz štaba ter jim zavezovali rutice in polagali na glave čepice s pionirskim znakom. Temu slovesnemu dejanju je sledilo še slovesnejše — izročitev dveh praporov. Prvega je poklonilo DPM, drugega pa Zveza ženskih društev. Sledila je zaobljuba pionirjev, ki jo je sprejel in bral najprej predsednik okrajne zveze DPM tov. Pajtler. Po zaobljubi so pionirjem čestitali oba predsednika s predsednikom občine in ravnatelj gimnazije tov. E. Kučan. S pionirsko himno, ki jo je
stoje zapela vsa mladina, je bil zaključen prvi del slovesnosti. V kratkem odmoru so bili novosprejeti pionirji pogoščeni. Nato je sledila pionirska igra.
Vsa prireditev, ki jo je z veliko vestnostjo pripravila prof. Senica, je potekala v najlepšem redu. Ravno tako je mladina z velikim zanimanjem spremljala igro, ki jo je pripravila prof. Zadravčeva s sodelovanjem pri inscenaciji tor. prof. Fr. Vrtačnika.
Vsem sodelavcem te prisrčne slovesnosti v imenu DPM prisrčna hvala.
Prof. Štefan Rous
Smoter novih ukrepov:
Socialistična in gospodarska krepitev
kmetijskih zadrug
Na posvetovanju predsednikov pomurskih kmetijskih zadrug pa se diskutanti niso preveč ogrevali za specializirane poslovne zveze, marveč so se mimo raznih stranskih variant, ki so pri dokončnem predlogu odpadle, zavzeli predvsem za enotno poslovno zvezo za Pomurje, ki bi ustrezno delovala v vseh kmetijskih strokah, ki so zapopadene v predlogih za tri ali štiri specializirane zveze, s predpostavko, da bi pozneje, ko bi si že pridobili nekaj organizacijskih in strokovnih izkušenj, ustanovili teritorialne podzveze (Ljutomer. Lendava. Gor. Radgona) ali pa specializirane podzveze (poljedelstvo in semenska služba, živinoreja in z njo povezana dejavnost, gozdarstvo in predelava lesa, sadjarstvo in vinogradništvo, mehanizacija itd.) Realnost tega predloga so navzoči utemeljevali s tem, da zaenkrat primanjkuje strokovnjakov in osnovnih sredstev za večje število specializiranih poslovnih zvez, da bi tako lažje vodili enotno zadružno politiko v okraju, uspeš-
neje nastopali na notranjem in zunanjem trgu z izdelki predelovalne industrije in odkupljenimi poljskimi pridelki itd. Predlog je po daljši razpravi obveljal kot prvenstven.
V razpravi, ki se še vedno nadaljuje, kar je tudi potrebno, saj gre za izredno važne ukrepe v našem kmetijskem zadružništvu, pa bo treba dodobra proučiti in osvetliti tudi bodoči položaj sedanjih zadružnih trgovskih podjetij (ali naj obdržijo sedanji status z organi delavskega samoupravljanja, ali pa jih reorganizirati tako, da bo delavsko zamenjalo družbeno upravljanje. jih priključiti poslovni zvezi ali pa likvidirati), nadalje, kdo naj bi imel v bodoče prednost pri dobivanju kreditov — poslovna zveza ali kmetijske zadruge (na posvetovanju so se glasovi nagibali za zadruge, kar bo tudi najbrž obveljalo, saj bo terjal to tudi njihov položaj na podeželju), mesto kmetijskih strokovnjakov v novo organizirani kmetijski službi itd. Predstavniki zadrug so bili proti koncentraciji
strokovnjakov v poslovni zvezi, saj bi to lahko privedlo k birokratizaciji te ustanove, kar pa prav gotovo ni namen novih ukrepov. Premeščanje strokovnjakov iz zadrug v poslovno zvezo bi rodilo slabe rezultate, kajti strokovnjak lahko največ koristi s svojimi izkušnjami in znanjem neposredno v kmetijski proizvodnji.
Omeniti pa kaže še dvoje odločitev na sobotnem posvetovanju predsednikov KZ: vsaka zadruga bo letos štipendirala vsaj enega mladega kmetovalca s svojega področja. ki bo obiskoval kmetijsko šolo v Rakičanu ali Podgradju, še pred odkupno sezono pa bo Okrajna zadružna zveza priredila nekajdnevni tečaj za odkupovalce sadja. Oba ukrepa sta za razvoj pomurskega zadružništva izredno važna, saj bodo zadruge tako prišle postopoma do potrebnega nižjega strokovnega kadra, zagotovljena bo polna zasedba naših kmetijskih šol, pa tudi odkup sadja bomo lahko bolj strokovno izpeljali.	-sk
Nastop je opravičil
jubilej »Partizana«
Danes teden je bila v domu Partizana v M. Soboti svečana telovadna akademija v počastitev 64. rojstnega dne Maršala in 35-letnice telesnovzgojnega dela v M. Soboti. Dvorana je bila polna hvaležnih gledalcev, ki so z zanimanjem sledili pestremu telovadnemu programu. Program so sestavljale ritmične vaje, preskoki čez orodje, vaje na dvovišinski bradlji itd. Nastopajoči, predvsem mlajši člani in pionirji, so pokazali nekaj dovršenih telovadnih variacij. Razen nastopajočih samih je treba omeniti in pohvaliti tudi vodje posameznih skupin. Vaje s pionirji je pripravila Marija Gyrkeš, starejše pionirje je vadil Miloš Velnar, vaje z mladinkami na dvovišinski bradlji je pripravila Irena Bizjak, vaje na bradlji z mladinci pa je pripravil Franc Šebjan. Razen teh je treba omeniti kot vodje skupin tudi Anico Tručlovo, Silvo Valpatičevo in Evgena Miholiča.
Splošna sodba, ki so jo izrekli gledalci, je potrdila pomen in tradicijo murskosoboškega Partizana.
Poslovili so se od šole
Zadnjo soboto je bila na soboški gimnaziji majhna svečanost. Letošnji osmošolci in osmošolke so se s tradicionalno prireditvijo poslovili od gimnazije in predali ključe osmega razreda svojim naslednikom — sedmošolcem. Ob petju študentske himne »Gaudeamus igitur« in s posebnim, duhovitim, v prekmurščini napisanem poslovilnem govoru so se na stopnicah gimnazije ob navzočnosti velikega števila dijakov ter profesorjev poslovili od šolskih klopi, da nastopijo novo pot v življenje.
IZ NAŠIH KULTURNO-PROSVETNIH DRUŠTEV
F. Schiler:
„Kovarstvo in ljubezen“
(Uspelo gostovanje Križevčanov v M. Soboti.)
Trojno pohvalo zaslužijo Križevčani: najprej, ker so naštudirali zahtevno delo. klasično tragedijo Friedricha Schillerja Kovarstvo in ljubezen« (znano je, da naša društva raje segajo po komedijah in veseloigrah, pri katerih imajo večji zaslužek in [največkrat] ceneno navdušenje občinstva). Zato je njihova izbira dela pogumna in vredna vsega priznanja. Drugič zato. ker so delo solidno naštudirali, režiral je Jakob Majcen, in tudi v glavnem lepo odigrali. In končno zaslužijo, pohvalo tudi zato, ker so prišli gostovat v M. Soboto.
Goethejev sodobnik Schiller se v svojih delih odlikuje zlasti kot odločen umetniški izpovedovalec resnice in neomajen pristaš svobode in obenem s tem kot sovražnik vsega tistega in vseh tistih, ki resnico in svobodo zatirajo. Tak je Schiller v svojih pesmih in tak je tudi v svojih dramah.
V »Kovarstvu in ljubezni«, tragediji iz 16. stoletja, je jasno vidna ta Schillerjeva osnovna poteza: upor proti družbeni in osebni morali vladajočega sloja. Toda, ker je ta upor individualen, nosilec (Ferdinand) tega upora tragično propade, s seboj pa potegne tudi Luizo. meščansko hči.
Tragedija je zahtevna iz več ozirov: časovna odmaknjenost dejanja, prikaz (sedaj že izumrle) fevdalne družbe in posameznih zastopnikov te družbe. Igralci, ki so bili
določeni za to, so svojo vlogo rešili v glavnem zadovoljivo. Visok, tiranski in nedostopen je bil Majcenov predsednik pl. Walter. Boljši kot predsednik, slabši kot oče. V maski je bil dober, le nekoliko premlad. Skoda, da je motil včasih prehitri, skoraj monotoni govor. Sicer pa je
je bil med najboljšimi, tako Ferdinandov nastop kakor igra takrat nastopajočih.
Dolfek Misja kot dvorni maršal Kalb je podal dobro figuro, motila pa je njegova dialektična izgovarjava. Z zadržano igro. ki je dala bolj slutiti intrigantskega človeka, kakor
pa je to na odru pokazal, je imponiral Jože Gajser kot tajnik Wurm. Edina ženska vloga v tej seriji fevdalcev je bila Lady Milfordova. Interpretirala jo je Giza Blagovič. Treba ji je priznati, da je zadela smisel vloge in bila v svojenwpodajuiiju prepričljiva, čeprav
ji je včasih manjkalo gracije, ki jo ta vloga zahteva.
V drugi skupini, ki je predstavljala tkzv. »nižji« sloj, je Janko Fošner zaigral Luizinega očeta Millerja v glavnem primerno. (V maski premlad.) Njegovo ženo je podala Ivanka Došler zadovoljivo. Zelo zahtevno vlogo Luize (poleg Ferdinanda druga najtežja vloga) je podala Marta Heric z mnogo igralskega smisla in vživetja v tragično osebo, ki jo je morala predstavljati. Nastopila sta še Marica Štrakl kot Sofija, služkinja Lady Milfordove, in Franc Aleksič kot knezov sluga. Zadnji je bil v nastopu pri Lady Milfordovi nekoliko preveč eksploziven, sicer pa v maski in pojavi dober.
Razen igralcem je treba dati priznanje tudi režiji in režiserju, ki je vnesel v igro zlasti tempo, dinamiko. s katero se naši amaterski odri ne morejo ravno pohvaliti. (Ponovno omenjam skupinski prizor v Millerjevi sobi!) Dobro je tudi rešil problem inscenacije, ki je preprosta, enostavna, a primerna. Igralci so se tudi nevsiljivo kretali po odru in, skratka, točno vedeli, kaj hočejo.
Obleke in kostume je oskrbela Giza Blagovič ter so bili primerni.
Sobotno gostovanje KUD »Tone Magdič« iz Križevec pri Ljutomeru štejem kot lep in razveseljiv kulturni dogodek v soboškem ne preveč pestrem kulturnem življenju.
Franc Šrimpf
Cankarjev »Martin Kačur« v izvedbi M KUD »Štefan Cvetko« v M. Soboti — uprizoritev 6. IV. 1956
(Foto Kološa)
prepričljivo podal lik, ki ga avtor zahteva.
Na Ferdinandu (Tone Slavič) leži precejšnja teža dejanja. Ustrezal je kot pojava, nekoliko je bil okoren kot ljubimec, dober pa v svojem odnosu do očeta. Prizor v Millerjevi sobi. ko pride njegov oče,
POMURSKI VESTNIK, 31. maja 1956
2
Cene, kakovost in varčevanje
Tri stvari, s katerimi so se spoprijeli v ljutomerski Konfekciji
V marsikaterem našem podjetju je še tako: ob cesti velik napis, podjetje to in to itd., delavnic pa, ki bi jih človek pričakoval in kakršne si predstavlja, ni in ni. Tako nekako je tudi z ljutomersko Konfekcijo. Komaj da sem našel upravo; še bolje rečeno, pokazal mi jo je direktor podjetja, s katerim sva se tako slučajno srečala na hodniku. — Veste, pravkar smo dobili nekaj novih prostorov, ki jih šele urejamo — mi je v naglici pripovedoval. ko sva stopila v prostrano, svetlo sobo. In že se je sukal naš pogovor okrog dela, težav in uspehov kolektiva.
Predolga in mogoče tu in tam nezanimiva bi bila zgodba o nastanku in razvoju podjetja v prejšnjih letih. Najbolj zanimiv je vsekakor trenutni neposredni stik podjetja z življenjem. Ta stik lahko označimo kar s tremi skopimi besedami: cene, kakovost, štednja. Pa so v ljutomerski Konfekciji že kos tudi temu neizprosnemu diktatu časa?
Prva ovira: prevelike zaloge
Ko se je ljutomerska Mestna krojaška delavnica združila z industrijskim podjetjem Konfekcijo, so bila tako čez noč skladišča polna nekurantnega blaga. Razumljivo. Mestna krojaška delavnica ni imela pogojev, pa tudi ne dovolj izkušenj, da bi bila kos tržišču. Konfekcija je morala prevzeti precejšnjo zalogo izdelkov, ki niso bili najboljše kakovosti. Zaloge so ogrožale obstoj podjetja. Ko so zaključili poslovno leto, je bilo 6 milijonov 74 tisoč dinarjev dobička in od tega so namenili 3 in pol milijona dinarjev za znižanje cen izdelkov, ki so jih prevzeli od Mestne krojaške delavnice. To je bila za podjetje trda šola, toda ne brez posledic za kolektiv. Spoznali so namreč, da je le v kakovosti izdelkov ključ do popolnega uspeha.
Prvi uspeh: tekoči trak
Na sestankih upravnega odbora ih povsod so razpravljali in preudarjali. In sklep vseh teh razmišljanj je bil: čimprej uvesti v proizvodnji delo v tekočem traku. Nekako okrog 18. aprila letos so to tudi uresničili. Že v kratkem času se je pokazalo, da so bili proizvodni stroški za 15% manjši, razen tega so izračuni pokazali, da smejo uporabljati boljši notranji pribor pri oblekah. Seveda, pri teh petnajstih odstotkih še ni konec. Posamezniki. ki opravljajo sedaj vedno isto delo, bodo sčasoma pravi veščaki in upajo, da prihranek 15 odstotkov še zdaleka ni zadnja številka. Seveda pa je tudi tu praktično nepremostljiva meja. ki je potisnjena še
nekoliko nižje zaradi nekaterih objektivnih težav v podjetju. Uvoženi šivalni stroji znamke »Zetina« niso najbolj primerni za težko konfekcijo. Okvare so namreč na dnevnem redu. Pa še prostori! V treh poslopjih, kjer so delavnice Konfekcije, je težko urediti delo tako, kot si ga lahko človek najlepše zamisli. Če ne bi bil tako radoveden, morda ne bi niti izvedel, da pripravljajo načrte za graditev novih delavnic pri glavni postaji v Ljutomeru. O tem seveda še ne razpravljajo preveč radi: so pač ljudje, ki trezno presodijo vsako stvar in si ne predočujejo nobenih utvar. Prepričani pa so. da bo tudi to nekoč resnica.
Letos še več cenenih proizvodov
Lanskoletni proizvodni načrt so dosegli količinsko 136 odstotno, finančno pa 118 odstotno. Letošnja realizacija bo približno za 19 milijonov večja od lanske. O vseh teh stvareh je seveda dodobra seznanjen ves 111-članski kolektiv, predvsem pa upravni odbor v podjetju, ki je na tekočem z vso proizvodno
problematiko. Tega namreč ne trdijo samo v upravi podjetja, temveč tudi na občinskem ljudskem odboru. V prvem četrtletju letos so dosegli proizvodni načrt za 22 %. Nekoliko je ovirala delo redukcija električnega toka, v glavnem pa to. da se pričenja sezona za težko konfekcijo šele v jeseni.
2 : 1
Sicer malo čuden naslov. Kaj pomeni ta »športni« izraz, vedo povedati samo člani sindikata v pod-
jetju, vneti odbojkarji. 2 : 1. to je rezultat tekmovanja v odbojki sindikalnih podružnic Konfekcija in Komunalna banka v Ljutomeru. Vsi so zelo zadovoljni z uspehom, saj so napovedovali, da bo srečanje z bančniki zanje najtrši oreh. Junija bodo tekmovali tudi z ostalimi kolektivi v Ljutomeru.
Tako tečejo stroji v ljutomerski konfekciji dan in noč. gotovi izdelki pa romajo po vseh republikah. največ pa jih seveda prodajo v svojih prodajalnah Ljutomer. Visoko in Ravne.	-jm
Ljutomer — središče naše sončne Prlekije. Na sliki: Pogled na Glavni trg
Vabimo vse poverjenike Prešernove družbe
da nam pošljejo do 10. junija 1956 poimenski spisek tistih članov Prešernove družbe, ki so kmečki proizvajalci in nimajo rednih dohodkov iz kmetijstva. Na osnovi tega spiska bomo izvedli posebno žrebanje za člane PD — kmečke proizvajalce.
Najkasneje do 10. junija 1956 naj nam tudi vrnejo vse nerazpečane »Vpisnice«. »Vpisnice«, ki jih poverjeniki ne bodo vrnili do tega roka. bomo smatrali, da so bile dane novim elanom in bomo poverjenike obremenili za toliko članarin po 320 din, kolikor so prejeli »Vpisnic«, pa jih niso vrnili.
Najkasneje do 10. junija 1956 naj člani in poverjeniki poravnajo tudi vse obveznosti, ker sicer ne bodo imeli pravice do slučajno izžrebanega dobitka na njihovo številko »Vpisnice«.
Žrebanje bo v petek 15. junija 1956 ob 12. uri v prostorih Prešernove družbe pred posebno komisijo iz vrst poverjenikov. Celoten izid žrebanja bo objavljen v 7. številki »Obzornika«, glavnih dobitkov pa v dnevnem časopisju.
TAJNIŠTVO
Z lendavskimi vrtalci na pohodu
za tekočim zlatom
Topli majski dnevi so prinesli življenje tudi na filovska polja. Ljudje sadijo krompir in koruzo. Ob ozkih postatih, ki so mejniki te razdrobljene zemlje, vidiš velikanski vrtalni stolp.
