1951
SLOVENSKI ČEBELAR
GLASILO ZVEZE ČEBELARSKIH DRUŠTEV ZA SLOVENIJO
9.—12. številka
V	Ljubljani, 1. decembra 1951
LIH. lctuik
Vsebina
Le<>i>old Debevec: Johannes
Dzierzon ..........................11)3	_
M. S.: Nekaj o naši čebelarski
morali ........................._	.	198
Franc Farazin:	Prezimovanje
čebel pri zaprtem žrelu . . . 202 Jože Rihar: Zapiski — temelj odbiranja v čebelarstvu .... 204 Leopold Debevec: Ali veste . . 208 Franc Robida: Kako »čobelarijo«
na otoku Borneo.....................210
Stane Mihelič: Čebelja uš . . . 213 Josip Dolenc: Branje za novince (Skrb za čebele opzimi) . . . 217 Ivan Žunko: Kako smo pri nas zatirali čebeljo kugo .... 219 Inocenc Revaj: Ko cvete ajda . 222 Leopold Stanek: Pesem o čebelah 226 Čebelarske opazovalnice:
Poročilo za julij in avgust . . 227 Poročilo za september in oktober ................................229
■ Ob koncu prvega leta. fenolo-
škLh opazovanj . . . . . 232
Osmrtnice:
Everett Franklin Phillips.^ — Frank Pellet. — Julij Slapšak.
—	Starosti slovenskih čebelarjev v spomin. — Valentin Toplak	.  ......................223
Na ovitku: Oglasi. V
Mali kruhek:
Predlog za ustanovitev Zveze čebelarskih društev in zadrug v Jugoslaviji. — Kaj dela komisija. — Če zaide čebela v sluhovod. — Naglica ni nikjer dobra. — Narava uničuje škodljivce. — Konserviranje obno-žinskih satov. — Nosemavost in pršičavost. —- Med podaljšuje življenje. — Čebele pod sneženim plazom. — Kožni izpuščaji zaradi zadelovine. — Čebele z daljšimi i\jlčki. — Dve matici v eni družini. — Uvaževanja vredno zdravljenje.. — Sredstvo proti ropanju. — Vsega
so krive čebele...................337
Naša organizacija:
Ob koncu prvega leta naše čebelarske organizacije . . . Adolf Arko — sedemdesetletnik Likvidacijski, občni zbor Čebelarske zadruge za Slovenijo . Dopisi: Čebelarsko društvo v Ljubljani v prvem poslovnem letu. — Ustanovni občni abor čebelarskega društva v
Slovenjgradcu .................
Delovanje izvršnega odbora
.Zveze .j.........................248
zameno prejeti listi.
24«
24«
'24*
24«
List izhaja v dvojnih številkah. Izdaja ga Zveza čebelarskih društev ▼ Ljubljani, Tyrševa cesta 21, tiska »Umetniški zavod za litografijo« v Ljubljani. Urejata ga in za uredništvo odgovarjata: Stane Mjhelič i* Vlado Ilojec. Tehnični urednik: Josip Kobal. Letna naročnina za člane 2M din, za nečlane 220 din posamezna dvojna številka 40 diu. V inozemstvu stane list 250 din.
SLOVENSKI ČEBELAR bo izhajal v letu 1952 redno vsakega 15. dne v mescu. Izvršni odbor Zveze je določil naročnino na 300 din. Društva ali družine, ki bodo zbrali naročnino in jo s spiskom naročnikov poslali upravi Zveze, si pridrže od vsakega člana po 20 din; nakažejo torej samo 280 din. Višina naročnine je začasna in se med letom lahko zviša.
NAROČNIKI, POZOR!
Kdor noče biti naročen na »Slovenskega čebelarja«, mora takoj vrnili
1.	številko, sicer ga bo uprava lista smatrala za naročnika.
MEDENA DETELJA Seme dvoletne medene detelje dobite pri Čebelarski družini v Višnji gori, dokler traja zaloga.
t
Leopold Debevec:
Johannes Dzierzon
Y	petdesetih in šestdesetih letih preteklega stoletja se je pojavilo med čebelarji troje novosti, ki so v nujni zaporednosti, naglo sledeč druga drugi, v čebelarski praksi povzročile popoln preobrat in hkrati v izredni meri pospešile napredek čebelarstva sploh. Te novosti so bile: prem i č n i sat, ki ga je znova odkril in dokončno vpeljal Poljak Dzierzon, satnica, odkritje nemškega mizarja Mehringa, in točilo, izum Čeha Hruscke.
Prve zametke premičnega sata zasledimo sicer že v sivi davnini pri starih Grkih. Ti so pred več kot 2000 leti nameščali v gornjih delih svojih čebeljih košev nekakšne lesene letvice, na katere so čebele pritrjevale in gradile gnezdo. Ni pa dognano, ali so znali prednosti letvic, ki so nekako tvorile strop koša, tudi že praktično izkoriščati. Sele mnogo pozneje, v 18. stoletju, je nemški čebelar J. L. Christ v svojih panjih z nastavki zopet uporabljal rešetke iz lesenih letvic. Odslej se čedalje pogosteje javljajo posamezniki, ki se ukvarjajo s tem problemom. Znan je tako imenovani poskus panja iz okvirov Švicarja Hu-bera. dalje Prokopovičevi satniki v medišču njegovega panja, potem poskusi Nemca Wundra, Madžara Szarke in še mnogih drugih. Semkaj bi mogli šteti tudi Janševo stojalce ali kozico za dodajanje satov. Vse to so le tipajoči poskusi posameznikov, ki pa mod čebelarji niso našli posnemalcev du širite!jev. Praktično vrednost premične letvice, oziroma premičnega sata je pravilno doumel šele poljski čebelar Dzierzon, ki ni le opremil svojih panjev z letvicami, ampak se je tudi z vso odločnostjo in vztrajnostjo zavzel za njihovo splošno uporabo, kur mu je v celoti uspelo. Prav zato ima ravno 011 za uvedbo premičnega sata v L v ropi največ zaslug.
Johannes Dzierzon (1811—190(>) se je rodil kmečkim 6taršem v poljski vasici Lowkovicah, okraj Kluczbork, v narodnostno mešani Gornji Šle-ziji, ki je takrat in vse do konca zadnje svetovne vojne spadala k Nemčiji. Dasi-ravno so mu njegovi nemški učitelji priporočali študij matematike, za katero je bil posebno nadarjen, se je mladi Poljak po odlično dovršeni srednji šoli v Wroclawu (Breslau) odločil za duhovniški (poklic, to pa predvsem zato, da bi imel več možnosti in časa za opravljanje in preučevanje čebel. Mali Jan je namreč že od svojega desetega leta pomagal očetu pri čebelah, s petnajstim letom pa je sploh vodil vse njegovo čel>elarstvo. Kaplanoval je sprva nekaj let v Siolkowioah. od leta 183°>. dalje p« je bil ž.uipnik v Karlowdcah pri Brzegu.
Čebelariti jc začel z 12 družinami, in sicer po očetovem vzgledu v kladah in v Christovili panjih. Dokaj hitro se mu je čebelarstvo povečalo na 560 družin, kasneje celo na 500. Imel jih je razmeščene na 12 krajih v okolici svojega bivališča. Stremeč po izboljšanju delovnih metod in pripomočkov, je kmalu zamenjal lesene pokrove Christovili panjev s slamnatirrU ter panje opremil z letvicam i, ki so za razliko od Christo vih bile premične in po eno colo široke. Nanje je pritrdil ozke pasove satja in tako pripravil čebelam osnovo za nadaljnje delo. Letvice z izdelanimi sati je lahko dvignil iz panja, le ob straneh je
bilo treba ločiti sat z nožem od panjeve stene. Ker mu je šlo tako delo bolj od rok, če ga je opravljal s strani, je Ch ris to ve panje sploh opustil in začel izdelovati posebne panje, ki so se opravljali od strani. Zaradi varčevanja z lesom in boljšega medsebojnega ogrevanja družin pozimi je združil po dva panja v dvojček; v takih je poslej čebelami do smrti. Čebelnjaka ni poznal, ker ,mu je bil predrag. V svojih panjih je dosledno uporabljal samo letvice. Satnike, ki jih je nekaj let pozneje (1852) uvedel Berlepsch (1820—1884), je šele zadnja leta dopuščal le v me-dišču, podolžno kakor že pred njim znameniti ukrajinski čebelar Prokopovič.
Še bolj znano jc postalo Dzierzonovo ime v zvezi z njegovo, teorij o o pa r t e n o-genezi ali jalorodnosli matice. Kot razumen in natančen opazovalec je že prva leta svojega čebelarjenja opazil, da zalega matica oplojena in -neoplojena jajčeca in da se iz poslednjih razvijejo vedno le troti; . nadalje da tudi navadne čebele ob določenih pogojih ležejo jajčeca, seveda neoplojena, iz katerih prav tako nastanejo troti. Dasiravno je bilo to pred njim vsaj deloma znano — saj je o vsem tem pisal naš Janša — je bil zopet Dzier-zon tisti, ki ni miroval, dokler njegova ugotovitev ni bila priznana in splošno sprejeta, čeprav vemo, da vsa vprašanja, ki so v zvezi s tem problemom, še danes niso povsem razčiščena.
Ljudje se navadno sprva upirajo vsaki novosti in tudi Dzierzon je s svojimi teorijami in novotarijami naletel spočetka na močan odpor čebelarjev. O svojih izsledkih iz čebeljega življenja in o praktičnih izboljšavah čebelar-
skega orodja je namreč sproti olive šeni javnost, prva leta v družinskem listu Frauendorfer Blätter (1833—JH45), pozneje pa v prvem nemškem čebelarskem listu Bienenzeitung (1845—1899), pri katerem je kmalu pasta 1 vodilna osebnost.
V tem listu so se potem vodile ostre polemike o številnih čebelarskih, vprašanjih, ki so zelo ugodno vplivale na napredek nemškega in sploh evropskega čebelarstva. Boj se je zaostril zlasti po objavi Dzierzonove teorije o parteno-genezi. Leta 1853. je po posredovanju dunajske kmetijske družbe prejel Dzier-zon družino italijanskih četbel iz Mire pri Benetkah, bi prav te čebele so podprle in pomagale dokazati pravilnost njegove teorije.* Dzierzon je brž ugotovil, da je bilo potomstvo črnih (nemških) matic, ki so bile oprašene po rumenih (italijanskih) trotih drugačne barve; čebele so bile mešanke, troti pa — črni. Nasprotno so italijanske matice, oprašene s črnimi troti,*lale čebele mešanke, toda rumene trote. V veliko zadoščenje je bilo Dzierzonu, ko sla njegova najhujša nasprotnika Berlepsch in pastor Kleine prešla v njegov tabor in postala njegova zagovornika. Posebno Berlepsch je porabil mnogo časa, truda in denarja, da je dokazal pravilnost Dzierzonovih nazorov. Povabil je k sebi fiziologa Sie-bolda in dr. Leuokarta, da sta pri njegovem čebelnjaku raziskovala čebelje družine in končno tudi znanstveno dokazala (1854), da inna Dzierzon prav.
Društveno življenje v tej dobi ni bilo razvito. Čebelarji niso še imeli svojih organizacij. Edino povezavo med nemškimi čebelarji je tvorila že omenjena Bienenzeitung in od leta 1850. dalje še »zborovanja nemških, avstrijskih in ogrskih čebelarjev«,** na katerih so se enkrat letno — vsakokrat v drugem mestu sestajali, poslušali predavanja in prirejali čebelarske razstave. Dzierzon je bil nad 50 let duša teh zborovanj. Na njih je redno predaval in po navadi tudi obračunaval s svojimi nasprotniki in iekmeci. Zadnjega takega zborovanja se je udeležil kot 92-letni starček v Temesvaru (1902) in naslednje leto še mednarodne čebelarske razstave na Dunaju. Na obeh prireditvah je imel po več preda vanj.
Poleg naštetih kratkih, stvarnih in jedrnatih člankov iz čebelarske prakse in biologije čebel, ki jih je objavljal v časopisu Bienenzeitung, pozneje pa tudi v drugih čebelarskih listih prav do svojih zadnjih let, je sestavil in izdal tudi več čebelarskih kiiijig. Njegovo prvo delo, ki ga je priredil neki Brucikisch, Theorie und Praxis des neuen Bienenfreundes« (1848), je doživelo več izdaj.**'*'
V letih 1854—56 je izdal 30 številk časopisa »Der Bienenfreund aus Schlesien.« Leta 1861. je izšla njegova »Rationelle Bienenzucht« (2. izdaja 1878) in leta 1890. zadnje njegovo delo »Der Zwillingsstock«. Kot 94-letni starec je še   •
*	Pri nas so »Novice« 1. 1857. prvič pisale o italijanski čebeli in 1. 1858. ,ie Kmetijska družba, za Kranjsko prosila .T. Jonkoja, da pove svoje mnenje o njih. (Op. uredništva.)
** Ta trditev no divi. Ne da bi naštevali druga čebelarska društva, naj tu omenimo »Šlezko čebelarsko društvo«, ki je izdajalo že od lota 1850. svoj list »Bienen-Nachrichten aus Preussen«. Urejeval ga jo predsednik društva Bruckiseh in v njem propagiral Dzierzonov način čebelarjenja. Leta 1852. je preko Kranjske kmetijske družbe iskal Bruckiseh zanj naročnikov tudi pri nas. Prav tako je iskal subskribentov za Dzierzonovo čebelarsko knjigo. (Op. uredništva.)
*** Kdo je bil \V. Bruckisch, glej prejšnjo opombo! O kaki »prireditvi« tu ne more biti govor. Kolikor nam je znano, se je Bruckiseh zanimal predvsem za finančno stran izdajanja”čebelarskih knjig in za propagando Dzierzo-novega načina čebelarjenja. (Op. uredništva.)
izrazil željo, da bi rad impi.sal novo čebelarsko knjigo. Nekatera njegova dela «o bila prevedeno tudi v druge jezike.
Nič manj burna kakor prva so bila tudi zadnja desetletja Dzierzomovega čebelarskega udejstvovanja, ko se je zapletel v srdito nasprotje z mladim, ambicioznim Gerstungom. Dzierzon in njegovi somišljeniki so bili namreč prepričani, da imajo živali podobne duševne lastnosti, predstave, hotenje in mišljenje kot človek (antropomorfizem), Gerstung s svojimi privrženci pa je trdil, da žival sledi le svojim nagonom in dn se življenje v panju razvija povsem po naravnih
Vodilni nemški čebelarji v Stuttgartu leta 1858., zbrani okrog Dzierzoiia, •	kot	duhovnega	središča.
(Iz Arohiva für Bienenkunde 1935.)
zakonih. Razvijajoča se fiziološka veda je v bistvu pritrdila Gerstungu; Dzierzon je bil tedaj že prestar, da bi vse to doumel, čebelarji »stare šole« pa so bili lako zaverovani v pravilnost naukov svojega voditelja, da so na zborovanjih hrupno odobravali njegove izpade proti Gerstungu.
Pod konec 19. stoletja je lekarnar Metzger s svojo trditvijo, tla so čebele dvospolna bitja, zlasti pa učitelj Dickel znova skušal izpodkopati,veljavo nauku o partenogenezi, dokazujoč, da so vsa jajčeca, ki jih zaleže matica, oplojena in da šele čebele določijo spol bodočega bitja, Več let so se zopet vodili pismeni in ustni boji, ki «ta jih naposled zaključila^ v Daierzonovo korist profesorju Fleischmann in VVeisMnann.
Dzierzon je v začetku svoje čebelarske puli prestal mnogo težav. Imel je opravka e čebeljimi boleznimi, s poplavo in požarom, ki so mu domala uničili čebelarstvo. Razen tega je mnogo preizkušal, marsikaj zavrgel in znova uvedel. Vse to ga je stalo dokaj truda in stroškov, vendar si je tako že zgodaj do najmanjših podrobnosti izpopolnil svojo čebelarsko tehniko, ki se je je potem držal do konca. Nekdaj je bilo zlasti razširjeno njegovo tako imenovano »diamantno ■pravilo«; zaradi večjega pridelka medu je namreč pripiral matice in s tem omejeval zaleganje.
Dzierzon na svojem vrtu v Lowkovicah. V ozadju značilne skupine njegovih panjev, sestoječe iz štirih dvojakov.
Nasprotniki so Dzierzonu očitali trmoglavost, mrzlo razumurstvo, sebičnost in skopost. Zlasti mu ni60 mogli odpustiti, da je za drag denar prodajal ničvredne matice in bastarde za čistokrvne italijanke. Toda Dzierzon je bil predvsem trezen, varčen gospodar. Njegovo vrhovno vodilo v čebelarstvu je bilo: s čim manjšimi stroški doseči čim večji dobiček. To je bilo povsem razumljivo, saj je bil — zlasti po vatikanskem koncilu leta 1870, ko se je uprl novo proglašeni dogmi o papeški nezmotljivosti in je izstopil iz katoliške cerkve — z malo pokojnino navezan le na dohodke iz čebelarstva. Panje je povečini izdeloval sam ne le zase, ampak tudi za prodajo. Pri tem pa ni gledal na lepoto, temveč predvsem na smotrnost, praktičnost in majhne proizvodne 6troške. Pomembna je bila zlasti trgovska stran njegovega čebelarstva. Prodajal je panje, čebelje družine, narejence in matice, največ italijanske, in to še celih 40 let ]K)tem, ko je prejel prvo in edino italijansko družino. Samo trgovina s temi maticami mu je vrgla leta 1854. nad 1000 dolarjev.
Odlikovanja, priznanja in darila za njegovo delo so Dzierzon n kar deževala od vseh strani Evrope. Univerza v Miinchenu mu je. leta 1872 podelila častni doktorat. Tudi Kranjsko društvo za umno čebelarstvo ga je leta 1873. izvolilo za častnega člana. Dzierzon se je našemu društvu za odlikovanje pismeno zahvalil in nadaljeval: »Mlademu društvu želim najboljši uspeh. K temu pa se ve,*da je denarja treba. Da ne boste nepotrebnih stroškov imeli, svetujem, če še ni prepozno, da diplomo v ne .izda vate. Stanejo veliko denarja, sreča društva pa na tem ni ležeča...« (Prevod v Slovenski čebeli 1873, str. 88.)
Leta 1884. se je Dzierzon preselil v svoj rojstni kraj k nečaku Francu in si lam uredil čebelarstvo z 200 panji. Kljub lepim dohodkom je živel skromno in preprosto.
Ker se je v nemškem kulturnem krogu zelo uveljavil, ni čudno, da so ga Nemci imeli vedno za svojega človeka. Hntlerjevci so njegovo rojstno vas preimenovali v Bienendorf (Čebelja vas). Kljub vsemu temu imajo Poljaki Dzier-zona za svojega in so bili zaradi tega z Nemci vedno v hudem sporu.
Svammerdammova, Reamurova, Janševa in Huberova dognanja, čeprav pionirska v pravem smislu besede, pri sodobnikih niso našla odmeva, še manj priznanja. Pri Dzierzonu je to drugače in prav to je njegova posebna zasluga, kajti priznanje svojih nazorov si je dobesedno priboril, priboril s fanatičnim prepričanjem o njihovi pravilnosti. Dzierzon ni znal le izredno spretno združiti teoretične izsledke s čebelarsko prakso, ampak je vse to tudi razširil v najobsežnejšem krogu čebelarjev. Zato ga velečebelar Berlepsch po pravici imenuje »očeta nove dobe in najgenialnejšega čebelarja vseh časov.«
M. S.:
Nekaj o naši čebelarski morali
Med važnimi in težkimi vprašanji, ki jih bo morala reševati naša čebelarska organizacija, je vprašanje čebelarske morale. To vprašanje spada v doslej še,nenapisano poglavje o vzgoji našega čebelarskega kadra. Ker pa je vsaka vzgoja dolgotrajen proces, zato trdim, da je vprašanje naše čebelarske morale težko vprašanje.
Ko načenjam to vprašanje, nikakor ne mislim, da bi nanj odgovoril. Rad bi samo opozoril, da je iz dneva v dan bolj pereče in da je odgovorna dolžnost vsakega privatnega kakor zadružnega in državnega čebelarja, posebej pa še naše čebelarske organizacije, da o tem razmišlja in iz teh razmišljanj napravi konkretne zaključke. Pa še na drugo stran bi rad omejil ta-'svoja izvajanja. Ne mislim namreč načenjati vprašanja, kako rešuje v celoti vprašanje morale naša socialistična družba, marveč le na nekaj konkretnih primerih pokazati, da smo čebelarji glede moralnih medsebojnih odnosov še daleč od cilja, skratka, da so ti medsebojni odnosi dostikrat nemoralni, ali bolj po domače povedano — nečebelarski.
Da bo vse to lažje razumljivo, vzemimo primer iz vrel naših lovcev. Lovec, ki bi streljal divjad, ko je prepovedano, bi ne bil pravi lovec. Lovec se mora zavedati, da bi tako početje imelo za posledico uničenje divjadi sploh, čeprav bi sam pri tem imel morda večjo korist in več mesa. Res obstoje odredbe, ki mu to preprečujejo, toda slab bi bil lovec, ki bi pravilno ravnal samo zaradi odredb in predpisov. Pravi lovec je tisti, ki zavestno ne počenja na lovu česa takega,
■kar bi bilo v nasprotju z lovsko moralo, kar bi kvarilo medsebojne odnose med lovci. Lovec, pravi lovec je tisti, ki nastopa lovsko, Id ima v sebi lovsko moralo, to je tisti, ki se ravna po nenapisanih odredbah in zakonih, izoblikovanih ob spoznanju, da ne more biti pravilnih medsebojnih odnosov, če se teh nenapisanih a potrebnih odredb in zakonov ne drži. Lovci med seboj ocenjujejo svojo moralo z besedami: To ni lovsko, kar počenja tovariš, io pa je lovsko. Tistega, ki ga ocenijo, da sc ne ponaša lovsko, kmalu izločijo iz svoje bratovščine in mu tako onemogočijo nadaljnje uganjanje lovske nemoralnosti.
Kaj pa mi čebelarji? Res je, da smo v težjem položaju kot lovci, ribiči in drugi, ker za čebelarjenje ni treba nobenega posebnega dovoljenja in danes tudi še ni nobenih določenih predpisov in čebelarskih zakonov. Taka ugotovitev drži. Še bolj pa drži to, da je prav zaradi tega treba medsebojne čebelarske odnose urediti na temeljih medsebojnega tovarištva in razumevanja, skratka čebelarsko.
Morda se bo kdo obregnil ob ta izvajanja, rekoč: »Prijatelj, vse to je lepo,, a kaj govoriš o tem, česar ni? Na to bi mu takole odgovoril in pozneje ta odgovor tudi utemeljil s primeri: Ves naš uspeh je odvisen od tega, ali bomo ustvarili, česar po njegovem mnenju aii. Brez ureditve tega vprašanja je konec vsakega prevažanja čebel na paše in čebelarstva sploh, ker bomo čebelarji sami. sebe uničili ali pa vsaj sami sebe oškodovali, če pri tem prav nič ne pomislimo na splošno korist in svoje dolžnosti do skupnosti. Pomisliti je treba pri tem tudi na to, da ne bo med vedno po 300 ali 400 dinarjev in vosek po 1200 dinarjev, da bodo kmalu minili časi, oziroma da so že za nami, ko si z 10—20 kg medu plačal prevoz- čebel na pašo v najoddaljenejše kraje države. Vsako prevažanje čebel bo treba temeljito premisliti in preračunati, če bomo hoteli imeti kaj koristi od tega. Če pa se pri tem ne bomo mogli nasloniti na medsebojne pravilne odnose, na zavestno čebelarsko disciplino, bo tveganje še večje in marsikdaj in za marsikoga lahko usodno. Ustvariti bo treba torej tisto, česar danes med nami ni, to je čebelarsko disciplino, tovarištvo, razumevanje, medsebojno pomoč, skratka čebelarsko moralo. Na vse, o čemer tu pišem, ne gledam prav nič idealistično, marveč življenjsko. To gledanje izvira kr. realnih, če hočete, gospodarskih potreb.
Vsa til svoja izvajanja hočem podpreti z nekaterimi dogodki iz letošnje čebelarske sezone. Vem, da marsikomu to ne bo pogodu, češ le čcimu prihajajo lake zadeve v javnost — tudi meni to ni všeč. zlasti če pomislim, da javnost kaj rada taki' stvari posploši. Če pa se hočemo lotiti vprašanja čebelarske morale s prave strani, je to le potrebno, pri nas tem bolj potrebno, ker si želimo čebelarja ne le strokovno dovršenega, ampak tudi vzgojenega v človeka s socialističnim pojmovanjem morale. Pa preidimo k primerom!
Odnos nekaterih čebelarjev-privatnikov do zadružnega in državnega čebelarskega sektorja: Ko smo na nekem čebelarskem sestanku govorili o reorganizaciji bivše Čebelarske zadruge v Zvezo čebelarskih društev in pretresali nova pravila, se je nekdo ustavil ob členu pravil, ki govori o tem, kdo je lahko član društva. V tem paragrafu je namreč rečeno, da so lahko člani društva tudi zadruge in državna posestva, ki se ukvarjajo s čebelarstvom. Izjavil je, da se ne strinja s to formulacijo. Ko so ga drugi vprašali, zakaj ne, je odgovoril: »Danes ni nič hudega, če so tudi zadruge in državna posestva lahko člani čebelarskih društev, ker je le-teh še malo, toda kaj bo, ko bo zadrug in državnih posestev več in nas bodo lahko preglasovali. Potem bodo imeli oni glavno besedo.«
Ne določnjuu čltmaviu« po številu panjev! Tudi io smo «Ustili na nekom »(«tanku. Zakaj? Zato, ker bodo elani tajili število panjev.
Odnosi med čebelarji-prevaževalci. Letos spomladi se je odbor Zveze čebelarskih društev povezal s Čebelarsko zadrugo na Reki, torej na Hrvatskem, zaradi sporazumne razdelitve žajbljevih pasišč v Istri. Reška čebelarska zadruga je velikodušno ustregla naši prošnji in nam zagotovila prostor za kakih 1000 panjev. Skupno s predstavniki Čebelarske zadruge na Reki so bila na mestu samem določena stojišča. Za vsako stojišče je dobila naša Zveza posebno dovolilnico od Reške čebelarske zadruge. Te dovolibiiee je potean razdelila med tiste svoje elane, ki so se prijavili za prevoz čebel na pašo v Istro. Priznati je treba, da so dobili vsi dobra mesta (seveda, če bi bil žajbelj medil). Ko pa smo pripeljali z znatnimi 6troški čebele na žajbljevo pašo v Islro, sem na svoje veliko začudenje opazil, da razen mene in še nekoga drugega ni nihče postavil čebel na njemu določeno mesto, marveč povsem drugam, celo na mesta, ki so bila določena za domačine. Tega pa niso storili zato, ker so bila ta mesta boljša, ampak zato. ker so bila menda nekaj kilometrov bližja in bliže hiš. Prav nič ni motilo teli prevaževalcev, da je bilo v bližini nekaj metrov že (morda 100 ali še več panjev, in tudi ne to, da so meni nič — tebi nič zasedli mesta drugim. Tako so bila nekatera mesta natrpana s čebelami, druga, prav tako dobra, pa; prazna. Ob dobri paši bi bili sicer vsi nekaj dobili, ob laki, kot je bila letošnja, pa smo pra* zategadelj odšli prazni. Kako so gledali Hrvatje na nas in. ali bomo dobili še drugo leto ta pasišča, je seveda poglavje zase.
Ali naj navedem še primer iz Like — n. pr. iz Malovana, kjer je bilo na en kvadratni km pripeljanih več ali manj »na črno« na tisoče panjev čebel, medtem ko so bila obširna pasišča nekoliko bolj v stran od železnice skoro prazna. Nekateri so se pri tem zgovarjali na velike stroške, ki bi jih imeli s prevozom proč od postaje. Deloma so bili upravičeni, saj ni bilo dovolj, da si plačal kamion dražje kot to določa tarifa (seveda, če si ga dobil), moral si plačevati poleg tega še gorostasne nagrade neodgovornim šoferjem (tudi preko
10.000	dinarjev), če si hotel spraviti svoje čebele na bolj oddaljeno pasišče.
