
I

-ti

*


r


BBflitVO.

—^^O-000{H)-€-«hso*-

Potrebni nauki, izgledi in molitve
za žensko mladost.

Sedmi natis.

V ČELOV«.

Natisnil in na prodaj imA Janez Leon.

1857.

110232

O kako lep je Ust rod, ki se bednosti sveti, zakaj
njegov spomin je večen, ker pri Bogu in pri
ljudeh hvalo ima!

Tako govorijo bukve modrosti božje v 4, 1.

*

Čujle in molite, da ne pridete v skušnjavo, Buh
je scer voljen, meso pa slabo.

Tako opominja Jezus na oljski gori v svoji smertni
bridkosti pri s. Matevži 26, 41.

*

To je volja božja, vaše posvečenje, da se zderžile
nečistega djanja, da vas vsak ve svoje telo
ohraniti v svetosti in časti, ne po gnanji
poželenja, kakor neverniki, kteri Boga ne
poznajo.

Tako piše sv. Pavl Tesaloničanom v I. listi v 4—5.

UGOVOR.

v

žalostno je gledati skerbno obdelan vert,
kedar je huda slana mlade rože omorila, in žlahno
cvetje sadunosnega drevja merzel sever osmodil.—
Priden vertnar za svojimi rožcami žaluje, in kmet
milo zdihuje, ker sadja ne bo.

Cel svet je božji vert, cveteče drevesa v njem
so mladi fantje in deklice. Sveta čistost je njihov
cvet, in žlahna roža je nedolžnost njihovega serca.
Alj kdo bi,ne jokal, viditi toliko nedolžnosti zape¬
ljane, toliko fantov in deklic nesrečnih. Zapelivost
jim je serce omorila, nečistost lepoto devištva
odvzela. Veliko jih je že zapeljanih, dosti jih pa
na pol pota stoji. Ne bo žlahnega sadja, ne pridnih
ljudi, ako poštenih fantov in deklic ne bo. —
Najde se jih še, hvala Bogu, čistih mladenčev in
nedolžnih devic, zvestih prijatelov in prijatlic
Jezusovih. O da bi se zapeljati ne dali, da bi
ostali nedolžni!

Kdor časno srečo in večno izveličanje ljubi,
naj brani, kar more, da nam zapelivost ljube
mladine pomorila ne bo. Kakor velika povodnja se
nečistost črez vse stane razliva, ako mladost pred
nečistim potopam ne ovarjemo, bojo tudi srečni
časi se z njo potopili.

1) Krivec, merzel veter.

1

IV

Pričejoče bukvice keršanskega devištva, če
ravno malo, naj enokoljko pomagajo saj dereč potok
sovražne nečistosti zajeziti, ki mladenčem časno in
večno srečo jemlje. Le nekoljko kratkih naukov je
za deklice mlade, pa za dobre poštene duše dovolj,
ki vbogajo rade. Terdovratnih se tudi dolga pridga
ne prime.

Ljube deklice! zdaj je še vašega živlenja
vesela spomlad ali vigred. Zdaj so dnevi (dni)
vaše sreče, ako lepo, čisto in pošteno živite.
Hitro bo prišlo vroče poletje, potem hladna jesen
težavne starosti; zadnič pa tiha zima vaše smerti.
Truplo bo v hladni zemli počivalo, duša pa vživala,
kar si bote od svojih mladih let zaslužile. Kar zdaj
sejete, bote enkrat žele: Mislite na svojega
Stvarnikav dneh s v oj e m I a d o s ti, preden
leta pridejo, od katerih porečete, da
vam ne dopadejo.  ')

Sovražnikov svoje čistosti imate veliko, pa
prijatelov tudi. Te bukvice naj vam jih kažejo. Rade
jih berite, premišljujte zapisane nauke, pa tudi živ-
lenje božjih svetnic, vaših ljubih prijatelic v nebesih,
pregledujte. Molite in prosite Boga za milost in
pomoč, hodite po njih svetih stopinjah, in se z njimi
veselite tam, kjer vsmilen Jezus tudi za vas krono
večniga plačila pripravleno ima, ki bodi hvalen
vekoma!

1 ,  Pridgar 22. 1.

L

Žlahnost deviškega stana.

Oče nebeški je dal človeku lepo angelsko obla¬
čilo nedolžnosti, kedar je vstvaril moža in ženo.
Pervi stariši so nam oblačilo nedolžnosti zgubili;
spet ga nam ie Jezus zadobil, ker nas je na
svetem križi odrešil. Sveta mati katolška cerkev
nam ga v njegovem imeni pri svetem kersti poda,
in reče: „Obieci belo oblačilo nedolž¬

nosti, katero neomadežvano pred sodni
sedež Gospoda našega Jezusa Kri¬
stusa prinesi, da boš imela večno
ž i vi  e n j e.

To kerstno oblačilo nedolžnosti pomeni
sicer čistost od vsakega greha, alj posebno za-
popade čistost od gerdih grehov nečistosti ali
prešestvanja, ki jih šesta zapoved božja prepo¬
veduje, in se še imenovati po besedah
sv. Pavla med nami ne smejo  *).

Trojno je dušno oblačilo čistosti: pervo
deviško, drugo zakonsko in tretje vdovsko;

1) Efez. 5, 3.

6

nar lepši je vender med vsimi angelsko obla¬
čilo devištva Prijela si ga, keršanska de¬

klica ! pri svetem kersti, ker je tebe Bog sveti
Duh posvetil, da si postala otrok božji, sestra
Jezusova, svete matere katolške cerkve družica,
in nadobnica ali jerbica kraljestva nebeškega.
Le v oblačili čistega devištva Bogu nar bolj do-
padeš.

Svet je tudi zakonski stan, Jezus sam ga
je posvetil; pa veliko lepši in imenitneji je
stan deviški pred Bogam in pred ljudmi, ako
se v njem popolnama čisto živi.

Zavolj kraljestva nebeškega,  pravi
Jezus, so eni sklenili, po deviško ži¬
veti  a ). Ravno tak svetuje sv. Pavl, rekoč:
Zavolj devic nimam od Gospoda vkaze,
vender vam svetujem, da vam je boljši
tako biti. Če se devica omoži, ne greši,
ker je to pripušeno. Boljše je omožiti
se, kakor od hudih želj premagani biti.
Vender želim, da bi brez skerbi za¬
konskih bile. Devica misli na to, kar
je Gospodovega, da bi na telesi in v
duhi sveta bila. Katera je pa vdana,
tudi misli, kar je tega sveta, kako bi
možu do padi  a s ). Svet je zakon, to da ni-
žej od svetega devištva; popolnama čistost pred
Bogam nar več velja.

Kakor se sveti na jasnem nebi svetla de-
nica med zvezdami, tako se sveti na zemlji

1) S. Hironiin. 2) Mat. 19, 12. 3) I. Korint. 7, 25 — 34,

7

med deklicami cista devica, ki zvesto varje ne¬
dolžnost svojega serca. Lepa juterna zarja lju¬
beznivo hribe in doline poliva, kar nam vesel
dan oznanuje: blago lice deviške nedolžnosti
napoveduje veselo časno in večno živlenje. Ne¬
dolžnost dušo Bogu nar bližncj stori: in kdor

čistost ljubi, bo prijatel nebeškiga
kralja  ’).

Le Marijo prečisto devico si je vsmilen
Jezus za svojo mater izvolil, in le svetiga
Jožefa, Marijnega čistega ženina, si je za svo¬
jega varha izbral. Med vsimi svojimi učenci
je svetiga Janeza nar bolj ljubil, ker je deviš¬
kega stanu bil. Le čiste duše so na zemlji
Jezusove neveste, in bojo njegove tovaršice
v nebesih, ki bojo njega, nedolžno Jagnje, sprem¬
ljaje novo sveto pesem pele, katere  no¬
ben  drugi znal ne bo 1 2 ).

Telo čiste device je posvečen t e m p e 1
božji, v katerem sv. Duh prebiva  *), in
nedolžno njeno serce je izvolen Jezusov tron.
Čiste device so družice angelov in cvet ker-
šanske cerkve  4 ).

Veseli se, čista duša! svojega devištva, ono
je pervi dar neskončne ljubezni in milosti božje;
naj pa tudi bo tvoja nar perva skerb, (ajisto čisto
ohraniti.

Srečna si deklica, Jezusova nevesta, Ma-
rijna hčer in tovaršica angelov, dokler ne-

1) Pripovest. 22, 11. 2) Skrivn. razod. 14, 3. 3) I. Kor.

3, 16. 4) Sv. Ciprijan.

8

dolžno živiš; ako pa svojo srečo enkrat zapra¬
viš, cel svet ti je več poverniti ne more. Ve¬
lika je vrednost Čiste nedolžnosti; ona več velja,
kakor vse zlato in srebro celiga sveta. Ni no¬
ben žlahen kamen toljko vreden, koljkor čisto
deviško serce; velika je pa tudi nevarnost, tajisto
zgubiti. Velik zaklad imamo,  pravi sv.
Pavl, pa v slabih perstenih posodah  >).
Kakor se ose in muhe le nar žlahnej sadja lo¬
tijo, tako tudi sovražniki deviške nedolžnosti, da
bi jo zapeljali, in ji vzeli nar žlahnej blago.
O kako potrebno je, deklica mlada! da sovraž¬
nike svoje dobro spoznaš, in se jih skerbno
varješ; zakaj, nar veči nesreča je ta, če kdo
sovražnike svoje za prijatle ima, se jih ne zogiba,
temuč jim v roke gre, in jih clo jiše. Taka se
rada nar ložeje nespametnim devicam godi.

Vsmilen Jezus opominja svoje učence in
učenke, naj se posebno tistih goljufu  ih  pre¬
rokov v ar jejo, ki pridejo v prijaznem
ovčjem oblačili,  se nedolžne in ljubeznive
delajo, znotraj pa so zgrablivi  volki 2 ).
Ra vno taki so, ljuba deklica! sovražniki in so¬
vražnice tvojega devištva. Zatorej poglej in
premisli.

1) H. Kor. 4, 7. 2) Mat. 7, 14.

II.

Devet nar hujih sovražnikov in sovražnic deviš¬
kega stana.

1. Perva sovražnica devištva je posvetna
ljubezen,  ki mlado serce v posvetne reci
zakople, da na Boga in nebesa pozabi. Ti si
posvetna, ako te dobro jesti in piti bolj ve¬
seli, kakor pa Bogu zvesto služiti; — če rajši
poslušaš nesramne marne, kakor pa božic be¬
sedo ; — če se raji pogovarjaš od praznih reči,
kakor od keršanskega nauka; rajši poješ kla-
farske, kakor pa svete pestne. — Ti si po¬
svetna, kedar jišeš možtvam ') dopasti, se tako
nositi in zaderžati, da bi za teboj gledali;
kako bi Bogu dopadla, pa tebe malo skerbi.
Ti si posvetna, če svojo juterno in večerno
molitvo opušaš, angelskega češenja ne moliš,
službo božjo zamudiš, ob nedeljah in praznikih
rajši pohajaš, kakor bi v cerkev hodila. Ce
ti po šegi posvetnih ljudi živiš, svet ljubiš;
Bogu in pregrešnimu svetu pa dopasti ne
moreš. Kdor ni z menoj,  pravi Jezus, je
zoper mene  2 ). Deklica! posvetna ljubezen

1) Možkemu spolu, 2) Luk. 11, 23.

10

te bo oslepila; zapelivim ljudem boš dopadla,
Bogu se pa zamerila. Svet, tvoj sovražnik, bo
tebe vjel in pogubil. Svet in vse nje¬
govo poželenje prejde; le kdor voljo
božjo stori, ostane vekomaj  ’). Varuj se
take posvetne ljubezni, ona je sovražnica božja.

2 .  Druga sovražnica devištva je lenoba
ali vtraglivost,  ki dušo in truplo mori.
Kakor stoječa voda zognije, in bo gerda
mlaka, tako tudi deviško serce slabi, ako de¬
klica, za dušo in telo pridno ne dela. V luži
se veliko gerdobe zaredi, še več hudega v
sercu leniga ali vedliga človeka, zakaj: Lenoba
je mati vse hudobije.  Če se deklica v
svojih mladih letih keršanskega nauka rada ne
učiš, rajši postopaš, kakor bi pridno v cerkev
hodila, se pregrehi ubranila ne boš; zakaj do
takih ima skušnjava posebno oblast. Hude,
nečiste misli bojo kakor muhe po leti tvojo
glavo obdajale, nespodobne želje kakor červi
tvoje serce nalazile, in tvojo nedolžnost umo¬
rile. Neprenehoma kaj delaj, naj te skuš¬
njava praznovati ne najde; ne bo te I e h-
ko vjela, če brez dobrega dela  ne  boš  J ).

Rija sneda železo, lenoba človeku glavo
in serce; vse dobro pri njem umira, in po-
svarjenje se ga ne prime več. — Če na deli
rada postajaš, se v cerkvi oziraš, se po kočah
(kajžahj pomikaš in službe bojiš; če te v
mladosti potreben nauk ne veseli, boš zlat čas

1) I. Jan. 2, 27. 2) Sv. Hironuu.

11

svoje sreče zamudila. Kdor se navadi od mla¬
dih nog zanikamo živeti, bo tudi v svoji lenosti
umeri. Lenuha glad umori, ker noče de¬
lati njegova roka  *). Boljši je potrebnih
naukov v mladosti učiti se, kakor se na svoje
blago zanašati. Dober nauk stori človeka
prij ctniga  2 ).

Vse drugo lehko zgubiš, le to, kar znaš
in dobrega veš, tebi nihčer vzeti ne more. Ne
reci, tega ali unega meni znati potreba ni; saj

v •

ne veš, kamo še prideš. Žalostno je za gospo¬
dinjo, če kruha prav speči ne zna,  ne bolniku
dobre juhe (župe) narediti, ne svojim domačim
zdrave kuhe napraviti. Cela hiša je nesrečna,
naj si še toliko premoženja ima, če zastopne
gospodinje nima. Kako bo pa žena znala, česar
se je deklica navučiti zamudila? — Slaba je pa
tudi za deklo, ki malo zastopi; le težko se bo
živila; zakaj kdor se v mladoati ne uči in
priden biti noče, mora na starost kruha pro¬
siti. — Zatorej, deklica! bodi pridna, skerbi za
dušo in telo; Je tako ti dobro bo. V lenobi
zognilo bi tvoje truplo, in bi se pogubila tvoja
duša. Bog te je vstvaril za delati, kakor ptiče
za letati in za plavati ribe.

3. Tretja sovražnica devištva je neče-
merna obleka ali nošnja,  v kateri dekle
posvetnim ljudem dopasti želi. — Da svoje truplo
pred mrazom in vročino ohraniš, svojo sra¬
moto pokriješ, in se ob svetih dneh po svojem

1) Prip. 12, 15. 2) Prip. 13, 15.

12

stanu spodobno oblečeš, le za to daja tebi
potrebno oblačilo dobri Bog. Če svoje oblačilo
na drugo obračaš, grešiš.

Gizdavo, ošabno ali prevzetno oblačilo je
nedolžnim dušam naslava peklenskega sovraž¬
nika. Deklica, ki se preštimano ali nesramno
oblači, napravlja duši smerten strup, in brusi
meč, ki nedolžno serce prebode: ’) abotnim

jiše dopasti, zapelivcom pa svoje serce na pro¬
daj nosi. O koljko deklic nosi ceno svojega

predanega devištva, ali pa vkradenega blaga na
svojem trupli! — Alj boš ti svoje truplo bogato
lepotila, bo tvoja duša obožala. Zapelivci bojo
za teboj lazili, in tvoj angel varh bo tebe

zapustil. Podobna boš cveieči roži, na katero
metuli sedajo, pa červe zaredijo. Lepota rožici
obleti in noben rije več ne pogleda. — De¬

kleta, ki se pogosto ogledujejo, rade pozabijo,
da pri Bogu samo lepota serca velja. Čedneji
ko je serce, lepši tudi lice; gerši je duša,
gerši tudi obraz. Gizdavo (ofertno) dekle dušo
pogublja, pa tudi svoje premoženje zapravlja;
krade sama sebi in drugim.

Ljudje trojno dacjo ali daronjo imajo:
pervo plačujejo lenobi ali vtraglivosti, drugo za-
pravlivi gizdosti ali oferti, in tretjo, ki med

njimi nar manjši je, svoji gosposki. Nove škod-
live šege so za deželo nove vjime (nevurje),
in več škode pomalem naredijo, kakor bi toča
pobila. Stimanje je dober kup, ali priprava

1) S. Kmostom.

13

je draga. Svoje dni so ženske eno pražno
krilo ali suknjo za celo živlenje imele, zdaj
si jih več na lelo omislijo, vender raztergane
hodijo. — Ne misli, moja hčer! da si več
vredna, ako štacunarjem veliko skupiti daš; oni
bojo bogati, vbožna pa ti.

Ce boš v svojih mladih letih žido in ža¬
met nosila, lehko da boš na svoje stare dni
bosa hodila. Nar lepši tenčica je, katero sama
napredeš; nar dražji rokavci, ki jih sama na¬
rediš. Bog ne gleda na lepoto telesa, ampak
na čednost serca. Za to opominja sv. Peter:
Vaša lepota ne bodi vunajna, v pletenih
laseh, v zlati noši, ali v žlahnem obla¬
čilu, temuč znotraj na, da ste krotke in
pohlevne v duhu; le to ima pred Boga m
vrednost  Hočeš deklica srečna biti, le

pametno po svojem stani se nosi; napčna ali pre¬
vzetna noša je zamera božja.

4. Šlerta sovražnica je slaba tovaršija,
ki lepo zaderžanje kazi. Kakor se smola tvoje
roke prime, tako se prime gerdo zaderžanje
tvojega serca, ako z razvujzdanimi tovarši
in tovaršicami obhojo imaš. Med fante v ves
hoditi, nespodobne marne poslušati, z nesram¬
nimi rečmi kratek čas delati, je za nedolžnost
nevarnej, kakor ogenj v streho nositi. Ne¬
sramni pogovori so derva nečistega ognja, in
nespodobni pogledi so žive iskre nečistosti, ki
čisto serce zažgejo. Pleparce ali klafarske

1) I. Peter 3, 3 — 4.

14

pesme so goljufno petje, po katerem peklenski
ptičar nedolžne duše na svoje limance lovi.

Kdor po navadi klafa, lehko smertno greši, in
kdor posluša, sam svojo dušo mori. Dekle,
katero razberzdan gobec ima, je hujši, kakor
iztekla zver: koder hodi, s svojim jezikom ljudi
pohujšuje. Zato je več skoz jezik pogub-
lenih, kakor skoz meč pomorjenih

Nevarna je slaba obhoja z malopridnimi
fanti in deklicami že o belem dnevi ali dnu:

ponočno vesovanje, voglarija, samotno pogovar¬
janje, nesramno seganje, vse tako je kuga

deviškemu stanu. Kdor bolj temo ljubi, ko
luč, pokaže da so njegove dela hudob¬
ne  J ). Ponočne ptice ropajo, in ponočevavci

nedolžnost morijo. Tudi Judež je svojega Go¬
spoda po noči izdal.

Po božjih potih, sejmih, po cerkvanji ali
shodih, tudi v domačo cerkuv z možkim spo-
lam v nevarni tovaršiji hoditi, se pravi po široki
cesti pogublenja letati. Po redkem hodi na božji
pot; ako le hočeš jiti, z bogaboječimi tovar-
šicami hodi; malopridnih se zogibaj, pijanšine
in druge posvetne dobre volje se varuj, da
si božji pot v pogublenja pot ne oberneš. —
Kedar ob nedeljah in praznikih v cerkev ali
V šolo ne greš, in imaš lep pisan čas, objiši
bolnike, ali beri kake svete bukve, in bodi
raj sama; zakaj sveta samota je prijatlica božja.

1) Sirah. 28, 22. — 2) Jan. 3, 18 — 20.

15

5. Peta sovražnica devištva je razvuj-
dana dobra volja  v nepoštenih krajih, brez
pametniga zaderžanja. Taberne ali kerčme so
deklicam sploh nevarne. Dekle, katero se ob
nedeljah in praznikih po ošterijah potika, se
hudobiji v službo ponuja. Nespodobno zader-
žanje ob nedeljah in svetih dneh je dvakrat
veči greh, ker se namesto Bogu le hudemu
služi, za to se tudi nar več ljudi ob nedeljah
pogubi. — Ako boš deklica v taberno pit ho¬
dila, hitro boš svojo nedolžnost zapila. V vini
je nečistost  '). Žganje, rozolj in vse druge
slašice so deklicam smerten strup. Taka pi¬
jača zlo milo teče po gerli, zadnič pa
pikne kakor gad, in rani ko strupna
kača  2 ). Gerd, da ni geršega, je pijanec; —
ali sedemkrat gerši je pijanka: ona še svo¬
jega sramu ne pokrije  *), in kako bi čista
devica ostala?

5. Sesti sovražnik je nevarn ples,  ki  je
malokdaj brez greha. Ajdi so plesali, kedar so
svoje malike čestili; za to sv. Pavl kristjane
pred plesom svari, rekoč: „Nikar ne vlecite
jarma z nevernimi; kako bo luč k e r-
šanstva s temo neverstva sklenjena?
Za tega del se izmed njih podajte, in
ločite se v svojem zaderžanji  * 4 ). Pobož¬
nost tebe na ples ne spravlja, nedolžnost tebe na

1) Efez. 5, 18. 2) Prip. 23, 31. 3) Sirah. 26, 11.

4) U, Korint. 6, 14 — 17.

16

raj ne spremlja; le zapelivost le vleče, in
skrivna slada (e plesati uči.

Plesarija je moriše deviške čistosti; angel
nedolžnosti se joka, peklenski zapelivec pa
svojo radost ali veselje ima. Veliko jih zdra¬
vih in nedolžnih plesati začne, malo malo kdo
brez dušne ali telesne škode plesati neha. Na¬
vadni ples spravlja truplo pod zemljo, dušo pa
v pekel. Naj bi vsi od smerti vstali, ki jih je
zapeliv ples mladih pomoril in pogubil, od
strahu bi noben pameten ne plesal več. Nedolž¬
nost na plesi umira, in vmerje večdel po poti
domu. Plesavki za plačilo je bila svetemu Ja¬
nezu kerstniku glava odsekana: plesavcu za pla¬
čilo zapeljana deklica svoje devištvo da.

Pošteno dekle ne sme nikolj na ples, razen
v pričo svojih starišev ali poštenih predpostavle-
nih na kaki domači dobri volji. Ako hočeš pa
popolnoma devica ostati, plesala nikdar ne boš.
Blagor ji, srečna je, ki plesati ne zna. Veseli
se deklica v svoji mladosti, naj bo ve¬
selo v mladih letih tvoje serce, ali
vedi, da bo tebe Bogzavolj vsega tega
na sodbo postavil  ] ). Jiši zatorej svoje ve¬
selje v tem, kar Bogu dopade; le on bo enkrat
tvoj sodnik, ne zapeliv svet.

7. Sedma sovražnica tvoja, deklica! je
g e-d a nepokoršina  starišem in drugim pra¬
vičnim predpcstavlenim. Ni greha, da bi ga
Bog bolj ojstro tepel, kakor nehvaležno zader-

1) Pridgar 11, 9.

17

žanje otrok do svojih starišov. Vsaka hčer, ki
očeta in matere ne sluša, brez njih dopušenja
v tovaršije zahaja, in brez njihovega vedenja
znanje dela, sebi globoko jamo nesreče kople,
in ne bo dolgo, da bo v njo padla. Kdor
svojega očeta gerdo pogleduje, in svojo
mater zaničuje, je vreden, naj mu vrane
ali krokarji oči izklujejo, in jih mladi
orli za potokam požro

Dobri materi pridna hčer vse čisto povej,
kakor svojemu spovedniku, in kar stvarce pred
njimi ne zakrivaj; vse gladko jim razodeni še
popred, ko tebe poprašajo. Oče in mati so
tvoji vidjoči angeli varhi; in hudobna si, če svo¬
jemu očetu žalost, in materi svoji težavo nare-
jaš: tvoja luč bo v sredi teme  vgas-
n i 1 a a ).

Če si pa v službi, ali nič več starišov ni¬
maš, in Bog tebi poštene predpostavlene da, Boga
zahvali, in jih lepo vbogaj: ko svojega očeta in
mater jih spoštuj, če hočeš srečna biti. — Dekla,
ki po noči iz pod domače strehe hodi, pozno
domu pride, in se gospodarju alj gospodinji po¬
svariti ne da, nikolj se ji prida godila ne bo.
Kdor ne vboga, je brez Boga.

8. Dekličev osma sovražnica je nesramno
zapelivo znanje alj nečisto štimanje
možkega spola;  ono v srečen zakon brani,
in deklicam veliko nesreče pripravlja. Go-
ljufne so zapelivcov obljube: dobro obetajo

1) Pripov. 30, 17. 2) Prigov. 20, 20.
Devištvo.

2

18

(obečajo), pa hudo dajo: če jim verjameš, se
strašno goljfaš. Ako tebi sladko obeta, da te
bo vzel, na zanašaj se, če le odlaga, tebe pa
v greh napeljuje: kako bo on tebi zvest, ker
se Boga ne boji. Dolgo znanje slab zakon pri¬
nese, ali pa nobenega. Po poti pregrehe, se
prava sreča ne najde: in kdor srečo zakonsko
pred poroko zapravlja, nje po poroki imel ne bo.

Deklica, ki pred zakonam razvujzdano živi,
bo težko poštena in srečna zakonska žena. Ali
bo ona dobra gospodinja za svoje domače sker-
bela, alj bo skerbna mati svoje otroke lepo
redila, alj bo zvesto vdana svojemu možu, ki
ni v dekliškem stani za svoje poštenje skerbela,
ni bila zvesta svojemu Bogu?

Ne skerbi deklica za svoj kruh, tudi za
streho ne, ako pošteno živiš; tvoj Gospod Je¬
zus Kristus je bogat dovolj , pa tudi dober, tebe
oskerbeti, ako le njemu zvesto služiš, in njega
čisto ljubiš. — Ne verjemi sladkarju, ki prisega,
da tebe ljubi, pa nespodobno z teboj delati hoče;
naj bi tebe v resnici ljubil, varval bi tvojo ne¬
dolžnost. Pregrešna ljubezn ni ljubezn, temuč
nar hujši sovražtvo. — Ne jemli darov, ki ti jih
možtvo daja, dokler v poštenih in očitnih zaro-
kih nista; ne ponuja jih zastonj. Nedolžnost
tvoja pa ni na prodaj; tvoja čistost nima cene,
in ni doplačati.

Če v kako nevarno sosesko prideš, v ka¬
teri zakonski brez zvestobe živijo, mladenči
deklic v miri ne pustijo: o ne mudi se, beži

prej ko moreš iz take vesi, kakor bi za tebo
gorelo; taka ves je živa Sodoma za čisto de¬
viško serce. — Ne daj po noči k sebi hoditi;
tema je sovraž devicam, katere varno ne ču-
jejo. Se po noči zapelivcam glasiti, jim od¬
pirati, in se z njimi pečati, se pravi dušne
tolovaje alj ravbarje pod streho pušati. Vsaka
noč ima svojo moč. Kdor sam pri sebi
misli: kdo me vidi? krog mene je temno,
zidovi ali stene me zakrivajo; on gleda
le na človeške oči, in ne pomisli, da
so božje oči neizrečenokrat svetlejiko
sonce, ki vidijo vse, kar človek stori  ] ).
Ne poslušaj zapelivca, ki pravi, da prešestvati
ali nečistost delati ni greh. Človek, ki to go¬
vori, je najemnik tiste peklenske kače, katera
je v raji Evo zapeljala, in je tud pričala, da
ni greh. Hudi duh je oče laži, in lažnivci so
vsi, ki tak govorijo. O ne verjemi jim, da ne
boš tudi ti zapeljana Eva, nesrečna reva.

9. Deveta sovražnica deviškega stana,
smertna glava vsili drugih, je nečistost  ali
p r e š e s t v a u j e. — Ni jih še vojska toljko po¬
bila, tudi ne kuga vgonobila, kolikor je nečistost
zapeljanih duš pomorila. V p er vili časih ker-
šanstvaje peklenski sovražnik kristjane
z mečem in z ognjem po malikvavcih
preganjal, zdaj pa sveto cerkuv po za-
pelivcih skoz nečistost preganja; in to
se mu bolj lehko vidi 2 ).

1 )  Sirah 23, 25 — 29. 2) Sv. Avguštin.

2  *

20

Deklica, ki je bila v devištvi med svojimi
tovaršicami, kar je svetla lilija med rožami, je
v nečistosti kakor od červa sneden cvet, ki
obleti. Nečisto serce čednosti vse zapustijo;
zakaj: Čistost je vsi h drugih čednosti

svet pas: ako pa nimaš pasa, boš vse
svoje oblačilo zamazala in poblatila  *).

Deviško serce je Bogu posvečen altar; na
njem se molitve in druge dobre dela Bogu
darujejo. Če pa serce čislo ni, je tudi molitva,
in vse, kar nečistnica stori, pred Bogam gnu¬
soba. Kakor nezvesta ovčica svojega pastirja
zapustivši v strašno pušavo za derečim volkam
gre, ravno tako zapeljana nečistnica za svojim
zapelivcam hodi. Svojo vest ogluši, učenikov
ne posluša, starišov ne porajta, Boga pozabi,
na strašno smert in dolgo večnost ne misli.
Ezav je za skledico kuhane leče veliko pravico
svojega pervorojenstva predal, nečistnica da ve¬
liko veči srečo svojega devištva, tudi nebeškega
kraljestva, za nesramno, kratko in červivo ve¬
selje. Oh, kolika zguba!

Truplo nečistnice slabi, lepo rudeče lice
bledi, smert se ji na čeli pozna, in v kratkem
bo ona grozovitna pošast, katere se vse zogiba.
Nečistnica bo kakor blato na cesti  po¬
ni and  ran  a J ).

Zapelivci so nečistnici le tako dolgo zvesti,
dokler je cvetja kaj; naj uboga zapeljana ob
poštenje pride, v drug stan stopi, alj svoje

1) Sv. Hironim. 2) Sirah 8, 10.

21

zdravje zgubi, še ne pogledajo več za njoj.
Kakor so Judje Iškarjota lepo imeli, mu dnar-
jev ponujali, da jim je nedolžnega Jezusa pre¬
dal, ravno tak delajo zapelivci z devištvom.
Kedar se je pa v grozovitni žalosti nesrečen
Judež k njim obernil, da bi se njega vsmilili,
mu še nobeden ni lepe besede dal. Kaj je nam
za to, so djali, le sam glej

Taka je vsem zapeljanim deklicam, ki pre¬
dajo svojo nedolžnost. Judež je obupal, in se
na verbo obesil; nečistnic veliko pa na rabel-
skem koli vmerje, v vodo poskaka, si zavda,
se pomori, veliko v neznanih boleznih živih
zgnije, in nesrečno konča: le malo se jih

poboljša in resnično pokoro stori. Kdor v
nečistosti živi, bo hitro červom živež
in njegova duša izbrisana iz bukev
živlenja 2 ).

O preljuba deklica, katere deviški cvet še
ni nečistosti kužen veter omamil, beži pred za-
pelivostjo, kakor pred pisano kačo. Ni gnoja
tako gerdega, ni tako černih saj, ne smertnega
strupa tak hudega, ko je nečisto djanje: le

zgublenimu grešniku dopade , ki je na duši slep.
Varvati se je še lehko, ali odvaditi se nečistosti
je težko in gorjej. Vroča nečista želja, g o-
rečimu ognju enaka, ne bo vgasnila,
dokler vse požgano  ne  bo.

Ako si pa nesrečna deklica v strašno po-
vodnjo nečistosti padla, primi se hitro zadne

1) Mat. 27, 4. 2) Sirah. 19, 3.

22

deske ali dile: prave resnične pokore, da se na
večno ne potopiš. Ne odlagaj od dones na jutre,
se hitro očistiti po pervem grehi: hiti tern izdreti,
ki rani kervavo tvoje serce.

Če hitro nečistega djanja in nevarnega
znanja ne zapustiš, naglo boš prišla živemu Bogu
v roke. Za nečistosti del je neskončno pravičen
Bog ves pervi svet potopil, in je cele mesta
požgal. Vse pregrehe on ojstro štrafuje, ali ne¬
čistost tepe do bele kosti. Za volj nečistih
pregreh,  pravi sv. Pavl, pridejo šibe
božje črez neverne ljudi  1 ). Tudi tebe vse
to hudo čaka, če poboljšanje svoje zamudiš.
Vroče solze resnične pokore bojo tvoje nečisto
• serce omile, in zadobile tebi zopet božjo prijaz¬
nost. Da si devica ravno več ne boš, saj spo-
kornica bodi, kakor je Magdalena bila. Ce ravno
več nevesta Jezusova biti ne moreš, saj njegova
zvesta dekla bodi, in veseli se, saj je tudi spo-
kornicam on v nebesih lep veličasten sedež
pripravil.

1) Efez. 5, 5 — 6.

III.

Deset prijatlov in prijatlic, deviškega stanu.

Ne boj se čista duša, ako je ravno so¬
vražnikov tvojih veliko, ki te ob nedolžnost in
ljubezn božjo spravljajo; še več je prijatlov
in prijatlic tvojih, ki tebi pomagajo, vse sovraž¬
nike svoje srečno premagati.

1. Perva prijatlica devištva je božja be¬
seda,  če jo zvesto poslušaš in v svojem serci
ohraniš. Kakor je‘ Kristus z besedo svetega
pisma skušnjavca zavernil, rekoč: Pisano

je, ne skušaj Gospoda svojega  lf o ga. ’),
bojo tudi tebe hude misli zapustile, ako se
spomniš, kako sv. pismo pred hudim svari. Be¬
seda božja je' mogočno orožje, vse skušnjave
premagati. Kdor moje besede posluša, in
taji st e ohrani,  govori Jezus, je podoben
modremu možu, ki svojo hišo na ter do
skalo zida  2 ). Kakor take hiše vetri ne po-
dero, tudi povodnja ne odnese, ravno tako skuš¬
njava device ne bo premogla, ki svoje živlenje
po nauki Jezusovem zvesto ravna.

1) Mat. 3, 7. 2) Mat. 7, 24.

24

2. Druga prijatlica deviškega stana je go¬
reča moli  tu  v v veselji in v žalosti, v skuš¬
njavah in težavah. Sveta čistost je božji dar,
in ni h čer zderžen ali čist biti ne more,
ako  mu  Bog  ne  da  Prava serčna moli—
tuv pa čistost izprosi, in jo ovarje. Če si
vesela, hvali Boga, in on bo tvoje veselje
poslajšal; ali si žalostna, poklekni, povzdigni
svoje roke, potoži svojemu Jezusu, kar tvoje
serce teži, on bo tebi žalost polajšal. Ako te
hude skušnjave obhajajo, in se jim braniti ne
moreš, začni moliti, in od tebe bežale bojo.
Ali si v nevarnosti strašnega greha, in nimaš
druge pomoči, le samo zdihlej žive molitve
pošli h Bogu, rekoč: Pomagaj Gospod, da
se ne potopim!  1 2 ) in vsa peklenska moč te
premogla ne bo. — Tudi Jezus je molil na oljski
gori v svoji smertni bridkosti, in je molituv
vsem svojim učencam in učenkam za pomočnico
izročil, rekoč: Čujte in molite, da v skuš¬
njavo ne pridete, zakaj duh je scer vo-
len, ali slabo meso  3 ).

3. Tretji prijatel tvoj, deklica mlada, je
svet post,  skerben oče potrebne zderžnosti
od prepovedanih, skodlivih reči, in moder uče¬
nik zdrave mere pri jedi in pijači. Varite se,
opominja Jezus, da svojih sere  ne  pre-
obložite z jedmi in pijačo 4 ). Ne raz¬
vadi  se,  deklica! preveliko jesti in piti,

1) Modr. 8, 21. 2) Mat. 14, 16. 3) Mat. 26, 41. 4) Luk.

21, 34.

25

zakaj to pripravlja bolečine; požreš¬
nost jih je že veliko pomorila: kdor pa
vse po meri v živa, bo doživel starih
let ')• Kakor oblaki sonce zakrivajo, tako pre-
nasiten trebuh dušo temni. Modra zmernost
(zmasa) ohrani čedno dušo in telo. Predober
živež v mladih dneh rad nesrečno starost pri¬
nese; vsaka razvada je za človeka huda no¬
vica, ali nova dacja, ki si jo sam naklada.
Ni srečen, kdor veliko glešta alj ima, ampak
srečen je, ki malega potrebuje. A r aruj se krad-
live sladkarije ali pojedičnosti: izmikati in po-
jedati, kar najdeš, in kjer moreš; to škoduje
zdravju in poštenju. Kar človek sprosi, brez
strahu nosi, in tudi zavžije; kar se skrivši zgodi,
ni k pridu.

Sveta mati katolška cerkev zapoveduje post,
da bi kristjane lepo zmerno in trezno živeti
vadila. Vsaka poštena keršanska duša jo lepo
vboga; in to ji bo v izveličanje. Po nepokor-
šini in nezderžnosti so nam pervi stariši izve¬
ličanje zgubili, skoz post in pokoršino moramo
mi izveličanje svoje jiskati. — Kedar te hude
skušnjave obhajajo, te grešno truplo v hudo
napeljuje in sili, posti se, in svoje telo s po¬
štam strahuj, da bo duši pokorno. Post pre¬
greho mori, konča hudobije, pomaga
v izveličanje, je korenina milosti božje,
in je dno ali fundament drage čisto¬
sti  *). Ce se pa hočeš prav postiti, naj sq

1) Sir. 37, 3-t. 2) Sv. Ambrož.

26

postijo tudi tvoje oči, da opustijo gle¬
dati nevarnih reči; naj se posti tvoj
jezik, da praznih ali pohujšlivih mar-
nov ne govori, in tudi tvoje ušesa, da
nespodobnih marnov ne poslušajo ')•
Post je vsem svetnikom v nebesa pomagal, on
bo tudi tvoje čistosti zvest in mogočen varh.

4, Sterta prijatlica devištva  je  ljuba po¬
nižnost v noši, v govorjenji, in vsem de¬
kliškem zaderžanji.  Ne bodi visokih misel
zavolj svojih oblačil 1 2 ), in ne bodi pre¬
vzetna, če te ljudje štimajo. Vse, kar do¬
brega ali čednega imaš, je božji  dar: Bogu pa
le ponižno serce dopade. Vsi prevzetni so
Bogu sovraž, ponižnim pa je zlo pri¬
jazen 3 ).

Ne jiši hvale ljudi; ona beži človeka, ki
se preveč goni za njo. Naj te drugi hvalijo,
sama sebe nikoli ne hvali. Več ko hvaiena boš,
še bolj ponižnih misel bodi, in Bogu hvalo da¬
jaj. — Crez druge se nikoli ne povzdiguj, za¬
kaj: Napuh je greha začetek, in kdor

mu je vdan, napravi veliko gnusobe,
Bogu in ljudem je sovraž, in v pričo
obuj dela krivico  4 ). Ptice, ki visoko le¬
tajo, nizko obsedijo; štimane ali prevzetne glave
se spoteknejo in padejo. Napuh je omotica de¬
vištva; prevzetnosti rado spodleti.

1) Sv. Bernard. 2) Sir. 11, 4. 3) I. Petra. 5, 5. 4) Sir.

10, 15.

27

Pridna in pohlevna bodi, pošteno in tiho
se nosi; naj te posvetni ljudje le malo poznajo,
toliko več bo te Bog poznal. Kakor modra
vijolica le v skrivnem in mirnem kraji rada
cveti, ali ves kraj z žlahnim duhom napolnuje,
živi ti lepo tiho, polna svetih čednost in do¬
brih del. Neumneži te bojo v miru pustili, le
modri te bojo najdli; in ravno to bo tvoja
sreča. Visoke smreke viharji poderajo , šti-
mane deklice pa zapelivci v nesrečo spravljajo.
V mirni nizkoti vijolice čedno cvetijo, v po¬
nižnosti pa deviško serce. Uči se od mene,
pravi usmilen Jezus, kako sem krotek in
ponižnega serca, in boš mir s voj i duši
n a j d 1 a ’).

Ne porajtaj na druge, ako se ravno viso¬
ko nosijo; ne bodi žalostna, če ravno mnogo¬
krat zaničevana boš. Veter tudi prah v oblake
zanese, dokler žlahen kamen v prahu na zem¬
lji neznan leži. Hitro dež povišan prah v blato
spremeni, žlahen kamen pa lepo svetlo omije
in pokaže njegovo ceno ljudem. Tako se tudi
na svetu godi. Kdor sam sebe povišuje,
bo ponižan, kdor se ponižuje, bo po¬
višan  2 ).

5. Peta prijatlica devištva je sram  oži!-
vost,  katero je Bog nedolžnosti za varhinjo
dal. Ona je znotrajni božji glas, ki tebe opo¬
minja, kedar se v pregrešni nevarnosti znajdeš.
Tvoje serce sveti strah sprehaja, in rudeč.ica

1) Mat. 11, 29. %)  Luk. 14, 11.

28

tvoje lica spreleti. Sramožlivo dekle ne more
nesramnih marnov poslušati, ne govoriti, ne
gledati nečistih in nespodobnih reči. Sramožliva
deklica se pohlevno nosi, vselej pošteno oble^
cena med ljudi gre, svoje oči varje, in beži
iz kraja, kjer bi se kaj nesramnega naj še tak
skrivno godilo. Nespodobnemu nagovoru se ne
posmeji, in nesramnega gerdeža nikdar lepo ne
pogleda.

Sramožlivost je rahel cvet deviškega stana;
nesramna prešernost pa je pri deklicah, kar je
smrad pri rožah. — Ako bolnik svojih bolečin
že več ne čuti, je blizo smerti; in če tebe
sram več ni, o tak že umira tvoje devištvo.
Le v serci nedolžnost, sramožlivost na lici, in
pa zaderžanje pošteno daja devici pravo vred¬
nost.

6. Šesta prijatlica tvoja naj bo m odra
varnost  pred vsim, kar v nečist greh nape¬
ljuje. Jezus nas opominja var vati se, čuti
in moliti;  T ) in sv. Peter pravi: „Bodite

trezni, in čujte, zakaj hudič, vaš zoper-
nik, okolj hodi, kakor ruj o več lev, in
jiše, kogar bi požerl. Terdno mu z o-
perstojte  2 ).“ Kar on sam ne zamore, nam
jiše po svojih pomagavcih in pomagavkah škod-
vati, ako se zvesto ne varjemo. Varji se ne¬
spodobnega premišlovanja, in hude misli hitro
odpravi. Malo iskro lehko ugasiš, če na njo
pluneš, dokler se veči ogenj ne užge; ravno tak

1) Mark. 13, 33. 2) X. Petr. 6, 8 — 9.

