TRIO

ALFONZ    GSPAN
Ko da je sen razgibal zavese      '   Nič se ne zgane, vse v spev strmi,
diha poletni večer v sobano        ko da prihaja od onkraj sveta,
in lije med cvetje trpko omamo:       le ob lestencu metulj plahuta:
čudežen spoj rož in ciprese.                na žametnih krilih — zlate oči.
On, visok in teman, na klavir igra     Kraj moža njegova gospa stoji,
— kolikšen čar je sleherni zvok —     — na ramenu mu dremlje prosojna dlan
in preko njegovih marmornih rok     in skozi svileni pajčolan
val mesečine hladno lesketa.               ji kristalna solza blesti.
A tretji se je ob steber naslonil in pogled se mu je v daljo izgubil: O, da bi vsaj enkrat te ustne poljubil, potem pa za vselej v pozabo utonil.
BALADA
ALFONZ    GSPAN
Med trstičjem veter blodi, plaho toži, milo toži, ko da bi na dnu jezera drobno dete vzdihovalo.
Po gladini vitez hodi in za sabo zvezde vodi, zelen ščit in svilen plašč se bleščita na valovih.
Mlado mater v svet je gnalo ljudstvo, ki za njo kazalo... Dete v cunje je povila, ga na produ je pustila,
da bi voda, ko narase nebogljenca vzela vase: da bi kletve ga otela trdosrčne domačije.
Dete se je prebudilo, zajokalo je tak milo, da se vitez je ustavil in prisluhnil bedni tožbi:
„Nekaj čujem! — Ptica, kali,
se boji ujede, ali vali
v ločju tako plačejo*;
morda veter se je ujel med smreke?"
A na produ dete joče: „Kje je mati, kje je oče, da bi me v naročaj vzela, da bi toplo me objela ..."
Vitez je te vzdihe slišal, val je proti bregu vzdignil, vzel na ščit je ubogo dete in ga v zvezdnat plašč ogrnil.
706
Med trstičjem veter blodi, plaho toži, milo toži, ko da bi na dnu jezera drobno dete se jokalo.. .
KAVARNIŠKA ELEGIJA
ALFONZ    GSPAN
Vse tiste ure, ki so mimo nas hitele, bledične kakor jetična dekleta, v haljine dima pravljično odeta, vse tiste ure smo obraz v obraz drobili v nič svoj spomladanski čas.
Vse tiste ure,
ki so slavci jih prepeli
na rožnih grmih
v svetlo mesečino,
vse tiste ure,
nihajoče v temino
so z votlimi očmi v nas strmele.
Vse tiste ure,
ki zdaj tiho spijo
pod skalnatim pokrovom gluhih let,
vse tiste ure,
trudne zmedenih besed,
mladi smo v dimu premedleli
kakor brez luči jalov cvet.
JESEN V KASARNI
PISMO   —   L.   MRZEL
Rad bi ti pisal, pa nimam odkod. Za vse stvari na svetu mora človek imeti vsaj majhen kot — še kadar bi rad umrl, je dobro, da si nekje in da si lahko vsaj zadnjo minuto sam — jaz pa sedim tu, kakor da nisem nikjer, meni sta ugasnila prostor in čas. Lep dan je danes, nedelja je v mestu, ptice letijo čez nebo na jug. Zame pa nikamor ni
45*
707