Preveč liečebelarskih prizorov si tam videl in preveč grdih, da bi seznanjal z njimi javnost. Popišem naj samo enega!
Tri čebelarje, namenjene v Liko, so obvestili tovariši, ki so odšli tjakaj nekaj dni pred njimi, da bo približno v času njihovega prihoda pripeljal na postajo neki šofer drva. Vlak se niti ustavil ni, ko so ga že zagledali. Eden izmed čebelarjev je takoj skočil iz železniškega voza in se z njim dogovoril glede prevoza čebel na pasišče. Šofer je obljubil, da se vrne, kakor hitro bo spravil drvit na določeno mesto. Med tem časom naj bi čebelarji razložili panje in pripravili vse potrebno, da bi s čim manjšo zamudo odrinili dalje.
Z istim vlakom pa sla vozila svoje čebele še dva druga čebelarja iz kraja v bližini Ljubljane. Od doma sta odšla na slepo srečo, ne da bi si preskrbela pasišče, ne da bi vedela, kako bosta spravila čebele na pasišče, če bi bilo oddaljeno od postaje. Od strani sta prisluškovala razgovorom s šoferjem, a ko se je ta z drvmi odpeljal, je eden izmed njiju zajahal kolo, ki sta ga imela s seboj, in se pognal za kamionom. Ko se je avto vrnil, so imeli prvi trije čebelarji vse pripravljeno za nakladanje, toda šofer je izjavil, da bo prej vozil dragima dvema čebelarjema, češ da je njiju pasišče bliže in v drugi smeri kot njegovo bivališče, dočim leži pasišče prvih Ireh čebelarjev ob cesti, ki vodi proti njegovemu domu. Ker bi rad ustregel obema skupinama in prišel čim hitreje domov, pač
lie more ravnati drugače. Vsi ugovori prizadetih čebelar,jevsiiso nič zalegli. Podkupnina premetenega kolesarja je bila dovolj visoka, tla je držala.
Tako se je zgodilo, da so prišle čebele prvilh treh prevoznikov v trdi noči na pasišče in da so ostale do jutra zaprte, četudi so bile že eno noč in en dan na potu. Neznačajna podkupovalca pa sla dovolj zgodaj zložila svoje panje v skladainioo in jih odprla še pred mrakom. »Znati je treba,« bo kdo dejal. Toda fu ne gre za znanje, temveč je v igri vprašanje čebelarske morale. Čebelarje s takimi odnosi do tovarišev bo treba kakor garje ve ovce pognati iz naših vrst!
Drug, prav tako značilen primer za medsebojne čebelarske odnose, je naslednji. V okolici Ljubljane, kjer je dosti čebelarjev, so vsi količkaj ugodni kraji za prezimovanje hi s pičlo pomladansko pašo, ki jo potrebujejo čebele za svoj zgodnji razvoj, prenatrpani s čebelami. Kdor bi hotel dobiti ugodnejše mesto bolj na samem, bi moral n. pr. po Dolenjski cesti iti vsaj do Škofljice, to je približno 10 km daleč od Ljubljane. To pa je nekaterim že preveč, čeprav imajo ugodne železniške zveze. Tako prenatrpana je tudi dolinica, ki pelje iz Lavrice skozi Srednjo vas v Sela. V te j dolinici je vsako zimo in pomlad kaki h 200—250 panjev domačih čebelarjev in čebelarjev, ki imajo že več let tam svoje stalne čebelnjake. Vendar pa ni med njimi prepirov, zlasti ne zato, ker večina čebelarjev v začetku maja odpelje svoje čebele v druge paše. Ko sem pa letos jeseni pripeljal čebele s paše na stalno mesto v Srednjo vas, sem opazil v svoje veliko presenečenje kakih 100 m zračne črte od svojega čebelnjaka na nekem parobku skladovnico 80-ih panjev. Pozneje sc je znižalo število na 50 panjev. Spočetka sem mislil, da jih je kdo postavil v ajdo, ki je je tu vsako leto nekaj njiv. Ko pa so panji le stali (in stoje še danes), me je začela zadeva zanimati. Kdo je ta čebelar? Kaj namerava? Spraševal sem sosedne čebelarje. Nihče ni vedel povedati drugega kakor to, da sta panje neko noč pripeljala dva čebelarja. Pozneje mi je moj gospodar povedal, da sta bila ta dva čebelarja tudi pri njem in da sta hotela sikoro s silo zasesti moj čebelnjak, ki je bil tedaj prazen. Šele ko jinut je gospodar dopovedal, da v tem čebelnjaku prezimujem sam svoje čebele, sta odšla. l\To, in postavila sta čebele na tisti paroibek.
V	tem primeru pač ni treba spraševali, ali je to prav. Tudi opravičilo ne drži, da nista vedela, koliko čebel je že tu? Ne, nikakor ne! V tem postopku je nekaj več, nekaj hujšega: nepravilen,' netovariški, nemoralen odnos, ki ga označuje brezobzirnost in skrajni egoizem. To nemoralnost povečuje še okoliščina, da sta sc čebelarja svoje nepravilnosti in svojega početja sama .zavedala. Ko sem namreč vprašal gospodarja, kje imata čebele, kdo sta ta dva človeka, mi je rekel, da sta mu naročila, naj ne daje o tem nobenih informacij. Ali bi ne bila njuna dolžnost, najprej pogovoriti se s čebelarji, ki tu čebelarijo?
Če v luči navedenih ugotovitev gledamo tudi na spore, ki nastajajo na številnih pasiščih med prevaževalci in čebelarji domačini, moramo samo reči: Dokler ne bomo vrgli iz svojih vrst takih lažičebelarjev, tako dolgo sc bodo tri spori še večali in bo mržnja domačih čebelarjev do prcvaževalcev upravičeno rasla.
Kakšen komentar bi bil oh koncu članka še potreben? Ali ne kažejo samo že ti priuneri (našteli bi jiih lahko še na desetine), da bo treba nekaj ukreniti. Po mojem bi bilo potrebno tole: čimprej sestaviti čebelarsko uredbo; |>ometati iz organizacije vse. ki so brez čebelarske morale; brezoobzirno razkrinkavati vse, kis takim postopanjem jemljejo ugled naši čebelarski organizaciji in kar je najvažneje: čebelarske organizacije uro rajo začeti z vso odločnostjo reševati vprašanje naše čebelarske morale.
P rune Farazin:
Prezimovanje čebel pri zaprtem žrelu
O prezimovati ju čebel pri zaprtem žrelu do sedaj v Slov. čebelarju nismo še ničesar brali. Zato bo ta članek gotovo nekoliko zbodel naše čebelarje v oči.
Znanstveniki, ki raziskujejo čebelje življenje, so nam med drugim povedali tudi to, da čebela dolgo vzdrži v slabem zraku. Na to okolnust smemo računati pri selitvi ali preziimovanjm čebel. Ker v zimskem času ni mnogo živali v panju, ker je ozračje hladno in žival miruje, prav gotovo ne potrebuje toliko kisika za dihanje kakor sicer. Ako pomislimo, da človek nima rad odprtih vrat pozimi, zlasti če sobe greje, nam bo razumljivo, da tudi čebelam ne more biti pogodu neprestano pihanje mrzlega zraka skozi odprto žrelo. Da, to j,ih celo vznemirja, če brije burja malo po strani.
Na razne načine skušajo čebelarji zavarovati svoje muhe« pred zimskim mrazom. V Rusiji n. pr. puste panje s čebelami celo zasnežiti. Pri nas jih nekateri čebelarji prenesejo v suhe kleti, prezimujejo družine v medišoih itd. Jaz pa sem se leta 1948. odločil za prezimovanje pri zaprtem žrelu. Ta prezimovalni način sem videl pri nekem čebelarju v Salzburgu in pozimi 1948/49 sem se prepričal, da je res dober. Upoštevati pa moramo pri tem naslednje pogoje:
1. Čebelja družina mora bili zdrava.
2. Imeti mora pravilno in zadostno hrano.
3. Okrog čebelnjaka in v čebelnjaku moru biti med opazovanjem popoln mir.
Pravilna in zadostna hrana vpliva, kakor vemo, tudi na zdravje družine; zato je treba paziti, da ne sedi na hojevem ali na kakem drugem medu, ki povzroča grižo. O miru niti ne govorim. Že novopečeni čebelar, ki prvikrat prezimuje komaj nabavljene čebele, se mora zavedati, da jih lahko vsak močnejši in dalje časa trajajoči ropot, štorkljanje po čebelnjaku itd. pogubi.
No, in kako sem to delo opravil? V času, ko je nastopilo hladno vreme, ko je padla temperatura pod 0 stopinj C, sem zaprl pločevinaste zapahe pri žrelih, prazen prostor v verandah zatlačil s stekleno volno (okrog žrela mulo manj na debelo), brade pa nato dvignil in pritrdil s Šknnjaki. Zadaj v okenca sem vložil samo za eno debelino valovitega papirju, kakršnega rabimo za zavijanje steklenih predmetov. Sredi januarja sem dodal še slamnice oziroma odeje, napravljene iz steklene volne. Pročelje čebelnjaka sem zaslonil s steno, zbito iz desk, da sončni zanki niso mogli prodreti do panjskih končnic. Seveda sem se hkrati prepričal, če je stena toliko trdno naslonjena, da ne bi ropotala ob sunkih vetra. Ves čas, ko so bile čebele tako zaprte, sem tedensko enkrat prisluškoval s kavčukasto cevjo, kako se počutijo dn ponašajo. Če slišiš rahlo, enakomerno šumenje, je vse v redu, če pa začno hrumeti, je nekaj napak. Takrat je pač treba panje zada j odpreti, ali še lx>lje spredaj.
Pozimi 1948/49 je bil t. januarja lep dan s temperaturo 16 stopinj Celzija v senci. Zato sem vse panje odprl ob 11. in jih imel odprte do 15. ure. Okrog pol 13. ure sem pri panju št. 3 opazil mlado matico, ko je za hip odletela in se lakoj spet vrnila. Spomladi sem pri prvem pregledu ugotovil, da je bila pozno jeseni prelezena in da je ostala neoprašena. Drugič sem žrela odprl 26. februarja in jih pustil potem ves čas odprta.
Pozimi 1949/50 sem odpiral dvakrat, ko je bilo res toliko toplo, da so se lahko živalce v redu otrebile in prezračile. Zaprte so bile vse do 12. marca.
Zima 1950/51 je bila zelo mila in nisem opazil pri zaprtih čebelah nikakcga razburjenja. Šele sredi januarja je začel panj št. 1 močno šumeti. Šumel je tja do konca februarja, ko sem ga lahko temeljito pregledal. Ugotovil sem, da je zgubil matico.
Za zimo 1950/51 sem družine v spodnji vrsti prestavil v medišča. Kakor doslej jih bom tudi letos prezimil pri zaprtih žrelih. Če si želi kdo od bralcev lo ogledati, naj pride k meni kadarkoli! Naslov dobi v pisarni Zveze čebelarskih društev v Ljubljani.
Kdor bo prebral moj članek, lx> seveda takoj vprašal, kakšne so prednosti lega prezimovanja, lies je, da o kakih posebnih koristih ne morem poročati, ugotovil pi sem, da živalce bolj v miru prezimijo in da porabijo za malenkost manj medu, kakor pri običajnem prezimovanju. Prav gotovo jim koristi enakomerna toplina. Ker ne morejo izletavati ob vsakem vremenu, je število mrtvic manjše, o čemer se lahko vsakdo sam prepriča. Ker čebel ne vabi sonce na brado, ostanejo dalje časa v gruči in matica začne nekoliko kasneje zalegati kakor po navadi. Ta način prezimovanja je preizkušen, toda izvaja naj ga isaino čebelar, ki irna svoje čebele doma ali vsaj zelo blizu doma, tako da jih lahko redno nadzira in takoj odpre, kakor hitro nastopi odjuga, jaz sem s tem načinom zadovoljen, kdor pa pozna še kak boljši način, naj ga opiše v našem listu! Kar s korajžo!
Opomba uredništva: Prezimovanje čebel pri zaprtih žrelih je leta 1947. priporočil avstrijskim čebelarjem v njih glasilu »Bienenvater« prof. Schiller, potem ko je ta prezimovalni način z dobrim uspehom sam preizkusil. Ugo-_ tovil je, da porabijo čebelo v zaprtih panjih manj hrane, da jih manj odmre, da ne močijo in da matica ne začne prej zalegati, dokler niso žrela spet odprta. Med čebelarji je našel več posnemalcev in verjetno je spadal k njim tudi čebelar iz Salzburga, ki ga omenja tov. Farazin v svojem članku. Nekateri so v naslednjih letnikih »Bienenvatra« potrdili Schillerjeve izkušnje in postali vneti zagovorniki tega prezimovanja.
Da bi si ustvaril pravo sliko o pojavih v zaprtih prezimujočih družinah, zlasti o medsebojnem razmerju raznih plinov in presnavljanju čebel, je pozimi 1947/48 na veterinarski vüsoki šoli na Dunaju izvršil živinozdravnik Fritz Walla širokopotezne kemično-fizikalne poizkuse. Ti poizkusi, ki jih je popisal v »Bienenvatru«, so pokazali, da v panjih količina ogljikove kisline v skladu s klimatičnimi okoliščinami stalno niha. V odprtih panjih so je gibala med 0,2% in 1,9%, v zaprtih pa od 0,8% navzgor ter dosegla pri 9 4% svoj višek. Pri tem višku je bilo v panjih 313-krat več ogljikove kisline kot v atmosfernem zraku, kar bi pomenilo za človeka in mnoge živali neizbežno smrt. Čebelam pa ta koncentracija ni niti najmanj škodovala. Ali bi čebelja družina vzdržala tudi v hermetično zaprtem panju, je seveda veliko vprašanje. Jasno je, da je pri panjih s privitimi bradami in z zamašenimi žreli še vedno mogoča primerna izmenjava med svežim zunanjim in skvarjenim notranjim zrakom.
Z Walloviini poizkusi nj bi bilo torej dokazano, da ne predstavlja pre-zimovalna metoda prof. Schillerja in njegovih pristašev nikake nevarnosti za čebele. Vsekakor pa je treba pri tem paziti, da prigrevanje sonca v toplejšem zimskem času ne vznemiri in ne spravi čebel v gibanje. Ce se to zgodi, jih moramo takoj odpreti, a jih potem vsaj za daljšo dobo ne smemo več zapreti. Po trebljenju v februarju začno v nekaterih družinah matice že zalegati, kakor hitro pa se pojavi v panju zalega, bi mogel postati pripor za čebele usoden. Končno naj opozorimo, da ne manjka glasov, ki resno svare pred to prezimovalno metodo.
Zapiski — temelj odbiranja v čebelarstvu
Kakor v drugih živinorejskih področjih luko je (udi v čebelarstvu odbiranje nujno potrebno. Dobrega in pravilnega odbiranja pa ne more biti, če ne vodimo zapiskov o najvažnejših dogodkih ali spremembah v življenju vsake posamezne čebelje družine. Zapiski so potrebni pri rednem oskrbovanju družine med letom, prav tako pa nam morejo pokazati, kako se je obnašala vsaka čebelja družina v prejšnjih letih.
Prav različna so mnenja o tem. kakšni nuj bodo zapiski in kaj je predvsem treba zapisovati, da bo ocena družin čim pravilnejša. Zato uekuteri čebelarji mislijo, naj zapiski za posamezne družine nimajo stalnih, že naprej določenih rubrik, v katerih so opravila oziroma podatki že nakazani. Glava takega lista za posamezno čebel jo družino naj hi liila torej takale:
Panj	Matica iz leta
štev.	Rod matice iz panja štev	
Datum	
Tak način zapisovanja je vsekakor boljši kot nič. Saj je znano, da večina čebelarjev ne vodi niti takih zapiskov. Najrazličnejše okrajšave, znaki, simboli na panjskih vratih pa kažejo, da vsak čebelar čuti potrebo po označevanju najvažnejših ugotovitev. Saj mu taki znaki zanesljivo povedo, v kakšnem stanju so čebelje družine.
Da bi ugotovil stanje čebelarstev na državnih posestvih in ekonomijah, je Kmetijski znanstveni zavod spomladi 1. 1951 razpisal anketo, pri kateri so morali med drugim odgovoriti čebelarji na tale vprašanja: Kakšne zapiske vodite v čebelarstvu? Naštejte vrste zapiskov; priložite obrazec! In dalje: Ali je iz vaših zapiskov možno razbrati, katere družine pridelajo več modu, voska, katere so bolj zdrave, pasemsko čistejše, krotke, itd.
Odgovori, ki so prišli iz vseli krajev Slovenije, so pokazali, da večina čebelarstev sicer vodi zapiske, vendar na najrazličnejše načine. Poslani obrazci, ki jih posamezna čebelarstva uporabljajo, se med seboj zelo razlikujejo. Ne-kuteri so sila preprosti in dokaj pomanjkljivi, drugi pa navajajo vse možne podrobnosti in so za oskrbovanje večjega števila čebeljih družin nepripruvni. Posebej moram omeniti način zapisovanja tov. Ačka iz Apač in tov. Dražu-meriča iz Ponovič. Po obrazcih, ki sta jih poslala ta dva in po tuji literaturi smo sestavili obrazec za vodenje zapiskov, ki ga tu objavljamo. Ta način zapisovanja smo letos vpeljali v vzornem čebelarstvu KZZ v Ponovičali in še v nekaterih drugih čebelarstvih. (Glej obrazec!)
' . >
204
Čeprav nudi že skoro celoten odgovor na gornje vprašanje zapisnik sam, je vendar potrebno, da nekatere novosti, ki so v njem, posebej obravnavamo.
Prvič smo želeli, naj bo zapisnik tak, da ga bo mogoče uporabljati čim več let, dn bo na listu posamezne družine že del rodovnika, da bo nudil vpogled
Št. panja, barva panja: Mesto ▼ skladovnici:			1951	1952	1953	1954	1955	1956
Mati(	a (poreklo, začetek zaleganja)							
Spomlad.		moč družine (število ulic)		-				
pregled:		stanje družine (1 — 5)						
Zaleg	a:	število zalezenih satov						
10.-20. IV.		kakovost (1—5)						
Izmenjava m.: odvzem, pogin, tiho preleganje, roj (dan. mesec)							-	
Obnova m.: spr., nespr., matičnik, (poreklo, kdaj)			j					
M. nesprejeta: dodana drugič (isto kot pri obnovi m.)								
Roj : naraven, narejen - dne, kg, vsajen v St.								
Moč družine :.l.—10. V. (število ulic)								
Zaleg		1.—10. V.						
		1 —10. VI.						
3	prvo točenje - dne, kg							
E	drugo 'točenje - dne, kg							
M O	odvzeto jeseni - dne, kg							
• pH	zimska zaloga - kg							
Q-	skupni pridelek - kg							
Moč družine ob zazimljenju (število ulic)								
Pasma (% čebel z rumen, obročki)								
Nrav	- krotkost (1—5)							
Opomba:								
V	obnašanje čebelje družine v prejšnjih letih. Pri našem načinu je to. izvedljivo lia dva načina:
1. V vsak panj pritrdimo na notranjo stran vrat list, na katerega laliko zapisujemo vse podatke 6 let. Najbolje je, da list nalepimo na karton. Ker je nevarnost, da bi posamezne liste izgubili, je priporočljivo, da vsako leto izpišemo najvažnejše podatke o družinah v posebno knjigo.
2. Zapisnik nosimo s seboj. V navadnem šolskem zvezku napravimo na notranji strani tako imenovano francosko glavo z ustrezajočimi rubrikami, vse ostale liste pa za širino glave prirežemo. Za vsako družino imamo potemtakem rezervirani dve strani. Ako ima zvezek n. pr. 15 ali več vrstic in odmerimo vsakemu letu po eno vrstico, lahko zapisnik uporabljamo 15 ali vre let.
Druga in glavna želja, ki nas je vodila, pa je bila, da naj vsebuje zapisnik podatke o vsem tistem, kar odločibio vpliva na celoten uspeh v čebelarstvu. To je predvsem živalnost — moč družine, razvoj zalege, kakovost in starost matic. Rubrik, ki vsebujejo podatke o moči družine in stanju zalege, je zato največ. Poleg tega so rubrike o rojenju, stanju družine ob izzimljenju, točenju, pasmi in nravi čebel.
Za redna letna opravila n. pr. paženje, zoževanje gnezda, širjenje gnezda, dražilno krmljenje, nastavljanje, prestavljanje, dodajanje satnic in podobno, ni rubrik. Ta dela opravljamo po navadi istočasno pri vseli družinah in se bistveno med sabo sploh ne razlikujejo.
Kot je razvidno, je izpuščena tudi rubrika za vnašanje podatkov o pridelku voska. Zakaj? Predvsem je zelo težko točno ugotoviti, koliko voska je pridelala posamezna družina. Vosek pridobivamo v raznih oblikah med vso sezono — iz prizidkov, nadzidkov, podzidkov, pok rov cev, satov, izrezanih .iz gradilnega satnika itd. Na splošno drži, da je množina pridelanega voska odvisna predvsem od tega, kako zna čebelar izkoristiti nagon čebel za gradnjo satja. Ako čebelar ob času cvetenja češnje, akacije ali žlahtnega kostanja le 1—2 dni prekasno vstavi satnice, pridela pri vsaki družini dnevno 50—70 gr manj voska. Poleg tega je znano, da je pridelek voska nekako sorazmeren pridelku medu. Satje pobelijo čebele le takrat, ko prinašajo v panj svež nektar. Čeprav je proizvodnja voska za oceno družin zelo važna, smo iz prej navedenih razlogov izpustili rubrike o pridelku voska.
Druge posameznosti o vodenju zapiskov, o načinu izpolnjevanja rubrik so razvidne iz sledečih pripomb. Omeniti moram le, da so vpisani datumi prilagojeni načinu čebelarjenja vzornega čebelarstva KZZ Ponoviče, vcijdar bodo bolj ali manj primerni tudi za čebelarstva v vsej Sloveniji.
Navodila za vpisovanje podatkov.
Na čelo zapisnika zapišemo številko panja, ki je stalna.
Pri listih posameznih čebeljih družin označimo v .isti rubriki tudi barvo, s katero je p'obarvana sprednja stena panja. Ako je vse pročelje pobarvano z .isto barvo, napišemo n. pr. samo: sv. modra, t. modra, modrozelena, rumena, rjava itd. Ali je čelnica panja pobarvana z drugo barvo kot veranda, napišemo n. pr.: rjava/rumena. (Umestno je, da v tem kakor tudi v drugih stolpcih uporabljamo kratice.)
Potrebno je tudi, da označimo mesto panja v skladovnici. Semkaj pridejo potemtakem dve označbi: prva približno pove, ali j ti panj na levi, na desni
strani ali v sredini skladovnice, druga pa pove, ali je .panj v zgornji — lil. —, srednji — II. —, ali spodnji — 1. — vrsti. Vpišemo n. pr. levo/II. Vse tri označbe so stalne. Kakor hitro vsadimo roj v nov panj, naj dobi po možnoisti takoj stalno mesto. Vse tri navedene stalne podatke vnesemo v našem zapisniku v eno rubriko, v zvezku pa napravimo za vsako oznako poseben stolpec.
Matica (poreklo, začetek zaleganja). Tu je treba označiti rod om starost iz 24
matice. Vpišemo 11. pr.:
<20. 5. 51.
Podatek nad črto nam pove, da je matica iz panja štev. 24, podatek pod črto
pa, da so se prva jajčeca pojavila 20. maja 1951. Začetek zaleganja je lahko
določiti tudi več tednov kasneje, ko imam na satju že zalego v raznih stadijih.
Matico smo prejeli n. pr. iz vzrejevališča Hrenca ali plemenihne postaje Draga.
Nad črto bomo napisali naziv plemenišča, za podatek o starosti pod črto pa
bomo naprosili vzrejevalca, ki nam je matico dobavil. Ako v panj vsadimo
roj iz 55 f nar. iz 23
novo družino, napišemo:	^	ali	~m~77
10. (>. 51	10.	6.	51
Narejenca (okrajšano »nar.«) smo napravili 10. junija 1951.
Ob spomladanskem pregledu vpišemo živalnost — moč družine in stanje družine. Moč družine ocenimo na oko po številu ulic, ki jih čebele v celoti zasedajo. Napišemo samo eno številko, n. pr. družina zaseda 7 ulic. Stanje družine ob izzimljenju ocenimo z redi: 5 — odlično, 4 — dobro, 3 zadostno, 2 — slabo, 1 — zelo slabo. Pri teni ocenjevanju upoštevamo več okoliščin: število mrtvic, množino porabljenega medu, morebitne znalce griže in nosemavosti. Ako vlagamo čez zimo pod satje lepenko, ocenimo stanje čebelje družine prav lahko. Ta ocena nam pokaže predvsem odpornost družine proti zimskim ne-prilikam.
Sredi aprila prvič ocenimo zaleganje matice. Pri številu zalezenih satov je treba oceniti v prvi vrsti površino zalege in kakovost zalege. Tudi tu uporabljamo ocene od 1—5.
Naslednje štiri rubrike eo za podatke o izmenjavi matic oziroma o rojenju, zaradi katerega pride do izmenjave matic.
Ako je .matica — okrajšano »m« — poginila aM jo je čebelar strl, jo je mogoče nadomestiti s sprašeno, z nesprašeno matico ali z zrelim matičnikom. Uporabljamo kratice: spr. nespr., mč. Navedemo tudi, iz katerega panja smo
spr. m.
vzeli novo matico in datum.	Zapišemo	n. pr.:	:	77 ZZ Z 17
*	iz	19 — 25. 5. 51
Ako z obnovo matice nismo imeli sreče, dodamo drugič spr., nespr., matico ali zrel matičnik.
Pri naravnem roju vpišemo težo	čebel v	kg	pri narejencu	pa	množino
čebel, ki ostanejo potem, ko	se pašne čebele vrnejo	v stari panj, množino ozna-
roj 1 kg	nar.	4.	ulice
čiino s številom	zasedenih ulic	Z	~ ali '77   ----
10.	5. — v 23	10.	5. — v	23
Vsakokrat, ko točimo, vpišemo težo odvzetega modu. N. pr. 10. 6.—10 kg. Meti ocenimo na	oko in računamo,	da	tehta vsak kv. dm,	ki je na obeh straneh
sata poln medu,	okroglo eno tretjino	kg. Poln sat iz AŽ-panja,	ki je na	vseh
straneh pokrit z iiieddm od vrha clo tul, pa ima lahko največ 2,75 do ~i kg čistega medu.
Prav tako ocenimo na oko, koliko medu v satju smo od vzel i družini iz medišča ali plodišča pri zadnjem jesenskem pregledu.
V stolpcu »pasma« smo vnesli le eno merilo za oceno čistosti in sicer barvo drugega in tretjega hrbtnega obročka. Na oko lahko ugotovimo, ali je rumen le en obroček, ali sta rumena oba hrbtna obročka. Vpišemo n. pr. */*. kar nam pove, da smo med stotimi preiskanimi čebelami našli eno čebelo z dvema rumenima hrbtnima obročkoma, in dve čebeli, ki sta imeli le po en rumen hrbtni obroček.
Določanje pasemske čistosti po barvi hrbtnih obročkov mi povsem zanesljivo. Točneje označuje pasmo dlakavost in kubi talni) indeks.
V stolpcu »nrav« opišemo splošno ponašanje družine, predvsem pa krot-kost oziroma srditost čebel.
V opombo vnesemo po potrebi podatke o dodajanju ali odvzemanju medenih in zaleženih satov, vpišemo morebitni drugi roj/ dodajanje nove imaitire. ako je bila drugič uničena, im podobno.
