771 Poskušaj preživeti Slavko Mihalić KRALJ JE SLABE VOLJE Rekli so: prihaja kralj in mi smo pobegnili skozi druga vrata. To je bilo v deželi, kjer se vse meri na pedi. Vse je zelo nizko in ne veš, zakaj bi dvigal glavo. Seveda, to ni bil pravi kralj. Sleparil je pri kartah. Imel je polne žepe trnkov. Pa vendarle smo vsi takoj bežali, ker nikoli se ne ve. Lažni kralj lahko postane pravi, in takrat podložniki se spremenijo v ribe. Ocvrejo te za zajtrk in škrge vržejo mačkam. Dolgo smo bežali, čeprav se v tej deželi meri vse po luknjicah na srajci. Ljudje morajo drug drugemu obračati hrbet, -da se ne trčijo. Tu so tudi zvezde nizko, skoraj v vrtu. Kralj je bil slabe volje in nihče ga ni povabil na kozarec plavca. Nekaj je viselo v zraku in vsi so poskakali skozi okna. V tej deželi, ki izmislila je samo sebe. Pika. VPRAŠANJA OB PRIMERU PTIC Koliko še verjameš v ptico, ki se svobodno preobrača v zraku? Obstaja v tem našem porušenem svetu kakršenkoli 772 Slavko Mihalič razlog za njen obstoj? Glej čudo: ptica še zmerom cvrkuta; da ni morda kje spletla gnezda? To je tisto, kar je najteže prenesti: večplastnost dogajanja. Vse je hkrati opustelo, na nobenem polju več ne raste nikakršen smisel, toda ptice letajo, tu in tam izza plastične ograje pokuka niti malo plaha gozdna divjad. Kdo jih hrani? se sprašuješ. Ali so res samo otroci spomina, ali jih sem pošilja neki prihodnji čas v strahu, da se ne pretrga povezanost dogajanja? A mi, čigave ptice smo: preteklosti ali prihodnosti, ki bi se rada prikupila usodi? S preteklostjo bi še lahko podali se na kako pot, a prihodnost morala bi vedeti, da nihče od nas že dolgo več ne poje. Zdavnaj že so nam izpulili jezike. Saj tudi v sleherni ljubezni so nevarna mesta. Kadar se eden in drugi vprašata, za kaj pravzaprav gre? Morda je vsa skrivnost v tem, da je ona postala on, on pa, proti lastni volji, ona. Ali ker drug drugemu sta pregloboko zlezla si v drobovje, do tja, kjer začne biti plat zvona. To je trenutek, ko bi eden od njiju mogel tudi ubiti. Ali sesti na vlak in izginiti v ravnini. Ne kar tako izginiti, temveč zgubiti svoj spomin. Postati torej stvar, karkoli, iz lesa ali iz kovine. In ne vedoč, da se tudi oni drugi, iz enako nevarnih vzrokov, naglo preobraža. In postane tudi neka stvar, iz ognja ali vode na primer. Bralec, ki mu všeč je srečen konec, bi to lahko izpeljal. Napisal bi: kovinski predmet je padel v reko in ljubimkanje se je začelo. A pesniku ni niti najmanj do tega, da bi praskal po zidovih, on več ne spusti iz rok vesele niti iskanja. To mu je bilo od začetka prepovedano. In končuje pesem: če je on postal drevo, kakšno čudo, da je ona ogenj in mu zdaj požiga vejico za vejico. NEVARNA MESTA LJUBEZNI 773 Poskušaj preživeti Zmerom sem imel najraje pisma, ki jih nikomur ne pošiljaš, a ležijo v blatu pred slehernimi vrati. Po polnoči dobivajo človeške obrise in pritiskajo na zvonce. Pred svitom se odselijo v bližnji vrt in pokažejo obraze vrabcem. Tako draga pisma, ki nihče niti ne pomisli jih sprejeti. Iz vsakih ust odberejo po eno besedo. Brez začetka in brez konca so, a njihova sredina je svetlo ogledalo jezera z globino, ki je ni mogoče izmeriti. Pisma, ki takoj pozabijo, kdo jih je pisal. Pa tudi ni človeka, ki bi jim lahko pero pomočil v kri. Včasih gledaš jih v megli in misliš, da so labodi. Vsa ta naša zamišljena pisma, ki jih poštarji nikoli ne prinesejo do konca. Pisma, ki