Književna poročila. 123
Književna poročila.
Stvarno kaza/o za ^Mjcsečnik^ pravničkoga druživa ti Zai;rebn. Go-dišta I—XXV. Sastavio dr. Stjepan P osi 1 o vi č, kr. viečnik stola sedmerice u Zagrebu. U Zagrebu. Tisak dioničke tiskare, 1900.
Razprave, pravne slučaje in drugo, kar je »Mjesečnik« priobčil zadnjih 25 let, obsega, na kratko po dotičnih zaglavjih navedeno, ta 272 stranij obsežna knjiga. Vse gradivo je razvrščeno v 17 skupin, tako, da je »Kazalo« jako pregledno. Knjiga je lep spomenik literarne delavnosti hrvatskih pravnikov in prav primeren dar za slavlje društvene petindvajsetietnice. Posebno je priča velike trudoljubivosti gospoda dra. Stjep. Posiloviča, ki jo je sestavil.
Dr. C. CouloH: Die rcchtsbegriindende und rechtserhaltende Func-tion dcr Form. — Vortrag, gchalten in der Plcnarversammlung der Wiener Juristischen Gcsellschaft vom 20. December 1899. Separatabdruck aus der »AUg. ijsterr. Gcrichtszeitung«. — Wien 1900. (Manz.)
/)r. C. Gr/iuierg; Dcr socialpolitische Gehalt der osterreichischen Civilprocessgesetzgcbung. Separatabdruck aus der »A)lg. osterr. Gcrichtszeitung«. — Wien 1900. (Manz.)
Dr. Stati. R. v. Korviit-Dzbaitski: Sociale Fragen. Der Z\veikampf. — Wien 1900. (M. Perles.)
Dr. Adolf Maihias: Der Wille des Gesetzes. Vortrag, gehalten in in der Plcnarversammlung dcr Wiener Juristischen Gcsellschaft. Separatabdruck aus der »Allg. osterr. Gerichtszeitnng«. Wien 1900. (Manz.)
Dr. Heinrich Milck : Die Execution zur Sicherstcllung nach dcr oster. Executionsordnung vom 27. Mai 1896 Nr. 79 R. G. BI. Wien 1900. (Moriz Frisch.)
Bcispiele voii Schriftsdtzeii ivi Civilprocess- und Executionsverfahreii. Ein Hilfsbuch fur Advocaten. I. Theil. Schriftsatze im Civilprocess von Dr. Robert R. v. Neumann-Ettenreich und Dr. Alfred Bloch. Wien 1900. (Manz.)
Dr. L. Geller und Dr. II. Jolles: Die Praxis des Obersten Gerichts-hofes. Saramlnng dcr oberstgerichtiichen Entscheidungen aus dem Gebiete der biirgcrlichen Rechte, einschlicsslich des Wechsel- und Handelsrechtes, dann der frei\villigen Gerichtsbarkeit und des Civilprocessrechtes. I. Bd. 2. Halfte. \Vien 1890. (Moritz Perles.)
Dr. Georg Ketimaun: Die Executionsordnung. VVien 1900. (Manz.) ¦ Dr. H. Schaucr: Die Exccutionsordnung vom 27. Mai 1896 Nr. 79 R. G. BI. sammt dem Einfiihrungsgesetze vom 27. Mai 1896 Nr. 78 R. G. BI. und den in Geltung verbliebenen bcziiglichen Gesetzcn und Verordnungen. Mit Erlautcrungen aus den Matcrialien und durch Verweisung auf im Zu-
124 Književna poročila.
sanimenhange stehende Bestimmungen nebst einem ausfuhrlichen Register. Dritte durchgesehene und ergiinzte Auflage: \Vien 1900. (Manz.)
Dr. H. Sferi: Ubersicht uber die Literatur und Praxis des osterreichischen Civilprocess- und Executionsrechtes im z\veiten Halbjahrc 1899 (Juli—December). Sonderabdruck aus der »AUgemeinen osterreichischen Gerichtszeitnng«. Wien 1900. (Manz.)