Ako doslej še nismo vodili zapiskov, je najprimerneje, da pri zazimljenju zapišemo o vsaki družini vse, ker smo opazili med letom. Čebelarsko leto si' začenja z zazimljenjem čebeljih družin, zato je prav, da zberemo ob tej priliki najvažnejše podatke iz življenja čebeljih družin. Nič ne de, ako rubrike za leto 1951 ne bodo v celoti izpolnjene. Kljub tom^u nam bodo (povedale, kateri plemenjaki so nam dali največ medu, s kakšno zalogo in kako živalne smo za zimi H posamezne druržime ter kakšne starosti so matice.
Leopold Dohevec:
Ali veste ...
—	da je robinija (Robiuia pseudoacazia L.), ena izmed najbolj medovitdi rastlin, ki jo pri nas navadno napačno imenujemo a k a e i j a, dobila svoje ime po Jeanu Robinu, pariškem dvornem vrtnarju, ker jo je prvi prepeljal v Evropo (1. 1601) iz njene prvotne domovine Severne Amerike. Pruski: kralj Friderik J. je dobrih 100 let pozneje dobil prav tako iz Amerike dve rastlinici v cvetličnih lončkih. Eno je podaril avstrijskemu cesarju za vrt Schönbrunn, drugo pa svojemu ministru Rüdigeru, ki jo je posadil v svoj park pri Berlinu. Drevo je odlično uspevalo — ob primerni postrežbi seveda — in doseglo višino 24 m ter obse« debla nad 5 m, tako da je postalo za Berlinčane svojevrstna zanimivost. Dočakalo je starost 227 let in usahnilo šele 1. 1937. Medtem se je njegovo potomstvo razširilo po vsej Evropi in je od tedaj robinijino cvetje že mnogokrat navdušilo ne le kakega zasanjanega pesnika, ampak tudi čebelarje.
 {]a tudi ajda, vsem poznana kulturna rastlina, ki jo zlasti čebelarji že od
nekdaj zelo cenijo, ni doma v Evropi, ampak je prišla k nam iz »Jutrovih dežel«.
V	Evropo so jo namreč zanesli iz krajev ob Volgi in Kaspiškem morju Tatari ali »ajdje« (pogani v začetku 16. stoletja ob priliki svojih roparskih pohodo\ proti zapadli. Po njih je dolžila ime ne le pri nas, ainpak tudi pri drugih narodih. Čehi ji pravijo pohanka (poganka), Nemci Heidekorn, Heiden, 1 arta-rika ali Taterkorn. Tudi italijansko ime grano saracemo kaže na njeno porekb.
— da traja živi jenska doba matice v Afriki največ dve leti, povprečno celo le poldrugo leto in da niso redki primeri, ko je treba matice izmenjati že prej. Če malo pomislimo, je vzrok kaj preprost. V Afriki ne poznajo zime in čebele (am tudi ne zimskega počitka. Paša traja nepretrgoma in mora matica zarajati čebele kar naprej, tako rekoč na tekočem traku. To delo jo predčasno oslabi in jo je treba pač izmenjati. Naj s tem v zvezi omenimo še zanimivo dejstvo, da sc pri nas spomladi čebele prašijo že pri 10—12°C, v južni Afriki pa otrpnejo pri 18—20° C, dasi tam pravzaprav ni mraza in zamorci niti pohlevne slane nc poznajo!
— da imamo v naši državi poleg vsega mogočih vrst modernih panjev ameriškega ali evropskega tipa tudi vse vrste primitivnih oblik čebeljih bivališč kot menda nikjer na svetu. Med naj prhniti vnejša in nedvomno najstarejša taka bivališča spadajo v zemljo izkopane luknje, kakor jih za malo Azijo omenja že stari pevec Homer v svojih epih. Na Ovčjem polju v Katlanovski kotlini v Makedoniji namreč izkopljejo iznajdljivi čebelarji na kaki sončni strmim ali rečnem bregu v zemljo, redkeje tudi v kamen luknje v velikosti večje buče. Stene lukenj zamažejo s kravjekom in »b r t v k, kakor te luknje imenujejo, pokrijejo z deščicami, v katerih pustijo nekaj odprtin — žrela. Ker v teh krajih ni dreves, so »brtvi« namenjene za vabo pobeglim rojem in rojem divjih čebel. Pri kopanju »brtvi« se ne ozirajo mnogo na lastnika zemljišča; kdor je izkopal luknje, si je obenem pridobil pravico do čebel, seveda, če se v luknji naselijo. V tem primeru jih preženejo in naselijo v svoje panje. Prepričani so, da take čebele prinašajo srečo, zato v rojilni dobi »brtvi« pogosto nadzirajo. Vsekakor mora biti tak lov, ki je po vsej pokrajini razširjen od prastarih časov, uspešen, sicer se ne bi obdržal do danes.
— da imajo nekaj podobnega tudi v Bosni. V vasi Mjedeuica je skalna stena, v kateri že od pamtiveka živijo čebele. Mnogo naseljenih duplin v steni sicer ondotni prebivalci vsako leto »oskubejo«, do vseh pa ne morejo in je tako ta svojevrstni čebelnjak večen in neuničljiv.
— da imamo v naši državi še neko čebelarsko znamenitost — pravi kulturni spomenik, in sicer izredno starinsko čebelarstvo v kamnitih panjih na otoku Braču. »Panji« so sestavljeni iz kamnitih plošč, razpoke in špranje imajo zamazane z ilovico ali pa tudi ne, da imajo čebele prosto pot vsepovsod in ne samo pri žrelu. To je deloma potrebno zaradi zračenja, ker vlada ondi v poletju velika vročina. Za panje služijo tudi kamnita korita, ki so pokrita z deščicami in obtežena s kamnitimi ploščami. Več takih panjev je včasih sestavljeno v skupino, da tvorijo nekak zid, kar spominja na orientalsko čebelarstvo in zlasti na stare rimske »čebelje zidove«.
— da je za kmetovalca včasih zelo važno vedeti naprej, kakšno vreme se obeta. Mareikateri kmčki čebelar je na glasu, da dobro pogodi vreme in nepoučenim se niti ne sanja, da so mu do takega slovesa pripomogle — čebele, ki veljajo že od nekdaj za dobre vremenske preroke. Zaradi te svoje lastnosti so bile čebele pri starih Grkih posvečene bogu Apolonu, ki je imel »patronat« nad proročiščem (oraklom) v Delfih. Znano tamkajšnjo svečenioo Pythio so zato imenovali tudi j d elf iško čebelo«.
— da bi bilo potrebno, dokler je še čas, tudi pri nas ugotoviti in rešiti ostanke narodopisnih spomenikov našega starega čebelarstva. Švicarji so v ta namen sestavili vprašalno polo s 53 vprašanji (Schweiz. Biemenzedtung 1942, str. 427 sl.), medtem ko so se Nemci zadovoljili s tremi:
a) lz kakšne tvarine so čebelji panji vašega kraja (moderni izdelki ne pridejo v poštev!),
b) narišite njihovo obliko ali jo vsaj opišite,
c) kako se glasi domač ljudski izraz (v narečju) za 1. čebelji panj, 2. čebele.
3.	matico, 4. roj.
Gradivo, ki so ga 1. 1932 zbrali na osnovi prednjih vprašanj (vprašanje št 194 njihovega Atlas der deutschen Volkskunde) je znanstvenik dr. Bruno Schier uporabil za razpravo »Der Bienenstand in Mitteleuropa«, ki jo je 1. 1939 izdala založba S. Hirzel v Leipzigu. Tu bodi le mimogrede omenjeno, da je Schier pri vpfašanju postanka našega kmečkega panja kranjiča prišel do drugačnih rezultatov kot 1. 1926 oz. 1927 prof. Armbruster. Dočim trdi ta, da je kranjič dediščina rimskih kolonistov, je Schier mnenja, da so v Noriku pred Slovenci živeli vzhodni Germani in da je kranjič njihova dediščina, ki so jo posredovali in sprejeli od Skandinavcev in je kot tak najbližji sorodnik švedskega panja (Ligg-fitockar). Vsekakor malo čuden zaključek za nemškega znanstvenika«!
Franc Robida:
Kako „čebelarijo44 na otoku Borneo
Domačini na otoku Borneo se hranijo s tem, kar jim pač nudi bujna tropska narava. Pogosta stiska je izurila njih čute. Zato ima Borncanec prav tako bister vid kot oster sluh; zanesljiv pa je tudi njegov vonj, ki je pri nas civilizirancih že sko.ro otopel.
Na Borneu je edina žuželka, ki nabira med, čebela. Čmrlji so doma pretežno v hladnejših ali zmernih pasovih. Dobimo»jih sicer tudi na Borneu, Sumatri in Javi, a le na vrhovih vulkanov, visokih preko 1300 m. Tam brenče prav tako kot pri nas.
Čebele pa je najti na Borneu povsod. Najmočneje sta zastopani dve vrsti: Apis dorsata, velika indijska čebela, ki je še enkrat tako velika kot naša in ima črne obročke na zadku, ter Apis migrocincta, ki bi ji rekli po naše črnoopasana čebela. Ta je nekoliko manjša od prejšnje, pridela malo voska, toda zelo mnogo medu povprečne kakovosti; nasprotno pridela prva mnogo voska, a malo medu, ki pa je zelo fin in sladak.
Obe vrsti obešata svoja gnezda na vodoravne veje pragozdnih dreves. Prednost dajeta naj višjemu drevesu »tapangu« iz družine stročnic (Koompassia ex-celsa lin K. beccarina). Košate krošnje teh dreves cesto znatno presegajo ostala pragozdna drevesa, saj zrastejo 70 do 80 m visoko; torej so višja kot naš nebotičnik. Taka drevesa so skupna last tega ali onega divjaškega plemena in jih ne smejo potujoči tujci obrati brez posebnega dovoljenja. Isto velja tudi za sadno drevje, ki ga je kako pleme že prej zaseglo in označilo kot svojo last. Pač pa so odpadli sadeži brez gospodarja. Te lahko vzame vsakdo, ki ima srečo, tla jih najde.
Čebelja gnezda dosežejo ogromne velikosti in jih je cesto po več na kupu na eni veji. Čebele znajo svoja domovanja uspešno braniti pred raznimi usiiljivci. Edina resna sovražnika teli malih želatih graditeljic sta malajski medved in človek. Mali malajski medved je ves mrtev na med in se ne ustraši nobenega
truda, da pride do izdatnega obeda, Čebelja gnezda napade podnevi in sc prav nič ne zmeni za številne pike, ki jih dohi na »obličje« in šape. V dolgi dobi je njegovo pleme gotovo poslalo popolnoma neobčutljivo za čebelje pike.
človek-otočan je še bolj nevaren, čebelam, ker dela načrtno in gre v napad oborožen z bakljami v okrilju noči. Zato pa doseže tudi najvišja čebelja gnezda.
Ko se zde Dajaku (domačinu na Borneu) okrogla čebelja gnezda v vrhovih dreves dovolj velika, sklene z nekaterimi tovariši, da jih bo izropal. To je precej vratolomno podjetje in marsikateri dajaški »čebelar« je plačal svojo drznost z življenjem.
Kline iz posebno trdega lesa zabije v polmetrskih presledkih v mehko deblo pragozdnega orjaka. Te kline si napravi iz tako imenovanega železnega k-sa (Eusideroxyllon Zwa-geri), ki je najdragocenejši les bor-nejskega pragozda. Že ime samo pove, da je les tega drevesa nenavadno trd in odporen. Ne škoduje mu niti suša niti mokrota, ne uničijo ga niti termiti. Kot gradbeni les vzdrži v najneugodnejših prilikah najmanj 200 let. Navpično na te kline priveže Da jak z žilavimi rotangovimi viticami bambusove palice ter naredi tako nekako dolgo lestvo, ki sega od tal pa do najvišjih vej, kjer vise okusni sati. Ko nastopi mrak in čebele več ne vidijo, se začne napad. Drzni Da-jak spleza po svoji lestvi navzgor m priplezal, če 11111 je sreča nvila, čil in zdrav do vej na vrhu. Na hrbtu nosi velik koš iz drevesne skorje, v rokah Domačin z otoka Borneo pleza na ima prižgano baklo, paranga t. j. drevo, da izropa čebelja gnezda, noža, ki ga rabi pri lovu na človeške
glave, pa že tako nikoli ne odloži. Zgoraj gre nato po vodoravni veji, oprijemajoč se pri tem sosednih vej, da ne zgubi ravnotežja. Potem priveže koš peni satje z rotangovimi vrvmi, s čimer je glavno delo končano.
Iz samopoveličevanja sedaj nekoliko počaka, uživajoč občudovanje žena in otrok, ki so zbrani globoko spodaj pod drevesom. Obdali od plamenečega ognja so možak odraža kot senčna slika od večernega neba. Prizor je v resnici nekam fantastičen.
Po teni odmoru omami ali požge čebele z baiklo in spodreže z nožem sat, da pade v podstavljeni koš. Ko koš napolni, si privošči grižljaj satja, pa tudi spodaj stoječi in na blagoslov z neba čakajoči druščini vrže nekaj kosov. Ta pohlepno plane na slaščicc; ličinke in bube, ki so še v celicah, le še povečujejo nebeški užitek.
Na tanka rotangovi vrvi, ki jo je vzel * sabo, spusti jiuiaaki plezalec kos z dragoveno vsebino na tla, nakar se tudi sum previdno spusti po lestvi z drevesa. Z vriskanjem in kričanjem gre nato vse pleme domov, kjer se sladki plen razdeli med mlado in staro. Netizležene ličinke, ki še plavajo v mlečku, zmečejo v lonec in zmečkajo v kašo. To kašo potem zajemajo z rokami, lesenimi žlicami, koščki skorje ali s čimerkoli, ter jo pohlepno pojedo.
Ko je pojedina pri kraju, uprizori junak, ki je splezal na drevo, mimičen ples, s katerim skuša prikazati nevarnosti ropanja medu.
Take in podobn zanimivosti nam obširno opisuje v svojih Zapiskih iz življenja v pragozdu švedski raziskovalec in pmrodoslovec Erik Mjöberg, ki je preživel več kot sedem let na južnomorskih otokih Borneo, Sumatra, Celebes, Java in v Nizozemski Indiji. Pa tudi sam je imel neprijetne skušnje s tamkajšnjimi čebelami, o čemer nam pripoveduje takole:
»Ni dobro dražiti tako vročekrvnih bitij, kot so čebele. Nikoli ne bom pozabil doživljaja v notranjosti Bornea. Ves dan smo veslali v čolnih, popoldne pa začeli iskati primemo izkrcevališče, kjer bi šli na suho in si uredili prijetno taborišče. Našli smo nepričakovano ugoden prostor. Bilo je nekako okob petih popoldne in sonce se je že nagibalo k zatonu. Kar nenadoma se je začel obnašati eden izmed naših nosačev, kot bi znorel. Poskakoval je, tulil in otepal z rokami. Slučajno je stopil na kraj, kjer je nekak sladki sok privabil obilo gozdnih čebel. Te so se, kot bi jim dal kdo znak, vse hkrati zakadile vanj, čez nekaj časa pa so se vrgle še na nas in nas začele obupno obdelavati s svojimi -želi. Morali smo zbežati v podrast, a niti tam nam niso dale miru. Šele ko je nastopila tema, smo se upali zopet iz goščave, sklenili pa smo, da odidemo naslednjega dne prav zgodaj zjutraj, ker smo se bali morebitnega novega napada. Odnesel sem več pikov. Glava in roke so bile drugi dan še enkrat tako debele kot sicer.
Navadno se čebela umakne človeku, te pa so imele gotovo poseben bojni znak, kajti napadle so bliskovito nas vse in ne samo nesrečnika, ki si je po nerodnosti prvi nakopal njih jezo. To neprijetno srečanje me je naučilo plahega spoštovanja do velike indijske čebele.
Na splošno smo imeli z gozdnimi čebelami dosti opravi a. Kakor hitro smo se v pragozdu utaborili in si uredili bivališče, so nas že obiskale ter začele stikali po taboru in okoli tabora, če bi bilo kje kaj dobrega zanje. Toda ni jim bilo samo za sladke stvari. Pohlepno so na primer 6rkale tudi sol. Vreče, v katerih smo imeli slane ribe, so bile včasih dobesedno pokrite z gozdnimi čebelami. In iz tega hočete proizvajati sladki med, sem si mislil.
Mnogo manjše kot druge gozdne čebele so neželate čebele iz družine Tii-gona. Nekatere niso dosti večje od naše domače muhe. Množično sedajo na golo, potno podlaket pragozdnega popotnika in mu žgečkajo kožo. Gnezdijo v votlih drevesih, vhod v votlino pa prevlečejo često z voskom ter ga izdelajo v obliki lijaka.
Želatih čebel je na Borneu več kot 50 vrst, pa je večina teh zelo redkih. Človeku ne store nič žalega.«
Opomba: Sumatra,, Java, Borneo in Celebes so skupina otokov, ki se razprostirajo južno od Zadnje Indije na obeh straneh ekvatorja. Imenujemo jih tudi Velike Sundske otoke. Zaradi ognjeniških tal in obilno vlage so zelo rodovitni. Znani so zlasti po plantažah riža, tobaka, kave, čaja in sladkornega trsa. Razen severnega dela Bornea, ki je angleški, so vsi v nizo: zemski posesti. Najbolj naseljen je otok Java, ki je skoraj dvakrat večji od Jugoslavije.
Sinne Mihelič:
Čebelja uš
Menda ni pravega čebelarja, ki bi še ne bil opazil v panju, največkrat na matici, a tudi na čebelah in celo na trotih majhnih, drobnih, po obliki skoraj okroglih živalic, bele ali rdečkasto rjave barve. Z nožicanii se krepko drže najraje na op rej u pa. tudi na glavi matice in čebel. Če si jih poskušal s kako tenko bilko ali drobno leseno paličico odstraniti, so sc ti gibčno umaknile na spodnji del oprsja ušive živali, pod krila ali pa v zarezo, ki loči oprsje od zadka. Te živalce so čebelji krplji ali čebelje uši. Čebelar začetnik, ki prvič opazi tako živalco na matici ali čebeli, se seveda prestraši, misleč, da mu bo umorila matico ali čebelo, starejši čebelarji pa vedo, da niso tako nevarne, ker jih je navadno malo.
Vselej pa ni tako. Ko sem letošnjo jesen— bilo je v prvi polovici oktobra
—	pripravljal panje za zimo in pregledoval, ali imajo dovolj zimske zaloge in matice, me je pri kakih petnajstih družinah presenetilo to, da so bile matice ,— po večini vse letošnje — dobesedno obložene z ušjo golaznijo in da so jih imele tudi številne čebele. Čebelarim že najmanj 25 let, dogodilo se mi je že zadnja 4 leta, odkar prevažam čebele na pašo bolj v južne, tople kraje, da sem našel v kakem panju več uši kot po navadi, a kaj takega kakor letos jeseni še nisem doživel. Seveda sem tuhtal, kaj je temu vzrok. Ali so čebele v južnih predelili, kjer ni ostrih zim, res bolj ušive, ali se je razpasla ta golazen zato, ker pozimi ne žveplam satja? Izpraševal sem o tem pametne, dolgoletne čebelarske praktike in teoretike. Odgovora na ta vprašanja nisem dobil, pač pa so mi >koro vsi tožili, da imajo tudi njihove družine letos več uši kot po navadi. Neki starejši čebelar mi je dejal, da se po njegovih opazovanjih pojavlja v mokrih letih vedno več uši kot pa v suhih. Kaj zdaj drži?
Najprej sem seveda skušal rešiti napadene matice golazni. Kot sem to delal že prejšnja leta, če je bila kaka matica ušiva, sem tudi sedaj vzel tako ušivko v pest in jo skozi odprtino v pesti dvakrat, trikrat pokadil s cigaretnim dimom. Ko sem tako z matico vred pošteno okadil tudi uši na njej, so začele padati na (la. Zgodilo pa se mi je, da sem v enem primeru matico preveč okadil, tako da je »omedlela«. Šele čez čas, ko je prišla k sebi, sem jo spustil med čebele, ki pa je niso nič kaj prijazno sprejele. Da bi se mi še z drugimi maticami kaj takega ne zgodilo, sem jim poskiisil na drug način .obrati uši. Vzel sem v roke pinceto in jih tri. Pa tudi s tem nisem bil zadovoljen, ker je šlo delo prepočasi od rok in sem bil v neprestanem strahu, da namesto uši stisnem matici tipalko, nožico ali kak drug del telesa. Ošilil sem drobno paličico, jo pomočil v med in tako lovil uši pri vseh družinah, kjer so bile malice ušive. Po končanem delu sem bil zadovoljen, le tisti panj z matico, ki mi je zaradi dima »omedlela«, me je skrbel. Zato sem ga znova odprl, da bi ugotovil, ali je matica ostala živa ali ne. Res, ostala je živa, pa tudi na njej je bilo zopet vse živo uši. Torej sem se zaman trudil. Pogledam še drug tak panj. Ista slika!
Slabe volje sem odšel domov in razmišljal, kako bi se najlaže iznebil teh neprijetnih in nepovabljenih gostov v panjih. Naftalin! Ali ga bom kje dobil? Po Ljubljani sem ga precej časa zaman iskal. V neki drogeriji sem dobil nekak nadomestek. Poskusil sem z njim v enem panju, a uspeha ni bilo. Začel sem brskati po čebelarski literaturi, da bi zvedel za kako drugo učinkovito sredstvo.
Naposled sem v ikujiigi profesorja Bordiertu »Škodljivci čebel« bral, da sta dobra tudi kafra iii globol. Preden pa sem dobil kafro in globol (paradichlorbenzol), mi je nekdo povedal, da imajo na Vrhniki v lekarni naftalin. No, in danes ga imam, čakam le še na ugodno vreme in potreben čas, da svoje panje rešim nadležnih uši.
Ob branju razpravice profesorja Borcherta o čebelji uši, pa mi je prišlo na misel, da bi ne bilo napačno, če bi tudi v Slovenskem čebelarju bol j na kratko objavil ugotovitve profesorja Borcherta in drugih raziskovalcev o čebelji uši. Gotovo bo to zanimalo marsikaterega čebelarja.
Čebelja uš (Braula coeca Nitsch) spada anecl Braulidae. \ čebelarski lite-raturi se omenja prvič leta 1740. Nitsch je že 1818. pravilno ugotovil njeno m ušjo naravo, vendar se je zaradi vtisa, ki ga napravlja žival, do danes obdržalo ime čebelja uš. Vprašanje, ali je v resnici slepa, kakor bi sklepali po latinski oznaki »coeca«, še do danes ni rešeno.
Asmus in drugi so prej mislili, da koti čebelja uš žive, za zabubi jen je godne ličinke. Danes pa vemo, da leže jajčeca. Kakor sem že zgoraj omenil, napada
Na lovi trojo čebeljih uši, na desni zelo povečano stopalce čebelje uši z opri jemalnimi napravami po risbi rlr. Borcherta.
čebelja uš vsa tri čebelja bitja, najredkeje sicer trote, posebno rada pa v pozni jeseni matice. Navadno najdemo po 10 do 20 čebeljih uši na eni matici. Prof. Bordiert omenja dva primera, ko so našli na eni sami matici 86 in celo 167 uši. Čebelje uši najdemo tako v šibkih kakor v močnih družinah. Dejstvo, da se drže najraje matic, si. moramo razlagati tako, da je ušem bolj všeč mleček, s katerim čebele hranijo matico, ker ima dosti več beljakovin, kakor pa iz medu in obnožine sestavljena čebelja hrana. Kadar hočejo priti do hrane, se živalce pripno s tarzahnmii glavnički zadnjega para nog na oglavni ščit (clypeiif-^rbele ali matice in jo s praskanjem po zgornji ustni s preostalima paroma nog tako dolgo dražijo, da iztegne rilček. V tem trenutku pritisne čebelja uš svoje sesalne naprave na rilček čebele in posesa, kar je na njem. Čeljustne naprave uši niso take, da bi mogla z njimi pregrizli hitinasti oklep čebele in zato ne more piti čebelje krvi. Če se mladi, na novo izvaljeni čebelji uši ne posreči v 6 urah po rojstvu splezati na čebelo in od nje dobiti hrano, pogine.
Mlada čebelja uš je najprej čisto bele barve, mehka, nežna in prozorna. Pobarva se od glave nazaj v 6 urah rjavo in v 12 urah rdeokastorjavo. I udi hitin ji otrdi. Telo odrasle živald je oblasto in zgoraj nekoliko vzbočeno. Brez dlačic in nog je dorasla žival dolga povprečno 1,5 nun in široka 0,9 mm. Vso žival pokrivajo dlačice, ki so razen tipalk popolnoma črne. Usta, tipalke in oprijema Ike so nekoliko svetlejše barve. Glava je širša kot obročasti vratni ščit; če jo pogledamo od spredaj, je trikotne oblike. Nagnjena je s spodnjim delom tako močno nazaj, da je ustna odprtina docela potisnjena med kolke sprednjega para nog. Enakomerno hiitinizirano čelo je ločeno od temena s plitvo in ozko brazdo, ki veže hkrati globoke in ostro obrobljene jamice tipalk. Najvažnejši del ust je spodnja čeljust, ki ga živalca lahko sestavi v sesalo. Pod veliko, spredaj topo in polkrožno prirezano zgornjo čeljustjo je na vsaki strani vsajena po ena sekirasta tipalka. Oprsje ima, če ga pogledamo od zgoraj, obliko ozkega obročka. Nanj se veže visoko vzbočeni, peteroobročkasti zadek, ki je le malo daljši kot širši. Kril uš nima. Vzdušnične odprtine na zadku leže v gubah med osrednjima dvema obročkoma. Nožiče so dolge in močne ter štrle daleč «(ran od telesa. Bedrca so debela, goleni nekoliko upognjene, členki stopalca, ki jih je 5, so na spodnji strani širši kot daljši. Končni členek je trapezaste oblike, ima več dolgih ščetin in iz 29 do 32 zob sestavljen glavniček z dvema brezbarvnima »kijastima« opri jemalkama. Jajčeca čebelje uši je odkril Skaife leia 1921. v južni Afriki, in sicer na pokrovcih zalege in na notranjih stenah praznih celic. Arnliart je leia 1923 našel jajčeca na spodnji strani pokrovcev, s katerimi je bil pokrit med v celicah, Herrod- Hampsall leta 1931. na robovih celic in Oerösi-Pal leta 1938. na zunanji strani pokrovcev, na stenah in na dnu celic, jajčece je na tistem koncu, kjer ga žrka pretrga, prilepljeno. Doba zaleganja traja od maja do septembra. Iz jajčeca se izleže približno 0.8 mm dolga žrka bele barve in brez nog. Kasneje zraste do 2,3 mm v dolžino in 0,55 mm v širino. Žrke imajo močne čeljusti. IM a sprednjem in zadnjem koncu imajo po več čutnih brbončic. Po Skaife-ju iščejo izležene žrke zaleteno celice, kjer žive od hrane čebeljih žrk, in «e nadalje razvijajo. V Evropi in Ameriki so doslej našli žrke samo v rovih v vosku. Žrka čebelje uši gradi rov iz jajčeca ven, tako da napravi s čeljustmi žlebič, ki ga prekrije z voščenimi drobci. Skozi nekatere odprtinice v rovu izriva odvečen drobir. Če ji' bilo jajčece odložno na steno ali na tla celice, razgrize žrka najprej kožnati zapredek (srajčico) čebelje bube. da pride tako do voska (Oerösi-Pal 1938). Rovi so široki spočetka (merjeno znotraj in zunaj) 0,3 mm in 0,7 mm, kasneje 1.8 mm in 2.5 mm. Debelina sten je 0,2 mm — 0,35 mm. Hodniki se razcep-Ijajo in križajo na saiih ter dosežejo včasih 6 cm skupne dolžine. Žrke čebelje uši se po hodnikih spretno gibljejo naprej in nazaj, ne da bi se jim bilo treba obračati. V rovih najdemo lahko po več žrk in žrkinih levnih mešičkov. Arn-hart, ki je opszil levne mešičke celo m hrbtih čebel, je našel žrke po rovili na mestih, kjer se stikajo z medom napolnjene celice s pokrovci. Ti rovi se svetijo skozi pokrovce celic kot tenke bele črte.
