Ženska ročna dela in  učiteljice. (Reforma pouka ženskih ročnih del.) (Konec.) Odloeiti se moramo ali naj goji osnovna šola ročno dclo za luksus — ali zapraktično življcnie. v povzdigo narodnsga gospodarstva. Ako se odločiino za prvo. — tedaj ostaaimo nri aaši stari sabloni; ako-si izberemo pa drago, tedaj začnimo pouk v ročnih delih retorinirati. Potem moramo storiti sledcče: 1, Izobrazba učiteljic ročnih del se rnora popolnonia preustrojiti. 2. V osncvnc šole se mora uvcsti nov učni načrt za ročna de!a. 3. Pouk v ročnih delih se nc siac bagateližirati in zapostavljati. Glede izobrazbc učiteljic ženskih ročnih dcl naj omenitn, da se aiora njih izobrazba razširiti in poglobiti. da bodo obvladale svojo nalogo praktično in teoretično. Zaliteva naj se večja splošna izobrazba, temeljito znanje metodike in vzgojeslovja. Ne mislim pa tukaj učiteljišča, ker ako obiskuješ učiteljišče, si pač ačiteljica osnovne sole za posamezne predinete, a ne moreš si pridobiti toliko strokovnega znanja poleg drugega študija, da bi bila praktična nčiteljica ženskih ročnili del in gospodinjstva. Ročno delo se na ženskem učitdjišeu goji kot nek privesek, ki jemlje dragini  študijam dragoceni čas. Zato bi aii rabili za učiteljice ženskih ročnih del ]K)seb«ih šol, kjer bi se jini nudila poleg splošne iz-  obrazbe, še strokovna in praktična. Za-  litevalo bi se naj kot predizobrazba 4 meščanske razrede*, poteta dve leti strokovne šole s praktično in tcoretično pripravo ter eno leto gospodinjskega tečaja. Daiukincs se govori toliko o gospodiajskili šolah. Izobrazite učiteljico ženskih ročnih del ob enein tadi v gospodinjstvu in na vsaki vaški šoli bo mogoce otvoriti gospodinjski tečaj! Ne zadostuje,  ako se tu in tam, od časa do časa vrše gospodinjski tečaji, le malo število deklei ima koristi od njih. Na ta način pa bi se vsako dekle nčilo gospodinjstva. bicer se bode i eklo, ah naše šolarice so za gospcdinjstvo šc premlade. Zastopain stališče, da sc šolsku obveznost šc le začenja z dovršenim sedmim letom in konča z dovršeniai petaajstim letoia. V 15. lclu svojc starosti pa je že vsaka dekiica dovolj razsodaa, da spozna praktičnost znanja \' gospodinjstvu. Dcklice tudi zelo fadc t_€lajo, ako se jih lepo navaja. Spominjam se onih vujniti časo\, ko smo iineli šolarsko kuliinjo. Bilo jc celo gospodarstvo! Sami snio pridclali kromr<ir, fižol, peteršil, zeleno in korenje. S kakim vcseljem se je delalo na ajivi, vsi sino bili ena driižina in kako ogorčenjc jc vladalo, ko so nam hoteli pndelani krom])ir rekvirirati. Večje deklicc so i)omagaiv. za učence knhati, pomivaU in pospravljati. Kako spretne, ubogljlve in marljive so bile! 2. Preinišljevati bo ireba o novera ačnem načrtu za ročna dela. Kaj se naj poučnjc? Nogavice že moraiao plesti, a aiisliti inan bo treba, če je kvačkanje potrebno. Potem pa tista krpa z vcliko in malo abecedo! Je to potrcbno? Misliir,, ua ne! Namesto abecede raje dclajmo narodne vzorce. Danes nikdo več ne zazna- * Le v tem oziru se ne moremo strinjati s poročilom. Zahtevali bi zanjo dovrseno učiteljišče in potem eno ali dvoletne tečaje, ker le tako splošno, vzgojno in slrokovno izobražene učiteljicc naai bodo i.iliko visoko gospodarsko izobrazile narod. muje perila s križci, ačiiao jih ga zaznamovati na lažji in hitrejši način. Šivanje naj se uči na praktičnih rečeh, da ne gubiino dragega blaga: šivpjo aaj predpasnik, srajco, spodnjo jopico, otroško srajčko in kaj sličncga, na teh prcdmetili se naj nauče različne šivc Icrnaj vsakogd okrasijo aa drug način. Vsaka dcklica pa niora \sc, kar šiva sama prirezati. ker aikdar sc tega ne-nauči. če ji ačiteljica prirežc. Tudi bi inorala vsaka učenka risati različne kroje perila. Vsaka šola naj bi iinela svoj šivalni stroj ni vsaka učenka naj bi znala šivati na njein. Mašenje in krpanjo bi se seveda nc smelo pozabiti. Po liiojem, ae aierodajnem lancaju, bi se naj kvačkanje opustilo, nima nmogo praktičnega smisla. Kaj če bi se v naših šolali poučevalo kleklanjc? Svetovncznane so idrijske čipke, imenujmo jih slovenske čipke — ter poučujmo v celi Sloveniji k I e k 1 a n j c . gojitev lanu. prediino snkanec za kleklanje dorna in nova pan(>ga aarodnega gospodarslva je otvorjena. V kleklanju naj bi se pTirejali poučnt tečaji tudi za otirasle. V Ljubljanl iinamo ,>srcdaji ?ayt>d za žensko doiaačo obrt — a to je daloč. Jaz bi želela, da bi bila ccla Slovenija delc"_n:i tcga blagc.slo.va, ki bi pcstal pri spretni reklami nov vir blagostoiija. 3. Pouk žcnskili ročnili del se ac saib bagaielizirati in zapostavljati. To se godi na ta način, da se ačiteljice silijo razen svojega razroda poučevati tudi ženska ročna dela na celi šoli. Na dekliškili šolah bi se laliko prepustil pouk v tem predaietu nčitel.ieani. a na večrazredni mešani šoli lnislim, da ne. Učiteljica hna že itak mnogo.posla v s\ojeai razrcdu, a po pnaku svojcga razrcda prevzeti še en predaiet v \ ečili razrtdih, tega aikdar iie stori s svcžimi močmi. Človek ni stroj, ki sc namaže in potem zopet gre. Skusila sem to razmerje. Poučcvala seai na trirazrednici drugi razrcd, a povrlui še drugo, tretje, četrto. peto, šesto, sedino in osmo šolsko leto v ženskih ročaili delih. Poteia je bil žapnik celo leto bolaa in ni prišel v šolo, pa smo še njegove are poučevali. Zdaj pa preračnnajte. koliko ur je to bilo in šc pridcnite tri neniške ure. Zdržala som sicor, a danes čutim posledice. Ako je učiteljica tako vprežena. mislite, da to koristi poaku ženskih ročnih del? Ko ona vidi. kako se omalovažuje gospodarsko tako važen predmet, da mora ta pouk opravljati še lc po svoji vsakdanji nalogi, izgubi veselje, izgubi smisel za važnost lega pouka — in uspehi so taki kot smo jili imeli in jih še imamo. Zato rečem, pouk v ženskih ročnili delih se niora reformirati, a želeti bi bilo, na malo drug način, kot se ga je začelo. M. G.