Gospodarske stvari.
Žitni brzec.
Izmed škodljivcev na polji more najškoaljivejši postati  žitni brzec (latinski zabrus gibbus) (glej pod. 30.).
Žitni brzec je zajetne, tršaste postave in valjastega trupla. Tipalnice so kratke, noge tršaste. Veliki četvero-voglati ovratnik je videti nekoliko zgrbančen in po sredi 8 plitvo brazdico razdeljen; pokrovke so navzad prisiljene, pikčasto progaste. Ves je črn ter se sveti tolščeno, samo tipalnice in noge so rjavkaste. V dolgost meri 15, v ši-rokost pa blizu 7 milimetrov, torej je po priliki na polovico manjši od pomladnjega hrošča ali kebra.
Meseca junija pridejo hrošči iz zemlje. Ponočnjaki 80, zato se po dnevi skrivajo pod kamene in pod prstene grude. Kakor se pa stemni, ožive in plezajo po žitnih bilkah kvišku. Prišedši do klasa, oprime se ga tako čvrsto z zadnjima nogama, da ga tudi močan veter ne vrže na tla. S prednjima nogama razvleče pleve in si tako odpre pot do zrna, ki je tačas še mlečno, ter je razgrize. Po nekaterih krajih je bilo tega hrošča toliko, da je klasje bilo od njih videti črno, in da skoro ni bilo najti bilke, ki bi bila brez njega. Tako udelava od večera do jutra — vso noč. Izbirljiv ni, všeč mu je vsaka strn, bodisi pšenica ali rež, ječmen ali oves.
Oplojena samica odlaga jajca v kupčkih pod zemljo, in iz njih se izležejo ličinke, ki so, ako mogoče^ še bolj škodljive od hrcščev. Na podobi 3. vidiš doraslo ličinko v pravi velikosti pod hroščem. Valjasta je, ali vendar nekoliko oploščena ter ima razen glave še dvanajst obročkov, vsak je zgoraj pokrit s temno roženo pločico, ob straneh in tudi med pločicami na zadnjih obročkih sveti se belkasta koža, ki pokriva tudi trebušno stran. Na glavi stoje kratke tipalnice. na prvih treh obročkih izza glave vsajene so kratke nožice. Po hrbtu in po bokih je redko kocinasta.
Ličinka izdolbe si skoro navpik v zemljo globok rov, ki sega časi dobro ped v zemljo. Tu sedi po dnevi, o mraku pa pride na vrh in išče žitne setve, po kateri se pase do jutra. Mlado bilko, zlasti srce, vso zgrize in sežveče in jo izsesa. Skleščeni listi se potem posuše in 80 na bilki videti kakor rumenkasti klopčiči, časi je tudi vsa bilka zglevljena in v tak klopčič izpremenjena. Skoda se pozna uže jeseni na setvah, še veča je pa vzpomladi, ko je ličinka malo ne dorasla, kar je navadno meseca maja. Na dnu svojega rova se preobrazi v nežno belo bubo s črnimi očesnimi pikami in v štirih tednih izkobaca se iz nje hrošč.
Leta 1812. opazili so tega brzca prvikrat kot škodljivca na žitu in sicer na Nemškem. Pozneje zopet dolgo ni bilo o njem nič slišati, a na zimo 1832. leta počil je glas, da v Italiji kvari pšenico. V novejšem času se zmerom bolj množe tožbe proti temu hrošču. Dosedanje izkušnje o tem hrošči uče: 1. da se žitni brzec, kakor brzci sploh, kot ličinka in kot hrošč hrani z živalsko hrano, posebno z mrtvimi žuželkami; 2. da pa poleg te hrane je tudi razne trave; 3. da se časi pri ugodnih okolnostih neizmerno razmnoži in da se takrat poloti tudi žita in potlej pustoši polje, kakor je bilo povedano.
Najuspešneje bi se ta kvarljivec zatrl, ako bi se po noči pri luči hrošč obiral s klasja. Najbolje bi ga bilo spravljati v sklenice, a doma bi se poparil z vrelo vodo. Ako se je to zamudilo, in se je hrošč uže zaplodil, potem je gledati na to, da se izleglim ličinkam odtegne hrana. Zategadelj ne bi smeli na i&to njivo sejati zopet žita, kakor tudi ne blizu take njive, kjer je prejšnje poletje gospodaril žitni brzec. Kadar se pa vendar le mora žito sejati, seje naj se kolikor mogoče pozno. Vzpomladi naj se pa njiva dobro polije z gnojnico zlasti po kacem dežji.
Izkušnja uči, da se žitni bi-zec najrajši oglasi na novinaby posebno na njivah, ki so se naredile od senožetih 
— 160    ___
ali od pašaikuv, ia sicer s kraja. Kjer se opazi kaj tacega, preorjo naj se napadeni razori, a pri oranji naj se ličinke pridno pobirajo in potlej pokončajo. Na take preorane kraje seje naj se kaka okopavina ali pa kako sočivje.