Privadili so se ljudje na vrtalne stolpe. Ko zabijejo geologi in geodeti Nafte količ na njivo, travnik ali celo
v gorice, je dosti nevolje. V Filovcih pa so kljub temu izvrtane že tri vrtine; zadnjo so te dni postavili v Gaju nad Filovci.
Strehovčani in Bogojinčani sicer pričakujejo, da ne bo dolgo čas, ko bodo tudi na njihov »atar« zabili kak količek.
V filovski Gaj je zavil zeleni avto, tisti zeleni avto, ki ga ljudje v okolici Filovec prav dobro poznajo. saj pravijo: »To je Nafta! Končali so vrtino tam na filovskem bregu, zdaj gotovo iščejo mesto za drugo.« Drugi spet vzdihujejo: »Pa te lepe gorice, ali ni škoda naše šmarnice?« Ljudje iz zelenega avtomobila so odšli nekam proti Gaju. Po blatnem kolniku so počasi lezli v breg. Pred vrhom so se ustavili in razgrnili zemljevid.
Pri križu so postavili merilni instrument. Potegnili so trak, postavili trasirke. Trasirke v Filovcih že vsi poznajo. To so rdeče-bele palice, ki so jih Filovčani še večkrat prenašali pri raznih meritvah. Od križa so zavili ljudje od Nafte v gorice.
Dva starčka sta se grela na soncu in točila iz zelenke v kozarce rumeno tekočino — šmarnico. »Dober dan! Stolp vam bomo postavili v gorice!« — »Ali ni škoda naše dobre šmarnice!« je bilo mogoče raz-
brati kot odgovor v očeh starih očancev.
Vrtina pa zahteva svoje. Čez parcele dvajsetih posestnikov bo šla cesta. Težki kamioni bodo privlekli motorje, dvigala in vrtalni stolp. Delavci bodo izkopali mejnike in poravnali zemljo. V filovskem Gaju. na pobočju nizkega grička, bo nastala prostorna, vodoravna terasa, na kateri bodo pričeli z montažnimi deli. Zrasle bodo barake za delavce. Gaj bo kmalu zaživel. Ropot strojev bo prekinil dolgoletno tišino teh predelov.
Tako rastejo vrtalni stolpi drug za drugim. Toda to je le uvod za graditev drugih naprav, ki so potrebne za novo naftno polje. Že so postavljeni novi elektrovodi in vodovodi. Kmalu pridejo na vrsto še naftovodi, zbirne postaje in rezervoarji.
Filovčani se bodo vsemu temu lepo privadili, saj to je končno novi kruh.
Iz Kančevec nam pišejo:
Pri nas bomo kljub vsem težavam
svetili z elektriko
Večkrat smo že v Pomurskem vestniku čitali članke, kako slabo napreduje v nekaterih krajih elektrifikacija. Sklenili smo, da povemo nekaj o elektrifikaciji tudi mi, prebivalci Kančevec.
Pri nas poteka elektrifikacija popolnoma v drugačni luči. Tudi mi elektrificiramo že nekaj let. Pripravili smo vse, kar je potrebno za nizkonapetostno omrežje in postavili drogove za daljnovod. To nas je stalo precej denarja pa tudi dela je bilo dovolj. Kljub temu smo lani do decembra dogradili vse nizkonapetostne objekte, ki od takrat čakajo na tehnični prevzem. Čeprav smo fi-
nančno izčrpani, gledamo sedaj s ponosom na opravljeno delo.
Med pripravami za elektrifikacijo smo se tudi pri nas večkrat sprli, toda ne zaradi malomarnega odnosa do elektrifikacijskih del, temveč zaradi tega, katera od treh vasi, ki so prišle v poštev pri elektrifikaciji, bo pričela graditi prva. Tako so tudi pri nas govorili, da bodo strohneli drogovi in zarjaveli števci. Toda vse take govorice so morale utihniti, ker bo v kratkem dograjen daljnovod Prosenjakovci—Kančevci in bomo tudi mi dočakali dan, ko nas bo osrečila nevidna pomočnica — elektrika.	EOK
IZSELJENCI NAM PIŠEJO
Drago uredništvo, — posebno še sedaj, ko je prišel cvetoči maj. Še bolj se spominjam preljubega domačega kraja. 25. maj pa je tudi rojstni dan našega maršala Tita. Kako smo hiteli s Titovo štafeto in kako smo našemu največjemu voditelju nosili pozdrave in čestitke — vse to me spominja na preteklost. Kako srečna bi bila, če bi se v teh dneh lahko pridružila mladini in ji pomagala!
Več ko mine časa v tujini, bolj se spominjam svoje mile domovine. Kako veseli smo bili Slovenci, ko je maršal Tito obiskal Pariz. Nestrpno smo poslušali radio; spremljali smo vsak njegov korak in vsaka njegova beseda nam je ugajala.
Prosim Vas, sporočite lepe pozdrave moji ljubi teti in Veroni v Selo št. 21, vsem sorodnikom, znancem, prijateljem in prijateljicam. Naj bodo tolikanj lepši zaradi tega. ker jih pošiljam iz daljave. Drage prijateljice — posebno Ema — spomnite se z mano na tisto pesem: »Kje so tiste stezice, ki so včasih bile, zdaj pa raste ... — kaj? — grmovje ali dišeče šmarnice«.
Bodite vsi skupaj pozdravljeni!
Družina K a l m n n , posebno pa še Irena.
KMALU BODO SPET MED NAMI
Pariz. 39. maja. — Prva manjša skupina jugoslovanskih izseljencev v Franciji bo odpotovala iz Pariza
okrog 7. junija. Dve veliki skupini pa bosta odšli v domovino julija in avgusta. Julijska bo imela poseben vlak, ki bo iz Pas de Calaisa odpeljal verjetno 28. junija. V Parizu se bodo priključili drugi prijavljenci in skupno odrinili naravnost v Jugoslavijo. Pri organiziranem skupinskem potovanju imajo ugodnosti izseljenci, člani Združenja »Bratstvo-Jedinstvo«. Prijave sprejema predsednik Združenja — Jean Svetecz, 18 Rue Marcelin Berthelot, Puteaux (Seine).
Na letni skupščini Združenja »Bratstvo-Jedinstvo« je bil izvoljen nov odbor. Za predsednika so na novo izvolili našega rojaka Jeana Svetecza, ki je bil od oktobra lanskega leta predsednik pariške sekcije. Za novega sekretarja je bil izvoljen Meljnjak, za blagajnika Krampač, Slovenec Petan pa za člana nadzornega odbora. Udeležba na skupščini ni bila zadovoljiva, od prekmurskih rojakov jih je od 60 povabljenih prišlo samo 3. Mnogo bolj obiskane so družbene in zabavne prireditve združenja, kakor sta bili proslava praznika Republike 29. novembra in zabava 25. februarja, obe pod pokroviteljstvom našega ambasadorja dr. Aleša Beblerja.
Razgibano delo med člani lendavskega
DPD »SVOBODA«
Lendavsko DPD Svoboda je bilo ustanovljeno med prvimi v Pomurju in uspešno opravlja svoje poslanstvo že tretje leto. V posameznih sekcijah je viden lep napredek. O tem govore tudi številke aktivnih članov. Dejavnost društva pa potrjujejo številni nastopi zadnjih dveh let, kar je bilo v našem tisku že večkrat zabeleženo.
Pa še nekaj besed o delu posameznih sekcij v letošnjem letu. Prvi so se letos predstavili člani madžarske dramatske skupine, ki so v marcu nastopili z igro »Nagymama«. Slovenska dramska skupina, ki je v zadnjih treh mesecih pridno vadila, bo 2. junija nastopila na domačem odru z igro Fritza Hochwälderja »Javni tožilec«. Madžarska dramska skupina pa že pripravlja drugo prireditev.
Mešani pevski zbor je v letošnjem letu dobil novega pevovodjo v osebi tov. prof. Vlada Močana, kar predstavlja še posebno pridobitev. Spretni pevovodja je zbral okrog sebe 50 pevcev, ustvaril disciplino, ki je je v prejšnjih letih čestokrat primanjkovalo. Delo zadnjih mesecev pa bodo lendavski pevci pokazali v prvem tednu junija, ko bo pevski zbor priredil samostojni koncert.
Tamburaši so se znova pridno
lotili dela. K delu so pritegnili nove pionirje in mladince. Dobili so tudi sposobnega zborovodjo, ki so ga pogrešali že od začetka. Med mladimi tamburaši je tudi nekaj starejših.
Godba na pihala je morala svoje vrste dopolniti z novimi močmi. Mladinci so se v zadnjem letu zelo uveljavili in pod vodstvom dirigenta tov. Habachta v znatni meri napredovali.
Omembe vredno je tudi delo madžarske folklorne skupine, ki je v svoje vrste pritegnila nove moči
in začela z vajami. Mladinci kažejo pri vajah veliko voljo, potrebovali pa bi tudi pomoči onih, ki imajo v tem pogledu izkušnje. V Lendavi imajo več takih sposobnih ljudi. Mar ne bi bilo prav. da bi jim priskočili na pomoč?	-jo
BELTINSKI IZUD JE DVIGNIL ZAVESO
Pred kratkim so v Beltincih uprizorili »Namišljenega bolnika«. Uprizoritev je bila dobra, med igralci sta se zlasti odlikovala Acceto in Frasova. Razen tega pa so v Beltincih lahko gledali še »Miklovo Zalo«, ki so jo uprizorili Bistričanci. Tudi ta predstava je z ozirom na možnosti vredna pohvale.
KRATKE KULTURNE NOVICE
13. maja je gostoval v ljubljanskem Mestnem gledališču ansambl Celjskega mestnega gledališča že drugič v tej sezoni. Tokrat so Celjani postavili na oder dramatizacijo Woukovega romana »Upor na ladji Caine«. (Celjska uprizoritev nosi naslov »Zadeva Caine«.) Delo je z uspehom zrežiral Branko Gombač.
V kratkem bo odpotoval v Pariz
ansambl SNG iz Ljubljane, ki sodeluje pri uprizoritvi Cankarjevih »Hlapcev«, dela, ki bo zastopalo jugoslovansko odrsko umetnost na tamkajšnjem festivalu. Prav te dni
se vršijo priprave za odhod. V Parizu pa bo istočasno tudi razstava Cankarjevih del, ki so bila prevedena v tuje jezike. Po vsej verjetnosti bo do takrat tudi končan prevod Cankarjevih »Hlapcev« (prevajalka pof. Sidonija Jeras-Guinot), ki ga bodo do takrat poslali v 500 izvodih v Pariz. Vsekakor bo to pomembna manifestacija Cankarjeve umetnosti in slovenskega gledališkega življenja v tujini.
Še pred zaključkom sezone bo v Ljubljani nova baletna premiera, ki jo bosta naštudirala naša znana baletna mojstra Pia in Pino Mlakar.
Baletni večer bo imel na sporedu: »Ljubezen in pravda«. Plesalca v sponah ter novi slovenski balet Lepo Vido«, ki je po zamisli Pina Mlakarja zanj napisal glasbo skladatelj Vilko Ukmar.
Predzadnja premiera letošnje sezone v celjskem gledališču je bila filozofska komedija sodobnega angleškega dramatika Eliota, »Osebni tajnik«, ki je bil hkrati prvi Eliot v Jugoslaviji. Delo je prevedel Herbert Grün, režiral pa Andrej Hieng.
Nov roman Miška Kranjca je delo z naslovom »Zemlja se z nami premika«. Knjiga je izšla pri Slovenskem knjižnem zavodu v zbirki »Sodobni roman«. »Zemlja se z nami premika« je sodobni roman, saj se dogaja v današnjem času, ljudje pa so tisti majhni ljudje, ki jih čas in življenje, kot pravi Miško Kranjec, premetavata in mečkata. Roman je zanimiv zlasti zaradi literarnega izraza, pomeni pa tudi zanimivo, ne nepomembno postajo na Kranjčevi pisateljski poti.
Tudi v Novem mestu so kakor skoraj povsod v Sloveniji proslavili 80-letnico Cankarjevega rojstva. Študijska knjižnica je razstavila pisateljeva dela, Ljudska univerza pa je pripravila spominski večer, na katerem so brali Cankar jeva dela, o Cankarju kot umetniku in borcu za socializem pa je govoril prof. Dodič. Novomeški okraj pa bo večje Cankarjeve prireditve pripravil v letošnji jeseni.
Dr. Karlek Korošec
V četrtek, 24. maja je prenehalo biti srce zvestemu sinu prelepe Prlekije — dr. Karlu Korošcu - Bižikovemu Karleku Kdo ni poznal tega vedno nasmejanega, veselega Karleka, ki je kot zdravnik rad pomagal vsakomur! Malo je takih ljudi, tako dobrih in med ljudstvom tako priljubljenih, kol je bil Karlek.
Karlekova življenjska pot se je 1. marca 1908 pričela v preprosti, a trdni kmečki hiši v Dragotincih. Kot deček je obiskoval osnovno šolo pri Vidmu ob Ščavnici. Ker je kazal veliko zanimanje do knjig, so ga Bižikov atek na prigovarjanje tamkajšnjih učiteljev poslali v mariborske šole. Obiskoval je Klasično gimnazijo in bil vedno v vrstah napredne mladine. Vedel je tudi, da so dijaki dolžni širiti med ljudstvom kulturo. Mnogo njegovih domačinov se še spominja iger, ki jih je Karlek v počitnicah naštudiral. Vse svoje življenje je hotel posvetiti ljudstvu. Zato si je izbral zdravniški poklic. Vso svojo, žal prekratko življenjsko dobo, je ostal veren sin Prlekije. To je potrdil tudi s tem, da se je po končanih študijah v Zagrebu vrnil domov in odprl hišo tolažbe vsem trpečim in pomoči potrebnim ljudem na Cerkvenjaku. Kmalu se je po svoji dobrotljivosti in prisrčnosti priljubil ljudem. Ni bilo ovire, ki bi ga bila zadržala doma, če je prišel kdorkoli iskal pomoči. Mnogokrat je pripovedoval, kako je včasih pozimi odmetaval debel sneg izpred svojega avtomobila, da je lahko prišel na določeni kraj.
Njegovo delo za ljudstvo je prekinil okupator. Zašel je v vojno ujetništvo, po vrnitvi pa je kmalu našel pot k partizanom, k borcem za osvoboditev. Mnogi borci XIV. divizije, posebej pa Tomšičeve brigade se še spominjajo dobrega zdravnika Karleka. Vsakemu ranjencu je pomagal, včasih pa je tudi sam posegel v borbo.
Po osvoboditvi mu je bilo zaupano mesto upravnika vojaške bolnišnice v Varaždinu, nato pa v Mariboru. Toda kruta usoda mu ni več dopuščala normalnega dela. Vedno bolj so sc javljale posledice vojnih naporov. Zato je izstopil iz vojske in se specializiral v splošni bolnišnici v Mariboru. Kako so ga tam cenili, pričajo besede njegovega rojaka dr. Emana Pertla v poslovilnem govoru ob njegovi krsti: »Kolektiv dermatološkega oddelka, na katerem je Karlek zadnja leta deloval, ga je vzljubil tisti trenutek, ko je prestopil njegov prag. In tako je bilo povsod.« Kamorkoli je Karlek prišel, povsod so ga vzljubili in ga ne morejo pozabiti.
Ni se sramoval nobenega dela. Že zgodaj je zgubil očeta; imel je bolnega brata, zato je kot medicinec v počitnicah moral opravljati vsa poljska dela, pa tudi pozneje, kot zdravnik je rad kmetoval, ko je prišel na dopust. Znal si je pridobiti prijatelje. Koliko tovarišev ga je obiskalo v počitnicah na njegovem domu! Še več pa se jih oglaša pri njem, ko je prihajal na oddih v svoj rojstni kraj. Ni bilo dneva, da ga ne bi kdo obiskal in se mu zahvalil za pomoč. Karlek je pač bil človek, ki ga bomo Prleki le težko pozabili. Zanj je bila tudi značilna velika ljubezen do domače govorice. Brez števila duhovitih ljudskih domislic in prleških izrazov, šal in pesmic je odšlo z njim v prerani grob in škoda je, da jih je bilo moči zapisati samo malo.
O Karlekovi priljubljenosti med ljudmi je pričala tudi velika množica, ki ga je 26. t. m. spremljala na zadnji poti. V njej je bilo mnogo Prlekov iz okolice njegovega rojstnega kraja, ki so prihiteli, da počasté svojega dragega rojaka.
F. K.
POMURSKI VESTNIK, 31. maja 1956
3
NAŠA REPORTAŽA
V Apaški kotlini
Novinarjeva pot po desnem bregu Mure
Levo in desno ob cesti, po kateri smo se spuščali v Apaško kotlino, so že počasi, a vztrajno zorela žita. Zadnji, odrešilni dežek je rastlinam dal pogum, da so se pognale kvišku in začele gledati soncu v oči. Drevesa so bila svatovsko odeta. Kakor nevesta, ki se odpravlja k poroki.
Za hip je zoreče polje presekal betonski jarek. Posmehljivo se je vlekel po plodnih njivah od Mure pa do ceste in še na oni strani.
Nekoliko me je začudila ta nenavadna prekinitev plodnih njiv — s trdim kamnom. Čemu to? Komu lahko to služi? In prav tedaj, ko mi je vprašanje, za kaj je ta neživljenjski kamen potreben tem plodnim njivam, že takorekoč viselo z jezika, se je oglasil sopotnik poleg mene in pojasnil:
To je pa Rupnikova linija.« Glas mu je tudi zvenel posmehljivo.
