DOLENJSKI LIST — Št. 43- (970) — 24. oktobra 1968 STRAN 15
NOVO MESTO, 24. OKTOBRA
ŠTEVILKA 1
OB PETNAJSTI OBLETNICI
OTVORITVE DOLENJSKEGA MUZEJA
Ob prvem praznovanju partizanskega praznika Novega mesta in novomeške občine 29. oktobra 1953 so bila odprta tudi vrata Dolenjskega muzeja in njegove prve zbirke izročene javnosti na vpogled in v
pouk. Te so bile nameščene v petih prostorih obnovljenega poslopja Kri-žatije. Danes so se te zbirke razširile tako po svoji razstavni površini kot po bogastvu razstavljenih in v depojih hranjenih predmetov ter
Uvodna beseda
»Kaj pa je tebe treba bilo?« bo ta ali oni bralec našega časnika skomignil z rameni in se ob novi prilogi Dolenjskega lista morda nasmehnil ali pa jo celo začudeno pogledal.
»Nova revija?«
Net brez skrbi — ne bo novega »Kataloga«, ne brezperspektivnih »prospektov«, ne podobne šare, kakršne imamo v slovenskih jaslih že tako preveč. Na Dolenjskem takega blaga ne potrebujemo, saj je se tista krama, s katero nas včasih posiljujejo kioski, slabe štacune ali priloge »PERSPEKTIV«, docela odveč in proč vržen papir (ki pa le bil tiskan seveda z družbeno dotacijo).
Potrebujemo pa nekaj drugega: več prostora v domačem pokrajinskem tedniku, ki se ves čas svojega obstoja čuti dolžnika do številnih vprašanj kulture in prosvete, do umetnosti in znanosti, do ustvarjalcev z raznih področij. V teh letih smo resda zapisali že to in ono, ohranili prenekateri dogodek, razstavo, kulturno ali umetniško srečanje, gostovanja in nastope domačih in drugih umetnikov, kar vse je v vezanih letnikih našega pokrajinskega časnika ohranjeno kot živa podoba kulturnega snovanja, ustvarjanja in življenja širše Dolenjske. Pa vendar je to le še premalo. So dogodki in pojavi, obletnice in problemi, ki bi jih kazalo ohraniti se danjim bralcem domačega lista in
zanamcem. Sole in študenti potrebujejo prenekaterikrat podatke trajnega pomena, ki so zdaj razmetani v 19 letnikih našega lista. Marsikdo išče take podatke v študijskih knjižnicah, pa se spričo pomanjkanja časa dostikrat te s težavo dokoplje do njih. Se in še se vrstijo pomembni datumi in dogodki, ki jih skromna kulturna stran v listu (če ni obremenjena s komercialnimi oglasi, brez katerih tudi naš list ne more več ne živeti ne izhajati!) sicer rada zabeleži, ki pa je le preskromna — tako po obsegu, kot po številu sodelujočih.
Zato smo se - odločili, da poskusimo z občasno prilogo v Dolenjskem listu: danes se vam DOLENJSKI RAZGLEDI prvič predstavljajo in ponujajo svoje strani. Nobenih želja nimamo, da bi prerasli v novo slovensko revijo (ne žeija ne potreb!); občutimo pa praznino v pokrajini, ko se napisano gradivo trajnega pomena izgublja', 'a ima svojo vrednost in svoj prostor med nami. Priloga naj bi ohranjevala take prispevke, saj jo bo mogoče luui uvtzuii v knjiž.co.
Skromnemu začetku naj bi sledile vsebinsko kvalitetne in razgibane številke, ki bodo podobo našega dela, prizadevanj in uspehov s pomočjo sedanjih in novih sodelavcev ohranile nam in zanamcem.
DOLENJSKI RAZGLEDI vas vabijo k sodelovanju, razglejte se po njih, mi v uredništvu pa bi z njimi in z vašim sodelovanjem radi dali dober razgled bralcem in naročnikom na vsa tista področja, kjer dolenjski človek ustvarja dobrine trajnega pomena ter s svojim delom bogati in plemeniti sebe in druge.	TONE GOŠNIK
so nameščene v treh poslopjih. Petnajstletnica kake ustanove, posebej pa še izrazito kulturne in prosvet-no-vzgojne, kamor je vsekakor prištevati tudi muzeje, je morda zadostno opravičilo, da bi vsaj v bežnih vrstah pregledali njen razvoj od prvih- početkov do danes, vrednotili njeno delo in vlogo v kulturnem življenju Novega mesta in Dolenjske, pa tudi njeno mesto v celotnem slovenskem kulturnem prostoru. Vendar naj bo ta članek le bolj uvodno poglavje k onim, ki bodo morda tudi na tem mestu še sledili in prikazali razvoj muzeja oziroma njegovih oddelkov v preteklih petnajstih letih.
PRVE POBUDE ZA USTANOVITEV DOLENJSKEGA MUZEJA
Prva misel o ustanovitvi muzeja v Novem mestu, ki naj bi zbiral raznolike zgodovinske predmete iz preteklosti Novega mesta in Dolenjske, je vzniknila v narodno pre-poroditeljskem obdobju, in to ob času praznovanja novomeške petstoletnice, torej pred več kot sto leti. Takrat sta Valentin Zarnik in Fran Erjavec dopovedovala Novo-meščanom, da je za izobrazbo in za dvig narodne zavesti pri skoraj odtujenih meščanih nujno potrebna ustanovitev slovenskega izobraževalnega društva Čitalnice, že na ustanovnem občnem zboru novomeške Čitalnice nekaj mesecev kasneje so se čuli tudi glasovi o potrebi ustanovitve muzeja Ko pa so 1. 1873 polagali temeljni kamen za novomeški Narodni dom, prvi na slovenskih tleh (danes je v njem Dom JLA), je bil njegov namen označen tako, kot ga kaže objavljeni kliše na 2. strani.
Ko so 1875 Narodni dom dozidali in ga deset let kasneje dogotovili, je v njem našla streho Narodna čitalnica s svojimi društvenimi prostori in amaterskim odrom, zatem pa še vrsta društev, ki so proti kon-
po katerim se zida „Narodi dom“ v Novemniestu.