Po preiskavah, ki jih je delal Oerösi-Pal, se hranijo žrke čebelje uši z zrnci obnožine, pomešanimi z voskom pokrovcev in celičnih sten Črevesje mladih in starih žrk .je natrpano z voščenimi delci bele do tem nor j n ve barve, kakršno je pač satje. V teh voščenih drobcih pa so tudi zrnca obnožine.
Dorasla žrka se zabubi in čez 21 dni poleni, ko je bil« jajčece zalezeno, zleze iz bube mlada čebelja uš.
«I
Ker čebelja uš ne sesa krvi, je ne moremo prištevati k pravim parazitom. Kljub temu jo je treba smatrati za .škodljivca v čebelarstvu, ker prenehajo v primeru močnega napada te golazni matice zale-gati in se tudi čebele vznemirjajo. Razen tega pa laliko žrke čebeljih uši s svojimi rovi medene po-krovce toliko poškodujejo, da med kaplja iz celic in se celo pokvari, ker ni več hermetično zaprt in začne vleči nase vlago, ki je je v panju vedno dovolj.
Kako odstranimo uši z matic, sem že povedal. Prav tako sem navedel nekatera sredstva, s katerimi rešimo družine ušive nadloge. Poleg že navedenih sredstev priporoča prof. Borchert še »tobačno ko-pelj (tobačni dim) in terpentinovo olje. Krpo namočeno v terpentinovo olje, ki smo jo oželi, položimo za 12 ur na dno po ušeh napadenega panja. Čez 12 ur jo vzamemo iz panja z ušmi, ki so omamljene popadale nanjo. Prav tako ravnamo z naftalinom, kafro ali globolom, ki ga potresemo na papir in porinemo pod sate napadenega panja za 12 ur. Če hočemo uši popolnoma iztrebiti. pa je treba to čez teden dni še enkrat ponovili, včasih tudi večkrat.
Pri vsem tem je treba paziti, da ne potresemo na papir preveč navedenih sredstev, ker bi prevelika količina lahko .škodovala zalegi in tudi čebelam, Uši odpravljamo zgodaj spomladi ali še raje v pozni jeseni, ko ni v panju dosti zalege. Za 1000 kub. cm prostornine v panju zadostuje 1 kub. cm glo-bola, kafre ali naftalina. Delo opravimo zvečer, zjutraj pa izvlečemo papir iz panja. Sate, ki so v medišču, očistimo uši. če jih v zaprtem prostoru (omari) zažveplamo*
Ali vsa navedena sredstva uničijo tudi jajčeca čebeljih uši, doslej ni ugotovljeno. Velike večine ušive nadlege se bomo pa vendarle rešili, če borno postopali tako, kol je bilo povedano.
*	Medišče AŽ-panjev ima približno
40.000	kub. cm prostornine, plodišče pa do 45.000. Jeseni, ko ;ie medišče zaprto, bi torej potrebovali za razkuženje kakih 40 kub. cm giobola, kafre afi naftalina, poleti pa, ko je rešetka odprta, vsaj še enkrat toliko. Umestno je mrežo v okencih zasloniti s primerno plastjo časopisnega papirja, ker bi drugače uhajali hlapi v prazen prostor med okenci in vratci panja. Zrela ni treba zamašiti, če pa bi ga, potem razkuže-valnega sredstva no smemo pustiti toliko časa v panju. V tem primeru moramo panj pogledati že čez nekaj ur in ga takoj prezračiti, kakor hitro bi opazili, da z ušmi padajo na tla tudi čebele.
Dvoje čebeljih uši na mladi čebeli: ena pri ustih, druga na oprsju, (Po dr. Frisohu.)
Pokrovci z medenih celic od spodnje strani. Bele nitkaste lise pred-slavliujo rove, ki so jih napravile ličinke čebelje uši.(Po dr.Borchertn)
Josip Dolenc:
Branje za novince
SKRB ZA ČEBELE POZIMI
Ni moj namen, da bi s tem člankom dajal nasvete starini čebelarjem. S temi vrsticami hočem opozoriti čebelar je-začetnike in mlajše čebelarje na skrb, ki jo moramo posvečati čebelam pozimi, ko pokriva vso naravo sneg in brije okrog' oglov naših hiš in čebelnjakov ostra burja. Če smo svoje čebelje družine pravilno zadimili, imamo v tem času v čebelnjaku le malo opravka.
Naša prva in največja skrb bodi, da prav nič ne motimo čebel pri njih zimskem spanju. Če pravim »spanju«, poudarjam, da ni to pravo spanje, ampak le mirno, skoro brezdelno ždenje, življenje. Čebele dihajo, se hranijo in sr premikajo za medom. Vse to se godi počasi in mirno. Če pritisnemo uho na vratca panja, slišimo le rahlo šumenje. Proti mrazu varuje čebele toplota, ki jo same proizvajajo z dihanjem in uživanjem hrane. Ko začne pritiskati hujši mraz, se prav tesno stisnejo v klopčič. Notranjo toploto zvišajo s pospešenim dihanjem in z večjo porabo hrane.
Čebele so stisnjene mied sati v okroglo gručo. Zunanjo stran gruče sestavljajo starejše čebele, ki sprejemajo potrebno toploto iz notranjosti. S svojimi telesi varujejo, dane more uhajati notranja toplota. Zunanje čebele se med seboj menjavajo. Zaradi starosti počasi odmirajo. Na njihova mesta stopajo druge. Jedro krogle tvorijo mlade čebele z matico. V sredini klopuiča je stalna temperatura do 25° C. Trotov ni. ali pa so jako redki.
Vsako vznemirjenje čebel v tem času ima lahko zle posledice. Vznemirjene se lotijo medu in s tem po nepotrebnem zmanjšujejo zimsko zalogo, obremenjujejo si želodec in blatnik. Če se vznemirjanje ponavlja, sc blatnik prehitro napolni, tako da nastane potreba za trebljenje. Zaradi mraza čebele ne morejo iz panja, da bi se otrebile na prostem. Nemir v panju narašča, čebele se začno trebiti v panju. Ponesnažijo satje in stene. Nastane griža, ki navadno uniči vso čebeljo družino, ker ji je pozimi težko uspešno pomagati.
Vznemirjene čebele zapuste gručo, se razlezejo po panju, zaradi mraza otrp-lijo in popadajo na dno. Zato mora čebelar paziti da imajo čebele pozimi mir. Kdo pa povzroča nemir? Čebelar sam, ki štorklja po čebel lijaku s težkimi čevlji ali škornji. Morda soka. drva preblizu čebelnjaka ali vozi s težkim vozom. Tla se tresejo in ropot je tu. Tudi otroci naj ne skačejo okrog čebelnjaka. Vznemirjanje povzročajo miši in podgane, ki iščejo v čebelnjaku zavetja pred mrazom. Za uničenje te nadlege nastavimo pasti ali strupa. V prejšnjih časih so sc dobila Zelio-zmea, ki smo jih določeno število pokladali v škatlice. Pokladanje je bilo treba ponavljati. Seveda je bilo treba pri tem paziti, da niso zašle v čebelnjak mačke in kokoši. Vcilko škodo naredi v panju rovka (špižeim, špičmoh). Zato pred zimo zavarujmo žrela z zapahi ali .jih kako drugače zožimo. Sinice, žolne trkajo po panjih. Čebele se vznemirijo in prilezejo iz panja, pri tem pa postanejo plen nadležnežev. Proti tem sitnežem sc zavarujemo, če postavimo v bližini krmilnico, v kateri ne sme nikdar zmanjkati hrane. Pomagajo tudi preprosta strašila. Dobra je igrača — vetrnica, ki jo pritrdimo pred panji. Škoda le, da n Am jo otroci radi odneso. Jaz vtaknem po 3 do 4 lahka kurja peresa v zamašek iz plutovine navzkriž in ga obesim na tanko nit. Vsaka sapica vrti strašilo, ki od-
Sanj a sitni drobiž. Sinice odpadimo, če denemo 'poševno na brado kos razbitega ogledala. Kakor hitro zagleda sinica v njem svojo podobo, sc je ustraši ,in odleli.
Tudi sončni žarki in vetrovi vznemirjajo čebele. Da ne morejo prodreti skozi žrelo v panj, privzdignemo brade toliko, da morejo čebele pri odprtini odleteti. Pri tem moramo paziti, da nam sneg ne zamete žrel. Jaz poskušam odvrniti sončne žarke in veter s tem, da porinem v panj drugo dno, ki docela izpolni prazen prostor pod železnimi nosilci. Sprednja stran tega dna je prikrojena tako, da pokrije prostor nad žrelom, odprtina za izhod čebel pa je v kotu na obeh straneh. Vsem naštetim nadlogam pa se izognemo, če napravimo pred panji primerna vrata.
Vesten in skrben čebelar večkrat obišče čebelnjak. Pri žrelih pogleda, če morda niso zatrpana z .mrtvicami. Izbrska jih s kurjim peresom ali pa s primerno kljukico iz močnejše žice. Če panj moči in voda ob žrelu zmrzne, je treba led odstraniti. Večkrat tiho stopimo v čebelnjak d n prisluškujmo ob vratcih! Enakomerno, rahlo šumenje kaže, da je v panju vse v redu. Močno šumenje pomeni pomanjkanje vode ali brezni atičnost. Vodo dodamo z namočeno, vendar ožeto krpo ali gobo. Če šumenje ne poneha, ponovimo to delo. Če čebele buče v presledkih, je panj izgubil matico. Skušali jo bomo dodati ob prvi ugodni priliki, ali pa borno osirotelo družino združili.
Nekateri čebelarji imajo navado, da pozimi trkajo na panje, hoteč se prepričali. ali je čebelja družina še pri življenju in v redu. Tega sc izogibljimo, ker čebele vznemirjamo. Bolje je, da pihnemo skozi žrelo v panj. Čebele se bodo Ink oj oglasile. Napravimo si pa lahko tudi preprosto slušalko. Vzamemo primerno dolgo, gumijasto cev, en konec vtaknemo v uho, drugega pa v panj. 'Pako imamo kar telefonsko zvezo s čebelami, ki nam pove, kakšno je stanje družine. Kako prisluškuje zdravnik dihanju pljuč, srno menda že vsi videli. Posnemajmo ga!
Ob nadzorovanju utegnemo tu in lam opaziti, da čebele pri žrelu lahno krepelijo s krilci. To je največkrat znamenje, da družini primanjkuje hrane. Odprimo tak panj tiho in odstranimo slamnico! Če sede čebele tik za okencem, gre z živežem h kraju. Preglejmo lepenko in drobir na njej! Natančno nam bo pokazala, koliko hrane ima družina. Opazujmo tudi čebele same! Če privzdigujejo zadek, je to slabo znamenje. Ne tolažimo se, da je imela družina ob zazimljenju dovolj hrane. Zgodilo se mi je že, da je ostala močna in s hrano dobro založena družina v najhujši zimi brez živeža. Kako to? Ob toplih jesenskih dneh nastane večkrat tiho ropanje, ki ga niti ne opazimo. Tako ostane družina brez hrane. Če pravočasno opazimo, da je družina lačna, položimo v medišče dobro segreto zidno opeko. Ko je v panju dovolj loplo in so se čebele razlezle po satovju, dodamo manjkajočo hrano v pitalniku ali v koritcu. Še najhitreje pomagamo družini, če segrejemo z medom napolnjen sat, odkrijemo pokrovco in ga nato porinemo med čebele, ko smo odstranili iz gruče prazen sat. Tako družino moramo stalno nadzorovati. Mnogo koristi pa ne smemo od n je pričakovati.
Ne. pozabimo tudi na sneg! Ne čakajmo, da ga bo pobralo toplo pomladansko sonce. Ko preneha snežiti, ga takoj odstranimo s strehe in izpred čebelnjaka vsa j dva metra. Tedaj lahko in hilro opravimo to delo, ker je sneg 1 alt ek in prhek. Pri odstranjevanju snega pazimo, da ne bomo ropotali pred čebelnjakom. Skrbimo, da ne bodo prihajale na odkidani prostor kokoši, ki rade skočijo na nalctno desko in zmotijo čebele v zimskem počitku. Vsega tega ne. bo, če ima čebelnjak «predaj vrata, kakor sem že prej omenil. Odstranimo tudi veje. ki morebiti udarjajo ob streho ali steno čebelnjaka, ko je vetrovno vreme.
Kar som doslej napisal, sc je posredno tikalo čebel. Sedaj pa naj opozorim še na nekaj neposrednih stvari. Predvsem naj si čebelarji zapomnijo, da brez samoiizobraževanja ni napredku. V dolgih zimskih večerih naj prebirajo naš strokovni list, po možnosti tildi starejše letnike »Slovenskega čebelarja«. Mnogo poučnega, praktičnega iu koristnega bodo našli v njih. Poglobijo naj se v strokovne čebelarske knjige! <#e jih nimajo sami, naj si jih iz)>osodijo pri kakem naprednem čebelarju. Pametne in praktične sosedne čebelarje naj sploli večkrat obiščejo! Pri njih se bodo mnogo naučili. Udeležujejo naj se čebelarskih zborovanj, predavanj dn tečajev. Na teh bodo mnogo pridobili za svoje bodoče delo v čebelarstvu. Če še nisi član čebelarskega društva in naročnik Slovenskega čebelarja, pristotpi takoj in plačaj naročnino za list! Brez 1 ista ne moreš napredovali. Pozimi preglej vse čebelarsko orodje in popravi, kolikor je popravila potrebno. Naroči v čebelami ali pri mizarju letvice za okvirčke! Zbij in zvrtaj jih! Napenjanja žiee ne priporočam, ker bo postala napeta žica do spomladi ohlapna. To opravi raje tik pred vtiranjem žice v satnice!
Preglejmo vse rezervne sate! Ostrgajmo letvice ter odberimo vse poškodovane in stare! Sedaj je čas, da skuhamo voščine ali pa jih pripravimo fin pošljemo v kuho poslovalnici Zveze čebelarskih društev v Ljubljano. Tu dobimo v zameno za voščine ali pa vosek takoj ustrezajočo količino satnde. Ne čakajmo s tem do spomladi ali pa na čas tik pred uporabo. Prihranili si bomo s tem mnogo nepotrebnih skrbi in jeze, pa tudi neopravičenega zabavljanja čez Zvezo, ki ob navalu spomladi ne more zadostiti vsem »nujnim« zahtevam čebelarjev.
Če se borno ravnali po teli nasvetih, nam bodo čebele v bodočem letn našo skrb obilo poplačale.
Ivan Žunko:
Kako smo pri nas zatirali čebeljo kugo
Nekemu čebelarju iz okoliša Čebelarskega društva Litija, ki pa ni član društva, so se panji verjetno nekje na paši okužili s hudo gnilobo čebelje zalege. Ker pa ni bolezenskih znakov na zalegi takoj v začetku opazil, se mu je čez čas okužil ves čebelnjak, t. j. menda 18 panjev. Neke zime mu je pretežna večina panjev pomrla. Ta, sicer naobražen človek, je potem nekaj teh panjev in tudi nekaj satja oddal sosedom, znancem in sorodnikom, ti pa nekaj teh stvari zopet naprej drugim čebelarjem.' Tn tako smo imeli v letu 1951. na področju društva več žarišč čebelje kužne bolezni. Nekateri čebelarji so zato na sejah in sestankih čebelarskega društva trdili, da je omenjeni čebelar bolezen najbrž namenom.t razširil. Da temu ni bilo tako. dokazuje dejstvo, da je panje in satje razdal le svojim bližnjim znancem in celo sorodnikom. Ker jo pravnik, le predobro ve, kaj bi ga za namerno razširjanje kuge zadelo.
Videč, kaj je nastalo, je o zadevi obvestil svojega prijatelja dr. Korena, bakteriologa iz Ljubljane. Dr. Koren je prišel in pregledal nekaj okuženih družin. Ker je našel povsod hudo gnilobo, je o zadevi poročal Zvezi. 1’odaniti omenjenemu čebelarju niti komu drugemu od prizadetih/pa tudi neprizadetih čebelarjev, ki so za vse to vedeli, se ni zdelo potrebno, da bi o izbruhu bolezni obvestil kakega odbornika društva. Premisleka vredno je dejstvo, da so imeli okužene čeblnjake izključno čebelarji, ki niso oziroma niso bili člani društva.
Sedaj pa se je ples začel. Odbor je sklenil, da lx> imel sejo vsako soboto zvečer vse dotlej, dokler kuga ne lx> povsem zatrta. In kako vestno so hodili odborniki na seje od blizu in daleč! Celo drugi čebelarji so se udeleževali sej. Toda ko je bila glavna in neposredna nevarnost za njih čebelnjake mimo, ni bilo nobenega več na sejo. tako da je dvakrat zaporedoma sploh ni Irilo, tretjič pa je bila komaj sklepčna. Dr. Korena smo naprosili za predavanje o kugi čebelje zalege. Predavanja se je udeležilo veliko število čebelarjev, le tistih ni bilo. ki so imeli kugo v svojih čebelnjakih.
Zvezo smo zaprosili za pomoč v tej naši nadlogi. Odgovorili so nam. da je zatrtje čeelje kuge dolžnost nas samih. Priznati moram, da se odbor sprva zares ni znašel; bil je pač čisto »mirnodobsko« organiziran, pa mu je v začetku manjkalo potrebne iniciative in tudi prakse. Vsak je nekaj svetoval, storil pa nič. Nekateri so bili za brezobzirno požiganje vseh panjev v okuženih čebelnjakih, drugi spet za zdravljenje obolelih družin, kakor je nasvetoval dr. Koren.* Zmagala je srednja pot. Uničili smo samo družine z zanesljivimi bolezenskimi znaki, ostale družine v okuženih čebelnjakih pa obdržali pod strogim nadzorstvom. Obrnili smo se tudi z nujno prošnjo za pomoč na pristojni OLO. Referent za kmetijstvo je obljubil vso možno pomoč. Obljubil je, da bo poslal veterinarja na pregled sumljivih čebelnjakov, da bo preskrbel sredstva za razkuževanje itd., toda storil dolgo ča6a ni nič.
Medtem se je pa odbor že znašel. Mobilizirali so svoje izvedence za pregled vseh panjev na področju društva, prvenstveno v krajih, kjer se je pojavila bolezen. Pa tudi okrajni veterinar dr. Orel iz Litije je pozneje prejel nalog za sodelovanje pri zatiranju te bolezni. Podjetje za promet z veterinarskimi potrebščinami nam je poslalo 30 kg lužnega kamna za razkuževanje panjev. Pregledovalci so imeli nemalo težav pri nazadnjaških čebelarjih. Zgodilo se je, da je tak »čebelar« pregledovalca nesramno ozmerjal, mu morda še zagrozil z gnojnimi vilami, ali mu kakorkoli onemogočal vslop v čebelnjak, nato pa nekam izginil. Sestra nekega čebelarja mi je ob taki priliki zabrusila v obraz: »Vaše čebele so lačne, pa bi radi iz same nevoščljivosti še naše uničili.« Drugi je zopet rekel: »T;aj koga briga, če so naše čebele bolne, saj se po našem pasejo in če nam bodo poginile, to nikomur nič mar.« Neka čebelarica nikakor ni hotela odpreti čebelnjaka, češ da ne more najti ključa. S pregledovalcem sva vprašala, če ga smeva s silo odpreti, ker nama ni kazalo še enkrat hoditi v tako odročni kraj. Žena 'ega ni branila, toda trdila je, da nima pri hiši krampa ali česa podobnega. Njen štiri-
*	Zdravljenje hude gnilobe, ki ga omenja pisec, sc splača samo tedaj, čo smo bolezen dovolj zgodaj opazili in če ,ie družina še dovolj močna. Biti pa je treba pri tem skrajno previden. — Okuženi panj prenesemo zgodaj zjutraj, ko čebele še ne izletavajo, v zaprt prostor, kjer smo si pripravili lesön zaboj z dušniki in velikim, najbolje iz lepenke napravljenim lijakom. Vanj ometemo vse čebele, ono, ki so med ometanjem odletele in se zbrale na okenskih šipah, pa do zadnje poberemo ter prav tako stresemo v zaboj. Lijak in gosjo perut, s katero smo ometali, sežgemo, pri luknji, v kateri je tičal lijak, pa namestimo »tiirinški balon« ali kak drug primeren pitalnik s sladkorno raztopino. Zaboj nato odnesemo v temno klet in pazimo, da ne zmanjka čebelam hrane. Čez tri dni vsadimo čebele kot roj v nov ali razkužen panj na same satnice. — Ta način zdravljenja gnilobe je priporočal v svojem »Podučenju« že naš Janša. Novejša raziskavanja so pokazala, da je uspešen. V Ameriki so skušali zdraviti gnilobo tudi s sulfamidi. Ugotovili so, da je mogoče s tem sredstvom, če že ne zatreti, pa vsaj omiliti, toda švicarski poizkusi njih ugotovitve niso potrdili. Ali so že kje delali poizkuse s penicilinom in drugimi antibiotiki, nam ni znano. (Op. uredništva)
letni fantek pa jo je izdal: *0, kramp pa imamo,« in ga je takoj privlekel. Samo malo sva nakrenila pri podbojih in vrata so odskočna, žena pa je rekaj godrnjala o vlomili'k.
V	vseh teh in takih čebelnjakih, ki «o tudi sicer bili v skrajnem neredu, je bila ugotovljena bolezen. Nasprotno pa so čebelarji v okolici Vač pokazali veliko razumevanje za napore društva.
Izmed vseh vprašanj si je odbor z dvema posebno belil glavo. Prvič, kaj .storiti z okuženimi sati, in drugič, kdo bo razkuževal panje. Iz zadrege nas je rešil eden najstarejših čebelarjev tukajšnje okolice, ki je vešč kuhe voska in ima tudi primerno stiskalnico. Obljubil je, da bo vise okuženo satje 6 potrebno previdnostjo prekuhal v vosek za industrijo. Ker pa ta bolezen ni od včeraj, je več kot verjetno, da so nekateri čebelarji okuženo satje doma sami prekuhavali in zamenjavali vosek v čebelami za satnice, zlasti odkar posluje čebelama z vsemi čebelarji enako, brez razlike, ali so včlanjeni pri kakem društvu ali ne. Naše društvo je glede tega že večkrat posredovalo pri Zvezi, toda brez vidnega uspeha. Kakšno stališče zavzema čebelama v tem pogledu danes, mi pa ni znano.'*
—	Končno je bilo treba nekaj ukreniti tudi glede razkuženja panjev. Nikogar ni bilo v društvu, ki bi se hotel lotiti tega posla. Slednjič se je za to ponudil veterinar, toda od njega vendar nismo mogli zahtevati, da bo opravil vse čisto sam. Ker pomoči od prizadetih čebelarjev ni bilo povsod pričakovati, se je odločil predsednik društva, da bo pomagal veterinarju. Zdi se mi, da sta pri tem delu uničila vsak po eno obleko; lužni kamen je namreč huda reč.
In naša bilanca ob zaključku leta?
Pregledane so vse družine, bolne zažveplane, panji razkuženi, satniki sežgani, satje pa prekuhano v vosek za industrijo. Odbor, ki bo izvoljen na prihodnjem občnem zboru, bo moral neprenehoma paziti na čebelnjake, ki so bili letos okuženi.
H koncu se mi zdi potrebno opozoriti še na dve stvaii, in sicer:
1. Skupno smo našli 35 okuženih panjev pri 14 čebelarjih. Ugotovljen ni bil niti en primer prenosa bolezni po čebelah; okužene so bile samo tiste družine, ki so bile naseljene v okužene panje ali na okuženo satje. Pač pa so bolezen širili čebelarji sami s svojim nesmotrnim in neprevidnim opravljanjem čebel. Kugo so torej širili čebelarji in ne čebele.
2. Skoraj dve tretjini prizadetih čebelarjev ni včlanjenih v društvo. Glede na prej omenjeno stališče čebelame, ki že nekaj časa ni delala razlike med člani in nečlani, ti čebelarji niso čutili potrebe, da bi se včlanili v društvo. Pa tudi če se tak začetnik včlani, Slov. čebelarja zaradi premajhne naklade le ne more prejemati. Čebele raznih velečebclarstev, ki izkoriščajo le rekordne paše ob železnicah, ne pridejo v poštev za opraševanje drevja in rastlin po hribih in odročnih predelih. To storijo le čebele malih čebelarjev s 5—10 panju. Ti pa nimajo možnosti napredka, ker jim maše strokovno glasilo in strokovna literatura danes nista dostopna. Kaj pravite, ali ne bi bilo umestno, da se v tem pogledu nekaj predrugači?*
* Zveza čebelarskih društev se trudi, da bi čimprej dobila avtoklav za razkuževanje voska. Kdaj ji bo to uspelo, pa ni odvisno samo od njo. (Op. ur.)
*	Tega mnenja je tudi uredništvo, ki trdi, da ni trgovina s čebelarskimi potrebščinami in pridelki edina in osnovna naloga Zveze čebelarskih društav.
Inocenc Re vaj:
Ko cvete ajda . . .
Če bi bil gluh kol Beethoven in kakor ta veliki mojster dovzeten za nemo govorico tišine, potem bi sredi jekov, vzdihov, prošenj in tožba, ki kipe proti zvezdam v pozni poletni noči, moral zaslišati najglasnejši in najobupnejši klic:
»Sanctum phagopyrum, miserere mei!«
Tako ječi čebelarjevo srce v spanju. Strašen je ta miserere, da ti para dušo. Kakor bi zameketal star kozel ali jezuit, le brez tistega zmagoslavnega prizvoka, katerega znata omenjena dva tovariša primešati svojemu spevu. Kajti čebelarjevo srce je že pred ajdo popolnoma strto in čisto na tleh. Ajda je njegovo zadnje upanje, na milost in nemilost se mora predati tej pozni jesenski strasti, temu klimakteriju čebelarskega leta in čakati udano, ali ga pogubi ali reši.
Ali sploh veste, kaj je ajda? Ajda je cvetje v jeseni. Ne zmeni se za bližnjo slano in preteče mrzle vetrove, med uvelo krompirjevko in rjavečo koruzo se prebude v njej pomladna počutja in obleče sc vam v belo. Pa niti najmanj pomladansko deviškega ni na njej, kje neki, prezrelo diši in zaradi lepšega poskuša narahlo zardevati. A to se ji samo včasih posreči. In kakor vse prezrele strasti vam je tudi ta kujava, zamerljiva, občutljiva in natančna, da se je bog usmili. Sama ne ve, česa vsega bi se ji hotelo. Želi si toplih, vlažnih noči z mesečino, rosnih juter brez megle, pa sonca na jasnem nebu, narahlo našpikanem z belimi oblački kakor govedina s slanino. A še takrat, kadar je vse po njenem, se vam sredi najopojnejše omame naenkrat iztrezni in zleze vase: »Jok, brate! Sedaj ni več času za neumnosti, poglej, kako me je sram.« lludo je, če moraš svojo usodo navezovati na takšno zakasnelo ljubezen. I oda potegnila te je s seboj v svoj pogubni ples ...
Čebele prav dobro vedo, s kom imajo opraviti. Mornarji na morju pomečejo raz krov ves nepotrebni tovor, ko opazijo, da se iz daljave bliža orkan. Komaj pa so s polj pospravili ječmen in sorščico ter pade prvo ajdovo seme v preorane brazde, takrat pograbijo delavne muhe edino, o čemur sodijo, da je v njihovih panjih odveč, namreč trote, in liajdi z njimi raz brade. S teni je vse povedano. Takrat se zave čebelar, da jc konec idile in da se naglo približuje blazni ajdovi ples na robu propada, ki ga bo morda strl. Naj se Teši, kdor se more!
