Ivan Karintijofil
Od Pliberka do Brda
(Konec.)
'eljaku nasproti, na desuem bregu Zile, malo preden se Zila izliva v Dravo, je župnija Marija na Zili. Zelo stara župuija je to, nekoč Marijina božja pot. Župnijo je oskrboval do 1. 1919. gospod župnik Ksaver Meško. Čitatelji »Vrtca« ga dobro poznate, ker vas je večkrat že razveselil s kako raično povestjo ali pesmico. L. 1919. so ga nemške tolpe pregnale in zdaj oskrbuje  to  slovensko  župnijo  nemški  cluhovnik.
Uro hoda od Beljaka v severno-vzhodni smeri leži Osojsko jezero, znano Iz Aškerčeve balade »Mutec osojski«. Tudi v nemščini ima to jezero slo-vensko ime: Ossiacher See, kajti nekoč je bilo tod okrog vse slovensko. Nad Osojskirn jezerom (severno) se dviguje Osojnica, 1909 m visoka gpra, ua katero je speljana do tzv. Prižnice (Kanzel) žična železnica. S Prižnice je krasen razgled po  vsem Slovenskem Korotanu.
Sedimo v Beljaku na vlak in se popeljimo še v Ziljsko dolino. Vozimo se mimo Beljaškib toplic, ki jih omenja Alešovec v svoji knjigi »Kako sem se jaz likal«. Ko prevozimo Zilo, smo na Brnici, zavedno slovenski župniji.. Od Podkloštra vodi glavna proga v Kanalsko dolino na Trbiž .ter dalje v Italijo in na Gorenjsko, stranska proga pa vodi po Ziljski dolini
do šmohorja, odkoder jo je vojaška oblast med svetovno vojno podaljšala do Koč-Mute.
Vozimo se mimo Dobrača (2167 m) po groblji, ki se je ob potresu 1. 1548. odtrgala od Dobrača in zdrčala v dolino. Dobrač je podsul tedaj veliko župnijo Št. Janž, vsega skupaj 14 vasi. Peljemo se mimo Čač ob Dobraču, Bistrice v Ziljski dolini, Smerč, Št. Štefana (središče slovenske Ziljske doline), Blač, Gorič, Borlj, mimo Preseškega jezera, Melvič, Brda t Šmohor. ki je pa že nemški. Brdo je dobre pol ure oddaljeno od postaje Bela  (Vellach),  ki Ieži že  v nemški  župniji Šmohor.
Zadnja slovenska občina v Ziljski dolini je Brdo. Obsega župniji Melviče in Brdo ter se razprostira po brdu (gričevju) med Zilo in Preseškim jezerom ter pritokom tega jezera. Zadnja slovenska vas, komaj četrt ure oddaljena ocl trga Šmohor, so Limarče. Nemci so hoteli, da se mora v podružnični cerkvi v Limarčah brati tudi nemški evangelij. Zavedni Slo-
Vrh Dobrača (216" ra) s slovensko cerkvico na vrhu.
venci pa so odgovorili: Nemci nam tudi ne berejo slovenskega evangelija, kadar  pridemo  v  Šmohor,  tudi pri  nas  se ne bo bral  nemški  evangelij!
Ziljani so jako prebrisani, samozavestni ljudje. Samo v ziljskem narečju so se ohranile razne stare slovenske besede, ki jih drugod ne najdete več. Tu se je ohranil staroslovenski aorist, pogojnik preteklega časa. N. pr.: > Ye-sem prišel, ve-sem vedel« (če bi prišel, bi bil vedel). V Ziljski dolini so se ohranile tudi stare šege, zbijanje čebra, ples pod lipo. Tu se je ohranila stara narodna noša, in ob cerkvenih sejraih (žegnanjih) fantje in dekleta nastopijo v starih krojili.