1.
„Narodna Čitalnica" je kupila lansko leto v Xovemmestu pod Rctf. brj. 165/1 v zem-ljiškej knjigi zapisano hišo z vertcem in drugimi pritiklinami za 1000 gold. in dve sosednji hiši, eno pod Rctf. brj. 55/2. za 210 gold., drugo pa pod Rctf. brj. 116 za 2000 gold. da sezida „Narodni dom“, ki bo središče za narodno gibanje na Dolenjskem.
Ustanovila se bode v njem slovenska ljudska knjižnica, dolenjska hranilnica, narodno gledališče, dolenjski muzej, in šola za narodni jezik, slovstvo in zgodovino, kakor i drugi, za prospeh narodnega zavedanja in napredka, pak tudi materijalnega blagostanja velevažni zavodi.
gata gimnazijska numizmatska zbirka, ki pa se ni do danes ohranila. Kot zemljepisec je geografsko zbirko dopolnjeval z lastnoročno izdelanimi učili — med temi navajajo kot posebnost iz lesa izdelani te-lurij — ki pa je kot ostalo takratno gradivo kabineta neznano kdaj propadel, morda ob selitvi v novo gimnazijsko poslopje 1. 1912. Pa saj je bila še po tej zadnji vojni brez potrebe izločena in gimnaziji odtujena med drugim vrsta starih at-lantov, ki bi danes predstavljali v muzeju izredno in ne samo historično vrednost, čeprav se je nekoliko ukvarjal tudi z lokalnim zgodovinopisjem — sestavil in v gimnazijskem izvestju 1.	1868 objavil
kronologijo Novega mesta, izdelano predvsem na podlagi zapiskov frančiškanskih kronistov — mu zbiranje zgodovinskih predmetov z vidikom kake muzejske zbirke ni prihajalo na misel.
Podobno je bilo z Ivanom Vrhovcem. Bil je pri svojem zgodovinskem raziskovanju novomeške preteklosti orientiran pač le na študij arhivalneea gradiva, kar je za zgodovino Novega mesta samega razumljivo in pravilno. Pri tem pa je le v nemar puščal dolga stoletja pred ustanovitvi i o mesta in ga niti pomembne najdbe pod Marofom ob gradnji nove ceste proti kolodvoru 1. 1890 niso toliko pritegnile, da bi jih v svoji zgodovini Novega mesta, ki je izšla 1891, vsaj omenil. Tudi na kako muzejsko zbirko ni pomislil, čeprav je veliko svojega prostega časa žrtvoval amaterskemu gledališču Narodne čitalnice, kjer lahko govorimo kar o Vrhovče-vi eri v kar najbolj pozitivnem smislu besede. Svojevrstna kurioz^st pri tem je, da se je to režisersko in dramaturško Vrhovčevo delo, č? pa smemo tako imenovati, odviialo nrav v zgradbi Narodnega doma, kjer naj bi po zamisli njegovih ustanoviteljev in g^aditeliev dob1'! svoje prostore tudi — Dolenjski muzej.
cu prejšnjega stoletja nastajala, le o muzeju ni bilo več glasu. Pa verjetno v Narodnem domu tudi razpoložljivega prostora ne bi bilo več, ker je odbor čitalnice zaradi stiske za poravnavo gradbenih stroškov vse drugo nadstropje stavbe dajal kot stanovanja v najem, v pritličju pa je bila nameščena dalj časa tudi dekliška šola. Ta je bila takrat ločena od deške ljudske šo-. le, ki so jo vodili do konca prve vojne frančiškani. Sicer pa takrat niti iz gimnazije, kjer je od septembra 1858 do februarja 1886 poučeval zgodovino p. Rafael Klemenčič, od 1886 do 1897 pa prof. Ivan Vrhovec, ni bilo čutiti kakih muzej zadevajočih pobud. Profesor p. R. Klemenčič, ki je bil po rodu iz znane Klemenčičeve družine na Marofu in je tako zrasel dobesedno — kot danes vemo — na staroilirskih grobiščih in v neposredni soseski ilirskega gradbišča na Marofu, očitno ni pripisoval posebne važnosti drobcem lončenih posod ali morda ka-
kih drugih predmetov, ki sta jih leto za letom bodisi plug ali motika izbrskala na rodnih njivah oče-tnih. Saj je Dolenjski muzej pred več kot desetimi leti izvršil nekaj zaščitnih, po prihodu arheologa v muzej pa začel s prvimi sistematičnimi izkopavanji zgodnjeilirskega žarnega grobišča prav na — Klemenčičevih njivah.
Prav tako tudi Ivan Vrhovec, kot pravilno ugotavlja Tone Knez v svoji razpravi o najstarejši zgodovini na tleh Novega mesta (Kronika 1968, št. 1), ni posvetil kaj več pozornosti vsekakor pomembnim arheološkim najdbam za časa njegovega tukajšnjega profesorovanja.
Pri prvem, p. Rafaelu, je sicer zaslediti nekaj smisla za zbiranje denimo arheoloških predmetov, saj je verjetno prav on pridobil nekaj keramičnih posod z barjanskih najdišč za zbirko učil v zgodovinskem kabinetu gimnazije — del teh je danes v muzejski arheološki zbirki — kot je od 1856 nastajala dokai bo-
Soba Muzejskega društva v novomeški osnovni šoli I. 1937
STRAN 13 DOLENJSKI LIST rr- 43- (970) — 24. oktobra 1968
DOLENJSKI LIST — Št. 43. (970) — 24. oktobra 1968 STRAN 17
Eden Vrhovčevih naslednikov v p. ^,u4ijd ^ouoviue na novomeški gimnaziji je bil gornjeavstrijski Nemec dr. Kaspar Pamer, ki je sicer v izvestjih novomeške gimnazije napisal zgodovino gimnazije, za ka ko vrednoto Novega mesta pa je pokazal le ta smisel, da je od mestnih očetov odkupil litoželezni vodnjak, ki je stai na novomeškem trgu, in ga poklonil trgu Traberg rta Gornjem Avstijskem, kjer je svoj čas začel svoj učiteljski poklic in kjer si je izbral tudi svojo nevesto. Pa ne gre toliko šteti v zlo nemškemu profesorju, da je Novo mesto osiromašil za kvaliteten izdelek fužin na Dvoru, tembolj pa je treba zameriti takratnim občinskim možem, ki so ta vodnjak, ob katerem je svoj čas Dragotin Kette sanjaril, zavrgli.
