štev. 4. V Ljubljani dne 15. aprila 1881.        Leto I.
Slovenski jezik in sodnije.
Narodni advokatje v kranjskej kronovini vložili so pri justičnem ministru spomenico proti znanim odlokom graške nadsodnije in naj-višega sodnijskega dvora.
Ta spomenica se glasi tako le:
Visoko C. kr. justično ministerstvo!
V pravdi zaradi motenja mirne posesti, vršečej se v slovenskem jeziku pred okrajno sodnijo v Kamniku, izdal je najviši sod-nijski dvor v originalnem intimatu od 6. marca 1881 št. 1946 pod ./• priloženo določbo.
Ker se ta določba principijelno izreka o rabi slovenščine pri sodnijah na Kranjskem in to rabo glede sodnijskih aktov kot nuliteto označi, spoznali so podpisani odvetniki v Kranjskej kot svojo dolžnost, da predložijo to določbo visokemu c. kr justičnemu ministerstvu ter da izrazijo ob jednem svoje pravno mišljenje, kakor tudi svoje dvombe o principu izrečenem v tej določbi v naslednjej
spomenici.
§. 3. patenta od 7. avgusta 1850, drž. zak. št. 325, določuje o civilno-pravnih funkcijah najvišega sodnijskega in kasacijskega dvora tako, da ima ta dvor v vseh civilnih pravdnih in nepravdnih zadevah v tretjej in zadnjej instanci odločiti, v katerih so nadsodnije v drugej instanci odločile.
Naslednji §§. določujejo o njegovem daljnjem delokrogu.
V vseh teh §§. se brez vspeha išče določbe, ki bi dala naj-višemu in kasacijskemu dvoru pravico odločevati o vprašanjih o teku pravnih opravil. — Njegovo dotično ingerenco ureja le §.92 patenta od 3. maja 1853, drž. zak. št. 81; §. 90 ravno tega patenta pa pridržuje odločbo v vseh teh vprašanjih v zadnjej instanci justičnemu ministerstvu.
— 98 —
V pravdi zaradi motenja mirne posesti Petra Kebra proti Josipu Mazoviču in Andreju Jančigaju so poklicale stranke sodnijo na pomoč, da odloči v tej p ravne j zadevi. Ali samo v prvej instanci se je ugodilo njiliovej dotičnej prošnji. Takoj druga instanca, katerej vsakako pristoja administrativni pouoir po §. 90 gori navedenega patenta, ni o tej pravnej zadevi odločila, ampak le administrativno odločbo glede obravnavalnega jezika izdala in sicer v obliki sodnijskega odloka.
Tretja instanca, do katere se je obrnilo le iz namena, da bi drugej instanci naložila, da naj meritalno odloči, — je z ozironi na pravilni in neovirani tek pravosodja, na po §. 90. zgoraj navedenega patenta nadsodnijam pristoječe pravo do nadzorovanja podložnih sodnij in z ozirom na določbe §. 13. o. s. r., in oziroma na to, da je bil od vpeljave sodnijskega reda dosle vedno le nemški jezik v Vojvodini kranjskej izključljivo pi'i sodnijah rabljeni deželni jezik in z ozirom na to, da se ni raba nemškega kot izključljivo deželnega sodnijskega jezika v Kranjskej postavno spremenila ali omejila — v slovenskem jeziku sestavljeni odlok okrajne sodnije kamniške od 1. oktobra 18^0 št. 6854 kot z nuliteto obtežen označila in odlok druge instance potrdila.
Najviši sodnijski dvor vodila so torej pri njegovih odločbah le premišljevanja o pravilnem in neoviranem teku pravosodja. Mesto da bi bil pravo izrekel, zbog česar je bil na pomoč klican, potrdil je le administrativno odločbo nadsodnije, o čemur po patentu od 7. avgusta 1850, št. 325 drž. zak. in po §§. 90. in 92. patenta od 3. maja 1853, št. 81 drž. zak. odločevati niti kompetenten ni bil.
Le temu poseganju v administrativno sfero pravosodnega nadzorovanja se mora pripisovati, — da se je najviši sodnijski dvor v očitno protislovje postavil z justičnega ministra ukazi od 15. marca 1862, št. 865 in od 5. septembra 1867, št. 8636 in 9396, ter s tem pouzi-očil konflikt, ki je sposoben, da žali pravno zavest.