29

hitro pluni tudi vsak hudoben žinj ali pomislik iz
svojega serca, da se poželenje vnelo ne bo.
Kdor rad nespodobne reči premišluje, se sam
v zanke zapleta, in kedar pride skušnjava, vjiti
ne more več.

Ne gledaj nespodobnih krajev, ne svojega
ne drugega spola, tudi ne nesramnih podob.
Nevarni pogledi so ojstre pušice, ki nedolžno
serce prebodejo. Za to govori brumen Job:
„Z mojimi očmi sem zavezo naredil, da
bi na drug spol celo ne mislil, zakaj
kak del bo imel Bog v meni, in kak
delež Vsegamogočni  '). Varna bodi v po¬
slušanji. Kakor svinje lep vert razrijejo, ravno
tako nesramne besede nedolžno serce; za to ga
je potreba dobro ograditi. Ce poslušavcov ne bo,
bo tudi klafanje potihnilo; „N e govori  mi
tega!“ reci nesramnežu, ki gerde besede ponuja,
pa tudi sama ne zini, kar se še imenovati no
sme. Tudi beseda vbije človeka skoz pohuj¬
šanje; in enkrat bomo od vsake prazne
besede odgovor dajali  2 ).  Gorjej pa taji—
stim, ki pohujšanje delajo; boljši, da bi se
jim mlinski (malenski) kamen na vrat
obesil, in se v dno morja potopili  *); oni
so ubijavci nedolžnih duš.

Varuj se nevarnega djanja, ne daj se za
roke prijemati, da se nečist ogenj, kakor kužna
bolezen, tebe ne prime. Po noči se skerbno

1) Job. 31, 1 — 2. 2) Mat. 12, 36. 3) Mat. 13, 6.

30

zapiraj, in ne pečaj se z nobenim, naj ima go¬
sposko ali kmetovsko suknjo. Slama se ne bo
sama od sebe užgala, ako luči blizo ne prine¬
seš. — Z možkim spolam noreti, se metati, ni
brez greha; in nevarno je lebi spremljati takih,
katerih prav ne poznaš.

Serčna bodi, če se te hoče kdo lotiti, in
le z hudim ustavi se mu, če vbežati ne moreš.
Pokrižaj se, zakliči v pomoč Jezusa in Marijo,
svojega angela varha, pa tudi ljudi. Ne bo ti
hudoben človek vzeti zamogel, kar je tebi ljubši
kakor živlenje, ako sama nočeš. Bog je s te¬
boj, kdo bi te premagal, če se le malega var-
ješ. Ali sovražnik nedolžnosti tvoje je zvit; on
le en las od tebe pogerje, in če mu ga
daš, splete pomalem iz njega močno
ver  v ali  št  ri  k r ), in tvojo dušo vlovi. Kdor
nevarnost ljubi, bo v nevarnosti po¬
končan  2 ).

Ako je hiša za tebe nevarna, zogibaj se
je; zapusti službo in še tolik dobiček, da le
svojo čistost ovarješ. To se pravi po besedah
Jezusovih: izdreti oko, in odsekati roko,
če te po hujša 3 ). Kaj pomaga človeku,
naj si ves svet pridobi, svojo dušo pa
pogubi  4 ).

7 .  Sedmi nar bolj prijate! tvoj je v s mi¬
len Jezus;  le z njim se skleni, vsa njegova
hodi, in tudi on bo ves tvoj. Prišel je tvoj

.1) Sv. Avguštin. 2) Sirali. 3, 27. 3) Mat. 5, 29 — 30.

4) Mat. 10, 26.

31

Izveličar iz svetih nebes na to revno zemljo
po tebe, da bi te v večno veselje vzel. On tvoj
dober Pastir te j is e in klice,  kedar se
zmotiš, in na nevarn pot pogubljenja zajdeš ; nese
te spet na svojih lastnih ramah med svoje srečne
ovčice nazaj. On ljubeznivi ženin tvoje duše, se
tebi v presvetem resnem Telesu vžtvljati daja,
napolni serce tvoje že na tem sveti s čistim
veseljem in z zadovoljnim živlenjem: v Očetovi
hiši pa tebi pripravlja, kakor skerben brat svojej
sestri, častiten sedež večnega izveličanja. Kje
najdeš tolikega prijatla, da bi tebe zvestejši lju¬
bil? — Ali bo mati pozabila svoje dete,
pravi on, jez tebe nikoli pozabil  ne
bom  l ). Moja hčer, tak usmilen Jezus tebe vabi,
daj meni svoje serce! Ali more prijatel bolj
prijatla ljubiti, kakor da svoje živlenje
za njega  da  2 )? Tudi jez sem za tebe umeri, da
bi ti večno živela. Vse sem jez tebi dal, ali
boš ti mene zapustila, in svoje serce rajši zape-
livemu svetu, kakor pa meni dala? — Oh ljuba
sestra! bodi Jezusu zvesta; le pri njem srečna
boš. Ako se tebi hudo godi, le k njemu se nar
prej oberni, zakaj on sam pravi: Pridite
k meni vsi, ki terpite, in ste obloženi,
in jez vas bo in poživil  3 ). Če tebe hude
skušnjave obdajajo, le iz serca k njemu izdihni,
in vse hudo te bo zapustilo; zakaj Jezus pre-
magavec pekla in smerti je varh in vojvoda tvoj.
Ako se v strašni grešni priložnosti znajdeš, njega

1) Izaia 49, 15. 2) Filip. 4, 13. 3) Rim. 8, 35 — 39.

32

zakliči na pomoč, in vse vidne kakor nevidne
sovražnike premagala boš, ter veselo z sv. Pav¬
lom porečeš: ,Vse zamorem v tem, ki
mene močno stori. Kdo me bo ločil
ljubezni Jezusove? nadloga, ali
bridkost? ali lakota? ali golota?
nevarno preganjanje ali meč? —
Terdno vem, da me ne bo smeri, ne
ž i v 1 e n j e , — ne sedajno ne prihod-
no, ne sila, ne visokost, ne globo¬
čina, ne druga stvar zamogla ločiti
od ljubezni božje, ki je v Kristusu
Jezusu, mojem Gospodu ')•“

8. Osma prijatlica tvoja  je Marija pre¬
lista devica, ljubezniva mati nedolžnih duš.
Ona je devica bila, devica rodila, in je devica
ostala, vsem deklicam nar lepši izgled. — V mla¬
dih letih tebi kaže, kako naj tiho in bogaboječe
živiš. Daleč od vsega posvetnega šuma je svo¬
jim starišem v vsem pokorna bila. Svet nje po¬
znal ni, in vender jo je Bog za srečno mater
svojega Sina izvolil. Sramožliva in čista devica
inožkega spola poznala ni, in se je celo angela
prestrašila, kedar ji je češenje prinesel.

Vsa ljubezniva  je bila Marija d o
svoje  ž 1 a h t e ; šla je svojo že priletno teto
Elizabeto objiskat, in ji je tri mesce lepo stregla.
— V tovaršiji bila je božja hvala njeno veselje;
ostala je le pri poštenih in bogaboječih ljudeh.

1) Luk. 12, 27 — 28,

33

Svojemu možu, svetemu Jožefu, je bila
Marija zvesta tovaršica  v žalosti in v ve-
selji. Vsa pokorna je z njim v Betlehem k po¬
pisovanju šla, in je v dalno Egiptovsko deželo pred
Herodežem bežala; pa tudi k službi božji je z
njim pridno hodila. Bila je skerbna gospo¬
dinja  za svojo hišo, pa tudi vsmilena sose¬
da,  in je svojega božjega Sina v Kani na Gali¬
lejskem naprosila, da je svatom z čudežem
pomagal, in jim vodo v vino premenil. — Božji
volji vdana  je bila v sreči in nesreči; ponižna
dekla Gospodova tudi pod križem svojega last¬
nega Sina.

Srečno je bilo Marijno telo, ki je
nosilo Jezusa: srečne persi, ki so

njega dojile; srečna si pa tudi ti, ako po
naukih Jezusovih živiš  ‘), in Marijne čed¬
nosti posnemaš. — Rada, rada na Marijo misli,
in premišluj, kako je ona živela, in zvesto Bogu
služila. Ne pozabi, koliko je ona terpela, da
tudi ti rada voljno terpiš. — Česti njo, kraljico
nebes in zemlje; hodi ob njenih svetih godih
k spovedi in k svetemu obhajilu; moli posebno
ob sabotnih večerih litanijo Matere božje z lepimi
molitvami, tudi svet roženkranc, kcdar utegneš;
pa tudi zjutraj in zvečer se ji priporočaj. N i-
k o 1 j še slišati bilo ni, da bi kdo zapu-
šen bil, ki je prav Marijo čestil, njene
čednosti posnemal, in se njeni priprošni

1) Luk. 11, 27 — 28.

Leviš tvo, 3

31

priporočal '). Ljubijo serčno, in bodi Marijna
dobra hčer, tudi ona bo tvoja skerbna mati.

9. Deveti prij at el tvoj je zvest angel  varil,
kterega je tebi Oče nebeški za tovarša
dal, da tebe spremlja in viža od zibeli
do pokopališa  2 } On ti daja dobre misli, te
pred hudim svari in k dobremu opominja. On
nosi tvoje molitve pred nebeški tron milosti božje,
stoji pred obličjem Očeta nebeškiga, in za tebe
prosi. On vidi vse tvoje nar skrivnejši dela, vse
povsodi pri tebi je, in bo tebe enkrat na sodbi
tožil, ako se greha varvala ne boš. On se pa
tudi veseli, kedar se resnično poboljšaš.

Ne pozabi zatorej, ljuba deklica, svojega
angela varha; zakaj: Bog je svojemu angelu
vkazal, da bo tebe po vsih tvojih potih
var  val  *). Vedno bodi čistih misel, poštenega
govorjenja in zaderžanja; rada božjo hvalo pre¬
pevaj, tak boš ljuba tovaršica angelov. Česti
svojega zvestiga varha, priporočaj se njemu zju¬
traj in zvečer, in ga klici v težavah ali v hudih
skušnjavah na pomoč. Nebeški  vaj  vod  a rji,
uči sv. Bernard, zamorejo, hočejo, in ti
tudi pomagajo, ako jih na pomoč pokli¬
češ. Le sama se v hudo ne podaj. -— Po¬
glej, pravi gospod Bog,jes hočem svo¬
jega angela poslati, ki pojde pred tebo;
on bo tebe na poti var val, in te pripeljal
v tajisti kraj, katerega sem tebi pripra¬
vil. Spoštuj ga, in glej, da njega ne

1) Sv, Bernard. 2) Sv. Hironim. 3) Psalm 90, 11.

35

zaničuješ. Kedar boš grešila, on tebi
ne bo prizanesel, v njem je moje ime I ).

10. Deseti prijatli in prijatlice tvoje  so vsi
božji svetniki in svetnice v nebesih.
Veselijo se pri Očetu, za tebe prosijo, in tebe
kakor bratje in sestre roke podajajo, ter želijo,
da bi srečno za njimi prišla v nebeško družino
večnega veselja.

Spoštuj nebeške prijatle in prijatelce svoje,
posnemaj njihove svete čednosti, in se priporoči
vsaki dan svetniku ali svetnici, katere god sveta
cerkuv obhaja. Posebno pa v časti imej svojo
sveto patrono, katere ime si pri sv. kersti za to
prijela, da bi živela po njenem svetem izgledu.
Za vsako nedeljo najdeš v pričejočih bukvicah
živlenje ene svetnice v kratkem popisano. Pre¬
beri vsako nedelo, kedar kolj utegneš ali moreš,
ene svetnice živlenje, zapomni ali zamerkaj si
njene posebne čednosti, se po tistih ravnaj, in
se njeni priprošni priporočaj. Tak boš svoje po¬
sebne pomočnice v nebesih imela, in lehko po
pravem poti k nebesom hodila; dokler enkrat na
srečno zadno uro tvoje prijatlice po tebe pridejo,
in te v večno veselje poneso. Amen.

1) H. Mojz. bukve 23, 20 — 21.

3 *

IV.

Dve in petdeset božjih svetnic, deviškega stana
posebnih prijatlic.

Sv. Agata.

Izgled, kako se skušnjava premaga.

Sv. Agata ali Ajta je imela v Sicilji na
Laškem žlahne in bogate stariše. Bila je zalega
lica, pa še lepšega, nedolžnega serca. Deželski
poglavar Kvincijan jo je poželel, jo ukazal pri¬
jeti, in nesramni babi Afrodizi dati, naj bi jo
z svojimi razujzdanimi hčerami zapeljala, in ob
nedolžnost pripravila. — Kako nevarna je telesna
lepota deklicam, ki se greha skerbno ne varjejo,
in se z malopridnimi ženstvami prijaznijo! Zape-
livcov je poln ves svet , pa nar hujši so hudobne
ženske.

Kedar je sv. Agata vidila, da jo bojo v hudo
gnali, je pokleknila in Jezusa lepo prosila rekoč:

37

Moj Gospod Jezus Kristus, ti gospodar
vsili stvari, saj vidiš serce moje in veš,
kaj želim: le samo tvoja naj bom. Ti si
moj pastir, jez pa tvoja ovčica, ovarji
me nevsmileža in pomagaj, da hudobo
premagam. — Tako bi naj vsaka devica v hudi
priložnosti zdihvala, gotovo bi vsako skušnjavo
premagala.

Cel mesene dni je morla sv. Agata nesramno
nagovarjanje prešernih ženstuv terpeti, ali Jezus
ji je pomagal stanovitnej ostati. Afrodiza je ob¬
lastniku povedala, da z njoj nič ne opravi. Ukaže
jo pred se prignati, in jej reče: „Ali te ni sram,
žlahna hčer, Jezusa moliti?“ Ona mu serčna
odgovori: „Mene ni sram moliti Jezusa,
pravega Boga, le tebe naj bo sram, ki
moliš nesramne  uta I i k e.“ — Na to jo zapove
s pestmi biti in v ječo zapreti. — Tudi nas ne
sme biti sram, Jezusu zvesto služiti, ako nas
ravno hudobni ljudje zaničujejo, zakaj:  „ Kdor se

bo mene v pričo ljudi sramoval, pravi Jezus, ga
tudi jez enkrat pred svojim Očetom poznal ne
bom.  “

Drug dan jo je ukazal oblastnik spet pri¬
peljati, se ji grozi in ji žuga T ) jo strašno mar-
trati in umoriti , če svoje vere ne zataji. Ali
serčno mu ona pove: Jezus je moje živ len j e
in iz veli Čanje.  — Na to jo vkaže na tezav-

1) Proti.

38

nico razpeti, in z železom žgati; ona je pa za
vse to Boga hvalila. Grozovitnež ves serdit
zapove jej persi odrezati. V sveti sramoti nje¬
mu Agata ojstro reče: „Grozovitni kervo-
lok ')! kaj tebi tudi persi niso več svete,
s katerimi te je tvoja mati dojila?"  —
Tako se nečista ljubezn v tiar haji sovraštvo pre¬
meni. O koliko deklic je že od nesramnih možtuv
pomorjenih.

Tisto noč se je vsa ječa osvetlila, in če¬
stitk v mož, sam sv. Peter, se ji prikaže, in jo
ozdravi. Celo noč je po tem premolila in hva¬
lila Boga. — Osleplen oblastnik se začudi, kedar
vso zdravo pred nja pripeljejo; ali spet jo ukaže
sleči in po ojstrih črepinjah, po glažovni in živem
vogli obračati. Na to se je zemlja tako strašno
tresti jela, da se je nekaj zida ali mira poderlo,
in je dva oblastnikova svetvavca ubilo. Hitro
marternico spet v ječo zaprejo. Zdaj je sv.
Agata serčno želela skoraj k Jezusu priti, in je
začela moliti, rekoč: Moj Gospod in stvar¬

nik, ki si me iz mladih let čisto ohranil,
meni moč dal, vse bolečine preterpeti,
in ne ljubiti tega sveta; oh vzemi mojo
dušo gor, da se ločim revne zemlje, in
grem tvoje vsmilenje uživljat.  — To je
izmolila in sladko v Gospodi umerla. —•

1) Kervavec,

39

Srečna devica, ki vse skušnjave tako serčno
premaga , in svojo čistost tak lepo ohrani; oh kako
vesela lehko tudi ona svet zapusti!

Nedolžnost je tvoja nar gorši lepota,
In čistost je tvoje nar žlahnej blago;
Ohrani jo, deklica, skerbno, da zmota
Posvetna tajiste ti vzela ne bo.

Sv. Ana je bila imenitne žlahte, kralja Da¬
vida , v obljubleni deželi rojena. Ubožna, pa
bogaboječa je bila , rada je brala in premišlovala
božje reči, za to jo je tudi Bog posebno ljubil,
in srečno storil.

V svojih letih se je omožila, in je z svetim
Joahimom v zakoni lepo pošteno živela. Bog
njima ni dal bogastva , tudi ne veliko posvetnih
dobrot , ali veči srečo je njima odločil : dobrega
otroka , njuno nar lepši veselje. — Kaj pomaga
zakonskim še toliko premoženja, ako jim malo¬
pridni otroci veliko žalosti napravljajo in živ-
lenje krajšajo ? Pametni otroci so slarišev nar
veči bogastvo.

Izvoljen čas je blizo prihajal, da bi prišel
Izveličar sveta. Sv. Ana je porodila , že priletna,
Marijo, izvoljeno mater božjega Sina,  ki je bila
juterna zarja revnemu svetu. Skerbno je ljubez¬
nivo devico redila, jo je učila Boga prav spo-

2. Sv. Ana.

lzgled srečne matere.

40

znati , in njemu zvesto služiti. To je pa tudi nar
lepši dota alj erbšina, katero matere svojim
otrokam zapustijo. Bogaboječa hčer in modra
ženka se z zlatom in srebrom ne plačate.

V lepi zastopnosti in v hišnem miru je sv.
Ana z bogoljubnim možam vse svoje dni preži^
vela: prijazna svoji soseski, dobra ubogim, in
zvesta je bila svojemu Bogu. Ona pokaže nam,
kako tudi zakonski lehko srečno živijo, ako le
zvesto dopolnijo dolžnosti svojega stanu. Umerla
je sv. Ana polna zaupanja božjega , in nam za¬
pustila blago hčer, kraljico nebes in zemlje. Po
celem svetu zdaj njeno ime slovi; naj jo ves
ženski rod česti in posnema nje svet izgled.

Dobra mati

Perva sreča so otrok;

Jih spoštvati,

Zapovedal je sam Bog.

3. Sv. A n as ta z j a.

Izgled vsmilene žene.

V Rimu je bila sv. Anastazja rojena, in od
svoje žlahne matere v keršanski veri dobro pod¬
učena. Po volji svojega očeta je Publija malik-
vavca vzela, ki je bil scer žlahnega rodu , pa
zlo slabega zaderžanja. — Kako hudo delajo sta-
riši, ako svoje sine in liter e v zakon prisilijo, in
le na imenitne, bogate prilike ali stane gledajo.
Le svetvati ne pa silili k zakonu je starisov

41

pravična dolžnost.  — Razujzdan mož je Ana-
stazji vse premoženje zapravil, in njegovo gerdo
živlenje jo je zlo v serce bolelo. Za to je pa
pridno molila, in objiskovala kristjane, ki so bili
po ječah zaperti. — Tako je moliluv vsake ne¬
srečne zakonske žene nar bo/ji prijatlica, in do¬
bre dela so njeni zvesti prijatli.

Hudoben Publij ji tudi ni pustil Bogu zvesto
služiti. Zatoži jo pri neverni gosposki, da so
njo v ječo vergli. Prijatla ni imela , da bi jo ob-
jiskal; za to je svojemu duhovnemu oskerbniku
svetimu Ivrizogonu pisala, ki je bil tudi zapert,
se mu je v molituv priporočila, ga je za svet in
potolažen nauk prosila. Duhovnik jo pisaje lepo
poduči in potolaži, da bo usmilen Bog tudi proš¬
njo uslišal, naj le voljno poterpi. — Blagor duši,
ki dobrega spovednika ima, in jih uboga; angelj
varil so ji oni na zemlji.

Prigodi se, da ji Publij njeni mož na poti
umerje. Po tem je Anastazja spet iz ječe rešena
bila; ali kakor udova je le za nebesa skerbela,
keršanskim jetnikom pomagala, ki so jih zavolj
keršanske vere nevsmileno terpinčili '). Kedar
je grozoviten cesar Dioklecjan ukazal svetega
mašnika Krizogona iz Rima v Akvilejo gnati, ga
je tudi ona spremila, in mu do smerti zvesto
stregla. — Dobre ženke si nar več nebes zaslui -
jo, kedar lepo bolnikom postrežejo in merliie
čedno oskerbijo.

1) Martrali.

42

Po Krizogonovi čestitlivi smerti je Anasta¬
zija tudi drugim mučenikom ’) ravno tako zvesto
služila. Kjer je bila nar veči sila, tam je nar
hitrej pristopila. Za to so jo pa neverni malik-
vavci zgrabili in Ilirskemu poglavarju obsoditi
dali. Stanovitna je bila sv. Anastazja veri Kri¬
stusovi , in za to v ogenj veržena. — Zdaj se
pri svojem Gospodu veseli v nebesih, in njeno
sveto ime slovi po vsej keršanski cerkvi; kakor
se tudi v litanijah pred vsem drugim bere.

Kdor rad bolnikom streže,

Si vene 2 ) nebeški veže.

1  , A

4. Sv. A r m e I a.

Izgled pobožne deklice.

Pobožna Armela je imela kmetiške, to da
brumne stariše , in je v svojih mladih letih ovce
pasla. Na paši je imela lep pisan čas moliti in
premišlovati božje reči. Enkrat je na polji bridko
martro križa ogledvala in je rekla : „K a k o

za ljubo tebe Jezus ima, ki se je
za tebe križati dal!“  Na te besede se
je njena duša neizrečene ljubezni k Jezusu unela.
Pogosto je izdihvala sama z seboj: „0 moj

Bog, kako si ti ljubezniv, ker moje
serce od tvoje ljubezni toliko gori,
naj te ravno le malo še poznam!

1) Marternikom, 2) Krene, kitica.

43

Svoje devištvo je vedno ohranila; svojih
zadnih trideset let je enega žlahnika gospodi-
nila ') , in živela v mesti, pa tudi na deželi
pošteno in bogaboječe. Vse svoje posle ali dela
je iz gole Jezusove ljubezni opravljala; za to je
šlo vse ji lepo od rok.

Kakor hitro se je prebudila, je pomolila
rekoč: „0 moj Bog in moje  vse! ti si

moj in tvoja sem jaz; tebi se vsa izro¬
čim.  Pridna je za delo segla, mislila pa tudi
na Boga; in za to ji je vsako delo lehko ho¬
dilo. — Kedar je v jutro zgodaj zakurila ali za¬
netila, in iz male iskre velik ogenj naredila, je
djala sama pri sebi: „0 moj Bog, naj bi

ljudje le to hotli, kar ti hočeš, kako
hitro bi se tudi v njihovem serci živ
ogenj tvoje ljubezni vnel.*  — Kedar je
koklo ugledala, se je svojega Izveličarja spom¬
nila , ki se tudi skerbno koklo imenuje, in je
rekla: „ P o d peruti tvoje ljubezni se ho¬

čem skriti, da skrita vsa sovražniku
srečno uidem.*  — Če je ob nedelah njo kdo
na dobro voljo Vabil, se je lepo zahvalila, v ji-
špico ali čumnato šla in je djala: „0 ti moja

ljubezni kako bi se brez tebe veselila?*
Ti si moja  n a r s I aj  š i r a d o s t 2 ). Od konja
močno udarjena je hudo zbolela , in terpela velike
bolečine. Veselo je vse iz ljubezni do Jezusa

1) Za gospodinjo služila. 2) Veselje.

44

prestala in srečno umerla. Njena posledna be¬
seda je bila presladko ime Jeznsa.

Srečen lehko vsaki stan,

Ako bo le prav d e r ž a n.

Moraš si pa prizadeti,

Ako hočeš prav živeti!

5. Sv. Barbara.

Izgled žive spoznave božje.

Oče sv, Barbare je bil v Nikomedji , v ve¬
likem mesti na jutrovem , mogočen in imeniten
mestlan T ) , pa tudi serdit sovražnik svete Jezu¬
sove vere. Da bi se Barbara, njegova verla 2 )
hčer, z kristjani ne soznanila, jo je v neki
tura zaperl, v samoti prebivat. Ali povsodi lehko
Boga spoznamo in najdemo , če le sami hoče¬
mo. — Barbara je zlato sonce po dnevi, svetlo
luno, zvezde po noči, in toliko lepih stvari pre-
mišlovala, je molila stvarnika vsih reči, in je
serčno želela njega prav spoznati. Bog jo je
vslišal , in kedar je enkrat nevera oče od doma
šel, je bila v keršanski veri podučena in ker-
šena. — Kako lepo priložnost pa zdaj kristjani
imajo, Boga prav spoznavati ! Ne le sonce, me¬
sene in zvezde nam ga noč in den oznanujejo,
temni vsako nedelo in zapovedan praznik nas on
sam v hiši božji po namestnikih svojih uči. Gor¬
jej nam, ako ga zvesto ne poslušamo.

1) Purgar, 2) Lepa.

45

Kedar je že odrastla , je hotel sv. Barbaro
oče omožiti. Ona je pa obljubila Jezusu zvesta
ostati, in je očetu lepo pohlevno povedala, da je
kristjana, in moli pravega edino trojnega Boga.
Ta beseda je hudobnega očeta toliko razserdila,
da jo hoče pri priči umoriti. — Dolini so biti
starišam otroci pokorni; ali ce jim kaj zapovedu¬
jejo, kar je zoper božje zapovedi , jih vbogati ne
smejo; zakaj v ec se je bati Boga, ko ljudi.

Zdivjan oče žene svojo lastno hčer pred
nevernega sodnika , ter jo zatoži , da je kristjana.
Sodnik jo z lepim napravlja, naj malike moli.
Ali Barbara je serčno odgovorila, da raj umerje.
Za to jo ukaže z volovskimi žilami ali bikovica-
mi pretepati, vso razmesariti, in po tem v ječo
zapreti. Po noči se ji Jezus sam prikaže, jo
ozdravi in poterdi. — Srečne duše , ki svojemu
Gospodu zvesto služijo. Maj zapusti mati svojega
otroka, Jezus svoje služavnice pozabil ne bo.

Drugi den njo spet pred sodnika priženo.
Zopet jo v malikvanje nagovarja; kedar pa nič
ne opravi, jo zapove neusmileno biti , ji persi
odtergati, jo za lase po mesti vlačiti ,  in z žere-
čim železom njene rane žgati. Ona je pa le v
nebo gledala in molila: „ T v o j a roka, o Go¬

spod! me ne zapusti, saj z teboj vse
premorem, brez tebe  pa  nič.“

Zadnie jo obsodi, da bo ob glavo djana
In glej! nečloveški oče sam svoj hčeri glavo
odseka. Ta hudobija je pa tudi v nebo upila.

46

Po poti k domu je grozovitnega očeta strela
ubila. — Tetko vse , kar je iz Boga rojeno , svet
premaga, uči sv. Janez. Naša vera je prema-
gavka sveta.

V b o g a j rada svojo mamo,

Slušaj  svoj’ga ateja;

Le takrat ne vbogaj samo,

Ker razžalijo Boga.

6. Sv. Brigita.

Izgled poštene zakonske žene.

Na Švedovskem je bila sv. Brigita rojena.
Imela je bogaboječe in imenitne stariše, ki so
bili kraljevega rodu. V tretjem leti svoje starosti
je še le pregovorila, pa tako gladko in modro,
da so se vsi začudili. Kedar so ji mati umerli,
jo teta lepo v Strahi božjem izredijo. — V svo¬
jem desetem leti ie slišala enkrat od bridkega
terplenja Jezusovega tako lepo pridgati, da je od
te dobe križanega Jezusa vedno pred očmi
imela. — Blagor dušam; ki besedo božjo zvesto
poslušajo; podobne so pridnim bučelicam ali čebe¬
licam v vigredi ali v spomladi , ki vsako jutro
skerbno letajo sterd po rožicah brat. Če si le en
sam nauk pri vsaki pridigi v serce utisnejo, sko¬
raj bo Jezus v njihovem serci prebival.

Prihodno noč po pridigi je Brigita Jezusa
vidila, kako je križan ves v kervi in v bole¬
činah bil. Barala ga je, kdo je njega tako

47

strašno ranil? in je odgovor prijela, da (ajisti,
ki njegovih zapoved ne deržijo in tako slabo
povračujejo toliko njegovo ljubezn. — Naši grehi
tudi ponavljajo po duhovsko Jezusove rune, in
hudobni zapelivci ga na križ pribijajo, kedar ne¬
dolžne duše morejo.

Nar pogoje (nar večkrat) in nar rajši je
sv. Brigita Kristusovo terplenje tudi pri svojem
delu premišlovala, in se je premišlovaje vselej
milo razjokala. —- To premišlovanje terplenja
Jezusovega naj bo deklicam nar lepši ogledalo
ali špegel. Kedar te posvetno veselje moti, po¬
glej, kaj je tvoj Izveličar za tebe terpel, in ne
zapravljaj drage cene njegovega zasluženja. Ke¬
dar težko delaš, ali kako drugo težavo imaš,
spomni se Jezusa, kako voljno je on terpel za
tebe. Iz svetega križa nas Jezus nar lepši lici
prav po keršansko živeti.

Ko je že odrastla, so jo oče imenitnemu
knezu ali firštu zaročili. Izprosila si je še eno
leto, se za zakonski stan prav pripraviti. Mo¬
lila je, postila se in Bogu priporočala, naj ji za¬
kon požegna, jo grehov varje, ji dobrega moža
in pridne otroke da, če je njegova sveta volja.—
Kako slabo se pa v naših časih neveste v zakon
pripravljajo ! Samo dobre volje, lep o tičanj e trup¬
lu  , slabe tovaršije, in celo nesramni grehi jih
vecdel v zakon spremljajo; za to je pa tudi toliko
nesrečnih zakonov. Na grešnem poti nas prava
sreča nikolj ne sreča.

48

V zakoni je sv. Brigita z svojim možam
lepo mirno živela, otroke skerbno redila, je
rada molila, ubogim pomagala, in je vsem za¬
konskim očitno pokazala, kako se tudi v zakoni
lepo Bogu služi. Pogosto je k spovedi in k sve¬
temu obhajilu hodila, da bi živela vedno v gnadi
božji. -— Še bolj goreče je po smerti svojega
moža kakor udova Bogu služila , je učila mlade
deklice, svarila ljudi, jih k poboljšanju opomin¬
jala, pa tudi sama v ojstri pokori živela. Bog je
svoji služavnici veliko skrivnih reči razodel, ona
pa ženskimu spolu lep izgled zapustila, kako naj
device, kako zakonske, in kako udove živijo,
da srečno v nebesa pridejo.

Prelepo cvetijo nam rožice tri:
Nedolžnosti lil j a deklicam:

Vijolca poštenosti ženam cveti,
Pobožnosti sončna udova m.

7. Sv. Doroteja.

Izgled neveste Jezusove.

Zavolj svete vere Jezusove je bila sveta
Doroteja ali Rotija pred neverniga sodnika pri¬
gnana: in ker vere zatajiti hotla ni, jo martrajo
in natezujejo; ali Bog ji da moč, za Jezusa
Ase stanovitno prestati. Če smo ravno slabe
stvari, vender zamoremo vse skoz tajistega , ki
nam svojo mol- daja.

49

Ker sodnik vidi, da nje še tako strašne
martre ne preobernejo, devico k smerti obsodi.
Tega se ona močno razveseli, ter pravi, da bo
skoraj v nebeški raj svojega ženina prišla. —
Na poti k sodnemu kraju njo za tega govorjenja
del neki nevera mladenč, Teofil po imeni, za-
smehlivo poprosi, naj mu naj iz verta ali raja
svojega ženina kakih rožic, alj pa sadja pošle.
Svetnica mu rada obljubi, in veselo, kakor bi k
poroki šla, sodno mesto nastopi. Prej da je
glavo nagnila, prosi toliko ponehati, da bo neko¬
liko pomolila. In kedarmoli, postoji mladenc ves
prijazen zravno nje, ki jej v lepi pletarci ali
korbici tri dišeče rože, in tri svetle jabelka pri¬
nese. Sv. Rotija ga Teofilu pošle, in se da
voljno ob glavo djati. — Tako dober Bog pravič¬
ne želje na tej revni zemlji dopolni; še lepši jih po
smerti v svetem raji , ali v diki nebeški dopolnil bo.

Ravno se je Teofil z svojimi tovarši od
tega zaničlivo pogovarjal, kar mu je Rotija ob¬
ljubila, in še angelj v mladenški podobi k njemu
pride, ter mu sporoči, rekoč: „Te rože in jabel¬
ka tebi Rotija pošle iz raja svojega ženina." To
je Teofila tako razsvetlilo, kakor svetega Pavla
nebeška prikazen po poti v mesto Damašk.
Spoznal je, da je le sv. keršanska, katoljška ve¬
ra prava; je zapustil svoj grešen stan, se je dal
kerstiti, in je, kakor sv. Rotija, za vero svojo
kri prelil.

Oj veselite se Čiste duše , ki zvesto služite
Jezusu svojemu Gospodu ; zakaj:  B Oko ni vi-

Devistvo. 4

50

dilo, ne uho slišalo , tudi nobeno serce obču¬
tilo, kar je Bog tajistim pripravil , ki njega
ljubijo . u

Ker z veseljem le glušijo

Zapelivci, in želijo,

Dekle! v dobrem zmotit te;

Naj te zunaj vse obsuje,

V serci Jezus le stanuje,

Jezus sam, in druj’ga ne!

8. Sv. Elizabeta.

Izgled ljubeznive prijatlice vbogih.

Znana je keršanskemu svetu radodarnost
sv. Elizabete alj Lize; pa veliko mladih ljudi
misli, da je le bogatih in odrašenih dolžnost ubo¬
gim pomagati. Elizabeta nam pokaže, kako naj
tudi že otroci revežam prijateli in prijatlice bojo.

Mlada gospodična Lizbefa je uboge tako
rada imela, da je raji med njimi bila, kakor pa
med štimano gospodo, po besedah svetega pis¬
ma, ki pravi: „Boljši jejitiv  hišo žalo¬
sti, kakor pa v hišo veselja.“  V sredi
med ubogimi srotami in zapušenimi udovami je
bilo nje nar veče veselje. — Včasi se je prav
borno oblekla, je šla med svoje domače gospe,
in je rekla: Tako bi se jez nosila, ako bi
bila ubožnega stanu. — Kakor lepo je, če
se hčere imenitnega, gosposkega stana ponižno
nosijo, tako g er do in nespodobno je, kedar se

51

dekliči sromaških, kmetovskih ljudi napihujejo ,
in po gosposko nosijo. Take bo Bog gotovo po¬
nižal.

Po smerti svojega moža je sv. Elizabeta
celo sromaško živela, da bi potrebnim več po¬
magala, in Jezusu bolj podobna bila, ki ubožtvo
toliko cesti, da hoče sam v vbogih poznan in
darvan biti. On bo kozarc ali glaž merzle vode,
ki se vbogim poda, enkrat lepo poplačal. —
O koliko je zdaj Elizabetino plačilo v nebesih,
ki je toliko dobrega storila na sveti! Kdor
obilno dobrega seje, bo tudi enkrat tam
obilno žel.

Kdor rad ubogaj ime daruje,

Jezusu on posojuje:

Jezus je njegov dolžnik,

In za uboge povračnik.

9. Sv. Eudoksija.

Izgled, kaj sveto petje premore.

Nesrečne so mlade deklice, ki jišejo za-
pelivemu svetu dopasti, alj s svojo lepoto tru¬
pla, alj z sladkimi mamami, alj pa z nesram¬
nimi, klafarskimi pesmi. Godi se jim, kakor
Eudoksiji, katero je ravno to v nečisto živlenje
tako deleč zapeljalo, da ni na svojo vest, ne
na Boga porajtala več.

Dolgo časa je že v tem žalostnem stani
preživela: kar sliši enkrat ob polnoči popotnega
meniha, ki je blizo njenega stanovanja pre-

4*

52

nočval, sveto pesem od sodnega dne na ves
glas prepevati: kaj strašnega čaka grešnika, ko¬
liko veselja pa pravičnega. — Lepe, svete pes-
me so Bogu ravno tako všeč, kakor molitve, in
genejo serca ljudi, kakor nar lepši nauki. Koliko
pohujšanja bi se odgnalo , naj bi mladenki in de¬
klice namesto pleperc svete pesmi peli, mnogo duš
bi pogubljenju oteli , kakor brumni menih Eu-
doksijo.

Kedar ona žalostno pesno tenko posluša,
oživi nje vest; spet se prebudi iz svojega greš¬
nega spanja. Kakor hitro se je razdenilo, pošle
po bogaboječega meniha, in ga prosi, naj ji
strašne resnice te pesmi na dalej razloži. Sli¬
šati od ojstre sodbe božje pred meniha poklek¬
ne, razodene svoje razujzdano živlenje, in ga
prosi, naj ji svetva, kaj bi za izveličanje svoje
storila ? Oj da bi mi svojega serca božjemu opo-
minvanju ne zapirali, ki se nam zdaj skoz našo
vest, zdaj po pridgarjih in spovednikih glasi , ka¬
ko lehko bi toliko grešnikov milost božjo doseglo!

Zapustila je Eudoksija vso nečemerno nošo,
spokornikov resovnik ') je začela nositi. Podala
se je med družino bogoljubnih devic, in je ne¬
prenehoma na božjo milost klicala. Bog je usli¬
šal prave spokornice mil glas; je dal ji zopet
ljubi dušni mir, dal ji moč, vse terplenje serčno
premagati in celo umreti za sveto Jezusovo vero.

1) Ojstro oblačilo.

53

Tako zapeljuj o posvetne želje mladino v pre¬
grešno živlenje; pa tudi modro posvarjenje mnogo
duš na pravo pot zavetne. Če se pa očitno sva¬
riti ne upamo, le kako sveto pesm od smerti, od
sodbe, od pekla alj nebes lepo zapojmo; in nehalo
bo klafanje, omolknili bojo hudobni jeziki, in Bog
se žalil ne bo. To nas sv. Pavl uči, ki pravi:
„Opominjajte se med seboj z psalmi, z hvalnimi
in duhovskimi pesmi : pojte veselo v svojih sercih
Bogu.

Če sveto prepevaš, skušnjava beži,

In angelj var h tebe posluša;

Nesramnega petja se škrat ') veseli,
In angelj varh tebe zapuša.

10. Sv. E u fr a zija.

lzgled devične ponižnosti.

Ponižnost je sveta dolina deviškega serca,
v kateri nar gorši 2 ) rožice dekliških čednost
rastejo in cveto. Tega nain daja sv. devica
Eufrazija živ izgled.

Bila je cesarju Teodoziju bližna žlalita, pa
že od svojega petega leta se je vsa Jezusu
izročila. Imela je brumno brumno mater, ki so
vedno priporočali svojo hčer Jezusu in Marii,
rekoč: „ Gospod Jezus Kristus, vzemi

to dete v svoje oskerblenje, zakaj le
samo tebe ono jiše, le v tebe zaupa! —
Blagor otrokom, za katere stariši prav molijo;

1) Vrag. — 2) Lepši,

54

prošnje očetove in materne solze za otroke pred
Bogom niso zastonj.

V svojih mladih letih se je v sveto dru¬
žino bogaboječih devic, k nonam podala, se
ovarvat zapelivega sveta. Zapustila je vso po¬
svetno čast in lepoto, pozabila imenitno žlah-
nijo svojega stanu. Bila je med svojimi sestrami,
kakor nar slabši dekla. Rada je drugim po¬
metala, vode v kuhnjo nosila, kruh pekla; no¬
beno delo ji ni bilo preslabo, ni je grozilo še
tak težavnega posla *}. — Alj ne le pridna, tudi
pohlevna, in z vsemi tako prijazna je bila, ka¬
kor bi bila med njimi nar borniši. — Nar veli
vrednost pri Bogu in pri ljudeh tajista deklica
ima, ki sama ne ve, kaj velja.  — Kedar je en¬
krat neka tovaršica, hčer porednih starišev, Eu-
frazijo gerdo razžalila, ni čakala, da bi jo ona
za zamero prosila, ampak sama je pred njo
pokleknila, in se z njo lepo spravila. —- Kaj
takega le ponižno in pohlevno serce storiti za-
more; kdor od sam sebe previsoko misli, še
odpustiti noče. Kako nekeršansko bi to bilo!

Ljuba deklica! če hočeš pred Bogom kaj
veljati, vari se štimanja. Vse, kar dobrega imaš,
je božji dar; če on tebi to svoje odvzeme, kaj bo
tebi ostalo ? _Kaj imaš, pravi sv. Pavl, da bi ne
bila prijela, če pa prijela si, kaj se hvališ, ka¬
kor bi ne bila prijela ?“ Lepo se zastopi v vsim,
ne žali tovaršev , ne tovaršic; ako pa drugi tebe

1) Dela.

55

razžalijo, le rada jim vse odpušaj, kakor rad
tebi Bog odpusti; le tako boš imela veliko veselih
dni na sveti.  „ Ubite se od mene, govori Jezus,
kako sem pohleven in ponižnega serca, in bote
najdli mir svojim dušam."

Ponižnost, pohlevnost in ljuba krotkost,
Te dajo deklicam nebeško vrednost.

11 . Sv. Eulalija.

Izgled keršanske serčnosti.

V

Sv. Eulalija, Španska deklica še le štirnajst
let stara, je bila močnejši kakor vse martre,
s katerimi so jo hotli neverniki ob sveto Jter-
šansko vero spraviti. Zato, ker je iz mladega
zvesto Bogu služila, se malopridnih tovaršij var-
vala, je serčnost Jezusova v njej prebivala.