V	šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je na okrajnih glavarstvih v Krškem in Novem mestu služboval inž. Josef Leinmuller, ki ga je mimo službene dolžnosti zanimalo tako narodopisje kot arheologija, o čemer priča nekaj člankov v takratnem glasilu Muzejskega društva za Kranjsko. G kakšnih zbirateljskih pobudah za morebitno krajevno muzejsko zbirko pa ni najti sledu.
Tudi iz vrst ostalega meščanstva v devetdesetih letih prejšnjega ne prvih desetletij našega stoletja ni bilo pobud za kakšno čeprav le samo meŠLO zadevajočo muzejsko zbirko. Meščani so sicer z velikim zanimanjem ogledovali 1. 18ŽI0 izkopane arheološke predmete, ki jih je preparator ljubljanskega deželnega muzeja Ferdinand Schulz izkopal in septembra istega leta razstavil v prostorih nemškega društva Kazine, potem pa jih odpeljal v ljubljanski Rudolfinum, to pa je bilo tudi vse. Vendar bi ne bilo prav, če bi danes takratnim meščanom in profesorjem gimnazije očitali muzej zadevajočo nebrižnost in nedejavnost. Saj imamo deželni muzej, so si gotovo mislili, ki ima v Ljubljani novo veliko palačo, kjer se zbira vsa čast dežele, pa tudi naša! Poleg tega je treba seveda imeti pred očmi še dejstvo, da v tistih časih ni bilo takih predpisov in zakonskih določil glede lastništva izkopanin niti o izvajanju arhelološ-kih izkopavanj kot danes, pa so zato razni Pečniki, Kušljani in drUgi na lastno pet ali po naročilu in navodilih predvsem dunajskega dvornega muzeja stikali po starih gomilah in rimskih grobovih, dragoceni arheološki predmeti pa so iz Dolenjske romali bolj na Dunaj kot v Ljubljano, po zaslugi vojvodinje Mecklenburške tudi v Berlin, po zaslugi že kar prislovične kranjske obotavljivosti in nergaštva pa celo v New York. Pristojni so menda menili, da je škoda denarja za robo, ki je imamo še v naši zemlji dovolj.
Pa ne gre samo za arheološke predmete. Tega blaga res hrani na-
ša dolenjska zemlja, in kot zadnja pomembna izkopavanja kažejo, tudi novomešKa zemlja še toliko, da arheologom zlepa ne bo zmanjkalo dela. Da pa ni bilo vsaj ob koncu prejšnjega stoletja in v desetletju pred prvo svetovno vojno v Novem mestu nikogar, ki bi po takratnih mestnih hišah in po bližnji in daljni okolici, po vaseh, cerkvenih podstrešjih in morda tudi gradovih stikal za najrazličnejšimi predmeti zgodovinske, narodopisne, umetnostne, umetnoobrtne itd. itd. vrednosti, skrbel za zbiranje in čuvanje arhivalij in pod. z namenom, da vse to ohrani domačemu kraju, je nepopravljiva škoda. Saj je bila npr. pleterska graščina (prvotni samostan) polna starega arhiva, isto je bilo v kostanjeviškem gradu ali kloštru, enako po dolenjskih gradovih, mnogi kmetski domovi pa so poleg starega hišnega inventarja in vseh vrst orodja hranili tudi marsikateri pisan dokument, ki bi bil danes še kako zanimiv in za boljše poznavanje nekdanjih razmer na podeželju važen. Pa je veliko veli-
mož«, gredo taki predmeti pač s H-. stim, ki kaže denar.
USTANOVITEV MUZEJA
Misel o ustanovitvi Dolenjskega muzeja je ponovno oživela med obema vojnama. Njen najbolj vneti zagovornik je bil znani preučevalec dela Janeza Trdine, pokojni profesor novomeške gimnazije dr. Alojz Turk. Po njegovem prizadevanju je nastajala prva sicer še nesistematična zbirka arheoloških, narodopisnih in kulturnozgodovinskih predmetov, ki jim je takratna mestna občina dala kot začasno shrambo v ta namen preurejeno kletno sobo v novem poslopju osnovne oziroma meščanske šole ter je nabavila tudi nekaj najbolj nujno potrebnega inventarja. Tem muzejskim predmetom so bili priključeni ostanki mestnega arhiva, do tedaj hranjenega na rotovškem podstrešju, ki ga je Ivan Vrhovec že pred sedeminsedemdesetimi leti nekam čudno označil za »kopico papirja iz
Obnovljena Križatija — dom Dolenjskega muzeja (1953)
ko tega propadlo zaradi nevednosti že pred prvo vojno ali pa je končalo v rokah raznih »zbiralcev« oziroma prekupčevalcev.
Pa, bože moj, koliko tega, kar je kljub temu ostalo do današnjega dne, še danes nenehno propada ali izginja dostikrat v tatinskih malhah, ali pa so dober in cenen kup novodobnih prekupčevalcev in zbiralcev. In to, lahko rečemo, kljub zelo gosti mreži pokrajinskih in krajevnih muzejev ter sodobni tozadevni zakonodaji. In zakaj? Menda prav zato, ker kljub razmeroma visokim prispevkom, ki jih naša družba za vzdrževanje muzejev daje, še zmeraj manjka sredstev za sistematičen odkut) raznolikih muzealij. In ker še zmeraj velja stara ljudska modrost »prazen aržet, cagav
zadnjih treh stoletjih, ki ne zasluži imena arniv«. Zbrani so bili še ohranjeni akti terezijanskega Okrožnega urada iz let 1818 do 1849 in preneseni prav tja razen registrov in drugih poslovnih knjig Okrožnega urada ter nekaj urbarjev, ki so se vse do leta 1951 hranili v stavbi sedanje skupščine občine Novo mesto. V bodoči muzejski arhiv so prišli tudi ostanki arhivov bivših novomeških društev in nekaterih pomembnejših meščanov. Ob muzealijah in arhivalijah je v zametku nastajala tudi bodoča muzejska knjižnica z dokaj popolno zbirko novomeškega tiska, precejšnjo vrsto knjig prve novomeške, sicer nemške izposojevalne knjižnice Constantina Tandlerja iz prve polovice prejšnjega stoletja itd.