Najviši sodnijski dvor se v svojej določbi tudi na §. 13. o. s. r. sklicuje, ter iz tega paragi-afa pod napačno premiso izpeljuje, da je v Kranjskej izključljivo dežehii jezik samo nemški. Napačna premisa, na katero se je najviši sodnijski dvor pri tem naslanjal, pa obstoji v popolno krivem sklepu, da je od vpeljave občnega
— 99 —
7*
sodnijskega reda v Kranjskej nemški jezik veljal pri sodnijah kot izključljivo deželni jezik, v katerem so se morale vse sodnijske vloge pisati in vsi sodnijski odloki izdajati.
Da to ni istina, sledi že iz zgoraj navedenih dveh justičnega ministra ukazov. — V obilnejšej meri pa se bode visoko C. kr. justično ministerstvo o neresnici omenjene premise prepričati moglo, če bode dalo pri sodnijah v slovenskih pokrajinah preiskavati, koliko slovenskih vlog so iste od leta 1848 dalje sprejele in slovenski rešile. — To prepričanje se bode utrdilo še bolj, če povprašuje visoko ministerstvo pri c. kr. beležnikih v ravno tistih pokrajinah, koliko beležniških aktov se je slovenski spisalo; in naposled, če isto c. kr. nadsodniji v Gradci naroči, da poroča, če ni ravno ta za te pokrajine civilnopravne in kazenskopravne obrazce (blankete) vsake vrste v slovenščini sestavljala in sodnijam razdeljevala. — Ta pravični usus je bil odpravljen, odkar je ekscelenca pl. Waser predsednik omenjenej nadsodniji.
Slovenski in nemški jezik sta bila od leta 1848 do današnjega dne v kronovini Kranjskej pri sodniji deželna jezika.
To bodo popolnem natanko pokazale dotične preiskave in dokazale jasno neresnico najvišega sodnijskega sklepa, da je bil v kronovini Kranjskej od vpeljanja o. s. r. dosle nemški jezik pri sodniji izključljivo deželni jezik.
Sklicevanje na §. 13. o. s. r. bi bilo v tem slučaji opravičeno le tedaj, če bi bila premisa, po najvišem sodnijskem dvora o nemškem jeziku izrečena, resnična!
Ker pa ni kompetentna naloga najvišega sodnijskega dvora meniti se za tek pravnih opravil, torej tudi nikdar priložnosti imeti ni mogel, se o resničnosti ali neresničnosti svojega sklepa, — da je namreč nemški jezik od nekdaj bil izključno deželni sodnijski jezik — prepričati, čeravno bi morda ravno v tej stvari poznanje dejanstvenih razmer potrebnejše bilo, kot kjer si bodi, — . ki se vsekako ex actis predložene pravde niso mogle razvideti, — katere, da-si so v Kranjskej notorične, najvišemu sodnijskemu dvora niso bile notorične. To mora vedeti, in brez dvombe tudi ve visoko justično ministei"stvo, v čegar kompetentni delokrog spada nadzorovanje nad tekom pravnih opravil.
— 100 —
Sklep, do katerega je prišel najviši sodnijski dvor, da je namreč v slovenščini sestavljen odlok iz uradnih ozirov z nuliteto obtežen, izvira torej iz krive in napačne dejanstvene premise, in se mora kot napačna sodnijska odločba označiti. Ta nadsodnijska določba je tedaj iz dvojnih ozirov napačna:
1. ker določuje v administrativnem oziru o teku pravnih opravil, torej ne v zakonito determiniranem delokrogu najvišega sodnijskega dvora; in
2. ker se opira na premiso, o katerej se lehko dokaže, da je dejanstveno napačna.
Pomoč proti stanju, ki ga je prouzročila ta določba, bi po zakonitem potu le po plenarnej določbi visokega c. kr. sodnijskega dvora mogoča bila, katera je po §. 16, lit. f, patenta od 7. avgusta 1850 1., št. 325 drž. zak., dovoljena.
Vsled §. 12. o. d. z. je tej odločbi najvišjega sodišča vsak daljnji pomen odvzet, tako da ne more imeti nikakega zakonitega vpliva na dnige v slovenščini vršeče se obravnave in v slovenščini izdane odloke.