Skoraj Tsaka ziljska ^as ima svo.jo cerkev. Ziljani so jako marljiTi ljudje. Vsako priliko izrabijo, da si kaj zaslužijo. Zato so, čeprav ne ravno bogati. vendar premožni. Glavni dohodek jim nudita gozd in živino-reja. Od svoje zemlje ne odstopijo, arupak se je drže krčevito. Vsa zemlja je v rokah kmetov, grof in baron raed njimi nimata nicesar opraviti.
Nekaj posebnega so ziljske planine. Vsaka vas ima svojo planino. Na nekaterih  planinah  so  tudi  cerkve.  Vsaka hiša ima na skupni  vaški
planini svojo »fačo«. »Fača«, to je spodaj zidan hlev, zgoraj pa bivališča za ljudi, kuhinja, velika soba in kake tri karare. Nekateri iiuajo poleg iače še »tamar«, to je Jblev za živiuo. l\a planiue ženejo sredi juiiija in ostanejo gori do male Gospojnice ali tudi do srede septembra. Mleko prodajo kar na planini po jako ugodni ceni sirarju, ki potein izdeluje sirovo maslo in sir.
Poleti je vse živo ua planini, kajti iz vsake hiše jih gre po več ua pianino. O žilavosti in prebrisaiiosti Ziljanov uam priča naslednja resirična dogodba: Dve vasi, Goriče in Blače, sta se dolgo prepirali za planino. iViJiče ni mogel dognati, ali pripada planina Goričain ali Blaeam. Slednjie pride komisija in vaščani obeh. vasi se zberejo na planini. Nobena vas ue more dokazati, da je planina njena. Slednjič Goričaui prisežejo: »Pri-segamo, da stojimo ua svoji zeinlji.« Blačani niso uiogli priseči in Goričani so zmagali. So bili Goričani res prepričani, da je plauina nji]iova ali pa so po krivem prisegli? Ne, ampak doina so si nasuli v čevlje prsti in tako so lahko prisegli, da stojijo na svoji zeinlji.
Ziljski Slovenci so poleg beneških Slovencev uajdalje na zapadu bivajoči Sloveuci. V 36. številki lista »Koroški Slovenec« z dne 4. septem-bra 1929 je stalo v dopisu z Brda pri Šmohorju: »Ponosni smo na to, da smo na najskrajnejši točki slovanstva proti zahodu! Zakaj od Brda na Koroškem pa tja  do Vladivostoka ob  Tihem morju  sega  slovanstvo.«
Na Brdu je doma bivši prvoboritelj za pravice in svobodo korotanskih Slovencev, Franc Grafenauer. Zaradi zvestobe svoji sIoTenski materi je inoral prestajati ubogi mož pravo uarodno mučeništvo.
Prepotovali smo Slovenski Korotan po vsej njegovi dolžini. Od Dravo-grada ob štajerski meji pa do Šmohorja v Ziljski dolini sega Sloveuski Korotan. Ta^ razdalja znaša v zračni črti 120 km. Največjo širino doseže Slovenska Koroška v Podjuni raed Karavankaini in Svinjo planino, to je v zračni črti 45 km. Od tu proti zapadu se slovensko ozemlje na Koroškem vedno bolj zožuje in znaša njegova širjava pri Celovcu med goro sv. Helene iu Košuto (2135 m) nekaj nad 50 kin, med Jepo in Kostan.jami nad Vrbskim jezerom samo še 15 km. Od Beljaka proti zapadu se podaljšuje Slovenska Koroška samo še v dveh vzporednih dolinah: v Ziljski in Kanalski dolini. \ Kanalski dolini pa so Slovenci precej poinešani z Nemci (ena župnija je slovenska, druga spet nemška)  in štejejo samo okrog 3000 duš.
Preden se ločimo od ljube Koroške. obiščimo v duhu še našo nebeško Mater na Sv. Višarjah in jo poprosimo: Mati, čuvaj naš rod in reši ga oblasti vseh njegovih dušnih in telesnih sovražnikov!