Rešeno gradivo je bilo po nekaj mesecih prepeljano v podstrešno sobo sedanjega Zdravstvenega doma Mej vrti 7, kjer je srečno prestalo vojno in pričakalo osvoboditev, medtem ko je bil naj znamenitejši novomeški arheološki predmet, knežji bronasti oklep iz gomile na nekdanjem Kandijskem športnem prostoru, z nekaj zaboji drugih predmetov iz iste gomile, odkrite tik pred vojno in v prvih mesecih okupacije pri razširjevanju omenjenega športnega prostora, v juliju 1941 odpeljan v ljubljanski Narodni muzej ne samo zaradi konserviran-ja in restavriranja, temveč predvsem zato, da bi, zlasti oklep, rešili pred italijanskimi strokovnjaki, za katere bi oklep predstavljal še kako dragocen vojni plen.
Po osvoboditvi so muzejsko gradivo z arhivalijami vred selili nazaj v osnovno šolo, točneje v njene kletne hodnike, kjer se je zopet mnogo tega porazgubilo ali bilo drugače uničeno. Že pri selitvi iz podstrešja Zdravstvenega doma so si nekateri »pomagači« prj saditvi pomagali tako, da so fascikle arhivov metali kar s podstrešja, tj. kot iz tretjega nadstropja na spodaj stoječi voz ali kamion, pri čemer se je seveda marsikak fascikel razvezal in so posamezni listi frfotali no vseh bližnjih vrtovih. V šolskem poslopju pa so našli spet zasilni prostor na kletnem hodniku v neposredni bližini peči dijaškega kopališča, ki ga je uporabljal predvsem takrat v sosednji gimnaziji nastanjeni oddelek naše vojske. Verjetno je v peči končal zajeten fascikel poročil in dokumentov iz revolucijskega leta 1848, ki bi bil za zgodovino Novega mesta in vse Dolenjske izredno dragocen.
Ob ustanovitvi Studijske knjižnice 1946 so bili preostali predmeti po zaslugi njenega upravnika Boga Komel j a rešeni v prostore knjiž-
Skr'o za ustanovitev in ureditev novomeškega muzeja ie orevzelo v 1. 1939 ustanovlicno Muzejsko društvo, ki mu je predsedoval dr. Ivan Vasič. Uspešno začeto delo Muzejskega društva pa je kaj hitro zavr-
Del razstave arheološkega oddelka z ilirskim knežjim oklepom in s predmeti iz poznoilirske gomile z Volčjih njiv pri Mirni (1960)
Del prve razstave oddelka NOB iz leta 1953
Prvi sad tega ubadanja je bil viden ob priliki Prve dolenjske obrtno gospodarske razstave v Novem mestu 1. 1936, kateri je bila priključena posebna umetnostna in kulturnozgodovinska razstava. Za to razstavo sta se poleg propagator-jev muzeja zavzela zlasti Alojz Mirtič, in že pokojni Ferdinand Buk S to razstavo so hoteli njeni organizatorji, med katerimi je treba posebej omerfiti ob nemškem letalskem napadu na Novo mesto okto bra 1943 ubitega umetnostnega zgodovinarja Jožeta Gregoriča, »širšemu občinstvu pokazati malo poznane in neopažene umetnine starih mojstrov, ki jih hrani Novo mesto, pr:'il)7ati mu snovanj in de1 o sodobnih umetnikov Novomeščanov ter tistih, ki v Novem mestu žive, zbuditi zanimanje in razumevanje zanje, kakor tudi z zbirko dokumentov iz novomeške preteklosti pobuditi interes za zbiranje in shranjevanje zgodovinsko važnih predmetov v novomeškem muzeju, ki naj bi se ustanovil« (Kronika slovenskih mest, 1936, str. 199) V kulturnozgodovinskem oddelku so bili razstavljeni dokumenti iz mestnega arhiva, stari tiski in rokopisi, cehovske knjige ter predmeti, spominjajoči na vidnnjše novomeške kulturne in javne delavce (Ignacii Hladnik, Franjo šuklje in drugi). V umetnostnem oddelku so bila raz-sta-^iena predvsem, nekatera dela J. V-Metzingerja 0.699 do 1759), od sodobnih oa dela .Torina GQrma, Ivana Vavpotiča, Boridarja Jakca. Janeza Mež'^nn in nek~i let predtem umrlega Jožeta' Gorjupa iz Kosta njevlce.
la vojna. Prav tako so tudi muzejske zbirke ob času vojne doživele svojo prvo katastrofo:	11. aprila
1941 so nad Novo mesto pridivjali nemški bombniki in z bombami obmetavali predvsem poslopje osnovne oziroma meščanske šole, v katerem je bil takrat nastavljen štab Dravske divizije, ob poslopju pa naloženi kupi municije, v kleti pa seveda muzejski predmeti in arhiv Iz gorečega poslopja so med razle tavanjem granat dr. L. Turk in njegova dijaka Drago Komelj in Jože Penca reševali muzejske zbirke in jih prenašali v sosednje gimnazijsko poslopje, pri tem pa bili seveda deležni posmeha tistih, ki so iz gorečega poslopja tudi »reševali« ali bolje kradli predvsem inventar Dijaške kuhinje ter — vojaške kovčke razbeglih se mobilizirancev!