Prvi trenutek se nisem točno zavedal stavka, ki ga je izrekel. Rupnik? Rupnik? Pa. saj ta je bil domobranec! Da, še prej pa general, jugoslovanski namreč. Ironija! Ironija človeka in ironija usode. Izdajalec, ki ve že vnaprej, da bo izdajal, gradi protitankovske jarke proti svojim prijateljem!
/Za ta beton je šlo precej narodnega denarja,« sem rekel.
»Da,« je odgovoril sopotnik. »In tu se ta slavna Rupnikova linija šele začenja ali pa končuje, tega ne vem natančno. Zgradil je cel sistem takih protitankovskih jarkov, vlečejo se prav tja do Dravskega polja.«
Spomin na vojno, ki je že daleč, pa vendarle še kljub temu precej blizu, celo preveč blizu, nam je za hip zaposlil možgane. Utihnili smo in samo enakomerno utripanje motorja se je slišalo v tem lepem dopoldnevu.
KRATEK POSTANEK V APAČAH
Na levi in desni smo vedno pogosteje srečavali hiše in ljudje so stali pred njimi in otroci so se igrali v pesku. Mnogo je bilo tudi novih hiš, sveže sezidanih, še ne ometanih. Na cesti je mašil luknje cestar z drobnim kamenjem in nas pozdravljal s tem, da jo dvignil prste k kapi.
Potem smo videli vedno več hiš in nenadoma te hiše niso bile več raztresene ob cesti, ampak so se zlile in strnile v skupek, v nekak krog, cesta se je razlezla, kakor spomladanske vode, ko prestopijo
bregove, in zaustavili smo se na trgu.
To so bile Apače.
Zadaj, nekje za hišami, je stala bela. neizogibna cerkev.
Izstopili smo in se nekoliko razgledali. Pravzaprav nismo mogli videti nič posebnega. Apače so majhen kraj. v bližini so polja, industrije seveda ni, razen če odštejemo mizarsko delavnico, pa še te ne moremo uvrščati med industrijo.
Apače?! Odkod neki se je vzelo to ime. ta naziv. Nehote sem se spomnil Karl Mavevih romanov in divjih Indijancev, med katerimi je bilo pleme z imenom Apači. Iz njih se je rodil tudi slavni Winnetou. Pa menda niso te Apače kaj v zvezi s temi Indijanci?
Najbrž ne.
DVOJNA ŽALOIGRA
Videl sem kraj in videl sem hiše. Toda hiše same ne dajejo pečata kraju. Dajejo mu ga ljudje. Z nji-
mi bi bilo treba govoriti. Pravijo, da v gostilni človek še najprej spozna ljudi. Zato sem stopil v njo. Nekaj časa sem sedel sam. Nikogar ni bilo. Seveda, saj je bila zgodnja dopoldanska ura.
Že sem obupal, da bom kogarkoli videl ali spoznal, ko so se vrata nenadoma odprla in vstopil je starejši moški, srednje, kar močne postave. V obraz je bil rdeč in poznalo’ se mu je. da se je danes že okrepčal.
Naročil je žganje, potem je stopil k meni in začel neprisiljeno govoriti. Kmalu sem zvedel, kdo je, odkod (bil je priseljenec) in kaj dela. Zvedel sem tudi, za podrobnosti njegovega življenja. Med vojno so mu Nemci ustrelili sina, edinega sina, in od takrat je šlo z njim navzdol. Nikakor se ne more ustaliti in z njim je tako, kakor z drevesom, ki ga je začela glodati zahrbtna žival. Njega gloda žalost, neizmerna
žalost. Za sinom. In poskušal sem ga razumeti, ko je rekel:
»Dopoldan se smejem samemu sebi. popoldne pa vsemu svetu!«
Pri tem je zamahnil z roko in nagnil kozarec.
Ko sva se poslovila, sem videl dvojno žaloigro na njegovem obrazu: eno, ki jo je preživel, in drugo, ki jo preživlja sedaj.
ŠE DO ŽEPOVCEV,
POTEM PA NAZAJ
Tistih nekaj kilometrov do Žepovcev se nismo niti prav zavedli in že smo bili v Žepovcih. Znano mi je bilo, da obstoji tam obdelovalna zadruga, in sicer precej velika.
V pisarni ni bilo, razen ene tovarišice. nikogar. Predstavil sem se in zvedel, da je knjigovodkinja in da sploh opravlja vsa pisarniška dela zadruge. Ime pa ji je Anica Polanec. Potem sem zvedel tudi to, da ne morem sedaj dobiti niti predsednika Staneta Čeha, ker orje s traktorjem na njivi, pa tudi upravnika Franca Poršeka ni doma.
»Razen, če greste na polje. Ali pa jih naj pokličem?« je vprašala.
>Ne, ni potrebno. Tu smo se ustavili tako. mimogrede, sem odgovoril. »Ne bomo jih motili pri delu.« (Sicer pa je bolje, da pride sem kmetijski urednik. On je strokovnjak in bo lahko napisal boljšo reportažo iz zadruge, kakor pa jaz, sem si mislil.) Kljub temu sem se pozanimal, kako delajo in kako izhaja jo.
»Še kar dobro, se je glasil odgovor. Zadruga ima 360 ha obdelovalne zemlje in je tu okoli daleč največja in tudi najboljša. Zadružniki so zadovoljni. Poleg ohišnice,
ki jo imajo, dobijo še po 7000 din mesečne plače.«
To ni tako slabo.« sem dejal, potem pa nehal z izpraševanjem.
»Odhajamo.« sem rekel in se poslovil.
»Že? Bili ste zelo kratki,« je dejala in se nasmehnila.
»Sem se še vrnemo,« sem obljubil.
Fotograf je medtem napravil nekaj posnetkov zadružnih objektov, s sopotnikom sva sedla v avto, ki ga je šoferka medtem obrnila nazaj v smer proti Radgoni, in odpeljali smo se.
Sonce se je približalo zenitu, ko smo se. bližali Vidmu.
Franc Šrimpf
(Prihodnjič: Videm in nekdanja Mala Nedelja)
Apače so gospodarsko in kulturno središče doline, ki se tudi imenuje po tern kraju.
(Foto Kološa)
Zadružna vas Žepovci v Apaški kotlini. V tem kraju obstoji edina kmetijska delovna zadruga v Pomurju.
(Foto Kološa)
Pomurski študentje so pripravljeni s prostovoljnim delom pomagati pri gradnji gledališča
Z velikim zanimanjem sledimo študentje najrazličnejšim dogodkom v Pomurju. Veselimo se vsake novice. ki obeta napredek naših krajev in ljudi, pa naj bo to na kulturnem, prosvetnem, političnem ali gospodarskem področju. Ni torej čudno, če marljivo listamo po dnevnem časopisju, zlasti po Pomurskem vestniku, ki najbolj ugodi naši želji s poročili o različnih dogodkih v Pomurju, ni torej čudno, če radovedno sprašujemo vsakega domačina, ki ga je pot slučajno zanesla med nas v Ljubljano, zdaj o tej, zdaj o oni stvari. Želj-
no smo sledili novicam o Pokrajinskem muzeju in o Študijski knjižnici ter z velikim zanimanjem brali o resnični potrebi gledališča v M. Soboti. O slednjem vprašanju — o potrebi gledališča v M. Soboti — je bilo v tem listu precej napisanega; nato pa je zavladalo neko sumljivo zatišje. Bali smo se že, da so bili klici po gledališču le klici žejnih v puščavi. Kmalu potem so nas vznemirile vesli in želje po dveh kinodvoranah, ki pa so k sreči kmalu utihnile. (Razumljivo je, da so bila tudi med nami mnenja deljena — zato je
to bolj ali manj moja lastna pripomba!)
Pred kratkim pa nas je prijetno presenetila vest, da bo M. Sobota le dobila gledališko dvorano. Člani KPA (Kluba prekmurskih akademikov) toplo pozdravljamo prizadevanja vsakega, ki se trudi in dela, da bo M. Sobota lahko upravičeno nosila ime kulturnega središča v Pomurju. Brez gledališča pa si tega res ne moremo predstavljati. Zavedamo se. da gledališče ne bo zraslo kar čez noč, ampak da bo treba mnogo truda in dobre volje vsakega, ki se zaveda važnosti in pomena gledališča — rekel bi vsakega, ki mu je kultura draga!
Taka pomembna dejavnost, kot je graditev gledališke dvorane in boj za gledališče sploh, pa nikakor ne sme iti mimo nas študentov iz Pomurja. Zato smo na zadnjem sestanku KPA soglasno sprejeli sklep, da bomo s prostovoljnim delom pripravljeni pomagati pri raznih akcijah, ki bodo potrebne \ tem okviru. Nedvomno bo dovolj dela za vsakega, in zato upamo. da nam bodo sledile tudi ostale organizacije — zlasti mladinske! Res, to ni več čas, ko bi si ljudje, ki ne poznajo naših krajev, predstavljali in v isti sapi združevali ime Prekmurje s topoli in s številnimi gnezdi štorkelj na strehah. Potrudimo se torej vsi. da bo slika Prekmurja in s tem vsega Pomurja čim lepša, prijetnejša!	H. J.
Velika prireditev pomurskih študentov
18. maja so priredili člani kluba prleških študentov in prekmurskih akademikov I. namiznoteniški turnir okrajnih študentskih klubov. Sodelovalo je 12 študentskih klubov, ki so bili razdeljeni v 3 skupine. Najboljša je bila ekipa iz Kranja pred ekipo Kočevja in Novega mesta. Moštvo pomurskih študentov pa si deli 4. -6. mesto. V moštvu kranjskega akademskega društva sta nastopila večkratna republiška prvaka  H l e b š  in Rebolj, ki sta tudi v tekmovanju med posamezniki dosegla 1. in 2. mesto pred Levstikom iz Kočevja. Vidni uspeh so dosegli tudi trije pomurski študentje Klemenčič, Hradl in Vilar, ki so med 64-imi tekmovalci zasedli 5.-7. mesto. Tri najboljše ekipe in trije posamezniki so prejeli od prireditelja lepe pokale, ki jih
je Univerzitetni odbor ZŠJ poklonil pomurskim študentom za nagrade najboljšim tekmovalcem.
Prireditev, ki se je odvijala na šestih mizah v Stekleni dvorani, je odlično uspela, saj je bila vzorno organizirana in je dosegla svoj glavni namen: medsebojno spoznavanje in zbliževanje študentov iz vse Slovenije. Igre so bile lepe, ostre ter zanimive in niso v ničemer zaostajale za ostalimi republiškimi prireditvami — ne v kvaliteti in niti v množičnosti! Univerzitetni odbor ZŠJ, kakor (udi tekmovalci, so izrazili željo, da bi sledilo še več tako uspelih tekmovanj tudi v drugih panogah športa — saj to je ena izmed najboljših poti, ki vodi do tesnejšega sodelovanja med študenti iz vse republike.
PRAZNIK POMLADI
RADOST IN VESELJE NAŠE MLADINE
Toplo pomladansko sonce je minulo nedeljo zvabilo množice ljudi, mladih in starih, na nogometno igrišče, kjer je Društvo prijateljev mladine v M. Soboti skupno z drugimi društvi pripravilo zn Praznik pomladi naši mladini sproščeno rajanje na zeleni trati pod okriljem mogočnih dreves ob robu igrišča. Sončni žarki so prijetno bo-
žali razkuštrane glavice malih cicibančkov, kol bi se hoteli opravičiti za neprijazno deževno vreme prejšnje nedelje, ki je bila prvotno določena za praznovanje.
V veselem živžavu stotin otrok, ki so se ga pa kaj kmalu nalezli tudi starši in drugi, so zbudili posebno pozornost modeli letal. ki so brneli po zraku kot prava letala, le da jim je bilo omejeno območje, ker so jih imeli na vrvici. A tudi drugi modeli, ki so tiho drseli po zraku, so želi posebno še pri dečkih obilo občudovanja.
Bobnenje pravih motornih letal, iz katerih se je vsakokrat, ko so preletela praznični prostor, vsulo cvetje in pozdravni letaki, je oglušilo zvoke prijetnih melodij, ki so se razlivale iz zvočnikov ter celo godbo na pihala, ki je neumorno, igrala vesele in poskočne komade. Za jatami pozdravnih letakov se je kot mogočen val pognala tropa otrok in radovedno razbirala sporočilo.
Mladi šahisti so se spoprijeli v treh skupinah za naslov pomladanskega prvaka, tokrat na zelenem polju, kajti stolov in miz niso marali, pa so igrali kar na travnatih tleh. V dveh mlajših skupinah sta odnesla zmago znana šahista brata Danilo in Bogdan iz Kroga, pri mladincih pa je zmagal Ludvik Gumilar iz M. Sobote.
Mali cicibančki iz otroškega vrtca so za lepe rajalne in pevske nastope želi obilo priznanja številnih gledalcev.
Ko je prijahal na iskrem, belem konjiču Zeleni Jurij, ves v zelenju in cvetju, se je njegovemu že itak številnemu spremstvu pridružila še ostala deca. Nato je pisana in razigrana povorka ob zvokih godbe krenila dalje k Snežaku, ki so mu bile ure štete. Na grmadi je zgorel. Nihče ni žaloval za njim. da. še veseli so bili vsi, da ga je konec.
Mikrofon je imenitna iznajdba, to so sedaj spoznali tudi naši cicibani in pionirji. Preko njega je prva poslala svojim staršem pomladanske pozdrave mala Verica. Za njo pa dolge vrste skoro ni bilo konec, vsi so hoteli pozdravljati svoje starše, učitelje in znance. Tudi peli so v mikrofon, da se je iz zvočnikov razlegalo daleč naokrog. Še celo mala ciganka Maja je zapela domačo pesmico.
Za lačne in žejne želodčke je bilo dobro preskrbljeno in vse zelo poceni. Zato so pa paviljone tudi hudo oblegali, da so prijazne tovarišice imele stalno polne roke dela. Večji pa so še obiskovali tudi taborišče Veselega vetra, kjer so taborniki pripravili odlično enolončnico.
Praznik pomladi bo ostal vsem v najlejšem spominu, saj je prinesel mladini mnogo lepih in veselih doživetij, pa tudi starejšim je postalo toplo pri srcu, ko so prebili nekaj lepih uric z mladino žarečih oči in rdečih ličec.	FH
Elektrika, to je najbolj otipljiv dokaz povojnega napredka v naših krajih.
Na sliki:
Razdelilna
postaja.
(Foto Kološa)
Lendava ob Titovem rojstnem dnevu
V Lendavi so 64-rojstni dan tov. Tita prav lepo proslavili. Večer prej so pionirji lendavske osnovne šole v veliki dvorani Nafte priredili svečano akademijo z bogatim in pestrim kulturnim programom. Na odru se je zvrstilo čez 200 pionirjev. Posamezne točke so bile dobro pripravljene in bi bilo res težko napisati, katera je bila boljša. Po triurnem programu, ki je bil v nabito polni dvorani, so gledalci nastopajoče prisrčno pozdravili.
Posebno prireditev v čast tov.
Titu so pripravili tudi cicibani otroškega vrtca.
25. maja dopoldne jih niti dež ni oviral. Že v zgodnjih urah je bilo opaziti na ulicah številne pionirje v rdečih rutah. Na cestah so stali pionirji-miličniki v uniformah in usmerjali promet. To je bilo za Lendavo že nekaj posebnega. Avtomobili in druga vozila so se pokorno ustavljala pred resnimi obrazih mladih.
Ob deveti uri je s šolskega dvorišča odkorakal pionirski odred osnovne šole. Za številnimi zastavami so stopali Člani pionirskega štaba, za njimi pa so se zvrstile čete. Strumni koraki so odmevali po lendavskih ulicah, iz mladih grl pa je zaorila pesem: Mej brigade«. Čete so korakale skozi mesto, zavile v Mestni park in se postrojile pred tribuno, na kateri so jih pričakali predstavniki oblasti, pred njo pa cicibani . . . Pionir Dušan Petrovič je raportiral predsedniku občine Slavku Lindiču, da je odred pripravljen za sprejem cicibanov v pionirsko organizacijo. Po nagovorih so cicibani dali svečano zaobljubo, člani štaba pa so jim izročili rute in legitimacije. Svečanosti so se udeležili tudi pionirji in mladinci nižje gimnazije in ostali prebivalci.
Ob koncu so bili vsi pionirji pogoščeni.
TOKRAT SPET O MLADINI
TO IZBIRI POKLICA
Že v eni izmed prejšnjih številk Pomurskega vestnika smo pisali o nekaterih šolah in poklicih, za katere naj bi se odločili mladinci in mladinke, ki zapuščajo 4. razred gimnazije. Tokrat spet nekaj kratkih napotkov, ki pa jih boste našli tudi v prihodnji številki našega časopisa.
Najprej nekaj o gradbeni srednji šoli. ki je v Ljubljani. Šola ima več oddelkov: oddelek za visoke gradnje, oddelek za nizke gradnje, oddelek za geometre. Kandidat mora opraviti pred sprejemom v šolo sprejemni izpit.
Tehnična srednja šola v Ljubljani vzgaja tehnike raznih strok. Pogoj za sprejem v tehnično srednjo šolo je dovršena nižja gimnazija. V nekatere oddelke sprejemajo tudi dekleta.
Prav tako primeren je študij na srednjih ekonomskih šolah, ki so v Murski Soboti, Mariboru, Celju in v Ljubljani. Absolventi srednjih ekonomskih šol postanejo lahko knjigovodje, fakturisti, planerji, komercialisti itd. Lahko pa se zaposlijo tudi v državni upravi, finančni službi in v denarnih zavodih. Tudi tukaj je sprejemni pogoj dovršena nižja gimnazija. Absolventi vseh
navedenih šol imajo možnost vpisa na določene fakultete na univerzi. Za žensko mladino je najbolj primeren študij na srednji ekonomski šoli.