Grozoviten oblastnik je nevsmileno krist¬
jane preganjal. Vsi verni so v Strahih bili, mla¬
da Eulalija se pa ni zbala. — Redar ona serčno
pred sodnika stopi, jo on serdito pobara: „Kdo
si  ti?  In ona mu brez strahu odgovori: Jaz
sem Eulalija, služavnica Jezusa Kri¬
stusa, kralja nebes in zemlje.  — Oj
srečna vsaka duša, ki to odgovoriti zamore! Ni
se bati težav, ne še toliko grozovitnih sovražnikov.

Nevsmilen kervolok ji z ognjem proti, ji
druge strašne martre kaže, in jo otepsti zapove,
alj ona se njemu nasmeji, in pravi: »Bog je

56

pri meni; ničesar se ne bojim. — Naj
bi se vsaka deklica vselej spomnila, da je Bog
pri njej, kedar bo od zapelivcov k hudemu sku¬
šana J sveta groza bi njene slabe počutke sprele¬
tela, in vsak greh bi z božjo pomočjo lehko
premagala.

Sodnik ves serdit, da mladega dekliča pre¬
magati ne more, jo vkaže na tezavnieo razpeti,
z železnimi grebeni razmesariti, in z žerjavco
po ranah žgati. Vsa v eni rani, z kervjo
oblita, je veselo zaupila: „0 moj Ženin in
Izveličar! kako lepo se sveti v teh
mojih ranah tvoja živa podoba. Vse te
kervave riže,po mojem životi zapisane,
tvoje ter pl e nje prav živo pokažejo,
kako si ti v resnici terpel. 8  Tako vse
voljno prestoji, in gre k svojemu Jezusu v več¬
no veselje.

Glej, ljuba duša! mlado mučenico kako
serČno za Jezusovo ime vse preterpi,• kako ne¬
voljna si pa ti, če tebi kdo tvojih domačih kaj
zalega reče, če te kak zob poboli, ali tebi Bog
kako drugo težavco pošle!

Le samo kdor z Jezusom rad poterpi,
Se enkrat v nebesih tam z njim veseli.

12. Sv. Eustohija.

Izgled ponižne, pametne nošnje.

Močno grešijo matere, tete, babice in pe-
stovne, ktere že v pervi mladosti otroke neče-

1) Marternico.

57

merno oblačijo, in jih po tem takem gizdosti
ali oferti učijo. To priča živlenje sv. Eustohije.
Bila je žlahna Rimska deklica, in je že od mla¬
dih nog vse nečemerne in prazne šege ženskega
spola zaničvala. Le Bogu služiti in njemu do-
pasti, jo je veselilo. Neki teti ta pohlevna noš¬
nja mlade deklice ni dopadla. Reče ji ponižno,
preprosto oblačilo izsleči, in drugo štimano oble¬
ko dati, da bi še po šegi drugih deklic nosila.
Vkaže ji lase nakrišpati, in olišpati glavo, ter
pravi, da se tako nositi njenemu stanu spodobi.
Mlada Eustohija bila je tega zlo žalostna. Alj
kaj se je zgodilo! —

Prihodno noč se gizdasti *) ženi angelj
prikaže, in ji strašno zažuga, rekoč: „Preder-

znila si se z svojimi pregrešnimi rokami deviške
glave lotiti, ki je Bogu posvečena; za to se ti
bojo ravno te roke posušile. V petih mesencih
tebe k pokopi poneso. „Kar je govoril, se je
zgodilo.*

Neumne matere pogosto nar reci veselje
imajo, viditi svoje hčere prav drago oblečene  ,*
celo na tihem očetom jemljejo, da hčeram gizdavo
obleko omišlujejo. Alj ravno te hčere, skoz
gizdost v greh zapeljane, svojim materam solze
prelivajo , in jih prehitro pod grudo spravijo . —
Oj nesrečna draga kupčija, s katero se dpi;a
in telo zapravi, premoženje zatrati, hišni mir
odžene, časna sreča in večno izveličanje zgubi.

1) Prevzetni.

58

Deklicam nar gor si lepota je čednost sere, nar
lepši oblačilo je krilo, ki si ga same naredijo.

Od te dobe se je devica Eustohija se bolj
nečemernosti varvala, je za svojega učenika
sv. Hironima imela, in je svoje tiho bogoljubno
živlenje v Betlehemi blizo jaslic Jezusovega
rojstva sklenila.

Kaj pomaga vsa lepota,

Ako serce lepo ni?

Vsa nečemernost je zmota,

Ki nedolžnost oslepi.

13. Sv. Fina.

Izgled deviške sramožljivosti.

Sv. Fina je bila deklica zalega lica, pa še
lepšega nedolžnega serca, in sramožlive duše.
Veliko mladenčev se je hotlo z njoj znaniti, alj
bali so se Fine ogovoriti, ker se je toliko pa¬
metno in sramožljivo nosila. — Tako je dober Bog
nedolžnosti dal za tovaršico sramežljivost, ki jo
zvesto varje , in se nje ločiti ne da. Srečna de¬
klica , ki te dve sestri zvesto v svojem serci ohrani j
ne. bo svojega devištva zgubila. Ltce, ki ga rudečica
objide, kaj nesramnega slišati, ali zagledati, bo
dolgo lepo rudeče; ako ga kerv več ne oblije, bo
kmalo bledo, zakaj nedolžnost je umerla.

Fina je rada večdel sama bila, in ni v
slabe tovaršije zahajala; Vedla je, da slaba

59

pajdašija dobro zaderžanje kazi. Kedar je šla
po svojih poslih ali opravilih, ni na poti posta¬
jala, ne zjalov prodajala, ni prešerno ozirala se;
ponižno je hodila svoj pot. — Kdor oci oko/j
sebe pase , germado nečistega ognja v svoje serce
nanaša, in ne more biti čistega serca. Nečisti
pogledi so strele, ki nedolžnost vbijejo.

Pogovarjati se za prazne reči, Fino ni ve¬
selilo ; posebno skerbno se je možkega spola
zogibala. Drugih ljudi ogovarjati se je zvesto
varvala, ker je vedila, da tudi beseda človeka
ubije. Le za potrebne reči se je rada in kratko
pomenila, zakaj: „Veliko govorjenja ni

brez  gr  e h a. “

Ravno to njeno modro zaderžanje je pa
drugim močno merzelo. Rekli so, da za to ne
govori, ker je preštimana. Alj preterpela je vse
te krive besede, in je raj v djanji pokazala,
kako je ponižnega serca. Kdor hoče vsem lju¬
dem ustreči, se ves zmoti, Bogu pa zameri:

Bog tepe, ktere ljubi, da jih očisti in iz-
veliča. Tudi Fina je hudo zbolela in je morla
strašne bolečine terpeti. Če dalje huj je zhajala,
k slednemu se še zmeziti ali geniti sama za-
mogla ni. Alj poterpežlivost ji časno kratko
terplenje v nebeško veselje premeni. Lepo je
v Gospodu umerla. — Blagor jim, ki so čistega
serca; Boga bojo gledali.

C e nedolžna hočeš  bit’ devica,

Naj bo sramožlivost tvoja tovaršica.

60

14. Sv. Flora.

Izgled, kako dobre dela opravljati.

Sv. Flora je bila na Španskem rojena.
Očeta je imela Turka; zakaj Turki so tisti čas
v Španski zemlji gospodarili; mater pa skerb-
no kristjano, ki so jo lepo v keršanski veri
podučili. Ze iz mladega je bila vbogim posebna
prijatlica, in je potrebnim pomagala, kar je pre¬
mogla. Pa svojih dobrih del ni ljudem pravila;
tiho je djala, in mislila: Bog ve in vidi vse,
tudi kar se skrivaj zgodi.  Levici ni po¬
treba vediti, kar desnica dobrega stori; kakor
je Kristus učil.

Kdor vbogajime daj a , Bogu posojuje; alj
Bog plačeval ne bo, kar zavolj ljudi storimo, da

v

bi hvaleni bili. Ce le za to dobro delamo, da bi
od drugih videni in po tem hvaljeni bili :  smo že
svoje plačilo prijeli.

Sv. Flora se je iz mladega rada postila,
če je še ravno malo bila. Kar je sebi priter-
gala, je uboščekom dala. — Dobro je za vse
ljudi, se po keršansko postiti, potrebno pa za vsa¬
kega grešnika. Post pregrehe pomori, in našej
duši k nebesom pomaga. Srečen, kdor se iz ma¬
lega posta vadi.

Sv. Flora je pa tudi rada molila, posebno
kedar je od svojega lastnega brata preganjana,
in Turškemu oblastniku zatožena bila. Serčno
je stopila pred nevernega sodnika, je pričala
sveto Jezusovo vero, in je vesela za njo svojo

61

mlado glavo dala. Dobre dela so jo v nebesa
spremile.

„ S ker bi te si za prijatele, pravi Jezus, ki
vas bojo enkrat v večno prebivališe sprijeli . 11  Do¬
bre dela dušne in telesne milosti nas v nebesih
čakajo. Rija jih ne sne, mol ne konca, tali jih
ne vkradejo , in smeri nam jih ne vzame. Vse dru¬
go nas bo minulo, le one nam bojo večno ostale.
Ako tebe z svojo hvalo svet polona,
Tak zgubljena bo za tebe večna krona.

15. Sv. Frančiška.

Izgled bogaboječe zakonske žene.

Kakor se drevce nagne, tako bo izrastlo
drevo, in dete že v mladosti pokaže, kaj bo
v starosti iz njega. Ravno tako sv. Frančiška
ali Franca. Bila je še dete in se je že rada
doma v kak koteč stisnila, skrivaj moliti. Se
v molitvi z Bogom pogovarjati, jo je več ve¬
selilo , ko pa z drugimi otroci jigrati.

Kar se dekle navadi, tudi žena zna. Po
volji svojih staršov se je omožila, in je z svo¬
jim možem, štirdeset let v lepi zastopnosti mirno
živela. Pohlevno je poterpela slabosti svojega
moža, mu je jiskala ustreči v vsih pravičnih
rečeh. — Srečna je samo tista zakonska , ki je
pohlevnega, mirnega serca. Poterpezlivosti je
v zakoni toliko potreba, kolikor vsakdanjega kruha.
Le v ljubeznivi zastopnosti zakonska sreča cveti.

62

Svoje otroke je skerbno učila, in v strahu
božjem redila nje; ravno to je bila pa tudi otrok
nar veči sreča. Veliko premoženja otrokam več
škodje, ko hasne ali pomaga, če pametno in po¬
šteno izrejeni niso. — O naj bi vse matere to
spoznale, svojim otrokom bolj za lepe nauke sker-
beti, kakor za polne skrinje blaga! Dobra mati
otrokam hišo prave sreče postavi, oče jo pokrije.

Svojo družino je sv. Frančiška lepo imela,
in je z svojimi posli, tako prijazno živela, ka¬
kor bi bila njihna sestra. Z njimi je delala,
z njimi molila, in si je vsako jutro in zvečer
toliko časa vzela, da jim je kaj lepega brala,
ali se kaj svetega pogovarjala z njimi. Za to
so jo pa tudi hlapci in dekle vsi radi ubogali. —
Srečna hiša, ki ima dobro gospodinjo , ona je
svojim časne sreče in večnega izveličanja mati , in
je več vredna, ko polne shrambe blaga j žlahni
kamni nje ne plačajo.

Če  pa hočeš kdaj dobra gospodinja biti,
ne smeš v svojih mladih letih mehko in raz-
ujzdano živeti. Sv. Frančiška je ojstro živela,
je s porednim ali slabim živežam za dobro uzela,
se je terdo postila, in se je preprosta nosila, da
si je ravno imenitnega stana bila. —. Ni lepo za
gospodarja in gospodinjo, uko sta kmetiškega stana
in zdrava, pa posebej jesta. Družini slab živež
dajali, sebi pa boljši jedi kuhati, je malopridna
razvada. Skupaj delati, skupaj vživati, Oče ne¬
beški požegna.

63

Po dobrih voljah hoditi, ni bilo Frančiške
viditi; raj je doma ubogim dala, kar bi bila po
veselicah zapravila. — Huje.ga greha gospodarji
in gospodinje ne storijo, kakor cele dni po božjih
potih , po gostijah , botrinah in kolinah hoditi,
dom, otroke in družino pa v nemar pustiti, ki se
lehko pohujšajo, kedar brez vsega strahu živijo.
Hiša brez gospodarja in gospodinje, pa truplo
brez glave, kaj bo iz nju, kakor mer lici

Posebno skerb je sv. Frančiška za mlade
ženske imela, jim je delo dajala, ali pa v službo
pomagala, da bi se v pohajanji ne spridili, zakaj
lenoba je košata mati vsih pregreh. Učila jih je
toliko skerbno, ko bi jim lastna mati bila. — Po
smerti svojega moža se je udova vsiin posvetnim
rečem odpovedala, in je na svojo starost le za
nebesa skerbela. Bila je vsem pobožnega živ-
lenja lep izgled, in tudi srečne smerti. —- Tako
lehko je človek v vsakem stani srečen in izveličan,
naj le svoje dolžnosti zvesto dopolni.

Hočeš biti srečna mati,

Mor’š devištvo prav spoštvati,

Le poštena deklica
Srečna žena zakonska.

64

16 . Sv. Genofeva.

Izgled bogaboječe kmetiške deklice.

Hočeš deklica mlada srečna biti, ne zana¬
šaj se na svoje zalo ') telo; lice ravno ko rožen
cvet obleti. Ne poželjuj gizdavih ali štimanih
oblačil; one se za dnar kupijo, pa tebi nobene
vrednosti ne dajo. Le za čednosti serca skerbi^
kakor sv. Genofeva.

Na Francoskem od bornih staršev rojena, je
bila zale postave, pa še lepši duše. Ni porajtala
na telesno lepoto; le sveto živeti, in dušo z čed¬
nostmi lepšati, jo je nar več skerbelo. — Dekli¬
ce, ki truplo svoje preveliko lišpajo, rade svoje
duše pozabijo; le pregreštiimu svetu dopadejo,
Bogu se pa zamerijo. Kaj bo iz lakih , kakor
grešnice.

V sedmem leti svoje starosti je sv. Genofeva
od svetega škofa Germana čeden križec dobila,
in ga je na vrati nosila, da svetih naukov poza¬
bila ni, ki so jih škof deklici dali, rekoč: Za-
ničvaj nečemerno obleko, ponižna bodi,
in svojo čistost ohrani.  Vse to je sv. Ge¬
nofeva obljubila, in tudi zvesto dopolnila. — Oj
naj bi se spomnile vse keršanske deklice, ki tudi
nosijo križce na roženkrancih (jmoljkili) ali na
persih, da jih križan Jezus ravno to uči.

Ker je sv. Genofeva brumna in poštena bila,
so jo začeli ljudje hvaliti in povzdigvati; alj ona
se ni štimala, še le ponižvala se je, ker je vidila,

1) Lepo.

65

da hvala ljudi nar Več pogubi. — 1  Koliko devic je
že zapeliva pohvala, pohvala ijoljufnih prilizvav-
cov ob nedolžnost spravila! Deklica, ki rada
sladke besede posluša, sama sebe ogluša, da po¬
svarjena slušala več ne bo.

Genofeva je pridno ovce pasla, in vsa ne¬
dolžna, kakor one, je bila zvesta ovčica Jezu¬
sova, ki je zvest Pastir svojih ljubih ovčic. •—
Kako srečne so lehko na deželi deklice, ki služijo
zvesto svojemu Bogu! Veči nevarnost je po me¬
stih in gradili svojo čistost zgubiti. Boljši je pri
kmetih čisto in ubožno živeti, kakor med gospodo
brez poštenja košato hodili.

Kedar so sv. Genofevi stariši odmerli, je
šla v bližno mesto Pariz, in je tudi v mesti
zvesto Bogu služila. Ravno za to je pa morla
veliko terpeti. Imeli so jo za hinavko, coper-
nico, in še druge gerde perimke so ji dajali, alj
molčala je, molila za sovražnike, in se ni dala
motiti v svojem svetem živlenji. —• Ako je ravno
ojstro živela in pogosto bolehala, je vender uča¬
kala blizo devetdeset let. Bog je ji dal pred
smertjo in po smerti veliko čudežev delati, naj
bi ljudje spoznali, kako zvesta božja služavnica
je, in da bi nje stopinje posnemali.

V čistem serci svojemu

Lepšaj sedež Jezusu;

Tvoje čisto naj telo
Tempel svet’ga Duha bo.

Devištvo.

5

66

17. Sv. Helena.

Izgled dobrodarne kristjane.

Sv. Helena je mati pervega keršanskega
cesarja Konstantina. Rojena od bornih ajdovskih
ljudi, pa zale postave in glave modre, je rim¬
skega vojšaka Konštancja Klora za moža dobila,
ki je po tem za cesarja povzdignjen bil. Alj
slaba je bila vsa njena sreča, ker še pravega
Boga spoznala ni.

Mogočen Konstantin, njen sin, je imel z
svojim nasprotnikom hud in nevarn boj. Bal se
je od svojega sovražnika premagan biti. V tej .
skerbi se njemu na nebi svetel križ prikaže, in
na križi besede zapisane: „Po tem znamenji

boš premagal."  — Dal je zatorej na svoj ban-
der zlat križ naredili, ga pred sebo v vojsko J
nesti, in sovražnik je bil pokončan. — Po tem
se je on kerstiti dal, in tudi njegova že pri štir
in šestdeset let stara mati Helena. Od tega časa
je bila ona vsa goreča za sveto Jezusovo vero;
je cerkvam po mestih in po vesih lepe, drage
cerkvene reči ubogajime dajala, in je vsa ponižna
z drugimi kristjani k božji službi hodila.

V svojem osemdesetem leti se je še v sveto
deželo podala, je v Jeruzalemi in na drugih sve¬
tih mestih, kjer je naš Gospod Jezus Kristus
hodil, učil in terpel, lepe cerkve zidala. Na hribu
Kalvarije je dala ajdovski tempel, ki so ga bili
neverniki iz sovražtva pozidali, razsuti, in sveto
mesto spet očediti, na katerem je bil Kfistus

67

križan in pokopan. Pri tej priložnosti je čudama
svet križ najdla, na katerem je bil Jezus razpet.
Postavila je cerkuv v Betlehemi, kjer je bil Kri¬
stus rojen, in na oljski gori, kjer je v nebesa
šel. Tako lepo je za božjo čast skerbela, pa
tudi ubogim vsakega stanu , po vsili krajih čudno
veliko dobrega storila; vsem je bila dobra mati.—

V'

Ce ravno nima vsak človek premoženja, toliko
dobrega storiti, ima render priložnost po svojem
stanu Bogu služiti, in z revnimi usmilenje imeti
po svojem premoženji. Kdor ima veliko, daj ve¬
liko; kdor pa tnalo ima, naj le da, kar premore.
Bog ne gleda na dar, temuč na serce tega, ki
daruje.

V svoji veliki starosti je svojega sina ce¬
sarja Konstantina lepo materno podučila, in je
v njegovem naročji sveto umerla. — Blagor vsem,
ki v Gospodu kakor ona urnerjo, njih dobre dela
grejo za njimi.

Vsako pridno dobro delo

Bo plačilo tam imelo;

Le kdor dela dobro rad,

Bo v nebesih tam bogat.

18. Sv. H e m a.

Izgled keršanske gospodinje.

Blaga Hema je bila na Plištanji v spodnem
Štajarskem doma, kjer se še malo kaj starega
grada pozna. V leti devet sto tri in osemdeset

5 *

se je vrodila. Njeni bogati in imenitni stariši so
po Koroškem, Krajnskem in Stajarskem veliko
gradov imeli, pa njih nar veči veselje bila je
mlada Hema, zakaj sama pamet, krotkost in po-
koršina je je bila.

O pač res! dobri otroci so starišev nar veči
bogastvo, pa tudi slabi nar veči nesreča. Kaj da
bi tudi vsaki stariši za svoje, otroke toliko sker-
beli, kakor stariši za svojo Hemo !

Kedar je Hema nekoliko odrastla, jo pošlejo
na dvor nemškega cesarja svetega Areha J ) in
cesarice svete Kunigunde, da bi se pri teh ime¬
nitnih in bogaboječih ljudeh vsega dobrega
naučila. —

Kako gerdo je pa v sedajnih časih za sta-
riše, ki pogosto sami kaj ne znajo, pa tudi svojih
otrok v poštene hiše ne dajo: da bi se potreb¬
nega izučili. Kaj pomaga hčeram še tako bogata
dota ali erbšina, če pa v glavi potrebnega nauka
ni, ne v sercu poštenih misel keršanskega zader-
žanja ? Otrokam za potreben nauk in pošteno
zaderžanje skerbeti je boljši , kakor jim zapustiti
polne skrinje blaga.

Od brumne cesarice lepo podučena je Hema
po volji svojih starišev Vilhelma, imenitnega pa
tudi poštenega kneza ali grofa v Selcah na Ko¬
roškem uzela, in je z svojim zakonskim veliko
let v lepi zastopnosti in v ljubezni živela. Sker-
bela je kakor pridna gospodinja za svoje pohištvo,
alj zravno časne skerbi ni Boga pozabila. Rada

1) Hajnriha,

i

69

je po premoženji žlahna gospa veliko ubogajime
dajala, zvesto molila, pa tudi svoje podložne v
svetem strahi imela, da so Bogu zvesto služili.
Le tam , kjer je strah božji doma, tudi žegen
božji prebiva.

Bog je svojo služavnico tudi z velikim
terplenjem objiskal, da bi njej lepši krono v
nebesih pripravi!. Imela je zala sina dva. Lepo
jih je izredila, in čez vse drugo na sveti nju je
bila vesela. Nekoliko hudobnih služavnikov, ki
so rudo kopali, je neko strašno gerdobo storilo,
in mlada gospoda sta jih ojstro poštrafala. Na to
so se hudobneži spuntali, in sveti Hemi oba sina
ubili. — Tudi mož ji je na poti umeri. Bila je
zdaj uboga, zapušena udova brez moža in brez
otrok. Velika je bila njena žalost, pa še veči
zaupanje v svojega Boga. Kakor Marija božja
mati, je tudi ona rekla: Dekla sem svojega

Gospoda, naj se meni zgodi po njegovi
besedi.  — O naj bi se vsaka gospodinja v ne¬
sreči in v terplenji , brez k ter ega nobena hiša
biti ne more, vselej spomnila, da:  „Kar Bog

stori, vse prav naredi .“

Ker ni več svojih na sveti imela, je sker-
bela toliko več, kako bi bolj Gospodu dopadla.
Pozidala je z svojim premoženjem v Kerci na
Koroškem lep klošter, da bi v njem duhovni za
božjo čast in za podučenje ljudi živeli. In ke-
dar je svoje posvetne skerbi popravila, se je
ravno v tajisti klošter k nonam podala, je med
njimi kakor nar manjši sestra živela, in na svoje

70

stare dni le za nebesa skerbela. Kar je jiskala,
je tudi najdla: med izvoljenimi večno živlenje.

Naj sveto Hemo vse deklice v svojem de-
vištvi, žene v zakoni, in udore v svoji starosti
zvesto posnemajo, in tie pozabijo, kar sv. Duh
govori:  „Lažniva je lepota, in prazna posvetna

tast: žena , ki se Boga boji, ona bo hvalena. u

Le nebes je treba nar poprej j is k ati;
Bog nam hoče drugo za naveržek dati.

19. Sv. Izabela.

Izgled usmilene device.

Srečni otroci, ki imajo bogaboječe stariše:
kakovi stariši, so več del tudi otroci, ako jih
ubogajo, kakor sv. Izabela, Francoskega kralja
hčer. V kraljevi hiši bi lehko bila vse imela,
kar bi se ji spoljubilo blo; alj pošteni devici ni
bilo za posvetno mar; vsa ponižna in krotka ')
je bila, in pobožno živela, kakor so jo bogabo¬
ječa mati sv. Blanka učili. Svojo nedolžnost
varvala, svete bukve brala, in pridno za uboge
delala je. Marskateri sroti je oblačilo naredila,
in mnogega otroka oblekla. — Kako lepo je, ker
se bogate hčere ponižno nosijo, in namest svoje
truplo s dragino lepotiti, raj ubogim oblačila
omislijo , ali pa bolnikom postrežejo kakor sveta
Izabela.

1) Pohlevna.

71

Naredila je enkrat neko posebno čedno
kapco, za katero jo je brat, kralj Ludvik, pro¬
sil, naj bi jo njemu dala. Alj lepo prijazno, mu
reče: Ta kapca je pervo delo mojih rok

po tej šegi, za to jo hočem Jezusu dati,
naj bo pervina njegova."  In na ravnost je
kapo bolni ženi poslala, katero je z vsem prc-
skerbela.

Tako naj ubožne za namestnike Jezusove
spoznamo, da tudi nam enkrat poreče:  „Lačen

sem lil, in meni ste jesti dali: žejen sem bil,
in dali ste meni piti; gol ali nag sem bil, in
ste mene oblekli. Resnično vam povem, vse, kar
ste enemu mojih nar manjših storili, to ste meni
storili.  — O kako bogatega dolžnika, in povrač-
nika zvestega si je Izabela izvolila, pri katerem
zdaj svoje plačilo zavživa!  — Vesela bodi pa
tudi vsaka srota Jezusovih obljub; on bo za tebe
povernil, kar ti namesto njega dobiš. Ako si pa
bogata in premožna , vbogih ne zaničuj; spoštuj
jih ko samega Jezusa in pomagaj jim v njegovem
imeni; tako postrežeš svojemu Izveličarju.

Kar kolj ubogim podelimo,

To zgubleno nam ne bo;

Tamkaj enkrat za dobimo
Stokrat vse povernjeno.

1 %

20. Sv. Jedert.

Tzgled keršanskega devištva.

Sv. Jedert, ki jo tudi sveto Jero ') imenu¬
jejo, bila je žlahnih in bogaboječih starišev hčer.
Ker je vedla, da Bog ne porajta na žlahen in
imeniten stan, ampak da njemu le žlahno serce
dopade, se ni štimano nosila, temuč skerbela je
prav bogoljubno živeti. Bolj jo je veselilo moliti,
kakor rajati; rajši je pogosto k božji mizi hodila,
kakor na posvetno gostvanje. Da bi z vsem Je¬
zusova bila, mu je svoje devištvo na večno ohra¬
niti obljubila.

Veliko je žlahnih mladenčev Jederti v svate
hodilo; celo kralj Dagobert je njej imenitnega
ženina ponujal: alj ona je odgovorila: Nočem

tega, ne drugega; Jezus Kristus je moj
ženin.  — O da bi vsako pošteno dekle sleher¬
nemu zapelivcu ravno to odgovorilo , ki jo hoče ob
ljubo nedolžnost spraviti!

Po očetovi smerti se je z svojo bogaboječo
materjo v klošter podala, bolj zvesto Bogu slu¬
žit, in ložej sveto živet. Kakor je iz mladega
lepo živela, je tudi sveto umerla. Jokale so se
njene tovaršice za njo, alj veselo so spremili ne¬
beški angeli nje dušo k nebeški svatovšini ali
ohceti večnega veselja.

Srečna je devica, ki po izgledi sv. Jederti
Bogu posvečena v kloštri živi, in lehko z veselim
sercem reče: „Kraljestvo sveta in vse posvetno

lepoto sem zaničvala zavolj ljubezni svojega Go-

73

spoda Jezusa Kristusa, ki sem ga vidila, kate¬
rega sem ljubila, v njega verrala, le njega rada
imela.*  — Alj vsaka ni poklicana, da bi v klo-
štri Uvela,- tudi na sveti se pošteno in sveto živi.
Ljubi Boga, in greha se varji, svoje dolžnosti
zvesto dopolni, tako boš časno srečna in večno
izveličana; zakaj iz vsakega stana je pot v ne¬
besa odpert.

Hočeš časno srečna biti,

Enkrat pa v nebesa priti:

V svojem stani zvesta bodi,

Pot pravice skerbno hodi!

21. Sv. Julija.

Izgled zveste služavnice božje.

V velikem mesti Kartago v Afriki, kjer
zamorci prebivajo, je bila Julija žlahnega stanu
rojena. Grozovitni sovražniki, ki so jih Vandale
imenovali, so mesto premagali, veliko ljudi po¬
morili, druge pa v sužnost predali. Julijo je
kupil neki kupeevavcc v Sirski deželi na jutrovem,
ki mu je bilo Euzepi ime. Težek je bil za Julijo
služcn stan, alj iz ljubezni Jezusove je rada slu¬
žila, zvesto svoje opravila storila: se je ponižno
in pohlevno nosila; za to je njeni ajdovski gospo¬
dar njo toliko rad imel, da je sam rekel: „Raj

bi vse svoje premoženje zgubil, kakor to deklo.“
— Tako dopade zvest hlapec ali dekla Bogu in
ljudem: malopridne družine pa se vsak boji. Ne

74

z a posvetnih gospodarjov del, ne za časno plačilo,
temuč zavolj Boga naj hlapci in dekle pridni
bojo; zakaj on bo njim pravičen in večen povrač-
nik. Vse naj k njegovi časti storijo, kakor sv.
Julija, ki je bila pripravljena za Jezusa tudi
svojo kerv preliti.

Euzepi se je v Francosko na kupčijo podal.
Daleč po morji so se peljali, in gredoč v sredi
morja na otok pridejo, ki se mu Korzika pravi.
Otočani so ravno svojemu maliku imenitno god-
vanje obhajali, in mu vola zaklali, so plesali in
jedli. Tudi Euzepi z njimi potegne; Julija pa v
barki ostane, in kleče svojemu Jezusu služi.
Kedar poglavar to zve, začne Euzepija kregati,
zakaj kristjano v službi ima, in ga nagovarja,
naj bi Julijo njemu prepustil. Ker se pa Euzepi
ne da pregovoriti, ga hudoben poglavar toliko
upijani, da se zavedil ni.

Zdaj reče Julijo pred se prignati, jo z do¬
brim in z hudim nagovarja, naj svojo vero za¬
taji; alj ni se mu udala. Ukaže jo tepsti in za
lase vlačiti; alj ona v tem terplenji veselo Jezusa
hvali rekoč: »Hvala tebi, moj Bog, da sem
vredna zavolj tvojega imena terpeti.
Kakor mene za lase vlačijo, so tudi te¬
be s ternjem venčali kakor mene te¬
pejo, so tudi tebe kervavo bičali  2 ).“

1) Kronali. 2) Gajžlali.

75

Neusmiljen oblastnik se nad njeno stanovit¬
nostjo ujezi, in jo ukaže križati. Veselo je na
križi umerla, in ostala do konca zvesta služav-
nica božja.

Kakor sv. Julija, naj vsaka keršanska dekla
zvesto dopolni opotninovanje sv. Paula, ki pravi:
„ Vi služevni, bodite pokorni svojim gospodarjem
z očitnim sercatn, kakor Kristusu. Saj veste, da
bo vsaki za vse, kar je dobrega storil, od Gospo¬
da prijel, naj bo služen ali sam svojj

Sreča je v vsakem stani doma,

Alj le zvestoba nam jo poda.

22. Sv. Julijana.

Izgled goreče keršanske ljubezni.

Od nevernih starišev rojena se je Julijana
skrivši kerstiti dala. Zali in bogati devici je ime¬
niten ženin Eulezi, ravno za oblastnika postavlen,
v svate prišel. Obljubila gaje  uzeti, ako malike
zapusti, in pravemu Bogu služiti začne. — Tako
bi naj neveste ne gledale na posvetno imenitnost,
ne na bogastvo, ampak le takim ženinom naj bi
roke podale, ki Bogu zvesto služijo. Kaj poma¬
gajo bogati in imenitni snubci, če so pa nezvesti
in razberzdani ljubci!  —

Julijanine besede so njenega očeta in že¬
nina zlo v serce zabolele; nista se kaj takega
nadjala. Vse si prizadeneta, njo pregovoriti; ali

76

ni se njima udala. Od svojega očeta je bila ker-
vavo tepena, potem pa oblastniku, svojemu
snubcu dana, ki se ji na vse viže ponuja; alj ona
stanovitno terdi, da se hoče z njim omožiti, ako
v Kristusa verje. On se pa izgovarja, da se
boji cesarju se zameriti. Na to mu Julijana reče:
„Ako se ti pred ume r j očim vladni kom ’)
treseš, kako se pa prederzneš mene
prigovarjati, da bi Večnega zatajila?  —
Kolikokrat delajo nesramneži deklicam zlate ob¬
ljube: da jih bojo vzeli, jim obecajo  , alj ne ver¬
jemite jim. Kdor se Boga ne boji, ne spoštuje
njegovih zapoved, kako bi vam bil on zvesti Le
nekoliko časa, in njegova legana ljubezen se vam
bo v neusmileno sovraženje spremenila.

Oblastnik ves serdit, da ga Juljana ne ubo¬
ga, jo reče za lepe lase na drevo obesiti, in z
raztoplenim svincem paliti 2 ). Gospod njo pa
močno stori, iz ljubezni do njega vse prebiti, in
potem tudi v ječi vse skušnje premagati. —
Koliko se. najde skušnjavcov in skušnjavk, poseb¬
no hudobnih bab, ki mlade deklice v nesramno
znanje zapletajo, besede ali pisma trosijo, in ger-
dobe učijo! Kdor take posluša, pride hudiču
v oblast, zakaj taki ljudje so njegovi najemniki in
najemnice.

Strašne muke 3 ) je morla Juljana terpeti.
Z roglatim kolesom so jo terli, z plamenom
žgali, v razpušcn svinec namakali, alj vse je

- --

X) Kraljam. 2) Peči. 3) Martre.

77

premagala iz goreče ljubezni do Jezusa. — Vi-
diti tolike inartre, toliko stanovitnost iz gole
ljubezni do Jezusa, se je sto in trideset malik-
vavcov spreobernilo , in je v Jezusa vervalo. —
Tako lepi izgledi poboljšajo, kar hudobni ljudje
pohujšajo.

Oblastnik jo je zadnič k smerti obsodil.
Vsa vesela gre Juljana umret, še na moriši gle-
davce v dobro opominja, si da voljno glavo od¬
sekati, in nam pokaže, da je prava ljubezen do
Boga močnejši ko smert.

Srečna duša, ki Boga
Več kakor svet ljubi;

Povračnika tam ima,

In ne bo na zgubi.

23. Sv. Katarina marternica.

Izgled modre keršanske device.

Koliko deviški stan premore, nam pokaže
sv. devica Katarina ali Katinka, v velikem mesti
Aleksandrii na Egiptoskem rojena. Bila je bogata,
zala in žlahnega stanu; pa tudi modra in toliko
razsvetlena v božjih rečeh, da je stare modrijane
premogla.

Hudoben cesar Maksimin, keršanstva in de-
vištva neusmilen sovražnik, bi jo rad bil ob
pravo vero in ob nedolžnost spravil. Sladke be¬
sede ji daja, zlato in srebro ji ponuja; alj vse
to modre device ne oslepi. Ker z dobrini pri
njej nič ne opravi, njo žuga grozovitno martrati

78

in umoriti; pa nedolžno serce, v katerem Jezus
kraljuje, se vsega tega ne ustraši. Stanovitna
ostane, kakor skala v sredi šumečega morja, ob
kateri se serditi valovi ubijajo. — Oj da bi de¬
klice saj modre bile, za nobeno ceno svojega de-
vistva predat), naj bo zapelivec kmet ali gospod,
naj bo mogočen ali srotnak, ne z hudim ne z do¬
brin *; zakaj lehko jim hudoben človek vzeme, kar
jim cel svet dati ne zamore.

Neusmilen cesar pošle po svoje modrijane,
da bi jo v njegovo voljo pregovorili, alj ona jim
resnico toliko modro in serčno priča, da se sami
preobernejo. — Serdit cesar jo zapove s kolesom
treti; alj kolo v pričo sv. device razleti. Zadnič
jo ukaže ob glavo djati; in tako je ona dvojen
venec prijela: kakor devica in marternica.

Kaj pa bote ve slabe deklice enkrat na sodbi
Jezusu odgovorile, ki se daste tako lehko nesram-  j
n im zapelivcom pregovoriti? ve, ki od njih per-
slane , dnarje, robce  'j) in drugo goljufno blago
jemlete, s katerim vas oslepijo? Vse to kervavo
blago bo vam v pogublenje.

Le kdor za čistost vse terpi,

Za preganjavce prosi,

Deviški venec zadobi,

In ga v nebesih nosi.

1) Haderce.

70

24. Sv. Klara.

Izgled zveste učenke Jezusove.

V Asisi na Laškem rojena je sv. Klara že
iz mladega posebno gorečo ljubezen do Jezusa
imela, ter se je njemu vsa izročila. Tisti čas
je sv. Frančišek Serafinski, ravno tistega mesta
rojak, poln božjega Duha, po veseli in mestih
, ljudi k pokori in poboljšanju živlenja močno opo¬
minjal. Kakor bister vir, ki se med vedle ') ro¬
žice razliva, in jih zopet lepo ozeleni, je teklo
njegovo svarjenje, in je veliko zapušenih sere za
božjo čast spet oživilo. Ker ga je sv. Klara za¬
slišala, je sklenila, se' vsa Bogu v službo podali.

O nuj bi se lepo opominvanje tvojih starišev,
učenikov in spovednikov, deklica! tudi tebe tako
rado prijelo , koliko manj solz bi se med nami
prelivalo !

Sv. Klara si je več tovaršic privzela, in je
j šla sv. Frančiška prosit, naj jim regelce naroči,
po katerih da hočejo živeti. Z veseljem je svet
mož to njeno prošnjo dopolnil, in jim tudi prebi¬
vališč odločil, kjer bi naj skupaj Bogu služile,
pridno . delale, in za izveličanje skerbele. Sv.
Klara je ubožtvo Jezusovo lepo posnemala, in ni
imela svojega, kamor bi glavo položila. Za
vsakdanjo potrebo si je z lastnimi rokami prislu¬
žila. — Ne bodi zatoraj žalostna, deklica moja,
ako si vbožnega stana; ubožnej ko si, bolj si po¬
dobna Jezusu. Le samo to naj ti bo skerb, da

1) Vele.

80

boš bogata v bednostih in dobrih delih, kakor je
sv. Klara bila.

Vsakemu človeku Bog en križ odloči, za
to, ker ga ljubi. Sveti Klari je poslal dolgo bo¬
lezen. Celih osem in dvajset let je svoje težave
poterpežiivo nosila; ter je vsem bolnikom dala
lep izgled, hoditi za Kristusom, in si tako nebesa
služiti.

Hočeš z Kristusom kraljvati,

Se ne smeš ti križa bati,

Le skoz križ in poterplenje
Večno dobi se živlenje.

’* , . • *’ . ','.'7  '' 7  1  1

25. Sv. Kristina.

Izgled keršanske stanovitnosti.

Sv. Kristina je bila mestnega poglavarja
hčer, ki je bil malikovavec, in je kristjane ne- I
tismileno preganjal. Mlada Kristina je bila dobre¬
ga serca, vsa krotka in pohlevna. Kristjani so
se ji močno usmilili, ki so jih grozovitno martrali.
Čudila se je, da tako stanovitno terpijo; rada jih
je imela. Bog ji priložnost da, sveto keršansko
vero spoznati in svet kerst prijeti. — Tako vsaki ,
ki usmilenje skaže, usmilenje najde.

Vsa goreča za vero Kristusovo je vse do¬
mače malike zdrobila, ter je to srebro in zlato
ubogajme razdajala. Grozoviten oče njo pa tako
strašno razmesariti da, da je meso v koscih od

81

njenega telesa padalo. Terpela je vse za nebeško
kraljestvo, in ni liotla svojega Jezusa zatajiti.

Serdit oče njo ukaže na kolo privezati, pod
kolo močno zakuriti ali podnetiti, njo z oljem
politi, in tako po malem na ognji obračati. Bog
svoje zveste služavnice zapustil ni. Plamno je
po okolj stoječih gledavcih planilo, in se device
še doteknilo ni. Njen oče je od prevelike jeze
pri priči umeri. — Tako se Bog za svoje poskuša .

Dijon, ki je za njenim očetom službo na¬
stopil, jo vkaže v tempel malika Apolona vleči;
pa še ni praga prestopila, že se malik iz svo¬
jega altarja zverne in razleti, Dijon pa nagle
smerti umerje. Za njim je Juljan ravno to službo
prijel, in jo dal z pušicami prestrelati. Bogu se
je zadosti zdelo; vzel je njeno dušo v sveto
nebo. — Nebesa so drage in silo terpijo. Kdor
do konca stanoviten ostane, bo izvelican.

Stanovitna le v terplenji
Bodi duša m oj a!

Čaka v večnemu živi e nji
Tebe krona tvoja.

26. Sv. Kunigunda.

Iz gl e d svete zakonske žene.

Sv. Kunigunda ali Kunged je na Nemškem
žlaline in imenitne stariše imela, kateri so jo
Devištvo. 6

82

prav skerbno in pobožno izredili. Ni se hotla
mehkega in predobrega živlenja vaditi, ako je
ravno visokega stana Lila, ter je vedla, kako iz
razvajene mladosti nesrečna starost pride. —
Kdor hoče srečno živeti, naj se vadi v mladih
letih z bornim živežem in oblačilom za dobro
vzeti j tako bo v vsakem stani lehko shajal.

Omožila se je z Hajnrikom ali Arehom, ki
je bil po tem za rimskega cesarja izvoljen. Ob¬
ljubo sta si obadva storila v zakoni kakor brat
in sestra po deviško živeti, in sta svojo ob¬
ljubo do smerti terdno dopolnila. — Nar veči
sreča v zakoni je lepa zastopnost; le iz nje za
zakonske vse dobro izvira. Najde pa se tudi ve¬
liko sovražnih jezikov, ki iz hudičevega zavida ‘)
zakonsko ljubezn ranijo in zakonskim ljubi mir
poderajo. Tako se je sv. Kunigundi in sv. Hajn-
riku godilo, da sta ravno svetnika bila.

Hudobni ljudje so jeli Kunigundo obrekvati,
kakor bi Hajnriku nezvesta bila in druge šti-
mala. Dolgo je to gerdo obrekovanje voljno po-
terpela; alj ker je tudi njen sv. mož slabo od
nje misliti začel, je Boga na pričo vzela, in je
z golimi nogami po razbelenein železi gor in
dolj šla brez vse bolečine. — Slabo zakonski
ljudje storijo, ki na hudobno ogovarjanje poraj-
tajo; živi pekel si pa naredijo , ako med sebo
ajfrati začno. V taki bridkosti ni nesrečnim za-

1) Nevošlivosti, nida.

