965
Ivo Antič
Ivo Antič
VETER NA VISOKI PLANOTI
Ni zaman, nikoli nič zaman. Pot, ki gre navzgor in se ob zenitu prevesi spet nazaj, vase. Kot če ploveš zmeraj le naprej in v tej ravni črti obkrožiš ves planet do izhodišča svojega zanosa in svoje bede. Vrneš se na isto točko, če si le dosleden, a vendar kraja davnega zločina več ne moreš prepoznati. V očeh imaš zdaj druga sonca, druge zvezde, druga morja, v ustih grenko sol iz drugih morskih pen in drugih besno dvignjenih valov. Sonce nad tvojim domom je čisto drobno in bledo, v njem se zarisuje obraz maske iz nekega daljnovzhodnega gledališča. Sredi dneva z baklo v roki iščeš pot domov. Otipa-vaš travo kot kožuh mrtve zveri.
(2)
Kožuh mrtve zveri je ta z rjo prepojena trava, ki jo je sever-nik polegel po hrbtu visoke planote. Morje, trdo morje trave! Maska ni sonce, ampak luna, vse bolj bela, vse bolj srebrna, z dolgimi lasmi oblakov, ki vihrajo okoli slepo krvavečih
oči. Nedvomno je zima, čeprav nikjer ni videti snega. Nekje pod robom planote, daleč na dnu nekega drugega sveta, morje votlo udarja ob skale. V zamahih vetra je slišati tuljenje volkov, ki v takih nočeh lazijo blizu človeških bivališč. Čeprav je mraz, žeje ne moreš pozabiti. Ko se skloniš do luže v majhni
kotanji, se ti dvigne želodec, kajti namesto vode je v njej kri.
(3)
Kri je to, ne voda, kar ti pljusne v obraz. In potem greš z roko prek svojih lic in prek čela in začudeno opazuješ lepljivo dlan. Spomniš se davne pomladi, šel si, pla-volasi deček, skoz sadovnjak, krošnje češenj so bile bele kot od snega. Nenadoma ti je v nos u-daril nenavadno oster vonj, zaslišal si tudi gosto, težko brenčanje neštetih muh. Nato si zagledal golo moško truplo, za noge je bilo obešeno na vejo. Iz razparanega trebuha je viselo črevesje, na katerem so mrgolele velike, zlato rumene muhe. Šele čez čas si opazil, da je truplo brez ela-ve. Ležala je nekaj korakov stran, iz nje je sesala truma kač.
(4)
Truma kač: ti majhni, preplašeni, žalostni ljudje, ki se stiskajo v koči, do strehe pogreznjeni v zemljo. Veter buta čez planoto, ko primes za veliko, starinsko kiju-
966
Ivo Antič
ko in odrineš škripajoča vrata v notranjost zadimljenega prostora, ki ga osvetljuje le o-genj na počrnelem ognjišču. Drobni, spačeni obrazi z mongolskimi očmi se zastrmijo vate in te nekaj časa molče opazujejo. Potem nekdo skoči na noge, bitje, ki ti sega le do pasu, te prime za roko in povabi k ognjišču. Od ust do ust kroži pečena človeška roka, a tebi je obzirno ne ponudijo. Nedoumljivo govorico rojakov poslušaš vse do zore.
(5)
Vse do zore traja ta gostija. Nenadoma se zabliska skozi majhno okno, ki ga prej sploh nisi opazil. Na visoki planoti dan nastopi z udarcem luči, ko sonce pogleda čez rob. V ostri svetlobi jutra vse v koči postane čisto drugačno, predvsem pa razgaljeno v obupnem siromaštvu. Človeška telesa, drobna in izsušena, podobna opičjim, zgubljena med kupi cunj in kožuhov, o-trpla, pogreznjena v težek sen. O-genj sredi ognjišča dogoreva, postaja vse hladneje. Pil si le čaj in zdaj si že pošteno lačen, kar ti pomaga ostati buden, kajti če bi le za trenutek zadremal, bi eden od spečih to začutil in ti v hipu prerezal vrat.
(6)
Vrat, na katerem stoji dečkova glava, je dolg, tanek in bel, kar je
VETER NA VISOKI PLANOTI
967
nenavadno za tukajšnje ljudi. Tudi dečkovi lasje so nekaj posebnega: niso kratki, trdi in vranje črni kot pri ostalih prebivalcih koče, temveč so meh ki, skodrani in pšenične barve. Zato ga takoj opaziš, ko pogleda iz svojega kupa cunj v kotu in se s svetlo modrimi očmi zastrmi vate. Jasno je, da ti hoče nekaj povedati. Primakneš se bliže k njemu in deček za-šepeta: »Beži, preden se zbudijo! Vsakega tujca požrejo!« - Ti pa odvrneš: »Nisem tujec. Pred mnogimi leti sem se rodil v tej koči.« - Dečku se razširijo oči: »To je še huje! Si izdajalec!«
(odlomek iz epa)
968
Ivo Antič