Kapitan na ladji bo v takšnem primeru razgrnil pred seboj zemljevide in iskal, kam ga lahko zanese vihar. Katera smer je najbolj varna, kjer ne groze ladji skrite čeri in podvodni grebeni. Prav tako skrbno preiskuje čebelar pa-sdšča. Čeprav ve, da bo moral navsezadnje le tja, kamor ga bodo dodelili, natančno preštudira vse okoliše ajde. Saj se mu lahko zgodi, da ga pošljejo nekam, kjer že štirideset let več ne sejejo tc pogubne rastline. Pasišča se dele po ustaljenih samozvanih načelih. Ako si dovolj vpliven in nekaj pomeniš, boš dobil stojišče tik železniške postaje. Lahko pa se ti zgodi, da boš moral svoje panje na hrbtu prenesti čez hribe na odrejeno mesto, tako daleč od poti ti ga bodo izbrali, še huje je, kadar se trideset ali štirideset sotrpinov s tristo panji zbere okoli dveh ajdovih njivic, ker je cela sosednja dolina rezervirana za vplivnega gospoda, ki jo je v zadnjem hipu raje pobrisal v Liko. Pa so na •čebelarskem zemljevidu še hujše kleči in nevarnosti. Imenujejo se sektorji. Kdaj bodo naši sektorji vzgojili čistokrvno, ponižno privatno čebelo, ki bo primerno spoštovala državno in zadružno ajdo ter se bo upala nabirati samo po kmečkih njivah in kvečjemu še
[X) ohišnicah? To bodi njihova prva nalogu, kajti z današnjimi divjaškimi, ne vzgojenimi čebelami čebelarju res ne kaže, da bi krenil na pot. Poleg veoga dru-gega dela mora revež tudi podrobno preštudirati značaj vseli funkcionarjev, s katerimi bo imel opraviti. Krasno je, ako naleti na flegmatika; ta se ne briga niti za ajdo, niti za čebele. 'Judi s sangvinikom se da shajati. \ prvem liipu ti res zagrozi, da ho dal čebele še to noč na tvoje stroške prepeljati na mejo sosednje občine, toda na svojo obljubo že čez pol ure pozabi. Huje je s kolerikom; ta je zmožen, da svojo grožnjo zares uresniči. Najbolj pase čebelar hoji melanholika, ki te ho gostoljubno sprejel, že vnaprej zaračunal vse stroške in stojnino, češ da ne hoš imel kasneje sitnosti, čez dva dni pa ho ukazal vso ajdo pokositi za silos.
Vsa ta vprašanja spadajo v visoko čebelarsko znanost, ki se imenuje feno-logija. Kakor šahiste in fizkulturnike bi morala država tudi čebelarje pošiljati na večmesečna krožna potovanja — z vsem komfortom seveda — da bi izpolnili svoja fenološka opazovanja. Potem bi bilo treba vsako leto pred ajdo sklicati velik fenološki kongres. V bodoče prav zares ne bo več šlo brez tega. Za sedaj pa je revež čebelar navezan samo nase in moral bi obupati, ako mu pri tem ne bi velikodušno pomagala železnica. Vsa čast našim železničarjem, nobenega dvoma ni, da vsak med njimi opravi na dan najmanj toliko dela kakor deset ravnateljev prehrane, čeprav je desetkrat slabše plačan. A vendar staknejo ti vrli fantje podatke za vse, kar čebelarja zanima. Ne samo, koliko ajde je planirane tu ali tam, ampak tudi, ali je seme res prišlo pravočasno v zemljo, ali je vzklilo, ali mladih poganjkov ni udušil plevel. Vedo tudi, kaj so odbori sklenili na sejah in kakšne volje je bil včeraj predsednik. Dan za dnem hodi čebelar na postajo čakat k vlakom, ki prihajajo iz ajdovih okolišev, s steklenico žganega pod suknjičem in nekaj pripravljenimi petdesetaki v žepu. Potem se pa pozno v noč posvetuje z ženo.
Ampak kaj pomaga vse skupaj, vedno globlje se zaveda čebelar, da je s svojimi tremi panji izgubljen kakor čolniček sredi oceana pred viharjem. Zaman čebelar preudarja in računa: mesečna plača zadošča komaj za informacije, kje je še prevoz in vsi drugi stroški! Kajti v svoji dosedanji, čeprav kratkotrajni praksi je čebelar že spoznal, da čebelica ni edini mrčes, ki se preživlja z medom. Celo to bi si upal trditi, da ima med vsemi požeruhi, ki hrepene za medom, še najmanjši želodec. In obupal bi čebelar, ako ne bi imel zadruge. V slogi je moč! Zato se čebelar vda v neizogibno in začne prihajati v zadrugo prežat, kdo izmed velikih bo potreboval zastonj delavca in ga bo milostno sprejel v svojo družbo. To pa ni tako lahko, kakor bi si kdo mislil na prvi pogled.. Na pretek je čebelarskega drobiža in veliki lahko izbirajo. Sestradanega reveža, inteligenta tako rekoč, ne bo nobeden maral s seboj. Zato se čebelar trudi, da bi naredil čim boljši dojem. Najprej odnese ženine paradne žlice v komisijsko trgovino, da se nebi zdelo, kako je suh. Ob vsaki priliki se hvali, kako naglo je lani na ucTarni-Škem delu napolnil vagon. V čebelami privzdigne vsako kanto, ki jo vidi, in obžaluje, ker je prazna, češ da ga srhe roke po pravem, krepkem prijemu. Zraven pa se revež trese od strahu, da bistrim očem ne bo mogel skriti svojih izsesanih kosti in mišic. To je težka doba, šc težja zato, ker se vedno bolj jasno kaže, kako upravičen je njegov strah.
Na vso srečo pa pozna čebelarsko življenje, ki je polno nevarnih in kočljivih trenutkov, učinkovito protisredstvo tudi za takšne primere. Strokovno se temu reče: obesiti se na koga. Čebelar si skrivaj izbere svojo žrtev in skrbno proučuje
n j en značaj. Najboljši eo takšni, ki še ne »padajo prav med velike, ki si še ut: zidajo hiše in še nimajo za možitev godnih hčera, a bi se že radi osamosvojili. Potem je treba izvohati', kam in kdaj bo peljal izbranec, ter si preskrbeti vse potrebne listine in dopust.
Med takšnimi pripravami uapoči dan, ali bolje, noč odhoda. Že v prvem mraku pripelje čebelar svoje tri panje na postajo in jih zloži v kakem «kritem kotu, kjer jih nihče ne bo prezgodaj opazil. Nato se postavi na prežo. Dovolj ima časa, da še enkrat natančno premisli svoj načrt iti popravi, kar bi utegnilo biti napak. Ni treba, da ste bili kdaj lovec in ste opazovali lisico, kako opreza za zajcem, spomnite se samo na tiste čase, ko ste za vogali čakali dekleta, in vedeli boste, kako strašno se znajo žrtve obirati. Polnoč se bliža, ko se visoko naloženi voz priguglje na postajo. Takrat pride čebelar kakor slučajno mimo, povpraša, čigave so čebele in kam jih peljejo. Nato svetuje, kako bo voz najlaže spraviti čim bliže k vagonu in sploh prevzame poveljstvo. Urno zaviha rakave in krepko pomaga, ne pozabi pa pri vsakem panju pohvaliti čebel: »Kako so močne, vraga, prav gotovo so čiste sivke! Pozna se jim, čigave so!« To godi lastniku in ga zapelje v široko razmotrivanje o prednostih njegove reje. Sedaj čebelar že ve, da je stvar dobljena. Iz žepa potegne steklenico in ponudi požirek. Nato omeni, da imata malodane skupno pot in da se mu za ‘ri panje ne izplača naročiti poseben vagon. Lastnik 6e izvija, kolikor more, toda prepozno je. Ujel se je kakor muha v pajčevino in čim bolj brca, tem bolj se zapleta vanjo.
-	Tako je čebelar opravil prvi del svoje težke naloge. Prihodnje dopoldne so čebele že na izbranem pasišču. Paaiji so zloženi lepo po vrsti in obloženi z deskami, samo odpreti jih je še treba. To je trenutek, na katerega se čebelar niti spomniti ne more brez groze. Vse je lepo in prav, kar si domišlja čebelar
o	skriti, že kar poetični povezanosti med muhami in med seboj, ampak kadar si jih takole pripeljal v ajdo in nato odpiraš panj za panjem, ti muhe nedvomno pokažejo, o kom sodijo, da je njihov največji sovražnik in izkoriščevalec. Zaman se čebelar otepa, zaman javka in prosi usmiljenja, čebele ga ne poznajo. Družabnik je že zdavnaj pobegnil, ti pa, čebelar, dokaži, da si res dečko in pol, vitez brez strahu in graje! Že eo zatekle veke prekrile trudne oči, a še vedno tipajo okorni in tresoči se prsti od brade do brade, pulijo žeblje in odpirajo zapahe, izza katerih sc sipajo plazovi vedno nove bolečine. A ko so nazadnje potihnili usodni visoki toni okoli ušes in ležiš s šklepetajočimi zobmi na klopi v veži bližnje hiše, takrat ni nikogar, ki bi se zgrozil in pokazal nate, češ Eece homo! A to je šele začetek ajdove mrzlice, šele prva stopnja muk. Potem sledi dolgo obdobje tesnobe. Vrneš se domov in ležeš na smrt truden v posteljo. Pa se zbudiš sredi noči in tvoje srce drhti od groze. »Ali ni noč kar nekam sumljivo prehladna za ajdo? Ali ne diši po megli'!’« Strašne so te ajdove noči; čebelar hujša in njegove oči dobivajo vročičen lesk. Čebelar hodi kakor mesečen, gospodične v pisarni ugotove, da je prav gotovo zaljubljen in žena dobi celo anonimno pismo. Toda vse to se dogaja kakor v sanjal}, samo na pol sliši, čebelar jok in očitke svoje zakonske družice. Ah, kako daleč je sedaj vse to! Saj ni pozabil na nobeno od svojih dolžnosti, saj ve, da je treba spraviti otroke, ako že ne h koritu, pa vßaj k žlebu, kjer se tudi srka zanesljivo in varno. Toda vse to je sedaj brez pomena. Njegova duša je polna ajde, ajdi so posvečene vse misli in čustva, v spanju in bede doma in med uradnimi urami, lako poteka čas med obema
mašama, mrd veliko in malo, tisto tiesrečno, kočljivo obdobje, ki naj prrknli čebele in čebelarja, da laže prenesejo zimo.
I	oda ajda ga svira. Ljubljena, oboževana, edina, se ne zmeni za vse prošnje čebelarjeve. Njeno srce je ostalo letos hladno; le redka so jutra, ko se ji zahoče igre, ko sc ujameta v soglasju njena in čebelarjeva strast. Potem pa zakrkne in leži tamkaj po obronkih vesa bela in hladna, kakor malomeščaaiska gos, ponosna na svojo brezčutnost. Čebelar obupava. Ah, za ljubezen pravijo, .da daje življenju smer in oblikuje značaje. In čebelar čuti vedno bolj, kako se v njegovem razočaranju in tegobi razraščajo temni nagoni. On, najpohlevnejši med pohlevnimi, postaja zakrknjen, maščevalen in krut. Namesto ljubezni, ki se umika v najbolj skrite kotičke srca, se ga vsak dan bolj polašča gola, ljuba sebičnost. Nobena stvar mu ni več sveta, pripravljen bi bil krasti in ubijati, le da bi prišel do zimske zaloge. Nič drugače se ne godi njegovim čebelam in skupaj z njimi bi šel slikat in plenit po tujih panjih, ako se ne bi bal, da prav lahko postane sam plen večjih in močnejših. Zato se mu silno mudi, da bi spravil čebele na varno.
Povratek s čebelami mine brez težav in nezgod. Tudi železnica ni nič manj poteptana kakor čebelar. Prav tako se ji mudi kakor čebelarju; tudi njej t-a so vsi načrti razblinili v prazno. Na nobeni postaji ne delajo sitnosti, nikjer in nikoli ne odklopijo vagona s čebelami, vlakovodja se ne pritožuje, da je vlak preobremenjen, premikači ne prihajajo javljat vedno novih zaprek. Nobene komisije ni, ki bi ugotovila, da je čebelarjev vagon nesposoben za nadaljnjo vožnjo. Vse to bi prišlo v poštev samo po dobri paši. Tako pa je čebelar doma že deset minut pred voznimi redom. In ko so čebelice spet lepo odprte na sosedovem vrtu, takrat se čebelar v trenutku zave vse groze svojega položaja in v obupu se nui stisne srce: »Kaj sedaj?«
Prešeren je tako lepo povedal, kako se počuti čebelar na jesen: »Srce je prazno, sreče ni, nazaj si up in strah želi.« Ostane samo še zadnji izhod: Žveplo. Ah, s kakšnim užitkom bi čebelar zažveplal svojo zadrugo in vse tiste, ki delajo zdraho s sladkorjem! Ah, kako bi z lastnimi rokami lepo po vrsti podavil vse tiste, ki so letos točili! Ah, po kolenih bi šel na Brezje in še dalje, da bi prišel do sladkorja! Kajti zažveplati čebele bi pomenilo prav toliko kakor samomor. Kakšen smisel bi imelo še življenje brez čebel?
Vse težke in resnične bolesti so neme. Dokler ljudje zabavljajo, jim še ni hudega. Gorje pa, kadar obmolknejo! S povešeno glavo hodi čebelar po mestu in si po izložbah ogleduje cene sladkorja. Vsaj osem kil na panj bi ga bilo treba za prvo silo. Pa gre spet naprej do naslednje trgovine in računa. Tudi brez zimske suknje bi se dalo prestati, saj je utrjen. Toda koliko boš dobil za oguljeno cunjo, ki se z njo ogrinjaš že petnajst zim? V mislih tehta čebelar predmet za predmetom, ki bi 6e še lahko umaknil iz stanovanja; niti zakonski postelji ne prizanaša. Toda kaj pomaga vse to, na koncu vsakega računa stoji kakor grozeč zapik: žena, .neizprosni čuvaj čebelarjeve blaginje, njegovega dejanja in nehanja. In čebelar se zave svoje nemoči. Tam, kjer stoji, sredi ceste mu stopijo solze v oči. In začudeno gledajo mimoidoči moža, ki je po vsej priliki izgubil oblast nad lastnim nosom.
Toda ne joči čebelar! Saj te poznam! Storil boš tudi to, kar se zdi nemogoče. Premagal boš Cerbcra, ki straži domače ognjišče! Hodil boš brez zimske suknje; svojo grenko jutranjo čorbo boš pil kar iz zajemalke in če bo treba, da pojdejo
pri tem tudi stoli, boš potrpežljivo stal pri jedi. Tvoje čebele bodo v redu zadimljeno, za to t'i jamčim, in kadar se boš sklonil k panjem, boš slišal zamolklo, prijazno mrmranje zadovoljnih družin. Saj sploh ni mogoče, da bi bilo drugače, saj bi se svet podrl, ako bi prava, velika in resnična ljubezen omahnila pred zadnjim ciljem.
Leopold Stanek:
'P&sejn
Vsaka vigred cvetje novo nam rodi, rol čebel ga obletava, nektar pije; vsako leto vrsta deklic cvet razvije, nčkdo prvi Je, ki ustna zanj medi.
o hMLak
Na uljnjaku lepo pisanih končnic zvesta delavka nikoli ne pozabi, vas domača jo v podobi živi vabi, ne premami je tujine medni klic.
Sosed dragi, bistroumni čebelar, roj brenčellc spuščaš na cvetov poljane — upaš, ka-ll, da medica tvoja gane deklico, da usta ti ponudi v dar?
Panje prepeljavaš tja v prekmursko stran, kjer z akadl grozdastl visč cvetovi, voziš v Notranjsko, kjer hojevl gozdovi s sladkim virom ti napolnijo vsak panj.
Koder koli cvet je, se naceja med: vzleti, tankokrllka, In sl pašo najdi I Štajerska Jo nudi v ajdi In na brajdi, nudi žajbelj, rožmarin tl kraški svet.
Da napolni z mezgo v celici satjfc, stokrat mora v luč Iz mraka poleteti, da dajö ji soka medonosnl cveti, ki se med seboj s pelodom opraše.
0
Prej ga srka, kdor potrka prej kot gost.
Z dulčkom pije, z zadkom zadovoljno maja, cvet poljublja, strup v sovražnika zasaja, smrt pri tem ji naložila je dolžnosti
Vsako leto cvetje novo nam rodi, novi roji Iščejo sl medečlne, težki, polni so rumene obnožine, vračajo se z mačic Ive, ki medi.
Kar želodček socialni je nabral, naj bllö v korist družine bi čebelje: eden zbira, drugi matici postelje, trot brez dela gre v poglbel - to je prav l
Tisoč medotočev .čela" obleti.
Kar bučala, skromna sivka, nam podarja — strd, medica: to Je vaba čebelarja, sladka paša ded, starcu čisti kri.
Čar pomladi - vsaka stvar sl išče par, zgolj mladost sl sladke niti, zanke spleta — Brez strdlce najdejo sl ga dekleta, vabe čebelarja so Jim malo mar.
Vsako leto vse poljane zamede.
Paš lepote In sladkosti so nabrane Iz vseh naših krajev za srce Ljubljane — glava nai priznava, kar srce dobil
Cvet mamilo - med zdravilo I Z vseh strani domačije zbrane žfelje, bolečine.
Med naj celi rane, zlo uljes naj mine, dom naš naj kot ulj na noč se umiril
ČEBELARSKE OPAZOVALNICE
.... ■	... ■	i	..
Poročilo za julij in avgust
l)a je bilo v juliju za čebele prav slabo vreme, je razvidno že iz tega, ker je bilo v tem mescu 11 deževnih dni in je bila povprečna mesečna toplina IS.*)" C približno za 2° izpod julijske normale.
V letošnjem poletju se je gozdno medenje pojavilo le redkokje, a če se je, je nastopilo v zelo omejenem ol**igu. Navedel bom nekaj pripomb opazovalcev o gozdnem medenju. Dražgoše poročajo, da je 10. Vil. pričela mediti smreka na Jelovici v višini 1000 m, 19. Vil. pa je prijela jelka v višini 800 m.
V avgustovem poročilu pripominjajo, da je bila smrekova mana, ki so jo brale čebele junija in julija, vsa trda. Tudi Št. Jurij pri Celju poroča, da je zadnje dni julija pričela mediti hoja, a je zaradi dežja takoj prenehala. Omenim naj še ugotovitev opazovalca iz Žirovnice pri Grahovem, ki pravi, da je začela sredi julija mediti hoja, pa je dež vse pokvaril. Razen tega se mi zdi potrebno poudariti, da je letos pričelo delovati nekaj novo ustanovljenih sezonskih gozdnih opazovalnic. To so predvsem opazovalnice nu Hrušici, na Ravberkomandi pri Postojni in pri Štampetovem mostu blizu Vrhnike. Opazovalci so vsake tri dni poročali o gibanju teže panja na tehtnici. V interesu čebelarjev je, da ustanovijo še nove gozdne opazovalnice, ki bodo delovale od začetka maja do konca oktobra. Najprimerneje pa bo, da ostane panj na istem mestu skozi vse leto. Čim več opazovalnic bo delovalo v kritičnih mescih, tem manj bo nervoze v vrstah čebelarjev-opazovalcev, tem manj medečine se bo brez haska porazgubilo.
Tu moramo še zapisati, da je bila po sklepu čebelarske družine Št. Lovrenc na Pohorju ukinjena tamkajšnja opazovalnica, ki jo je dolgo vrsto let vzorno vodil tov. Pokorny Julij. Ni nam znano, kdo je dal družini Št. Lovrenc pooblastilo za ukinitev te opazovalnice? O tem more dokončno odločiti le pristojno ■čebelarsko društvo, ki pa mora upoštevati splošna navodila Zveze. Prav tako še ni bilo najdeno primerno mesto za ukinjeno opazovalnico v Slovenski Bistrici.
V skladišču Zveze čaka še precej malih čebelnjačkov, ki so bili izdelani nalašč za opazovalne panje.
O	medenju lipe v naših krajih so mnenja različna. Navedel bom nekaj podatkov, ki potrjujejo mnenje, da je lipa tudi v naših krajih pomembno medo-vito drevo. Opazovalnica v Livoldu na Kočevskem n. pr. poroča, da je medila lipa od 7. do 14. julija. Tehtnica se je v teh dneh dvignila za 300 dkg. Še boljši
—	3 do 4 krat višji donos je dala lipa na Gorenjskem, kjer sem pokusil prvič čisti domači (ne fruškogorski) lipov med. Ugleden čebelar mi je zatrjeval, da brez lipe v ondotnih krajih ne bi bilo mogoče čebelariii.
Letošnja čebelarska letina je na splošno zelo slaba. Velik del Čebeljih družin ne bo imel zadostne zimske zaloge. Opazovalci poročajo, da so družine delno že združili, nekatere bodo pa dokrmili, v kolikor jim bo to dopuščala zaloga medu in sladkorja.
Breg-Križe. Ajda se je slabo odrezala. Dala je le 1.90 kg. Boljo se je odrezala črna detelja, ki je dala 2.90 kg.
Opazovalna postaja	Nad- mor- ska vi- šina		jul	• • ■I		avgust			
		Donos v dkjr	Sred. mes. toplo- ta	Izletni dnevi	Son- čni sij (ur)	Donos nli poraba v dkg	Sred. mes. toplo- ta	Izlet- ni dnevi	Son- čni sij (ur)
Breg — Tržič	483	290	18,1	27	200	290	20,5	31	236
Sk. Loka, Gabrk	335	1040	17,2	23	190	-95	18.3	31	240
Šk. Loka.Virmaše	361	110	20,0	31	260	365	20,1	31	282
Dražgoše	880	-160	17,5	24	182	-150	17,0	24	196
Tinjan — Istra	306	425	20.0	31	377	70	20.0	31	340
Renče	—	—365	20,0	30	330	—215	20,1	31	310
Verd	290	—100	19,0	20	222	—	—	—	—
Brest — Barje	305	—50	—	27	220	725	—	31	240
Zerovnica — C	551	— 215	18,2	29	254	—300	18,5	31	270
Livold - Kočevje	460	510	19.3	30	273	—	19,0	30	272
Ponoviče	260								
Krka	300	-325	—	28	266	200	—	31	2(50
Dob pri Mirni	305	—	—	—	—	—	—	—	—
Novo mesto	180	—505	20,2	29	274	825	21,1	30	311
Grm	210								
Šentjur p.Celju	206	10	—	27	240	300	20,5	30	212
Dobova	140	60	15.0	24	162	—	—	—	—
Dragatuš	160	—305	—	24	—	680	—	31	—
Črmošnjice	—	—270	— .	23	—	1000	—	31	—
Selnica ob Dravi	324	530	16,8	29	287	190	20.2	31	337
Maribor	273	—35	20.5	29	198	—	—	—	—
Donačka gora	320	—	24.0	31	—	—	21,4	31	—
S. Lovrenc n. D. p.	235	90	17,8	31	251	1405	20,3	31	290
Turski vrh	336	-165	19,0	28	260	1460	20.7	31	404
Mala Nedelja	279	—255	19,7	29	273	280	20,0	31	326
Pristava, Ljutom.	190	—	—	30	260	—	—	—	—
Prosenjakovci	247	—80	17,4	30	287	380	19,6	31	295
Dol. Lendava	—	—720	21,0	26	260	740	24.2	30	255
Povprečki:	—	+21	18,9	27	251	439	20,0	30	282
Brcst-Burje. Konec julija sem opazovalni panj dokrmil s 5 kg medu.
Dražgoše. Leto je bilo izredno rojivo. Veliko matic je šlo na pralu» dokaj kasno in se jih je precej pogubilo. (Opomba: O tem, da je bila leto« izredno slaba praha, poročajo tudi nekateri drugi čebelarji.) Od 1L VIII. dalje je bil panj na ajdovi paši.
Krka. Vse poletje je bilo slabo. Med ajdo je bilo mnogo ropanju. Prihodnjo pomlad se nam obetajo mrliči.
Mala Nedelja. \ juniju in juliju je tehtnica padla za 7.75 kg. Že to nam da misliti. Pred seboj imam prepise poročil za mesec avgust iz I. 1947. Tedaj ji- bilo donosa 24.20 kg in le 5 d kg padca. \ I. 1948 je bilo H.50 kg donosa in 1.70 kg padca. Za leto 1949 nimam podatkov. L. 1950 je bilo v avgustu 10.20 kg donosa in 0.45 kg padca. Ako pa pogledamo ’letošnje leto. je eno izmed na jbol j žalostnih s 5.10 kg donosa in 0.50 kg padca. Za pravi vzrok ne vem. Vem samo (o. da so čebele tik pred ajdo zaradi stradanja v poletju močno padle. Kolikor mi je znano, je od lakote pomrlo precej družin, predvsem letošnjih rojev, ki niso imeli prilike, da hi »i nabrali zalogo. Ako še teh neka j dni v septembru ne l>o donosa, potem bo hudo za čebele.
Poročilo za september in oktober
I	oploia, sončni si j. izletni dnevi, skratka vreme je bilo v septembru m oktobru normalno.
Ni pa bilo normalo zazimovunje čebeljih družin. Monogo opazovalcev poroča o pomanjkljivi zimski zalogi v panjih ob priliki jesenskega pregleda. Ve-'f-ina. čebelarjev je zato skrčila število družin, drugi pa, ki so imeli v rezervi med ali denar za sladkor, so družine dokrmili. Mnogo pa je .še družin, ki so bile zazimljene z nezadostno zalogo. Tem ho moral pomagati čebelar v marcu ali aprilu, če jih bo hotel obdržati pri življenju.
Morda bo koga zanimalo, s kakšnimi težavami se bori jo čebelarji v Švici.
V	njihovih časopisih beremo, da so bile v zadn jih letih v Švici — kot pri nas 194-8. 1949 in 1951 — zelo slabe čebelarske letine. Tožijo, da domačemu medu delajo silno konkurenco nizke cene uvoženega medu, da pa so nasprotno cene krmilnega sladkorja za 20 fr. š. višje kot so bile v vojnih letih.
O	podrobnostih iz naših krajev naj povedo več poročevalci sami.
Breg-Križe: Nekaj družin bo treba skrčiti, da bo možno druge dobro zazimili.
Predd vor-K ran j: Opazovalec st' je preselil iz Gaberka pri Škofji Loki v Preddvor pri Kranju, kjer ho odslej vodi! opazovalno postajo. Potočili za september in oktober sta izostali, ker dotlej še ni preselil čebel na novo mesto.
Virmaše: Panji z letošnjimi maticami so imeli konec septembra še zalego. Panjem sem dodal manjkajočo zalogo od 2—*5 kg na družino. V ajdo pripeljane čebele so takoj po končani paši navalile na moje, tako da sem jih moral zavarovati. Ko so tujke odpeljali, je bil zoper mir pri hiši.
Tinjan: Paša na žepku se je začela 1. avgusta in je trajala skozi ves september. Št' sredi oktobra so imeli' družine trote, kar je za naše kraje zelo nenavadno. (Opoinba gl. poročevalca: 18. novembra sem pri svojem panju štev. 5
Opazovalna postaja	Nad- mor- ska višina	september				oktober			
		Donos ali poraba v kg	Sred. mes. topi.	Izletni dnevi	Sončni sij (ur)	Poraba v dkg	Sred. mes topi.	Izletni dnevi	Sončni sij (ur)
Breg — Tržič	483	—130	17,1	25	163	—50	8,8	12	115
Preddvor — Kranj	—	—	—	—	' —	i —	—	—-	—
Virmaše-Šk. Loka	361	-225	17,9	25	183	110	9,2	19	148
Dražgoše	880	—160	15,7	9	123	—90	6,5	20	73
Tinjan — Istra	306	—50	20,0	28	—	—105	10,0	24	202
Renče	—	—40	20,1	28	—	—	—	—	—
Verd	290									
Brest — Barje	305	—180	—-	20	—	—150	—	16		
Žerovnica-C.	551	—145	15,8	24	153	—120	8,3	13	106
Livold — Kočevje	460	+285	16,0	—	—	—	—	■ —	—
Ponoviče	260	—	—	—	—	—	—			—
Krka	300	-210	—	24	128	H	—			—
Dob pri Mirni	305	—	—	—	—			—			—
Novo mesto	180	—120	18,3	24	185	-100	8,8	19	126#
Grm	210	—	—	—	—	—110	9.0	19	—
Šentjur pri Celju	206	—160	18,5	25	163	—	—			—
Dobova	140	—	—	—	—	-—						
Dragatuš	160								
Črmošnjice	—	—45	—	23	—	—55	—	19	—
Selnica ob Dravi	324	-210	15,7	21	163	-200	6,5	9	94
Maribor	273	—	—	—	—	—	—			—
Donačka gora	320	—	18,6	30	—	—	7,6	18	—
S. Lovrenc n. D. p.	235	—450	17,2	27	178	—90	8,6	21	133
Turski vrh	336								
Mala Nedelja	279	—90	17,3	23	201	-25	8,7	11	122
. Pristava, Ljutoin.	190	—170	— ■	23	203	—	—'	—	—
Prosenjakovci	247	—250	17,2	25	205	-80	9,1	20	149
Dol. Lendava	—	—405	20,3	25	144	—40	11,3	18	92
Povprečki:	—	-154	17,7	23	176	-94	8,6	17	123
videl, da so čebele gonile — menda zadnjega — trota iz svoje srede. Bil je pravi hrust)
Žerovnica: Doživeli smo zopet eno izmed skrajno slabili čebelarskih letin. Za zimsko zalogo bo treba dati ves lanski pridelek medu. Zato se mi ne zdi prav, da mi jc davčna oblast naložila davek na med, ki sem ga moral letos dati nazaj čebelam. Zlasti je nepravično za kmetovalce, ako se davek prišteje h kmetijski osnovi ter se tako skupen davek podvoji ali potroji. Če se bo nadaljevalo » to prakso, bomo prisiljeni čebelarstvo opustiti.