83

konskim ne svelvati ne pomagati. Ako vse pri¬
čanje z dobrim ne pomaga, naj se k Bogu ober-
nejo in voljno poterpijo.  — Dolžnost pa tudi je
za zamero ali odpušanje brez odlaganja, prositi;
sonce naj ne gre za goro črez jezo ali serd
zakonskih. Tudi Hajnrik je svojo nedolžno ženo
sv. Kunigundo kleče sa odpušanje prosil, in nje
vse svoje žive dni razžalil ni več.

Po smerti svojega svetega moža je sv. Ku-
nigunda vso posvetno čast in oblast zapustila, se
v klošter podala, pridno delala, zvesto molila,
in je lepo pohlevno med svojimi sestrami živela.
— Tako mora vsake vdove nar perva skerb biti,
le Jezusu dopasti, in pa veliko dobrega storiti.
Vdove, ki razberzdano živijo, g er de besede de¬
lajo, svoji hiši in celi soseski nepokoj napravlja¬
jo, so po besedah sv. aposlelna Pavla že žive
mertve.

Kakor je sv. Kunigunda lepo živela, se je
tudi k smerti lepo pripravljala. Rada je sveto
branje poslušala, in kedar je svete zakramente
prijela, je veselo v Gospodi umerla. Šla je za
svojim možam nebeško krono prijet.

Naj bi zakonske žene po izgledi sv. Kuni-
gunde posvetne necemernosti, gizdaste ali pre¬
vzetne oblatila, in mehko razvajeno živlenje so¬
vražile , ponižnost, bogaboječnost in lepo zastop-
nost pa toliko bolj ljubile: koliko vet bi srečnih
zakonov bilo , ki jih zdaj posvetno zaderžanje
nesrečne stori.

6 *

84

Sveta čistost in poštenje

V srečen zakon pripelja;

Srečno zakonsko živlenje
Da zvestoba zakonska.

27. Sv. Lidvina.

Izgled poterpežlive deklice v bolezni.

Posvetne deklice zalo lice nar več veseli,
in sladke besede zapelivih lizunov: da so lepe,
jim medeno dopadcjo; alj ravno to je nar ne-
varniši mreža, v katero pregrešen svet nedolžno
deklištvo zapleta. Lep izgled modrega zader-
žanja je deklicam sv. Lidvina,

Imela je revne, toda poštene stariše. Le¬
pega lica je bila, alj še žlahnejši duše. Ker so
se ji možki ponujali, in za njoj hodili, je Boga
serčno prosila, naj jo nesreče ovarje, v katero
je telesna lepota že toliko deklic zapeljala. Bog
jo vsliši, in ji pošle hudo bolezn , ki je Lidvini
zdravo dušo ohranila. Lidvina je na ledu padla,
si rebro ulomila, se je vlegla, in iz svoje bolne
postelje celih osem in trideset let ustala ni.

Velike bolečine je imela: roka se je ji su¬
šila, drobovina gnila, zobje so jo neusmileno
boleli, in ni bilo zdravnika ne zdravila njej za
pomoč. Veči pa, ko vse težave, je bila njena
poterpežlivost. Ni je blo slišati žal besede;
več ko je terpela, še več je po izglcdi Jezuso¬
vem iz ljubezni do njega terpeti želela. Vsem
sosedam je bila svete poterpežlivosti živ izgled,

85

Brez terplenja ni človeka pod soncem, pa
ludi ne izveličanja; alj škoda, da ljudje skoz
nepoterpežlivost zasluženje zgubijo, dvakrat to¬
liko terpijo, in si v terplenji pomagati ne vejo.
-— Tudi sv. Lidvina je bila v pervih letih svoje
težavne bolezni zlo žalostna: duh je bil voljen,
alj njeno meso je bilo slabo. Bogaboječ duho¬
ven so jo podučili, naj se celo božji volji pod-
verže, svoje terplenje z Jezusovim sklene, in
se plačila veseli, ki njo v večnosti čaka. Po
tem nauki ni le voljno, temuč tudi veselo je
terpela. Vsem, ki so njo obiskovat hodili, je
nar lepši nauke dajala.

Pogosto nimajo domači z bolnikom pravega
poterplenja; še večkrat pa tudi bolniku ustreči
mogoče ni. Tako si dvakrat toliko nadlogo na¬
pravljajo. Imela je tudi sv. Lidvina hudobno
ženstvo, ki je bolnico silo gerdo imela; alj bolna
Lidvina je z zdravo poterpela, in je večkrat
rekla: „Lehko z njoj poterpira za voljo

Jezusa, ki mene to uči, pa tudi za nje
del,  da  se  p o b o Ij  ša.“

Bog je svojo služavnico že v živlenji z
čudežmi počestil; še več pa po smerti. V tri
in petdesetem leti njene starosti njo je v svoje
prebivališe vzel, kjer ni več bolezni, ne smerti,
ne terplenja, kjer je vse poprejno minulo.

86

Vari se, da lice zalo
Ne bo tebe ogoljfalo;

Kakor roža ono obleti.

Voljno svoje križe nosi:

Za lepoto duše prosi,

Ki v nebesih vekomaj cveti.

28. Sv. Lucija.

Izgled stanovitne čiste device.

Sv. Lucija je bogaboječe stariše v Sira-
kuzi, v velikem primorskem mesti na spodnem
Laškem, imela. Bila je še otrok, da so ji oče
umerli; alj skerbna mati Eutihija njo po keršan-
sko lepo izredijo, in kedar je že odrastla, njo
imenitnemu mladenču za nevesto obljubijo. Alj
božja volja ni bila, in tudi Lucijina ne; zato se
ni zgodilo.

Njena mati so dolgo let na kervotoki bole¬
hali, in ni jim pomagalo nikako zdravilo *) več.
Sv. Lucija jim je težave polajšala, ter je svoji
materi lepo stregla. V Kataneji, v nekem mesti
ravno tiste dežele, se je na pokopališi sv. Agate
veliko čudežov godilo. Tudi sv. Lucija se z svo¬
jo materjo na božji pot poda, materi ljubega
zdravja prosit. Bog ji da na pokopališi zaspati.
V spanji se ji sv. Agata prikaže, in ji pove, da
bojo mati zopet ozdraveli za voljo terdne vere
svoje hčere; pa da bo tudi Lucija ravno tako

1) Arcnija,

87

čestitliva devica in marternica v svojem mesti,
kakor je ona v Kataneji. Na to se veselo pre¬
budi in mater zdravih najde. Boga ste iz celega
serca hvalile; in Lucija je mater nagovorila, naj
vso njeno doto ali erbšino ubogim razdelijo, in
njo, omožiti se, ne silijo več.

Srečno se povernete v svoje mesto Sira-
kuz, in začnete premoženje med uboge deliti.
Ker pa Licijan nje ženin to zve, jo hitro never¬
nemu oblastniku Paškazju zatoži. Neusmilen po¬
glavar jo reče pred se prignati, in si vse priza¬
dene, da bi jo v hudo pregovoril. Alj serčno mu
je devica odgovorila, da hoče le pravega Boga
moliti, naj stori z njo, kar hoče. „Ti si zaprav-
livka, ji serdit oblastnik pravi; svoje lepo pre¬
moženje si med pohajače raztrosila; na duši in
telesi nesramna si!“ Lucija mu je odgovorila 1
„Svoje premoženje sem na dobro obrest
položila J ) sem ga dala svojim potreb¬
nim bratom in sestram, in nisem z a-
pravlivka.“ „Tudi ostudna nisem, ker
sem ohranila svoje devištvo. Le ti si
nesramen, ki duše zapeljuješ, da Boga
zatajijo, in za min e j oče poze ni Iško ve¬
selje nebeško večno prodaš."  Ves serdit
ji oblastnik reče: „Umolknila boš, kedar te bom

terpinčiti dal.“ Lucija mu odgovori: „Pri slu-

žavnikih božjih božja beseda ne utihne,

1) Na činž alj v Iehen dala.

88

zakaj obljubil jim je Kristus Gospod,
da bo sv. Duh iz njih govoril, ke-
dar bojo pred kralji in oblastniki
stali." Paškazi jo pobara: „Alj je tudi v tebi
sv. Duh?" Ona mu reče:  „Vsi, ki čisto in
sveto živijo, so temp el božji in sv. Duh
prebiva v njih." Na to grozovitnež pravi:
»Ukazal te bom v nesramno hišo (kurbarnico)
gnati, naj te sv. Duh zapusti." Ona mu je od¬
govorila:  »Ako mene posiloma osramotiti
ukažeš, in j e s v to ne dovolim, bo dva¬
krat lepši devištva venec moj."

Hudoben poglavar ukaže sv. Lucijo v ne¬
sramen kraj vleči, da bi njo ob devištvo djali;
alj še toljki junaki nje niso zamogli iz mesta pre-
mekniti. Na to oblastnik zaupije: „To je coper-

nija!" Sv. Lucija pa pravi: „Ni nobena co-

pernija, ampak le božja moč."  — Poglejte
deklice, kako Bog ciste device varje, ki se serč-
no, kakor sv. Lucija, greha branijo. Nihče jih
ne premaga.

Sodnik je ukazal germado okolj nje nano¬
siti tn njo zažgati. Alj ona moli, in v sred
plamena zdrava stoji. Ves zdivjan poglavar jo
zadnič zapove ob glavo djati. In sv. Lucija je
lepo pokleknila, za sveto cerkev prosila, naj ji
Bog ljubi mir da; po tem je voljno glavo meču
podala, in dušo izročila svojemu Bogu.

Ne pozabite deklice tudi ve, da ste za ve¬
liko ceno drago odkuplene Jezusove služavnice,

89

! in da je vaše telo tempel sv. Baha, ki ga čisto
ohranite naj.

V nebesih venca dva

Med vsem nar lepši sta:

Ta pervi je device,

In drugi marternice.

29. Sv. Marija Magdalena.

Izgled resničnega poboljšanja.

Vesel izgled zapeljanim deklicam, ki so
nedolžnost svojo nesrečno zapravile, ako sker-
bijo izveličane biti, je po sv. evangelji Marija
Magdalena.

Očitna grešnica je bila, veliko jih je po-
hujšala; pa vender nje usmilen Bog še ni za-
vergel. — Tudi za tebe, revna zapeljana greš¬
nica, še Jezus razpete roke derži, in te zopet
k sebi želi, ako se hočeš kakor Marija Magdalena
k njemu poverniti.

Jezus je, od nekega farizeja Simona na
obed ] ) povablen, ravno za mizo sedel; alj šti—
man gospodar je malo spoznal, koga za mizoj
ima. Zdaj pride Magdalena, zavolj svojih pre¬
greh vsa ujokana, v hišo, poklekne k Jesu-
sovim nogam, začne mile solze točiti, z nji¬
mi njegove svete noge omivati, nje z lastnimi
lasmi briše in z žlahno dišavo mazili. — Oh
kako so drage solze prave pokore, ki iz stu-

1) K mizi.

90

denca ciste ljubezni zvirajo! Tudi ti lehko
z njimi vse dolge svojega pregrešenja poplačaš.

Farizeju je na grešnico merzelo, ko bi
Jezus pravi prerok bil, je sam pri sebi djal,
vedel bi, kako razglašena grešnica je, še do¬
takniti bi se ji ne dal. — Tako pregrešen svet
tudi prej ali šlej  ') grešnika zamečuje • alj Bog
ga ne zaverže, če ga je ravno hudo razžalil,
naj le prave pokore ne zamudi.  Jezus se za
ujokano spokornico poskusi in jo zagovarja,
rekoč: »Njej bo veliko odpušeno, ker

veliko ljubi,“  Potem se ljubeznivo k njej
oberne in ji reče: „Tvoji grehi so ti od-

p uš e ni. Jidi v miru!“  — Ravno to storijo
tudi namestnik božji pri spovedi v Jezusovem
imeni. Srečna duša , ki se prav spove pa tudi
resnično pobolša.

Od te srečne dobe ni Magdalena Jezusa
več zapustila; hodila je za njim, njegove božje
nauke poslušala, njemu stregla, in ga spremila
tudi na strašen hrib mertvaških glav, kjer je pri
njegovi smerti žalostna pod križem stala. —•
Tako mora' tudi vsaka prava spokornica storiti,
zapustiti svoje hude tovaršije, izsleči g izda sto
ali prevzetno nošo, pridno objiskovafi službo božjo,
in tako pohujšanje poravnati, ki ga je z svojim
razujzdanim živlenjem dala, in se tiikdar ločiti
več Jezusa, svojega dobrega pastirja.

1) Poznej.

91

Kako za ljubo vsmilen Jezus prav spokor¬
jene duše ima, on Magdaleni očitno pokaže.
V jutro svojega častitlivega od smerti ustajenja
Magdalena z drugimi ženami zgodaj ali zarano
k njegovemu pokopališu hiti, njemu še zadno čast
skazat, in njegovo presveto telo v žlahno mazilo
djat; alj one pokopališe prazno najdejo. Angelj
njim pove, da je od smerti ustal, in Marija Mag¬
dalena teče to učencom povedat. Kedar spet
nazaj pridirja, se pri pokopališi pomudi in milo
joka.

Angelj jo ves prijazen pobara: Ženka:

kaj jokaš?  Ona globoko izdihne in pravi:
Ker so mi mojega Gospoda vzeli, in
kam so ga položili, ne vem.  Na to so
jo še bolj solze polile, in ker se oberne, ugleda
moža, ki jo popraša: „Žena! kaj jišeš?“

Mislila je, da je vertnar l ), in mu jokaje odgo¬
vori: „Gospod! alj si ga ti vzel, povej,

kam si ga položil, da jez po njega
grem . 4  Jezus jo na to po imeni zakliče, in se
ji spoznati da. Ona pa pred njega na kolena
pade, rekoč: Moj ljubi Učenik!  in se ga

okleniti bo če. — Tako naj vsaka grešnica Jezusa
jiše in svoje grehe milo objokuje: gotovo najdla
ga bo.

Magdalena je do svoje smerti v ojstri po¬
kori živela, in je po vozki stezi poboljšanja ve¬
selo za Jezusom v nebesa šla.

1) Gartnar.

92

Skoz živlenje gre od tod
V sveti raj le dvojni pot:

Pervi pot nedolžnosti,

Drugi je spokornosti,

Ako pervega zgubiš,

Glej, da d ruj g a ne u g r e š i š.

30. Sv. Magdalena od Paciz.

Izgled pridne šolarce.

Kakor se žlahno drevce že v mladosti lepo
kaže, tak je Magdalena, hčer imenitnih starišev,
ki so se od Paciz pisali, že iz malega lepo ži¬
vela. Rada je molila, pridno v šolo hodila,
željno svete bukve brala, in je zvesto božjo be¬
sedo poslušala. Take pridne dekleta so marlivim
bučelicam podobne, ki v jutro svojega živ-
lenja skerbno naberajo, kar bojo enkrat drugim
dajale.

Svoj kruhek, ki ga je za kosilce ali pa
za malo južno dobila, in v lični korbici ali v jer-
basci v šolo nesla, je po poti ubogim razdelila,
in je tako že v svoji mladosti dobre dela telesne
milosti doprinašala. Alj še več so jo dobre dela
dušne milosti skerbele. Malih, nevednih otrok
je okolj sebe nabrala, in jih je tako lepo ker-
šanskega nauka učila, da so jo vsi radi poslušali.
Ona sc je tudi toliko pametno nosila, da se ni
podstopil kdo vpričo nje kaj nespodobnega zi-

1) Čebelicam.

93

niti, ali pa kaj gerdega začeti. — Oh kako dragi
so taki otroci Bogu in vsem poštenim ljudem!

Da bi se na sladkarije ne razvadila, si ni
brez potrebe nikolj jesti privošila, in je tako vse
svoje slabe počutke premogla. — Ne razvadujte
se, mladenčice! vse, kar vidite, poželeli, in kar
najdete, v usta zanesti; taka razvada stori ljudi
nar več nesrečnih, ki svojega slabega poželenja
strahvati ne znajo.

Vsmilenega Jezusa si je Magdalena za svo¬
jega ljubega izvolila, in ga je v presvetem resnem
Telesi posebno čestila. Nje nar veči želje so
bile, se v svetem obhajili z njim skleniti. Dokler
je se premala bila k svetemu obhajilu pristopiti,
je svojo mater tajiste dni, ob katerih so pri sve¬
tem obhajili bili, posebno v cesti imela; jih je
ljubeznivo objela, ter je rekla: „Oh moja ma¬
ma! kako srečni ste vi, ker Jezus Kri¬
stus v vas prebiva!"  — Blagor dušam, ki
pogosto in vredno k svetemu obhajilu grejo; ju-
terna rosa rožno cvetje omladi, še lepši oživi bo-
galjubno serce vredno sv. obhajilo.

V svoji veči starosti je veliko skušnjav zo¬
per sveto vero, svoj deviški stan, in zoper dru¬
ge svete reči imela; ali vse z molitvijo, s po¬
štam, posebno pa z pogostim svetim obhajilom
srečno premagala.

Hude bolezni so jo obdale; alj vse bolečine
je voljno po.terpela. Enkrat jo tovaršica popraša,
kdo ji moe daja tako voljno terpeti? Magdalena
ji na bridko martro pokaže rekoč: Poglej, kaj

94

je neskončna Ijubezn božja za izveli-
čanje moje storila! Kdor se terplenja
Jezusovega spomni, svoje težave z nje¬
govimi sklene, in Bogu izroči, njemu
bo vse terplenje sladko in ljubeznivo.
Tako si je ona od mladosti do starosti nebeško
krono služila, katire se zdaj pri svojim Ženinu
veseli.

Začnite že v svojih mladih' letih, ker San¬
ske deklice, sveto živeti, ako hočete časno srečne
in večno vesele biti, zakaj:

Kar se otrok naučiš,

To boš v starosti imela;

Kar v mlados ti zamudiš,

Tega stara ne boš žela.

31. Sv. Marjeta devica in marternica.

Izgled keršanske stanovitnosti.

Sv. Marjeta ali Margareta je bila na jutro-
vem doma. Svojo mater je hitro po rojstvi zgu¬
bila; njena dojka pa jo je skerbno v keršanski
veri izredila. Bila je vsa ponižna, krotka in
bogaboječa deklica. — Srečni so otroci, ki po¬
štene pestovne ali varuške imajo, ki jih hudega
varjejo, in lepo učijo. Sprideni posli so pri
otrocih kuga.

Ker je Marjetica že odrastla, jo oče domu
vzeme; pa čudno se mu zdi, da je toliko po¬
nižna in sramožliva, Urajtal si je, da bi lehko

95

kristjana bila. Pred se njo zakliče, in pravi:
Jeli si kristjana? alj je to mogoče? kdo bi te
bil tako daleč zmotil? Ona mu lepo čedno od¬
govori: „Resnica je: Gospod me je po

svojem v s mil en ji v svoje kraljestvo
poklical!"  Oče ostermi in pravi: „Vender ne
pozabi, koliko grozovitnih marfer boš imela, če
bogov svojega očeta in dežele molila ne boš."
Ona je odgovorila: Vero v pravega Boga

meni nobeden vzeti ne more; priprav¬
ljena sem, za svojega Izveličarja tudi
kerv preliti. Ničesar bolj serčno ne
želim, kakor da bi tudi vi z meno  pra¬
vega Boga spoznali in molili."  — Kako
močna je živa vera in goreča ljubezen čiste duše!
Ona premaga zapeliv svet, in se tudi smerti
ne boji.

Terdovraten oče svojo keršansko hčer žol-
nirskemu poglavarju Olibriju izporoči, naj bi njo
od keršanstva odvernil. Zagledati čedno in lju¬
beznivo devico se za njo uneme, in jo hoče
vzeti. Zlate obljube ji dela, naj keršansko vero
zataji, njo lepo prosi, in ji hudo žuga, alj ne
premore nje. — Kako rade pa sedajne deklice
sladkim obljubam zapelivcov verjamejo f  za kako
malo reč svoje drago devištvo, poštenje in dobro
ime prodajo , ker bolj svet in njegove dobrote lju¬
bijo, kakor pa svojega Boga.

Poglavar se začne sv. Marjeti groziti, ji
zapove malikom očitno darvati, in ker tega sto-

96

rila ni, njo ukaže z šibami raztepsti, in z že¬
leznimi grebeni po celem životi tako neusmileno
razčesati, da nje ni sam pogledati mogel. Da
jo v ječo zapreti. Ona se je Gospodu priporo¬
čila in ozdravil njo je, pa tudi moe ji dal, vse
skušnjave premagati.

Vso zdravo ugledati se poglavar začudi, in
pravi: „PogIej, kako te bogovi radi imajo, ki

so ti tako hitro rane pocelili; zahvali se, in
daruj jim!“ Alj Marjeta je odgovorila: „Tega
niso mertvi bogovi, pa tudi ne ljudje
storili, storil je sam božji Sin, ki dušo
grehov, telo pa ran reši, in svojim ver¬
nim pomaga.  — Srečna deklica, ki se tako
zvesto na Jezusa zanese.

Serdit poglavar jo rede vnovič terpinciti,
z razbeleniin železom žgati in zadnič ob glavo
djati. Veselo je svojo glavo rabelnu, svojo ne¬
dolžno dušo pa Jezusu dala. Ohranila je sveto
izveličansko vero; za to na podobi križ v rokah
derži; premagala je peklensko hudobo, za to
neznano kačo na pasi ima.

V vsili skušnjavah in težavah
Stanovitni bodimo;

Ce nas ravno svet zaverže,

Nam odperto je nebo.

32. Sv. Marjeta Kortonska.

Izgled velike spokomice.

Na Laškem blizo mesta Kortone je Mar¬
jeta svoje stariše imela; dobrega očeta, pa še

97

boljši mater, ki so njo lepo v božjem Strahi izre-
ilili. — Blagor otrokom , Iti dobre statike imajo;
naj bi jih le tudi vselej vbogali ho tli! Alj ve se
ravno dobro podučeni otroci nekoliko časa motijo,
in na slabe pote zajdejo, spet jih starišov dobri
nauki zbudijo in na pravo pot zavernejo.

Se le osem let stara je Marjeta svojo skerb-
no mater zgubila, je dobila preojsfro mačoho, in
je premehkega očeta imela. Deklica začne po¬
svetno živeti in svoje truplo nespodobno lišpati,
da bi možkemu spolu dopadla. Kar je hudobnega
iskala, je najdla; v svojem trinajstem leti se je
z razberzdanim gosposkim mladenčem soznanila,
v eno ptuje mesto pobegnila, in je devet let
v gerdi nečistosti z njim živela, ter se nosila,
kakor bi njegova zakonska bila. -—■ Gorje deželi,
mestu in hiši, kjer se zakon ne spoštuje več, iti
po divjaško v prešestvanji živi! Nesrečno moitvo
in jojmene ženstvu, ki se v tako živlenje poda,
in tako rekoč od nesramnega greha živi. Eden
bo sploh nesrečen in pogublen, ako čas milosti
božje zamudi, ali pa obadva; zakaj pravičen Bog
je tako razujzdano živlenje preklel.

Marjeta je bila še le eden in dvajset let
stara, alj vsa v grehi, od nečiste ljubezni svo¬
jega razujzdanega mladenča slepa. Bogu se je
zadosti zdelo; moral je on smert storiti, da se
ona je prebudila in zapustila svoje pregrešno
živlenje.

Devištvo. 7

98

Mladene je na ene dni od nje slovo vzel,
se na pot podal, pa ji obljubil kmalo spet priti.
Ona čaka, alj ne dočaka ga več. Marjetni psi¬
ček, kije  ndadenča spremil, nazaj percvili, njo
za krilo ali sukno z seboj vleče in jo zunaj
mesta za eno germovje pelja. Pod germado najde
svojega mladenča ubitega; červi so ga že jedli. —
Vsa prestrašena zavpije: „Qj nesrečni! kje

je zdaj tvoja duša?“  — Tak žalosten konec
ima nečisto znanje med možtvam in ženstvam, ki
raz zakona en z drugim živijo ; zakaj sv. Duh
govori:  „Kdor se s kurbami (ali s kurbirjij
sklene, bo nesramen; on bo cervom živež, in
njegova duša iz bukev živih veržena.  “

Hitro je svoje grešno mesto zapustila, je
očitno vse za odpušanje prosila, ki jih je po-
hujšala, se je k svojemu očetu povernila, in si
izvolila svojega spovednika, delat ojstro pokoro.
— ha velike pregrehe je potreba tudi velike po¬
kore. Ce si deklica ti z svojim slabim zaderŽan-
jem ljudi pohujšala, moraš tudi v djanji očitno
pokazali, da si se poboljšala in zapustila vse
svoje gerde navade. Nar pred si je potreba do¬
brega spovednika izvoliti, pri enem ostati in se
zvesto zaderžati po njihovih naukih. Voljno mora
spokornica vse zasmehvanje in preganjanje hu¬
dobnih ljudi preterpeti, zakaj pregrešna ljubezen
sveta se v sovražtvo spremeni.

Mačoha ni privolila, da bi oče Marjeto pod
streho vzeli. Šla je spet od svojega doma

99

v mesto Kortono, in je v tretjem redi ali ordni
sv. Frančiška do smerti v stanovitni pokori ži¬
vela. Bog nji ni le grehov odpustil, tudi z ču-
dežmi je spokorjeno služavnico svojo počestil, da
spoznamo, kaj prava pokora stori. — Varujte,
deklice! svojo nedolžnost, ne verjemite zlatim
oblubam, ne udajte se zapelivcu, naj bo gospo¬
skega ali kmečkega stanu, ne ubogajte ga. Ako
sle pa po Marjetno grešile, ne odlagajte pokore,
da vam ne odjide zlat čas izveličanja vašega.
Dones vam je obljubil odpušanje dober Bog, ulj
jutre ni obljubil.

Glej, da ne zmoti
V t v oji 1 ep o ti

Tebe, o deklica, spačeni  svetj,

C e si grešila,

Glej, da o m i I a

Hitro boš s solzami madeže spet.

33. Sv. Marina.

Izgled pravega pobolšanja.

Se le tri leta stara se je Marina od svoje
sestre deset božjih zapovedi naučila. Med vsem
ji je perva in nar imenitniši zapoved nar bolj do-
padla, ki pravi: Ljubi Boga črez vse, in

svojega bližnega kakor sama  sebe.“
Varvala se je hudobnih otrok, in za vsak greh
so jo solze polile, ki so ga drugi otroci storili. —

7 *

100

O kako lepo je dobro podučeno dele v svoji ne¬
dolžnosti!  — Alj slabe tovaršije ga popačijo.

Marina je v svojih večih letih z eno faz-
ujzdano nesramno deklico znanje imela, in od
nje se je zapelivih norčij naučila. Nehala je mo¬
liti in lepo Bogu služiti, začela se lišpati in
štimano nositi. Brumno se je le na videz po hi¬
navsko delala. — Tako se vsaki godi, ki Boga
zapusti in jiše zapelivemu svetu dopusti.  —

Že so štiri leta njenega slabega živlenja
pretekle; in zdaj jo bogaboječ mašnik spreober-
nejo, da je spet začela Bogu zvesto služiti. —
Duši zamujeno ni, dokler še le k spovedi hodi,
in se božjih namestnikov ne zogiba. Za grehom
mora pa priti ojstra pokora in resnično po-
boljšanje.

V pervih letih pobolšanja jo je vest toliko
pekla, da je tudi njeno truplo slabelo. Celih štir-
najst let je ves dušen nepokoj poterpežlivo pre¬
stala. Po tem ji je Bog scer dušne težave od¬
vzel , in njenemu sercu veliko veselja dušnega
dodelil, alj brez terplenja spokornice ni pustil, in
ji hudo bolezn pošle. Vsi persti so se ji kerčili,
sama kost in koža nje je bila. V tolikih boleči¬
nah vsa voljna in krotka ni rekla žal besede, če
njo ravno kdo razžalil je. V svoji hišici je pre¬
bivala in več drugih poštenih devic pri sebi
imela, ki so v sveti družbi med sebo živele.
Naj si ravno neprenehoma v posteli, je vender
celo hišo v lepi zastopnosti vižala. — Tako se

101

čednost v terplenji čisti, kakor v ognjeni peci
zlato. Srečen, ki voljno terpi.

Nar hujši je za Marino zadna bolezn bila,
pa je vender svojemu spovedniku djala: *Naj

vse bolečine nad mene pridejo, ki mi
jih dober Bog pošle, rada do konca
sveta terpim, če je božja volja tako.“
— Ječalo je scer njeno telo v strašnih bolečinah,
alj duh je bil voljn, dokler je svojo dušo v božje
roke izročila. — Kdor v svoji mladosti greši, se
naj na starost ojstro pokori , in to brez vsega
odlaganja, zakaj brez pokore za grešnike izveli-
čanja ni.

O deklice, zapustite

Vso nečemernost sveta,

Za nedolžnost le skerbite,

In ljubite Jezusa.

Vsa posvetnost bo nehala,

Čednost vekomaj ostala.

34. Sv, Marcelina.

Izgled poštene deviške tovaršije.

Kdo ne pozna imenitnega cerkvenega uče¬
nika, sv. škofa Ambroža? Njegova sestra je
bila sv. Marcelina, bogaboječa kakor njen svet
brat. — O kako lepo in slavno je, če se bratje
in sestre med sebo k dobremu opominjajo, in hu¬
dega var jejo , da si niso le v rodi, ampak tudi
sv čednosti žlahta !

102

V njeni mladosti jo ni draga posvetna oble¬
ka skerbela, da je ravno imenitnih starišov bila.
Živela je tiho in pohlevno, je pridno delala in
molila. Zogibala se je slabe tovaršije, ne le
prešernega možkega spola, temuč tudi ženskih,
katere se nesramno pogovarjajo, ena drugo sla¬
bih reci učijo, poštene tovaršice pa zasramujejo.
Veliko devic bo skoz tako obhojo mlačnih in za¬
peljanih. — Srečna zatorej duša, ki raj v samoti
živi, in po vozki poti hodi, ki v nebesa petja,
kakor sv. Marcelina.

Po smerti svojih starišov je z brumnimi
deklicami v sveti prijaznosti in ljubezni živela.
Njena hiša je bila prebivališe poštenih devic, ka¬
tere so skupaj Bogu služile in se k dobremu
opominvale. —- Taka soseska ali družba Bogu
dopade ! in božji angeli so nje veseli.

Prava čednost se more poskusiti in skoz
terplenje poterditi. Tudi sv. Marcelino je ter-
plenja veliko obiskalo. Znotrajna žalost in zu-
najno obrekvanje hudobnih ljudi je veliko nadlog
njej delalo. Poterpela je in se tolažila, rekoč:
»če bi ravno pred ljudmi nedolžni bili,
vender pred Bogam ni nobeden zadosti
čist.  — Na smertni posteli je svojim tovarni¬
cam djala, ki so se okolj nje milo jokale: „Ne
jokajte; dozdaj je Bog v meni prebival,
od sedaj bom pa jez v njem prebival a.“
Služi le zvesto, deklica moja, svojemu Bogu,

lehko boš tisto ohranila svojo dušo in telo;
tempel boš, in sv. Duh bo v tebi prebival.

V tvojem serci Bog prebiva,

Dokler čisto vest imaš:

Božja roka te zakriva,

Pa se v hudo ne podaš.

35. Sv. Matilda.

Izgled lepe sesterne ljubezni.

Sv. Matilda, brumna devica, ni le sama
bogaboječe živela, ona je tudi za svojega brata
Aleksandra skerbela, ki je bil štiri leta mlajši
od nje. Merzele so ji vse posvetne neoemer-
nosti, pa tudi bratu jih je pristuditi si priza¬
devala. Bog je Matildi- pomagal, da je sveta
sestra tudi svetega brata imela. — Kako lehko
bi srehia vsaka hiša, vsaka žlahta bila, naj bi
se bratje in sestre med sebo v resnici ljubili,
pred hudim svarili in v dobro nagovarjali, ka¬
kor sv. Matilda svojega brata.

Kedar je njen brat že odrastel, pa tudi
posveten biti začel, ga je enkrat Matilda na¬
govorila, rekoč: »Saj veš, ljubi moj bra¬

tec! kako mene izveličanje tvoje sker-
b i. Kako slabo je pa najno živlenje
Jezusovemu podobno! Kje je najna po¬
nižnost, katere bi se imela od njega
naučiti? Kje je najno ubožtvo, katero
nama on v besedi in v djanji pripo¬
roča? Kje je križ naj ne poterpežli-

103

boi ji

104

vos ti, ki bi ga imela za njim nositi? —
Ubogaj me, in odpovejva se goljufne-
mu svetu, ki naju zapeljuje in celo
le h ko pogubi!* —

Z ginjenim sercem ji bratec odgovori;
„V resnici spoznam, da je za mene to posvetno
živlenje zlo nevarno; bojim se za svoje izveli-
čanje. Tebe se priporočim, da me vodiš; v
vsem te hočem ubogati.* Kakor sta sklenila,
sta tudi sveto živela, zaničevala pregrešno ve¬
selje , ih sta srečno en drugemu v nebesa po¬
magala.

Sveta dolžnost je, da starejši bratje in se¬
stre svoje mlajši učijo, svarijo in hudega var-
jejo. Pa tudi velik greh je, če vidijo hudo de¬
lati jih, pa molčijo, ali njihove pregrehe starišem
ali drugim predpostavlenim zakrivajo; ravno ti¬
stih grehov se deležni storijo. Se hujši je, ako
stareji svoje mlajše brate in sestre dražijo, te¬
pejo , pohnjšajo, ali do v neznane, pregrehe za-
peljajo. Toraj ubogajte svoje starejše brate in
sestre, pa le v pravičnih rečeh, in varite se hu¬
dega od njih naučiti.

L e p a j e , lepa med brati  in  s e s t r a m’ lju¬
be z e n,

Grešna prijaznost pa strašna bolezen.

36. Sv. Monika.

Izgled izveličanskega posvarjenja.

Sv. Monika je pri svojih sfariših vino to¬
čit hodila. Vsak den je po malem tako dolgo

105

pili poskušala, da se ga je preveč privadi.
Imeli so staro pošteno deklo, ki ni dopustila
. otrokam vse jemati; tudi ne brez potrebe jesti
in piti, kakor bi hotli. Enkrat ste se z Moni¬
ko sporekle '), in dekla jo je očitno pijanko
> imenovala. To je mlado deklico toliko v serce
zabolelo, da se je pri priči tej hudi navadi za
vselej odpovedala.

Omožila se je, pa je hudobnega moža
imela; alj vsa krotka in pohlevna, se je lehko
z njim zastopila. Imela je zalega sina Augu-
ština, ki je bil scer visoko učen, alj slabo je
živel. Sv. Monika je pa tako dolgo molila in
se jokala za njega, da ga je skoz svoje solze
prerodila. Svet škof in imeniten cerkven očak
je postal. Veselo je v njegovih rokah umerla.

Vsak človek ima svoje slabosti, kaj da bi
se tudi vsak posvariti dal! Alj malokdo se z
lepim da posvariti; le jezijo se in sovražijo
svoje svarivce. Dokler pa človek pregrehe svoje
ne spozna , se tudi poboljšati ne. more. Zatorej
pravi moder mož:  „Boljši je očitno svarjenje,

kakor pa skrita ljubezen; boljši so rane nam od
prijatlov dane, kakor kušleji tistega, ki nas
sovraži.

Huda navada se 1 e h k o premaga,

Če se p ob olj sanj e le ne odlaga.

1) Skregale.

37. Sv. Neža.

Izgled nepremaglive device.

166

Kaj deviški stan velja, kako se zapeliv
svet premaga, nam sv. Neža lepo, da nič lepši,
pokaže. Bila je v Rimi bogatih starišov hčer,
že v svojem trinajstem leti toliko zala in lju¬
bezniva, da je veliko snubcov imela. Med vsimi
jo hoče Prokop, rimskega oblastnika sin, za
svojo imeti. Pošilja ji na dom mnogotere in
drage dan, pa še ne pogleda jih, in mu vse
nazaj pošle. Začel je za njo laziti, da bi njo
premotil; alj zapodila ga je rekoč: „Poberi

se siten zapelivec, in ne misli, da bi
devica se tebi udala, ki je Gospodu
vsega sveta zaročena. Čiste duše so
zaklad ali šac nebeškega Ženina, in
neumerlivost je njihova juterna  ').“ —
Zapiši si deklica ta besede globoko v svoje serce,
m tudi (j Hapelivcom tako odgovori.

Iz nečiste ljubezni rado neusmileno sovra-
ženje izvira. Ker sv. Nežo premotiti niso mogli,
jo nevernemu sodniku zatožijo, da je kristjana.
Oblastnik njej vse obeta, kar je kolj lepega in
dobrega, pa tudi Z strašnimi mukami in z gro-
zovitno smertjo ji žuga: alj vse zastonj. Je¬
zus Kristus je moj ženin, je sv. Neža
djala, on, katerega mati je devica, ka¬
teremu angeli služijo, ki je lepši ko
sonce in luna. Če njega ljubim, sem

1) Del.

tor

nedolžna, kedar se njega doteknem,
sem čisla, ker njega vzemem, devica
ostanem. Le temu svojemu Bogu hočem
zvesta ostati, le v njega vervati, in
z njim poročena biti. On je moj, in jez
sem njegova. Kakor mlada in slaba
sem, močna bom vender zadosti, svo¬
jemu Ženinu živeti in umreti.

Gnali so njo pred malikvavski altar, da bi
po ajdovsko aldovala pa niso nje pregovo¬
rili ne prisilili. Pokrižala se je, v nebesa roke
povzdignila in vse premagala. — Oblastnik jo
ukaže v nesramen hram peljati in razujzdanim
mladenčem dati, da bi ji devištvo vzeli. Neža
se tudi tega ne ustraši, ter pravi: Jezus

moj Gospod mene pozabil ne bo. On
čistim ljudem rad pomaga, in ne bo
dopustil telo oskruniti 2 ), katero je
njemu posvečeno. Ona moli, božji angel
njo zakriva, in nesramni mladenči še pogledati
se nje ne zupajo. Samo eden njo z nespodob¬
nim očesom pogleda; alj pri priči ga božja roka
zadene in se zverne. Sv. Neža pa za njega
prosi in ga zpet oživi. — Tak močna je sveta
čistost; božji angel je nje poseben varh . Le tam,
kjer nečist ogenj poprej v dekliškem serci gori,
se devištvo več ubranili ne more, da bi v hudi
priložnosti ne pogorelo.

1) Ofrovala. 2) Omadeževati,


108

Serdit sodnik jo obsodi na germadi so-
žgati. Serčno je na germado stopila. Visoko
in široko je plarano švigalo, bežali so trino-
garji *); sv. Neža je pa v sredi goreče ger-
made brez vse škode stala in molila, kakor
čista duša, in ogenj se nje ne prime. — Po
tem jo obsodi, da bo ob glavo djana. Veselo,
kakor nevesta k poroki, na sodno mesto gre;
ljudje se za njo milo jokajo, le ona svete
pesme poje. — Tudi rabelnu 2 ) se je toliko
vsmilila, da ji ni glave vsekati mogel.

Serčno ona ljudem reče, ki so jo ožalo-
vali: „Kaj me mudite, moj Ženin bo raz-

žalen, da me tako dolgo čaka. Naj
mene prejme, ki me je poprej izvolil."
Trepetaje še rabel stoji, alj ona mu serčnost
prigovarja, rekoč: „Kaj čakaš umoriti telo,
ki je tak nesrečno bilo, d opasti očem,
za katere ne maram. Ne boj se mene
umoriti, saj se po sme rti začne za me
boljši, večno živlenje."  Po tem je molila,
rekoč: Hvalim tebe, o Bog, da si me
greha v ar val. Vzemi mojo dušo, o Go¬
spod, ki je tebi draga bila, in katero
si toliko ljubil. Z a d o b i 1 a b o rh , kar sem
vselej želela; k tebi grem, katerega
sem vselej ljubila.  — Vsekal je rabel
glavo, in v svete nebesa je njena čista duša
zletela, nedolžna kakor lepa ovčica, katero na
podobi zravno sebe ima.

1) Martrovci ali beriči. 2) Frajmanu.

109

Oh kako lep je cist rod, poln časti pred
Bogom in pred ljudmi! Device so Žlahen cvet
svete kei sanske cerkve. Ohranite devištvo, ljube
deklice, in dokler v svet zakon ne stopite, hodite
neveste Jezusove. Sercno se vojskujte za deviški
venec; ako ga enkrat zgubite, cel svet vam ga ne
more poverniti več.

Glej, d a n e z m o (i
V tvoji lepoti

Tebe, o de Is lica, spačeni svet;
Sercno se brani,

Čistost ohrani:

Jezus, tvoj ženin, te hoče imet.

38. Sv. Notburga.

Izgled poštene keršanske dekle.

Na Tiroljskem, zlo ubogih, pa bogaboječih
ljudi, je Notburga v eni grajšini za kuharco slu¬
žila. Bila je vsa pohlevna, pridna, in vsem do¬
bra. Gospa so ji pripustili, vsals den med uboge
razdeliti, kar je gospodi pri mizi ostalo. — Tako
družine e  ‘) ne sme gospodarjem brez vedenja je¬
mati, in ubogajme dajati; le kar sebi priterga, ali
pa sprosi, to brez greha drugim da.

Po smerli stare gospe je mlada gospa Otilja
ostankov ubogim dajati prepovedala, in je uka¬
zala, jih v pomije metali. To je usmileno Not-

1) Posel.

110

burgo močno v serce bolelo. Vsako nedelo in
zapovedan praznik je z suhim kruhom in z vodo
za dobro vzela, svoj del pa ubogim dala, da bi
saj enkrat v nedelo jih poživila. Alj tudi to je
Otilji merzelo. Notburgo pri gospodu toži, da
potepuhe in kradlivke v grašino vadi. Gospod
Notburgo enkrat pričaka, viditi, kaj ubogajme
nosi. Ona mu pokaže nekoliko svojega malča,
in pa čuterco ali flaško vina, ki ga je ubogim
prihranila. Gospod pa tega vidil ni, ampak je
svoji gospej povedal, da je le oblancov in pa
luga nekoliko Notburga nesla. Na to seže gospa
vsa serdita nad Notburgo, kakor bi bila ona go¬
spoda goljfala, ji da slovo in zapove, se na
ravnost iz grada pobrati.

Poterpežlivo Notburga svoje reči pobere,
in se ravno odpravlja, kar Otilja naglo zboli.
Zatorej še Notburga ostane, hudobni gospej lju¬
beznivo streže, jo prosi in opominja, naj se
z Bogom spravi, in svojo dušo oskerbi. Po
smerti gospe še le grašino zapusti. — Kako lepo
je, tajistim dobro storiti, ki nam hudo hočejo!
Taki so pravi otroci Očeta nebeškega.