Ker pa ta odločba označuje rabo slovenskega deželnega jezika fomaliter kot nuUteto in ker jo je kscelenca pl. Waser celo pred izročenjem intimata udeleženim strankam litografirano razdelil med sodnije nadsodnijskega okrožja graškega, bati se je vendar, da bode imelo to moralen vpliv na sodnike v slovenskih pokrajinah, da bode v jednakem slučaji daljna pritožba ostala brezvspešna. — S tem pa je slovenščina, katero govori 95 "/o prebivalstva v Kranjskej kot materini jezik iz sodnij izgnana, in doleti jo osoda, katera je, kakor kaže zgodovina, zadela le malo jezikov.
Kaj je na tem sramotilnega in nepravičnega je jasno, o tem še dalje besedovati je nepotrebno. V tej odločbi izrečeni princip ni niti praktičen, veliko menj pa pospešuje pravosodje.
Ogromna večina onih, ki iščejo pravnega varstva, spada v Ki-anjskej k slovenskemu narodu in ne govori druzega jezika kakor slovenskega. To nij aksiom, tudi ne trditev, to je faktum!
Glavna terjatev pri uravnanem pravosodji je, da se sodnik in stranke razumijo, bodi si v pismenem ali ustmenem obravnavanji, bodi si posredno ali neposredno.
Občevanje sodnika s strankami v jeziku zadnjim nerazumljivem je za vestnega in iskrenega sodnika zapreka, za stranke
— 101 —
Interpelacija, katero je stavil slovenski poslanec vitez Schneid do justičnega ministra v seji državnega zbora dne 11. marca 1881 se glasi:
škoda in zamuda. V obeh ozirih vpliva tako stanje na pravosodje škodljivo in vzbuja nezaupanje proti sodniku, podkopuje torej njegovo avtoriteto in s tem tudi vero na vspešno dosego prava. To je tudi že pripoznano, in sicer v krajih kjer tudi velja občni sodnijski red.
Italijan v Primorji občuje pismeno s sodnikom le italijansko, Čeh v Češkej in Moravskej češko!
To ne ugaja samo naravnemu, kakor tudi vsakemu narodu ustavno zagotovljenemu pravu, marveč je tudi eminentno praktično.
Kako da se to ne jemlje v poštev pii slovenskem narodu in čemu da se to ra\Tio slovenskemu narodu odreka — to vprašanje bi se dalo rešiti — ah na političnej poti. Tukaj naj torej ostane nerešeno!
Vprašanje, v katerem jeziku se mora in more obravnavati in pravo izrekati, gotovo ni pravno vprašanje. In ker je najviši sodnijski dvor vendar o tem določil — prouzročil je s tem, da splošno nasledke tega postopanja označimo, v slovenskih pokrajinah nepopisljivo razburjenje; dosegel je torej ravno nasprotno, kar je v razlogih kot motiv odločbi navajal.
Sodnijskih v slovenščini pisanih listin je brezštevilna množica. Ali so te sedaj vse nične in neveljavne?
Pozitivna tla privatnega prava so slovenskemu prebivalstvu na jedenkrat pod nogami odvzeta, vse slovenske listine plavajo v zraku, in ne ve se, icaj je pravo, ker se postava ne spoštuje (§. 19. drž. tem. zak.) ali pa se s strankarskega stališča interpretira! Tak položaj se ne more dalje prenašati.
Iz teh zmešnjav moremo pot do rešitve pred jednakimi slučaji le v izvrševalnej postavi k §. 19. tem. drž. zak. dobiti.
Udano podpisani odvetniki prosijo torej, da se vzeme ta spomenica v znanje in da se spozna vredno natančnejega pregleda.
V Ljubljani v marcu 1881.
— 102 —
„Pred nekoliko dnevi je bilo v javnih listih citati od besede do besede ponatisnen naslednji odlok c. kr. najvišjega sodišča: (Tu sledi tekst znanega odloka.)