V Ljubljani je tudi šola za farmacevtske pomočnike v lekarnah, farmacevtsko kemičnih tovarnah in analitskih laboratorijih. Poleg dovršene nižje srednje šole zahtevajo od kandidatov tudi natančnost, vestnost in urnost. Poklic je zelo primeren za dekleta. Po končani šoli lahko absolventi nadaljujejo študij na Farmacevtski fakulteti v Ljubljani ali Zagrebu.
Ista šola usposablja mladino tudi za poklic sanitarni tehnik«. Zaposlitev: v zdravstvenih domovih, v sanitarno higienski službi ali kot pomočniki sanitarnih inšpektorjev. Služba je predvsem terenska, zato je primerna bolj za moško mladino.
Razen tega je v Mariboru in Celju šola za medicinske sestre, ki dobijo po končanem šolanju zaposlitev v vseh zdravstvenih zavodih.
Absolventi vseh navedenih šol imajo možnost zaposlitve ne samo v naši. temveč tudi v vseh ostalih republikah, kajti pomanjkanje strokovnega kadra je še vedno občutno.
F. F.
KULTURNO PROSVETNA DEJAVNOST V LOGAROVCIH
V začetku maju je mladina v okviru mladinske organizacije uprizorila igro »Vozel«, ki so jo dobro izvedli ter jo tudi ponavljali.
Dramska družina Prosvetnega društva v Logarovcih je v drugi polovici meseca maja uprizorila' ljudsko igro v 6-ih slikah »Dekle iz Trente«, ki je kljub zahtevnosti dobro uspela ter zadovoljila občinstvo, ki si želi še več podobnih predstav. Igro so tudi ponavljali ter nameravajo z njo gostovati na bližnjih odrih. Ob tej priliki se je treba zahvaliti Prosvetnemu društvu Križevci, ki je za uprizoritev posodilo potrebne kulise.
Šahovska sekcija našega društva se je 17. maja pomerila na desetih deskah s šahovskim klubom iz Borec ter zmagala z rezultatom 6:4, kar predstavlja za sekcijo nedvomno uspeh.
Kulturno prosvetno delo bi bilo gotovo še boljše, če bi bila izgotovljena dvorana, ki se nahaja v sklopu šolskega poslopja.
POMURSKI VESTNIK, 31. maja 1956
4
Sedem korakov
PO ŠALOVSKI OBČINI
Uvodni intervju v vlaku
Pelje ta vlak na Goričko?
— Vstopite, prosim!
»Goričanec« je zapihal in... V kupeju živahen pogovor. Priletni možakarji so ugibali o vremenu in letini; še zdaleč ne zaradi tega, da bi si tako preganjali dolg čas. V njihovem pogovoru je bilo nekaj globljega: skrb za zemljo, ki najprej terja in šele potem vrača, skrb za številne želodce, skrb za stvari, ki se nočejo niti za hip umakniti, da bi dale mesto svetlejšim točkam v življenju. In kaj zato, če je za temi ugibanji življenje samo, polno blagodati ali pa tudi pomanjkanja - kakor je pač ljudem naklonjena boginja vremena. In ko takole poslušaš kmečke ljudi, se ti zdi. kakor da plovejo v barki po razburkanem morju. Jim bodo valovi tudi letos prizanesli?
Puconci!
Postaja ugibanj je za nami. Najstarejši med našimi znanci si je popravil zamaščeni klobuk, si privihal
malce osivele brke in napeljal pogovor drugam.
—	Viš, viš ... to pa ni prav, da moram za »kola« plačati prav toliko takse kot moj sosed, ki ima enkrat več zemlje, pa še zraven služi z vozovi in konji.
—	To bi morali res »nači« urediti. da bi bilo bolj pravično za nas. male gruntarje — je še pristavil Pišta.
—	Kako pa je s šmarnico? — sem pobaral in se vpletel v pogovor.
Bil sem prepričan, da sem zadel v živo.
—	Eh, kaj bi, saj nam ni za večno prirasla na srce. Pijemo že radi. to je res, kajti v pijači iščemo moč za naporno delo. iščemo okrepčilo, večkrat veselje ...
— Ni take »nevole« kakor pri »kolah«, za katere bomo enako plačevali i Ravenci i Goričanci, čeprav imajo na ravnini od njih mnogo več koristi: če nam bo šmarnica preveč jemala, bomo pa kaj drugega »špogali« — je pritegnil rdečelasi možak, ki je imel v gumbnici gasilsko značko.
Pozneje sem se pri viru podatkov prepričal, da imata moža prav. Tudi šmarnica bo morala zapustiti goričko deželo, če ji bomo
našli boljše nadomestilo. Ljudje v teh krajih niso toliko starokopitni, da ji ne bi odpovedali gostoljubja. Okoli 20.000 trsov so že izruvali!
In mož z gasilsko značko v gumbnici:
—	Pa še nekaj ni dobro: da je naša velika občina tako draga, enkrat dražja — kakor smo ugotovili pri nas v Križevcih!
Za natančnejše kramljanja o tem problemu« ni bilo več časa, kajti možje so prijeli za cekarje in izstopili z vlaka.
—	Pridite k nam, pa boste še več izvedeli za novine!
Občina na treh krajih
Vetrovi v šalovski občini so se pomirili. Če so se še pred meseci šli. kdo bo koga ali kje bo sedež nove velike občine, so sedaj, ko so nekako sklenili kompromis — sedež občine je v Šalovcih, sedež občinskih političnih vodstev in uprave za dohodke v Gor. Petroveih, Kri-
ževčani pa so dali novi občini predsednika — ljudje mnogo bolj stvarni v razgovorih. Prisluhnimo besedam odbornika Knausa iz Markovec:
—	Ni časa za take stvari, saj imamo kup skrbi, ki nas tarejo; metil javost živine nam je pognala strah v kosti in vzela že sedem živinčet, ceste nas čakajo, poti . . .
Pri takih razgovorih sem našel tudi občinske može v Šalovcih. Če hočem biti še bolj natančen: pripravljali so nove odloke.
Sprejel me je predsednik Kerčmar.
—	Kako je s tisto stvarjo o dražji novi občini?
—	Nepoučeni ljudje marsikaj zapletejo, pa le ni tako, kakor oni mi-
slijo ... Upravni stroški niso mnogo večji, saj imamo samo tri uslužbence več, kot so jih imele bivše tri občine skupaj. Z večjo občino pa naraščajo tudi potrebe: v okolišu imamo trinajst šol. plačujemo 33 učnih moči, vsak dan izdajamo težke tisočake za brezplačno zdravljenje občanov, za vzdrževanje socialno ogroženih ljudi in starčkov v raznih ustanovah. Ti stroški so se v zadnjem času občutno povečali ...
—	Zanima me. kako funkcionira nova občina?
—	Če mislite na ljudski odbor, potem lahko povem, da je kar zaživel. Dosedaj je sprejel že vrsto odlokov ...
Nekdo je vpadel v razgovor:
—	Morda je še pomanjkljivost v tem, da so odborniki premalo aktivni med svojim volivci. Čas pa bo tudi v tem pogledu prinesel izboljšanje.
—	Če mislite na krajevne odbore: imamo jih devetnajst, v vsaki vasi; eni so se že zganili, drugi pa še čakajo, da jim bomo z občine dali poživilo. Med dvanajstimi sveti so najbolj aktivni gospodarski, prosvetni, socialni in splošni. Imamo pa tudi svete, ki se dosedaj še niso sestali. V občinski samoupravi deluje čez 200 volivcev, kar je sicer lepa številka, ki pa bo popolna v pravem smislu besede, ko se bodo vsi ljudje tudi zavedali svojih dolžnosti in soodločanja v samoupravnih organih.
Za mojo novinarsko beležnico je bilo dovolj. Že sem se hotel posloviti. ko me je tov. Kerčmar opozoril: Premerite pot od Boreče do Gor. Petrovec! Skoraj dve uri boste hodili. Taki »sprehodi« mnogo stanejo občane, ki morajo sedaj hoditi na krajevne urade celo po živinske potne liste. Dosedaj so te listine izdajali predsedniki krajevnih odborov in ljudje so bili mnogo bolj zadovoljni.
Šalovci,
upravno središče občine Petrovci — Šalovci
Na sliki:
Zadružni dom
(Foto Kološa)
Vsenaokrog:
rumene table
Rumene rože in trstičje pokriva številne šalovske travnike. Napovedovalci kislosti tal. Superfosfat sam ni primeren za travnike, ker še pospešuje kislost. Gorička zemlja kriči po apnu. Z apnenjem bi močno povečali pridelke na poljih in travnikih. Izboljšani travniki bi dali mnogo več dobre krme, redili bi lahko več živine, namolzli bi več mleka — cela veriga problemov, ki se skrivajo v rumenih tablah. Thomasova žlindra že prodira v naše kraje, vendar pa je letos niso dobili, čeprav so jo pravočasno naročili. Na šalovski postaji je samo en kup belkastega gnojila. Dobila ga je gozdna uprava za svoje potrebe. Zadruge pa so lahko samo »planirale« potrebne količine Thomasove žlindre!
— Sicer pa pri nas mnogo planiramo, premalo pa storimo — je dejal v razgovoru kmetijski tehnik šalovske občine.
Meril je na zadružne gospodarske načrte. V KZ Adrijanci so na primer »planirali«, da si bodo omislili semenski oves za 20 ha, pa ga niso kupili niti kilograma, v Šalovcih naj bi pobranali 100 ha travnikov. a so jih komaj 5...
Res ni dovolj, če samo sprejemamo gospodarske načrte, pri njihovem uresničevanju pa smo premalo dosledni. Zapišimo rajši tisto, kar bomo tudi spremenili v dejanje!
Pogovor je tekel dalje.
Sadno drevje bo potrebno bolj redno in temeljito škropiti. Za zatiranje koloradskega hrošča, ki ga pričakujemo letos v množinah, potrebujemo motorno škropilnico. Pri odbiri živine in rodovnikih smo šele začetniki. Prave mešanice kokoši na kmečkih dvoriščih. »Štajerko« so začeli vabiti v Čepince. Pomanjkljivo gnojenje travnikov s hlevskim gnojem. Dušik v glavnem izpuhti v zrak!
— Kaj pa poskusništvo? — sem se zanimal.
Priporočam obisk Čepinec. Tam se s poskusi že ukvarjajo. Videli boste marsikaj zanimivega. Sicer pa bomo morali tudi v občinskem merilu delati več poskusov
— predvsem sortnih, da bomo lahko ugotovili, če se v našem okolišu sploh obnese kakšna sorta žlahtne vinske trte. Sortni in gnojilni poskusi v sadovnjakih so pogoj za primeren sadni izbor. Skratka: poskusi so koristni povsod!
—	Že prej je bilo govora o apnenju zemlje. Bi mi lahko povedali, kakšni rezultati so zabeleženi?
—	Samo en podatek zadostuje: moj oče je apnil polje in pridobil za čez 30 odst. večji pridelek. Na naših rumenih tablah pa bi z apnom prav gotovo dosegli še večji učinek.
Najhujši veter je mimo
Ne znajo gospodariti!
Zabredli so, ker nimajo čistih računov!
 Take in podobne komentarje sem slišal o šalovskem kmetijskem gospodarstvu, zato sem se odločil: pogledam resnici v oči. pa če je še taka!
Posestvo nosi naslov »poskusno«. Ustanovljeno je bilo kmalu po uveljavljenju Zakona o zemljiškem maksimumu. Dobilo je okrog 300 parcel, ki so tudi do 12 km oddalje-
ne od sedeža posestva, zelo raztresene. male — večinoma pašniki in senožeti, ki komaj zaslužijo to ime. Posestniki so pač odstopili najslabšo zemljo. Da bomo lažje razumeli začetno gospodarstvo: neki kmet je oddal za 4 ha kar 20 parcel, gnoj so vozili s traktorjem v hodoški kot. do nekega hriba, od tam pa so ga morali s kmečkimi vozovi spravljati na njive.
Spričo takih razmer je bilo težko začeti gospodariti v tem smislu, da bi bilo posestvo že prva leta rentabilno. Lani pa so se zgrnili nad posestvo novi črni oblaki; krompir, ki so ga sadili kot medsadež v nove sadovnjake in tudi na njivah, je domala popolnoma vzela talna voda. Zgnil je in komaj so dobili nazaj seme. Veliki obeti za dohodek so splahneli.
Da ne pozabimo: posestvo ima v Budincih vzorno urejen sadovnjak. Veselje je gledati dolge vrste mladih mošank, boskopskih kosmačev, jonatank in zlatih parmenk, vmes pa vrste priznanih breskovih dreves, ki bodo že letos dala lepe plodove! V tem nasadu šele odkriješ ljubezen do goričke zemlje; vse je na pravem mestu, vse skrbno obdelano in negovano! Podoben nasad
so lani urejevali tudi v Šalovcih.
— Ko nam bodo jablane rodile, bo že vse bolje... Konec bo očitkov zastran rentabilnosti, konec podtikanj . . .
Razumel sem besede upravnika, čeprav tudi v vodstvu posestva ni vse tako, kot bi moralo biti. Revizija je že povedala svojo besedo o napakah, ki se ne smejo več ponoviti.
Za letos pravijo, da se bodo izmotali iz večjih težav, če bo količkaj letina. Znebili so se manjših in oddaljenih parcel, ki so jim bile samo v breme. Dogovarjali so se tudi s kmetovalci in združili 36 parcel v tri večje komplekse, katere bo sedaj moči lažje obdelovati. Potrebna pa je večja pomoč kmetijskih strokovnjakov, ki naj bi skupaj z vodstvom posestva skrbno proučili talne in druge razmere; to bi bil prispevek k težnji, da bi na posestvu pridelovali najbolj uspevajoče in rentabilne kulture.
In ne nazadnje so važna tudi kreditna sredstva, saj je posestvo nastalo takorekoč iz nič, potrebuje več živine, orodja, strojev ...
Posestvo je bilo letos že pred likvidacijo. Pravilen in odločen »ne« političnih organizacij je to preprečil, saj bi to bil korak nazaj; zakaj bi razpuščali nekaj, kar smo z veliko težavo spravili skupaj? Tako so dobili odgovor tudi posamezni ško-
doželjneži, ki so posestvu podtikali vse mogoče grehe, samo da bi dobili nazaj že odkupljeno zemljo. Dobrodošla jim je bila vsaka težava, ki jo je imelo posestvo, kajti v njej so videli korak bližje k tistemu: in prišlo je!
Kolektiv posestva pa pričakuje večjo pomoč tudi od občinskega ljudskega odbora, ki je dosedaj vse preveč gledal njegova prizadevanja skozi »rentabilnostna« očala.
Tako so mi povedali na posestvu.
Taka bo zgradba nove šole v Petrovcih	(Foto Kološa)
»Eti« smo,
v sodobnih Čepincih!
Nebo je nasršilo svoj obraz. Strele so si utirale pot po višavju. Precej močan veter je pihal in mi pomagal poganjati »motor« po dolinici, ki je bila vsa odeta v pražnje oblačilo. Vozim se skozi Markovce. Na koncu vasi zagledam tablo z napisom »Čepinci«.
— Aha, tu sem! Pretentani Čepinčani znajo že dva kilometra prej opozoriti nâse ... Radovednost mi ni dala miru, pa sem še bolj pognal kolo. Vožnja je bila kar prijetna; lepa cesta vodi v to zadružno vas, obdana na obeh straneh z nasadom jablan, ki so pravkar cvetele in prijetno vonjale.
Dobro razpoložen od udobnega potovanja sem se ustavil pred če-
pinsko sodobno znamenitostjo: zadružnim domom.
—	Že zunaj lepa podoba, kakšen šele bo znotraj?
V	zadružni gostilni, ki se imenuje po bližnjem potoku Krka, ni bilo nikogar. A vseeno mi ni bilo dolg čas; zastrmel sem v grafikone, ki pričajo o velikih zmagah Čepinčanov: 23. I. 1948 se je rodila prva ustvarjalna misel, 1. maja 1949. otvoritev zadružnega doma, potem benzinski agregat, kino-projektor, nova dvorana, skladišča, prizidek gasilskega doma z visokim stolpom — vse v nekem logičnem zaporedju, rekel bi, skladno z rastjo zadružne zavesti vaščanov.
V	osmih letih so Čepinčani marsikaj prekvasili v sebi, da lahko sedaj ob državni meji dostojno predstavljajo svojo socialistično deželo. Rasli so s svojo zadrugo in gospodarskimi uspehi, ki jih ne bi mogel spregledati še tako zaslepljeni človek.
Mene pa so zanimali najnovejši dogodki.
—	Z marsičem se ubadamo — mi je smehljaje postregel s podatki Koloman Korpič, pobudnik vsega, kar je zraslo v Čepincih po vojni.
—	Na primer!
—	S poskusništvom. V okviru pospeševalnih odsekov delujemo za preusmeritev kmetijstva. Pridelovati hočemo bolj donosne kulture. Zaenkrat delamo poskuse s kumno, pšenico Bankuti in krompirjem Merkur, z umetnimi gnojili na travnikih, imamo rejsko središče za štajersko kokoš itd. Pohvalno je, da se teh »novotarij« oprijemlje vedno večje število kmetovalcev. Začeti je pač treba. Poškropili smo tudi vse sadno drevje. Enajst kmetov je letos zasejalo krmni ohrovt na-
mesto bele repe. Gradimo zadružna skladišča, v katera bomo spravili tudi 7 vagonov jabolk.