Notburga k kmetu v službo gre, pridno
dela, zvesto Bogu služi, in prav veselo in
srečno živi. Grašino ') je pa z Notburgo tudi
vsa sreča zapustila; nesreča za nesrečo je go¬
spoda zadela. — Tako je bogaboječa družina ve¬
lika hišna sreča, pa tudi malopridni hlapci in

1) Grad.

111

dekle nar vehi nesreča; in boljši, da kamen na
tistem mesti leži, kjer razberzdano družinče sedi,
ki celo hišo pohujša, da božji žegen ali blagoslov
od hiše beži.

Zapušen gospod je Notburgo spet v službo
prosil, in nji obljubil, da bo kakor nekdaj po
svoji volji ubogajme delila. In glej, v enih le¬
tih je bilo pri gradi spet vsega dovolj. Not-
burgi se je posledna ura približala, in lepo mir¬
no je v Gospodu umerla. Ubogi so za njo
jokali, kakor za svojo materjo; njene dobre dela
so jo pa v nebesa spremile, kjer zdaj svoje
plačilo zavživa.

Kar dobrega ubogajme tukaj deliš,
Povernjeno tamkaj v nebesih dobiš.

39. Sv. Apolonija*

Izgled goreče ljubezni do Jezusa.

Sv. Apolonija ali Polona je bila v Aleksan-
drii na Egiptovskem doma. Od svojih mladih
let je kakor kristjana pošteno in čisto živela.
Grozovitih neverniki so njo zgrabili, pred ma¬
lika peljali, in hotli prisiliti, da bi svojo vero
zatajila in Jezusa preklinjala. Alj ona je serčno
odgovorila: „Jezus Kristus je pravi Bog;

njega moramo moliti, ne preklinjati."
Na to  so ji s pestmi in s kamnjem vse zobe
izbili. Zavolj tega se še zdaj za posebno pri—
prošnico v zobnem bolenji česti. — Za nas bi
bilo bolje, da bi nas vselej kdo raj po zobeh uda-

i

112

ril , to se prati, posvaril, kedar kaj nespodobnega
govorimo , kakor da vas posluša, ali do pomaga
klafati in druge obrekali. Za vsako prazno be¬
sedo bomo enkrat odgovor dajali.

Hudobni malikvavci so sv. Polono iz mesta
vlekli, veliko germado naredili, in žugali njo
živo sožgati, ako Jezusa ne zataji. Ona se ne¬
koliko oddihne, in kedar jo zopet uprašajo , raj
sama v ogenj gre, kakor bi sv. vero zatajila,
in v večen ogenj prišla. — Tako živa vera in
prava goreča ljubezn vse martre za Jezusa raj
preterpi, kakor njega zgubiti.

Nikolj ne bo na zgubi,

Ki Jezusa prav ljubi.

40. Sv. Potanijana.

Izgled svete deviške sramožlivosti.

Sv. Potamjana je imela nevernega, malo¬
pridnega gospodarja, ki je nečisto živel, in ho¬
tel tudi z svojo deklo prešestvati. Z dobrim in
hudim njo nagovarja, da bi z njo svoje gerdo
djanje napravil, pa zvesta služavnica božja se
mu ne vda, in hoče rajši umreti, kakor zgubiti
svojo nedolžnost. —- Tako je za služevne nar
boljši služba, nar vehi nesreča, ako poštenega
zaderžanja pri hiši ni. Boljši je tnanje služiti ,
in bornej živeli alj pri poštenih in bogaboječih
ljudeh. Nar veci nesreča je greh.

Nesramen gospodar je svojo pošteno deklo
hudobnemu oblastniku izročil, in njega plačal,

113

naj jo umori. — iW ostati pošteni keršenici več
pri taki hiši, kjer nesramno možtvo njej po či¬
stosti streže, zakaj iz g er (lega zapelvanja se
neusmileno preganjanje začne: in težko brez slo¬
vesa neha.

Neusmilen oblastnik njo hudo martra in sili,
da bi Kristusa zatajila in svojemu gospodarju
po volji storila; žuga njo tudi vojšakom v osra-
motenje dati; alj nič ni z njoj opravil. Na njen
serčen odgovor zapove nekemu vojšaku Bazilidu,
njo k smerti peljati. Obsodil njo je, da bo do
golega slečena, in v kotel vrele smole utoplena.

, Sramožliva devica se je več ustrašila nesramne
sleke, kakor vrele smole. Lepo je roke pov¬
zdignila in toliko prosila, naj jo saj oblečeno
umorijo, da so ji dovolili. — Veselo se po tem
rabelnom v roke da, ki jo po malem od nog do
glave cele tri ure v vrelo smolo spušajo, dokler
svojo čisto dušo Bogu izroči.

Tudi Bazilidu, ki je njeno sramožlivost
pred razujzdanim, nevernim ljudstvom branil, je
nebeško krono izprosila. — Deklice! učite se od
sv. Potamjane deviške sramožlivosti.  — Zakrivajte
spodobno svoje telo, in pošteno se oblačite; nespo¬
dobna noša , in nesramno zaderžanje nedolžnost
mori. Blagor vam, ki ste in ostanete čistega
serca , Boga bote gledale.

S ram o ž li vo s t j e device
Ljuba zarja juterna,

Če nje nima tvoje lice,

Si devištvo ugasnila.

Devištvo.

8

114

41. Sv. Regina.

Izgled bogaboječe pasterice.

Sv. Regina je žlahne, pa ajdovske stariše
imela. Mali jej je na njenem porodu umerla. Dali
so jo neki keršanski dojki v amstvo ali dojstvo;
od nje bila je v keršanski veri podučena in po
tem keršena. Ivedar jo neverni oče domu vzeme,
in zve, da je kristjana, njo ves serdit k njeni
dojki od hiši zažene. Dobra ženka jo je rada
pod streho uzela, in Reginca ji ovce na deželi
pase. — Oh boljše je na kmetih med nedolžno
živinco biti, kakor po gradili in mestih pri zape-
livcih živeti. Svoje nedolžno veselje ima scer vsak
stan, nar lepši pa kmetišld, naj bi prav v njem
živeli.

Z veselim sercem je sv. Regina svojo
malo čedo pasla, in božje reči premišlovala.
Rada je na Jezusa mislila, ker se tudi dober
pastir svojih ovčic imenuje; prosila ga je, da bi
tudi ona bila njegova zvesta ovčica. Premišlo¬
vala je srečne pastirce na Betlehemskih planja¬
vah J ), ter jih je v duhu gledala, kako so pri
jaselcah Jezusovih klečali in Odrešenika svojega
molili. Darvala je tudi ona ljubemu Jezusu svoje
serce, in mu je obljubila zvesta vselej ostati.—
To so lepe in svete reči za fante in deklice na
paši. Od takih naj bi za kratek bas pogovarjali
se; angeli božji bi se z njimi veselili. Alj pogo'
sto se pastirji in pasterice na paši gerdo zadet'

1) Ravninah.

115

žijo, nesramno norijo, se skrivši ostudnih reči
učijo, in greh delajo, ki v neko upije, in se še
imenovati ne sme. Bog se usmili lakih mladenčov f
Deželski oblastnik je po tistem kraji hodil,
je zalo Regino spoznal, in njo vzeti hotel.
Ravno je bila v petnajstem leti; v neveren zakon
z nevernikom udati se hotla ni, in mu je odkrito-
serčno povedala, da je kristjana. Z hudim in
z dobrim njo nagovarja, keršansko vero zatajiti,
in njega vzeti; alj ona Jezusu zvesta ostane.
Ukaže jo tako neusmileno bičati ali tepsti, da se
je clo nevernikom usmilila, in po tem v ječo po¬
tisniti; alj ječa se je razsvetlila, in ona ozdrav-
lena bila.

Drugi dan njo zopet pred sodnika pripeljejo,
in kedar se zmotiti dala ni, jo z železnimi gre¬
beni raztergajo, z gorečimi baklami palijo in
v merzlo vodo pomakajo. Kedar ona v nar huj¬
ših martrah Boga hvali, se glas iz nebes zasliši:
»Bali (pridi) Regina, da boš deležna
krone Izveličarja svojega!"  — Na te glas
se je nad osem sto nevernikov preobernilo. —
Tako bo izveličan, kdor do konca zvest ostane.

Dve rožce cvetijo iz zemlje v nebo:

Lilja nedolžnosti bela;

Rudeča ko kri bo zravn lilje lepo

Roža tcrplenja cvetela.

g *

116

42. Sv. Roza.

Izgled deviške poterpežlivosti.

V Ameriki, v novem deli sveta, je bila
sv. Roza rojena. Vbožnega stanu je bila, pa
lepega obličja; za to so njo Roza imenovali, na¬
mesti Izabele, po kateri je keršena bila. Rozi
pa ni dopadla telesna lepota, ki deklice tak rada
ukane ali ogoljfa, in v nesrečo pripravi. Sker-
belo njo je pošteno bogaboječe serce, za to se
je terdo postila, in je rada molila, po izgledi
svete Katarine Seneske, katero si je v svojem ;
živlenji posnemati izvolila, ter je sklenila za vse¬
lej v deviškem stani ostati.

Da bi se grešne nevarnosti zognila, ni hotla
v posvetne tovaršije zahajati, ne po navadi dru¬
gih razujzdano živeti. Za to so njo malovredni
ljudje čertili J ), zasmehvali in gerdo obrekali.
Ali vse je voljno prenesla, in vesela bila za Je¬
zusovega imena del preganjana biti.

Sv. Roza je tudi za svoje stariše pridno
delala, in jim je kakor pridna bucelica ali čebe¬
lica živež nosila. — Kedar je pa vidila, da bi
za njo prenevarno med zapeljivimi ljudmi živeti
bilo, je šla v klošter svetega Dominika, da bi
Bogu bolj zvesto služila. — Tako naj vsaka de¬
klica kraj zapusti, kjer bi se težko greha ovar- ]
vala. Kdor nevarnost ljubi, bo v nevarnosti konian.

Človek pa brez vse skušnjave biti ne more;
v njej se človeška dednost poterdi. Tudi Roza

1) Sovražili.

117

je imela veliko skušnjav, alj vse je z božjo
pomočjo serčno premagala. — Tudi mi svoje
skušnjave lehko premagujemo, ako le hočemo;
„Bog nas ne da črez našo moč skušati .“

Da bi sv. Roza v čednosti popolnama do-
rastla, ji Bog hudo bolezn pošle. Voljno je vse
bolečine tcrpela, in pogosto zdihovala, rekoč.
„0 ljubeznivi Bog! le pošli mi težav,
pa tudi svojo ljubezn v mojem serci p o-
terdi!“  Mlada v letih, pa bogata v čednosti,
je svoje živlenje polna ljubezni v Jezusa sveto
sklenila.

Bog svoje ljube pogosto objiše, jim pošilja
dušne in telesne težave, in jih tudi hudobnim
ljudem preganjati da; alj srečna duša , ki svojo
skušnjo dobro obstoji, zakaj ker bo pravična naj¬
dena; bo prijela krono, ki jo je Bog obljubil tem,
ki njega ljubijo.

Hočeš ti v življenje
Enkrat jit’ od tod:

Križ in terplenje
Je kraljeva pot.

43. Sv. Rozalija.

Izgled izveličanske samote.

Na Laškem v mesti Palermo rojena je sv.
Rozalija, mlada, imenitna, in bogata devica,
hitro spoznala, da je svet goljufen in nevarne
njegove dobrote. V strahu pred zapelvanjem,
in iz gorečih želj Jezusu v lepi nedolžnosti

' 1

118

služiti, se v samoten kraj na goro poda, in tam¬
kaj veliko let lepo Bogu služi, moli za slepe
posvetne ljudi, ki se v časne reči preveč zalju¬
bijo. — Naj bi mlade deklice bolj samoto ljubile,
kakor posveten truš  ') in nevarne tovarišije, leliko
bi se, kakor sv. Rozalija, greha varvale. Če
ravno ne v pušavo, pa vender v cerkuv ali v kak
tih kraj se mora večkrat nedolžnost podati, svoje
slabosti spoznat in ob jokat, in Boga prosit, naj
ji pgmaga zapeljvanje srečno premagati.

Sv. Rozalija si je k zadnemu na hribri Pa-
lernijo blizo morja prebivališe izvolila, in je verh i
hriba v enem berlogi sveto umerla, kakor vsi
nedolžni lehko umerjo, ki so čistega serca. —
Dolgo let niso vedeli za nje sveto truplo; alj ;
v veliki sili je Bog sveto devico ljudem za pri—
prošnico dal. Strašna kuga je po Palermi morila,
za to je veliko ljudi v gore zbežalo. V bližni
gori najdejo to sveto truplo, in zravno zapisano:
„Jez Rozalija, hčer Sonibalda Montre-
jalskega gospoda, sem iz ljubezni do
Jezusa te berlog za prebivališe iz¬
volil  a.“

Kakor hitro so truplo sv. Rozalije vzdig¬
nili, v mesto Palermo prinesli, in se priporočili
njeni priprošni, je kuga nehala. Za to so jo
kristjani za patrono v kužnih morijah izvolili, in
se njej po več krajih v priprošno izročili; kakor
postavim v Junski dolini na Koroškem v sedem¬
najstem stoletji. Strašna kuga je bila v deželi,

1) Hrup, hrum, praska, šum.

119

in ljudje silno merli. Brumni duhovni, Jezuiti, so
na hribi pod sv. Hemoj v enem berlogi njeno
podobo oskerbeli, Bogu altar naredili, da so
verni po priprošni sv. Rozalije, in skoz terdno
zaupanje v božjo pomoč neusmilene kuge rešeni
bili. — Tako Jezus, ženin čistih duš, prošnje
svojih nevest gotovo usliši, alco so le po božji volji
zravnane. Srečen, kdor svojo čistost ohrani: on
bo prijatel nebeškega kralja.

Oj ne bodi vam težko, ljube hčere! se po¬
svetni lepoti, dobrovolji in tovaršiji odpovedati,
tudi zapelivo hišo zapustili, ki vam nevarna je,
saj vas Bog ne bo zapustil, in vam vse stokrat
povernil.

Če serce po nebeškem hrepeni,

Prav le h ko vse posvetno zapusti.

44. Sv. Sinkletika.

Izgled lepega deviškega zaderžanja.

Sv. Sinkletika daja vsem deklicam lep
zgled, kako Iehko skoz svoje lepo zaderžanje
tudi tovaršice poboljšajo. Imela je bogate sta-
riše, in zato tudi svatov veliko; pa ni se omo¬
žiti hotla, ter je mislila v deviškem stani leh-
kejši za svoje izveličanje skerbeti. — Naj bi
dekleta v sedajnih časih tuji takih svetih misel
bile , znanja ne delale brez dopušenja poštenih
starišov ali drugih predpostavljenih, in zakon-

120

skega stana toljko ne poželele, Če jim. odločen
ni: koljko v ec bi srečnih devic ostalo, ki zdaj svoje
dni v žalosti prevekajo. Alj če hočeš ostati pošte¬
na devica, moraš tudi po deviško živeti, kakor sv.
Sinkletika.

Rada se je postila, je le za potrebo pila
in jedla, zakaj nczmcrn živež je ogenj nečisto¬
sti. Svoje oči je v svetem Strahi imela, je
vsako nespodobno poželjenje svojemu sercu pre¬
povedala, in svoje molitve zvesto opravljala.
Kedar so druge deklice to njeno lepo zaderžanje
vidile, jih je tudi skerbeti začelo. Objiskovalc
so njo in prosile, naj jih uči ravno tako bogabo¬
ječe živeti; kar je z veseljem storila.

Kaj pa ti razberzdano ženslvo v svoji sose¬
ski delaš ? Ljuljko med dobro pšenico seješ; za¬
to boš pa tudi enkrat ljuljko želo , in Bog, tvoj
plačnik, bo tebe in tvoje ljuljkino snopje v večen
ogenj vergel.

Bog da Sinkletiki starih let doživeti, jo pa
tudi s težavami objiše. Nekoljko let pred svojo
smertjo je suho bolezn dobila; tudi znotrajna
pustota je njeni duši veliko žalosti napravljala.
Alj ene dni pred smertjo so vse bolečine nehale,
in duša je že okušala nebeškega veselja, v ka¬
tero njo je Bog iz tega sveta vzel.

Ne bodi prežalostna, ljuba duša! ako ravno
mnogokrat nobenega pravega veselja nimaš do
božjih reči. Kakor za temnim oblakom še lepši
sonce posije, bo tudi dal tebi dober Bog zopet

121

še veh dušnega veselja / le stanovitna v službi
božji ostani.

Tajda ali Tajs je bila prebrisane glave, za¬
lega lica, pa gerdega zaderžanja. Od svojih sta-
rišev slabo podučena je tudi slaboživela. — Oh
koljko deklic zanikarnost starišov pogubi, ki se za
Tajdo v hudobno živlenjepodajo!  Vse posvetno
je ljubiti jela, na božje reči pa celo pozabila.
Hitro je bila od nesramnih mladenčov v greh
zapeljana, in kmalo je tudi ona bila drugih
zapelivka, vsi pošteni so se nad njo spotikali. —
Glej, moja deklica, kamo te nečemerna noša
in slabo znanje pelja! Tudi ti boš namesti otroka
božjega služavnica hudičeva , in nastava ali zanka
peklenska, s katero bo nedolžne duše pekel lovil.

Bog še ni zgublene grešnice zapustil. Prišli
so svet duhovn in njo spreobernili. Njih goreče
besede so ji oči odperle; zagledala je preveliko
gerdobo svojega grešnega živlenja, vidila strašno
večnost, ki take grešnice čaka. Na svoje kolena
pred mašnika pade, in prosi, rekoč: „Oče!

naložite mi pokoro, tako težko, kako

„Kdor hče za meno priti,
Sam sebe zataji,

Naj križ na rame vzeme,
In zameno hiti ! 8

45. Sv. Tajda.

Zapelvanja žalosten izglečl.

122

so moji grehi zaslužili; pripravljena
sem vse storiti.“

Opustila je svoje zapelivo oblačenje, za¬
žgala je svoje pregrešno blago, ki je bilo cena
nečistega živlenja, ločila se je vse grešne pri¬
ložnosti, in se v samoto podala, po nauki svo¬
jega dušnega pastirja pokoro delat, — Blagor
duši, naj še toljka grešnica bo, če svojega spoved¬
nika zvesto vboga; prava pokora njo izveliča.

Od prevelike žalosti zavolj svojega pregre-
šenja, si božjega imena izreči upala ni; samo te
besede je po nauki svojega duhovnika izdihvala:
n O Bog, ki si me ustvaril, usmili  se  čez
me!“ Bog se je svoje spokornice usmilil, je
vse grehe ji odpustil, in jo k sebi v nebeško
kraljestvo vzel,

O deklica, ki si še v svoji nedolžnosti lehko
vesela, varji zaklad ali šac svojega devištva , da
ti za njim milo jokati potreba ne bo.  — Ve si pa
dosedaj po grešnih stopinjah Taj ide hodila, ne od¬
lagaj tudi po stermem poti pokore za njo hoditi:
zakaj:

V nebeško kraljestvo sta pota le dva:

Ti pervi nedolžen po rožcah pelja;

Ti drugi pokore je s ternjem nastlan,
Alj k zadnemu troštuje grešniku dan.

O duša, ki pervega enkrat zgubiš,

Le skerbi, da drugega ne zamudiš.

46. Sv. Tekla.

Izgled, kako se Bog v svojih služavnicah veličasti.

123

Bila je sv. Tekla bistre pameti, tudi skerb-
no podučena; alj vse to bi nje izveličalo ne bilo.
Kedar je pa sv. Pavl v njeno mesto pripridgal,
se je nauka Jezusovega zvesto prijela in se dala
kerstiti. Od te dobe nje je nar več skerbelo Iju—
bimu Jezusu dopasti, in dopolniti vse, kar je pri
sv. kersti obljubila. — Ne pozabi kersanska duša
tudi ti pri sv. kersti storjenih obljub ; one so za¬
stava tvojega izveličanja.

Hitro se je razvedelo, da je Tekla krist¬
jana. Zaročena je bila: ženin in stariši so si
vse prizadeli, njo z dobrim in z hudim od svete
vere odverniti, pa niso zamogli. Ker so jo hotli
po gosposki prisiliti, da bi se omožila, je k sve¬
temu Pavlu zbežala. Ženin za njo zve: vjeli so
njo, in divjim zverinam raztergat vergli. Ali
vsegamogočen Bog je nevernikom pokazal, da je
on j človeških sere vižar, tudi gospodar levov in
tigrov, ki njegovim ljubim žalega storiti ne smejo,
ako jim on prepove. Strašna zverina se device
ni dotekmla; kakor jagneta so se levi in tigri
krog nje vlegli, lepo krotko ji noge lizali, in šli
zopet v svoje berloge. — Srečen, kdor Boga za
varlia in prija tla ima; tem , ki njega ljubijo, vse
v dobro izide.

Nevsmileni malikvavci so njo v ogenj po¬
tisnili, alj zdrava je prišla iz razbelene peči
nazaj. — Tako je skazal Bog po marternikih in

124

devicah svoje veličastvo. Sv. Tekla je še po
tem veliko let živela, in njeno ime zdaj po celem
sveti slovi. — Svojo čistost in nedolžnost varvati
je tudi tvoja dolžnost, ker sanska deklica! Zogi-
laj se nevarnih priložnost, živi lepo tiho in boga¬
boječe: pridna bodi , in prosi Boga, naj ti v skuš¬
njavi pomaga, posebno, ker v svetem Očenaši
moliš: „Ne vpeli nas v skušnjavo; temuč reši

nas od zlega ali hudega .“ Ako bo Bog s teboj,
kdo bo zoper tebe?

Kdor v zavetju ') božjemu prebiva,

V sredi levov sladko on počiva.

47. Sv. Teodozija.

Izgled žive vere.

V jutrovi deželi je sv. Teodozija živela ob
časi cesarja Dioklecjana, ki je nar hujši
preganjavec kristjanov bil. Polna žive vere in
goreče ljubezni v Jezusa, je bila pripravljena
za svojo sveto vero terpeti in umreti. Ravno
je nekoliko kristjanov na sodnem mesti v železji
vklenjenih stalo in svoje smerti čakalo. Kedar
sv. Teodozija memo pride, jih lepo pozdravi,
v veri poterdi in jih poprosi, naj se pri Gospodu
nje spomnijo. —- Ne. smemo se svojih prijatlov in
znancov v nesreči sramovati; pomagati jim, kar je
mogoče in prav , je naša dolžnost. Spoznati smo

1) Zakotji ali vere.

125

pa tudi dolini svojo sveto vero, oko nas visi oblast
na odgovor postavi.

Vojšaki, ki so kristjane varvali, mlado de¬
vico hitro popadejo, in zavolj vere pred sodnika
peljajo. Očitno mu je povedala, da je kristjana.
— Ni naša dolžnost, komur bodi svojo vero pra¬
viti; alj dolžni smo dati rajši svoje živlenje,
kakor pravo vero zatajiti in druge pohujšati.

Sodnik Teodozijo z dobrim nagovarja, naj
Jezusa zataji; ker se pa ona stanovitno brani,
njo reče sleči in z železnimi grebeni tergati.
Vse je voljno terpela, le to je nar več bolelo njo,
do golega slečenej biti. — Kako vse drugače je
zdaj pri mnogih deklicah! Svetih reči se sramu¬
jejo, če jih kak posvetnež za to kaj malega po¬
draži; nesramnega zaderžanja jih pa ni sram,
da le posvetnim ljudem dopadejo.

Neusmilen oblastnik, ker njo stanovitno
vidi, ukaže devico utopiti; in tako je dala ona
za sveto izveličansko vero svoje mlado nedolžno
živlenje. — Tudi mi se ne smemo svoje vere, ne
keršanskega zaderžanja sramovati: zakaj:  „ Kdor
bo mene pred ljudmi spoznal, govori Jezus, ga
bom spoznal tudi jez pred svojim Očetom. Kdor
mene bo pa pred ljudmi zatajil, ga tudi jez
v pričo angelov za svojega spoznal ne bom.  “

Sveta prava vera je nebeški kluč:

Kdor njo zataji, si vgasne večno luč.

126

25. Sv. Terezija.

Izgled, kaj branje dobrih bukov velja.

V Španski deželi je sv. Terezija imenitne,
pa tudi bogaboječe slariše imela. Njen dober
oče so vsak večer otrokom in družini po navadi
iz svetega pisma ali iz živlenja svetnikov kaj
lepega brali. Mala Terezija je tenko poslušala,
pa tudi sama rada brala, kakor hitro se je brati
naučila. To branje je toljko ljubezn božjo v nje¬
nem serci unelo, da bi rada bila kri prelila za
sveto Jezusovo vero. Sklenila je v svojem živ-
lenji svetnike posnemati. — Srečna deklica, ki
rada svete bukve bere. Bog, ki viza modre može,
da jih pišejo, on sam skoz nje govori. Koljko
kratkega časa nam lepe bukvice napravijo, koljko
veselja nam branje da; nas varje postopanja in
zapelivih tovaršev.

Perva sreča otrok so skerbni stariši; kdor
jih pa nima na zemlji več, v nebesih svojega
Očeta in Mater ima, kakor sv. Terezija. Kedar
je v dvanajstem leti svojo mater zgubila, je pred
neko podobo Matere božje tekla, in je tam jo¬
kaje prosila, da bi Marija bila v prihodno njena
mati.

Terezin oče niso utegnili, za njo dovolj
ojstro gledati; za to se je z eno spačeno de¬
klico, in z nekimi mladenči soznanila, se je
z njimi od slabih reči pogovarjala, in tako če
dalje slabej prihajala. Od tega znanja je poznej
sama rekla: »Zdaj spoznam, kako je

127

v mladosti, v kateri bi imeli čednosti
saditi, nevarno, z ljudmi obhajati se,
ki nečemernosti sveta ne spoznajo, am¬
pak le veliko več v nje napeljujejo. Če
bi starišem svetvala, prosila bi jih, do¬
bro gledati, kar je nar bolj mogoče,
s kom otroci hodijo. Tudi jez sim se po
takem znanji toljko premenila, da nisim
ne znamnja prave čednosti imela na sebi
več.“

Terezija je (udi v tem časi nckoljko slabih
bukov dobila, jih željno brala; in te so ji čisto
serce spačile. Jela se je gizdavo ali ofertno
nositi, lase krišpati in roke mehkužiti; le sker-
belo njo je, kako bi posvetnim ljudem prav do-
padla. — Vidiš, ljuba deklica! kakor je po sveti
veliko zapelivih ljudi , je tudi škodlivih bukov,
potreba se jih je ko živega ognja varvati, in za-
mečvati slabe nauke, kakor kačji strup. Preden
se bukve bero, morajo se duhovnim pokazati , če
ji sami prav ne poznamo, da bi nam ne škod-
vale . Slabe tovaršije in pa zapelive bukve so
nar hujši sovražniki mladih ljudi.

Sreča je bila za Terezijo, da so oče nje
neveren stan še o pravem času spoznali. Dali
so jo brumnim nonam; in sveti nauki, pa lepi
izgledi bogaboječega živlenja so mlado Terezijo
spet na pravo pot povernili. Bila je po tem
duhovna mati veliko svetih devic in bogaboječih
ljudi. Učila jih je sveto živeti, in je sama veliko

128

svetih naukov popisala. Da bi jo očistil, ji pošle
Bog hude bolezni in veliko drugih težav. Vse
je lepo voljno prenesla, in večkrat v voljo božjo
podana, izrekla: „Gospod, daj mi terpeti ali
umreti!"

Čedno branje,

Lepo znanj e

Tebe srečno  st’ri.

Slabo branje
G e r d o z n anj e
Tebe pogubi.

49. Sv. Uršula.

Izgled sestemega posvarjenja.

Lepo se svetijo zvezde na jasnem nebi,
še lepši se svetijo božji svetniki in svetnice

v nebesih; nar lepši pa tisti, ki so drugim
lepe izglede dajali, jih pred hudim svarili in
v dobro opominjali. To je storila sv. Uršula
ali Urša, devica in marternica. Bila je, po

mislih učenikov, na Angleškem kraljeve ro¬
dovine. Pokazala je že v mladosti, da bo
imenitna svetnica. Zalo je bilo njeno obličje,
alj lepši so bile njene čednosti. — Prazna je
vsa dekliška lepota, goljuf na vsa priljudnost ,

ce serce žlahno ni , in glava tnalo prida. Le

pošteno zaderžanje, in pa priden nauk stori
devico vredno.

129

Na Francoskem si je listi čas neki vojvoda
lepo deželo v vojski osvojil, in jo med svoje
vojšake razdelil. Vojšaki so hotli žene iz svo¬
jega kraja imeti; poslali so zatorej na Englendar-
sko po neveste. Veliho lepih, mladih devic je
bilo nabranih, in med njimi nar imenitnej sv. Ur¬
šula, nekemu vojvodu obljublena. Če se je ravno
devicam tožilo po svoji domovini, vender so se
Bogu v roke podale, in črez morje so jih na
Francosko zemljo peljali. Božja volja pa ni bila,
jih posvetnim ženinom dati; Jezus jih je za svoje
neveste izvolil. Hud vihar ali burja ladije na
Nemško zanese, in prišle so v imenitno mesto,
ki se Keln na Rajnu imenuje. V tem kraju je
ravno strašna vojska grozovitnega Atila ležala,
tajistega neusmilenega voj vodarja, ki je toljko
lepih mest razsul in ljudi po naših krajih pomo¬
ril. Divji, neverni vojšaki so se devic lotili;
alj sv. Uršula se ustavi, in svoje tovaršice
serčno nagovori, rajši umreti, kakor v pregreho
dovoliti. Po izgledu svoje voj vodice so vse
device Bogu zveste ostale, rajši dale svoje živ-
lenje, kakor devištvo. — To je prava žira lju¬
bezen dobrih tovaršic, da se med seho hudega
varjejo in posvarijo. Take bogaboječe in tudi za
druge, skerbne deklice so pomočnice angelov bož¬
jih. „Ce tvoj brat ali sestra greši, posvari ju
na samem . Če te. sliši, si svojo sestro pridobila.
Ako tebe ne posluša, še eno za pričo pokliči , in
spet njo posvari. Če tudi to ne pomaga , povej
predpostavlenim.  “ To tebe Jezus uči.

Devištvo. 9

130

Serditi vojšaki so device s sulicami po¬
morili in s pušicami postreljali. Vse so umerle,
ali angeli so nesli nedolžne duše v nebeško
kraljestvo, kjer se med njimi zdaj sv. Uršula
veseli. — Bodite serčne, keršanske deklice,
tudi ve, in ne bojte se tistih, ki truplo umorijo,
duši pa kaj storiti ne morejo . Bojte se veliko
več tega, ki lehko dušo in truplo v večno pojub-
lenje pahne l ).

Vse hudo premagujmo,

Ki duše pogubi;

Za  venec se vojskujmo,

Ki vekomaj cveti!

50. Sv. Veronika.

Izgled, kako se moli in dela.

Sv. Veronika, v Laški deželi rojena, je
imela ubožne, pa bogaboječe starise. Ze z ma¬
ternim mlekom se je naučila Boga živo ljubiti.
Ker niso imeli za čem Veroniko v šolo dati,
je toljko bolj zvesto keršanske nauke poslušala.
Moliti bilo je njeno posebno veselje, pa tudi
dolžnosti svojega stanu dopolniti nar veci
skerb. — Tako %e v mladosti dete pokaže, kaj
v starosti bo.

1) Pehne.

131

Bog jo odločil vsakemu človeku posebno
dvojno dolžnost: moliti in delati;  alj malokdo
obedvoje lako lepo dopolni, kakor sv. Veronika.
Vedno je imela na deli svoje roke in pri Bogu
svoje serce. Ni na polji stala, ne poslušala, kaj
drugi kramljajo: pridno je delala, in po tiho

premišlovala božje reči. Vsaka rožica njo je
spomnila na Očeta nebeškega, ki je stvaril njo:
slišati ptičice peti, se je od veselja posolzila,
ker tako lepo Bogu hvalo pojo. Z vsem je bila
prijazna in dobra, zakaj božji mir je v njenem
serci prebival. Redar je utegnila, se je v samo¬
ten kraj podala, in dokler so drugi praznovali,
drugi čas s slabimi pogovori tratili, se je ona
v molitvi z Bogam pogovarjala. — Tako leliko
v vsakem stanu Bogu služimo j in že ga ljubimo,
najdemo kasa dovolj.

Veronika je imela velike želje v sveto
družino bogaboječih devic v klošter iti, pa brati
in pisati znala ni. Za tega del se je po noči,
kedar je že vse popravila, branja učiti jela. Ker
pa nikogar imela ni, da bi ji kaj pokazal, ji ni
po sreči šlo, in njo toljko skerbelo, da spati ni
mogla. Marija, tolažnica vsili revnih, se ji na to
v spanji prikaže, in njo potolaži rekoč: „Nikar

si toliko k serci ne ženi; zadosti je
znati tri besede ali resnice, katere so;
pervič: Ohrani čistost svojega serca;

drugič: Imej poterplenje s spotikleji

in slabostmi svojega biižnega; tretjič:
Vadi se vsak den premišlovati terple-

9 *

132

nje Kristusovo." — Blagor tudi tebi , deklica,
ako teh treh resnic ne pozabiš!

Veronika ni živela za minejoč svet, le za
nebesa je skerbela. „Jez moram delati,  je
večkrat djala, dokler še moč in čas imam."
Nar veče veselje imela je, komu kaj dobrega
storiti. Svojim predpostavlenim bila je v vsili
rečeh pokorna. Bog je dal svoji zvesti služav-
nici že v tem živlenji čudeže delati, da bi po¬
kazal , kako pridne in bogaboječe device za
ljubo ima.

Deklice! po izgledi sv. Veronike dolžnosti
svojega stanu vselej zvesto dopolnujte : molite in
delajte , da hote časno in večno srečne.

Moli in delaj,

Da pošteno se živiš;

Moli in delaj,

Da nebesa zadobiš.

51. Sv. Cecilija.

Izgled tovaršije angelske.

V Rimu je bila sv. Cecilja žlahnega rodu,
pa tudi žlahnega zaderžanja, od svojih mladih
dni zvesta služavnica Kristusova. Njemu se je
zaobljubila devica ostati. — Pravične obljube
delati je dobro , ako se zvesto dopolnijo ; alj  ;
bolši je obljube ne storiti , kakor storjeno prelo¬
miti. Zatorej se morajo spovednik vselej posvet-
vati, preden se kaka posebna obljuba stori.

133

Sv. Cecilja je po tem vzela žlahnega mla-
denča Valerjana, če ravno ni bila njena volja,
ker so stariši to hotli. Hitro po poroRi pa razo¬
dene mladenču, daje  obljubila devica ostati, re¬
koč: „Valerjan! mene angelj varje, ki

brani moje devištvo. Varji se zatorej
mene dotekniti, da se jeza božja ne
uneme nad tebo.  — Kedar se zakonski lepo
pošteno zastopijo, lehko en drugega nesreče var-
jejo , kakor sv. Cecilja svojega ženina.

Valerjan je devištvo svoje neveste spošto¬
val, in je djal, da hoče biti kristjan, naj bi le
angela vidil. Cecilja mu odgovori, da to biti ne
^ore, dokler keršen ni. — Pošle ga svetemu pa¬
pežu Urbanu, ki je zavolj preganjanja skrito živel.
Bil je od papeža v sveti veri podučen in keršcn.
Kedar nazaj pride, najde sv. Ceciljo moliti,
zravno nje pa angelja v veliki svetlobi dva venca
v rokah deržati. Obadva sta na to molila in
hvalila Boga. — Naj bi tudi zakonski tako lepo
en z drugim molili; združena molitev pri Bogu
narveč premore.

Valerjan je po tem tudi svojega brata
Tiburcja h keršanski veri pripravil. Sv. Cecilja
ga je podučila, in sv. Urban kerstil. „Dones
te spoznam, da si prave moje žlahtc,
je sv. Cecilja veselo Tiburciju rekla, ker si
iz ljubezni do pravega Boga zaničeva-
vec malikov posta 1.“ — Naj bi si vsaka
zlatita tako dobra bila, več za izveličanje kakor

134

za časno premoženje skerbela, koljko bolj srečna
bi bila; alj pogosto se le čer ti, in v nesrečo
pripravlja. Kako gerdo je to!

Redar deželski oblastnik to zve, ukaže
brata umoriti, ker svete vere zatajila nista.
Tudi sv. Ceciljo primejo in ob glavo denejo.
Angeli so vsih treh nedolžne duše v nebeško
kraljestvo spremili.

Sv. Cecilja je tudi z lepo, vbrano muziko
Bogu hvalo prepevala; za to njo še zdaj za
patrono poštene muzike imajo. — Veselo tudi ti
lehko po vsih svojih polih prepevaš, dokler ne¬
dolžno serce imaš, rekoč:

Kjer kolj se znajdem, kamor grem,
Vesela sim, za to, ker vem,

Da so pri meni angelci,

Moji zvesti prijateli.

52. Sv. Cita.

Izgled poštene kmetiške deklice.

Nar zališi *) lepota je sveta nedolžnost,
boljši ko žlahten stan je ljuba čistost serca,
in mladih deklic nar veči bogastvo je pošteno
zaderžanje. — Ako si bornega stanu, naj le
to trojno blago imaš, tako si bogata dovolj;

1) Lepši,

135

in če ga zgubiš, ne bo ti ga cel svet pover-
nil. To je mislila Cita, bogaboječa kmctiška
hčer, kedar se je v eno grašino l ) služit od¬
pravljala. — Tudi v sedajnih časih naj bi de¬
klice ravno tako obljubo storile: raj vse zgubiti,
kakor svojo nedolžnost zapraviti, kedar se
v mesta, v taberne  ('oslarije j ali k gospodi
v službo podajo, kjer jih po navadi toliko zapel-
vanja čaka! Naj bi pa tudi, kakor Cita , sveto
živele !

Vsako jutro je zgodaj ali za rano ustala,
hitro k sveti maši tekla, če je mogoče bilo, in
po tem je pridno k delu segla. K spovedi in
k svetemu obhajilu je rada pogosto hodila, in
tako je od ljubezni Jezusove vneta vse težave
lehko prestala, vse skušnjave srečno premagala.
— Devico, ki svete zakramente prav pogosto in
vredno prejema, Jezus ne bo zapelivcam v roke
dal. Le tiste, ki so malokdaj pri spovedi, in
redko pri božji mizi, pogosto pa v slabih tovar-
šijah, lake na duši mertve grešnice, se lehko
zapelajo.

Mladine nar več slabi pogovori in razberz-
dane tovaršije .pohujšajo. Ce nesramne marne
rada poslušaš, pleperce poješ, in se z možkim
spolam pečaš, 0 tako že umira tvoja nedolžnost,
in bo hitro o pervi priložnosti umerja. Za to
se je sv. Cita plesa in vsega nevarnega to-
varštva skerbno varvala, ni nespodobne besede
rekla, pa tudi ne poslušala. Hlapca, ki njo je

1) Grad.

136

hotel poljubiti, je za uho udarla in mu še gro¬
zila, njega gospodu zatožiti, če nje pri miru
pustil ne bo. Vsako dekle se lehko zapelivcom
vbrani, z dobrim ali z hudim , ako le hoče , in
pa v svojem serci dopadenja nima do nespodobnih
reči. Hujši je premagati znotrajne, kakor zu-
najne sovražnike.

Nar nevarnejši zanka zapeljvanja je tudi
gizdava ali štimana noša. Prevzetno oblečena
deklica bo hitro razvajena grešnica. Za to se
je sv. Cita ponižno in le po svojem stani nosila;
rajši je dala ubogajime, kakor bi bila na pre¬
drago oblačilo zapravila, ki se njenemu stanu ni
spodobilo, ker je vedla, da deklice z gosposkim
oblačilom tudi rade gosposke slabe navade, ne
pa čednosti posnemajo.

Hudobni so pravične vselej sovražili, in
ravno tako se je tudi Citi godilo. Družina njo
je čertila, celo gospod in gospa sta jo nekaj
časa zaničvala; alj ona je vse to Jezusu izro¬
čila, ki je bil tudi za nas zaničvan. Ker se
je pa lepo krotko, ponižno zaderžala, nobenega
razžalila, in vsim rada dobro storila, so njo po
tem vsi radi imeli in tudi ubogali, kedar jih je
posvarila. Osem in štirideset let je pri eni hiši
služila, ker je vedla, da si pogosto službe pre-
berati ni koristno , zakaj: „Goste službe dajo

redke suknje." — In kakor je lepo živela, je
tudi srečno umerla. Uboga je bila na zemlji,

1) Pridno.

137

alj zdaj je bogata v nebesih. — Ne jiši, ljuba
duša, pregrešnemu svetu dopasli, ampak le v ne~
lesa naj se povzdiguje tvoje serce. Ne bodi ža¬
lostna, ako boš zanicvana ; le k nebesom se ogle¬
duj in veselo zapoj:

Pregrešen svet me ne Štirna;

Pa tud’ ne maram jez za nja;

Le tam v nebesih je moj dom,
Kjer z J ezusom vesela bom.

v.

Poseben opomin deviškega živlenja.

Ako premisliš, ljuba deklica, lepo, sveto
živlenje božjih svetnic, tvojih prijatlic v nebesih,
in pogledaš, kako posvetne deklice v sedajnih
časih živijo, lehko očitno spoznaš, da se živlenje
zvestih Jezusovih služavnic, in pa živlenje po-
svetnenk loči kakor noč in dan. — Kaj si boš
izvolila: biti Jezusova, in po izgledi njegovih
svetnic živeti, ali biti posvetna, in za posvetnim
potegniti? Dvema gospodama ne moreš
služiti  ’): Jezusu, svojemu ženinu, in pregreš¬
nemu svetu dopasti ne moreš. Poslušaj, kako
lepo tebi sv. Janez piše, on čist in ljubezniv Je¬
zusov učenec: Nikar ne ljubi sveta, tudi
ne tega, kar je na sveti. Če kdo svet
ljubi, ljubezni božje v njem ni. Vse,
kar je pregrešnega na sveti, je nečisto
poželenje mesa, in lakomno, nevošli-
vo poželenje oči, in prevzetno z a d e r-
žanje napuhnjenega živlenja; in vse to

J) Mat. 6, 24.