Dr. A. Wesselsky: Die formelle Wahrheit. Kine Civilprocessuale Studie mit besonderer Beriicksichtigung der Parteieinvernehmung. Wien 1900. (Carl Konegen.)
/loKasiia cpcdcima y hokicm cmapo.n kcijhcho.m iinciiivii/!}: Napisao Aleksa S. Jovanovič. Preštampano iz »Braniča«, Beograd, 1898. — (Konec.)
Srodna zakletvi jeste kletva, o kojoj je u 5. broju »Braniča« god. 1897. priobdio M. Stanojevid jedan slučaj iz sela Berčinovca. U tom selu dogodio se je palež, te se nije mogao pronadi počinitelj. Na tužbu zapa-Ijenoga sutra dan sakupe se seljaci kod občinske sudnice i na poziv kmeta po starom običaju podju u kletvu, t. j. da kunu zločinca, a ujedno da svaki posebice dokaže svoju nevinost. Drži se, da se krivac ne de smjeti kleti i da de se tako primorati da prizna krivicu i pokaj e se. Taj običaj izvršen je ovako: Zapaljenim voštanim svečama, okrenutim zemlji, odu svi na mjesto, gdje je zapaljena plevnja (seoska zgrada u polju, gdje se drži sieno, slama itd) oštedenog; tu svatko baci kamen na garište, kunudi zločinca: »proklet da je ko to učini; da nema nista živo od poroda ni od stoke, ni on ni iko njegov.«
Da objasni kletvu, polazi pisac u daleku srbsku prošlost i saobčuje nam podatke, koje pružaju objavljeni izvori na polju pravne povjesti.
Pitanje o naknadi štete imalo je u starom pravcu raznoliki sliededi karakter:
U prvom redu odgovarao je za štetu sam krivac, a u širem smislu njegova porodica, koja u Dušanovem zakoniku pod imenom »kude« označuje zajednički boravak srodnika u najprostranijem smislu. U kasnijem državnom razvidu ova odgovornost postepeno pada i dobiva individualni karakter.
Službeno su odgovarali: vlastela i vlastelinčidi, kad o dolazku u vla-darev dvor dovedu razbojnika ili lopova, kefalija i straže, kad putnici duševnicima dokazu, da su na njihovem zemljištu oštedeni u svojej robi, pogranične starešine (krajišnici), kad tudja četa ili razbejnici prodru u njihovu oblast, izvrše pljačku i umaknu, gospodari ili upravnici po selima, ako odreknu prenodište trgovcu ili drugem putniku, pa ih sbog toga nadje kakva šteta.
Ugovorno su edgovarali za štetu: roditelji za svoju djecu, pevjerenu vladaočevu domu na dvorbu i vaspitanje, »stanjani« ili gostioničari u ped-gradjima ili na trgovima za stvari putnika, svinjari za pokradene svinje itd.
Književna poročila. 125
U interesu trgovine i javne sigurnosti država je odgovarala prvenstveno u svim slučajovima, o l^ojima je rieč u predposljednjoj točki. Šteta je odmah podmirivana iz državne blagajne, a poslije je naplačivana od odgovornih organa.
Kad je Itrivac nepoznat ili nijc mogao da se izda, nalinadu jo plačalo selo, gdjc se djelo dogodilo, ili obližnja mjesta. Ova vrst kolektivne odgovornosti osnovana je bila na staroslovenskoj ustanovi »ruci« ili zajedničkom jemstvu sredine, kojoj pripada krivac.
Navedeni običaj iz Berčinovca upoznajc nas sa jednim primitivnim religioznim pojavom, koji je bez sumnje kadkada olakšavao uspjeh istrage u kažnjivim djelima. Kao neka vrst moralnog uticaja u primjeni načela starog kaznenog postupka ovaj pojav u nekoliko objašnjuje odredbe starog prava, poscbice odredbe Dušanova zakonika o matcrialnoj odgovornosti kolektivne periode.
Suština ovoga obreda sastoji se izključivo u zajedničkom preklinjanju krivca, da se objelodani. Može se sigurno tvrditi, da sam običaj u svojoj prirodnoj pojavi ne nosi karakter dokaznog sredstva. To je samo sporazumni poskušaj seljana, da se krivac pronadje moralnim utjecajem na nje-govu savjest. Selo je bilo obvezano na naknadu i poslie ovog čina, ako je ostao bez uspjeha.