Potem me je Korpič povabil, da si dodobra ogledam zadružni dom. Bil sem prijetno presenečen, kajti s tem kar imajo, se lahko Čepinčani upravičeno ponašajo. Pri ogledu prostorne in lepo urejene dvorane z balkonom me je zanimalo, kakšne filme njegovi ljudje najrajši gledajo.
— Domače in mehiške, drame in borbene filme, manj kavbojske. Film »En dan življenja« je imel pri nas največji uspeh: pet predstav v eni nedelji! »Vesno« so si ljudje dvakrat ogledali.
—	In obisk?
—	Še vedno narašča. Prvo leto so člani, ki so prostovoljno prispevali okrog 200.000 din za aparaturo, lahko zastonj obiskovali predstave. Morali smo jih navaditi na sedmo umetnost. In posrečilo se nam je: leta 1954 je gledalo filme 6123 obiskovalcev, letos v prvem tromesečju pa že okrog 3000...
—	In kdo vrti filme?
—	Sam. Sicer pa delamo »pri filmu« vsi brezplačno.
Še ogled poskusnega travnika. Kakšna razlika med gnojenimi in negnojenimi parcelami? Zadružnik Štefan Žido, možak v najlepših letih, nam je na veliko pripovedoval o doseženih uspehih; na nepognojeni parceli je pridelal 5 kg suhe krme na ar. na parceli, pognojeni z nitromonkalom in kalijevo soljo, 9 kg, a na parceli, ki jo je pognojil z obema gnojiloma in superfosfatom, pa največ: 11,25 kg. Pri pomenku si je zadovoljno mel roke in obljubil:
—	Umetna gnojila bodo videla vedno več mojih travnikov!
Pa še nekaj so mi ob slovesu narekovali v beležnico:
—	Prosveta močno zaostaja za gospodarskim razvojem. V zadnjih treh letih nismo imeli v zadružnem domu niti ene domače kulturne prireditve. Zato si vroče želimo učiteljev, ki bi nam tudi na tem področju pomagali naprej . . .
(Konec na 6. strani)
Zadružni dom v Čepincih
(Foto Kološa)
Dolga je bila pot, ki sem jo premeril po sončni Gorički, precej krajev sem obiskal, pokramljal z mnogimi ljudmi in marsikaj se je bilo tiste dni nabralo v moji beležnici: pravim — mnogo več kot pa je zagledalo beli dan v pričujoči reportaži. Morda bo kdo izmed tistih, s katerimi sem se menil, zmajal z glavo in si po tihem dejal: >Malo, malo, samo drobec od tistega si prenesel na papir!«
In res je tako: marsikaj sem prepustil mojim osebnim doživetjem in vtisom o goričkih ljudeh in njihovi deželi, to pa. kar sem izluščil iz množice podatkov, je vendarle tisto. kar se je bistvenega nabralo o moji popotni torbi. Pa morda drugič spet kaj!
Slavko Klinar
,Pomurski vestnikʻ
v vsako hišo
POMURSKI VESTNIK. 31. maja 1956
5
Čakalnica na prostem
(Nadaljevanje s 5. strani)
V Gor. Petrovcih nič novega. »Palača bodočnosti« kaže svoja rebra proti nebu.
—	Tu bo nekoč stala moderna šola — pravijo vaščani in se že sedaj vesele tega dogodka.
Hotel sem intervjujati predsednika Gospodarskega sveta občine. Uraduje v knjigovodstvu občinskih podjetij. Čakam — že od osme. Ura na zvoniku je odbila deset.
Pridružil se mi je možakar iz Martinja.
—	Vrag! Pri nas pa ni nobenega reda. Ne poznamo uradnega časa. Morda mož orje doma . . .
In potem se je pogovor razvnel okrog gospodarskih stvari. V občini bi lahko ustanovili mizarsko delavnico. Bila bi rentabilna, če bi jo vodili podjetni in pošteni ljudje.
—	Kaj pa predelava sadja?
—	No. tudi to bi se morda obneslo; sicer pa imamo oddaljeni velike težave s prodajo sadja. Lani smo ga v Boreči, Martinju in Ženavljah dosti nabrali, a kaj ko pa ga nismo mogli spraviti v denar. Se letos marca smo ga ponujali po 16 din. Pa mislite, da se je kdo potrudil k nam, čeprav smo prepričani, da bi ga potrošniki radi pokupili!
Vroča kri v Križevcih
 Na poti v tretjo metropolo šalovske občine sem se ustavil tudi v Šulincih. Da imajo nedelaven krajevni odbor, sem bil že prej slišal, da pa imajo tako slabe ceste, tega še zdaleč ne bi verjel.
Cesta je preorana, kot da so rili po njej tanki. Sicer pa to ni nič čudnega: potok teče višje od ceste in voda jo redno preplavlja.
—	Možje, kaj pa tako hitite? — sem povprašal možakarje, ki so pridno krpali vaško cesto.
—	Popravljamo grehe naših odbornikov. ki nočejo nič slišati o tej vaški »sramoti«. Kar primite jih javno za ušesa!
V Križevcih pa imajo posamezniki preveč vročo kri. Na zadnjih zborih volivcev so bili kaj glasni; ne samo takse, tudi elektrika je za nje nepotrebna stvar! V govorniški vnemi so celo pozabili, da se izplača proučiti občinski statut!
—	Sicer pa ne sodite nas vseh po posameznikih — so mi zatrjevali, pri tem pa so tudi omenili, da bi želeli večkrat srečati v svoji sredini republiškega poslanca, ki jih je dosedaj obiskal samo enkrat.
—	Naj pride k nam tudi tedaj, ko se pogovarjamo o bolečih zadevah. Bo vsaj zvedel za naše težave in predloge!
Dal sem jim prav, kajti uvidel sem. da niso solidarni s posameznimi kričači. In še nekaj sem posnel iz njihovega razgovora: da vidijo v poslancu preveč svojega zaščitnika, ki naj bi jih branil pred dajatvami in obveznostmi. To so mi potrdili tudi pogovori z ljudmi v čepinski kotlini.
Pri popravilu cest, krajevnih poti in komunalnih naprav pa so Križevčani precej podjetni. Tudi pokopališče so uredili. Krajevni odbor je med najboljšimi v občini. Marsikaj je že uredil na svojo pest. prepričan pa sem, da se bo zavzel tudi za zbiralnico mleka. V kraju je več kmetovalcev, ki bi radi oddajali belo tekočino.
*
 Gorička je bila ob mojem obisku kot najlepša nevesta; vse je cvetelo in ji dajalo nepopisne čare. Nobena roka slikarja-umetnika ne bi mogla prenesti na papir teh prelivajočih se barv in svetlobnih učinkov. Kako lep je ta svet; kakor da ga je priroda obdarila s svojimi najlepšimi biseri!
Pri tunelu blizu Mačkovec je vlak počasneje vozil. Samo toliko, da je lahko izstopil neki znanec. Potem je lokomotiva spet hitreje potegnila. Na Goričkem so v splošnem boljše ceste kot na ravnini. Ljudje jih pridno popravljajo. Slab vtis pa so napravile name table na cestnih križiščih. Skoraj vse so brez napisov, tako da se popotnik težko znajde v teh krajih. V čepinski kotlini in pri Križevcih sem se moral nekajkrat ustaviti, da sem odkril pravo pot. Ljudie so drugače prijazni in radi pokramljajo s tujcem. Na cesti sem večkrat srečal tudi šolarje. Pozdravljali so me z glasnim »zdravo«. Tudi to je vredno zapisati.
Slavko Klinar
Križevci na Goričkem
(Foto Kološa)
Ljutomerske žene:
Sodelovati hočemo, aktivno, vedno in povsod . . .
Na pobudo žená je bilo v Ljutomeru posvetovanje o prehrani, preusmeritvi kmetovanja in vlogi žene pri tem. Posvetovanja se je udeležilo čez 70 naprednih žena, gospodarskih voditeljev in zadružnih zastopnikov. Referate so brali: dr. Anton Bezjak o prehrani, Franc Vraz o problemih v kmetijstvu in Vida Zenkovič o ženskih društvih in njihovi vlogi v našem družbenem življenju.
Žene so na posvetovanju spregovorile tudi o svojih izkušnjah in razmerah na podeželju, pri tem pa so izrazile željo, da bi imele svojo organizacijo, ki bi povezovala njihova hotenja in jih usmerjala. Pravilna prehrana prebivalstva in izboljšanje kmetijstva je družbeni problem, ki ga je potrebno reševati vzajemno — ob konkretnem sodelovanju kmečkih gospodinj. Na deželi so potrebna zlasti strokovna predavanja, ki naj bi jih prirejale kmetijske zadruge; prav k vzgojnemu delu pa je treba povabiti čimveč žena in ustanoviti pri vseh kmetijskih zadrugah tudi sekcije zadružnic.
Upravnim vodstvom kmetijskih zadrug v okolišu so priporočile, naj sc odločneje zavzamejo za urejevanje sadnih sušilnic in nakup Baumanovih zvonov za pridobivanje sadnih sokov; s takimi in podobnimi ukrepi bomo lahko zajezili potrošnjo alkoholnih pijač. Borba proti pijančevanju je v ljutomerski občini še posebej aktualna, kajti samo trezni ljudje se med seboj dobro razumejo in gradijo družinsko življenje na znosnih razmerah. V pogledu prehrane je najslabše v hribovitih predelih, kjer primanjkuje živinske krme, zato pa je tudi malo mleka in mesa.
Žene so premalo zastopane v oblastnih organih, svetih in organih družbenega upravljanja. Do tega je prišlo, ker niso bile dosedaj med sabo dovolj povezane.
Ljutomerske žene so se še posebej zavzemale za specialno trgovino, ki bi zadostno zalagala trg z zelenjavo, grozdjem in drugim sadjem. Zaradi slabe založenosti trga je to blago, čeprav je včasih zelo slabo, občutno predrago. Za trgovino se bosta morala bolj zavzeti Gospodarski svet pri občini in kolektiv KZ »Kmetovalec«. V mestu je potrebno urediti tudi pralnico in tako razbremeniti žene. da se bodo laže posve-
tile drugim gospodinjskim poslom in pravilni prehrani.
Ob zaključku posvetovanja so žene ustanovile Društvo za napredek gospodinjstva in izvolile njegovo vodstvo. Pri Občinskem odboru SZDL pa bodo imenovali posebno komisijo, ki bo skrbela za pravilno povezavo žena in delovanje njihovih organizacij.
M. M.
Tretji vod mladincev predvojaške vzgoje pri Gradu je eden izmed najboljših
(Foto Kološa)
TURŠKO ZNAMENJE V VEČESLAVCIH
Stoji blizu Markočevega mlina na desnem bregu Ledave. Znamenje so postavili približno pred tristo leti in spominja na veliko bitko s Turki.
Leta 1915 so znamenje obnovili. Po prvi in drugi svetovni vojni je pričelo znamenje razpadati. Lani ga je precej poškodovala strela. Skrajni čas je, da znamenje obnovijo.
V HOTELU
»ZVEZDA«
je prijetno biti gost!
Gostinsko podjetje »Zvezda« v M. Soboti ima sicer dober »geografski« položaj, vendar pa sta k njegovemu uspešnemu poslovanju v zadnjih letih precej pripomogla tudi vodstvo in delovni kolektiv. Samo nekaj bistvenih podatkov!
Prvi uspeh je iz leta v leto naraščajoči promet ob istem številu zaposlenega osebja: leta 1955. so imeli 9,718.000 din, leta 1954.
že 15,017.000 din, a lani 19,695.000 din prometa. Porast prometa je delno rezultat podražitve gostinskih dobrin in storitev, v prav tolikšni meri pa tudi plod večje prizadevnosti poslovodje in kolektiva.
Marsikaj so storili v zadnjih letih tudi za boljšo ureditev prostorov in naprav v hotelu. Z najetim investicijskim kreditom in delno s sredstvi iz sklada za prosto razpolaganje so uredili vodovod s priključki,
tako da imajo sedaj dve kopalnici, v tujskih sobah pa toplo in mrzlo vodo. Po tem ukrepu se je dokaj povečalo število nočnin. Luni so si s svojimi sredstvi omislili tudi štiri spalnice z eno posteljo in dve spalnici z dvema posteljama, kupili so zavese za sobe in svetilke za nočne omarice. Še prav posebno prijetno pa je posedeti pod hladno senco kostanjev pri novih, lepo pogrnjenih mizicah še posebno tedaj, če pri dobri kapljici prisluhneš koncertu »primašovega« zabavnega orkestra ali pa prenosu kake važne mednarodne nogometne tekme, ki jo posredujejo po zvočniku! Tudi lično opremo za »zunanjo gostilno« so si omislili z lanskimi sredstvi.
Ogledali smo si medaljo na prvi strani, zdaj pa jo obrnimo in videli bomo marsikaj, kar bi še lahko izboljšali in popravili. Na prvem mestu sta disciplina in red, ki bi morala postati zavestni vrlini zaposlenih uslužbencev. predvsem natakarjev. Kaj pogosto se še zgodi, da gostje prihajajo in čakajo, natakarji pa sc med seboj pomenkujejo, namesto da bi bilo takoj slišati njihov »Želite, prosim!« Lani so bili posamezniki tudi kaznovani zaradi tega, ker so koristili denarna sredstva podjetja v svoje osebne namene. Še posebno slabo pa se sliši, da sta bila med njimi tudi dva člana upravnega odbora. Sicer pa je bilo lani tudi delavsko upravljanje skoraj pri ničli, saj je moral sestanke sklicevati in voditi v glavnem poslovodja. Upravni odbor se ni dovolj zanimal za poslovanje podjetja, niti se ni ubadal z njegovimi problemi.
Pri letošnjih volitvah novega upravnega vodstva so se odločno zavzeli za odstranitev teh slabosti; sestavili in sprejeli bodo tudi ustrezne pravilnike. Pri vsem tem pa je važno, da bo prizadevanje za kulturnejšo postrežbo in odločnejše poseganje v upravljanje podjetja postalo zavestno gibalo vsakega posameznika, kajti le tedaj bo tudi druga stran medalje bolj svetla in še marsikateri novi gost bo z zadovoljstvom dejal: »Zvezdo« pa bom še obiskal!
KRIŽEM KRAŽEM PO POMURJU
VERŽEJ
Pred kratkim je imela Čebelarska družina Veržej prvo letošnjo sejo. Na seji so razpravljali predvsem o pomanjkljivem stanju čebelarskega orodja, o nabavi sladkorja, o strokovnih predavanjih ter o povezavi z murskosoboškim društvom glede pripravljalnih del za plemenilno postajo v M. Soboti.
Kmetijska zadruga v Veržeju ter OZZ v M. Soboti sta obljubili verženskim čebelarjem nekaj sredstev, čebelarji sami pa bodo priredili v začetku junija tombolo.
SELO
V Selu pridno pripravljajo pot elektriki. Z delom so že tako daleč, da pri nekaterih hišah že pripravljajo priključke. Skoraj vsi vaščani električarjem pridno pomagajo, zato pa so tudi prepričani, da
bodo že proti koncu junija svetili z elektriko.
Vaščani v Selu so se dolga leta potegovali za javno mostno tehtnico. No, temelje so sedaj že postavili in kakor vse kaže, bo tehtnica kaj hitro služila svojemu namenu.
Iz Velike Polane
V Veliki Polani so počastili Maršalov rojstni dan. Pred zadružnim domom je bilo kresovanje, nato pa v zadružni dvorani slavnostna akademija. Pionirski pevski zbor je odpel nekaj pesmi, pionirke pa so izvedle simbolične vaje. Za tem so dijaki odigrali igrico »Koloradski hrošč«. Dvorana je bila polna in ljudje so bili praznično razpoloženi.
Pred nekaj dnevi so priredili dijaki 4. razreda nižje gimnazije v Veliki Polani poslovilni večer. Kljub
temu, da so že končali redni pouk, so doslej še vedno obiskovali posamezne krožke, na katerih so izpopolnjevali svoje znanje. V kratkem bodo organizirali tudi dve poučni ekskurziji. Na prvi ekskurziji si bodo ogledali metropolo Pomurja, njene industrijske obrate, kulturne znamenitosti ter državno posestvo in kmetijsko šolo Rakičan. Druga ekskurzija pa bo veljala naftnim poljem okrog Lendave.
Pionirski odred v Rogaševcih
Pionirski odred »Štefan Cvetko« v Rogaševcih ima dramatsko, pevsko, telovadno in šahovsko sekcijo. Razen tega imajo tudi tamburaški orkester, ki je nastopil pred kratkim v Nuskovi. Najbolj delaven pa je vsekakor pevski zbor, ki nastopa ob vsaki proslavi. Tudi šahisti so precej pridni. Letos so nastopili na okrajnem šahovskem prvenstvu. Rogaševski pionirji nastopajo večkrat skupno s pionirji iz sosednje Serdice.
KRAMAROVCI
V	Kramarovcih je bilo pred kratkim krajevno slavje. Nastopili sta godbi iz Rogaševec in Cankove, pevska zbora iz Cankove in Rogaševec pa sta zapela nekaj pesmi. Posebno točko so prispevali tudi telovadci iz Cankove.
DROBIŽ IZ CANKOVE
V počastitev rojstnega dne maršala Tita je bila na Cankovi akademija. Udeležba je bila lepa, gledalce so navdušili predvsem ljudski plesi in telovadci Partizana.
Sektorsko tekmovanje dijakov iz Rogaševec, Grada in Cankove je bilo pred nekaj dnevi na Cankovi. V vseh disciplinah so zmagali dijaki iz Cankove. Cankovski telovadci pa pripravljajo večji telovadni nastop, na katerem bo sodelovalo okrog 300 telovadcev. Ta dan bo na Cankovi tudi Praznik mladine.