139

ni iz Očeta, od Boga, ampak je tega
sveta. Svet pa preide, in vse njegovo
poželenje; le kdor voljo dopolni, ostane
vekoma *). Svet pomeni vse zapelive ljudi,
nevarne dobrote, grešno veselje, in tako blago,
ki naše serce od Boga na posvetno vleče in v
greh napeljuje. Ljubezn takih reci oslepi dušo,
in jo pogubi; zakaj, kdor svet ljubi, bo z svetom
konec vzel. Kdor ni z meno, govori Je¬
zus, je zoper mene, in kdo z meno do¬
brega ne spravlja, raznaša  2 ). Čigava
hočeš biti? Jezusova, ali služavnica tega sveta?

O ljuba deklica! bodi pridna Jezusova ov¬
čica : le usmilen Jezus je tvoj dober dušni pastir.
On, ki svetle zvezde kakor bele jagneta po vi¬
sokem nebi  pase, in jih lepo v širokem morji
napaja, on je tvoj ljubi pastir. Njega samega

si za svojega ženina izvoli, dokler v samiškem
ali Iedik stanu živiš; alj boš kdaj hotla v svet
zakon stopiti, naj tebi on skoz tvoje stariše,

predpostavlene in prijatle ženina zbere, ki po

njegovi sveti volji bo. Le tako boš gotovo

srečna.

Če pa nevesta Jezusova biti želiš, moraš
tudi živeti tako, da njegove čiste ljubezni vredna
boš. — Vzemi zatorej, in globoko si v serce
zapiši:

1) I. Jan. 2, 15 — 17. 2) Luk. 11, 23.

VI.

Pet zlatih naukov deviškega živlenja.

1. Hodi pogosto in vredno k spo¬
vedi in k svetemu obhajilu. — Posvetne
neveste želijo vedno ali ves čas z svojim ženi¬
nom biti; in koljkorkrat priložnost imajo, objišejo
se. Jezus, ženin tvoje duše, posebno v pre¬
svetem zakramenti resnega Telesa prebiva, in
tudi želi, da ga večkrat objišeš, ter te vabi
rekoč: »Pridite k meni vsi, ki terpite,

in ste obloženi, jez vas bom poživil T ).
Jez sim prava vinska terta, vi mladike.
Kakor mladika ne more roditi sama od
sebe, ako ne ostane na terti, tako tudi
vi ne, ako v meni ne ostanete. Kdor
ostane v meni, in jez v njem, on rodi
veliko sadu: ker brez mene ne morete
nič storiti 2 ).“ To se pa v svetem obhajilu
zgodi, kedar se skoz čisto spoved, živo obžal-
vanje storjenega greha in resnično pobolšanje
vredno pripraviš, in se pri njegovi sveti mizi

1) Mat. 11, 28. 2) Jan. 15, 1 — 5.

i

141

z njim skleneš; zakaj on sam govori: Kdor

zauživa moje meso, in pije mojo kri,
ostane v meni, in jez v njem ’).“

Ako se ženin in nevesta poredko objišeta,
se ne bota dolgo rada imela; umerla bo tudi tvo¬
ja ljubezn do Jezusa, če malokdaj k spovedi in
k svetemu obhajilu greš. Vsehnila boš v
dobrem, kakor mladika, ki jo bojo po¬
brali in v ogenj vergli  2 ). A.sako vredno
sveto obhajilo je svatovski ali ohcetni den ne¬
beške poroke za dušo, ki Jezusa živo ljubi. In
kakor rosa juterna cveteče rože omladi, še lepše
oživi vredno sveto obhajilo čiste duše, ki svojega
Jezusa v resnici ljubijo, in ga z živo vero pod
svojo streho vzemejo.

2. Jezusa svet spomin vedno ali
ves čas v mislih imej in njega nikolj ne
pozabi.  — Vsako jutro naj bo on perva misel
tvoja, da bo pervina mladega dne njemu posve¬
čena. Hitro ko ustaneš, se pokrižaj, in ga po¬
zdravi rekoč: Hvalen bodi Jezus moj, ki

sivarval me nicoj. Varji me še dones
hudega, da bom tebi zvesto služila.  —
Vsak večer, preden se uležeš, pokrižaj se, in
njemu se priporoči rekoč: Ljubi Jezus! lepo

te zahvalim za dobrote vse, ki sem do¬
nes jih od tebe za dobil a. Tudi  noč  pri-
hodno ne zapusti me, in odpusti meni,

1) Jan. 6, 57. 2) Jan. 16, 6.

142

kar sim pregrešila. Daj mi sladko spat,
jutro zdravi ustat, in spet veselo jit’ na
svoje delo. — Tako boš vsak dan s Bogam
začela, in srečno* s Bogam nehala.

3.  Skazuj očitno svojo ljubezen k
Jezusu, in se njega pred ljudmi ne
sramuj. — Posvetna nevesta nosi vidno
znamnje svojega ženina, perstan na roki, da
ne pozabi, komu se je obljubila. Perstanov
tebi nositi potreba ni, zakaj znamnje ljubega

Jezusa je tebi vsak križ, ki ga na polji vidiš,
in te pomni na njega, ki te je na križi odre¬
šil. Kedar memo križa greš, vselej glavo
nagni in pozdravi Jezusa rekoč: Molim

tebe, križan Jezus, in te častim, ker
skoz tvojo sme rt na križi bit zveli¬
čana želim!  — Vsaka posvečena cerkev
je njegova hiša, ki te na njega opominja. Ke¬
dar memo hodiš, v cerkuv stopi, in kleče
pozdravi svojega Izveličarja. Ako pa v cerkuv
ne moreš, pred vratmi svoje pozdravlenjc
opravi. — Koljkorkrat slišiš v jutro zgodaj

juternico, ali o poldne angelsko češenje, večno
luč ali večernico zvečer zvoniti, spomni se, da
je to njegov glas, ki kliče, da bi njega ne
pozabila, ampak vredno njega počestila, in
Marijo, njegovo ljubo mater. Le gredoč po¬

križaj se, in odmoli angelsko češenje; tako
boš svojega ženina, vsmilenega Jezusa lepo
darovala.

143

4. Rada božje nauke premišluj,
in svoje serčne želje le k nebesom
povzdiguj. — Nar slajši veselje posvetna
nevesta  ima, od svojega ženina slišati ali kaj
lepega brati. Vsako nedelo in zapovedan praz -
nik tudi zlato priložnost ti imaš v sveti božji
hiši veliko lepega brati.

Zatoraj naj bojo pridige in keršanski
nauki tvoje nar veči veselje. Kdor je iz
Roga, besedo božjo posluša  l ). — Na¬
mestniki božji so prijatli tvojega ženina; on
jih pošilja tebi svojo voljo oznanovat, tebe opo¬
minjat, k sebi vabit in tebi kazat pravo pot.
Če njih rada ne poslušaš, tudi Jezusa ne lju¬
biš. — Kedar v spomladnem ali vigredncm
jutri ljubo sonce rožice posije, veselo pridne
bucelice ali čebelice na polje letijo po razcve-
tenih rožicah sladkega medu nabcrat: vsaka

nedela in svet praznik je tudi za tebe lepo jutro
dušnega živlenja.

Jezusov nauk je sonce tvoje, vsaka pri¬
diga in keršanski poduk je žlahtna rožica,
od katere naj duša tvoja sebi medu nabera
za večno živlenje. — Alj še ob svetih dneh
lepega časa več imaš, o ne praznuj 1 Moli ali
beri dobre in svete bukvice; skoz nje on tebi
piše, in njegov duh z tebo govori. — Tvoje
veselje naj bo, se v tovaršijah od božjih reči

1) Jan. 8. 47.

144

pogovarjati, ki si jih v cerkvi slišala ali v

kakih bukvicah brala. Nespodobne pogovore
svojih tovaršov in tovaršic pa, kakorkolj moreš,

v lepo oberni, da se Bog razžalil in bližni

pohujšal ne bo.

5. Skerbi za svoje tovarse in to¬
varšic e, k dobremu opominjaj in hu¬
dega  var  vaj  jih. — Nevesta, ki svojega
ženina ljubi, tudi za njegovo žlahto skerbi.
Vsi smo ene žlahte, otroci Očeta nebeškega:
tvoji tovarši in tovaršice so tudi bratje in
sestre Jezusa, ženina tvoje duše. Če njega

ljubiš, tudi za nje skerbela boš. — Ako vidiš,
da kaka deklica tvojega znanja v pregrešni
nevarnosti je, in začne slabo živeti, ne pusti
je po nevarnem poti hoditi. Lepo po sa¬
mem njo posvari; in če tebe uboga,
si svojo sestro pridobila. Ako pa na
tebe ne por a j ta, še eno privzemi, ka¬
tero spoštuje in v pričo nje zopet
svojo sestro  p.osvari. Če pa tudi to
ne pomaga, povej pred posta v lenim,
katerim je v skerbi: starišem, rednikom, go¬

spodarjem, ali tudi dušnim pastirjem, naj
njo oni posvarijo. Ako pa tudi teh slu-
šala ne bo, nobene obhoje več z njo
ne imej,  da tudi tebe ne pohujša; zakaj
taka je terdovratna, očitna grešnica  *).
To tebe Jezus, tvoj ženin, uči. — Ne po-
rajtaj, ako te ravno tvoja posvarjena tovaršica

1) Mat. 18, 15 — 17.

145

za <o sovraži, ali tudi preklinja; tvoj Jezus bo
tebe za to blagoslovil ali požegnal. Ako bo
kdo med vami od resnice zajšel,  go¬
vori sv. Jakop, in ga bo kdo nazaj verni 1,
ima vedeti, da, kdor grešnika ali g r e š-
nico od njegove pregrešne poti verne,
reši njegovo dušo s m er ti, in pokrije
grehov veliko število — Kedar pa vidiš,
da se ktera tvojih tovaršic pregreši, ali hudo
pade, ne potisni nje v globočino: ne posmehuj
se ji, slabega od nje brez potrebe ne govori.
Greh sovraži, ali grešnico ljubi! Le žaluj, in
moli za njo, da bi Jezus svoje zgubljene ovčice
nikdar ne zapustil. Pomagaj ji kar in kakor
zamoreš, da se poboljša. To je na tem sveti
angelsko delo. O naj bi deklice tak lepo ena
za drugo skerbele, kako veselo in srečno bi
v pravi prijaznosti in ljubezni časno in večno
živele!

4  Glej, poštena keršanska devica, tako se
Jezusu zvesto služi! Hudoben svet te bo so¬
vražil, ako posvetno, kakor druge, ne živiš.
Razberzdani možki te boje za tercaljko imeli,
zapeljane ženske te bojo obrekovale, in uprašale
rekoč: „Alj hočeš topla v nebesa jiti ?“

Pa ne porajtaj na vse to; saj se je tudi
Jezusu tako godilo, kar je vsem svojim pred-
povedal, ter je djal: Ako vas svet sovraži,

vedite, da je mene poprej k-o vas so¬
vražil  2 }. — Veseli se za Jezusa del zanič-

1) Sv. Jakob 5, 19, 20. 2) Jan. 15, 18.

Devištvo. Ib

146

vana biti, in bodi dobrim ženam podobna, ki so
Jezusu do konca zveste ostale, tudi pod njego¬
vim križem stale, kedar so njega, razun Janeza,
vsi drugi prijateli zapustili. Zatorej se je pa
tudi Jezus dobrim dušam po ustajanji pervič pri¬
kazal in jih razveselil. — Hitro se bo tvoja
žalost v veselje premenila; in oni, ki se tebi
smejijo, bodo žalovali rekoč: Te so, ktere

smo nekdaj zasmehvali, in v zasramliv
pregovor imeli. 31 i neumni smo njih
življenje za nespamet imeli, in njih ko¬
nec za nečast: glejte kako so zdaj pri¬
štete med božje otroke, in njih del je
med svetniki ').

1) Modrost 5 , 3  — 8.

VII.

Deviški venec.

(Krancel.)

Iz sedem zla h n ih rožic dekliškega
stana Jezusu spleten.

Po nekih krajih deklice navado imajo, o
svetih nedelah in praznikih v poletnem času po¬
dobo križanega Jezusa z rožicami venčafi ali
krancljati, za to, menim, da bi njemu skazale
svojo ljubezen. Lepa sega je to, če se le greh
pri krancljarii ne dela, in deklice tako živijo, da
so vredne Jezusu vence plesti. Ali še lepši ve¬
nec Jezusu spletati iz rožic, ki po leti in po
zimi cvetijo, in ne obletijo vekoma, se keršan-
ska deklica uči, iz sedem svetih rožic deviških
čednosti. — Skoz terdno naprejvzetje jih boš sa¬
dila, z serčno molitvijo polivala, da bojo v tvo¬
jem poštenem zaderžanji lepo cvetele. — Poklekni
zatorej , keder utegneš v cerkvi, ali pa doma
pred podobo Jezusovo, in iz živega serca reci:

10 *

148

Molitev

in obljuba keršanske device.

Usmiljeni Jezus, ti ljubi ženin čistih duš!
vzemi dones majhen dar mojega serca, ki tebe
vredno ljubiti želi. Vsaka nevesta svojemu že¬
ninu lepo veselje storiti jiše; to tudi jez želim.
Kaj pa bi tebi dala, ženin duše moje, da bi tebi
dopadlo?

Sedem nebeških rožic svetih deviških čed¬
nosti hočem zasaditi v serce svoje, z njimi lep¬
šati prebivališe tvoje, in skerbeti, da se nobena
ne posuši, da čednost, ki tebi dopade, v mojem
sercu ne umerje.

1. Perva rožica naj bo bela lilija,
podoba čiste nedolžnosti.  Pri svetem
kerstu sem njo od tebe moj Jezus dobila, Marija
meni jo izročila; zatorej hočem sveto nedolžnost
skerbno varovati, kakor svoje oko. Vsake prilož¬
nosti se bom zognila, v slabe tovaršije ne ho¬
dila, nespodobnih pogovorov in zapelivega pri¬
lizovanja ne bom poslušala, z možkim spolom
se ne pečala, svoje oči varno ohranila, v vsaki
nevarnosti klicala tebe bom na pomoč. —
O sveta nedolžnost! bodi lepota mojega serca,
in oblačilo mojega telesa, naj da bom z čistim
sercem gledala svojega Boga. — Oče, ti Bog
mojega življenja! odverni od mene spačene želje,
naj da nečistost v meni gospodarila ne bo.

2. Druga roža mojega serca naj bo
modra vijolica, ki le na skrivnem ra-

149

da cveti, z zla h n im duhom svoj kraj
napolni, ona ponižnosti zala, čedna
podoba. Ne bom se štimano nosila, ne pre¬
šerno med ljudi hodila, ne sama sebe hvalila,
drugih ne zaničvala Mlado lice kakor roža
ocveti, lepo oblačilo pregrehe zakriti ne more.
Če bi ravno mene posvetni ljudje hvalili, za
meno gledali in hodili, saj bi za to vender
boljši ne bila, lehko pa slabši. — Lepo pohlevno
hočem živeti, se brez potrebe ne pogovarjati,
s posvetnimi ljudmi se ne znaniti, samo sker-
beti, da tebi dopadem, in pa dobrim, poštenim
ljudem. Za vso posvetno lepoto in dobroto ne
maram, ker le tebi dopasti želim.

3. Tretja roža čednosti moje naj
bo zelen rožmarin, pobožnosti ali bo¬
gaboječnosti živa podoba.  — Poslušati
hočem, o Jezus, zvesto nauke tvoje, kakor
Marija, Marte sestra, ki je pri tvojih nogah
sedela; rada moliti, prav pogosto vest izpra¬
ševati, skerbno čuti, da v pregrehah ne za¬
spim. Kakor modre device hočem vedno pri¬
pravljena biti, kedar me k sebi zaklical boš.
Skerbeti hočem za to, kar tebi dopade, ne pa
zapelivim možtvom tega sveta, da si bom nar
bolj del izvolila, ki meni nikdar odvzet ne bo.

4. Šterta roža moja naj bo ž 1 a h e n
nagelc, (klinčec,) drage pridnosti lepa
podoba.  Rada bom ubogala stariše svoje, tud
gospodarje in gospodinje, kedar ti meni to za¬
poveš, naj da bom v svojem živlenji tvoj dober

150

duh. — Pridno in zvesto hočem delati, ne le
na videz zavolj plačila, saj bos ti enkrat moj
večni plačnik.

Rada ko Marta bom drugim postregla, sebi
prifergala, ubožčekom dala; enkrat boš meni vse
to povernil, kedar veselo meni porečeš: „Bla-

gor tebi, dobra in zvesta dekla, ker si bila
v malem zvesta, hočem te črez veliko postaviti,
pojdi v veselje svojega Gospoda.“

5. Peta rožica m oj ega življenjasiva
potočnica, zadovoljnosti lepa podoba,
naj  bo. — Veselo hočem v tem stanu živeti,
v katerega si mene postavil; saj je le on za
mene nar boljši, ker si ga meni ti sam izbral.
Tudi s slabej živežem, s slabši jedjo hočem za
dobro vzeti, saj le en časek na zemlji živim.
Gosposkega ali prevzetnega oblačila sebi omišlo-
vala ne bom, imenitnih služb tud ne jiskala, ker
so one sploh bolj nevarne, kakor pa miren kme-
tovski stan. Ne bom se vadila mehko živeti,
ker razvada nar več ljudi nesrečnih stori.

Le v nebesih so moje želje, tamkaj jišem
svoje veselje, le gor na nje pogledvala bom.
*Kjer je moj zaklad ali šac, naj bo tudi moje
serce.“

6. Šesta rožica naj bo rudeča vert-
nica ali gartroža, p o t e r p e ž I i v o s t i vi¬
den spomin.  Križe in težave bom voljno
nosila, ki nam v nebesa pomagajo. Tudi moj
Jezus ti si moral terpcti in skoz terpljenjc
v svoje veličastvo jiti, zakaj bi ne tcrpela greš-

151

niča jez? — Ne bom se jezila, ne preklinjala,
tudi ne hudo z hudim povračevala, ker me ti
lepo pohlevno biti učiš. Po poti terpljenja bom
voljno za tebo hodila, ker mene za sebo vabiš,
ter govoriš: Kdor hoče za meno priti, naj svoj

križ zadene, in hodi za meno; naj da, kjer si
ti moj Izveličar, tudi jez tvoja služavnica bom.

7. Sedma roža čednosti mojega
serca naj vesela sončnica bo, podoba
božje ljubezni.  Kakor se ona za svetlim
soncem ozira, pogleduje in obrača, hočem tudi
jez gledati samo za tebo.

Nečisti ljubezni v serce svoje ne dopustim;
sam ti, Jezus moj, v njem prebivaj! Možkega
spola ne poželim, in nočem nobenega poznati,
dokler tvoja sveta volja ni. »Glej, jez sem
dekla mojega Gospoda; naj se meni po tvoji
besedi zgodi." — Le samo eno te prosim, le
samo eno želim; naj tebe vekoma ljubim, ker
si tudi mene ti ljubil, prej ko sem tebe poznala.

Te sedem rožic mojega serca vzemi,
o Jezus, naj bojo tebi prijeten dar! Z timi čed¬
nostmi hočem lepšati svoje življenje, iz teh
rožic tebi deviški venec spletati, dokler boš
enkrat Ženin moj, meni za njega krono življenja
večnega dal; ki živiš in kraljuješ z Bogom
Očetom in z svetim Duhom vekoma. Amen.

VIII.

Jnterni izdihleji in molitve.

Kedar se zbudiš, pokrižaj se in reci:

Bog, moj Bog! tebi se zbudim, in te lepo
zahvalim, da še živim. Čast in hvala bodi Bogu
Očetu, in Sinu in sv. Duhu sdaj in vekomaj.
Amen.

Ne poležavaj , ako si zdrava, in hitro ustani, rekoč:

Jezus! moj usmiljeni Jezus, ki si za mene
umeri, in veselo spet od smerti ustal! Varval
si me nicojšno noč, varji me še donašni dan,
in pomagaj mi, da bom v vsili rečeh zvesta
služavnica tvoja.

Ne hodi razgalena *) med ljudi, ampak hitro in pošteuo se

obleci, rekoč :

Obleci me, o Gospod! z oblačilom nedolž¬
nosti, in z oblačilom svete čednosti; naj ne
dopadem pregrešnemu svetu, ampak le tebi, svo¬
jemu Bogu!

Kedar se umivaš, izdihni iz globočine svojega serca, rekoč:

1) Kazgarana.

153

\

Operi me, o Bog, v svoji milosti, in očisti
mojo dušo vsih pregrešnih madežev, naj bode
bela bolj kakor sneg, da z čistim sercem tebi
služim.

Kedar si glavo opletaš, pošteno si jo opleti, in reci:

Dobrotlivi Jezus, za mene s ternjem kro¬
nan in zasramvan! daj mi pravično pamet, naj se
tako nosim, da si bom nebeško krono zaslužila,
in jo pri tebi v nebesih nosila vekomaj. Amen.

Če utegneš, poklekni zdaj, povzdigni serce in roke, ter reci:

Oče, ljubi Oče! glej tvoje dete pred tebo
kleči, serce in roke k tebi derži, in te pohlevno
prosi: ozri se milo na mene svojega otroka, in
zasliši moje juterne hvale ponižen glas. — V tvo¬
jih rokah sem spala, v tvojem imenu ustala,
v tvoje svete roke se tudi dones izročim. Saj
veš, česar mi je dones nar bolj potreba; daj mi,
kar tebi dopade, in bo za mene prav. Vselej in
v vsih rečeh izidi se tvoja sveta volja.

Jezus, moj usmileni Jezus, preljubi ženin
duše moje! ne zapusti me dones služavnice svoje,
in varji me, da ne bom tebe razžalila, ne tebe
zapustila, ki si moj dober pastir. Tvoja roka
naj me vodi, da v hudo ne zajdcm: tvoja roka
naj me brani, da sovražnikom v roke ne pridem;
naj po tvojih svetih naukih zvesto živim.

Sveti Dtdi, tažej (troštar) moje duše! daj
meni dones svojo milost in pomoč. Kakor sc

154

mlada zarja črez hribo in doline milo razliva, in
zlato sonce vse stvari razvedi, naj se tudi črez
mene razlije tvoje posvečujoče gnade zveličan-
ska luč, da bom spoznala in storila vse, kar je
prav, in se vsega hudega varvala, ki tebe žali.
Naj pogasnejo vse hude želje v mojem sercu, po¬
tihnejo naj vsi slabi pocutki v mojem životu, da
bode moje telo cisto in vredno tvoje prebivališe.

Bodi češena in hvaljena presveta Trojica.
Bog Oče, Sin in sveti Duh, v treh peršonah en
sam Bog, zdaj in vekomaj. Amen.

Priporoči se Marii devici, rekoč:

O vsih devic devica: Marija moja mati!

bodi moja prošnica, jez pa tvoja vredna hči:
naj da bom Jezusu zvesto služila, in se v nebe¬
sih pri njem z tebo veselila. Amen.

Priporoči se angelu varhu, in reci:

Moj zvesti angel varh, vodi me dones po
poti resnice in pravice, ki v nebesa pelja. Opo¬
minjaj me, da v nevarnosti ne zajidem; podpiraj
me, da v skušnjavah ne padem; naj da ne bom
na Boga pozabila, ampak terdno za teboj hodila
k svetim nebesom na Očetov dom. Amen.

Zdaj moli apostolske Vero, po tem Oče naš, in Češena si
Marija.

Ako ne utegneš vsega tega moliti, moli koljkor zamoreš,
potem pa stori dober namen, rekoč:

155

V imenu božjem hočem doncs svoje dela
začeti, vse pridno in zvesto storiti, vse težave
voljno poterpeti, ker je božja volja tako; vse
naj k božji časti bo. — Varvala se bom z božjo
pomočjo vsakega greha, posebno pa, katerim sem
nar več nagnjena (pomisli, katerega greha se ti je nar
bolj varvati).

V hudo tovarsijo doncs ne bom hodila, in
če me sreča, bom se nje skerbno zognila; vsako
skušnjavo terdno premagala bom. Bog je s me¬
noj; kdo bo zoper mene. Bog mi pomagaj! Amen.

Po tem se poškropi, in pojdi veselo na svoje delo.

IX.

Posebni izdihleji črez dan.

Kedar delo začneš, reel:

Bog, moj večni Gospodar! ti mi daš to
delo; k tvoji časti storim ga zvesto in veselo.
Le po tvoji sveti volji vse storiti prav želim, in
se večnega plačila tam v nebesih veselim. Vse
k veči časti božji! Amen.

Kedar delo dokončaš, izdihni:

Moje delo je storjeno, tebi Oče, izročeno;
sveti žegen delu daj, men’ pa enkrat sveti raj.
Amen.

Pred jedjo se pokrižaj, moli Oče naš, in po tem reci:

Blagoslovi (požegnaj), večni Oče! svoje
dare in nas, da jih bomo zauživali k tvoji hvali
vsaki čas. Po Jezusu Kristusu, Gospodu našem.
Amen.

Po jedi se pokrižaj, in reci:

Hvaljen bodi večni Bog za dobrote svojih
rok, ki smo jih zaužili. Ljubi Oče! prosimo

157

te, vse potrebno daj nam še, vselej se nas
usmili! Po Jezusu Kristusu, Gospodu našem.
Amen. Oče naš i. t. d. Cešena si i. t. d.

Kedar uro slišiš, izdihni:

Bodi hvaljen, večni Oče, vsako uro, vsaki
čas. Zdaj in na posledno uro, Oče, usmili se
čez nas! Amen.

Kedar obhajat grejo, poklekni, Jezusa pozdravi, in reci:

Jezus! ti zdravje bolnikov! daj bolnemu
svojo pomoč, naj mu bo srečno ozdravit’, ali
pa umreti mogoč. Daj njemu vredno prijeti
tvoje presveto telo, da mu bolezn ne k smerti,
ampak v zveličanje bo. Amen.

Kedar slišiš merliču zvoniti, reci:

Bog se usmili verne duše, ki je z tega
sveta šla; daj ji, da bo tam v nebesih svet’ga
raja uživala. Oče naš i. t. d. Cešena si Ma¬
rija i. t. d.

Bog ji večni pokoj daj, in večna Inč ji
sveti naj! Naj počiva v miru! Amen.

Ako se v malem pregrešiš (velikega greha se varji ko smerti),
le hitro izdihni:

Oče! zopet sem grešila; oh, kako je meni
žal! Saj boš meni gnado dal, da ne bom več
tebe razžalila. Bog bodi milostiv meni ubogi
grešnici! Amen.

Kedar memo cerkve greš, v kateri je presveto rešnje Telo,
desno koleno pripogni, in reci:

Oh, bodi eešeno in hvaljeno Jezusa rešnje

Telo v presvetem zakramentu! Kedar prebivaš

158

vas med nami ti, naj tudi živimo v tebi mi,
zdaj in vekomaj. Amen.

Ako presvetega resnega Telesa v eerkvi ni, z glavo se pri¬
kloni , rekoč:

Bodi česen večni Bog v svoji sveti hiši;
tukaj prošnje vsih otrok, ljubi Oče, usliši: En-

.krat nam pa priti daj v večno hišo, v sveti
raj! Amen.

Memo križa gredoč, glavo nizko pripogni, rekoč:

Križani Jezus! tebe molim in te častim,
ter skoz tvojo smert na križi bit’ zveličana želim.

Memd podobe Marije device grede, glavo pripogni, rekoč:

Počešena bod kralica, božja mati in de¬
vica: O Maria, pros’ za nas zdaj in posle¬

dnji čas!

Memo podobe- svetnika alj svetnice glavo nekoljko pripogni,
in reci:

Bodi pozdravljen-a sveti-a I. izvoljen-a
božji-a svetnik-ca! bodi vselej ti pri Bogu
naš-a mogočen-a prošnik-ca!

Memo britofa (pokopališa) gredoč, reci:

O Gospod! vsim vernim dušam večni po¬
koj daj. Naj počivajo pri miru, večna luč jim
sveti naj! Srečno nam daj vsim zaspat, enkrat
pa veselo vstat k večnemu življenju. Amen.

X.

Večerne molitve in izdihleji.

Kedar sonce zahaja in se začne raračiti, reci:

Dan se je nagnil in začelo se je mračili,
spet je en dan mojega življenja pri kraji, spet
sem en dan bližej smerti, bližej večnosti, srečne
ali nesrečne! Oče nebeški, naj bo donašni dan
k tvoji veči časti in k mojemu zveličanju dokon¬
čan! — Kedar se bo približal hladni večer mo¬
jega življenja, in bo ljubo sonce ugasnilo pred
mojimi očmi, naj meni sveti večna luč tam
v deželi očetovi, kjer ni nobene noči, ampak
kjer izvoljeni v večni svetlobi prebivajo. Amen.

Kedar angelsko češenje odmoliš, spomni se vernih dnš v vicah,
in reci:

Bog jim večni pokaj daj, večna luč jim
sveti naj; v miru naj počivajo vsi verni mertvi.
Amen.

Kedar se ležat spravljaš, poklekni in moli:

Oče nebeški! glej, tvoje dete na svojih
kolenih pred tebo klečim, svoje roke k tebi

160

povzdignem, in te iz celega serca zahvalim za
vse dobrote, ki sera jih vse svoje žive dni od
tebe prijela, posebno pa za te, katere sem do-
nes zaužila.

Lehko je dones poslednji večer mojega
življenja na svetu! — Kaj bo za mene, če me
nicoj na rajtengo k sebi pokličeš? — Ljubi Oče!
daj mi hvaležno spoznati, kaj sem posebnega
dones od tebe prijela, da se tebi vredno zahva¬
lim; — pokaži mi pa tudi, v čem sem tebe
dones razžalila, da svoje grehe objokam, tebe
za odpušanje prosim, se poboljšam, in enkrat
na sodbi usmiljenje najdem.

Pomisli zdaj posebne dobrote, ki si jih -»prijela; srečo, ki si
jo imela, in se zahvali, rekoč:, i,

Moja duša hvali Gospoda, in vse, kar je
v meni, hvali njegovo sveto ime. Hvali Gospo¬
da moja duša, in ne pozabi njegovih dobrot! —
Hvalite Gospoda z menoj vsi izvoljeni božji
v nebesih, vse stvari na nebu in na zemlji
hvalite Boga! Velike reči je meni storil, on,
ki je mogočen in sveto njegovo ime.

Čast ir; hvala Bogu i. t. d.

Zdaj pobaraj svojo vest posebno za sedem reči:

1. Kako sem kaj dones molila?

?. Sem rada zvesto delala in svoje dolžnosti
dopolnila?

3. Ali sem komu kako škodo naredila?

4. Sem kaj gerdega mislila, ali poželjela, al 1
gledala?

5. Ali sem v kaki hudi tovaršii bila, kaj hu¬
dega storila?

161

6. Kako sem dones dopolnila, kar sem obljubila;
se poboljšala ali pohujšala?

Zdaj na persi terkni in izdihni:

O Gospod! bodi mi grešnici milostiv, in od¬
pusti mi vse moje grehe, ktere vem, in klerih
ne vem. Saj nočeš, da bi jez grešnica umerla,
ampak da se k tebi povernem in večno živim. —
O moj Jezus! prosim te za tvojih svetili pet ‘ker-
vavili ran, ne daj, da bi v svojih grehih zaspala.
Milo jih objokam, se jim odpovem, in tebi terdno
obljubim svoje življenje poboljšati, da bojo tudi
nebeški angelji mene veseli. O moj Jezus! duh
je scer voljen, alj slabo je moje meso; daj meni
svojo milost in pomoč. Čuti hočem in moliti, da
v skušnjavi ne padem.

O  Marija, mati božja! bodi moja usmilena
mati, in prosi za me, da pri Bogu usmilenje
najdem.

Moj zvesti angelj varh! prosi za mene in
varji me, da se zopet ne pregrešim.

Vsi svetniki in svetnice božje! prosite za
me, da sc prav spokorim, in srečno k vam
v večno zveličanje dojdem. Amen.

Večerni blagoslov ali žegen.

Preden se v posteljo podaš, se poškropi in pokrižaj, rekoč:

Blagoslovi (zegnaj) me Bog f Oče, ki me
je ustvaril, Bog f Sin, ki me je odrešil, in Bog
Devištvo. H

162

sveti -f- Duh, ki me je posvetil. Milost in pomoč
presvete Trojice, ljubi mir Gospoda našega Je¬
zusa Kristusa, moč njegovega bridkega terpljenja
in smerti naj nad menoj prebiva, in me vsega
hudega varje na duši in telesi.

O sveti Bog! sveti močni Bog! sveti močni
neumerjoči Bog! usmili se me, in ovarji me nagle
smerti. Tvoje vsegamogočno varstvo naj nad
menoj budi, tvoja vsegamogočna roka naj me
brani, in odverne vse vidne in nevidne sovraž¬
nike, ki me zalezujejo. Tvoja luč naj mi sveti,
da večne smerti ne umerjeni. V tvoje roke,
o Gospod, izročim svojo dušo. O Jezus! tebi
živim, o Jezus! tebi umerjem; o Jezus! tvoja
sem živa in mertva. Amen.

I

Kedar se slačiš, izdihni:

O Gospod! daj mi sleči starega človeka:
pregrešno poželenje in hudobne navade, naj vse
hudobno vselej v meni zaspi, in se nikolj več ne
zbudi, kar tebe žali. Amen.

Ako si trudna, in ne moreš veliko moliti, pred posteljo po¬
klekni, se pokrižaj in reci:

O moj Bog! ki si me varval donašni dan,
varji me še nicojšno noč vsega hudega na duši
in telesi.

Zahvalim te za vse, kar sem dones zau¬
žila, odpusti mi, če sem tebe razžalila. Daj
meni in vsem, za katero sem dolžna moliti,

163

sladko spati, jutri zopet zdravim ustati, in jiti
veselo spet na svoje delo. Amen.

Oče naš i. t. d. Češena si i. t. d. Verjem i. t. d.

Bodi po noči sramožliva v postelji, posebno če s tovar-
šico ležiš. Ne stori in ne dopusti, česar bi te pred poštenimi
ljudmi sram bilo, Bog vse vidi, Bog vse ve.

Juterne, podnevne in večerne molitve je dobro z glave
znati, da se lehko vselej in povsodi tudi brez bukvic opravijo.

11 *

XI.

Mašne molitve.

Kedar v cerkev stopiš, poškropi se, rekoč:

Z nebeško roso o Gospod! poškropi me,
vsih mojih grehov omij me, da spodobno v tvojo
hišo stopim, in z čistim sercom tebi služim.
Amen,

Pred sveto maso.

Ako utegneš, premišluj posebno dve reči:

1) Jezusa na gori Kalvarji, koljko je iz ljubezni za nas terpel,
in kako na križu umeri:

2) Jezusa na altarji v presvetem resnem Telesu, kako je pri
zadni večerji daritvo ') svete maše postavil, in kako iz lju¬
bezni do nas med nami prebiva; ter skleni, kar si za vse
to njemu dolžna,. in moli:

Jezus božji učenik, odrešenik in zveličar
moj! kako močno si me ljubil, da si iz nebes na
zemljo prišel, mene zveličat. Iz ljubezni si na
križu za mene umeri, in svojo resno kri prelil.
V večni spomin svoje ljubezni si pri zadni ve-

1) Ofer,

165

čerji nekervavo daritev svete mase postavil, naj
bi se tvoja daritev na križu v sv. cerkvi vedno
ponavljala, in jez nikdar ne pozabila, koljko si
mene ljubil, prej ko sem tebe poznala. Oh, daj
mi zdaj žive vere pravo luč, in goreče ljubezni
živo moč, da bom z hvaležnim sercom to darit-
vo svete maše s tvojim mašnikom tako '/redno
obhajala, kakor si nam jo k svojemu spominu
obhajati zapovedal. Amen.

K začetku sv. mase.

Kedar mašnik pred altarjem moliti zažno.

V imeni Boga f Očeta, in Si j* na, in sve¬
tega f Duha pristopim tudi jez z božjim namest¬
nikom k tvojemu altarju, tebe, neskončno usmilen
Bog, spodobno častit, za vse prijete dobrote
hvalit, in še za prihodno prosit, kar mi je na
duši in telesu potrebnega; posebno odpušanje
grehov.

O nar svetejši Bog! kako bom jez grešna
stvar obstala pred tvojim obličjem? Z ponižnim
in ujokanira sercom se pred tebo obtožim in
spoznam, da sem velika grešnica. Moji grehi,
moji grehi, moji preveliki grehi! Prosim vender
in skoz prošnjo Marije vselej device, vsih svet¬
nikov in svetnic terdno zaupam, da mi boš vse
grehe odpustil, in me vredno storil, tebi to nar
svetejši službo, in edino dopadljivo daritev spo¬
dobno opravljati. — Oče usmiljenja, in Bog vse¬
ga tolaženja (tro.šta), usmili se nas!

166

Gloria ali slava Bogu.

Česen in hvalen bodi Bog v nebesih in na
zemlji; sreča in mir ljudem, ki so dobre, Bogu
udane volje. — Molimo te, častimo te, in hva¬
limo za vse, edino trojni Bog, ki si vse časti
in hvale vreden. Oh, naj te hvali in cesti, vse
karkolj živi v nebesih in na zemlji. Čast in
hvala Bogu Očetu, i. t. d.

Premišluj, kako so angeli pri rojstvu Jezusovem Bogu
slavo peli, kako pa grešniki Jezusa čertili ‘), in preganjali.

Molitev.

Kedar mašnik na moški strani molijo.

Vsegamogočni večni Bog! usliši molitev
svoje svete cerkve, katero tebi zdaj skoz tvo¬
jega mašnika v svete nebesa pošilja. Usmili se
naše duhovske in deželske gosposke, da nas po
tvoji sveti volji vlada (viža). Daj nam svojo
milost in pomoč, vse storiti, kar nam zapoveš,
in vsega se varvati, kar nam prepoveš. Daj
nam tudi vsega, česar potrebujemo za dušo in
telo. In ker sami uslišani biti nismo vredni, se
s vsimi svetniki in svetnicami sklenemo, ter tebe
nebeški Oče, za vse to ponižno prosimo, po
Gospodu našem Jezusu Kristusu, tvojem Sinu,
ki s tebo živi in kraljuje v edinosti svetega
Duha, Bog od vekomaj do vekomaj. Amen.

Premišluj zdaj, kako Kristus na oljski gori moli, in tudi
nas opominja čuti in moliti.

1) Sovražili.

167

Berilo ali list.

O Bog, ti večna resnica in modrost! ki
se nam svojim otrokom že skoz stvarjene reči
spoznavati dajaš, posebno pa v bukvah svetega
pisma svojo voljo razodevaš; oh daj mi vselej
spoznati vse, kar je prav, pa tudi v djanju
storiti, kar tebi dopade.

Sveti Duh, ki v svetih pismih z nami go¬
voriš, nas pravično in bogaboječe živeti učiš,
razsveti moj um ') in podpiraj mojo voljo, da
bom vse svoje dni po poti resnice in pravice
hodila. Amen.

Ako utegneš do sv, Evangelja le to resnico premišluj!

Iz bukev modrosti. 4, 1 — 3,

„0 kako lep je čist rod, kateri se v čed¬
nosti sveti, zakaj njegov spomin je večen, ker
pri Bogu in ljudeh hvalo ima. — On nosi, ko
premagovavec, večno krono, ker je plačilo za
•vojskovanje za čistost zadobil. Hudobnih rodo-
vita množica pa ne bo za nič, in prešestno
zasajenje ne požene globokih korenin, tudi nima
terdnega debla.“

Iz lista sv. Pavla I. na Tesalon: 4,3 — 6.

To je volja božja, vaše posvečenje, da so
zderžite nečistega djanja, da vas vsak ve svoje
telo ohraniti v svetosti in časti; ne po gnanji
p želenja, kakor neverniki, kteri Boga ne
poznajo.

1) Pamet.

168

E v a n g e 1 j.

Kodar se bukve preložijo in mašnik na žensko stran stopijo.

V imeni Boga f Očela, in Si j  na, in
Svetega f Duha, ustanem poslušat vesel glas
božjega kraljestva. Jezus nam ga je iz nebes
na zemljo prinesel, da nas uči na tem svetu po¬
šteno in veselo živeti, po smerti pa srečno
v večno zveličanje priti.

Iz evangelja sv. Matevža 5.

Jezus je odperl svoje usta in je učil, re¬
koč: „Blagor ’) jim, ki so čistega serca; ker

oni bojo Boga gledali. —• Blagor mirnim, ker
bojo otroci božji imenovani. Blagor vam, kedar
vas bojo kleli in preganjali in vse hudo zoper
vas govorili zavolj mene; veselite sc, in od ve¬
selja poskakujte, zakaj vaše plačilo je obilno
v nebesih."

Po tem svetem evangeljskem nauku hočem
živeti In umreti, ter sem pripravljena tudi dati
svoje življenje za nja.

Vera.

Verjem v Boga Očeta i. t. d. Vse, kar
je Bog razodel in nas, sveta mati katolška cer¬
kev vervati uči, hočem za večno resnico prave
zvelieanske vere imeti, v tej sveti veri živeti
iti umreti. O moj Bog! poterdi me v tej sveti
pravi veri, povzdigni moje upanje, užgb v meni

I) Izvclieani so.

169

gorečo ljubezen, in pomagaj mi, da, kar verjem,
tudi v djanji pokažem. Amen. '

Premisluj Jezusa, kako je bil vjet, v terpljenje in smert
peljan za naše odrešenje.

Darova n j e D.

Kedar se pozvoni, in raašnik kelih odkrijejo.

Sveti, večni Bog-, Oče nebeški! jez tvoja
uboga, revna stvar, sklenem vse svoje misli in
želje s tvojim mašnikom , in lebida:ujem te tvoje
dare, kakor tvoja sveta cerkev želi; v zahvalo
za vse prijete dobrote, v odpušanje grehov, za
vse žive in mertve, ki potrebujejo tvoje milosti
in pomoči.

Oh, kaj bi srota tebi dala, da bi tebi do-
padla! Vse, kar dobrega imam, je tvoje, le
slabosti in pregrehe so moje; in ravno te so,
katere ti sovražiš. Z Jezusom, svojim ljubim
izveličarjem se sklenem, in tebi Oče nebeški,
svojo dušo in telo, posebno pa svoje serce,
izročim, vse svoje želje tebi darujem: saj poni¬
žanega in zgrevanega serca ne boš zavergel,
o Bog!

Vzemi Oče, kar je mojega, in daj mi, kar
je tvojega: vse kar tebi dopade. Živa in meriva
naj vsa tvoja bom!