Osnova ovome običaju po sebi je dovoljno jasna. Osim ljudske pobude, da se olakša iztraga u interesu oštedenog, selo je ovim načinom na-stojalo oko pronalazka krivca u prvom redu u svom vlastitom interesu. Vjerovalo se, da če proklinjanje ili »metanje anateme« proizvesti, da se krivac sam prokaže. Tim načinom selo bi odbilo od sebe plačanje štete, koja je u obliku državne globe padala na pojedince kao golem namet.
Običaj u Berčinovcu djelo je religioznog uvjerenja o djelovanju i snazi kletve. Izvor mu je u narodnoj praznovjerici i srodan je sa mnogim drugim običajima, koji niču samo na nizkom stupnju umnog razviča.
U početku ovoga vleka dobila je zakletva karakter dokaznog sredstva, jer se je njome selo, odnosno občina oslobodila globe kao starog običaja.
Oko god. 1830. gubi se svaki trag kolektivnoj odgovornosti sela u razpravljenim pitanjima. Tim je nestalo i dužnosti sela, da zukletvom odbija od sebe plačanje globe za djela svojih ljudi. Ukazom k. Miloša od 2. prosinca 1836 br. 4319 obuhvačena je samo lična odgovornost krivaca u svim prav-cima: Kradljivcima treba prodati sve imjenije njeno i dvižimo i nedvižimo ne izuzimajuči ni krov nad glavom, i pokradene nam ir iti.
Na narodnoj skupštini 1892 usvojen je zakon o naknadi štete, učinjene zlonamerom paljcvinom i namernim protivzakonim poništajem stvari. On je i danas u krieposti, te sadržaje ova načela:
Opština, u čijem je ataru izvršeno kažnjivo djelo, dužna je, da naknadi svaku štetu, ako se prestupnik ne uhvati za 30 dana, od dana, kad
je sledna državna vlast izvještena o dogodjaju. Naknada je ograničcna na imanja u ataru seoske opštinc. i na poljska imanja u ataru varoške opštine (čl. 1.).
Kad se izmedju pojedinih opština porodi razpra o mjestu gdje je djclo učinjeno, naknada šte^e izplačuje sc iz kase sviju tih opština ravnomjcrno; a docnije plačeni djelovi stavit če sc na terct opštini, koja sc oglasi za odgovornu (čl. 2.).
Štetu ocjenjuju vještaci pod zakletvom. Jednog vještaka bira oštedeni, drugog odgovorna opština, a trcčcg sami vještaci (čl. 5. i 11.)
Zlonameru u izvršenom djelu i količinu štete (u slučaju kad se rte da oceniti vještacima) dokazuje oštedeni zakletvom u crkvi (čl. 8. i 14.).
Presudu ili poravnjenje o utvrdjenoj šteti dužna je da izvrši nadležna vlast za tri mjeseca od dana prijema (čl. 20.).
Opština je odgovorna za štetu i onda, kad osudjeni nije u stanju da ji plati (čl. 21.).
Plačenu smu opština rasporedjuje na pojedine mjcštane po porcskimu glavama (čl. 22.); a kad se prestupnik pronadje, vrada je opštini sa 10"/„ godišnjim interesom (čl. 21.).
Pojav ovoga zakona izazvala je državna potreba, da se suzbiju delikti protiv imovine seljaka, jer su ti delikti posije srbskih ratova sa Turci naročite posije godine 1880. bili zahvalili golema maha po cicioj zemlji.
Ovim je zakonom obnovljena historijska pravna ustanova kolektivne odgovornosti načinom i formom u duhu načela suvremcnog zakonodavstva. Ni po ovom zakonu nema nikakvih posljedica zaklctva opštine ili »metanje anateme«, opaženo na dogodjaju u Berčinovcu.
Saobdismo evo u kratko sadržaj ovc študije zato, da upozorimo na nju naše pravnike, a napose historike. Po *MJcsečiiikm.