STRAN 18 DOLENJSKI LIST — Št. 43. (970) — 24. oktobra 1968
STRAN 18 DOLENJSKI LIST — St. 43. (970) — 24. oktobra 1968
Dolenjska galerija (1965)
muzejev in nujen pogoj za njihovo pravilno delovanje. Specifični značaj muzejev določa njihova osnovna vzgojna naloga, ta pa je propaganda in popularizacija znanosti, kulture, umetnosti in napredka na nazoren način z razstavami, tako stalnih kot občasnih muzejskih in umetniških razstav. Z določitvijo muzeja kot kulturno-vzgojne ustanove se seveda v njem ne izključuje znanstveno raziskovalno delo, ker bi se le tako mogli muzeji kar najbolje razvijati in ustrezati svoji osnovni nalogi: vzgoji najširših ljudskih množic.«
V	okviru teh splošnih, za vse muzeje pokrajinsko-kompleksnega tipa veljavnih nalog se je začelo razvijati tudi delo Dolenjskega muzeja.
DOLENJSKI MUZEJ ODPRE SVOJA VRATA
Po dejanski ustanovitvi Dolenjskega muzeja s tem, da so mu bili v predračunu ljudskega odbora Ljubljanske oblasti zagotovljena prva denarna sredstva, čeprav o ustanovitvi ni bil izdan nikak poseben ustanovitveni odlok, je do takrat, ko so se odprla muzejska vrata, preteklo več kot tri leta. Treba je bilo z novimi zbiranji dopolniti obstoječe skromne zbirke, določiti delovno področje muzeja in predvsem zagotoviti ustrezne prostore ter strokovno zasedbo mest muzejskih delavcev. Osnovno začetno delo je pri tem opravilo Muzejsko društvo.
LO Ljubljanske oblasti je 1. junija 1950 odločil, da se muzej v Novem mestu v celotnem obsegu z vsemi premičninami in nepremičninami in z vsemi pravicami in obveznostmi prenese iz pristojnosti LO Ljubljanske oblasti v pristojnost okrajnega ljudskega odbora Novo mesto. O sklepu muzejskega sveta LRS je Zavod za spomeniško varstvo sporazumno z ministrstvom za znanost in kulturo določil Dolenjskemu muzeju kot njegovo delovno področje ves teritorij takratnih OLO Novo mesto in Trebnje s Suho krajino vred ter obenem Dolenjski mu-
zej poveril s spomeniškovarstveno službo na vsem tem območju.
Prvi zasilni prostor muzeja je Muzejsko društvo najelo v poslopju novomeške prostije. Prostor je bilo treba primerno urediti, za kar je prispeval sredstva takratni OILO Novo mesto, prve administrativne posle pa je opravljal Slavko Straj-nar, ki mu je bila ta služba poverjena z odločbo okrajnega izvršnega ljudsKega odbora 15. avgusta 1950. Ta je poskrbel tudi za adaptacijo omenjenega prostora.
Ko sem s 1. majem 1951 prevzel vodstvo Dolenjskega muzeja, je Zavod za spomeniško varstvo LRS za dan 17. julija 1951 sklical posebno konferenco, Ki je razpravljala predvsem o problemih in nalogah Dolenjskega muzeja ter o sodelovanju med osrednjimi in pokrajinskimi muzeji in med muzeji ter Ljudsko prosveto. Na konferenco so bili povabljeni upravnika Posavskega in Belokranjskega muzeja, zastopnik Ljudske prosvete novomeškega okraja in predstavniki svetov za prosveto m kulturo takratnih okrajev Novo mesto, Trebnje, Grosuplje, Kočevje, Krško in Črnomelj ter predstavniki sveta za prosveto in kulturo LRS, muzejskega sveta, arhivskega sveta ter GO Ljudske prosvete. Na posvetu je bila sprejeta obširna resolucija, ki je določala področja vseh treh muzejev na Dolenjskem in stavila predloge o organiziranju nekaterih krajevnih muzejskih zbirk,
o	ureditvi arhivske službe, finansiranju muzejev in sodelovanju z organizacijami Ljudske prosvete. Poleg tega je bila podčrtana nujnost, da se tako za Dolenjski muzej kot študijsko knjižnico pridobe ustrezni prostori.
Od zgradb, ki so bile takrat v Novem mestu za tak namen na voljo, je bilo v prvi vrsti poslopje Križati je in staro gimnazijsko poslopje v Jenkovi ulici. Obe te dve poslopji sta bili 1951 na predlog uprave Dolenjskega muzeja proglašeni za spomeniškovarstveno zaščiteni stavbi, o čemer sta bili izdani posebni odločbi in objavljeni v Uradnem listu LRS. Kot prva od teh stavb se
nice, arhivalije pa shranjene v dveh kletnih sobicah, kjer so bile vsaj za silo zavarovane. V varstvo jih je prevzel istega leta ustanovljeni Okrajni arhiv.
Po osvoboditvi povečano zanimanje za ustanavljanje pokrajinskih muzejev je poklicalo v življenje tudi Dolenjski muzej v Novem mestu, ki je bil dejansko ustanovljen s proračunom Ljudskega odbora Ljubljanske oblasti ieta 1950. Skrb za organiziranje muzeja je prevzelo v marcu istega leta obnovljeno Muzejsko društvo, kateremu je bil predsednik Jože Zamljen-Drejče, tajnik pa Bogo Komelj.
Prvotna zamisel predvsem lokalnega, mestnega muzeja se je sedaj umaknila zamisli kompleksnega pokrajinskega muzeja, ki naj po obsegu področja zajame pretežni del Dolenjske in na njem po določenem načrtu zbira kulturnozgodovinski, zgodovinski, arheološki, narodopisni, prirodoslovni itd. material, a tudi gradivo in dokumente iz narodnoosvobodilne vojne ter dokumente obdobja socialistične graditve, vse to znanstveno obdeluje, hrani in razstavlja ter tako z njim dokumentira in ilustrira družbeni razvoj Dolenjske.