Kedar si mašnik roke umivajo:

Sveti Beg! le iz nedolžnih rok tebi dar do¬
pade, in molitev iz čistega serca oblake predere.
Očrsti mojo dušo in telo, naj tvoj sveti tempel

1) Ofrovanje. (Aldovanje.)

170

bo; in operi moje serce, naj bo tebi posvečen
alfar, iz katerega se naj k tebi povzdiguje večna
hvala in čast. Čast in hvala Bogu Očetu i. t. d.

Kedar se mašnik obemejo; rekoč: Molite bratje! moli:

Vzemi, o Gospod! ta dar iz mašnikovih rok
v hvalo in čast svojega imena, v naše zveličanje
in k pridu vse svoje svete cerkve. Naj bo pri¬
jetna naša daritev Bogu Očetu vsegamogočnemu.
Amen.

Zdaj premišluj, kako je bil Jezus za nas kervavo tepen,
s ternjem kronan, in po krivem k smerti obsojen.

Predglasje.

Kedar mašnik pojejo alj tiho molijo.

Povzdigni se moje serce iz pozemeliskega
praha, moj duh povzdigni se k svetim nebesom,
in jezik moj prepevaj hvalo Bogu, po Jezusu
Kristusu Gospodu našem. Ker pa tebe, kralj
večne časti, spodobno hvaliti ne morem, se
s vsirni angeli in arhangeli, s Kerubinu in Sera-
fini sklenem, in ž njimi združena neprenehoma
prepevati želim: Svet, svet, svet si Gospod

Bog, stvarnik vsih reči! Nebo in zemlja sta
polna tvoje časti. Hvaljen bodi, ki pride v Go¬
spodovem imenu !

Spomin  za  žive.

Oče nebeški, ki nas, svoje otroke, ne¬
skončno ljubiš, in tudi hočeš, naj se kakor

171

bratje in sestre med sebo ljubimo, in eden za
drugega molimo; ponižno te prosim, spomni se
svojega služavnika, našega papeža I., našega
škofa I., našega cesarja I., in vse naše duhovske
in deželske gosposke. Daj nam po svoji milosti
dobre poglavarje in vižarje modre, da nas
k vsemu dobremu napeljujejo in vsega hudega
varjejo.

Ozri ') se milostivo na moje ljube I. I.
dobrotnike, prijatele, znance, tovarše in tovar-
šice; pa tudi \mojih sovražnikov se spomni, in
daj vsem, kar jim v zveličanje služi.

Vi izvoljeni božji, svetniki in svetnice, ki
ste že srečno došli na dom večnega Očeta! tudi
vi za nas prosite, naj da bomo po vaših stopi¬
njah za Jezusom zvesto hodili, in se enkrat
z vami pri njem veselili, njega hvalili in častili.
Amen.

Premišljuj, kako je Jezus s težkim križem k smerti
peljan in križan.

Pred povzdigvanjem.

Misli si Jezusa pri zadni večerji, in reci:

Usmiljeni Jezus, zdaj se bojo godile nar
veče skrivnosti naše svete vere, in ponovile nar
svetejše reči, ki si jih ti pri zadni večerji storil.
Vzel si kruh v svoje presvete roke, si ga po-
žegnal, razlomil in svojim učencom dal, rekoč:
„To je moje telo;“  in bilo je tvoje presveto
rešnje telo. Vzel si kelih z vinom, si ga požeg-

1) Ogledaj.

172

na! in svojim učencom dal, rekoč: „To je ke¬

lih moje k e r v i, nove in večne zaveze,
ki bo za vas, in za veliko jih v odpu-
sanje grehov prelita;" in bila je tvoja pre¬
sveta kri.

Ravno to ponavljajo tudi tvoj namestnik
zdaj na altarji. Kruh in vino se spremeni v
tvoje telo in kri: po njihovih rokah se zdaj, ka¬
kor nekdaj na križu, Očetu nebeškemu za nas
daruješ.

Iv povzdigvauju presvete hostije.

Bodi pozdravljeno Jezusa resno telo, od
Marije rojeno, na križu za me umorjeno. V vsi
ponižnosti tebe molim, svojega Gospoda in Boga.
Usmili se me uboge grešnice, in zveličaj me
zdaj in na mojo posledno uro. Amen.

K povzdigvanju presvetega kelha.

Bodi pozdravljena Jezusa resna kri (kerv)
do zadne kaplice za me prelita! Vsih mojih gre¬
hov me omij, in ohrani dušo mojo v večno živ¬
ljenje. O moj Jezus! jez v tebe verjem; o usmi¬
ljeni Jezus; jez v tebe zaupam; o dobrotljivi
Jezus! jez tebe ljubim. Lepo te prosim, usliši
me, vsih svojih vernih usmili se, živih in mert-
vih. Amen.

Po povzdigvanju.

Oče nebeški! tebi zdaj darujem z mašnikora
v družbi vsih vernih ravno tisti dar, ki je bil

173

na križu za nase grehe darovan: Jezusa Kristusa
tvojega Sina presveto telo in kri, ki zdaj na al-
tarji v podobi kruha in vino živi.

Oh, koliko je vender moja duša vredna, da
si Jezus ti za nio svoje življenje dal! Kako hu¬
doben je greh, ki je tebe na križu umoril! Zvesto
hočem skerbeti za dušo svojo, cisto varvati ne¬
vesto tvojo; rajši hočem umreti, kakor v grehu
živeti. Oh ljubi ženin duše moje! ne zaverzi ne¬
veste svoje, in pomagaj mi tebe zvesto ljubiti.
Amen.

Spomin  za  m e r t v e.

Večni Oče, naj nekervava daritev tvojega
Sina tebi dopade, ki jo po mašnikovih rokah
zdaj za žive in mertve opravljamo. — Usmili
se vernih duš rajnih (I. I.), naših bratov, sester,
znancov in prijatelov, ki so pred nami v Gospo¬
du zaspali. Daj jim in vsem vernim mertvim
večnega zveličanja uživati, ker so tudi tvoji
otroci. Tvoji neskončni ljubezni jih izročimo;
saj jih tudi ti ljubiš. —

Daj pa tudi nam, popotnikom na zemlji,
v srečno’ družbo svojih izvoljenih priti, in tebe
o Jezus s vsirai svetniki in svetnicami tamkaj
od obličja do obličja gledati, kakor tebe zdaj
v presvetem rešnem telesu pričujočega verjemo,
in s ponižnim sercom molimo. Amen.

Oče naš.

Neskončni večni Bog! kako srečna sem,
da tebe za svojega Očeta imam, in lehko mo-

174

lim, kakor tvoje dete, rekoč: Oče naš

i. t. d.

Usliši, Oče! naše prošnje, in daj nam vse,
kar tebi dopade. Ne naša, ampak tvoja sveta
volja naj se vselej izide. Amen.

Premišluj, kako je Jezus na križu umeri, in reci:

Pred obhajanjem.

O Jezus, jagne božje! ki odjemlješ grehe
sveta, usmili se me; odvzemi mi grehe vse in
svoj ljubi mir mi daj, kterega svet ne more
dati. Z tebo naj vekomaj sklenjena bom.

Ti si moja vinska terta, in jez sem tvoja
mladika. Le dokler v tebi živim, lehko veliko
dobrega storim; brez tebe nič ne zamorem. Suho
vejo v ogenj veržejo, da zgori; tako se tudi
duši godi, ki se je tebe ločila.

Iz ljubezni si nam zapustil svoje presveto
telo in kri; in kdor tajisto vredno zauživa,
v tebi ostane, in ti v njem. Oh, naj bi tudi
jez vredna bila, da bi tebe pogosto zaužila!

Pomisli svojo nevrednost, in po rem trikrat na persi
terkni z mašnikom rekoč !

O Gospod! nisem vredna, da pod mojo
streho greš; temuč reci le besedo, in moja duša
bo ozdravljena.

Ako pa ravno nisem vredna, vender sem
tebe močno potrebna; in ti boš mene vredno
storil, tebe zdaj v duhu prijeti.

175

Duhovno obhajilo.

O Gospod Jezus Kristus, pravi živi Bog
in človek v presvetem resnem telesu pričujoč!
jez v tebe verjem, tebe molim, tebe iz celega
serca ljubim in v tebe zaupam; da me ne boš
zavergel uboge grešne stvari, ampak v svoji
gnadi ohranil, in mi dodelil večno življenje.
Pridi, o Jezus! v serce moje in očisti ga vsili
pregreli. S svetimi čednostmi ga olepšaj, da
bo vredno prebivališe tvoje. Združi se z meno
in ne daj, da bi se kdaj več tebe ločila. Po¬
magaj mi % r oljo Očeta nebeškega zvesto dopol-
novati po tvojem svetem nauku vselej živeti, da
boš ti v meni prebival, in jez v tebi živela.
O presladki Jezus, ti ljubezen moja, vsa naj
bom tvoja! Amen.

Fremišluj Jezusa, kako je bil pokopan, in je tretji dan
veselo od mertvih ustal. — Priporoči se mu za milost pravično
živeti, srečno umreti, in tudi sodni dan veselo od mertvih
ustati.

Po obhajanji.

Kedar mašnik na moški strani molijo.

Vsegamogočni večni Bog! ki hvaležno serce
ljubiš, bodi sto tavžentkrat zahvaljen za vse
milosti in dobrote, ki jih meni in vsemu svetu
deliš, posebno pa, da sem dones daritev svete
maše srečno opravila. Z Jezusovim neskonč¬
nim zasluženjcm svojo slabo službo sklenem;
on bo dodal, kar moji spodobni pobožnosti

1) Andohti,

176

pomankuje. Naj tebi dopade, Oče nebeški! moje
zahvale dar, po Jezusu Kristusu, Gospodu na¬
šem. Amen.

Kedar mašnik križ storijo.

Blagoslovi (žegnaj) vsegamogočni Bog Ofče,
Sin -j- in sveti -j* Duh mene in vse moje ljudi.
Oblagodari vse moje pote in opravila, da bom
vse srečno storila, k tvoji veči časti, meni pa
v zveličanje. Amen.

Preden iz cerkve greš.

Ljubi Oče! oveseljena zdaj tvojo hišo za¬
pustim, srečno jo še zopet objiskati želim, tebe
tukaj častit in hvalit. Poterdi moje naprejvzetje,
dopolni vse pravične želje, in vzemi me enkrat
v večno veselje, da bom tam gledala, kar tu¬
kaj verjem; tamkaj uživala, kar tu zaupam, in
tebe večno ljubila, svojega Gospoda in Boga.
Angel Gospodov vodi me; vsi izvoljeni božji
prosite za me! Amen.

Krajši molitve pri sveti masi.

Kedar se poje-, ali sv. roženkranc moli.

K začetku.

Večni Bog, nebeški Oče! ki si nas toljko
ljubil, da si nam svojega Sina dal nas zveličat,
tebi v dolžno hvalo zdaj želim to sveto mašo
darovati, za vse žive in merlve, in za katere
sem posebno dolžna moliti. — To nekervavo

t

m

177

daritvo svete maše sklenem s kervavo daritvijo,
ki jo je Kristus za nas na svetem križi storil,
in pri zadni večerji v svoj spomin ponavljati za¬
povedal. — Sveti Duh, razsveti me, da jo bom
vredno obhajala! Amen.

I. K E v a n gel j u.

Veselo ustanem in spoznam ves zveličan-
ski nauk, ki ga Jezus po svoji sveti cerkvi uči,
in se zdaj v sv. evangelju bere. Željno bom ta
sv. nauk poslušala, pa tudi v življenju zvesto
dopolnila. Po njem daj mi, o Bog, živeti in um¬
reti ! Amen.

II. K darvanju.

Vsegamogočni Oče! od tebe vse imamo,
tebi v dar po mašnikovih rokah kruh in vino
damo, naj se spremeni v Jezusa meso in kri.
Tebi izročimo svojo dušo in telo, naj tebi po¬
svečeno bo vse naše djanje in nehanje! Amen.

III. K pov zdigvanju.

O Bog! zdaj se je na altarji ponovilo, kar
se je pri zadni večerji godilo, in potem na križi
dopolnilo. Kruh se spremeni v Jezusa resno telo,
ki je bilo za mene križano.

O Jezus! v tebe verjem in zaupam, tebe
ljubim, in te ponižno molim. Jezus, usmili se
črez me!

Zdaj se vino spremeni v Jezusovo resno
kri, ki je bila na svetem križi za mene pre-

JDevištvo. 12

178

lita. O Jezus, tebe molim in ponižno prosim:
usmili se črez me! Skoz svojo sveto rešno kri
vsih grehov me omij, in usmili se črez verne
duše v vicah! Amen.

IV. K obhajanju.

O Gospod! nisem vredna, da pod mojo
streho greš; pa reci le besedo, in moja duša bo
ozdravljena. Ker sim pak tebe toljko potrebna,
da mi brez tebe živeti ni, o daj mi zdaj tebe
saj v duhu prijeti! — Očisti moje serce, vse
misli in želje; olepšaj mojo dušo z Svetimi čed¬
nostmi in vselej pri meni ostani! Amen.

H Koncu.

Varstvo vsegamogočnega Oče f ta , pomoč
božjega Si f na , in milost svetega Du f ha pridi
črez nas, in ostani vsaki čas, zdaj in vekomaj!
Amen.

Vzemi nebeški Oče to daritvo svete maše,
in posveti vse živlenje naše k tvoji veči časti.
— Z tvojim svetim blagoslovom (žegnam) ho¬
čem se od tod podati, in v tvojem imeni vse
začeti in končati. t!ast in hvala bodi Bogu
Očetu i. t. d.

Molitev

pred pridgo alj kerš. naukom.

O Jezus, moj preljubi učenik, ki si nam
pot, resnica in življenje! ti skoz svoje namest-

179

nike k nam govoriš, ter nas učiš pravično živeti,
srečno umreti in večno zveličanim biti. Odpri
moje ušesa, da bom željno poslušala in zvesto
ohranila besede večnega življenja: — Sveti Duh!
pripravi serce moje, da bo seme božjega nauka
na dobro zemljo padlo, in obilno dobrega sadu
obrodilo. Amen.

Le rada poslušaj, koljkorkrat zamoreš, be¬
sedo božjo; ona je tvoji duši, kar je živež tvo¬
jemu truplu. — Ne glej toljko, kteri duhovnikov
pridigajo in kako, ampak le na to pomni, kar
pridigajo; saj nauki niso pridgarjevi, temuč Njega,
ki jih je poslal.

Molitev

po pridigi alj kerš. nauku.

Hvala tebi, Jezus Kristus! za vse tvoje
svete nauke. Naj bojo vselej moje veselje, moje
zaupanje in moje želje. Daj mi svojo milost in
pomoč, da jih zvesto ohranim, skerbno po njih
živim, in se enkrat pri tebi v nebesih veselim,
kakor si nam ti obljubil, ki živiš in kraljuješ
z Bogom Očetom v edinosti svetega Duha , Bog
od vekomaj do vekomaj. Amen.

Premišluj, kaj tebe v zaslišanem nauku po¬
sebno zadeva. — Skleni, kako boš po tem svoje
življenje poboljšala. — Ohrani strašne resnice, da
te greha varjejo, pa tudi vesele, da te tolažijo.
— Pogovarjaj se rada pri vsaki priložnosti od
pridig in keršanskih naukov; tak bojo tebe in
drugim v večno življenje.

12 *

XII.

Opravilo sv. spovedi.

Kar so rane truplu, to so grehi tvoji duši.
Huda, grešna navada je duši nevarna bolezn.
Truplo se mora skerbno zdraviti, da ne umerje,
tudi duša čistiti skoz pogosto vredno prejemanje
zakramenta svete pokore. V večih nevarnostih
ko si, hujši skušnjave ko imaš, bolj pogosto
k spovedi teci. Za odrašene device je dobro,
vsaki mesene k spovedi jiti; če pa v smerten
greh padeš, kar te Bog varji! o ne odlagaj nikolj
črez eno nedeljo; če moreš, še tisti dan sc spo¬
vej, alj saj popolnoma grevengo hitro obudi, in
skleni berš ko mogoče, spovedati se, in ne več
grešiti.

Pojiši si dobrega spovednika, in prosi Boga,
naj ti jih da. Derži se jih, kakor otrok svojega
očeta, in v velikih grehih jih ne zapusti. Pripravi
se skerbno k spovedi, po redi pet reči, ki so k
spovedi potrebne.

Molitev

se k sveti spovedi vredno pripraviti.

Ljubi Oče, večna ljubezen! oglej so na
mene ubogo grešnico, ki v žalosti svojega serca
pred tebo klečim, in ponižno v tvoje usmiljenje

181

kličem. Oče! grešila sem in nisem več vredna
se tvoja hčer imenovati; alj vzemi me saj za nar
zadnjo deklo nazaj, ker nočeš, da bi grcšnica
v svojih grehih umerla, in vekomaj zaveržena
bila, ampak naj se spokorim, in spokorna pri
tebi živim. Ustati hočem in se podati pred sedež
milosti božje, se svojih grehov spovedati, in
storiti pravo pokoro. O moj Bog! podpiraj me
v tem svetem opravilu, in bodi mi usmilen ubogi
grešnici! Amen.

I. Sprasovanje vesti.

Molitev.

Vsegavedijoči Bog! ki naše nar skrivnejši
misli veš, in še toljko skrivne dela poznaš, raz¬
svetli mojo vest, da bom na tenko spoznala,
koljko in kako sem tebe razžalila, svojega Go¬
spoda in Boga! — Lepo ponižno te prosim,
pošli mi svetega Duha, ki ga je vsem Jezus
obljubil, ki tebe za njega prosijo, da si ne bom
svojih grehov zakrivala, ne izgovarjala, ampak
vse tako čisto spoznala, kakor sem jih pred
tebo kriva, in jih enkrat na sodbi božji poznala
bom. — O sveti Duh! ti moje duše zveličanska
luč, ki si me pri sv. kersti posvetil, pridi in
razjasni teme mojega serca, da nobenega greha
ne pozabim, in ne zatajim, ampak svojo ubogo
dušo spet očistim, in odpušanje vsih svojih gre¬
hov zadobim. Po Jezusu Kristusu, Gospodu
našem. Amen,

182

Razgled kako se vest izprašuje za
tiste, ki po redko k spovedi grejo.

Kedar vest sprašuješ, se v samoto podaj.
Misli, da si pred ojstrim sodnikam v sodbi, in
začni svojo vest prašati, kako si od zadnje spo¬
vedi, alj od tega časa, ko se spovedati želiš,
v misli, v poželenji, v besedi, v djanji, alj v
zamujenji svojih dolžnost grešila zoper Boga,
zoper sama sebe, alj pa zoper svojega bližnega:

V

A. Vrez deset zapoved božjih.

1. Ali nimam kake prazne vere na coper-
nijo, kvarte, senje, podobe svetnikov, alj do
drugih takih reči rada? — Ali imam kake hu¬
dobne dvome alj cvible v resnicah sv. katol.
vere? — Nisem kedaj nad slabim vremenom
mermrala? — Ali rada božje nauke poslušam,
od njih govorim ? — Sem opravila vselej svojo
dolžno molitvo? — Ali me ni bilo kdaj  sram
Bogu lepo služiti? — Ali se nisem po hinavsko
brumno delala? i. t. d.

2. Ali nisem imena božjega, svetnikov, ali
svetih reči nepridno imenovala? — se v molitvi
in službi božji gerdc vedla J )? zaničljivo govo¬
rila od duhovnikov, od pridig in drugih svetih
opravil? — Ali se nisem pridušvala, rotila, Boga
brez potrebe na pričo klicala? — Ali nisem kake
obljube storila, in ne dopolnila? i. t. d.

3. Ali sem kdaj ob nedeljah in zapovedanih
praznikih sv. mašo, pridigo, alj kerš. nauk,  iz
zanikernosti zamudila? — se nesramno oblačila,
— v slabih tovaršijah bila? — brez potrebe v
taberno alj ošterijo z možkim hodila? — prazno
postopala? — Ali nisem brez sile in pripušenja
za dobičkarijo delala? i. t. d.

1) Zaderiala.

183

4. Ali sem očeta, mater, gospodarja, go¬
spodinjo, učenika dražila? — jim uklubvala, jim
besed vala in jih žalostila? Ali nisem starisem
skrivala ali česa ukradla? — jih udaria? — jih
v revšini zapustila? — Sem pokorna svojim
predpostavljenim ? — sem vselej lepo od njih
govorila? Ali sem kake stare, kruljove ljudi,
ali druge sromake zaničvala? — jih zasmehvala?
i. t. d.

5. Ali sem sebe, alj koga drugega na
zdravji, življenji poškodvala? — v nevarnost po¬
stavila? — jezila, tepla? Ali sem nevarno ple¬
sala? Ali nisem preveč jedla, pijana bila? —
se v vročini ali v jezi napila? — iz kakih hu¬
dobnih misel avenije jemala, alj druge v kaj
takega napeljala? — Ali sem v bolezni sebi, alj
drugim za zdravje skerbela? Sem bila v ter-
plenji voljna? Ali nisem koga na duši ubila? —
v greh zapeljala, pohujšala, obrekla, ob debro
ime spravila? — Sem bila rada jezna? — ali
koga sovražim ? i. t. d.

6. Kako se varjem nečistega greha? Sem
kaj nespodobnega rada mislila? poželela? poslu¬
šala? -- se nesramnim rečem smejala? — jih
gledala? Ali sem kaj nesramnega rekla, klafaia,
kvantala, pleparce ali nesramne pesme pela? Alj
sem k,aj nečistega storila? se nespodno oblačila?
— možkim nastavljala? po njih gledala, za kom
hodila? — se s kom pečala? — z možkim no¬
rela ? — Ali sem sama ali z drugimi kaj gerde-
ga, nespodobnega storila, da bi me bilo strah
na Boga misliti, ali sram povedati? Ali me za
kaj takega posebno serce boli, in vest opomin¬
ja? — Kaj mi nar več strahu dela? Česa se
nar več bojim, da bi kdo zvedel? — Ali koga
posebno štimam in to svojim starisem ali pred¬
postavljenim zakrivam? Ali sem že starisem ali

184

spovedniku povedala? — se z njimi posvetvala?
Ali sem kaj takega pri spovedi zamolčala? i. t. d.

7. Ali nisem komu kaj ukradla , po sili uzela,
sladke jedi jemala? — Koga goljfala? kaj pfujega
prideržala, sama sebi plačvala? Ali nisem kaj
ukradenega kupila? — najdenega, posojenega ne
odrajtala? — ne škode povernila? Ali nisem ne¬
zvesto delala? Ali sem ponidama zapravljala?
predrage oblačila kupovala? i. t. d.

8. Ali nisem črez koga krivo pričala? koga
krivo obdolžila? po nedolžnem tožila, obrekla,
raznašala? Ali sem legala? — tajila? — obetala,
pa ne storila? Sem se lažnivo bahala, in druge
zaničvala? jim gerde perimke dajala? Ali sem sc
komu prilizovala? Ali sem drugim brez potrebe
pravila, kar se pri naši hiši godi? Ali rada pri¬
pomorem , kedar drugi bliženmu čast in dobro ime
jemljo ? Ali jih posvarim ? Ali starišem in pred¬
postavljenim vselej po pravici povem? Ali sem
kaj zamolčala , kar bi jim bila dolžna povedati ? i. t. d.

9. Ali sem se nesramnih zakonskih moža¬
kov vselej varvala?

10. Nisem nikolj poželjela, kar ni bilo mo¬
jega: lepo oblačilo, dober živež, ki so ga drugi
imeli? Ali sem bila žalostna, če so bili drugi
srečni, pohvaljeni? Sem se veselila, če se je
komu hudo godilo? i. t. d.

B. Črez pet cerkvenih zapoved.

Ali sem se v zapovedanih postih, če nisem
bila izvzeta, prav postila? Sem kdaj o prepove¬
danih dneh meso jedla? Ali sem molila in opra¬
vila, kar je naloženega, kedar je ob postnih
dneh od škofa pripušeno meso jesti?

Kako sem svoje spovedi opravljala, posebno
o veliki noči? — Sem kak greh nalaš zamolčala
ali pozabila? Ali sem brez potrebe drugim od

185

spovedi pravila? Nisem kdaj spovednika ubogala?
Ali nisem po nevrednem k obhajilu šla in božji
rop storila?

C. Črez sedem poglavitnih grehov.

Ali sem rada štimana? — jezova? — lena?
Katera je moja nar hujši navada? i. t. d.

V

D. Vrez šest grehov v sv. Daha.

Ali sem kdaj mislila alj govorila: »Naj gre¬
šim, saj mi Bog grehe odpusti ?“ — Ali sem kdaj
obvupovala (cagala) rekoč: »Bog mi grehov ne

ho odpustil, saj sem že pogubljena? — Alj sem
kdaj rekla, da bi nečistost, ali kaj takega greh
ne bilo, kar Bog prepove? — Ali mi je težko
djalo, če sem vidila druge lepo Bogu služiti, po¬
gosto svete zakramente prijemati? Sem jih za
tega del sovražila, zaničvala? — Ali sem se
ustavljala, zopergovarjala, kedar me je kdo po
pravici svaril? — Ali sem spoved rada odlagala —
se na starost poboljšati mislila? i. t. d.

V

E. Vrez devet ptujih grehov.

Ali nisem komu v greh svetvala, naj ga
stori, kako naj se zlaže i. t. d.? — Ali sem koga
v greh napeljala alj prisilila? — Ali nisem pri¬
pustila, da so drugi greh delali, ker bi bila lehko
branila? — Ali sem druge dražila, da so se je¬
zili? alj priložnost dala, da so obrekvali, klafali?
i. t. d. — Ali nisem drugih hvalila , če so kaj hu¬
dega storili? — Ali sem drugih grehe zakrivala,
in molčala, kedar bi bilo treba posvariti ali za¬
tožiti? —- Ali se nisem kakega greha deležna
storila, da bi ini kdo bil kaj ukradenega dal alj
plačal, da bi molčala? i. t. d. — Ali nisem grešne
ljudi zagovarjala; jih štrafinge branila, kedar so
nje bili vredni, in potrebni? i. t. d.

186

F. Črez dobre dela telesne in dušne milosti.

Ali nisem potrebnim kruha dala? — ne po¬
sodila — bolniku ne postregla? — se za nedolž¬
nega ne ponesla? in dobrega, kedar bi lehko, ne
storila? i. t. d. — Ali nisem koga v hudem podu¬
čila? — ne posvarila? — ne potolažila? — ne za
žive in mertve molila, kedar sem imela prilož¬
nost? i, t, d,

G. Vrez dolžnosti svojega stanu.

Ako si pri stariših, kako si jih ubogala? —
jim veselja ali žalosti naredila? Ali jih za odpu-
sanje prosila, kedar si jih razžalila? i. t. d.

Ako si v službi: Ali si pridno in vselej zvesto
delala, ne na oči, temuč zavolj Boga, ki bo tebe
enkrat plačal? — Ali nisi z svojim stanom nedo-
voljna? — ne poterpežljiva? Ali si ne želiš dru¬
gih stanov, katerih ti Bog odločil ni?

Ako si gospodinja in podložne imaš: Kako
si svojim domačim za potreben živež, obleko in
plačilo — kako za potreben nauk skerbela? Ali
nisi komu potuho dajala? Ali si dopustila, da bi
se bil pri hiši greli delal? — Ali si gledala, da
so podložni pridno v cerkuv hodili? Ali moliš
doma z njimi pred jedjo, po jedi, zjutraj alj saj
zvečer? Ali pogledaš po noči, če so možki in
ženske doma? Ali nisi dopustila, da bi se bilo pod
tvojo streho nesramno govorilo in pohujševalo?
i. t. d. — Ali se upiraš za božjo čast? — Ali se
v vsih rečeh božji volji izročiš?

H. Zadnič še praŠaj:

1. Kdaj sem bilu zadnokrat pri spovedi?

2. Koljkokrat sem od zadne dobro storjene
spovedi te ajj uni greh storila? v kakih okoljši-
nah? i. t. d.

187

3. Sem se od posledne spovedi pohujsalft
ali poboljšala z božjo pomočjo?

4. Ali sem pokoro, in vse, kar so mi spo¬
vednik naročili, zvesto dopolnila?

Da se bo.š ložej vsega spomnila, le pomisli,
kodi si od zadnje spovedi hodila, s kom si bila, kaj
se je na tem alj unem kraji govorilo, godilo i. t. d.?

Po sprašovanji vesti prav sivo svoj grešen stan
poglej, kako si nehvaležna Bog«, sama sebi pa so¬
vražna; razjokaj se, in pravo živo grevengo obudi*

II. Ksanje alj grevenga.

Iz globočine svoje nevrednosti kličem z
zgubljenim sinom: Oče! grešila sem, zgubila

tvojo prijaznost, zapravila sladek mir svoje vesti,
sem sama sebe nesrečno storila, in več vredna
nisem se imenovati tvoje dete. Oh, kamo se ho¬
čem zdaj podati, kakor k svojemu Očetu nazaj.

O moj Bog, žal so mi vsi moji grehi, ne
toljko za to, ker sem nebesa zgubila, in pekel
zaslužila, ampak nar več za to, ker sem tebe
razžalila, nar veči lepoto in dobroto; da sem
tebi, ljubi Oče, nepokorna bila, ki mene toljko
ljubiš. Oh, da bi ne bila tebe nikdar razžalila!

0 moj vsmiljeni Jezus! ki si se na Petra
milo ogledal, kteri jo tebe trikrat zatajil, in si
Magdaleni, očitni grešnici, vse grehe ljubeznivo
odpustil, pogledaj milostivo tudi na me; da bom
s Petrom svoje grehe milo objokala, z Magda¬
leno odpušanje zadobila in spet tebe črez vse
ljubila. Amen.

188

lil. Terduo oaprejvzetje alj sklep
poboljšanja.

V živi ljubezni do tebe, o moj Bog! terdno
sklenem se prav spokoriti, in svoje življenje
vredno poboljšati. Odpovem se vsem grešnim
navadam; vse slabe tovaršije bom zapustila, vsih
hudih priložnosti se zvesto varvala, vse skuš¬
njave skerbno premagala, tebe o Bog! bom vedno
pred očmi imela, in se tudi malih grehov varvala,
da tvoja ljubezen v meni ne ugasne, in me sv.
Duh ne zapusti. Čisto se hočem vsih svojih gre¬
hov spovedati, vsako storjeno škodo, kar mi je
mogoče, popraviti, in od te dobe tebi, o Bog!
prav zvesto služiti. Rajši hočem umreti, kakor
še več v grehu živeti. O moj Jezus! daj meni
svojo pomoč, da bom vse to zvesto storila, kar
sem sklenila. Amen.

v

IV. Cista spoved.

K Očetu pojdem in porečem: Oče! grešiia
sem, tebi nevaležna bila, gerdo sem te zapustila;
alj vzemi me spet za svojo nar manjši deklo.
Pred namestnika božjega bom pokleknila, se njim
vsih svojih grehov obtožila, kakor sem njih pred
Bogam kriva. O Gospod, bodi milostiv meni
ubogi grešnici! Amen.

Spoved lepo začni, rekoč: „Prosim“, če po¬
prej križ storijo, reci: ^Zahvalim duhovni oče!
za svet žegen, da se svojih grehov prav in čisto
spovem.“ — Če je časa, moli očitno spoved:

189

»Spovem se Bogu vsegamogočnemu, materi božji
Marii devici, vsem svetnikom in njim, namestnik
božji! kar sem grešila od zadnje spovedi, ki je
bila: (Ne pozabi povedati, kdaj je tvoja zadnja

spoved bila) z mislijo, z besedoj, z djanjem, in
zamudo dobrih del.“ —

Obtoži se grehov po redi deset zapoved
božjih i. t. d. kakor si vest izprašala. — Ne to-
žuj drugih in peršon ne imenuj, s katerimi si
grešila. — Povej, kateremu grehu si nar več
udana, in ne zamolči nobenega! Povej ali si zad-
nobart odvezo dobila, ali si vse dopolnila, kar ti
je bilo naloženega, ali si se poboljšala alj po-
hujšala. — Spoved skleni, rekoč: Leti in vsi

moji grehi, ki jih vem in ne vem, so mi iz
serca žal, ker sem Boga, svojo nar veči dobroto
razžalila. Terdno sklenem z božjo pomočjo
svoje življenje poboljšati, in za svoje grehe
pravo pokoro storiti. — Prosim za potrebno po¬
koro in za odvezo, če sem nje vredna.

Poslušaj zvesto, kaj te podučijo in pokore
naložijo; z ponižnim sercem se podverzi vsemu,
kar s tebo sklenejo. Kedar po spovedi nad tebo
molijo, še enkrat obudi grevengo in terdno pred-
vzetje.

Po spovedi, kedar odvezo dobiš moli:

O neskončno usmilen Bog! kako nesrečna
bi bila in kaj bi uboga grešnica začela, ako bi
toljko usmiljenega Očeta ne imela v nebesih!
Povedala sem namestniku božjemu ves svoj greh,
in vesele Jezusove besede sem zaslišala: »Za¬
upaj moja hčer, tvoji grehi so ti odpušenit"

190

Zatorej pa tudi nočem nikolj grešiti več, da se
mi kaj hujšega ne prigodi.

Po spovedi, kedar odveze ne dobiš:

Oh, jez uboga nespokorjena grešnica! kako
strašno sem grešila, da me namestnik božji niso
vredne spoznali grehov odvezati. Oh, še sem
zgubljena ovčica v nevarni pušavi pogubljenja.
Jezus moj pastir, ki sem ga nehvaležno zapu¬
stila, za me ne mara, dokler se v resnici ne
poboljšam. Nisem še vredna k njegovi sveti mizi
pristopiti, in zaužiti njegovo presveto telo. —
Oh, ponižno spoznam, da sem vse to zaslužila;
in namestnik božji, ki imajo en kluč spokorjene
grehov odvezati, imajo tudi drugi kluč nešpo-
korjenim grehe zaderžati; kar so tudi meni po
pravici storili, da svoj žalosten grešen stan spo¬
znam, se prav spokorim in vredno poboljšam. —
Oh, kaj bom storila uboga srotica! V tvojo sveto
voljo se podam, in obljubim vse na tanko do¬
polniti, kar so meni spovednik naložili. Oče,
tepi me; saj me dober Oče tepeš. Le samo to
te lepo prosim, daj mi, da se prav spokorim,
iz celega serca k tebi povernem, svoje gerde
pregrehe zapustim, sad prave pokore prinesem,
da se v prihodno odveze vredna storim, in po¬
stanem zopet prijatelca božja! O Jezus, sin Da¬
vidov! ki si prišel jiskat, kar je zgubljenega,
usmili se me! O Marija mati mila, da si moja
usmiljena mati, skaži se! Vsi ljubi angeli,
svetniki in svetnice, prosite vi za me! Jez pa

191

bom jokala in na božjo milost klicala, dokler
zopet pri Bogu usmiljenje najdeni. Amen.

V. Naložena pokora.

Opravi naloženo pokoro, kakor hitro moreš
in čisto tako, ko je tebi naročena. Posebno ne
pozabi, če jo več dni opravljati imaš. — Vse
težave poterpi v duhi pokore in se poboljšanja
ne sramuj. Kedar naložena pokoro vsaj, kar so
ti pred sv. obhajilom opraviti vkazali, opraviš,
moli:

Neskončen večni Bog, Oče vsega usmi¬
ljenja! veči je milost tvoja, kakor razžaljenje
moje. Spet si me objel, in vzel za svojo hčer
med število svojih otrok, po zasluženji mojega
Jezusa, tvojega ljubega Sina, ki je za moje
grehe na sv. križi umeri. Spet lehko tebe z
otroškim zaupanjem kličem: Ljubi Oče! O ne daj,
da bi tebe kdaj več zapustila!

Jezus usmiljeni, ki si iz ljubezni do mene
svojemu namestniku oblast dal, meni moje grehe
odpustiti, koljko zahvalo sem tebi dolžna. Oh, ti
moja večna ljubezn! daj da bom tebe vselej lju¬
bila , in nikdar več ponovila tvojih ran skoz
svoje pregrehe. Ne bom se veselila zapelivega
sveta, ampak le tvojega križa se bom hvalila,
ker sem skoz tvojo smert na križi usmiljenje
najdla.

Sveti Duh, posvečovavec moje duše, ki si
me vsili mojih grehov očistil, mi oblačilo posve¬
čujoče gnade dal, in moji duši ljubi mir vesti
zopet podelil, o prebivaj vselej v mojem serci,

192

in lepšaj ga z svojimi darmi, da bom vredna
biti tvoj sv. tempel.

In vi angeli božjiI veselite se z meno. in
hvalite Boga, da sem pri njem zopet usmiljenje
najdla. Nesite solze moje žalosti, in izdihleje
moje pokore pred veličasten tron milosti božje;
enkrat pa zanesite mojo dušo v naročje Očeta
nebeškega. Amen.

XIII.

Sveto obhajilo.

Keršanska duša! kedar se k svetemu obha¬
jilu pripravljaš, misli si Jezusa pri zadni večerji
v sredi svojih apostelnov, kako jih ljubeznivo
uči, jim daja zaužiti svoje telo iu kri, rekoč:
,To delajte v moj spomin." V tem spominu Je¬
zusa v presvetem rešnem telesi pozdravi in reci:

M O 1 i t u v.

Pred svetim obhajilom.

Bodi pozdravljen preijubeznivi Jezus, v nar
svetejšem zakramenti! ki se nam v podobi kruha
uživati daš. Bodi pozdravljen, moj Gospod, moj
učenik in zveličar! ki si iz ljubezni do mene ro¬
jen bil, na križi za me kri prelil, in si zapustil
moji duši v živež svoje lastno telo in kri.

Obudenje vere.

O moj Jezus! verjem, da si kakor Bog in
človek v presvetem rešnem telesu pričujoč, da
Devistvo. • 13

194

bom tebe zdaj prijela, svojega Gospoda in Boga,
kakor so tebe nekdaj prijeli tvoji učenci pri zad-
ni večerji, kedar si kruh v svoje svete in če-
stitljive roke vzel, ga posvetil, razlomil, in jim
dal rekoč, „Prejmite in jejte vsi, zakaj to je
moje telo, ki bo za vas dano." — Vse terdno
verjem, kar me skoz svojo sveto cerkuv učiš.
O moj Bog' poterdi me V tej sveti veri; daj mi
v njej serčno živeti in umreti, zdaj pa vredno
prijeti Jezusovo presveto telo.

Obudenje upanja.

Terdno zaupam, moj Zveličat, da me za-
vergel ne boš, ubogo revno grešno stvar, temuč
mi grehe odpustil, in me vredno storil pri tvoji
mizi tebe prijeti. Saj mene vabiš, k tebi priti,
ki šem s težavami obložena, da me poživil
(pokrepčal) boš! Vse terdno upam, kar si ti
obljubil, večna resnica in dobrota, da mi boš na
tim sveti vsega dal, kar mi je k izvelioanju
potrebnega; tukaj tebe vredno zauživati, enkrat
pa tamkaj tebe gledati. Vsega tega se veselim.
O moj Bog! povzdigni moje terdno zaupanje.

Obudenje ljubezni.

Tebe iz celega serca ljubim, iz vse moči,
črez vse reči, ker si me toljko ljubil, da si
nebesa zapustil, na zemljo prišel, za mene
umeri, in mi iz ljubezni svoje presveto telo
zauživati daš. Oh, da bi ne bila tebe nikolj

195

razžalila in ne ranila tvoje ljubezni! Zdaj pa
obljubim tebe ljubiti, tudi svojega bližnega, do¬
polniti zvesto tvoje zapovedi, in pokazati, da
tebe ljubim. Oh moj Bog, ti večna ljubezni naj
tebe vredno ljubim. Amen.

Obudenje poželjenja.

Moje truplo potrebuje vsakdanjega kruha,
da ne oslabi; tudi moja duša zdihuje po nebeš¬
kem kruhi, ki nam ga Jezus ti sam deliš, ker
govoriš: „Jez sem živi kruh, ki sem prišel iz
nebes. Kruh, ki ga bom jez dal, je moje meso.
Kdor zauživa moje meso, in pije mojo kri, ima
večno življenje; ostane v meni, in jes v njem.“

Ti, o Jezus! si vinska terta, in jez sem
tvoja mladika. Ako ne bodem z tebo sklenjena,
se bom posušila, in bom v večen ogenj veržena.
Le če v tebi ostanem, bom rodila veliko sadu
za večno življenje; brez tebe nič ne zamorem.
Oh, tak pridi in oživi me, svojo mladiko, skoz
svoje sveto meso in kri!

Ljubi Ženin moje duše, ti zdaj k meni
prideš, ki si svetlejši ko sonce, kralj večne
časti! Oh, kako se pa hočem tebi jez približati,
ki sem dozdaj le v grehi živela, ter nisem
vredna tebe pod svojo streho sprijeti! — Hudobni
Judež je tebe kušni! in izdal; ravno to bi tudi
jez storila, ako bi po nevrednem zaužila tvoje
presveto telo. Ne bilo bi mi v izveličanje, am¬
pak v obsodbo večnega pogubljenja. Kdorkolj
nevredno te kruli je, in kelh Gospodov pije, se

13 *

196

nad telesom in kervjo Gospodovo pregreši, in
si pogubljenje jo in pije, ker ne razloči telesa
Jezusovega. Skoz nevredno obhajilo bi moja
duša oslabela in umerla vekomaj. —• O moj Je¬
zus , tega ne daj! rajši hočem umreti, ko po ne¬
vrednem tebe prijeti. —

Alj ne boj se duša moja! glej tvoj kralj
pride krotek in ponižen, v podobi belega
kruha, ne pogubljat, ampak tebe zveličat. Ako
ravno nisi vredna, saj si vender njega potrebna:
on bo tebe vredno storil, ker njega ljubiš. Svo¬
jim učencom je noge umil in jih očistil, preden
jim je dal zaužiti svoje meso in kri; tudi tebe
bo očistil in posvetil, da boš vredno obhajala
živ spomin njegove neskončne ljubezni. — Duša!
glej tvoj Ženin pride; učenik je tukaj in te kliče.
Oh le pojdi, pojdi njemu naproti, in nesi mu
svoje serce!

Kedar k obhajilu pozvoni.

O moj Jezus! ti mene kličeš, in me k
svoji mizi vabiš. Z serčnim veseljem tebi na¬
proti grem, z živo vero, s terdnim zaupanjem,
in z gorečo ljubeznijo. Obhajati hočem presveto
večerjo tvoje neskončne ljubezni, velik spomin
tvoje smerti na križi. Prav očitno hočem spo¬
znati, da v tebe verjem, v tebe zaupam, tebe
ljubim, in skoz tebe zveličana biti želim. Ako
še najdeš kaj nad meno, da bi me tebe nevredi:

1) Pohleven.