IZ LENDAVE
Dijaki nižje gimnazije, ki končujejo letos četrti razred, so se v soboto zbrali s svojimi predavatelji v prostorih Nafte, kjer je bil poslovilni večer. Navzoči so bili tudi predstavniki oblasti in šolskega odbora. Za vse je bila prirejena večerja.
Lepo nedeljsko popoldne so izkoristili tudi lendavski taborniki, ki so zadnjo nedeljo nekaj ur preživeli ob šotorih v naravi.
V	petek 25. maja je srčna kap pretrgala življenje 15-letnemu Jožetu Graberju, dijaku I. razr. nižje gimnazije v Lendavi. Na zadnji poti so ga spremili dijaki lendavskih, šol, pred krsto pa so korakali njegovi součenci. Ob odprtem grobu sta se poslovila od umrlega razredničarka Milena Šalamon in součenec Drago Talan.
Zadnje tedne je opaziti lep napredek pri TVD Partizan. Razen mladine in pionirjev lendavskih šol pridno prihajajo k telovadbi tudi članice. Omembe vredno je, da je med njimi že več starejših, vendar so pri vadbi disciplinirane in prizadevne.
Za lepši izgled mesta so posadili topole pred gasilskim domom, opaziti pa jih je tudi na dvorišču hotela Triglav.
O NEKEM HIŠNEM SVETU...
Ko sem v prvomajski številki PV prebral uvodnik »K prazniku dela — delavski pozdrav!«, v katerem je tov. sekretar OK ZKS Miloš Ledinek omenil tudi uspešno uveljavljanje svetov stanovanjske skupnosti in hišnih svetov, sem se zelo razveselil zlasti ugotovitve tov. sekretarja, da vidnega uveljavljanja »ni videti v onih stanovanjskih skupnostih in hišnih svetih, kjer so se družbenemu organu popeli na hrbet lastniki stanovanjskih hiš in pa birokrati, ki se gredo, kdo bo koga«. Te besede so me prepričale, do so naši vrhovni forumi dobro obveščeni o čudnih razmerah, ki so še v nekaterih hišnih svetih. Da je tov. sekretar s svojimi besedami zadel v črno, naj navedem, kako se gremo pri nas upravljanja po hišnem svetu.
Pred kratkim sem se preselil v veliko hišo v Titovi ulici v M. Soboti. Pri ogledu stanovanja se mi je predstavil starejši tovariš kot predsednik hišnega sveta in hišni upravitelj ter zastopnik bivše lastnice hiše. Bil mi je navidez znan. Ko pa je povedal, da je tudi on Ljubljančan in še iz iste fare kot jaz, sem se razveselil. Nisem poznal hišnih stanovalcev in razmer v hiši, zato sem ga prosil, naj mi kaj več pove o tem, češ, on kot predsednik hišnega sveta je najbolje poučen o vsem. Postregel mi je zelo izčrpno. Posegel je precej daleč nazaj: kako je bilo v hiši, ko so bili v njej med vojno vojaki, kako so gospej, lastnici hiše, to odvzeli, kako hiša propada, se ruši, vse se kvari, da bivša lastnica ne dobi od hiše niti toliko, da bi mogla živeti; nato: s strankami je velik križ. On sam osebno ne govori skoraj z nobeno. Da so pač nemogoči ljudje, in še dosti podobnega. Ko sem ga vprašal, kako pa je potem s hišnim svetom in upravljanjem V hiši, mi je dejal, naj pustim lepo hišni svet pri miru. Če bom kaj potreboval, naj se obrnem nanj in bivšo lastnico, pa mi bosta v vsem ustregla. Z mešanimi občutki sva se z ženo poslovila od gostobesednega in zelo važnega tovariša — predsednika hišnega sveta.
Kljub ženinim pomislekom smo se preselili. Ko sem se seznanil z ostalimi stanovalci hiše. sem slišal drugo plat zvona: predsednik hišnega sveta je zaupnik bivše lastnice, stanuje pri njej, nastopa kot lastnik hiše, se ne meni za sklepe sej hišnega sveta. »Niti enega sklepa nismo izpeljali,« mi je dejal moj sosed. »Zato pa tudi nimamo več sej. Saj se naravnost norčuje iz hišnega sveta. — »Stranišče si oglejte! V hiši je motorna črpalka, a ta dela samo zn lastnico hiše in našega predsednika. Kadar uporabljata ta kraj, si prej natočita vodo v rezervoar; mi pa moramo nositi lonce z vodo s seboj na stranišče. Črpalka in vodovod je hišna last, last skupnosti. Pa ne! Dala sta nam prekleto trdo občutiti svojo
oblast!« - »Če hočeš v podstrešje, moraš lepo prositi gospodinjo za ključ in ga potem zopet takoj prinesti nuzaj.« »Ne spoznamo se iz vsega: gospodinja govori po nemško in madžarsko: moja hiša; predsednik, ki je pri njej podnajemnik, ponavlja: kvarijo moje drevje, moj vrt. To presneto moje, moje!« Zopet drugi: »Meter cevi in izlivno školjko bi nabavili, pa bi imeli vodo v prvem nadstropju; a ne pustita, češ, da se bodo močila tla. Še kar naprej bomo morali hoditi k dvoriščnemu vodnjaku po vodo. Ona dva imata vodo v kuhinji, raja naj jo pa kar nosi. Na obrazih se jima vidi, da uživata, ko raja ,pumpa’ vodo, nato pa blato, ki ga je vedno dosti okrog vodnjaka, zanaša v stanovanja.«
Ko sem se prepričal, da so pritožbe stanovalcev utemeljene, sva se s predsednikom
pogovorila o njih. Poslušal me je z veliko nejevoljo; ko pa sem dejal, da se z ostalimi stanovalci docela strinjam, je bil že kar jezen: »Zakaj, hudiča, tlačijo toliko ljudi v hišo! Saj je bila zgrajena za eno samo stanovanje!« — Sedem ogromnih krasnih sob z vsemi pritiklinami . . .
Rekel sem tov. predsedniku: »Skličite vendar hišni svet, da se porazgovorimo!« In sem se mu zameril. Dejal je, da nima časa za take stvari. Ko sem mu odvrnil, da to kot predsednik hišnega sveta mora storiti, sicer to storim jaz, saj mi zakon to dovoljuje, je rekel: »Pa ga skličite!« Sklical sem ga. Poklicali smo predsednika in je vendarle prišel. Ko smo navedli, kaj vse bi moral hišni svet ukreniti, da se odpravijo pomanjkljivosti, ki motijo mirno sožitje v hiši, je vse po vrsti odklonil. N. pr.: vode
v	stranišču ne bo, ker je motor črpalke slab. »Vsak normalen človek opravi potrebo enkrat na dan, zato bom vodo spustil samo zjutraj od 6.—7. ure.« Dokazovali smu mu, da je prebava različnih ljudi različna in njen končni produkt le še ni dirigirani izstrelek, ki ga sproži tov. predsednik s pritiskom na gumb v svojem stanovanju itd., a ni nič zaleglo. Vprašal sem ga: »Slišite, predsednik hišnega sveta, čigave koristi pa
vi	pravzaprav zastopate? Hišne skupnosti ali koristi bivše lastnice?« Odgovoril je jasno in trdno, brez kakega mencanja: »Hišne lastnice, seveda.«
Po tej  izjavi smo vsi člani sveta bili sklepčni v tem, da bo moral predsednik odstopiti, ker je že s svojim poprejšnjim
obnašanjem, zlasti pa s to jasno izjavo dokazal, da ni primeren za to častno mesto.
Na seji smo nato sprejeli celo vrsto sklepov. Predsednik si je vse zapisal in obljubil, da jih uresniči v enem tednu. Ko je teden minil, sem ga vprašal, kaj je že ukrenil glede tega. »Briga me vse to. Kar brez mene delujte. V nič več se ne mešam!«
Hišni svet je imel v načrtu, da uredi dvorišče, zaseje travo itd. Predsednik hišnega sveta in bivša lastnica hiše pa sta razširila svoj itak že veliki vrt, premaknila ograjo; da bi si prehranila izdatek, sta porabila lesene stebre, ki so bili nabavljeni iz sredstev stanovanjske skupnosti in bili namenjeni za sušenje perila, kot opornike za svojo novo ograjo. Predsednik je dejal, da bivša lastnica lahko prepove strankam tudi uporabo dvorišča, če le hoče. Tolkel se je s pestjo po dlani: »Črno na belem je zapisana njena pravica, še advokat ni mogel ničesar opraviti pri tem!« Opozoril sem ga, naj vendar ne dela sitnosti, ker vgrajuje stebre za perilo v svojo ograjo. Zarenčal je: »Pustiti me na miru! Stebre postavljam kamor sum hočem!« Opomnil sem ga, da zna njegova trma roditi to. da bo hišni svet stavil predlog, da se ga preseli, pa sta se s pričujočo bivšo lastnico zakadila vame: Kaj si vendar domišljujem s tem hišnim svetom! Ona da mu je ukazala, on dela po njenem naročilu. Ni je pa moči, ki bi posegala v pravice njenega stanovanja in preselila njenega podnajemnika. Tu je pa ona gospodar! Dokazoval sem o nasprotnem, pa sem moral nehati, ker sta mi zažugala, da me bosta tožila zaradi razžaljenja časti.
Sedaj smo na jasnem. Vemo, kaj nam je storiti, da odpravimo vse pomanjkljivosti, ki so leto in dan trle stanovalce te velike hiše; vemo, da nam bo predsednik hišnega sveta nasprotoval, vemo pa prav dobro tudi to. da imamo zakone, ki nas ščitijo, samo moramo jih začeti izvajati. Naš hišni svet jih bo začel izvajati in še prav temeljito, o tem naj bo prepričan vsakdo v omenjeni hiši, ki misli, da zanj zakoni ne veljajo.
Te dni enkrat bomo temeljito prijeli za delo, hišni svet se bo sestal, še bolje, vsi stanovalci hiše. Dodobra se bomo pomenili in obračunali, nato pa v razčiščenem ozračju zaživeli lepše življenje. Obvestili Vas bomo o tem zboru stanovalcev naše hiše, tov. urednik, in če se Vam zdi prav, pridite med nas. Bodite uverjeni, da boste marsikaj zanimivega slišali. Prepričali se boste, da niso bile brez vzroka zapisane tiste besede, navedene v začetku tega mojega dopisa.
Pravijo, da je še v prenekaterih hišah v M. Soboti, ki so pod upravo Stanovanjske skupnosti, tako kot v naši hiši. Ali se Vam, tov. urednik, ne zdi, da je že čas, začeti reševati tudi ta problem?	-ur
POMURSKI VESTNIK, 31. maja 1956
6
SOBOŠKA KRONIKA
Poroke, rojstva in smrti od 19. do 26. maja
Poročila sta se: Marijan Fekonja, električar in Marija Lük, trgovska pomočnica, oba iz Murske Sobote.
Rodile so: Zečević Nevenka iz Hodoša, dečka; Irena Škerlak iz Šulinec, dečka; Cilka Zadravec, strojna pletilka iz Lipc, deklico. Etelka Šeruga iz M. Sobote, dečka; Jožefa Šumak z Rožičkega vrha, dečka; Antonija Fridau iz Radgone, deklico; Rozalija koša iz Doline, dečka; Terezija Puhan z Radomerščaka, dečka; Blaženka Todorović iz Radgone, deklico; Helena Kološa iz Prosenjakovec, deklico; Terezija Kovač iz Ižakovec, dečka; Vera Horvat iz Gančan, dečka; Francka Cipot iz Polane, deklico; Hilda Mlinarič, učiteljica iz Kobilja, dečka; Ema Novak, kuharica iz M. Sobote, dečka; Marija Kuhar iz Boreče, dečka; Emilija Baranja iz Šalovec, dečka; Šarika Dajč iz G. Petrovec, dečka: Marija Maček iz Beznovec, dečka; Prša Terezija iz Ižakovec, deklico; Gizela Sever iz Zenkovec dve deklici. Vse so rodile v soboški porodnišnici.
Doma je rodila Ida Žekš iz M. Sobote, dečka.
Umrla sta: Marija Zemljič iz Veščice, stara 80 let in vdova Šarlota Prodnik iz Radgone, stara 36 let.
Okrajna zveza za telesno vzgojo
»Partizan« Murska Sobota
obvešča:
Na predvečer okrajnega zleta, 2. junija 1956, ob 20. uri na telovadišču TVD Partizan, nastopajo I. plasirana moštva iz okrajnega tekmovanja v akademskih sestavah.
ZLETNI DAN - 3. JUNIJA Ob 8. uri — Sprejem gostov (vodniki naj takoj prijavijo v pisarni Partizana število nastopajočih, v pisarni dobijo tudi blok za garderobo in blok za kosilo.
Ob 9. uri — Skušnja na stadionu.
Od 11.30 do 13.30 — kosilo v Domu TD Partizan.
Ob 14. uri — Zbor na telovadišču pri Domu.
Ob 14.30 — začetek povorke od Doma do telovadišča (vsi vodniki morajo voditi strogo evidenco o svojem oddelku).
Ob 15. uri — Začetek nastopa.
Spored:
1.	Mimohod — stik oddelkov na telovadišču
—	pozdrav zastavi in himna;
2.	Nagovor predsednika Okrajne zveze Partizan;
3.	Deca — igre;
4.	Tek mladincev na 1000 metrov;
5.	Pionirke — proste vaje;
6.	Pionirji — proste vaje;
7.	Štafeta — 4 X 100 — mladinci;
8.	Mladinci in člani — proste vaje;
9.	Mladinke in člani — proste vaje;
10.	Rokomet — garnizon JLA : Gimnazija
11.	Tek — 60 m pionirke, 100 m mladinci, 100 m mladinke;
12.	Bradlja — drog — gred — švedski zaboj
—	koza — švedska klop.
Društva, ki še niso poslala pismenih prijav, naj to store takoj. Obenem naj takoj pripravijo, ali bodo uporabljali avtomobile iz svojega kraja ali naj pošlje avtomobile okrajna zveza.
IZ TAJNIŠTVA PARTIZANA
Pred nedavnim sem poklical telefonsko štev. 90. Z nervozo sem pričakoval telefonsko vezo — prepričan sem bil, da bom z drugega konca telefona zaslišal: »Muu!«
Toda...
. . . javil se mi je nežni ženski glas s sledečimi besedami: »Tukaj tovarna mleka!«
TELOVADBA
ŠPORT
ŠAH
V „zlati“ sredini
SOBOTA : TEKSTILAC (Oroslavje) 4:1 (1:1)
Že v 4. minuti igre je Sobota vodila. V tem času so imeli domači napadalci še več možnosti, vendar so pošiljali žoge mimo cilja v out. Kar pa se ni posrečilo domačemu moštvu, so v 18. minuti dosegli gostje, ko je iz kota streljano žogo srednji napadalec z glavo poslal v domačo mrežo. Čeprav so igrali v glavnem po sredini igrišča, so domači napadalci bolj nevarno in pogosteje prihajali pred vrata Tekstilca, toda brez uspeha. Izredno priložnost za gol so malo pred odmorom zamudili tudi gostje, ko je eden izmed napadalcev poslal žogo iz neposredne bližine mimo praznih vrat.
Takoj po odmoru je pričela Sobota ostro napadati in je dosegla zaporedoma tudi dva gola, s čimer je bila usoda Tekstilca zapečatena. Kljub temu pa se gostje niso kar tako vdali v usodo in so na vsak način poskušali rezultat vsaj zmanjšati; domala vsi njihovi protinapadi pa so se končali v offsideu. Gola, ki so ga dosegli proti koncu igre, pa sodnik ni priznal.
Igra je bila ostra in ves čas dokaj živahna in je v glavnem zadovoljila blizu 1.000 gledalcev. Zmaga Sobote je vsekakor zaslužena in bi lahko bila popolnejša, če bi bil napad izkoristil še nekaj zrelih priložnosti. Strelci za Soboto so bili: Sečko II, Maučec in Sirovina.
LESTVICA						
Tekstilac (V) Sloboda Rudar Kladivar Jedinstvo Sobota Zagorac Maribor Tekstilac (0) Mladost Bratstvo Nafta	19 19 19 19 19 19 19 19 19 19 19 19	16 13 11 9 9 7 6 8 6 6 4 3	2 2 3 6 .1 5 4 3 1 1 1	1 4 5 4 9 7 9 10 10 12 14 15	95:21 64:24 40:26 54:36 32:31 53:52 34:52 42:41 33:43 30:57 33:80 19:46	34 28 25 24 19 19 18 17 15 13 9 7
V predtekmi je enajstorica Partizana Rakičan zasluženo premagala Maribor II z rezultatom 3:1.
Že med tednom je bila odigrana pokalna tekma med Soboto II in Partizanom Rakičan; končala se je s prepričljivo zmago Sobote II 6:0.
PIONIRJI
DRAVA (Ptuj) : SOBOTA 0:3 Najmlajši nogometaši Sobote so v nedeljo gostovali v Ptuju, kjer so v tekmi zn prvenstvo premagali svoje sovrstnike v lepi igri z rezultatom 3:0.
Š.
„Galka“ Franca Galundra iz Veržeja
„junak dneva“ na spomladanskih dirkah v Ljutomeru
V	nedeljo popoldne so bile v Ljutomeru, središču rejcev plemenitih toplokrvnih konjev, spomladanske konjske dirke. Priredil jih je domači Klub za konjski šport. Gledalcev je bilo okrog 3.000.