Da muzej katerekoli vrste danes ne more in ne sme biti več samo bolj ali manj natrpana zbirka »starinskih« predmetov ali prirodopis-nih in narodopisnih kuriozitet, med katerimi se obiskovalec izgubi in utrudi, niti ne samo zbirka študijskega materiala za strokovnjaka, je dognana in priznana stvar. Kakšna je vloga in naloga muzejev in galerij d?nes. o tem je bilo na konferenci muzejskih strokovnjakov v Beogradu 2. in 3. junija 1949 določeno tako:
»Muzeji so kultumo-vzgojne ustanove z osnovno nalogo, da prikazujejo in popularizirajo splošni in posebni razvoj in dognanja v umetnosti, znanosti in kulturi. Delo in delovanje muzejev mora biti usmer jeno in prilagojeno kulturnim in političnim potrebam naših narodov.
V	muzejskem delu je znanstvena metoda osnova dela za vse vrste
¥ *S ^ ' '	;	‘I~
' • ':	'i#**f <5
Oddelek NOB v ulici Mej vrti št. 2
je najprej ponujala Križatija, saj je bila ob bombardiranju jeseni 1943 težko poškodovana in le za silo prekri ta. Ves-napor v 1.1951 je šel za tem, da se nekako pridobe sredstva za obnovo poslopja Križatije, kjer naj bi'našla svoj prostor predvsem študijska knjižnica, poleg nje pa tudi muzej.
Ko se je izicazalo, da bo to poslopje za obe ustanovi premajhno, je uprava muzeja predlagala, da bi se za> namene muzeja predvidelo poslopje nekdanje-gimnazije, ki bi po 'svoji obsežnosti, legi v središču mesta in svOji kulturni tradiciji najbolj ustrezalo O uspehu te akcije je bila uprava muzeja dne 20. marca 1952 obveščena z dopisom IO MLO Novo mesto,	ki	se	glasi:	»IO
MLO. Novo mesto	je	na	svoji	seji
dne 11. marca 1952 sklenil, da se sprejme že na seji 26. oktobra 1951 stavljeni predlog, da se staro gimnazijsko poslopje v Jenkovi ulici št.
1	določi za potrebe Dolenjskega muzeja kot muzejsko poslopje.«
Do uresničenja	tega	sklepa se-
veda ni prišlo, ker so se pokazale druge možnosti. Ko	se	je v	letu
1951 in zlasti 1952 začelo z obsežnimi obnovitvenimi deli med vojno težko prizadetega Novega mesta ter reguliranjem cestišča ob zahodnem dohodu mesta (Gorenja ali Ljubljanska vrata), je bilo treba ta stari vstop v mesto iz ljubljanske strani razširiti m urediti ustrezno vedno bolj naraščajočemu sodobnemu prometu. Zato je bilo treba podreti del poslopja nekdanjega okrajnega sodišča, s čimer je bila izluščena prvotna, 1. 1779 sezidana Kresija. Ta je bila sedaj določena za novi dom študijske knjižnice, Križatija pa je ostala muzeju
Ker je bilo poslopje Križatije, kot rečeno močno poškodovano,
je bilo treba takoj začeti z obnovitvenimi deli oziroma že po Muzejskem društvu nadzorovana obnovitvena dela nadaljevati. Prva v ta namen potrebna sredstva je preskrbelo takratno ministrstvo za prosveto in kulturo LRS,ki je po osebni zaslugi takratnega načelnika muzejskega oddelka tega ministrstva, prof. Franja Baša, ob koncu 1951 nakazalo za obnovitvene stroške prispevek v višini 400.000 din. S sredstvi, ki so bila zagotovljena v naslednjih letih tudi v predračunih mestnega ljudskega odbora, je bilo poslopje Križatije po načrtih novomeškega rojaka arh. Marjana Mušiča obnovljeno in do jeseni 1952 že toliko usposobljeno, da je septembra 1952, ob desetletnici prvih štirih slovenskih brigad ter znanem velikem zborovanju v Dolenjskih Toplicah, bila v Knžatiji že lahko urejena velika razstava patizanskega slikarstva in grafike. To razstavo lahko štejemo kot prvo manifestacijo Dolenjskega muzeja, čeprav njegove zbirke še niso bile urejene niti ni imel muzej še na voljo primerne razstavne opreme.
Ker ob dokajšnjih stroških za obnovo zdaj že muzejskega poslopja Križatije ni bilo mogoče misliti tudi na nabavo sodobne muzejske opreme, je v tej zadevi priskočil na pomoč ljubljanski Narodni muzej. Takratni njegov ravnatelj dr. Jože Kastelic je Dolenjskemu muzeju rade volje stavil na razpolago odvečni inventar, ki ga je Narodni muzej hranil v svojih kleteh in na podstrešju. Vzporedno s skrbjo za obnovo Križatije ter s pridobitvijo muzejske opreme in zbiranjem muzejskega gradiva je bil muzej prav v letu 1952 pa tudi 1953 močno za poslen tudi v spomeniškovarstveni službi tako pri obnovi Novega mesta kot nekaterih zgodovinsko in
stavbno pomembnih grajskih arhitekturah na Dolenjskem. V3- a čas je seveda uprava muzeja	:	ve-
dno v zasilni sobici proštije, v izvrševanju pisarniških poslov pa je Slavka Strajnarja nasledil Adolf Mavrovič.
V letu 1953, februarja meseca, je bila v muzeju prirejena tudi razstava slikarjev Vlada Lamuta in Izidorja Moleta, v poletju tega leta pa je muzej posegel že tudi na teren, ko je ppd vodstvom arheologov Narodnega muzeja iz Ljubljane izvršil izkopavanje pozno ilirske gomile na Volčjih njivah pri Mirni. Vsi izkopani predmeti so v celoti prešli v arheološko zbirko Dolenjskega muzeja.
V letu 1953 je mestni ljudski odbor sprejel sklep, da dan 29. oktobra proglasi za partizanski praznik Novega mesta. S tem v zvezi so pospešeno obnavljali in urejevali mesto in je bil prostor na Vratih z neposredno okolico določen za poseben spominski prostor, na katerem naj bo postavljena ob poslopju študijske knjižnice spominska veža v osvobodilni vojni padlim Novome-ščanom z ustreznimi spomeniki in ploščami. Prav tako je bil v slavnostni program sprejet predlog uprave muzeja, da na ta dan odpre svoja vrata za ogled prvih muzejskih zbirk.