197

delalo, oj odvzemi, in očisti me! Vsemu hude¬
mu se odpovem, in se enkrat se vsih svojih
grehov očitno obtožim.

Očitna spoved.

Kedar služavnik k obhajilu konfiteor moli.

Spovem se Bogu, vsegamogočnemu, Marii
vselej devici, sv. Mihela arhangelu, sv. Janezu
kerstniku, sv. apostelnoma Petru in Pavlu, vsem
svetnikom in vam, duhovni oče! da sem veliko
grešila z mislijo, z besedo in z djanjem: moj
greh, inoj greh, moj preveliki greh! — Za to
prosim sv. Marijo vselej devico, sv. Mihela ar-
hangela, sv. Janeza kerstnika, sv. apostelna
Petra in Paula, vse svetnike, in vas, duhovni
oče! molite za me pri Gospodu našem Bogu.

Kedar masnik odvezo molijo.

Usmili se me večni Bog! vse moje grehe
mi odpusti, in večno življenje daj, po Jezusu
Kristusu, mojem Gospodu, ki zdaj pride mene
zveličat.

O Gospod! jez nisem vredna, da pod mojo
streho greš, ampak reci le besedo, in ozdrav¬
ljena bo moja duša. (Tako trikrat z mašnikom
reci, in na perst poterkaj.) Telo Gospoda Je¬
zusa Kristusa ohrani mojo dušo v večno živ¬
ljenje. Amen.

Zdaj ponižno Jezusa želi—kliči—prosi, in
vslišal te bo. Spodobno ga prejmi, z sveto častjo
moli-hvali, svojo Jjubezn mu obljubi. On je tvoj

Bog in tvoje vse.

m

Po svetem obhajili.

Moja duša poveličuj Gospoda, in moj duh
veseli se v Bogu svojem Zveličarju, ker se je
ozerl (ogledal) na nizkost svoje dekle, in mi
stori velike reči, on ki je mogočen, in sveto
njegovo ime.

Moja duša, hvali Gospoda, in ne pozabi
njegovih dobrot. — Vse tvoje grehe je tebi od¬
pustil , vse tvoje slabosti ozdravil. — Tvoje živ¬
ljenje je smerti rešil, in ti obilno usmiljenja ska-
zal. Kakor se usmili dober oče svojega otroka,
se je usmilil tebe Gospod.

Pridite in poslušajte vsi, ki se Boga bo¬
jite, jes vam hočem povedati, kaj je on moji
duši storil.

Najdla sem, katerega moja duša ljubi, pri¬
jela sem ga in ne izpustim ga več. — Dones
je moji duši izveličanje došlo; prišel je moj Go¬
spod v meni prebivat.

Hvalite Gospoda vsi njegovi angeli in slu-
žavniki, ki njegovo voljo storite. Hvalite Go¬
spoda vse stvari po vsih krajih njegovega go¬
spostva. Moja duša hvali Gospoda!

Darovanje.

Kdo sem jez, uboga grešnica, da moj Go¬
spod k meni prideš, in zdaj v meni prebivaš!
Tvoja neskončna ljubezn to stori. O naj tudi
moje serce gori, Vneto od tvoje ljubezni! — Kaj
bom tebi dala, o moj nebeški Gost, da bi tebi

m

dopadla? kaj povernila tebi za vse, kar meni
deliš? IVimam drtijega, kakor serce, ki tebe ljubi;
to tebi dam; to je vse, kar svojega imam. Naj
tedaj ono, v veselje zamaknjena, tebi hvalne
pesme poje.

0 moj Jezus, serce mojega serca, duša
moje duše! naj, da bom za naprej le to želela,
kar ti želiš, vse to storila, kar me ti učiš, dane
bom več sama živela, ampak da Jezus ti v meni
živiš.

Ponižna hočem biti v svojem zaderžanji,
čista v svojem poželjenji, poštena v svojem
djanji, zadovoljna v svojem stani, voljna v ter-
plenji, in v vsem svojem življenji zvesta slu-
žavnica tvoja. Kakor si se ti nekdaj na križi,
in zdaj v svetem obhajili vsega meni v izveli-
čanje dal, se tudi jez tebi vsa z dušo in z tele¬
som darujem.

Kdo me bo ločil ljubezni Kristusove? Ali
nadloga? ali bridkost? ali lakota, ali golota? ali
nevarnost? ali preganjanje? Svesta sem si, da
me ne bo ne smert, ne življenje, ne druga stvar
ločila ljubezni božje, ki je v Jezusu Kristusu
Gospodu našem.

Priporocenje.

Duša Kristusova, posveti me!

Telo Kristusovo, zveličaj me!

Kri Kristusova, napoji me!

Voda iz desne strani operi me!

Terplenje Kristusovo, poterdi me!

O dobrotljivi Jezus, usliši me!

200

V svoje svete rane zakri me!

Se tebe ločiti ne pusti me!

Pred preklenskim sovražnikom varuj me!

Ob uri moje smerti pokliči me,

Da z vsemi svetniki bom hvalila te!

Hvalila zdaj in vekomaj! Amen.

Ako še utegneš se dalje v cerkvi pomuditi,
ponovi kerstno obljubo, alj obljubo keršanske de¬
vice: priporoči se Marii devici, angelu varhu, in
svoji sv r . patroni. Moli tudi za svoje stariše, za
brate, sestre, tovaršice, i. t. d.; pa tudi za verne
duše v vicah.

Ponovljenje kerstne obljube.

Vsegamogočni, večni Bog, nebeški Oče,
stvarnik in ohranjik vsih stvari! ti si me po svoji
božji podobi ustvaril, pri svetem kerstu prerodil,
za svojega otroka in za deležnico nebeškega
kraljestva sprijel; — Bog, Sin Jezus Kristus
edinorojen večnega Očeta! ti si za mene človek
postal, na križi me večnega pogubljenja odrešil,
in pri svetem kerstu za svojo sestro v sveto
kerš. cerkuv vzel, da bi me srečno v nebeško
kraljestvo pripeljal; — Bog sveti Duh, tretja
peršona! ti si me pri svetem kerstu posvetil, in
mi v svetih zakramentih svojo posvečujočo gnado
deliš. Presveta Trojica, v treh peršonah en sam
Bog! v tebe verjem, tebe molim in hvalim za
\se, posebno pa za nar veči milost in dobroto
svetega kersta, ki je velika in imenitna, da nc
kraljeva krona tako.

201

O kako srečna sem, da si me v svojo sveto
cerkuv poklical, me vsih mojih grehov očistil,
in mi vse dal, česar za večno zveličanje potre¬
bujem.

Kar sem nekdaj pri svetem kerslu po svo¬
jih botrih obljubila, to obljubo tudi zdaj z hva¬
ležnim sercom ponovim. — Odpovem se hudiču
in vsemu njegovemu djanju, kakor tudi vsem za-
pcljivcam, njegovim najemnikom. Odpovem se
napuhu, vsem napčnim šegam, in vsem drugim
pregreham, kakor vsemu zapeljivemu svetu.

Verujem v Boga Očeta, vsegamogočnega
stvarnika nebes in zemlje, verujem v Jezusa
Kristusa, edinorojenega Sina božjega, ki je rojen
bil in je terpel; verujem v svetega Duha, sveto
kerš. katol. cerkuv, gmajno (občestvo) svetnikov,
odpušanje grehov, ustajanje života in večno
življenje.

Po nauki svete kerš. katol. cerkve hočem
kakor pokorna hčer do smerti živeti, svete za¬
kramente vredno prijemati, in skoz te vrata ne¬
beške v večno zveličanje priti; po Jezusu Kri¬
stusu , Gospodu našem, skoz prošnjo Marije de¬
vice, vsih božjih angelov, svetnikov in svetnic,
posebno mojega angelja varha, in moje patrone,
svete I. Amen.

Tri čednosti božje.

Vera.

Vsegamogočni večni Bog! jez v tebe Ver¬
jem, tebe spoznam in molim svojega pravega

202

živega Boga: Očeta, Sina in svetega Duha,
v treh peršonah enega samega Boga. Verjem,
da je Sin božji človek postal, za nas terpel, in
na križi umeri; da bo pravične večno polonal, in
krivične večno poštrafal. Verjem vse, kar je
Jezus učil, kar so apostelni pridgovali, in kar
nam sveta mati kat. cerkuv za vervati oznanjuje;
ker si ti, o moj Bog! vse to razodel, ki si večna
resnica in modrost. O kako srečno me stori ta
sv. vera! V njej želim živeti in umreti. O moj
Bog! poterdi me v tej sv. veri.

V panje.

O dobrotljivi Bog! jez terdno upam skoz
zasluženje Jezusa Kristusa, da mi bos pomoč
dal, vseh mojih grehov se prav spokoriti, njih
odpušanje zadobiti, tebi zvesto služiti, in priti
v večno zveličanje. Vse to zaupam, ker si vse
to obljubil, ki si vsegamogočen in zvest v svo¬
jih obljubah. V tem zaupanji hočem živeti in
umreti. O moj Bog! poterdi v meni moje zau¬
panje.

L j u b e z n.

O moj Bog, ti večna ljubezn! jez tebe lju¬
bim iz celega serca, iz cele duše, iz vse svoje
moči, čez vse stvari, ker si sam v sebi vse
časti in ljubezni vreden. Ljubim tudi zavolj
tebe svojega bližnega, svoje prijatele in sovraž¬
nike , kakor sama sebe. Ti poznaš moje serce,
in veš, da tebe ljubim.

Jezus, nar krotkejši,
Jezus, nar poterpežljivši,
Jezus, nar pokornejši,
Jezus, nar čistejši,

Jezus, ki čistost ljubiš,

Jezus, ki mir ljubiš,

Jezus, naša ljubezn,

Jezus, izgled našega življenja,
Jezus, naše pribežaljše,

Jezus, ki naše duše ljubiš,

Jezus, podoba čednosti,
ezus, izgled svetega zaderžanja,
Jezus, Oče vseh ubogih,

Jezus, trošt vseh žalostnih,
Jezus, bogastvo vseh revnih,
Jezus, žlahten kamen,

Jezus, bramba vse popolnosti,
Jezus, dober pastir svojih ovčic,
Jezus, zvezda na morji,

J'zus, prava luč,

Jesus, večna modrost,

Jeijs, neskončna dobrota,

JezuL kralj patrijarhov (očakov),
Jezus\ razsvetlovavec prerokov,
Jezus Amojster apostelnov,

Jezus, ^čenik evangelistov,

Jezus, Aoč marternikov (mučenikov);
Jezus, svetloba spozriovavcov,

Jezus, že\in čistih duš,

Jezus, krola vsih svetnikov,

veselje angelov,

Bodi nam milostljiv, zanesi n:am o Jezus!

Bodi nam milostljiv, usliši nas o Jezusi
Od vsega hudega, reši nas o Jezus!

Od vsega greha, reši nas! o Jezus!

Od svoje jeze, reši nas o Jezus!

Od skušnjav hudobnega duha, reši nas o Je
Od duha nečistosti,

Od pregrešnih priložnost,

Od prelomljenja tvojih svetih zapoved ,

Od večne smerti,

Po skrivnosti svojega svetega učlovečenja,

Po svojem prihodi,

Po svojem rojstvi,

Po svojem gajžlanji,

Po svojem kronanji,

Po svoji smerti na križi,

Po svojem znotranjem in zunanjem terplenji,

Po svojem od smerti ustajanji,

Po svojem v nebohodi,

Po svoji nebeški časti in veselji,

Na prošnjo svoje presvete matere,

Na prošnjo vseh svojih svetnikov,

Jagne božje, ki grehe sveta odjemlješ, zmes
nam, o Jezus!

Jagne božje, ki grehe sveta odjemlješ, usliš
nas, o Jezus!

Jagne božje, ki grehe sveta odjemlješ, »smili se
nas, o Jezus!

Kriste, sliši nas! Kriste usliši nas!

Gospod usmili se nas! Kriste usmili se  nas!
Gospod, usmili se nas!

i

207

Molitev.

O  Bog, ki si častitljivo ime našega Gospo¬
da, svojega edinorojenega Sina Jezusa Kristusa,
stojim vernim ljubeznivo in sladko, hudobnim
duhovom pa, ki to sveto ime slišijo, strašno
storil; dodeli milostljivo, da bojo vse, kteri to
sveto ime na zemlji častijo, sladkost tvojega
trošta na zemlji prijeli, in večno veselje in zve¬
ličanje v nebesih uživali. Po ravno tem Gospodu
našem Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, kteri z
tebo živi in kraljuje v edinosti svetega Duha,
Bog od vekomaj do vekomaj. Amen.

Lavretanske litanije od Marije device.

Gospod usmili se! — Kriste usmili se!

Gospod usmili se! — Kriste sliši nas!

Kriste usliši nas!

Oče nebeški, vsegamogočni Bog, usmili se nas!
Sin, vsega sveta rešni Bog, usmili Se nas!

Sveti Duh, resnični Bog, usmili se nas!

Sveta Trojica, en sam Bog, usmili se nas!

Sveta Marija,

Sveta mati božja,

Sveta devic devica,

Mati Kristusova,

Mati milosti božje,

Mati prečista,

Mati brez madeža,

Mati nedolžna,

Mati presveta,

208

Mati ljubezniva,

Mati prečudna,

Mati našega stvarnika,

Mati našega odrešenika,

Devica premodra,

Devica častitljiva,

Devica hvale vredna,

Devica mogočna,

Devica usmiljena, I

Devica zvesta, I

Zgled pravice, (bogaboječega življenja) I

Sedež modrosti božje, I

Začetek našega veselja (zavolj rojstva Jezu-I J

sovega)

Posoda duhovna, (polna dušnih darov)

Posoda izvoljena (mati božjega Sina)

Posoda prelepa (pobožnosti),

Duhovna roža, (nar lepši med devicami)

Turn Davidov, (naša mogočna brambarca)

Turn slonokosten (nar imenitniši ženskega
spola)

Hiša zlata, (polna prelepih čednosti)

Skrinja miru in sprave, (mati odrešenika, ki
nas je zBogam spravil, in nam mir dodeli)
Vrata nebeške, (mati tistega, ki nam je ne¬
besa odperl)

Zgodnja denica, (ki si nam rodila Jezusa
luč sveta)

Zdravje bolnikov,

Pribežaljše grešnikov,

Tolažnica žalostnih,

Boga za nasl

KjOUff ic.rv*5

nam o Gospod!

Jagnje božje, ki grehe sveta odjemlješ, usliši
nas, o Gospod!

Jagnje božje, ki grehe sveta odjemlješ, usmili se
nas, o Gospod!

Kriste sliši nas! — Kriste usliši nas! — Gospod
usmili se! Kriste usmili se! Gospod usmili se,
Oče naš i. t. d. Češena si Marija i. t. d.

Priporočenje Marii devici.
Molitev.

Vsegamogočni večni Bog! ki si dušo in
telo čestite device matere Marije po djanji sve¬
tega Duha vredno prebivaljše svojemu Sinu pri¬
pravil, daj, da bom, ki se njenega spomina ve¬
selim, po njenih milostljivih prošnjah od prihodnih
zlegov (hudih prigodov) in večne smerti rešena.
Po Jezusu Kristusu Gospodu našem. Amen.
Devištvo, 14

210

V. Prosi za me sv. Jožef! R. Da bom vredi
Kristusovih obljub.

Molitev. f

Naj mi, prosim, o Gospod! zasluženje že¬
nina tvoje presvete matere Marije pomaga, da,
kar moja slabost ne premore, po njegovih proš¬
njah mi bo dodeljeno, ki živiš in kraljuješ z Bo¬
gom Očetom in svetim Duhom Bog od vekomaj
do vekomaj. Amen.

Molitev keršanske device.

Oče nebeški, neskončno usmiljen Bog, ki
sveto čistost posebno ljubiš, in uslišiš prošnje
nedolžnih duš; ogledaj sc milo na mene svojega
otroka, ki ponižno k tebi zdihujem in usmiljenje
tvoje želim! Ne prosim za posvetno lepoto, ne
za veselje tega sveta; samo nedolžnost mojega
serca daj mi ohraniti, naj le tebi dopadem, ne
zapeljivemu svetu. — Ljubi Oče, varji me per-
vega greha; ako bi enkrat grešila, saj bi ne bilo
zadnokrat. Pomagaj mi, kedar bom skušana in
zapeljvana, da me sovražnik premagal ne bo.
Naj ne pozabim, da me ti vidiš, če mene ravno
tema zakriva; vse je pred tebo očitno. Sveta
groza naj me objide, kedar se v hudi priložnosti
znajdem, da za kratko slast večnega veselja ne
prodam. — Zvesto se tebe primem, ljubi Oče,
v tvoje roke se izročim, naj nevesta tvojega
Sina ostanem. Ti mene vižaj, varji in podpiraj,

m

enkrat pa krono veselja večnega meni daj, po
Jezusu Kristusu, tvojem Sinu in Gospodu našem.
Amen.

*

Molitev keršanske spokornice.

Ljubi Oče, ki nočeš grešnice smerti, am¬
pak želiš, naj se spokori in živi; ogledaj se
milo na mene, svojo revno zgubljeno hčer! —
Tebe svojega nar boljšega Očeta sem nehvaležno
zapustila, in sem služila pregrešnemu svetu. Je¬
zusu , svojemu ženinu sem nezvesta bila; zapra¬
vila sem angelsko oblačilo ljube čistosti, ki sem
ga pri svetem kerstu prijela. Svoje telo, po¬
svečen tempel svetega Duha sem z gcrdo pre¬
greho omamila (ogerdila) in nisem vredna več,
da bi se tvoja hčpr imenovala. Moje serce mene
boli, in moja vest mene peče, kedar premislim,
kaj sem storila, kaj sem zgubila! — Zgrešila
sem pot nedolžnosti, ki ljubeznivo proti nebesam
pelja; — o ne daj, da bi tudi terdo stezo ojstre
pokore zamudila, ki je zadno zaupanje mojega
zveličanja. — O neskončno usmiljeni Jezus, ki
očitne grešnice nisi zavergel, si Petra milo po¬
gledal, in razbojniku na križi svet raj obljubil;
ogledaj se tudi na moje ujokano serce, usliši
svoje nevredne ovčice slab glas, in vzemi me
zopet za svojo služavnico, naj tvoja zvesta dekla
se tebe vekoma ločila ne bom; ki živiš in kral¬
juješ z Bogam Očetom, v edinosti svetega
Duha Bog na vekomaj. Amen.

H*

210

V. Prosi za me sv. Jožef! R. Da bom vredi
Kristusovih obljub.

Molitev. f

Naj mi, prosim, o Gospod! zasluženje že¬
nina tvoje presvete matere Marije pomaga, da,
kar moja slabost ne premore, po njegovih proš¬
njah mi bo dodeljeno, ki živiš in kraljuješ z Bo¬
gom Očetom in svetim Duhom Bog od vekomaj
do vekomaj. Amen.

Molitev keršanske device.

Oče nebeški, neskončno usmiljen Bog, ki
sveto čistost posebno ljubiš, in uslišiš prošnje
nedolžnih duš; ogledaj se milo na mene svojega
otroka, ki ponižno k tebi zdihujem in usmiljenje
tvoje želim! Ne prosim za posvetno lepoto, ne
za veselje tega sveta; samo nedolžnost mojega
serca daj mi ohraniti, naj le tebi dopadem, ne
zapeljivemu svetu. — Ljubi Oče, varji me per-
vega greha; ako bi enkrat grešila, saj bi ne bilo
zadnokrat. Pomagaj mi, kedar bom skušana in
zapeljvana, da me sovražnik premagal ne bo.
Naj ne pozabim, da me ti vidiš, če mene ravno
lema zakriva; vse je pred tebo očitno. Sveta
groza naj me objide, kedar se v hudi priložnosti
znajdem, da za kratko slast večnega veselja ne
prodam. — Zvesto se tebe primem, ljubi Oče,
v tvoje roke se izročim, naj nevesta tvojega
Sina ostanem. Ti mene vižaj, varji in podpiraj,

211

enkrat pa krono veselja večnega meni daj, po
Jezusu Kristusu, tvojem Sinu in Gospodu našem.
Amen.

%

Molitev keršanske spokornice.

Ljubi Oče, ki nočeš grešnice smerti, am¬
pak želiš, naj se spokori in živi; ogledaj se
milo na mene, svojo revno zgubljeno hčer! —
Tebe svojega nar boljšega Očeta sem nehvaležno
zapustila, in sem služila pregrešnemu svetu. Je¬
zusu, svojemu ženinu sem nezvesta bila; zapra¬
vila sem angelsko oblačilo ljube čistosti, ki sem
ga pri svetem kerstu prijela. Svoje telo, po¬
svečen tempel svetega Duha sem z gcrdo pre¬
greho omamila (ogerdila) in nisem vredna več,
da bi se tvoja hčpr imenovala. Moje serce mene
boli, in moja vest mene peče, kedar premislim,
kaj sem storila, kaj sem zgubila! — Zgrešila
sem pot nedolžnosti, ki ljubeznivo proti nebesani
pelja; — o ne daj, da bi tudi terdo stezo ojstre
pokore zamudila, ki je zadno zaupanje mojega
zveličanja. — O neskončno usmiljeni Jezus, ki
očitne grešnice nisi zavergel, si Petra milo po¬
gledal, in razbojniku na križi svet raj obljubil;
ogledaj se tudi na moje ujokano serce, usliši
svoje nevredne ovčice slab glas, in vzemi me
zopet za svojo služavnico, naj tvoja zvesta dekla
se tebe vekoma ločila ne bom; ki živiš in kral¬
juješ z Bogam Očetom, v edinosti svetega
Duha Bog na vekomaj. Amen.

14 *

212

Priporocenje Marii devici.

Bodi češena premila Mati mojega Zveli¬
čarja, vsili devic devica, nebes in zemlje kra-
lica, mati čiste ljubezni, veselje in zaupanje
moje, bodi češena! — K tebi upijem, Evina
hčer, k tebi zdihujem iz te doline solz, nevar¬
nosti in skušnjav. — Pod tvojo pomoč pribežim,
mati milosti božje, ne zaverzi moje prošnje
v mojih potrebah. Nevesta izvoljena Jezusa,
tvojega ljubega Sina, in tvoja vredna hčer biti
želim. — Oh oberni, preljubezniva mati, k meni
svoje milostive oči. V vsili nevarnostih pod
svet plajš mogočne priprošne svoje me zakri. —
Z svojim Sinom me spravi, svojemu Sinu me
priporoči, svojemu Sinu me izroči. O dobrotljiva,
o milostiva, o ljubezniva devica Marija: moja
gospa, moja srednica, moja pomočnica! Prosi
za me sveta božja porodnica, da bom vredna
Jezusovih obljub. Amen.

Priporocenje angelu varim.

Sveti angel varh, meni za prijatela in to-
varša dan, da bi me spremljal in vižal po ne¬
varnem poti časnega življenja, in pripeljal iz te
ptuje dežele v Očetov dom večnega izveličanja;
lepo te počestim, in se ponižno tvojemu varstvu
izročim. — Pomagaj mi, da v dobrem ne osla¬
bim; varji me, da v nevarnosti ne grešim, in
terdno me podpiraj, da vse vidne in nevidne
sovražnike svoje srečno premagam. — Skerbno

213

me vodi po voski stezi svete čednosti k moje¬
mu ljubemu Očetu, kjer zdaj pred njim stojiš,
njegovo božje obličje gledaš, moje molitve in
dobre dela njemu daruješ, in za mene prosiš;
naj da bom tudi jez s tebo in z vsimi izvolje¬
nimi neskončnemu Bogu večno čast in hvalo
pela. Amen.

Priporocenje svoji sv. patrom.

Izvoljena božja svetnica, sveta I. moja po¬
sebna patrona, zvesta prijat elca in mogočna
priprošnica moja v nebesih, ki si srečno dosegla,
kar še jez v nevarnosti jišem, in že uživljaš,
kar jez želim; naj tebe vredno pozdravim, in
se tvoji priprošni priporočim. — V naročji Očeta
nebeškega se zdaj veseliš, pred tronam milosti
božje stojiš, se na mene svojo imenko na to
revno zemljo ogleduješ in me k sebi želiš. —
Sprosi mi usmiljenje in pomoč, da ne bom samo
imela tvoje sveto ime, ampak tudi posnemala
tvoje lepe čednosti; enkrat se pa z tebo vese¬
lila v nebeškem kraljestvi, hvalila in čestila
z vsemi svetniki in svetnicami Boga Očeta, Si¬
na in svetega Duha, kteremu bodi čast in
hvala vekomaj. Amen.

Molitev za svojegu spovednika.

Jezus Kristus, moj Gospod in Zveličar!
ki si svojim namestnikom svetega Duha dal, in
jim nebeške kluče svoje oblasti zapustil, nas

214

grehov odvezati, alj nam jih zaderžati; tebe
ponižno prosim; razsveti svojega služavnika,
mojega spovednika, da bojo vselej moj grešen
stan prav spoznali, meni potrebne nauke dajali,
modro svetvali, vredno pokoro nalagali, in me
kakor moj angel varh po pravi poti pokore in
poboljšanja za tebo v večno življenje peljali.
Poverni jim pa tudi vse poterplenje in prizade¬
vanje, ki ga z meno imajo; ter jim daj enkrat
v sredi svojih ovčic se v nebesih pri tebi veko¬
maj veseliti. Amen.

Molitev za žive stariše.

Ako imaš le očeta ali mater živih, le za njili reci:

O Bog! ki mi stariše spoštovati zapove¬
duješ, in dolgo, srečno življenje za to na zemlji
obetaš; lepo te prosim, usmili se mojega ljubega
očeta, moje ljube matere. Poverni jim na duši
in telesu vse, kar meni dobrega storijo. Daj pa
tudi meni svojo pomoč, da jih bom rada ubogala,
jim veliko veselja v dobrem naredila, enkrat se
pa pri tebi v nebeškem kraljestvi z njimi vese¬
lila. Amen.

Molitev za mertve stariše.

Večni Bog! ki si meni mojega ljubega oče¬
ta, ljubeznivo mater uzel in jih k sebi poklical;
bodi zdaj moj usmiljen Oče, in usmili se rajnega
očeta, rajne matere moje. Odpusti jim vse grehe,

215

ki so jih lehko aavolj mene storili. Naj jim sveti
večna luč tam v kraljestvi izvoljenih; naj poči¬
vajo v miru. Daj pa tudi meni pravično živeti,
srečno umreti, in za njimi k tebi priti v večno
veselje, kjer nas nobena smert več ločila ne bo.
Amen.

Molitev za vse žive.

Vsegamogočni, neskončno usmiljeni Bog,
Oče mira in ljubezni! ki želiš, da bi vsi tvoji
srečni otroci kakor bratje in sestre v lepem miru,
zastopnosti in ljubezni med sebo živeli; daj nam
svojega svetega Duha, da nas napolni z svojimi
darmi. Prosim te za svoje tovarše in tovaršice,
prijatele in prijatelce, znance in znanke, sovraž¬
nike in sovražnice; posebno pa za svoje domače;
daj nam vsem pravično pamet, da bomo pošteno
živeli, tebi zvesto služili, vsega potrebnega za
dušo in telo imeli, enkrat pa k tebi, svojemu
Očetu, v večno zveličanje srečno došli; po Je¬
zusu Kristusu Gospodu našem. Amen.

Molitev za vse verne mertve.

O Bog vsega usmiljenja, stvarnik in odre¬
šenik vsih vernih! ki odpušanja deliš, in naše
zveličanje ljubiš; ponižno te prosim, dodeli mo¬
jim bratom in sestram, dobrotnikom in dobrotni¬
cam. znancam in znankam, ki so pred meno se

216

tega sveta ločili, po prošnji Marije device in
vsih svojih svetnikov, svoje usmiljenje. Odpusti
jim tfse grehe, in daj jim v družino svojih izvo¬
ljenih priti, da kar so vselej želeli, srečno do¬
sežejo: tebe od obličja gledati, tebe. zauživati:
tebe častiti in hvaliti vekomaj. Za vse to tebe
prosim po Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, Go¬
spodu, našem, ki z tebo živi in kraljuje v edi¬
nosti sv. Duha Bog od vekomaj do vekomaj.
Amen.


I.

PESEM

neveste Jezusove.

1. Vesel’ se zemlja in nebo,

Z meno prepevaj prav lepo:

Prelepo pesem Jezusu,
Mojemu lub’mu ženinu.

2. Iskala sem si ženina,

Zmed fantov celega sveta;

Ljubezen so obetali ,

Pa v greh so me zapletali.

3. Svarila me je moja vest:

Ne hodi zapelivcam v pest;

Nedolžnost zapeljujejo,

Po tem jo zasmehujejo.

4. Dobrota njihova je greh,

Veselje zapelivi smeh;

Jih vodi, moti in mori,

Tak dolgo, da jih pogubi.

5. Le bežite in skrite se,

Ve vse posvetne deklice;

Ljubezen vaša je le smrad,
In ženin vaš je dušen tat.

1) Obečali,

218

6. Nebeška roža čistosti,

Marijin cvet nedolžnosti,

Devištvo vam je lehko vzel
Ker vas je kušnil in objel.

7. Žalujte le in jokajte, *),

Vse zapeljane deklice;

Veselo moje serce bo,

In Jezusu ne da slovo.

8. Se zjutraj zgodaj sprebudim,

Veselo njega počestim,

Pohvaljen bodi Jezus moj,

Ki mene varval si nieoj.

9. Ker zlata zarja gori gre,

So rožnate mi gore vse;

Še lepše oblačilo bo
V nebesih moje svatovsko 4 ).

10. Za svetlo zarjo vidim pa
Marijo, mater Jezusa:

Z devištvom je ogernjena,

Za mene svetel venec 5 ) ma.

11. Iz serca sem zvolila njo,

Da vselj vodila 6 ) moja bo;

Družice ’) pa device vse,

In svatji 8 ) trume angelske.

12. Za zarjo vstaja sončice,

Prelepo zlato sonce je;

Se lepši vidim Jezusa,

Ki se po sonci k men’ pelja.

1) Deviški venec vam je vzel. 2) Poljubil. 3) Jokajte se.
4) Ohcetno. 5) Krancel. 6) Ejušnica. 7) Kraneeljung-
frave, 8) Ohcetniki.

219

13. Že  nese mi za juterno ‘)

Vso bogatijo angelsko,

Za zlati perstan meni da

Ljubezen svojega serca.

14. Prelepe rožce pisane ,

Moj ženin jih zasadil je;

V nebesa one gledajo ’) ,

Kjer moja večna svatba bo s ).

15. Presladko ptice pojejo,

Mi dobro voljo delajo,

Ker sem nevesta Jezusa ,

Gospoda celega sveta.

16. Kjerkolj se znajdem, kamor grem,
Vesela sem, za to ker vem.

Da so pri meni angelci,

Moji zvesti prijateli.

17. Naj bo že den alj temna noč,

Če  pride vsa sovražna moč,

Se meni bat’ potreba ni ,

Saj Jezus nad meno bedi 4 ).

18. Jez nimam srebra ne zlata,

Katerga svet tem svojim da,

Zadosti srečna pa živim

V Marijnem krili 5 ), kjer sedim.

19. Pregrešen svet me ne Štirna,

Pa tud ne maram jez za nja:

Le tam v nebesih je moj dom,

Kjer z Jezusom vesela bom.

1) Likof. 2) Se ozirajo. 3) Oheet. 4) Živi, čuje.
ročji.

i) Na-

220

20. Oj ljubi Jezus! prosim te,

Nevesto svojo varji me;

Po smerti, ženin moj, mi daj
Nevesti svoji sveti raj!

II.

Hvaljen bodi Jezus Kristus.

1. Ker zjutraj se zbudim,

Nar pervo zgovorim:

Hvaljen bod Jezus Kristus!

2. Da začne svitati,

Me vabi klicati: Hvaljen bod.

3. In ker oblačim se,

Vsa moja misel je: Hvaljen bod.

4. Po poti tud gredoč

Pozdravim vse, rekoč: Hvaljen bod.

5. Amen, odgovorim,

Pozdrave če dobim: Hvaljen bod.

0. Ker merao križa grem:

V ponižnosti povem: Hvaljen bod.

7. Če v cerkev prihitim ,

Rekoč se poškropim: Hvaljen bod.

8. Pozabiti ne smem ,

Če v kako hišo grem: Hvaljen bod.

9. Ker vzemem spet slovo,

Se poslovim tako: Hvaljen bod.

10. Naj pijem ali jem,

In zdrava k delu grem: Hvaljen bod.

11. Gre delo mi od rok,

In ga požegna Bog: Hvaljen bod.

221

12. Ker delali neham,

Se tebi v roke dam: Hvaljen bod.

13. Če mi po sredi gre,

Zahvalim tebi se: Hvaljen bod.

14. In kedar pa terpim ,

Tudi voljno zgovorim: Hvaljen bod.

15. Za vsaki božji dar,

Še tako malo stvar: Hvaljen bod.

16. Od tebe vse imam,

Za vse ti hvalo dam: Hvaljen bod.

17. Ker bliska in gromi,

Me hvaliti uči: Hvaljen bod.

18. Prežlahen rožen cvet

Uči me lepo pet: Hvaljen bod.

19. Veseli ptičji rod

Prepeva vse povsod: Hvaljen pod.

20. Tud sonce prelepo

Mi oznanuje to: Hvaljen bod.

21. In luna z zvezdami

Prijazno govori: Hvaljen bod.

22. Naj zemlja in nebo,

Naj vse stvari pojo: Hvaljen bod.

23. In preden ko zaspim,

Naj vselej ponovim: Hvaljen bod.

24. Če  pa razžalim te:

Zdihujem milo se: Hvaljen bod.

25. Serce objokano

Hvalilo tebe bo: Hvaljen bod.

26. Ne boš zavergel me,

Ce le poboljšam se: Hvaljen bod.

27. Predober moj pastir,

Za ljubi dušen mir: Hvaljen bod.

222

28. Zdaj ino vsaki čas

Bo moj veseli glas: Hvaljen bod.

29. Ker pride enkrat smert,

In bo moj jezik terd: Hvaljen bod.

30. Moj duh te naj slovi
Tam v dolgi večnosti:

Hvaljen bod Jezus Kristus!

III.

Cesena si Marija.

1. Kar leze in gre,

Z meno prepevaj vse:

Cesena si Murija.

2. Iz serca vsaki čas

Bom spevala na glas: Cesena si.

3. Ker v jutru zazvoni,

Me tebi pet’ budi: Česena si.

4. Ker poldne spet zvoni,

Pozdravit’ te veli Cesena si.

5. Ker večno luč 2 )  zvoni,

Sc tebi sporoči: Cesena si.

6. Cel svet razveselil,

K’ je angel počestil: Češena si.

7 .  Človeka Bog otel,

Ker je molit’ začel: Cesena si.

8. Hudemu je oblast

Zaterla tvoja čast: Cesena si.

1) Uči. 2) Večernico.

223

9. Veselo teb’ za (o

Kristjani spevljajo: Češena si.

10. Naj bode star alj mlad,

Prepeva tebi rad: Češena si.

11. Kdor te za mater 'ma,

To lepo pesem zna: Cešena si.

12. Nam žalost ohladi,

V veselje spremeni: Česena si.

13. V nebesih tam pojo

To pesem angelsko: Česena si.

14. Na zemlji krog in krog

Je pesem vsili otrok: Česena si.

15. Bogu se dobro zdi,

Če z serca se glasi: Cešena si.

16. Sam Bog žegnuje nas

Za te veseli glas: Česena si.

17. Zgubljeno dete ni,

Ki mater prav cesti: Cešena si.

18. Če jišemo pomoč,

Zdihujmo le rekoč: Cešena si.

19. Skušnjava odbeži,

Y  v

Ce se le oglasi: Cešena si.

20. Razveseli serce,

Tolaž v težavah je: Češena si.

21. Tudi vso hudobno moč

Premagamo rekoč: Češena si.

22. In na posleden čas

Nar slajši nam bo glas: Češena si.

23. Slovo bo lehko vzel,

Kdor je to pesem pel: Češena si.

24. Njemu pristopla bo,

Ki zadnič zdihnil to: Češena si.

224

25. Bogu zročila ga

Lepo pozdravljena: Češena si.

26. Kraljica milosti!

Naj te moj duh cesti: Češena si.

27. Ker pride smert po me,

Tud mene usmili se: Češena si.

28. Pokaži mi takrat

Svojega telesa sad: Češena si.

29. V nebesih te čestim

Naj s petjem angelskim: Cesena si.

30. Ker pridem v sveti raj,

Bom pela vekomaj:

Češena si Marija.


Kazalo

naukov, izgledov in molitev keršanskega
devištva.

v  Stran

^lahnost deviškega stana ....  5

Sovražniki in sovražnice devištva ... 9

Prijatli in prijatelce devištva . . . .23

Izgledi božjih svetnic, devištva posebnih pri—

jatelc .......  36

1. Sv. Agata, izgled skušnjave premagati . 36

2. Sv. Ana, izgled srečne matere . ■ 39

3. Sv. Anastazja, izgled usmiljene žene . 40

4. Sv. Armela, izgled pobožne dekelce . 42

5. Sv. Barbara, izgled spoznave božje . 44

6. Sv. Brigita, izgled poštene zakonske žene 46

7. Sv. Doroteja, izgled neveste Jezusove . 48

8. Sv. Elizabeta, izgled prijatelce ubogih . 50

9. Sv. Eudoksija, izgled kaj sv. petje premore 51

10. Sv. Eufrasija, izgled deviške ponižnosti 53

11. Sv. Eulalija, izgled keršanske serčnosti 55

12. Sv. Eustahija, izgled pametne nošnje . 56

13. Sv. Fina, izgled deviške sramožljivosti . 58

14. Sv. Flora, izgled kako dobre dela opravljati 60

15. Sv. Frančiška, izgled zakonske žene . 61

16. Sv. Genovefa, izgled kmeliške dekelce . 64

17. Sv. Helena, izgled dobrodarne kristjane . 66

18. Sv. Hema, izgled keršanske gospodinje . 67

JDevištvo. 15

226

19. Sv. Izabela, izgled usmiljene device . 70

20. Sv. Jedert, izgled keršanskega devištva 72

21. Sv. Julija, izgled služavnice božje . 73

22. Sv. .Juliana, izgled keršanske ljubezni . 75

23. Sv. Katarina mart. izgled modre device . 77

24. Sv. Klara, izgled učenke Jezusove . 79

25. Sv. Kristina, izgled kerš. stanovitnosti . 80

26. Sv. Kunigunda, izgled svete zak. žene . 81

27. Sv. Lidvina, izgled poterpežljive deklice 84

28. Sv. Lucija, izgled čiste device . . 86

29. Sv. Marija Magdalena, izgled poboljšanja 89

30. Sv. Magdalena od Paciz, izgled pridne

šolarce.92

31. Sv. Marjeta, izgled kerš. stanovitnosti . 94

32. Sv. Marjeta Kortonska, izgled velike spo-

kornice .......  96

33. Sv. Marina, izgled pravega poboljšanja . 99

34. Sv. Marcelina, izgled deviške tovaršije . 101

35. Sv. Matilda, izgled sesterne ljubezni . 103

36. Sv. Monika, izgled izveličanskega po-

svarjenja ....  ...  104

37. Sv. Neža, izgled nepremagljive device . 106

38. Sv. Notburga, izgled keršanske dekle . 109

39. Sv. Apolonija, izgled goreče ljubezni . 111

40. Sv. Potamjana, izgled deviške sramožlji-

vosti .......  112

41. Sv. Regina, izgled bogaboječe pasterice . 114

42. Sv. Roza, izgled deviške poterpežlivosti 116

43. Sv. Rozalija, izgled izveličanske samote 117

44. Sv. Sinkletika, izgled deviškega zaderžanja 119

45. Sv. Tajda, zapelvanja žalosten izgled . 121

46. Sv. Tekla, kako se Bog veličesti . . 123

47. Sv. Teodozija, izgled žive vere . . 124

48. Sv. Terezija, kaj branje bukov velja . 126

49. Sv. Uršula, izgled sesternega posvarjenja 128

50. Sv. Veronika, izgled moliti in delati . 130

51. Sv. Cecilja, izgled tovaršije angelske . 132

227

52. Sv. Cita, izgled kmetiške deklice . .134

Poseben opomin deviškega življenja . .138

Pet zlatih naukov deviškega življenja . . 140

Deviški venec iz sedem žlahnih rožic . . 147

Prošnja in obljuba keršanske device . .148

Juterni izdihleji in molitve . . . 152

Posebni izdihleji črez dan ....  156
Večerne molitve in izdihleji ....  159
Večerni blagoslov alj žegen ....  161

Mašne molitve.164

Krajši molitve pri sv. maši ....  176

Molitev pred pridgo.178

Molitev po pridigi .179

Opravilo sv. spovedi.180

Razgled, kako se vest izprašuje . . . 182

Sveto obhajilo ......  194

Ponovljenje kerstne obljube ....  200

Tri čednosti božje ......  201

Litanije od sladkega imena Jezusa . . 204

Lavretanske litanije.207

Molitev kerš. device .....  210
do. spokornice . . . .211

Priporočenje Marii devici ....  212
do. Angelu varhu ....  212
do. svoji sv. Patroni . . . 213

Molitev za svojega spovednika . . 213

do. za žive stariše .....  214
do. za mertve stariše ....  214

do. za vse žive.215

do. za vse verne mertve . . . 215

Pesem neveste Jezusove ....  217
do. Hvaljen bod Jezus Kristus . . 220

do. Češena si Marija! .... 222

T

Š> O

•v »rt

!)bl


{•*>?

.

60 £

'

W

i§l*

*!&
•:»SS
■ v  ,#*?£

-jr

'

t > X

"'ifgf

/ Prsen/ ne nesle Jczuj ovc.

*%?f\ * i\i i\i i

/ t sij sc zc/nfja

f ; f fr

J'rc fe po pesem. Jc zu-su, Mo j/ mu. /judi.nu/ že  - - nž - 7.

/I. Hvalen hod Jen/s Krčflus.

v ^ ~ r  pr 1  • ' u—r ^

Ker zjidroj Se  - zStu/i7/v l  Nas pervo zgo -vo -ri/uHvtc-lt/t iod de z u. s

Kri - stuj!)fveU*/t led Je - zus ,

///. Cescrue  j/ Marija .