V	prvi kasaški dirki »Okrajni ljudski odbor M. Sobota« je zmagala »Galka« Franca Galundra iz Veržeja in dosegla tudi najboljši čas dneva (1 minuta in 30 sekund na km), na drugem mestu pa je »Lušna« Jožefa Seršena iz Veržeja; v drugi kasaški dirki »Okrajna zadružna zveza M. Sobota« je zasedla prvo mesto »Roska« Štefana Tkačeva iz Turnišča pri Ptuju, drugo mesto »Lota« Alojza Paldaufa iz Vučje vasi; v četrti kasaški dirki Republiška kobilarna Turnišče« je zma-
gal »Apaš« Alojza Jureša iz Ljutomera, za njim je bila »Tarka« Branka Babiča s Krapja; v šesti galopski dirki »Zveza za konjski šport Slovenije« je bil prvi »Belgijanac« Albina Grdine, drugi »Desant« Ferčija Papsta; v sedmi kasaški dirki »Občinski ljudski odbor Ljutomer«: 1. mesto »Lota« Alojza Paldaufa iz Vučje vasi in 2. mesto »Gorica« Jožefa Babiča od Lenarta; osma dvovprežna kasaška dirka »Spominska dirka dr. Miroslava Ploja«: prvo mesto »Ria — Galka« Mirka Hanžekoviča iz Veržeja.
Toča golov v Lendavi
NAFTA-TEKSTILAC (Varaždin) 0:9	(0:4)
V	Lendavi sta se v nedeljo srečala prvi in zadnji tekmovalec v mariborsko-varaždinski nogometni ligi. Lepo sončno vreme je privabilo na igrišče okrog 300 gledalcev, ki so bili priče igri mačke z miško. Gotovo bi domače moštvo doživelo še večji poraz, da niso imeli gostje precejšnje smole pri streljanju, saj so večkrat zadeli prečko, zastreljali pa so tudi enajstmetrovko.
Začetni udarec se imeli domačini; gostje so že v prvih minutah resno ogrožali vrata domačih. Serija golov se je začela v 8. minuti, ko je domači vratar ostro streljano žogo porinil v svojo mrežo. Čez tri minute se je mreža Nafte zopet stresla. V 14. minuti so gostje vodili že s 3:0! Nafta se je nato nekoliko zbrala, vendar je napad zapravil v tem času edino priložnost za zmanjšanje rezultata. Deset minut pred koncem so gostje že četrtič porinili usnje v mrežo Nafte.
Začetek drugega polčasa je obetal, da se bodo dogodki na igrišču obrnili v dobro domačih. To pa je trajalo samo nekaj minut. Gostje so v 55. minuti, ko so povečali rezultat na 5:0, začeli s pravo ekshibicijo. Igrali so v glavnem na polju domačih. Gol je zopet visel v zraku. Serija golov iz prvega polčasa se je ponovila, vendar s to razliko, da so padli v presledku štirih minut: 75.. 79., 83.in 90. minuti.
Kako so igrali? Varaždinci sodijo nedvomno med najboljše tekmovalce te lige. Z igro, ki so jo pokazali, spadajo v višji razred. Domače moštvo je tokrat popolnoma odpovedalo. Za trenutke so zablesteli samo Vidak, Varga in Dominko. Srečanje je vodil dobro in avtoritativno Frangeš iz Maribora.
V	predtekmi sta se prijateljsko srečali mladinski enajstorici Nafte in Tekstilca. Domači so imeli v prvem polčasu več od igre in so zasluženo dosegli vodstvo 1:0. Po krivdi obrambe pa so gostje v drugem polčasu zabeležili dva gola in — zmago.
Partizanski mnogoboj v Murski Soboti
Zadnjo nedeljo je Okrajna zveza društev »Partizan« priredila v M. Soboti tekmovanje v partizanskem mnogoboju. V Radgoni je bilo tega dne podobno tekmovanje za društva »Partizan« tamkajšnjega okoliša.
Rezultati:
Mladinke, II. razred (1. in 2. mesto) Ljutomer 318.40 točk, M. Sobota 298,95; Mladinke, III. razred: Puconci 238,40, Cankova 228,10; Mladinci,
II.	razred: M. Sobota 394; Mladinci,
III.	razred: Križevci pri Ljutomeru 298,20, Puconci 245,70; Članice II. razred: Križevci pri Ljut. 244,80; Člani, III razred: Križevci pri Ljut. 270,50.
Radgonske rezultate bomo objavili v prihodnji številki.	T-K
ZIDARJE IN DELAVCE
sprejmemo takoj.	Stanovanje zasigurano
Gradbeno podjetje ,,GRADITELJ“
Ljubljana, Šmartinska c. 64 b
OBJAVA
POZOR! ŽIVINOREJCI POZOR!
Osemenjevalni center Veterinarskega zavoda v M. Soboti bo 4. junija spremenil delovni čas na osemenjevalnih postajah za umetno osemenjevanje govedi.
Letni delovni razpored bo naslednji:
I. PROGA		II. PROGA Osemenjevalna postaja	Prihod
Osemenjevalna postaja	Prihod	Rakičan	8.10
Moravci	8.10	Martjanci	8.40
Tešanovci	8.40	Zg. Moravci	9.15
Bogojina	9.05	Prosenjakovci	10.25
		Križevci v Prekm.	11.05
Beltinci	9.45	Mačkovci	12.05
Črenšovci	10.30	Moščanci	12.55
Stročja vas	11.35	Puconci	13.25
Cven	13.10	III. PROGA	
Veržej	14	Osemenjevalna postaja	Prihod
Križevci pri Ljutomeru	14.35	Kupšinci	14.30
Bučečovci	15,15	Vanča ves	15
		Gederovci	15.30
Radenci	15.50	Skakovci	16
Petajnci	16.35	Puževci	16.25
Tišina	17.10	Brezovci	    17
Krog	17.40	Predanovci	17.35
		Polana	17.55
		Črnelavci	18.15
Živinorejci! Vabimo vas, da se poslužujete umetnega osemenjevanja. ker boste tako najhitreje izboljšali izbor živine. Izognili pa se boste tudi nevarnosti spolnih okužb vaše živine.
VETERINARSKI ZAVOD M. SOBOTA
Nesreče in nezgode
Franc Strmšek iz Veličan, star 14 let, je našel nek naboj: ko je udaril po njem, je eksplodiral, ter mu raztrgal dva prsta na levi roki.
Z vrelo vodo se je polil enoletni Marjan Fujs iz Murske Sobote in dobil opekline po prsih.
Njivski valjar je močno poškodoval desno roko dvoletnemu Jožefu Forjanu iz Lipovec.
Na hlevske vile je stopil šestletni Janez Šeruga iz Prosečke vasi in dobil na levi peti hudo rano.
Po lestvici je plezala in si močno ranila levo nogo na železnem klinu 19 let stara Ema Hojs iz Sp. Ščavnice.
Vsi se zdravijo v soboški bolnišnici.
Zavod za komunalne storitve M.
Sobota obvešča vse interesente, da da v najem
PARNI VALJAR ZA VALJANJE CEST
Obrabnina po dogovoru.
DVA MOTORJA na lesni plin ali bencin, stabilen, 15 KS in 18 KS pripravna za mlatilnico in žaganje drv — Janez Vrbnjak. Bodoslavci št. 57, Mala Nedelja. Ljutomer. 
Okrajna gasilska zveza Murska Sobota obvešča:
Tečaj za podčastnike
Da se omogoči izobrazba učiteljem, članom gasilskih društev, smo pripravljeni v počitnicah ob zadostnem številu prijavljencev prirediti podčastniški tečaj. Vabimo Ob GZ, da nam najkasneje do 15. junija pošljejo prijave iz svojega območja.
Predlogi za priznanja — odlikovanja GZ LRS
Vabimo vse Ob GZ in društva, da do 15. junija dostavijo predloge za priznanja GZ LRS za one člane, ki imajo v smislu pravilnika o priznanjih pravico do njih. (Glej navodila, Bilten št. 9/55).
Prireditve
PGD Boračevo bo 10. junija razvilo gasilski prapor, po razvitju pa bo bogata tombola. Zato, ker je društvo mlado, priporočamo številno udeležbo gasilcev z obeh bregov Mure.
V	sektorja Petanjci
bodo 3. junija ob 13. uri sektorske vaje in to na Tišini.
V	sektorju Prosenjakovci
bodo sektorske vaje v Motvarjevcih s pričetkom ob 8. uri zjutraj.
IZ PISARNE OGZ
OBJAVA
Okrajni zavod za socialno zavarovanje M. Sobota obvešča vsa podjetja, ustanove in posameznike, da so uradne ure pri Okrajnem zavodu za socialno zavarovanje v M. Soboti in pri podružnici v Lendavi v ponedeljek, četrtek in soboto, pri podružnicah Ljutomer in Gornja Radgona pa v ponedeljek, sredo, petek in soboto od 8. do 12. ure. Izjemno sprejemajo stranke vsak dan v vložišču in od 25. do 8. v mesecu za potrjevanje plačilnih list.
Prosimo, da vse stranke upoštevajo gornje navodilo.
Okrajni zavod za socialno zavarovanje, M. Sobota.
POZOR!
Novoustanovljeni
FOTOATELJE
HOCHSTÄDTER F.
Murska Sobota Trg Zmage 3
Izvršuje vsa fotografska dela na terenu. Slike za legitimacije v 24 urah!
Sporočamo žalostno vest. da je po dolgotrajni bolezni umrl ustanovni član Gas. društva v Bakovcih tov.
ANTON OBAL
Nepozabnega tovariša borno obranili v trajnem spominu. Na zadnjo pot smo ga spremili 28. maja, na domače pokopališče.
Upravni odbor Gas. društva Bakovci
Tedenski koledar
Nedelja, 5. junija — Milojka Ponedeljek, 4. junija — Branko
Torek, 5. junija — Ferdinand Sreda, 6. junija — Norbert Četrtek, 7. junija — Robert Petek, 8. junija — Medard Sobota, 9. junija — Primož
Lunine mene: 8. junija ob 22. uri 39 minut mlaj.
KINO
MURSKA SOBOTA — od 1. do 3. junija ameriški film »Kalifov zaklad«, od 5. do 7. junija ameriški film »Gipsy — črni konj«, od 8. do 10. junija francoski barvni film »Grof Monte Christo« I. del. LENDAVA — od 5. do 10. junija ameriški barvni film »V vrtincu«, 12. in 13. junija nemški film »Leteči razred«. GRAD — 3. junija italijanski film »Kako sem odkril Ameriko«.
ČEPINCI — 3. junija indijski film »Aandhyan«.
RADGONA — 2. in 3. junija angleški film »Preganjan do smrti«, 6. in 7. junija »Popevka iz ulice«.
RADENCI — 3. in 4. junija ameriški film »Z vragom so trije«, 7. junija francoski film »Trije vagabundi«.
VELIKA POLANA — 3. junija švedski film »Zaradi moje ljubezni«.
MALI OGLASI
MANJŠE VINOGRADNIŠKO POSESTVO z novozgrajeno hišico, blizu Kapele — ugodno prodam. — Naslov v upravi lista.
POSESTVO okrog 3 ha zemlje, stanovanjska hiša, gospodarsko poslopje in gozd, vse arondirano — prodam. — Naslov v upravi lista.
MLATILNICO znamke Hoffer-Schranz, skoraj novo, 72 cm široko na late in MOTOR — prodam. — Huber. Nuskova 50. p. Rogaševci.
GOZD, 6 parcel v skupni izmeri 2 ha 62 a, v katastrski občini Branoslavci pri Ljutomeru — prodam. Pismene ponudbe na naslov: Franc Zmazek, Maribor, Mejna ulica 18. Kdor si želi gozd ogledati, naj se zglasi v Branoslavcih št. 5.
HIŠO Z GOSPODARSKIM POSLOPJEM, nekaj zemlje in gozdom — prodam. — Informacije: Grčar. Radenci.	ć
POSESTVO, 3,40 ha zemlje. Hiša z opeko krita, v dobrem stanju — vse na prodaj. Poizvedbe: Grabonoš št. 5.
GOSPODARSKO POSLOPJE, leseno 15 X 5, v dobrem stanju, za razdreti, takoj prodam. — Evgen Kučan, Križevci 82, Prekmurje.
HIŠA Z GOSPODARSKIM POSLOPJEM, 6 oralov zemlje, 100 sadnih dreves — prodam. Cena ugodna. Vprašati: Marija Peleš, Beli Manastir, Baranja.
ENODRUŽINSKA HIŠA, takoj vseljiva, z vrtom, v Mariboru. Hiša je z opeko krita, vodovod, stranišče v zgradbi, veža, klet, elektrika v hiši. Na dvorišču studenec, lepe brajde. Vrt meri 865 m2. Hiša brez vsakega popravila. Kupec naj se zglasi pri lastniku hiše, ali naj piše na naslov: Ludvig Drozg, Zgornje Radvanje, Maribor.
4000 SENOKOŠNJE prodam. — Majerič, M. Sobota.
ŠIVALNI STROJ »Singer« skoraj nov — prodam. Vprašati: Titova ul 12.
PRODAM VARILNI APARAT v dobrem stanju; 9 varilnih brenerjev, 1 rezalni brener, manometer z gumi cevmi. — Dolnja Bistrica št. 82.
VREMENSKA NAPOVED za čas od 1. do 10. junija Od konca tega tedna do prvih dni prihodnjega tedna nestalno vreme s pogostimi krajevnimi padavinami ali nevihtami, sicer delo ma sončno vreme. V nadaljnjem poteku jasno poletno vreme. Ob zaključku prihodnjega tedna nagnjenje k padavinam ali nevihtam.
Pomurski vestnik — Izdaja Časopisno in založniško podjetje »Pomurski tisk« v Murski Soboti — Direktor in odgovorni urednik Jože Vild — Uredništvo: M. Sobota, Trubarjev drevored 3/II. — Telefon 1-38 Uprava in oglasni oddelek: Murska Sobota, Kocljeva ulica 7 — Tel. 53 — Naročnina: četrtletna 100, polletna 200, celoletna 400 dinarjev — Tekoči račun pri Narodni banki 641-T-608 v M. Soboti — Tisk Pomurske tiskarne v Murski Soboti.
ODKUPUJEMO VSAKO KOLIČINO
SVEŽEGA SENA
Prevoz lasten ali po dogovoru franko skladišče AGROMERKUR Informacije: AGROMERKUR Murska Sobota, Slomškova ulica
I. POMURSKI IZLET PARTIZANA
3. junija 1956 v Murski Soboti
Svečana TELOVADNA AKADEMIJA 2. junija ob 20. uri na telovadišču
TVD Partizan v Murski Soboti
POMURSKI VESTNIK, 31. maja 1956
7
VSEGA PO MALEM Z DOMAČEGA IN TUJEGA TRGA
Pozdravljen Pariz,
mesto stoletne kulture
(Prisrčni sliki s prekmurskimi rojaki)
Ko sem pred kratkim bral v Pomurskem vestniku pozdrave naših rojakov iz Francije, potem ko sem videl sliko iz Café Au Nouveau Byzantin na ulici Réaumur, ki jo je posnel gosp. Petan, Slovenec, doma iz Trbovelj, ki govori še prelepo slovenski in mi je dejal, da se ni imel možnosti učiti dosti iz knjig, ampak govori le tako, kot so ga mamica doma naučili, me je pa malo zapekla vest. Obljubil sem svoj čas, da bom kaj več pisal o svojih pariških doživetjih, zlasti pa o stikih z našimi dragimi domačini iz Prekmurja.
Saj nikakor ne morem po-
zabiti prisrčnosti in vljudnosti, s katero me je sprejela v Hotel du Dome Marija Matjašecova, doma iz Velike Polane, in kako prisrčen je bil razgovor z Irinko, doma iz Sela, ki je prišla obiskat prijateljico Maričo v Hotel du Dome. Pa Vučakova Irma — košček domače slovenske zemlje.
Nekega večera so me povabile na večerjo v Hotel du Dome. V mali, čedni sobici Marije Matjašecove si slišal samo vesel smeh, slovenske razgovore, pomešane s francoskimi izrazi. Jasno, da na mizi ni manjkalo dobrega francoskega črnega vina Baujolais (izg. božole) in pa grozdje in banane ter francoski sir — jaz sem pa postavil za predjed še izvrstne salame Tovarne mesnih izdelkov iz Sobote.
Razgovori o domu, o srečni pa vendar nesrečni mladosti doma, na blatnih cestah Prekmurja, po ravnici in bregih. In potem odhod v svet, v takrat tujo Francijo, ki jim je danes nova domovina. Eden za drugim so privlekli slike iz svojih žepov: slike očeta in matere, številne družine, slike prvih ljubezni ... toda pustimo to!
Prijetno je življenje v Parizu. A vendar našim ljudem nekaj manjka: domovina je vendar edina. Prav, da je lani Okrajni odbor SZDL organiziral lep sprejem v Soboti. Tam so nekateri jokali. Potem ogled domačih naftnih polj v Lendavi — lepi sprejemi. To
jim je ostalo v spominu. Vsako leto naj bi bilo kaj takega.
Žal nisem imel prilike, da bi obiskal v Parizu še ostale drage rojake. Obiskal sem našo ambasado na Rue de Longchamps in govoril z Bagarijem in njegovo ženo. Naj oprostita, da nisem prišel še enkrat na pogovor. Zadržan sem bil s poslovnimi razgovori, ti pa so bili za mene najvažnejši.
Vedno mi bo ostal v spominu dogodek iz Hotel du Dome. V četrtek, 29. septembra me je poklicala lastnica hotela: »Monsieur, téléphone pour vous!« (Gospod, telefon za vas).