(Pripomba: Glavna uprava za kmetijstvo LRS ter zveza čebelar-6kih društev sta vsaka po svoji liniji skušali razjasniti finančnim organom pravo 6tanje čebelarstva. Poslali smo na pristojna mesta vloge za znižanje davkov, v katerih smo natančno popisali, v kakšnem stanju so naša čebelarstva ter navedli tudi razne primere nesorazmerno odmerjenih davkov. Ali bomo uspeli, ne vemo, vsekakor pa bi bilo želeti, da bi se take nepravilnosti ne ponavljale.)
V	prvi polovici oktobra sem pobral iz medišča satje in družine dokrmil. Zaziml jene družine so bolj šibke. Neko noč mi je sosednji čebelar zažveplal najboljši panj, ki ga opazujem že 22 let. (Gl. poroč.: Žalostno in sramotno je, da je treba kaj takega poročati.)
Novo mesto: Po končani ajdovi paši je nastalo marsikje hudo ropanje, ki je trajalo vse dotlej, dokler ni pritisnil prvi mraz.
Novo mesto- Grm in Ponovite: Do druge polovice septembra so bile čebele na žepku v Liki.
Čnnošnjice: V avgustu in septembru so nabrale čebele na ajdi 12 kg, porabile pa 1.05 kg. Na tehtnico sem dal v oktobru drug panj, ker je bila v prejšnjem zelo močna družina.
Sv. Jurij pri Celju: 13. IX. sem odvzel iz opazovalnega panja H kg medu. Po večini je bil to cvetlični med.
Sv. Lovrenc im Dravskem polju: Zimsko zalogo je nabralo zelo malo panjev.
Mala Nedelja: V 5 KLO-jih je na področju Maila Nedelja 105 čebelarjev s 722 družinami, toda če bo šel kdo spomladi pregledovat čebele, bo ugotovil strašno zdecimirano stanje čebelarstev. Da bo tako, sem sc imel priliko prepričati jeseni, ko sem pregledoval kot čebelarski bolezenski izvedenec čebelje družine. Videl sem, da v panjih ni zaloge medu ali pa je bila jako pičla. Večina čebelarjev si je pomagala z združevanjem. Ne morejo si pa {»omagati začetniki z eno družino. In takih je precej. Zato se je bati, da bo začetno veselje splavalo po vodi pri nekaterih za vedno.
Prosenjakovci: Ajdova paša je odpovedala popolnoma, hnel sem.39 družin. Združil sem jih na polovico in še te bodo imele pičlo zalogo.
Opomba: Opazovalce iz Verda, Doba pri Mirni, Moščeničke Drage-, Dragatuša, Dobove in Maribora prav lepo prosimo, da nam pošiljajo poročila, ostale opazovalce, pri katerih je ta ali oni mesec videti kaka praznina, pa prosimo, da nam pošiljajo poročila bolj redno. Opazovalcu v Donački gori zacadi tehtnice ne moremo ustreči, obrne pa naj se na Čebelarsko društvo v Poljčanah. Opazovalcu v Pristavi, ki se mu je pokvaril toplomer, prav tako ne moremo poelati novega.	Ing. Rihur Jože.
Ob koncu prvega leta fenoloških opazovanj
Na naš članek »Fenološka ojjazovanja v čebelarstvu«, ki je izšel v 5.—(>. štev. lanskega »Slov. čebelarja«, se je priglasilo lepo število čebelarjev i/. raznih predelov Slovenije, nekaj pa tudi iz krajev izven republike. Njim, našim opazovalcem in še nekaterim drugim smo poslali obrazec za podatke o razvoju medečega rastlinstva. Tistim, ki so nas prosili za prijavo šele med letom, obrazca nismo poslali, ker imajo pomen le .celoletni podatki. Dobe ga lahko v prihodnjem letu, ko se bodo naša opazovanja znova pričela. Prosimo pa jih, da sc nataučno ravnajo po navodilih, ki snu.) jih dali v prejšnjem članku in ki jih dajemo v tem članku.
Prav bi bilo, da bi čebelarji zgoraj navedeni članek znova prebrali. Vsak praktičen čebelar mora vedeti, da je za dosego višjih pridelkov treba poznati izvore medečine. Naravi je treba prilagoditi način čebelarjenja. Pogosto se dogaja, da ne izkoristimo dobre paše samo zaradi tega, ker s svojimi družinami nanjo nismo pripravljeni. Fenološka opazovanja nam bodo povedala, kdaj jr narava radodarna in kdaj od nje nimamo ničesar pričakovati. Spoznali bomo tudi, kako se čas medenja glede na klimatiene razmere iz ^eta v leto pri posameznih rastlinah menjava.
Pripomniti pa moramo, da se iz nekaterih večjih krajev in čebelarsko zanimivih okolišev ni prijavil noben opazovalec. Čebelarska društva ali družine in razne razgledane čebelarje prosimo, da nam najdejo opazovalce zlasti v naslednjih krajih ali okoliših: Bela Krajina, Koper, Tolmin, Ljubljana, Maribor. Celje, Lika, Srem, Vršac, Novi Sad, Subotica. Želeti je. da bi se priglasili tisti, ki čebelarijo na stalnem mestu, kajti le tako bodo podatki povsem zanesljivi in za proučavanje uporabni.
Na posamezna dosedanja vprašanja in opozorila naj sledi nekaj pojasnil:
1. V rubriko vnašamo podatke iz tekočega leta, ne pa morda približnih podatkov, ki jih ima kdo kje zapisane, ali jih drži v glavi. Važno je, kdaj se začne razvijati ta ali ona rastlina v istem letu!
2. Zelo pomemben podatek je začetek razvoja listov. Pri nekaterih rastlinah se začno razcvetati cveti prej, pri drugih pa kasneje, kol odženejo listi. Razdobje med eno in drugo stopnjo razvoja iste rastline je zelo važno.
3. Vpisovati moramo podatke vedno o istih rastlinah, n. pr. o drevju in grmičevju ter sadnem drevju v aiajbližjeni gozdu ali sadovnjaku, o travniških rastlinah okrog čebelnjaka, itd.
Da bi bilo opazovanje lažje, bomo nekaj rastlin v bodoče črtali. Prosimo .dosedanje in na novo prijavljene opazovalce, da predlagajo, katere rastline so jim manj znane oziroma, katere bi lahko brez škode črtali. Po njihovih predlogih bomo sestavili nov seznam rastlin iii jim ga pravočasno poslali. Objavili ga bomo tudi v našem strokovnem glasilu s primernimi opombami in navodili.
Opomba: Obrazec za 1. 1951. pošljite na naslov: Kmetijski znanstveni zavod. Ljubljana, Hacquetova ul. 2. Pri razpošiljanju obrazcev za leto 1032 bo zasebnim opazovalcem povrnjena poštnina. Lahko pa oddaste priložnostno obrazec tudi v čebelami, Tyrševa 21. Ljubljana, tov. F. Cvetku, kjer boste prejeli tudi obrazec za 1. 1952.	Inž.	Rihar	Jože,
OSMRTNICE
t EVERETT FRANKLIN PHILLIPS.
Everett Franklin Phillips, znan v svetu kot čebelar, znanstvenik in predavatelj. je umrl v mestu Itlnica v državi New Jork 21. avgustu 1931. S svojimi pomembnimi razpravami in študijami o čebelarstvu si je pridobil mnogo prijateljev v raznih deželah.
Hodil se je v mestu Hannibal v državi Ohio 14. novembra 1878. Diplomiral je na univerzi v Allegeuyju leta 1899. in prejel- doktorsko čast na univerzi v Pennsilvaniji leta 1904. Leta 1929. mu je univerza v Allegeuyju podelila častni naslov doktorja znanosti.
Leta 190). je dr. Phillips nastopil službo pri državnem oddelku za pol jedelstvo in postal dve leti kasneje šel' odseka za čebelarstvo Leta 1 ‘>24. je prišel na univerzo v Cornell za profeorja čebelarstva, da bi vzgajal dijake na lean področju. Njegovi diplomiranci so odšli potem v različne dežele tir razširjali njegove nauke. Njegovih vzornih predavanj se še danes radi spomnijo.
Prof. dr. Phillips uživa sloves neumornega raziskovalca raznih načinov čebelarjenja po vsem svetu. Napisal je mnogo razprav in knjig. Znamenito je njegovo »Čebelartvo«, ki velja za na jboljše delo te vrste.
Prof. di'. Phillips pa se je udejstvoval tudi na drugih področjih. V letih 19)4/35 je bil okrožni predsednik Društva za človečanske pravice. Leta 1939. so ga zastopniki 54 držav na zborovanju v Clevelandu (Ohio) izvolili za predsednika Mednarodnega društva za človečanske pravice. Potem je bil še trikrat izvoljen za podpredsednika. Nadalje je bil predsdnik ameriške gospodarske zveze iusektologov in predsednik dveh narodnih odborov insektologov ki sta delovala med drugo svetovno vojno. Poleg tega je bil član -odbora za varstvo žetve in predsednik Mednarodnega čebelarskega društva, Pri narodni zvezi čebelarskih društev je bil predsednik odbora za določevanje kvalitete medu. končno naj omenimo še to, da je bil član raznih športnih društev, član ameriške zveze zoologov in ameriške zveze za. napredek znanosti.
Že takoj ob prihodu na univerzo v Cornellu se je dr. Phillips zanimal za zbiranje raznih čebelarskih knjig, časopisov, brošur in ponatisov. Še pred njegovo upokojitvi jo so bile te knjige zbrane v posebni čebelarski knjižnici, ki so jo imenovali po njem. Ustanovili so poseben fond. Iz dohodkov tega fonda nakupujejo vsako leto nove knjige za to knjižnico. Danes ji- ta knjižnica prav
zaradi njegove dejavnosti aia j obširnejša čebelarska knjižnica na svetu. Saj obsega številne izvirne rokopise najbolj znanih avtorjev čebelarskih knjig.
Prof. dr. Phillips je v dobrem spominu tudi nam Slovencem. Starejši čebelarji so se z njim seznanili 1. aprila 1932, ko je na svojem potovanju po evropskih državah obiskal tudi Ljubljano. Odbor Slovenskega čebelarskega društva ga je dostojno sprejel. Zvečer je prof. Phillips predaval o ameriškem čebelarstvu. Predavanje je poslušalo nad 50 ljubljanskih čebelarjev. Naslednji dan si je ogledal nekatera vzorna čebelarstva v Ljubljani, nato pa se je odpeljal na Gorenjsko, kjer je obiskal tedanjega eksporterja kranjskih čebel in matic Jana Strgarja. Ob povratku si je ogledal Bled in naposled Janšev rojstni kraj Breznico.
Slovenski čebelarji bomo ohranili profesorja dr. Franklina Phillipsa v častnem in trajnem spominu.
Opomba uredništva: Kdor se hoče seznaniti z bivanjem in predavanjem dr. Phillipsa v Sloveniji, naj prebere članek v »Slovenskem čebelarju« iz leta 1932 št. 7 straii 97.
f FRANK PELLET
28. aprila t. 1. je v Ajovi v ZDA umrl znani čebelarski strokovnjak in znanstvenik Frank Pellet. Star je bil 72 let. Že v svoji mladosti je začel proučevati naravo, ptice, rastline in čebele. Ob Atlantskem oceanu je ustanovil vrt, v katerem je prebil 40 let. Tn je predvsem preiskoval me-dovifost rastlin. Poleg tega je sodeloval pri čebelarskem listu »American Bee Journal«. Bil je njegov stalni sotrudnik zlasti v
v	prašanjih medovitega rastlinstva in njegovega odnosa do čebel. Nekaj časa je bil tudi urednik omenjenega lista. Ko so v Ajovi zgradili čebelnjak za 50 panjev, da bi v njeni preiskovali odpornost čebel proti kugi, so povabili Pelleta kot glavnega sodelavca. Vodstvo tega ]>oskusnega čebelnjaka je dobivalo matice iz vseh mogočih krajev ZDA, iz Tahije, Kav-'kaza in Italije.
Pellet je bil zelo plodovit pisatelj. Spisal je 13 knjig. Zlasti je znamenita knjiga »The Hive and the Honey Bee« (Panj La čebela). Zanjo je napisal poglavje: »Izvori nektarja in obnožine«. Znano je tudi njegovo delo »American Money Plants« (Ameriške medovite rastline). V ujem je opisal 475 rastlin, ki dajejo čebelam medečino in cvetni prah.
Pellet je bil član mnogih iuiaustvenih in kulturnih društev. Fri liatu >Aiue_ rican Bee Journal« je sodeloval 35 let. Predvsem pa so ga čebelarji spoštovali zaradi njegove ljubeznivosti, s katero se je prikupil vsakomur. Pellet je bil ena izmed vodilnih osebnosti svetovnega čebelarstva. Pri nas je znana njegova knjiga Praktično izvodjenje matica«, ki jo je prevedel v srbohrvaščino B. Jevtič.
Po Pčelaru — K. f JULIJ SLAPŠAK.
Z oinelcem v roki so ga našli 8. septembra t. 1. pred čebelnjakom umirajočega.
Prišel je pripirat čebelam žrela, da bi preprečil ropanje, ki se je letos jeseni marsikje tako pogosto pojavljalo zaradi slabe ajdove paše.
Lepa smrt! S čebelami je živel več kakor pol stoletja. Saj je že leta 1902 absol-
vi	ral čebelarsko šolo na Dunaju in s tem dobil kvalifikacijo čebelarskega učitelja.
Od tedaj je, da ne omenim raznega podrobnega dela v odborih čebelarskih organizacij, stalno sodeloval pri »Slovenskem čebelarju«, vodil čebelarske tečaje in predaval čebelarjem po raznih krajih. Bil je neutrudljiv. Le njegova ljubezen do sočloveka mu je dajala neprecenljive .sile.
Julij Slapšak je bil nesebičen in že skoraj čez mero dober. Samo da je mogel kom ir pomagati, mu kaj svetovati, mu zboljšati položaj, pa je bil srečen. Zato tudi ni imel sovražnikov. Iz svoje blage dušo, iz svoje bogate notranjosti je črpal snov za razne povesti, zgodbe, pravljice in legende, ki jih je mladina kar požirala in so jih z užitkom brali tudi odrasli. Bil je priznan mladinski pisatelj. Svoje spise je objavljal pod kraticama J. S. ali pa pod psevdonimi Mišjakov julček, Juraj Jurajevič in Juraj Pang rac. Pa t tudi tu ni pozabil čebel, kar priča njegova povest »Lipetov panj«. Stalno si je dopisoval s p. Frlinom, čebelarjem v Lemontu (USA) in preko njega širil sloves slovenskega čebelarstva v inozemstvu.
Julij Slapšak jo bil rojen v Boštanju ol> Savi leta 1874. Na svojih službenih mestih je kot učitelj, naduoitlj, šolski upravitelj in ravnatelj zbiral okrog sebe tudi čebelarje. O tem vedo povedati njegovi številni prijatelji iz službenih krajev: Trebelno, Leše, Vodice, Radovljica in Ljubljana (Moste in Prule).
Njemu se mora zahvaliti tudi pisec teh vrstic, da je postal čebelar. Leta
1911.	ga je nadomestil na šoli v Vodicah, a preden je Slapšak odšel, mu je prav po bratovsko prepustil nekaj panjev čebel.
Na svojem skromnem, a nad vse prijaznem domu v Šiški zapušča naš Julij oboževane čebelice, številno in lepo vzgojeno družino, med nami pa svetle vzglede požrtvovalnega in nesebičnega dela, s katerim si je sam postavil časten in trajen spomenik.	B.	D.
STAROSTI SLOVENSKIH ČEBELARJEV V SPOMIN.
Letos dne 2. julij«! je zatisnil svoje oči v (>K. leiu starosti Jernej Logonder. Pokopali so ga 4. julija n>i farnem pokopališču v Stari Loki ob veliki udeležbi ljudstva. 1 udi čebelarji so se od njega poslovili v dostojnem številu.
Jernej	Logonder se je rodil 24. avgusta	1853 v
Pevmu pri	Škofji Loki. Kraj, za katerega se	je na-
vdušil že v otroških letih, je prav ugoden za čebelarstvo. Ostal mu je zvest do smrti. Ker se je zavedal, da je mogoče uspešno čebelariti le v večjih panjih s premičnini satjem, je predelal kranjiča v znani Lo-gondrov panj . Vsako jesen je zazimil 50 do 70 plemenjakov. N se. kal' je rabil pri čebelah, je izdelal sam. kol samouk se je kosal z vsakim mizarjem. Počitka ni poznal ne poleti ne pozimi. Še zadnja leta je vsa dela opravljal sam. Imel	je	do zadnjega	izreden	spomin.	Natančno je vedel, kdaj in komu je	prodal
kak	plemenjak,	roj,	matico	ali suhe	čebele. Sploh si pri njem dobil vse.	kadar
ni bil v kakšni zadregi glede čebel. Po smrti je ostalo v čebelnjaku še precejšnje število družin. Škoda, če sc bo njegovo čebelarstvo v. njim nehalo.
Bertunoveg'a očeta ni več. svetal pa bo ostal nam mlajšim čebelarjem spomin nanj. Saj je bil res lik pravega gorenjskega čebelarja.	Virinašan.
f VALENTIN TOPLAK
Okrog čebelnjaka očeta I oplaka je balo vse v cvetju, čebelice so letale iz panjev in zaman iskale gospodarja... 8. 'maja pr. 1. se je Valentin Toplak, slur 82 let, za vedno poslovil od njih.
Na letošnjem občnem zboru se je poslovil tudi od čebelarjev z besedami: Slab sem, odhajam; poslednjikrat sem med vami. V tej hiši se ne bomo več videli!«	tl ; |	'
/e v mladih letih, ko je posedal na pašniku in igral na piščali, je često mislil na čebele. Prvi roj je dobil v starem drevesnem duplu pri sosedu, drugega v gabru ob vaškem pašniku, ko je bil star 13 let.
V	letih od 1895 do 1900 si je uredil vzorno čebelarstvo. Imel je 100 pan jev-dunajčanov, s katerimi je čebelaril v Dornavi pri Ptuju v Ireli čebelnjakih, k razvoju njegovega čebelarstva je veliko pripomogel čebelarski potovalni učitelj za Šta jersko Jurančič. Leta 1907. se je preselil v lepi kraj Gačnik v Slovenskih goricah. Kmalu po svojem prihodu je ustanovil Čebelarsko podružnico v Jare-liini in bil dolffo časa njen predsednik.
I	oplak pa ni bil samo vnet čebelar, ampak tudii dober lovec, im zabaven družabnik. Rad je imel vinsko kapljico ter je domov grede »preino igral na piščali. Na njegovem domu je bilo mnogo čebelarskih predavanj. Marsikateri mlajši čebelar je našel tu pobudo za uspešno čebelarjenje.
Na predvečer Toplakovega pogreba so se elani Čebelarske družine v Jare-■nini zbrali na žalni seji in položili na njegovo krslo venec, spleten iz niedo-vitih rož.	P, Močnik,
MALI KRUHEK
Predlog za ustanovitev Zveze čebelarskih društev in zadrug v Jugoslaviji. Večkrat po vojni «oni se že vprašal, zakaij še ni^ vznikla misel,- da bi si čebelarska' društva in zadruge ustanovile Zvezo čebelarskih društev in zadrug Jugoslavije. Domneval sem, da je vzrok temu v marsičem .sporni 11 na "bivši »Savez pčelarskih društava i zadruga Jugoslavije« ali pa, da je še prezgodaj misliti na kaj takega..
Danes pa se mi zdi, da ti vzroki ne morejo držati, da je bolj kot kdajkoli potrebno misliti na tako organizacijo. Potrebe in dolžnosti jo kličejo v življenje. Ali bi ne bilo prav, da se čebelarski zastopniki vseh repiiblik Jugoslawe čimprej nekje snidejo in pogovore o tem. Kraja in časa ne morem sam določiti, treba bi se bilo o tem'pogovoriti. Po mojem mnenju bi se naj to zgodilo letos pozimi. Vsaj od nas Slovencev bi no imel nihče nič proti, ako bi bil tak sestanek v Ljubljani. Nasprotno! Še veseli bi bili. Kakšna je vaša sodba o torn, tovariši čebelarji iz drugih republik? Oglasite se!
Kaj dela komisija, ki jo bila ustanovljena zato, da ugotavlja kakovost izdelkov naših čebelarskih delavnic in predlaga izboljšave našega čebelarskega orodja? Tako se vprašuje marsikdo, ko gleda izdelavo AŽ-pamjev. Saj ne rečem, da ti panji niso i^lelani po predpisani meri, toda kako so izdelani in iz kakšnega lesa! Pa še nekaj! Po spremembah in »izboljšavah«, ki jih vidiš na vsaki pošiljki panjev, bi sodil, da je (komisi3a strašno delavna — člani pa ti povedo, da ni komisija vzrok temu, da ne moreš kupiti v Čebelar-ni dvakrat panja, ki bi bil popolnoma enak prejšnjemu. Zakaj torej take spremembe in kdo odloča o njih?
Ko sem videl, da je otežkočeno delo v panjih, ki niso enaki, sem namreč sklenil nabaviti si nove v Čebelami-Ker pa človek nima naenkrat toliko denarja, sem to napravil postopoma. Danes pa je v majem čebelnjaku prav taka zmeda kot prej. Tu najdete panje z amerikanskimi zreli in brez njih, panje z gradilnimi satniki in brez njih, panje z ventilacijo in brez nje itd. Ku-
pil pa sem vse panje v treh mesecih. Ali jo tu kak red ali ga ni? '
Če zaide čebela v sluhovod. Odkar čebolarim, se mi je že marsikaj pripetilo, največ pa med prevažanjem čebel na pašo in s paše. Toda kaj takega kot lotos še nisem doživel. Pri navadnem pregledovanju mi je kar naenkrat začelo v ušesih močno brneti. Tako jo brnelo, da jo bilo vsako nadaljevanje / delom nemogočo. V naglici som skušal čebelo, ki jo zašla v sluhovod, s primernim predmetom izbezati, pa se ni dalo. Zato stopim h gospodinji, pri kateri som imel čebele, in jo prosim, da mi vlije v uho olje. Takoj ko je prišlo ne-kaij kapljic olja v sluhovod, je brnenje prenehalo. Da ne bi čebela v sluhovodu trohnela, sem šel drugi dan k zdrav-nku, ki mi je izpral sluhovod. Tako je prišla tudi nesrečna čebela na dan.
Premišljeval sem, kako je bilo mogoče, da se mi je to zgodilo. V šali som prej večkrat zatrjeval, da se more kaj takega pripetiti le čebelarju, ki ima posebno smolo, a šo temu samo v petek. Razen tega bi moral biti april in šo 13. dan povrhu.	B.	D.
Naglica ni nikjer dobra, kar volja posebno za čebelarje. Pri vseh svojih opravilih v čebelnjaku se ravnajmo po znanem latinskem pregovoru, ki pravi: »Karkoli delaš, delaj premišljeno in glej na konec!« Trdimo, da je 80 odstotkov naših neuspehov pri čebelah kriva naglica in nepotrpežljivost. Tako no morenno krotiti svoje radovednosti, če so čebelo sprejele dodano matico, če že zalega in koliko je žo zalegla. Premagajmo svojo radovednost in se prepričajmo o tem šele po 10 dneh. No hitimo, ko pripravljamo plemenilniko in no dodajajmo matice, dokler ne vlada v njih pravo razpoloženje. Pomnimo, da čebele ne poznajo in se niso še nalezle tiste naglice, s katero nas je okužil današnji čas.
Narava uničuje škodljivce. Vemo, da živi na zemlji mnogo neznatnih živalic, ki d el a.jo veliko škodo na sadnem drevju in drugih rastlinah. Te škodljivce uničujemo z raznimi umetnimi sredstvi, ki nam morda po drugi stra-
“V
ui sikodujepo. Pri zatiranju teh škodljivcev največkrat pozabljamo ali nočemo vedeti, da je narava naša najboljša zaveznica v borbi proti njim. To so predvsem naše ptice. Čo vemo, da uniči en sam siničji par s svojim naraščajem v enem letu do 75 kg' raznega mrčesa, nam mora biti jasno, kako koristne so ptice. Zato jo naSa dolžnost, da jili ne preganjamo, pač pa skrbimo zanje zlasti pozimi s tem, da jim nudimo primerno hrano in jih tako obvarujemo pogina.
Konserviranje obnožinskih satov. Ko
praznimo jeseni medišča in iztočimo po ugodni jesenski paši sate, opazimo, da so nekateri sati se polni obnožine. Kor ima obnožina neprecenljivo vrednost za dober spomladanski razvoj čebeljih družin, moramo skrbeti, da jo ohranimo in obvarujemo pred okvaram i. Nekateri čebelarji vzamejo sladkorno moko in potrosijo z njo obnožino v satih. Drugi zopet raztope nekaj medu v vodi in s to raztopino poškrope tako sate. Jaz tega ne delam, ampaJk. vrnem iztočene sate čebelam, da poližejo med in popravijo poškodovane celice. Ko nastopi mrzlo jesensko vreme in poberem sate iz medišč, opazim, da so čebele samo pokrile obnožino s tanko plastjo medu. Zaradi še večje sigurnosti jih zložim drugega vrh drugega in stisnem, da so kakor zlepljeni. Ker ne moro zrak do obnožine, ostane v satih nepokvarjena do spomladi.
Nosemavost in pršieavost. Univ. docent dr. phil. in med. K. H. Zobl in kand. phil. Prökschl, oba na univerzi v Innsbrucku, sta statistično ugotovila, da se pršičavipst in nosemavost po jakosti nastopanja menjavata. So leta, v katerih se pojavlja izrecno le pršičavost, so pa tudi leta^ko nastopa samo nosemavost. Ob deževnih letih in večji vlagi prevladuje pršičavost in jo nosemavosti le malo. Ta trditev se no ujema popolnoma z izkustvi čebelarjev.
Med podaljšuje življenje. Utrjeno jo mnenje, da čebelarji dolgo žive. To nam dokazuje vsakdanje življenje. Kdo ni poznal stare kraške korenino Sajovica, pred kratkim umrlega Logondra, po vsej Dolenjski znanega čebelarja Rozmana, dalje Virijenta in še mnogo drugih, ki so dočakali starost nad 90 let, dalje Dzierzona, Zandra, Roota,
francoskega čebelarja Baldenspergerja in pred kratkim umrlega irskega pesnika in čebelarja Bernarda Shawa, ki so prav tako živeli nad 9(1 let. lil kaj pravi ruska akademija znanosti? Ta je pri 130 stoletnikih ugotovila, da je bilo mecl njimi 80 odstotkov čebelarjev. Zakaj dočakajo vsi čebelarji tako visoko starost? Prav gotovo zaradi tega, kor zmerno žive, se mnogo gibljejo v prosti naravi, zlasti pa, ker redno uživajo med, ki je — rekli bi — eliksir življenja, sredstvo, ki pričara dolgo življenje. Zato bi morali zdravniki zdravim in bol-nmi ljudem priporočati uživanje medu. Saj vemo, da potrebuje naše lelo za rast in obstoj predvsem maščobe, beljakovine in ogljikove hidrate v zvezi z mineralnimi solmi, fermenti in vitamini. In vse te snovi najdemo v medu. Če hočeš torej ostati zdrav in krepak ter dočakati visoko starost, uživaj redno vsak dan med!