Iz Časopisov in tudi iz raznih drugih verjetnih poročil se je izvedelo, da je c. kr. predsedništvo višje deželne sodnije v Gradci ta odlok c. kr. najvišjega sodišča naznanilo ne samo vsem sodnijam tamošnjega okrožja višje deželne sodnije, ampak tudi drugun oblast-nijam in uradom, ki njemu niso podložni. Podpisani ne smejo zamolčati, da je tako meritorna vsebina odloka, kakor tudi jako vidna skrb predsedništva c. kr. višje deželne sodnije v Gradci, odloku zagotoviti hitro in povsod vplivajoče razširjenje, vzbudila čut najglobočjega razburjenja v onem lojalnem, državi udanem in cesarju zvestem narodu, ki prebiva v jednem delu Štajerske in in Koroške, potem na Kranjskem, Primorskem in v Istri, in kateri narod vidi, da mu navedeni odlok krati njegove z državnimi osnovnimi postavami zagotovljene pravice, ter žali tudi njegovo narodno čast.
Eazžaljen je narod v svojej pravici, ker ta razsodba izključuje od države priznano ravnopravnost njegovega jezika v uradu, ter skruni njegovo narodno čast, ker se smatra njegov jezik tako, kakor da bi ga ne bilo, kot nenavaden v dežeU in ako se rabi, da se more to smatrati kot uzrok ničevosti.
Resno prepričani, da ne more niti iz uradne instrukcije niti iz splošnega sodnijskega reda deželna višja sodnija izvajati pravice, formalno odločevati tam, kjer bi imela odločiti samo o meritomej pritožbi strank;
z ozirom na to, ker sta obe razsojevajoči višji instanci ignorirali, da ima čl. 19 državne osnovne postave vzvi-atno ali nazaj delujočo moč na obstoječe ž njo morebiti v protislo\'ji stoječe zakone in postavno moč imejoče naredbe in ker sta paragrafu 13 podvrgli tak pomen, kateri — v deželi navadni jezik razširja v nek sodnijsk jezik ali v deželi navaden sodnijsk jezik — naravnost nasprotuje duhu tega zakona in državnega osnovnega zakona;
in z ozirom na to, da v razsodbi navedeni razlog, „da je nemški jezik izključivi sodnijski jezik na Kranjskem," naravnost neresničen, ker se že 30 let na Kranjskem, Štajerskem in sploh v vseh onih krajih dežel, kjer prebivajo Slovenci, pri sodnijah mnogokrat tudi slovenski
103 —
uraduje, katerim višja deželmi sodnija sama daje slovenske tiskovine za odloke in razsodbe in ker so mej vsem tem časom sodnije brez zaprek do najnovejšega časa sprejemale slovenske vloge ter izdajale razsodbe in odloke v istem jeziku: nadalje z ozirom na to, da je z dvornim dekretom od 22. septembra 1835, št. 109, z ministersko naredbo od dne 15. marca 1862, št. 865 in koncem z državno osnovno postavo o občnih pravicah državljanov od 21. decembra 1867, št. 142 d. z. raba slovenskega jezika pri sodnijah pozitivno določena in pravica slovenskega naroda glede neovirane rabe njegovega jezika v uradu zagotovljena;
potem z ozirom na to, da po najvišjej resoluciji od 31. oktobra 1785, št. 489 „ima višja deželna sodnija sicer natanko ozirati se na rabljene formalnosti pri reševanji kake pravde, opažene pomanjkljivosti nižjej sodniji takoj naznaniti ter jih za prihodnje ustaviti, kjer pa zakon na opuščen predpis izrecno ne določuje ničevosti, tam naj je take pomanjkljivosti ne ovirajo ter naj sodi; nikoli in nikjer pa ni uzrok ničevosti to, če sodnik svojo razsodbo izroči stranki v slovenskem jeziku in zato bi se s tem slučajem ne imelo ravnati kot ničevostnim;
naposled z ozirom na to, da je omenjeni odlok najvišje sodnije žaljenje pravic, zagotovljenih z državnimi osnovnimi postavami, ki je tem večje v svojih posledicah, ker so se pri c. kr. okrožnej sodniji v Celji, kakor se sliši, že samo zarad razglašenja onega odloka v zadnjih dneh odbile tri slovenske vloge slovenskih strank, a je dolžnost visoke vlade, da celo tam varuje in brani, kjer nepri-zivni odloki sodnij kratijo splošne pravice državljanov, dozvoljujejo si podpisani do nj. eskscelence voditelja pravosodnega miuisterstva staviti vprašanje:
1. Ali je visokej vladi znana razsodba c. kr. najvišjega sodišča od 16. februvarja t. 1. št. 1697 in od c. kr. višje deželne sodnije predsedništva v (iradci ukazan razglas tega odloka do podložnih sodnij in drugih, celo avtonomnih oblastnij?