»Kdo bi me klical tu v Parizu ?« so mi šinile misli skozi možgane. Pa dvignem slušalko:
»Halo, ici ingénieur Cigit!«
Na drugi strani žice pa se oglasi:
»»Halo, tu Kuzma iz Krajne, ste vi gospod Cigit?«
Sredi Pariza, na Boulevard Latour Maubourg slišiš po telefonu slovensko besedo iz Krajne na avstrijski meji. Telefoniral mi je znanec, prekmurski rojak Matija Küzma, doma iz Krajne, s katerim sva se spoznala ob priliki obiska v Lendavi. Ko sem mu takrat dejal, da pridem v Pariz, me je povabil k sebi. In danes me vabi ponovno, ker je že zvedel zame. Dogovorila sva se, da bo jutri prišel pome njegov zet, Daniel Bernard.
V petek, ob tričetrt na šest, sva se sešla z Danielom pred Hotel du Dome. Vzela sva taksi in po dolgem prerivanju, ura je bila močno neprimerna, ker v Parizu ravno ob šestih zvečer ljudje gredo iz služb in je toliko avtomobilov na ulicah, da je dobesedna gneča, sva pravočasno dospela na Boulevard Jaurès, kjer nas je že čakal avtobus za Compeigne. Čez eno uro in četrt sva bila že v Villers-St. Frambourg, kjer naju je čakal prijatelj Küzma s svojim avtom.
Kako čudno, a za mene tako ljubko so zvenele besede iz mraka:
»Dober večer! Končno ste le prišli!«
Prišli smo na Küzmov dom, kjer ne bom pozabil lepega sprejema. Prijatelj Küzma je poročen s Poljakinjo, ki je že bila v Prekmurju in lepo govori slovenski.
Obilna je bila večerja ta večer pri Küzmovih, na koncu so postavili na mizo še steklenico naše prekmurske slivovke, ki sem jim jo prinesel iz Borejske žganjarne. Prisrčni razgovor ob šampanjcu je trajal pozno v noč. Naj teh nekaj besed karakterizira zadovoljstvo našega človeka v tujini: »Tako sem rad, da ste tu, kot če bi bil moj oče pri meni na obisku!«
Zjutraj smo se poslovili, pozneje smo se videli še enkrat pri njem doma. Lepi, najlepši spomini. Močno verjamem, da bi me sprejeli prisrčno tudi drugi Slovenci. Toda delo v Parizu mi ni dalo, da bi jih obiskoval.
Omeniti pa le moram sestanek v nedeljo, 2. oktobra, ko so se v kavarni Au Nouveau Byzantin na ulici Réamur sestali Jugoslovani. Tu sem srečal krepke Dalmatince, potem ljudi iz Srbije, Slovenca iz Trbovelj, prej omenjenega fotografa Petana, kateremu lepa hvala za sliko, potem so bile poleg Matjaža Kuzme in njegovega zeta Daniela Bernarda tam še Ana Perša, ki je bila tudi na obisku v Lendavi, in pa neka Novakova, ki ima brata v Mačkovcih, ki je bila tam z malo hčerkico.
Kako prav je, da imajo v Parizu Jugoslovani svoje društvo »Bratstvo - Jedinstvo«, ki ima svoje prostore na 3, rue des Bois. Sekretar, Dragoslav Mihajlovič, ki je brat znanega univerzitetnega profesorja iz Beograda, me je bil prav posebej vesel, škoda, da se nisem mogel ob tej priliki spoznati tudi s predsednikom naše sekcije Jeanom Svetecom, o katerem sem že dosti slišal, še več pa bral v naših časopisih.
Prav je storil tov. Štefan Kuhar, ki se je sestal z našimi rojaki. Jaz sem bil preveč zaposlen, da bi storil isto.
Ko sem se 3. oktobra poslovil od Matije Küzma v Pont Sainte Maxence, mi je bilo težko. Poslovil sem se od dobrega prijatelja in obljubila sva si, da se bova še kdaj videla.
Na kolodvoru Gare de Lyon v Parizu sta me spremljala mlada Francoza Daniel Bernard in njegova žena. ki je še kot otrok živela na Krajni in znala slovensko. Danes razume samo...
Krepko smo si stisnili roke in ekspresni vlak Simplon Orient je potegnil. Še sem videl dva mlada človeka, roke so mahale v slovo ... Rosilo je počasi in Pariz je ostal za menoj.
Inž. Koloman Cigit
Alžir, središče pokrajine z istim imenom v Severni Afriki, prizorišče bojev domačinov za neodvisnost. V njem je tudi močna postojanka Tujske legije. (Slika k podlistku.)
SPANJE DO SMRTI
V	Kanadi se je zgodilo tole: Oče in sin sta se peljala v avtomobilu. Pri nekem ovinku pa so zavore avtomobila odpovedale in avto se je prevrgel v jarek. Pri tem je oče desetletnega Michaela. Oantesa izgubil življenje, medtem pa je deček ostal živ. Dobil pa je hude poškodbe na možganih. Sedaj leži že več mesecev v bolnišnici z odprtimi očmi, toda nepretrgoma spi. Ugotovitev zdranikov je bila nadvse zanimiva in najbrž edinstvena: deček bo lahko dočakal visoko starost, toda zbudil se ne bo niti enkrat. Hranijo ga umetno. Kanadska vlada je poklicala vse slavne zdravnike - specialiste na posvetovanje, kako bi ubogega dečka vendarle rešili iz smrtnega spanja.
ŠTIRILETNI ŠOFER
V	nekem ameriškem mestu je policaj ustavil avtomobil, ki ni spoštoval prometnih predpisov. Na nemalo začudenje pa je stražnik zagledal za volanom komaj štiriletnega otroka — dečka. Ker ga ni mogel kaznovati, je poklical na odgovornost njegovega očeta, ki je pa ogorčen izjavil, da ni mogoče, da bi njegov sin zagrešil prometni prekršek, ko pa že dve leti vozi avtomobil!
NENAVADNA DEKLICA
V	Parizu se je nekemu delavcu rodila deklica, ki ne čuti nobenih bolečin. Starši so bili tega najprej veseli, saj se dojenček nikdar ni jokal, niti če se je po nesreči udaril. Spal je mirno vse noči. Toda pozneje, ko je deklica zrasla, je začelo starše skrbeti. Otrok se je smejal, če so ga starši zaradi nepokorščine pretepli, vseeno mu
je tudi bilo. če se opekel na vročem likalniku in smejal se je celo, ko si je odgriznil košček jezika. Dekletce sedaj opazujejo na neki pariški kliniki, vendar so zdravniki mnenja, da je medicina v tem primeru brez moči.
LETALO V NAHRBTNIKU
Amerika je vsekakor nenavadna dežela. Treba je priznati. da pridejo večkrat na dobre. včasih pa, za naše pojme zlasti, tudi na povsem nemogoče ideje. Kakšna je naslednja. ki jo vam pripovedujemo, naj bralec sam odloči.
Pred kratkim so izumili letalo, ki ima precej skupnega s pneumatično žimnico. Razen motorja in dveh koles je yse ostalo narejeno iz gumiranega nylona. Pred poletom napihnejo trup in krila z avtomobilsko črpalko, kadar pa se letanja naveličajo, zrak enostavno izpustijo, letalo zvijejo v klobčič in stlačijo v nahrbtnik. Letalo je namenjeno predvsem športnim letalcem, je enosedežnik in ima motor z močjo 40
KS.
PANIČEN BEG SLONOV PRED MRAVLJAMI
V Zapadni Afriki živi neka zelo nevarna in napadalna vrsta mravelj. Nedavno se je zgodilo, da so se mravlje spravile na celo čredo slonov, ki si niso vedeli pomagati drugače, kakor da so začeli brezglavo bežati. Kljub temu pa so mravlje več slonov obžrle tako. da so na mestu poginili.
Brusač sredi trga v Ljutomeru
„ZLATA JAMA“ NA SMETIŠČU
Angleški trgovec s starinami v mestu Uxbridge je brskal po smetišču, za kar je moral tedensko plačevati mestu 20 funtov, t. j. okoli 17.000 dinarjev. Med drugim je našel tam uporabni žerjav. 24 zabojev piva, 14 zabojev
zmrznjenih kokoši. 32 brisač, 60 srajc ter velike količine cigaret in cigar. Mož pa se je moral pozneje zagovarjati pred sodiščem, češ da tega blaga ni dal ocariniti. Sodišče ga je obsodilo na 30 funtov denarne globe.
Soboški »asi«
v višavah sinjega neba . . .
Pred poldrugim tednom je odšlo sedem soboških letalcev na pot. Bili so turistično opremljeni. Šli so taborit na letališče v Moškajncih pri Ptuju, kjer se zdaj šolajo v letenju z jadralnimi letali. Vstajajo zjutraj pred svitom, že ob treh. kajti čas je dragocen. Ob pe-
tih namreč že letijo. Včasih jih moti veter, zelo redko dež. Življenje imajo vojaško organizirano. Disciplina je — toda zavestna. Šolajo se na dvosedežnem šolskem jadralnem letalu, ki je last soboškega Aerokluba.
Desetkilogramska vreča je dragocenost: za šestnajstletnega lahkega malega Trojsa. Kamor gre. nosi s seboj pesek. Z njim vred je prav toliko težak, da ga letalo uboga. Počez in
vzdolž letališča ropota traktor, toda ne zaradi oranja, temveč zato, da vleče žico namesto letalcev. Kadar sede nanj mehanik Tomo, se ne more ločiti od njega, čeprav se mu spreminja koža. na kateri sedi, v podplat. Sicer pa sta to soboška traktorista Miran in Štubl. Lojze pa je postal vlačilec. Vsi trije se šolajo tudi v letenju. Postranski opravki so jim še kuhinja s pridno kuharico Marjetko vred, in nič niso jezni, če jim kdo hudomušno kliče: Kuhinjski mucki!«
Zvečer pa imajo obisk: triletno letalko Darjo, hčerko učitelja letenja, ki ne mara obedovati z družino, dokler so letalci na letališču. V njihovi družbi se počuti prav tako dobro: je pač pravi letalec, od pet do glave!
Tisoč doživetij gre v pozabo v teh dneh na letališču v Moškajncih. Od jutra do večera krožijo letala in skozi avino odmeva v širjave »Reper Ormož«, »Reper zvonik« in teh orientirjev je mnogo. »Brzi« pa se malo zmeni za učiteljeve pripombe, ki mu bučijo v ušesa. Zelo rad drsi na krilo, čeprav je to nevarna igra, kadar učitelja ni zraven. Toda to ga že mineva, po 25 poletih, kolikor jih že ima vsak izmed njih. Samo še po pet poletov in samostojno letanje se bo začelo. Zaradi tega že nekaj dni pripravljajo prehodno letalo Čavko za prve letošnje samostojne polete. Letos pa bodo nekateri preleteli progo Ptuj, Čakovec, M. Sobota. Ptuj, kar je eden izmed treh pogojev za srebrno C značko. Emil pa bo morda še v tem letu osvojil zlati C znak, za kar je en pogoj: prelet 300 km. Emil je učitelj letenja, prvi v M. Soboti. in prvi športni pilot soboškega kluba.
To so uspehi, s katerimi so proslavili soboški letalci svoj letošnji praznik. Medtem pa tovariši, ki so ostali doma, razpravljajo o gradnji hangarja, ki ga letos morajo zgraditi, da bo prihodnje leto šolanje v M. Soboti in da bodo lahko prišli na vrsto tudi tisti, ki se ne morejo zlahka ločiti od dela v podjetjih in ustanovah.
Viktor Širec
Eno izmed kužnih znamenj na glavni cesti iz Radgone proti Apačam spominja ljudi na hude čase, ki so jih nekoč preživeli
Kar je znano, pa radi pozabljamo
. . . da pomeni neolit kameno dobo, obdobje, ki sega do 1200. leta pr. n. št. V tem času ljudje še niso poznali kovin in so uporabljali predvsem kamen za izdelavo orožja in orodja.
. . . da je Bor mesto v vzhodni Srbiji (11.400 preb.), kjer je eden največjih rudnikov bakrove rude v Evropi, velika topilnica in rafinerija bakra, pridobivajo pa tudi nekaj zlata.
. . . da je Arabska liga zveza arabskih držav, ustanovljena l. 1944 zaradi obrambe skupnih interesov in zaradi priprav za združitev arabskih nurodov. Članice so: Egipt, Saudska Arabija, Irak, Sirija, Libanon, Jordanija in Jemen. . . . da je Georgija južnoatlantska država v ZDA, da pa je drugo ime za Gruzijo, ki je od l. 1921 sovjetska republika v Transkavkaziji.
S poti po Afriki
2
FRANC ŠRIMPF
Zdelo se mi je, da že dolgo ni govoril o tem, kajti bolj in bolj zaupen je postajal do mene. Celo rahel prizvok čustvenosti sem čutil v njegovem glasu, ko je omenil mater. Nekje, čisto na dnu srca, je še morala tleti iskrica človeka v njem.
Nisem ga več prekinjal. Bolje bo, da se sam razgovori, kakor pa da ga bi neprestano nadlegoval z vprašanji. Zdaj ga tako že imam tam, kjer sem ga želel imeti.
»Potem se je začelo romanje. Najprej v Francijo. Tam so me zaprli v neko taborišče blizu Bordeauxa1. Tu se več mesecev ni nihče brigal za mene. Najbrž so se med tem časom pozanimali, kdo sem. Ni namreč čisto točno to, kar pišejo nekateri časniki, da je Francozom vseeno, kdo pride v njihovo legijo. Tu zraven je mnogo več propagande. Zadnjič se je na primer zgodilo, da so nekega italijanskega kriminalca vrnili v njegovo državo nazaj. Kje sem že ostal?«
Spet se je na novo okrepčal, potem pa nadaljeval:
»Lepega dne so me nenadoma dvignili in me poslali v Marseille2. Tam so me vkrcali, poleg mene pa še kakih sto drugih takih srečnikov’, na ladjo. Nismo imeli niti pojma, kam nas vozijo.«
»Pa vas ni zanimalo?« sem vendar tvegal vprašanje.
»Pha! Zakaj pa? Mladi smo bili in za ta drek smo se že tako enkrat odločili. Kaj nas bi še naj zanimalo? Jesti so nam dali, piti tudi in celo nekaj denarja mi je vedno žvenketalo v žepu.«
»Kaj pa mati, dom? Niste več mislili nanj?«
Mislil sem, da bo vzkipel, ker me je tako pogledal, da sem brž zgrabil za kozarec in mu ponudil, da trčiva. To je pomagalo.
Spet je imel prazno čašo. Pohitel sem in naročil eno zanj in eno zase.
»Mati mi je umrla kmalu zatem, ko sem odšel z doma. Toda za njeno smrt sem zvedel šele čez eno leto;« je nadaljeval s pri-
povedovanjem. »Od takrat naprej je bilo zame vsega konec. Nikogar nisem več imel, niti sorodnikov ne. Postalo mi je strahovito vseeno, ali še živim ali pa če crknem že jutri. Postal sem legionar, plačan in najet vojak, postal sem pijanec, vlačugar in baraba. In to sem še danes.«
To je rekel čisto resno in niti podvomil nisem, da ne bi bilo res, vsaj po vrhu. Vendar sem se naredil, kakor da nisem slišal zadnjih besed. Njegov razorani obraz, divji in nevarni blesk njegovih oči, način govorjenja, surovo izražanje in sploh vse njegovo bitje je glasno dokazovalo, da je govoril resnico. »In kam ste prišli iz Marseilla?«
»V Tunis.«
»Kaj ste bili potem samo v Tunisu, ali še kje drugod?« »Bil sem v vseh francoskih kolonijah Afrike: v Tunisu, Alžiru, Maroku, v Centralni Afriki, v Kongu, potem v Aziji, v Indokini in na nekaterih otokih, na Madagaskarju. Vsega se niti ne spomnim več. V vsaki koloniji sem bil po presledku nekaj let zopet še enkrat. Celo v špansko državljansko vojno so me poslali.«
»Proti rdečim?«
»Proti rdečim, ja.«
»Pa ste radevoljno šli tja?«
»Bratec, ti si še strašno naiven. Čim si bil enkrat tu not’, so te lahko poslali, kamor so oni hoteli. Za tiste, ki so se upi-
rali, bilo jih je tudi nekaj, so imeli učinkovita zdravila. Če nisi šel, te je kmalu zmanjkalo. Kdo bi se brigal za tebe, kdo, te vprašam? Sicer pa sem ti že povedal, da mi je bilo popolnoma vseeno, kaj so delali z menoj. Šel bi tudi na Mars, če bi tako
hoteli.«
»Zakaj se niste vrnili domov, v Avstrijo? Domovina bi vas
gotovo z veseljem sprejela.«
Čim sem izrekel, sem že videl, da sem ga polomil. Sedaj mu je bilo dovolj.
Donnerwetter!«3 je zaklel s takšnim glasom, da je postala vsa gostilna pozorna, »kaj ti nisem povedal, da nisem imel nikogar več, slišiš, ti, ti, ti ...«
Zgrabil me je za roko in me pričel silovito tresti. Bil je docela pijan. Na ustnice so mu privrele pene in gledal me je neznansko divje in brezumno s svojimi krvavimi, podplutimi očmi.
Priskočila sta dva legionarja, njegova rojaka, in ga pričela miriti.
»Walter, bodi pameten. Vsak čas je lahko naša policija tu. Potem boš šel zopet sedet.«
Le počasi se jima je posrečilo, da sta ga pomirila. Meni sta namignila, da je bolje, če zdaj grem.
Pokimal sem. plačal natakarju in se odpravil. Pri vratih sem se še enkrat ozrl. Sedeli so vsi trije pri mizi in se objemali. Pred Walterjem je zopet stala polna kupica. Pili so in peli. Neko staro avstrijsko pesem. Na rokavih se jim je svetil našivek: »Extrême Orient«.
Naglo sem stopil preko praga.
1 Mesto na jugu Francije.
2 Največje francosko pristanišče na jugu. 3 »Gromska strela!«
POMURSKI VESTNIK, 31. maja 1956
8