Za otvoritveno svečanost je muzej pripravu troje zbirk, ki so bile razstavljene v petih prostorih prvega nadstropja muzejske stavbe. Arheološko zbirko je omogočil Narodni muzej v Ljubljani, ki je domač arheološki material dopolnil z arheološkimi predmeti iz najpomembnejših dolenjskih najdišč. Zgodovinska zbirka Novega mesta je bila urejena z gradivom, ki ga je muzej že imel, zbirka NOB pa je bila urejena deloma z lastnim gradivom, deloma pa z gradivom, ki ga je našemu muzeju odstopil Muzej ljudske revolucije v Ljubljani...
Ko so se 29. oktobra 1953 ob 12. uri odprla muzejska vrata in je bila v muzejski dvorani ob navzočnosti najvišjih predstavnikov zvezne in republiške vlade prav tako kot tudi predstavnikov skoraj vseh osrednjih in pokrajinskih muzejev Slovenije ter velikega števila občanov Novega mesta izvršena svečana otvoritev Dolenjskega muzeja, je naš muzej resnično zaživel in je danes po petnajstih letih že tudi odrastel svoji mladeniški dobi in krepko stopa v nova, še bogatejša obdobja.
Ne bi bil pa ta korak tako trden in ne bi s takim zaupanjem gledali v nova obzorja, če bi ne bil muzej od svojih početkov nenehno deležen ne samo pozornosti in razumevanja, temveč dejanske pomoči vseh, ki so bili in so danes tako na bivšem okraju kot na občini, ter spodbud in podpor pri naših podjetjih in občinstvu.
Vsem iskrena hvala!
JANKO JARC
STRAN IG DOLENJSKI LIST rr- $t. 43- (970) — 24. oktobra 1968
SREDNJEVEŠKO MESTO NA KUČARJU?
Letos v juliju je na Kučarju pri Podzemlju raziskovala arheološka ekipa Narodnega muzeja iz Ljubljane in Belokranjskega muzeja iz Metlike z namenom, da raziščejo »halštatsko topilnico železa«, ki jo je ogrožalo postopno miniranje v bližnjem kamnolomu.
Tesno ob gornjem robu kamnoloma — na vzhodni strani Kučarja — je vidna plitva kotanja nepravilne ovalne oblike, v katero drži globok naraven jarek. Po izročilu naj bi to bili ostanki »topilnice na veter« za železo iz starejše kamene dobe.
Prek terase drži danes steza, ki jo deli v dva neenaka dela. Na vzhodni strani naselbine, že izven »obzidja«, se steza spusti v 3 do 4 metre niže ležeče teraso, ki meri približno 50 do 60 metrov. Tu smo odkrili manjšo stavbo (4x4 m), ki je po gradnji podobna tistim v gornji naselbini. Pred vhodom v stavbo je obzidana terasa. Objekta še nismo raziskali, zato ne moremo ničesar reči o njegovi gradnji, nastanku in funkciji. Verjetno pa je bil funkcionalno povezan z istočasnim »mestom« na Kučarju.
Vse dosedanje ugotovitve lahko strnemo v spoznanje, da je v poznem srednjem veku stal na sevemovzhod-nem koncu Kučarja naselbinski kompleks z velikimi reprezentančnimi in drugimi manjšimi, vendar dobro grajenimi stavbami. Novo dobo je naselbina na Kučarju komaj še videla. Po načinu gradnje in velikosti lahko sklepamo na utrjen trg, o katerem pa v virih ne najdemo nobenih sledov. Le v svoji osmi knjigi omenja Valvasor cerkev svete Margarete, ki naj bi stala v gozdu s parcelnim nazivom »V
Izkopavanja na tem kraju pa so nam pripravila presenečenje: odkrili smo temelje stavbe s kvadratnimi tlorisom, pri katerem je stranica merila 4 metre. Kamniti zid, vezan z malto, je ohranjen v višino do 1 metra. Stavba je imela ie en prostor, ki je bil tlakovan z opeko; tlak pa smo ugotovili v notranjih vogalih. V stavbo se je prišlo po naravnem hodniku — jarku. Tlak stavbe je bil poldrugi meter, hodnik pa do 1 meter pod današnjo površina. Moremo torej sklepati, da je bila stavba vkopana zato, da je bil izrabljen poglobljeni naravni vstop. Služila je torej posebnemu namenu. V za-sipnih plasteh nad tlakom in okoli stavbe so bili številni fragmenti pozno-srednjeveške keramike. Da je tudi stavba iz poznega srednjega veka, nam kaže način gradnje, gradbeni material in pa ostanek kamina v notranjosti stavbe.
Se večje presenečenje pa smo doživeli pri podrobnejšem topografskem ogledu bližnje okolice. Tik nad današnjim kamnolomom, na severni strani hriba, je bila ovalna terasa nepravilne oblike, v premeru okoli 100 do 150 mecrov. Vsa ta terasa je bila v glavnem umetno nasuta.
Na tej terasi smo zasledili štiri stavbne komplekse. Tri med njimi je nekdo že deloma načel oziroma sledii zidovom. Najbrž je bil to dr. Valter Šmid, ki je tu kopal v letih 1933—34, vendar o njegovem delu nimamo nobenih dokazil. Stavbe so bile dokaj obsežne, saj so zidovi ponekod dolgi tudi čez 20 metrov. Zadnjo zaključuje polkrožna apsida. Razen zunanjih zidov vidimo tudi notranje, ki so deiili posamezne prostore. Zidali so z apnencem in lehnjakom, ki je bil v glavnem neobdelan, vezali pa so ga z malto iz dolomitnega peska. Stavba z ab-sidialnim zaključkom je stala višje in zavzema na terasi osrednji položaj. Ni dvoma, da je pred nami naselbinski kompleks, ki je bil zgrajen istočasno in je bil tudi utrjen.