2. Kaj namerava visoka vlada storiti, da s tem odlokom najvišjega sodišča žaljeno pravico Slovencev do ravno-pravnosti'njih jezika v uradu zopet v veljavo dene?
Pl. Schneid, dr. Vošnjak, dr. Poklukar, Nabergoj, knez Windischgraz, Kljun, Obreza, dr. Tonkli, V. Pfeifer,
— 104 —
grof Hohenwart, grof Margheri, Herman, baron Godel, dr. Vitezič, grof Harrach, knez Lobkovic, dr. Rieger, Zeithamer, knez Schwarzenberg, dr. Šrom, knez Alfred Liechtenstein, grof Brandis, grof Kinskj (in mnogi češki in nemško-konservativni poslanci).
Tej interpelaciji je minister Pražak odgovoril naslednje: „V seji tega zbora dne 11. marca 1.1. stavil je gospod vitez Schneid po interpelaciji do me naslednji vprašanji:
1. Ali je visokej vladi znana določba c. kr. najvišjega sod-njega dvora od 16. februvarja t. 1. št. 1697 in ali je visokej vladi znano, da je c. kr. nadsodnijsko predsedništvo v Gradci omenjene določbo objavilo vsem nižjim sodnijam in celo drugim avtonomnim uradnijam?
2. Kaj namerava visoka vlada storiti, da se po tej določbi najvišjega sodnjega dvora žaljena pravica do jednakopravnosti slovenskega jezika pri uradih Slovencem zopet povrne? —
Dalje so me v seji dne 15. marca t. 1. gospodje poslanci dr. Tonkli, dr. Vitezič, Nabergoj in drugi interpeUrah, ter stavili naslednji vprašanji:
1. Ali je visokej vladi znana določba c. kr. najvišjega, sodnjega dvora od 11. januvarja 1881, št. 2?
2. Na kak način namerava visoka vlada neomejeno rabo slovanskih jezikov pri c. kr. sodnijah na Primorskem izpeljati?
Zavoljo notranje zveze in jednake tendence teh vprašanj imel bodem čast na obe interpelaciji ob jednem odgevoriti.
Določbi najvišjega sodnjega dvora od dne 16. februvarja t. 1. št. 1697 in od 11. januvarja t. 1. št. 2, na kateri se ozirata interpelaciji, sta mi znani; tudi se mi je o prvej določbi uradno poročalo, da se je sicer ne po nadsodnijskem prezidiji. pač pa vsled sklepa nadsodnije v Gradci objavila tej nadsodniji podložnim sodnijskim dvorom in okrajnim sodnijam, v katerih okrožji je prebivalstvo čisto slovensko ali pa tudi mešano z nemškim.
Glede druge točke obeh interpelacij štejem si v čast naslednje odgovoriti:
Pri obeh v interpelacijah omenjenih slučajih izšla je določba, ki jo je v posameznej civilnej pravdnej zadevi na poti zakonito določene instance izrekla najvišja sodnijska oblast.
— 105 —
Z ozironi na samostojnost in neodvisnost judikature sodnij, odtegnene so zgoraj navedene določbe najvišjega sodnjega dvora vsakemu vplivanju po justičnem ministerstvu kot administrativnej oblasti.
Glede pa na vpljive, katere bi omenjeni določbi na prakso nižjih sodnij v graškem in tržaškem nadsodnijskem okrožji imeti utegnile in glede na pravico do jezikovne jednakopravnosti po ustavi prebivalcem dotičnih dežel obljubljene, bil sem prisiljen svoje mišljenje v tej stvari zastopati na primernem mestu, ter pravici justičnega ministerstva do najvišjega nadzorovanja na polji administrativnih korakov do veljave pripomoči.
Tudi v okrožji svoje oblasti ne bodem pozabil paziti na to, da se natanko izpolnujejo v jezikovnem vprašanji po justičnem ministru izdani in v interpelacijah omenjeni ukazi.