Čebele pod snežnim plazom. V švicarskem čebelarskem listu poroča G. Frigg, da se je sprožil po 134 letih v noči od 20. na 21. januar 1951 blizu vasi Sent velik snožni plaz. Odnesel in zasul je tudi dva čebelnjaka s 16 panji. Ko so čez 4 dni začeli plaz odstranjevati. so izkopali globoko izpod snega panj s še živimi čebelami. Čebeljo družino so prestavili v suh panj in jo v njem prenesli v klet. Ko se ije začel tajati sneg, so 23. marca 1951 opazili še drug panj z živimi čebelami. Ker je bil hudo poškodovan, so tudi to družino prestavili, ter nadomestili potrgano satje z novim.6Ko je nastopilo toplo vreme, so prinesli iz kleti še oni panj. ki so ga tja postavili po izkopu. Čebele so začelo iz obeh panjev živahno iz-letavati in se normalno trebiti. Ostale so zdrave in so se’dobro' počutile.
V	čebelarski literaturi so vedno poudarja, da lahko dobe čebele spomladi grižo, če jih pozimi vznemirjamo. Kljub temu, da je plaz vlekel oba panja kakih 80 metrov daleč in da je bila ena čebelja družina 150 dni zasuta, sta ostali zdravi in sta so normalno razvijali.
Razbitine drugega čebelnjaka, ki ga je odnesel plaz in v katerem so bili panji 4 do 5 m globoko pod snegom, so se pokazale izpod snega šele 14. maja 1951. Družine so preložili v suhe panje in jih postavili na določeno mesto. Zaradi toplega vremena so začele čebele kmalu izletavati in «e trebiti. O kaki
riži ul bilo sledu. Družino so ob iz-opu obsedale tri sate, matica pa je začela že zalegati. Značilno je pri vsem dejstvo, da so -bile čebele pod snegom 114 dni, sproletele pa se niso od 25. oktobra 195U do 14. maja 1951, to je okrog’ 200 dni ali skoro 7 mescev. Zanimivo bi bilo vedeti, na kakšnem modu so prezimovalo in kako velika je bila uji-liova zimska zaloga.
Kožni izpuščaji zaradi zadelovine.
Ko jo nastopila vročina, so so mi lani in lotos naredile na čelu, po lahteh in doloma po prsih majhno rdočo lise, ki so se kmalu spremenilo v majhno rdočo mozolje. Kor bi rad zvedel, odkod ta nevšečnost, sem šel k zdravniku za kožno bolezni. Domneval jo, da jo nastal izpuščaj zaradi nepravilne prebave, lahko pa tudi po infekciji. Vprašal mo je, kaj som in s čim so ukvarjam. Po: vedal som mu, da som čebelar. Takoj jo potegnil iz miznega predala list in mi prebral odstavek, v katerem jo rečeno, da je lahko vzrok taki bolezni tudi zadelovina (propolis).
O enaki bolezni piše Arthur Widmer v »Schweizerische Bionenzeitung«. Bajo je izšlo v tem listu žo več i>oročil o tej bolezni. Dobijo jo čebelarji z občutljivo kožo. Preiskave o njenem nastanku so bilo negativno. Kakor pa sodi, mora biti v zadelovini neka snov, ki jo^ povzroča. Podobne posledice so pokažejo, če prijemljemo primule ali koprive. Pisec omenja, da so pojavi pri čebelarjih ta bolezen v poletnem času, preneha pa jeseni. Pri čebelarskih opravilih prijemljejo okenca, deščice, matično rešetko, sate itd., ki so prevlečeni z zadelo vino. Z zadelovino si pomažejo roko in s takimi rokami si brišejo potem čelo, popravljajo laso ali se nehote dotikajo s prsti ostalih delov telesa. Koža se okuži in tako nastanejo izpuščaji. Prav bi bilo, da bi znanstveniki ugo; tovili nastanek bolezni in prip9ročili kako uspešno zdravilo proti nijej. Priporoča se, naj si čebelarji večkrat umijejo roke s pralnim lugom. Jaz .si jih razkužim z lizolom, pazim pa, da se no prijemljem med delom v čebelnjaku po obrazu in drugod po telesu.
Čebele z daljšimi rilčki. Večkrat smo že brali, da hočejo vzrediti čebele z daljšimi rilčki. Tako čebelo naj bi srkale medečino tud iz globljih cvetnih čašic n, pr. iz cvetov črno detelje. Čebelar Janez Baier trdi, da je ve« trud
v tej smeri nepotrobon. Ugotovil jo t natančnim opazovanjem, da čebelo, ko so nabiralo medečino na črni detelji, niso vtikalo rilčkov v pregloboke evot-no čase, pač pa so posrkale medečino kar zunaj na spodnjem delu cvetno čaše. To som opazoval tudi sam.
Dve matici v eni družini. Letos 20. junija sem ju v panju št. 4 prvikrat opazil. Ena je rojova, druga prelezena. Ko sem 1. oktobra ta panj zadnjikrat pregledoval, sem videl že obe in colo obe na istem satu. Do danes nisem našel še nobene mrtve pred panjem. Kor me zanima, če bosta ostali do spomladi skupaj, sem ju nalašč pustil pri miru, čeprav je ena na nepojasnjen način izgubila krilo in je sedaj brez njega.	F.
Uvaževanja vredno zdravljenje.
Francoski čebelar Ernest Lanthal jo zdravil s čebeljim pikom kožnega raka, kožno jetiko (lupus), gobavost, revmatizem, lišaje in oteklino.
Sredstvo proti ropanju. Napravi medeno raztopino in jo postavi v pital-nikih pred žrela ropanih panjev. Kakor hitro so nabere v pitalnikih dovolj čebel, jih odnesi kakih 10 metrov proč od čebelnjaka. Naslednji dan ropanje preneha.
Vsega so krive čebele. Tudi tega, da jo Metka še vedno samica. Vsaj tako so jo potožila svoji prijateljici. — Prej je zmeraj sušila svoje perilo tik ob mojem vrtu, kjer jo bilo vsakomur na ogled. Gotovo bi se našel prej ali 3lej fant, ki bi se zanimal za dekleta s tako leno balo. Tudi spomladi, ko jo bil prvi izlet, je Metka sušila perilo na dotič-nemi mestu, a ker imajo čebelo navado sedati na belo podlago, so sedlo na njeno perilo in ga mimogrede malo ponesnažile. No, in kakor bi storil vsak pameten človek, prav tako jo storila Metka. Umaknila se je na drugi konec vrta za hišo, samo da bi imela mir pred mojimi nesramnimi čebelami. S tein pa je odpadla^ možnost, da bi s perilom privabila ženina. — Škoda, da sem oženjen. Če ne bi bil, bi lahko ubil dve muhi na en mah. Dobil bi brhko ženico z veliko zalogo perila, čebele pa bi oprostil hude krivde. Mislim pa, da si bo Metka kljub temu lahko poiskala pomočnika, ki ji bo pomagal sušiti perilo in odganjati čebele od njega.
Virraaäan.
NAŠA ORGANIZACIJA
Ob koncu prvega leta naše nove čebelarske organizacije
Težko bi bilo posamezniku kar takole ob koncu leta delati bilanco našega dela. To 'bo lalvko opravil občni zbor Zveze čebelar sik ih društev za Slovenijo in za posamezna čebelarska društva občni zbori teli društev. Ne zdi pa šemi napak, da ob tej priliki načnem nekaj vprašanj,rki se mi zde pereča in o katerih naj bi po mogem mnenju razmišljali čebelarji-člani ter vodstva naših čebelarskih organizacij.
Če borlo občni zbori čebelarskih društev in tudi Zveze dovolj samokritični, bodo mogli in morali ugotoviti, da se v tem letu ni zgodilo še skoro nič, kar bi dokazovalo upravičenost in smotrnost, naše organizacije in zadnjo reorganizacije. Ostali smo pravzaprav tam, kjer smo bili, oziroma smo organizacijsko še na slabšem, kot smo bili. Za dokaz naj navedem le to, da danes, ko to pišem (3. decembra 395L), še ne vemo, ikoliko čebelarjev je pristopilo k posameznim (čebelarskim društvom, koliko ima naša organizacija članov, koliko čebelarska društva čebelarskih družin; zato pa tudi nie vemo, koliko je sploh na Slovenskem čebelarskih društev. Menda ne bo preveč, če povem še to, da bi lahko na prste ene roke preštcl vsa društva, ki so že včlanjena
v	Zvezi in ki wo že plačala pristopnino. Kako je pri posameznih čebelarskih društvih, ne vem, ver,^tno pa v večini primerov- ni nič bolje.
No, pa to je le organizacijska stran! Kaj pa vse drugo: čebelarska predavanja, shodi, sestanki, tečaji, čebelarska literatura, ureditev plemenilnih po-
*	staj, opazovalnih postaj, prevozov čebel v pašo, pašni kataster itd.
Ne, vseh teh vprašanj si ne upam načeti. Raje bom poskušal poiskati samo nekaj vzrokov za vse to, med njimi tudi talke, ki do neke mere opravičujejo stanje, kakršno je.
Če ]K>g'ledanw) nazaj, vse do ustanovitve prvo čebelarske organizacije na
Slovenskem, vidimo, da je današnja organizacija, t. j. ustanovitev popolnoma samostojnih čebelarskih društev po okrajih, edinstven primer v slovenski čebelarski zgodovini. Če pravim edinstven, ne bi hotel s tem izreči mnenja, da je tudi najhol j primeren, kor bodo sodbo o tem pokazale skušnje. S tako ugotovitvijo bi le rad poudaril, da je to nekaj novega in prav zato za marsikoga še nedoumljivo. Saj lahko vidimo, da se tako Zveza kakor tudi samostojna čebelarska društva v prvem letu reorganizacije še sama nišo znašla, da Zveza hodi še več ali manj po tirnicah bivšega Slovenskega čebelarskega društva, oziroma po tirnicah bivše Čebelarske zadruge za Slovenijo, »samostojna« čebelarska društva pa se
v	vseli najmanjših zadevali, ki bi jili mogla in morala reševati sama, nebogljeno obračajo nanjo. Z drugimi besedami povedano: Reorganizacija se je izvršila le formalno, drugače pa je ostalo vse pri starem, v kolikor ni še slabše, ker so prenehale nekdanjo organizacijske vezi.
To je po mojem mnenju eden izmed vzrokov, da ni delo steklo tako, kot so mislili in hoteli tisti, ki so dali pobudo za našo reorganizacijo. Premalo je namreč eno leto, da bi se bili mogli prilagoditi novemu načinu dela.
Če že v samih vodstvih opažamo vso to negotovost pri iskanju nove poti, potem najdemo toliko laže vzroke neke nezaupljivosti do novega pri čebelarju, ki mu ta reorganizacija do danes še ni znala prikazati svojega pomena in koristi zanj. Kdorkoli pozna našo čebelarsko zgodo vi no, ve, ikoliko prepričevanja, praktičnega dokazovanja je bilo vedno potrebno, da smo uvedli v naše čebelarjenje kako koristno novost. Kdo ne pozna bojev za uveljavljenje panjev s premičnim satjem, za uvedbo enotnega A2-panja itd., kdo ne ve, s kakšnimi težavami se je borila
pri tias naša prva čebelarska organizacija1?
Take in podobne težavi' nastopajo tudi danes. Poleg teh pa so še druge.
Živimo v času, ki je prinesel s »seboj bistvene družbeno in s tem gospodarske in politične spremembe. Ce pa pogledamo samo dobo od druge svetovne vojne do danes, zopet vidimo, da prihajamo prav v zadnjem času v našem gospodarstvu do novih ukrepov, ki bodo odločilno vplivali tudi na take društveno organizacije, kot je čebelarska Razumljivo je torej, da vse to postavlja pred nas nova vprašanja in zahteva njih rešitev. Kako jih bodo rešila naša čebelarska vodstva in kako jih približala članstvu, to je tisto, od česar je odvisen uspeh ali neuspeh naše organizacije.
Veliko opustošenje našega čebelarstva med vojno in pomanjkanje čebelarskih potrebščin po vojni jo čebelarje nujno prisililo, da so'se oklenili naše čebelarske organizacije. Čim več jim je dajala, toliko bolj so jo čutili za svojo. Da jo temu res tako, kaže skoro HOCK) članov, ki jih je imela po vojni Čebelarska zadruga.
D an es _ pa je drugačen čas. Čebelarstvo si je do neke mere opomoglo, potrebe članstva po čebelarskih potrebščinah niso več tako velike in tudi ne izkjučni monopol naše čebelarske trgovine. Tisto torej, kar je predvsem vezalo čebelarje na organizacijo, jo začelo kopneti. Preden pridobiš člana za organizacijo, mu moraš odgovoriti na vprašanje, kakšno koristi bo imel od igo, kakšne pravice jn dolžnosti.
Tako smo prišli do jedra vsej stvari, do vprašanja, ali ne šepa -čebelarska organizacija prav zato, ker ni odgovorila prav na to vprašanje z dejstvi. In ■v resnici ni odgovorila.
V	dokaz temu'bi na splošno omonil le delo naše Zvezo čebelarskih društev. Kakor sem že rekel, so njeno delo prav nič ne razlikuje niti v celoti niti v odnosu do samostojnih čebelarskih društev od dela prejšnje čebelarske organizacije. Nasprotno še bolj se je zožilo in, ker ima manj stika s posameznimi člani, še bolj zbirokratiziralo. Lahko bi rekel, da se je omejilo, če no popolnoma, pa vsaj povečini na golo skrb za uspešno trgovino in delavnice za čebelarsko orodje, kakor da bi bil to prvi in zadnji cilj vodstva naše čebe-
larske organizacije. Nikakor ne mislimo s tein podcenjevati dela, ki so ga opravile na novo ustanovljeno delavnice ix) vojni za zvišanje proizvodnje prepotrebnih panjev in čebelarskega orodja, za njegovo prajktičnost in enotnost (kvaliteta je žal dostikrat slaba). Naša trgovina, kakor žo rečeno, nam 110 bi smela biti glavni in edini cilj, marveč le sredstvo, s katerim pridemo do denarja, ki jo potreben za dosego drugih ciljev: za dvig in pospeševanje našega čebelarstva in odstranjevanje ovir, ki so napoti do tega smotra. Te cilje pa zaslodujeino zato, da bi dvignili neposredno produkcijo čebeljih produktov, to jo medu in voska in posredno druge panoge kmetijstva, katerili uspeh je odvisen od čebelarstva (opraševanje rastlin, semeno-gojstvo). Samo tega in takega namena naše čebelarske trgovine pa se ni doslej dovolj zavedalo vodstvo Zveze in nič čudnega ni, če so tudi naši člani in drugi nanjo tako gledali. Ob zapostavljanju osnovnih ciljev, ki sem jih žo nakazal, jo razumljivo, da so člani kakor drugi upravičeno spraševali, zakaj delamo s takim in takim dobičkom, zakaj ne znižujemo cen» kot to delajo navadne trgovine.
Druga stvar, ki jo v zvezi z našo čebelarsko trgovino, je pa ta:	Ob	po-
manjkanju medu, ki jo bilo zaradi slabih letin po vojni splošno, smo vedno govorili, da so člani moralno zavezani prodati med naši trgovini, čeprav ga plačuje niže, kot ga čebelar lahko sam proda. Prav je taiko, samo čebelar bi moral vedeti, odkod izvira ta njegova »moralna« dolžnost Po mojem mnenju so nanjo lahko sklicujemo le tedaj, kadar smo članu tudi nekaj nudili za to. Doslej pa je bilo tako, da ni imel član nobenih prednosti pred nečlani, da je kupoval čebelarske potrebščino po isti ceni kot drugi, da jih je dobil tedaj kot vsi drugi. Le kako naj bi potem, če ni bil ne vem kako »zgrajen«, čutil »moralno« dolžnost, da daje svoje produkte ceneje kot drugi? Zveza bo morala ta svoj odnos do elanov vsekakor popraviti. Seveda pa bo to vso premalo.
Pomagati bo morala utrditi pri članih organizacijsko zavest, organizirati razne tečaje, predavanja, pospešiti izdajo nove čebelarsko knjige, redno izdajati svoje glasilo, prikazati društvom njih naloge itd. itd.
Vse to iu še drugo so vprašanja, ki zahtevajo nujne obravnave, vse to je tisto, kar bo kri našo nove čebelarske organizacije, kar bo v članstvu zbudilo zaupanje vanjo, ker mu bo dalo od; govor na vprašanje: Kakšne koristi
Adolf' Arko —
Malo je čebelarjev v Sloveniji, ki bi bili tako tesno povezani v poslednjih GO letih z napredkom slovenskega čebelarstva, kakor je naš jubilant tovariš Arko. Zato si staje naš list v dolžnost, da mu posveti ob njegovi sedemdesetletnici nekaj vrstic.
Tovariš Arko se jo rodil 14. septembra 1881. v Ljubljani. Po dovršeni nižji gimnaziji so je nameraval posvetiti trgovskemu poklicu. Zato so je vpisal na nekdaj dobro jjnano Mahrovo trgovsko šolo. Ko jo jo dovršil, je svojo namero opustil in odšel k vojakom. Po odslužit-
vi	roka je napravil oficirski izpit in ostal v aktivni vojaški službi do leta
1912.	Tedaj jo prestopil v rezervo in postal upravni uradnik v moški kaznilnici v Gradiški ob Soči.
Ker je imela kaznilnica lepo urejeno čebelarstvo s 60 panji dunajsko mere, so je začel tudi on zanimati za to gospodarsko panogo. Pomagal je pri raz-
imarn od čebelarske organizacije, kak šne dolžnosti in kakšne pravice?
Vse to bo tisto, kar bo utrdilo našo čebelarsko organizacijo tudi med ljudstvom, obenem pa ji dalo upravičenost do obstoja.	S.	M.
sedemdesetletnik
nih čebelarskih opravilih in se tako počasi uvajal v skrivnosti čebeljega življenja in čebeljarjenja.
Po končani prvi svetovni vojni je prevzel vodstvo ljubljanske jetnisnice, kjer je ostal do svoje upokojitve, Začel je čebelariti v A2-panjih. Najprej s^ je zgradil lep čebelnjak ob cesti v Rožno dolino, nato pa vzoren čebelnjaJk za 45 AZ-panjev v Iški vasi. Toda ni se ga veselil dolgo. 17. julija 1942 so mu ga požgali italijapski vojaki. Ker je prav tedaj medila hoja in so bili panji polni medu, ije bil tov. Arko občutno oškodovan. Nesreča pa ga ni odvrnila od začrtane poti. Takoj naslednjeloto je začel polagoma obnavljati svoje čebelarstvo.
Ko je začel tov. Arko leta 1919 čebelariti, je takoj pristopil k Slovenske; mu čebelarskemu društvu. Ljubljanski čebelarji so kaj kmalu spoznali njegovo delavnost in sposobnost. Zato so ga izvolili za predsednika Čebelarske po; družnice za Ljubljano ^in okolico. V tem svojstvu je ostal več let. Kot predsednik jo mnogo pripomogel, da je postavila podružnica v Podkraju pod Krimom vzoren čebelnjak za 270 A2-nanjev in še za večje število polovičar-jev.
Uspešno delovanje tov. Arka ni ostalo neopaženo pri Osrednjem odboru Slovenskega čebelarskega društva. Kot trgovskemu strokovnjaku mu je odbor poveril vodstvo društvenga bla; govnega oddelka. Tov. Arko se jo tej nalogi posvetil z vso vnemo. Zavedal se je, da bo moglo naše čebelarstvo na predovati lo tedaj, če bo imelo dobro gospodarsko osnovo. Kor se je oddelek potikal po privatnih stanovanjih, so ni mogel uspešno razvijati. Zato mu je najprej poiskal lokal v Vošnjakovi ulici. Kmalu pa jo postal prostor pretesen in ni več zadoščal naglo razvijajoči se trgovini. Tov. Arko si jo prizadeval najti primernejše in večje pro-
store. Našel jih je v Pražakovi ulici. »Društvena čebelama« je bila kmalu prenapolnjena s panji in z vsem čebelarskim orodjem. Zlasti se je lepo razvijala trgovina z medom. Po statistiki mestnega trošarinskega urada je prodala čebelama nad dve getini vsega v Ljubljano uvoženega medu.
Ob 200 letnici rojstva našega velikega čebelarskega učitelja Antona Janše je odbor Čebelarskega društva kupil pritlično stavbo ob Tyrševi cesti in jo preuredil v »Janšev dom«. Po adaptaciji se jo semkaj preselil tudi blagovni oddelek. Tovariš Arko je sodeloval pri nakupu in pri vseh pogodbah ter jo z veliko odločnostjo zastopal društvene koristi. A ne samo to! Priskočil je društvu na pomoč z znatnim posojilom in fako omogočil nakup stavbe. Poleg tega je tudi jamčil za najeto posojilo pri Mestni hranilnici ljubljanski.
Naš društveni dom je sicer skromen, vendar je ponos slovenskih čebelarjev.
Tovariš Arko »e je po nalogu odbora z vso vnemo trudil, da je uredil prostore za trgovino in ostale lokale, kjer se je moglo nemoteno vršiti vse društveno poslovanje.
Kako vestno je ATodil naš jubilant blagovni oddelek nad 15 let, nam pričajo skrbno sestavljeni letni računski zaključki. Iz rujih jo jasno razvidno, kako velik vpliv je imel in še ima blagovni oddelek na razvoj slovenskega čebelarstva.
Tovariš Arko je bil vodja blagovnega oddelka vse do leta 1945, ko so jo društvo preosnovalo v zadrugo. Kljub svoji starosti pa šo danes živo sodeluje kot odbornik in glavni blagajnik novo ustanovljene Zveze čebelarskih društev.
Tovarišu Arku izrekata odbor in uredništvo k njegovi sedemdesetletnici najiskrenejše čestitko z želijo, da bi še mnogo let nesebično deloval za napredek slovenskega čebelarstva.
Likvidacijski občni zbor Čebelarske zadruge za Slovenijo
Občni zbor je bil 27. maja 1951 v dvorani »Doma sindikatov« na Miklošiče-
vi	cesti v Ljubljani. Navzočih je bilo 7 članov upravnega odbora, 2 člana nadzornega odbora in 93 delegatov Čebelarskih podružnic. Neopravičeno od soton ni bil nihče. Predsednik zadruge tov. Franc Cvetko je pozdravil na-vzočne ter ugotovil, da je hil občni zbor pravilno sklican in da je sklepčen. Nato je prečital poročilo o dolu upravnega odbora. Iz njegovega poročila na kratko posnemamo:
Na občnem zboru dne 20. junija 1948 je bilo sklenjeno, da so bo Čebelarska zadruga preosnovala. Zato je splošno organizacijsko delo popustilo in se ometjilo le na področja posameznih odsekov.
Odsek za plemenijne postaje in vzrejo matic jo hil lani reorganiziran in izpopolnjen. Obratovalo je od 20 ustanovljenih 15 plomenilnili postaj, ria katerih se je v zadnjem letu opražilo okrog 4600 matic. Odsek je nameraval ustanoviti dve novi postaji. Prenehala je delovati postaja v Dol. Lendavi, ker ne je v njenem okolišu pojavila gnilo-
ba čebelje zalege. Ako bi obratovalo vse plemenilno postaje, bi lahko na njih »prašili v 3 serijah do 6000 matic.
Odsek za obveščevalne postaje in sajenje medovitili rastlin ima po raznih krajih Slovenijo 36 tehtnic. Odsek je sklonil opustiti 10 obveščevalnih postaj in jih prenesti v kraje z gozdno pašo. Namerava pa ustanoviti še nekaj novih obveščevalnih postaj.
Odjsek Jje organiziral prevoz čebel na akacijevo pašo v Vojvodino in Slavonijo ter na žajbljevo pašo v Istro. Prevoza v ajdovo pašo sc je udeležilo komaj -20 odstotkov prijavljenoev, ostale pa je zadržala hoja, ki je tu in tam nekoliko medila.
Neogibno potrebno je, da se na novo uredo ajdova pasišča, urediti pa jih bo mogoče, ko bo napravljen pašni kataster. Ostale paše naj bi ostale proste, ker bi bil v nasprotnem primeru ogrožen razvoj čebelarstva.
»Slovenski čebelar« ni redno izhajal, ker je primanjkovalo papirja. Za. leto 1951. jo bila dovoljena zadostna količina pa.pirija. List izhaja sedaj v dvoj-
»ih številkah nu 48 straneh. Tisku se v nakladi 5000 izvodov. Prejemajo pa naročniki iki nimajo dolga iz prejšnjih let in pa novi naročniki. Naročnina znaša za člane 200 din, za nečlane 220 din in za zamejstvo 250 din. Člani zadruge bodo plačali samo 100 din, ostalih 100 dni bo uprava poravnala z deležem.
V	zadružni poslovalnici so člani kupovali razne (potrebščine za obnavljanje svojih čebelanstev. Vsega seveda ni bilo mogoče dobiti. V poslednjem času pa se je stanje nekoliko izboljšalo. Upati je, da bo v kratkem imela po: slovalnica več predmetov, ki so doslo.] primanjkovali. Očitki članov, češ da oskrbuje poslovalnica samo državni in zadružni sektor, niso resnični. Knjigovodstvo dokazuje, da je slo 79 odstotkov vsega blaga v privatne roke. Na drugi strani pa ne smemo zapirati oči pred dejstvom, da prevzemata v socialistični državi državni' in zadružni sektor na posameznih strokovnih področjih vodilno vlogo. Potrebno je, da se državni, zadružni in privatni sektor med seboj podpirajo in izpopolnjujejo.
Naši mizarnici na Vrhniki in v Krepljah zaposlujeta po 14 delovnih moči, obratovodjo in knjigovodkinjo. Vsaka mizarnica bi morala po planu izdelati letno do 2500 panjev. Plana nista dosegli deloma zaradi pomanjkanja surovin doloma zaradi nezadostnega električnega toka. Kljub tem nedo-statkom pa smo v 4 letih po vojni prodali panjev in drugih potrebščin več kot prej v 15 letih.
Povezava nled centralo v Ljubljani in podeželskimi edinieami je po zadnjem občnem zboru vedno bolj popuščala. Člani so iskali največkrat neposredne stike s centralo. Obračali so se nanjo s vprašanji, ki so se tikala pa-sišč, prevoza čebel na pašo, »Slovenskega čebelarja« in čebelarskih potrebščin. Najpogostejša pa so bila vprašanja o preosnovi zadruge.
Na občnem zboru izvoljeni odbor je sklenil zgraditi novo skladišče, ki je bilp zaradi naraščajočega prometa nujno potrebno.
Ker je inšpekcija pri Ministrstvu za delo ugofovila, da je stara satnišnica neprimerna in celo za zdravje delavcev škodljiva, smo zgradili novo in jo opremili z novimi stroji. Za nakup teh strojev je dovolilo Ministrstvo za fi-
nance v Beogradu 1.06!) dolarjev deviz.
Zavarovanje čebel je dobilo novo in široko demokratično osnovo, v kateri so zajeti vsi primeri nezgod kakor tudi razile čebelje bolezni. O zavarovanju je pisal naš list že večkrat in ga priporočal čebelarjem.
Da se ne bi razširila kuga čebeljo zalege, je zadruga v sporazumu z Državnim zavarovalnim zavodom (DOZ) organizirala pregled čebelnjakov. Pregledovalci so ugotovili, da vladata po nekaterih čebelnjakih strašen nered in nesnaga, ki sta večkrat edini vzrok raznih čebeljih bolezni. Stroške za te preglede je kril DOZ. Znašali so okrog 100000 Din. Tako vrača zavarovalnica del dobička, ki ga je prejela od zavarovancev.