Ekipa na delu, študentje in dijaki so pridno pomagali (iz arhiva Belokranjskega muzeja)
icet»noloai
s svojo posebno živo likovno govorico, čvrsto zasidrana v domačo zemljo in čas. Posebno priznanje so jima dali že ljubitelji in občudovalci njunih del na razstavi v Trebnjem, oba pa sta imela tudi že več skupnih in samostojnih razstav po Slovenskem. Naj ponovimo, kar je v vabilo ob njuni razstavi v Nazarjih zapisal Ciril Zlobec:
»... Spet odkrivajo pokrajine našega otroštva in naše mladosti, spet odstirajo izpod prahu pozabe staro, dobro• dušno podobo človeka včerajšnjega, pa tudi še našega dne, vračajo rožam barvo in vonj, drevesom krošnjo m ptičja' gnezda, soncu moč svetlobe in sence, žuborenje vodi in zelenilo travi in kratko pot med rojstvom in smrtjo človeku, ki v svojih vsakdanjih stiskah in radostih ne sega niti v vesolje niti v prihodnost, temveč je samo zato, kar je: golo človeško življenje.
To je v slikarstvu svet naivnih, delo večinoma skromnih, a dragocenih ljudi, ki s koreninami v zemlji in času kot njihova drevesa, oživljajo na svoji težki in vijugasti poti tudi marsikaj, kar je še zmerom del našega življenja. Tako dragocena človeka umetnika sta tudi žirovska čevljarja Konrad in Jože Peternel, gosta Jakijeve galerije v Nazarjih. Priznanje tudi Jakiju, ki je sam šel tako pot, da jima je gostoljubno odprl vrata: oba Peternela sta zdaj tu, odslej navzoča v slovenski likovni umetnosti, med nas ne stopata praznih rok in visoke glave, pred nami sta nekoliko sramežljivo, toda pošteno razgrnila del našega otroštva, del naše pokrajine, ki še zmerom dihamo njen zrak...«
In da bi bile razmere v umetniškem snovanju in razstavljanju na Slovenskem ta čas še bolj na dlani, še besede iz Jakijevega vabila:
»Da sem postavil razstavo Jožeta in Konrada PETERNELA v Nazarjih prej, kot je to storila poklicana institucija v Ljubljani, je možno dvoje: poslovna indolenca galerij, ali pa namerno negiranje tistega v slovenski likovni tvorbi, kar je kvalitetno. Možno je tudi nepoznavanje materije tistih, ki polnijo stolpce naših časnikov ter v slikarstvu iščejo raznotere izme, sami pa ostajajo brez njih. Slikarstvo Jožeta in Konrada PETERNELA me navdaja. Prvi poet gorenjskega pejsaža, drugi močno socialni. Oba tenkočutna opazovalca življenja, kroničarja pejsažev in interijerja. Ne vem od kod afinitete do te umetnosti, morda medij hrvaških naivcev, morda Srba Maksimoviča, ali pa stari kontakt z Nikiforom?«
DOLENJSKE RAZGLEDE — posebno kulturno rubriko Dolenjskega lista, urejajo: Jože Dular, Tone Gošnik (odgovorni urednik), France Grivec, Janko Jarc; Bogo Komelj, Lado Smrekar, Severin šali in Stanko Skaler. Lektor: Karel Bačer. — Naslovno glavo je narisal akademski slikar Božidar Jakac.
Pozno srednjeveška naselbina na SV delu Kučarja pri Podzemlju
borštu«. To bi lahko bila cerkev, o kateri trdi izročiio, da je stala na Kučarju, in bi jo mogoče lahko istovetili z velikim tlorisom znotraj našega naselja, ki ima apsidialni zaključek. Sicer pa bodo na ta vprašanja odgovorila bodoča raziskovanja oziroma izkopavanja. Za zdaj bi se morali zadovoljiti z odgovorom, da je v poznem srednjem veku stala na Kučarju utrjena naselbina, ki je zaradi izrednega strateškega položaja imela vodilno vlogo na prostoru med Metliko in Gradcem. Propad te utrdbe je verjetno treba povezati z enim od turških napadov, mogoče s tistim leta 1507, ko je bila požgana tudi Metlika. Ostaline na Kučarju ne nasprotujejo temu mnenju.
Ugotoviti pa je treba naslednje: na Kučar smo prišli, da bi ugotovili in rešiu osamljen prazgodovinski objekt, pokazalo pa se je, da je pred nami urbanistično zaključen srednjeveški na. selbinski kompleks. Doslej le malo ve mo o nastanku in razvoju srednjeve ških mest. Navadno je mlajša uniče vala starejšo fazo in to se je ponav Ijalo vse do današnjih dni. Na Kučarju pa lahko zraste spomenik enkratne vrednosti: odkopano in konservirano srednjeveško mesto!
kaže v novi, za našo narodno zgodovino najbrž pomembnejši luči. Zato je prav, da te historične spomenike in naravne lepote na Kučarju odkrijemo in približamo našim ljudem!
Dr. VINKO ŠRIBAR
Doslej raziskana stavba je zaradi svojega vkopa in pa naravnega hodnika oziroma jarka, pa tudi zaradi svoje oddaljenosti od strnjene naselbine imela neko posebno funkcijo. Vkop in naravni kanal sta nam spočetka govorila za »peč na veter«. Mogoče je v prazgodovini to tudi bila, le da so v srednjem veku na istem kraju postavili stavbo ozirola predprostor za peč z istim namenom. Vsekakor pa slučajne najdbe s pobočja tega dela Kučarja govorijo, da je srednjeveško naselje nastalo že na starih kulturnih tleh.
Kučar je v arheoloških krogih Evrope znan kot pomembna naselbina iz starejše železne dobe, zdaj pa se nam
De/o skromnih, a dragocenih ljudi
V	soboto, 19. oktobra pozidne ob petih, je umetnik Jože Horvat-Jaki odprl v svoji galeriji v Nazarjih pri Mozirju razstavo, ki jo je postavil Jožetu in Konradu Peternelu. Oba žirovska delavci smo spoznali letos na prvem taboru slovenskih naivnih slikarjev v Trebnjem, kjer sta presenetila