obrobljajo grozo. Zbolim že ob prvem stavku. Vprašam se, kdo mi prišel je na obisk, pijucka moje vino, jaz pa ga ne vidim. O, pisma, ki vse veste, a ne razkrijete ničesar. Pisma, nežne deklice. Metulja krila. Skrite postelje, ki od njih plašljiv ljubimec v hipu oslepi. Če se boš vrnil, nikdar ne boš zvedel, o kom je ta pesem. Ta molitev brez znamenja vere. Pesem o težko obolelem prijatelju. In o tem, kako za nikogar od nas, izgnancev, divjadi iz mestnih lovišč, od začetka ni rešitve. Brez razloga, kajpada. Celo brezumno, a kdo naj sanja o pravici, dokler svet še stoji na starih nogah. Dokler se dviga tudi zadnja ovira dobrega. Zrušiti je treba vse, da gradili bi bolj častno. Obdan, v šoksobi, z aparati. Pravijo: blede se ti, četudi vsak, POSKUŠAJ PREŽIVETI PISMA 774 Slavko Mihalić ki te pozna, sluti, da se v tvoji nejasnosti vedno oglaša trdno jedro upora, tisti tvoj krik, ki si ga zmerom skrival. Poskušaj preživeti. In naj ti ta pesem, za katero ne boš vedel, da je tvoja, ko se vrneš, in jo zdaj pošiljam tvojemu ostremu sluhu izgnanca, pomaga, da se upreš. Čeprav je to brez smisla, jasno, a velika moč je tudi naš nesmisel. PIŠI, KAPITAN TEGA DNE Od cele ladje in od vsega oceana je ostalo le pisanje. Lahko bi nas rešilo to, da je v ladijskem dnevniku še toliko nepopisanih strani. In črnila je dovolj, da obplujemo vse zvezdnato nebo. Pa vendar, mi smo skupaj z morjem čvrsto zaprti v pretesno škatlo. Če zavpiješ, se odmev takoj odbije. Če bi bilo karkoli razen nas, bi culi prasketanje ognja z ene ali druge strani oceana. Odprtina bi lahko bila samo na jugu, kjer, če padeš skoznjo, si takoj v peklu. Piši, kapitan, mrmrajo mornarji med planjem vode. Tudi ocean ni varen; tudi on je luknjast na dnu. Samo zgoščenost ga rešuje, da ne odteče. Debela usedlina potopljenih kontinentov, ki ni jim več prostora v zgodovini. Piši, tudi jaz mrmram, pobirajoč sam sebe po kajuti. Ne vem več, kaj bi se dalo še dodati. Pero, na srečo, ne popušča, črnilo se kot devica veseli kosmatega papirja. Vse je zdaj tako lomljivo. Čutim, da ladja, kot tudi stvarnost, visi na tanki nitki. Pajek, toliko da ni stekel iz skrivališča. Tega dne ne boš razmišljal na katera vrata tramvaja. Ne boš listal po obrazih mimoidočih, tej najveselejši knjigi, niti opazil tega dne ne boš, da si izstopil. Samo ugotovil boš, da je tvoj časopis že v žepu, da visoko dvigaš svoj dežnik in da sam stojiš sredi trga. Tega dne, ko sonce bo 775 Poskušaj preživeti enako sivo kot vse drugo; nobena nora misel ti ne pade v glavo pred vhodom v banko; za kavarno se ne zmeniš, ker ti sploh ni do pijače. Brez kakršnegakoli vzroka ustaviš najbolj klepetavo žensko, prezirljivo te pogleda in še črhne ne nobene. Tega dne, ko ne opaziš uličnega prodajalca srečk. Ne vstopiš v knjigarno niti v ribarnico, niti v eni izložbi ne pogledaš, čemu si podoben. Ko nobene mimoidoče si ne zamisliš v postelji. Prečkaš ulico, da ne bi srečal se s prijateljem ali pa greš kar skozenj brez vsakršnih posledic za oba. Obrneš glavo, da ne bi videl vrat svoje pisarne in ne imel slabe vesti. Se ne ustaviš, da bi slišal človeka, ki igra na flavto, ne tistega, ki vpije, a napotiš se v del mesta, kjer ni zvočnikov in ne siren, povsod se dvigajo le spomeniki z oluščenimi imeni. Tega dne, ki ni ti do tega, da bi se vrnil in vse globlje utapljaš se v tišino. Ko se v njej povsem razbliniš in nihče te več ne skuša najti. Prevedel Ciril Zlobec