Tov. Cvetko je v svojem poročilu omenil, da bo treba skupno z Glavno upravo za kmetijstvo LRS izdelati osnutek uredbe za pospeševanje čebelarstva, ki mora imeti posebno določilo, kako se mora in kdo sme čebelariti. Pri osnutku uredbe naj bi sodelovala vsa čebelarska društva in vsi starejši praktični čebelarji. Končno je želel novo ustanovljeni Zvezi čebelarskih društev in njenemu odboru veliko uspeha pri delu za pospeševanje in razvoj slovenskega čebelarstva.
O blagajniškem stanju zadruge je
poročal tov. Ar'k o. Poročilo navaja imovinsko stanje Čebelarsko zadruge za leta 1948, 1949 in 1950 po stanju dne H!, decembra vsakega leta.
Aktiva so znašala:
Leta 1948 .... din 5,858.068,71 Leta 1949 . . . . din 6,543.423,68 Leta 1950 .... din 7,046.355,48
Pasiva se ujemajo z .aktivi, če odštejemo čisti dobiček, ki je znašal Leta 1948 .... din 49.420,93 Leta 1949 .... din 446.678,66 Leta 195Ü .... din 684.664,75
Isti dobiček se pokaže, če primerjamo dohodke in stroške. Znašali so:
Leta 1948	1949	1950
Dohodki din |779.679,58	842 663,35 905.358,42	
Stroški din 730.249,65	395.984,69	220.693,67
Dobiček din | 49 420.93	446.678,66]684.664,75	
Tovariš Arko je pripomnil, du so vsi ti podatki v skladu z letnimi računskimi zaključki.
Za nadzorni odbor je poročal tovariš K o b a 1. Poudaril je, da se je nadzorni odbor redno udeleževal sej upravnega odbora. Imel je natančen vpogled v knjigovodstvo in računsko, poslovanje zadruge. Gospodarsko poslovanje je bilo brezhibno. Poslovanje je nadzirala tudi nadrejena finančna oblast, ki je našla vse v najlepšem redu. Zato je tov. Kobal predlagal, da občni zbor odobri predložene računske zaključke in da da upravnemu odboru razrešnico.
Tovariš Bukovec 'je dal predlog tov. Kobala na glasovanje. Razrešnico je zlbor soglasno odobril.
Pri nadaljnji točki dnevnega reda je tov. Cvetko omenil, <la smo že na zadnjem občnem zboru razpravljali o likvidaciji Čebelarske zadruge. Likvidacija pa se ni izvršila, ker_ si nismo bili še na jasnem, kakšno obliko naj bi imela nova čebelarska organizacija. Z ustanovitvijo Zveze čebelarskih društev za Slovenijo se je to vprašanje razčistilo. Zato je potrebno, da sprejmemo sklep o likvidaciji Čebelarske zadruge in doloeiniq. komu ijaj pripade njeno premoženje. Tov. Cvetko je predlagal, da izvolimo likvidatorje, ki bodo poskrbeli za izbris Čebelarske zadruge iz zadružnega registra-in za prenos vsega aktivnega in pasivnega premoženja na novo ustanovljeno Zvezo čebelarskih društev' za Slovenijo v Ljubljani.
Tov. Cmer iz Celja je predlagal, da’ bi se preneslo premoženje na Čebelarska društva, v kolikor ga Zveza sama ne bo potrebovala.
Tov. Bukovec ie bil proti predlogu predgovornika. Rekel je: »Če začnemo premoženje deliti, bo dobilo vsako društvo prav majhen del, s katerim si ne bo moglo nmoiro pomatrati. Premoženje naj nedotaknjeno preide na. Zvezo, da bo lahko z njim izpopolnjevala prevzete naloge.«
Tov. Cvetko je poudaril, da bo treba vse naše obrate modernizirati, za kar denar, ki naij bi ga prejela Zveza od Zadruge, nikakor ne bo zadoščal.
Tov. Krmelj se je strinjal z izvajanji tov. Cvetka. Zveza bo morala zgraditi nove moderne objekte. Iskala bo pri čebelarskih društvih in pri članstvu kredite v raznih oblikah, če bo hotala
pospeševati čebelarstvo tako. kot to zahteva naša bodočnost.
Tov. Resman iz Radovljice je prosil pojasnila, čigav je inventar, ki ga imajo društva in plemenilne postaje. Želel je vedeti, če so vse terjatve likvidne. Bil ije proti delitvi premoženja. Članstvo bo novo Zvezo podprlo, če bo pokazala, da je tega vredna.
Tov. Jelnikar je odgovoril, da so /se terjatve likvidne. Dolg na naročnini bo skušala uprava izterjati. Deloma ga bo krila iz plačanih deležev. Inventar posameznih čebelarskih društev in ple-menilnih postaj je vnesen v računski zaključek in vpisan v seznamih. Zato je last Zadruge in preide na Zvezo. Last društva je le tisto orodje, ki so si ga kupile bivše podružnice iz svojih sredstev. ’
Tov. Mandelj je predlagal, naj se deleži izplačaljo zadružnikom, dolg pa izterja od dolžnikov.
Tov. Hrovatin iz Maribora in tov. Arko sta zagovarjala mnenje, da se deleži porabijo za kritje naročnine.
Razprava o delitvi premoženja in izplačilu deležev se je prav živahno nadaljevala. V diskusijo je poseglo še več zadružnikov.
Po končani 'razpravi je dal tov. Bukovec na glasovanje tele predloge:
1. Čebelarsika zadruga za Slovenijo v Ljubljani naj se likvidira. Vse njeno aktivno in pasivno premoženje preide v last novo ustanovljene Zveze čebelar-skili društev za Slovenijo v Ljubljani.
2. Plačane deleže bo porabila Zveza kot predplačilo naročnine »Slov. čebelarje za 1. 1952. Nečlanom in tistim, ki
ne žele lista prejemati,	bo	deleže izpla-	«
čala v gotovini. Deleže	bo	vrnila tudi
tistim, ki so naročnino	zn	leto 1951 že
poravnali.
3. Zaostalo naročnino naj izterjajo od dolžnikov Čebelarska društva po spiskih. ki jih bodo dobila od uprave Slo-venskega čebelarja.	^
Vsi trije predlogi so bili soglasno sprojeti.
Za likvidatorje so bili izvoljeni tovariši: Ivo Majcen, Stane Mihelič. Vlado Rojec. Prane Cvetko. Maks Ježek in Viktor Cedilnik. Za zadrugo v likvidaciji bodo nodnisovali tovariši: Cvetko, Majcen, Mihelič in Cedilnik.
Ker se ni nihče več oglasil k besedi, je tovariš Bukovec zaključil občni zibor.	J.	K.
Dopisi
ČEBELARSKO DRUŠTVO V LJUBLJANI V PRVEM POSLOVNEM LETU
Društveno področje Jo mesto Ljubljana in okraj Ljubljana okolica, iz-vzernši območje KLO Litija, Kresnice, Velika Štanga, Šmartno pri Litiji, Jablanica, Tirna, Sava, Hotič, Vače in Polšnik.
Društvo je zaživelo 4. marca 1951, ko je bil na ustanovnem občnem zboru izvoljen prvi upravni odbor. Ta jo_ sestavljen takole: predsednik Jelnikar Anton, podpredsednik Škof Franc, tajnik Žitnik Jože. blagajnik Kovič Janko. gospodar Mažgon Jože, odborniki: Alič Alojzij, Boljar Matilja, Cedilnik Viktor, Grom Ignacij. Javornik Ferdinand in Kopitar Ciril. Namesto Kopitarja Cirila, ki je med letom odstopil, je bil kooptiran v odbor Farazin Franc, po njegovem odhodu v novi službeni kraj pa Rižnar Simon. V nadzornem odlboru so tovariši Arko Adolf, Nered Franc. Rome France, Senegačnik Edo in Stanonik Janez.
Na prvi seji 5. marca je odbor odločil. da naj zbirajo člane ter pobirajo vpisnino in članarino funkcionarji dotedanjih čebelarskih družin. Na 2. od-borovi seiji 19. marca je tem pooblaščencem tajnik predložil nov pravilnik o organizaciji in poslovanju čebelarskih družin, ki je bil z nekaterimi nebistvenimi spremembami sprejet v celoti in objavljen v 3:—4. številki Slovenskega čebelarja. Prejeli so v začetku aprila tudi tiskovino za vpis- priglašenih članov in poleg pravilnika še v posebni okrožnici podrobna navodila.
Po vsem tem 'bi bilo pričakovati, da bo čez mesec dni organizacija društva in družin končana. Toda to se ni zgodilo. Nekaj zaradi brezbrižnosti nekaterih funkcionarjev, nekaj pa zaradi dingih motenj. Na Viču si je n. pr. neki čebelar domislil, da bi najlaže prišel do inozemskih čebelarskih revij, če bi tamkaj ustanovili svoje društvo. Viški čebelarji, ki imajo za seboj večletno čebelarsko tradicijo, pa se niso dali begati. Navsezadnje so se le zbrali v čebelarski družini, ki bo močna opora društvu. Drugače pa je bilo v
Polju! Tann so nasedli zgrešeni prizadevnosti neuravnovešenega čebelarja ter ustanovili samostojno društvo. Izvolili so upravni odbor, potem pa — vse tiho je 'bilo. — Končno so le spoznali svojo napako in poslali jeseni upravnemu odboru našega društva prijavo za pristop. — In Ljubljana — zaspana? Vsakdo bi mislil, da bodo ljubljanski čebelarji prvi vpisani v društveni imenik, a imajo njihove članske izkaznice že bolj zadnje zajporedne številke. Pri njih pa menda ni toliko kriva organizacijska zaspanost, kolikor prezaposlenost na lovu za pasišči.
Med prvimi, ki so se včlanili v društvo, so bili čebelarji iz Besnice in sosednjih krajev, četudi prej niso bili organizirani v čebelarski družini. Hitro so se odzvali tudi čebelarji v Borovnici, v Tacnu, na Barju, v Polhovem Gradcu, na Vrhniki in pod Krimom. Zgledno organizacijo so izvedli v Dolu pri Ljubljani, v Dobrovi pa mod čebelarji najbrž ni človeka, ki bi znal izpolniti prejetih tiskovin. Saj ni verjetno, da bi ne hoteli več biti člani čebelarske organizacije. Čebelarji v Škofljici in Lavrci bi baje že zdavnaj nri: stopili k društvu, a, ne morejo dobiti kandidatov za družinski svet. Poglavje zase je Logatec, kjer so .po vseh pravilih razpustili družino ukinjene podružnice in izvolili družinski svet v 'smislu novih pravil, pozabili pa prijaviti unravnemu odboru društva priglašene člane in nora vrtat i članarino. Ker tega niso storili, še do danes niso člani društva in je njihova družina ilegalna. Zaradi takih križev in težav se ureditev društva vleče skozi vse leto.
V	prvih devetih mescih mladega društva so bile ustanovljene tele čebelarske družine:
članov panjev
1. Barje	23	144
2. Besnica	20	93
3. Borovnica	28	199
4. Dol pri Ljubljani	38	205
5. Horjul	32	230
6. Iška vas	15	56
7. Ljubljana	199	1649
8. Medvode	20	149
9	»Podkriin«	(Ig)	16	105
10. Polhov Gradec	U	94
11. Polje	29	218
12. Preserje	19	99
13. Tacen	-23	163
14. Vnanje gorice	14	282
15. Vič	44	512
16. Vrhnika	72	923
Skupaj 532	5121
O sprejemu članov je društvo obvestilo vse čebelarske družine z listino, ki naj jo hranijo v svojem arliivu kot dokument, četudi ni pisana na dokumentnem papirju. Člani pa naj vselej, ko gredo v Ljubljano, vzamejo s seboj prejete izkaznice, ker jim zagotavljajo popust pri nakupu čebelarskih potrebščin v trgovini Zvezo čebelarskih društev.
Še nekaj besed o našem nadaljnjem delu!
Z zdravstvenim pregledom čebel jo društvo pričelo, še preden je dobilo razpis Glavno upravo za kmetijstvo LRS in Zveze čebelarskih društev. Že 9. julija jo bil na 8. seji upravnega odbora ustanovljen odsek za zatiranje čebeljih kužnih 'bolezni. Za načelnika odseka je bil izvoljen tov. Bric Dominik, za člane pa tovariši Boltar Matija, Dobraj vec Valentin, Grom Ignacj, Kovič .Tanko, Medik Ivan, Mihovc Anton in Škof Franc. Na 9. odborovi seji 9. avgusta je načelnik odseka poročal, da je bilo do "tedaj pregledanih 6862 panjev v 529 čebelarstvih.
Pregledovalci so ugotovili, da sta se red in snaga v čebelnjakih od lanskega pregleda znatno izboljšala.^Povsod, kamor so prišli, pa so jim čebelarji deklamirali nič kaj prijetno pesem o nerednem izhajanju »Slovenskega čebelarja«. To pesem je upravni odbor ne-olepšano poslal izdajateljici lista. Upamo, da bo uredništvo časopisa utemeljene pritožbo prihodnje leto upoštevalo.
Za večino članov jo preteklo čebelarsko leto klavrno končalo. Vse loto so s čebelami vred trpeli ob suhih satih. Zimske zalogo jo bilo mnogo premalo! Zadnja rešilna bilka je bil pozi'v kmetijskega poverjeništva za naročilo sladkorja. Temu pozivu so se čebelarske družine mnogo hitreje odzvale kakor plačilu članarine. V 14. dneh je 13 družin naročilo 11.000 kg krmilnega sladkorja. Naročila jo društvo nemudoma predložilo Glavni upravi za km«tijstvo
IjKS, toda sladkorja še daues ni od nikoder. Ker pa čas čebelam ne dopušča, da bi čakale nanj, so so spravile k zimskemu počitku 'brez sladkornega prigrizka. Mnogo izmed njih bodo nijbrž na praznih satih za večno zaspale.
Povest o čebelarskem sladkorju ni nova. Napisal jo je že pred leti v »Slo; venskem čebelarju« njegov popularni urednik Avgust Bukovec. Danes sc zgolj ponavlja v isti obliki. S sveti, bi jo lahko spravil samo odlok, ki bi čebelarjem prepovedaL zanašati se na sladkorno dotacijo iz državnih srvd-stev.
Čebelarji so trdoživi ljudje in ne obupajo niti pri praznih loncih. Znano je, da nikdo toliko ne visi na tolažbi z boljšimi časi kot ravno čebelar. Še proden pa bomo Vedeli, ali se bo naše upanje res izpolnilo, se bodo vršili obč; ni zbori, na katerih se bomo kaj več pogovorili. Na občni zbor društva naj poleg delegatov pridejo tudi ostali člani in naj prinesejo s seboj primerne predloge. Mogoče bo kdo predlagal društvu, naj so obrne na gozdarske stro-kovnjako, da bi vzgojili hoje, ki hi medile vsako leto in ne le po štirih, petih letih enkrat. Ali n. pr., da naj društvo nabavi za prevoz čebel na pašo v Liko helikopterje, ki bodo pristajali na skalah, kjer jo največ žepka. Bojim pa se, da za take predlogo na občnem zboru ne bo časa. Zato jih sporočite kar »Slo venskemu čebelarju«, da so zbudi iz otrplosti.
Pri svojem poročilu o društvenoin življenju sem morda posegel nekoliko preko običajnega okvira. Naij mi tov. ureduik to oprosti!	—e	—k
USTANOVNI OBČNI ZBOR ČEBELARSKEGA DRUŠTVA V SLOVJENJGRADCU
21. X. t. 1. je bil v Slovenjgradcu ustanovni občni zbor tamkajšnjega čebelarskega društva. Ustanovnega občnega zbora se je udeležilo 26 Čebelarjev, ki so zastopali posamezne čebelarske družine. Občni zbor jo vodil šolski nadzornik tovariš Cučok Drago, ki ima največ zaslug, da je zborovanje tako lepo uspelo.
Na tem ohčnem zboru je bil navzoč tudi zastopnik Okrajnega poverjeništva za kmetijstvo tov. ing. Kotlovšek in zastopnik Čebelarske zveze v Ljubljani tov. Ovatko.
Zborovalci so z velikim zanimanjem poslušali poročilo tov. Čučka, bi je naglasil, da Čebelarsko društvo v Slo-vonjgradcu ni moglo začeti delovati pu prvem ustanovnem občnem zboru predvsem zaradi toga, ker nekateri člani, ki so bili takrat izvoljeni v odbor, uiso hoteli prevzeti poverjenih jim nalog. Zato 30 bilo treba sklicati uov ustanovni občni zbor, ki naj izvoli iz svoje srede take tovariše, ki imajo voljo in veselje do društvenega dela.
Nato je prečital tovariš Čuček tudi pravila čebelarskih društev in podrobno raztolmačil posamezne člene. Klju>> raznim pripombam so bila pravila soglasno sprejeta.
Po splošni debati o bodočem delu č belarskega društva v okraju Sloven gradeč so navzoči izhrali najbolj agi ne tovariše ter jih izvolili v izvršni : nadzorni odbor.
Po končanih volitvah je tovariš Či ček dodelil vsakemu posameznemu O' borniku določen okoliš in jih zadolž; da morajo v teh okoliših najkasneje enem mescu ustanoviti čebelarske dr zine, popisati člane, pobrati naročnii za Slovenskega čebelarja itd.
Navzoči so se tudi zanimali za del vanje Zveze čebelarskih društev s Slovenijo v Ljubljani, o čemer jim , dal tov. Cvetko vsa potrebna pojasnil
Delovanje izvršnega odbora Zveze
1. redna seja Zveze čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani dne 8. VI. 1951. Na ustanovnem občnem zboru naše Zveze je bil za predsednika izvoljen tovariš Krmelj Maks, za podpredsednika pa tov. Cvetko Franc in Bukovec Avgust. Na prvi seji Zveze je bil pri konstituiranju odbora določen za tajnika tov. Mihelič Stane, za blagajnika pa Arko Adolf.
10. VI. t. 1. gre predavat v Hrastnik tovariš Rojec, 17. VI. v Krško pa tov. Kobal. Pri ustanovitvi novega Čebelarskega društva v Št. Lovrencu na Dravskem polju bo zastopal Zvezo tov. Clvetko. Razposlali smo Čebelarskim društvom okrožnice o novi razdelitvi ajdovih pasišč. Prevaževalci morajo oddati Zvezi svoje prošnje za dodelitev pasišča do 30. VI. t. 1.
V#komisijo za proučitev dela v Zvezi šmo določili tov. Namarja, Arka, Raiča in Jelnikarja.
2. seja dne 22. VI. 1951. Določili smo, da morata dne 30. VI. t. 1. izvršni in nadzorni odbor sodelovati pri popisu blaga in inventarja. Zvezi borcev v Šmartnem pri Litiji smo odobrili za njeno tombolo 2 dobitka: prazen A2-panj in 1 kg satnic.
Zaradi podražitve papirja smo po predhodni kalkulaciji sklenili zvišati naročnino našemu strokovnemu glasi-lu. List bo veljal za člane 200 din, za nečlane 220 in za inozemce 250 din.
Sklenili smo, da se dosedanji nači čebelarjenja v zvezinem čebelnjak ukine in poišče novega čebelarja, ki 1 vestno opravljal čebelje družine.
3.	seja dne 3. VII. 1951. Sklepi zadn, seje so bili izvršeni. V območju Čeb larskega društva Litija je začela ra sajati kuga čebelje zalege. Ogroženi je več čebelnjakov. Proti tej bolezj bomo nastopili s potrebnimi ukre;
V	zimski dobi leta 1951/1952 je pro viden tudi tečaj za čebelarske bolezei sko izvedence, ki ga bo priredila sku; no^a DOZ-om Glavna uprava za km ti jstvo.
Obnovili smo odseke in določili nji vodje. Odsek za prevoz na pašo, pied če rastline in opazovalno postaje 1 vodil tov. Robida, odsek za zatiran, čebeljih kužnih bolezni in pregh čebelnjakov tov. Senegačnik, gospoda ski odsek tov. Namar, odsok za vzre; matic tov. Rojec, odsek za tisk in vzg jo čebelarskega kadra pa tov. Stai Mihelič.
O višini popusta pri naročilu bla^ preko čebelarskih društev bo odloč gospodarski odsek. Gospodarski ods> naj tudi določi plačo uslužbencem 1 učinku dela.
Sklonili smo, da bomo vsem tistii ki niso poravnali naročnine za »Sl venskega čebelarja« v lotili 1948 i 1949., vzeli deleže in pokrili z njimi njihov dolg.
V ZAMENO PREJETI LISTI
»Pčelarstvo« štev. 7—8 prinaša članek »Končane so priprave za zavarovanje čebel«, v katerem poroča pisec, da je DOZ za republiko Hrvatsko izdal odlok o zavarovanju čebel in čebelarskega inventarja. Konferenca čebelarjev je predlagala za vsak panj s čebelami enotno zavarovanje v višini 10.000 din. Od tega zneska odpade na vrednost panja 4000 din, na Vrednost čebelje družine 1500 din, na vrednost satja 2000 din in vrednost medu 2500 din. Ivo An-tonioli_ priobčuje članek »Zamenjava natja in matic«. Ivan Babič razpravlja o »Matici«. Vitomir Jovanovič piše o »Vplivu poletnega vremena na sedanje čebelarske razmere«. Dr. Bosek pripominja, da bo poslej imel list »Novo rubriko«, v kateri bo priobčeval vsa vprašanja o prevažanju čebel. Simon Zadorožnij objavlja članek »Kakšen naj bo čebelnjak«. Nikola Robac opisuje meliso. V »Pregledu literature« omenja Dragotin Loc, da je uredništvo prejelo dva nova lista in sicer: The South African Bee Journal (Glasilo Južnoafriške čebelarske zveze) in list 'nie Indian Bee Journal (Organ indijske čebelarske zveze).
V	Pčelarstvu štev. 9—10 je najvažnejši članek ing. Prostkure »Vpliv čebel za večji donos semena posameznih poljskih kultur«. Stevo Ijončarevic omenja, da je dobila LR Hrvatska »trideset novih čebelarskih strokovnjakov, ki so dovršili čebelarsko šolo v Podsu-sedu.« Dalje prinaša list v prevodu članek »Dodajanje matic«, ki ga je v angleščini spisal Brother Adam. Jovan Momirovski razpravlja o temi: »Sladki rastlinski sokovi kot hrana za če-®r-	priobčuje članek
/Kakšna bodi naša čebelarska organizacija«, Tomislav Šep pa razpravo »Organizacija čebelarje v-prevaževal-cev«. Organizacija naj bi pravočasno obveščevala čebelarje-prevaževalce, kje se je pojavila ta ali ona čebelja paša, Slavko Henc priporoča ustanovitev organizacije »Čebelarji - amaterji«, ki naj bi omogočila tudi malim čebelarjem prevažanje čebel v razne paše. Sledita še članka »Pregled paše« in »Če-
belarska opravila v septembru«, na koncu pa so »Vprašanja in odgovori«.
»Schweizerische Bienenzeitung« priobčuje v 11. štev. Spielmanovo poroči-
lo	o tamkajšnji letošnji letini. Povprečen donos medu je bil 5.8 kg. S 135 opazovalnih postaj ni poslalo poročil 57 o-pazovalcev. Zato pripominja poročevalec, da je točno poročanje častna zadeva za vsakega opazovalca. Dr. A. Mau-rizio piše o mednarodni komisiji za botaniko, ki je zasedala med 14. mednarodnim čebelarskim kongresom v Lea-mingtonu v Angliji. A. Kaiser opisuje čebelarsko skupščino Švicarskega čebelarskega društva v Appenzelln. Skupščine se je udeležilo 327 delgatov. Na njej so razpravljali o aktualnih društvenih zadevah. Skupščina je imenovala znanega in zaslužnega čebelarskega strokovnjaka Dr. Morgenthalerja za častnega predsednika Centralnega čebelarskega društva v Švici. Znanstvenik F. Kobel objavlja članek »Nova odkritja o delavnosti čebel pri nabiranju nektarja in obnožinc«. V razpravi omenja, da obletava čebela dokaj majhno površino 5 krat 5 do 9 krat » metrov, kar so dognali s točnim opazovanjem. E. Schöni priporoča v svojem članku »Vprašanja namesto predavanja«, naj na čebelarskih zborovanjih zastavijo udeleženci razna vprašanja, če le mogoče pismeno. Referent nato zbere vprašanja in nanja odgovarja. Taka zborovaja so živahna in poučna. R. Preisig priobčuje delovni koledar za november. Slede še krajši poučni članki kakor »Šoila življenja v čebelnjaku«
Kärntner Biene« prinaša v 5. števil-ki poročilo s sejo Deželnega čebelarskega društva. Dalje beremo obvestilo Zveznega vodstva za čebelarstvo. Sat-nice se morejo kupiti v prosti prodaji le proti potrdilu društvenega predsednika. Za kg rojevih čebel maja mesca računajo po 40, v juniju pa po 30 šilingov. Walter Köberl priobčuje »Čebelarsko pismo« in navodila za maj. Schmidi Emil pa kramlja v »Kotičku za začetnike« s tistimi, ki jim je ta rubrika namenjena. Prof. dr. Reisinger piše o škodi, ki jo povzroča pri čebelah škropljenje sadnega drevja z raznimi strupenimi škropivi.
Cenik »Čebelar n e« v Ljubljani
	din		din
Čebelarsko pokrivalo	120 —	Plemenilniki	100,—
Deščica za utiranje satnic	35-	Pitalniki	.00.—
Gonilo za točilo	1700.—	Prečne zapore	10,—
Kadilnik na meh	620 —	Rinčice	7.50
Kolesca za utiranje žice-šir.	60.-	Satniki	7,—
Kolesce za utiranje žice - nav.	70.—	Satniki vzrejni	20,—
Koš za točilo po dnevni ceni		Sipalniki- leseni	150.—
Kozica za odlaganje satov	250 —	Sipalnik Stojkovič	1070,—
Kvačice 1 kg	350.—	Sita za med-enojna	350 —
Lončki ä t kg	17.—	Slamarice- velike	80,—
a Va kg	14.—	Shtmarice-male	70 —
>. ü V< kg	10 —	Stojala za odkrivanje satja	700.—
Matična rešetka m2	900.—	Strgulje	100,—
Matičnica Zander	12.—	Šarnirji 40/40 par	20.—
„ Wohlgemuih	30,—	Štirisatarji	400.—
Stojalo za zbijanje satnikov	150 —	Štule odtočne	300.—
Luknjač	550.—	Čebelarske tehtnice 12.500.—	
Mreža - žična za okenca po	dn. ceni	Točila za med po dnevni ceni	
Noži-sulice za izpodrezav.	60 —	Žica - vretence	40.—
Noži za izpodrezavanje	100.—	Žveplo lkg	100.—
Vilice	330.—	Čebelarski zbornik	35.—
Oinelca	250.—	Naša košnica zb. A. Žnideršič	40.—
Panji A. Ž. na 9 satov	3000.—	Stari letniki Slov. čebelarja.	
Panji A. Ž. na 10 satov	3500.—	popolni letnik 1950	60,—
Panji exportni	1200.—	ostali	75.—
Poleg- navedenih predmetov imamo na zalogi tudi okovje za panje, kakor škrnjake, vijake, žičniko, nosilce in drugo.
Cebelarji-člani imajo pri gornjih cenah 10 odstotkov popusta za lesene izdelke, izdelane v naših mizarskih delavnicah, pri drugih izdelkih, izdelanih od tujih obrtnikov, pa 5 odstotkov.
Satnice izdelujemo na novih strojih, ki smo jih dobili iz Nemčije. Cena izdelave je din 60.— za 1 kg. Kalo računamo 2—3 odstotke po kakovosti voska.
Volčine bomo sprejemali v kuho do 31. marca t 1. Prinesite jih čimprej, ker bo treba pozneje čakati zaradi obilnega dola pri izdelavi satnic.