pogosto vseeno uganka, sfinga; četudi je v trajno obliko vklenjena, je vseeno večno nedosežna v vsi svoji vsebini, v svojem pravem bistvu. Strune naše notranjosti zazvene ob nji mogoče semtert ja adekvatno sili, ki jo je spočela, največkrat pa neadekvatno in če hočemo ne samo osebno doživeti delo umetnikovo, ampak tudi kolikor mogoče objektivno, nam je dragocena vsaka še tako skromna izjava umetnika o njegovem svetovnem nazoru, ki vklepa v sebi že tudi njegov umetniški nazor.
Ne vem, ali je Tratnik te svoje aforizme popolnoma samostojno formuliral ali pa mogoče s pomočjo že obstoječih sličnih formulacij. To je za nas vseeno; in tudi, če bi samo citiral nazore drugih, kolikor jih smatra za pravilne, bi nam odkrival svoj svetovni in umetniški nazor. Vzpo-redba   z   njegovim   delom  nas   pouči,   da   stopa Tratnik v svojih aforizmih pred nas tak, kakor smo ga našli tam. Odsev boemske ideologije ter ideologije tako zvane  secesije,  ki  je  umetnosti vračala dušo, vsebino, literarnost in jo ožje vezala na dušo stvariteljevo kakor materialistični impresionizem,   nam   jasno   stopa   pred   oči   v II. aforizmu 1. 1922. In globoka je resnica o tem, da je  umetnost  pojav  duhovnega  življenja,   ki sicer vedno menja forme (stil), da pa je in ostane vedno   ista   v   svojem   osnovnem   bistvu.   To   je velika resnica, ki bi je ustvarjajočemu umetniku skoraj ne pripisovali, ker je s tem priznal, da je le    relativna    vrednota   videz,    čutno   dostopna stran umetnine, na katerega ustvarjajoči navadno prisega kot na najpopolnejše in skoraj bistveno, Tratnik je še v enem oziru  značilen pojav  v novejši   slovenski  umetniški   zgodovini.  \   mladosti, v dobi vretja stvariteljskih sil, se je pojavila v njegovi družbi skoraj neizbežna družica umetnikov novejšega časa, fantastična, le o svojem kraljestvu v oblakih sanjajoča »Musa boe-mica«. In kot senca hodi od takrat za njim skozi celo  življenje,  čeprav  on  že  zdavnaj  ni  boem, ampak človek s kolikortoliko trdno življenjsko pozicijo   in  celo  uradnim,   vplivnim  položajem. Vseeno pa  smatram,   da je  zgrešena primera med Ivanom Cankarjem in Tratnikom, ki jo je postavil   »Tank«   prav  s  te,  posebno  pa  tudi  z umetniške   strani.   Podobna   sta  si  le   v   toliko, kolikor  sta  otroka  iste  časovne  miselnosti,  ne-podobna pa v tem, da Tratnik v svojem bistvu ni bil nikdar revolucifonar ali izpraševavec javne vesti   kakor   Cankar,   ampak   je   njegovo   delo, kolikor se da razlagati v tem zmislu, vedno bolj izraz  splošnega  razpoloženja  dobe kot pa čisto osebnih  doživetij.  (Pred njegovimi  popularnimi Slepci,   Begunci,   Materami   je   eden  izmed  utemeljiteljev   poimpresionističnih  smeri  v  slikarstvu, P. Picasso, izvršil svojega Slepca in druge motive iz življenja bednikov, ki so postali odslej ena   izmed   značilnih   komponent   poimpresioni-stične   umetnosti   sploh.)   Tudi   njemu   se   sicer doživeto pretvarja v umetnost kakor Cankarju, toda   nikdar   razen   z   malimi   izjemami   ni   doživeto    sub    specie    eternitatis,    ampak   le    kot nekak    odraz,    simbol    umetnikovih    notranjih razpoloženj.   V   Beguncih,   v   Delu,   v   Slepcih,
Franc Tratnik: Iz cikla »Begunci« (Ljubljana, 1916)
v Materah — povsodi je povedano isto: usoda, neizprosni nagon, ki deluje v življenju — ni pa v njegovem delu tiste svetle strani, ki jo ima tudi najturobnejša Cankarjeva, ki te dvigne v razpoloženja, ob katerih pozabiš vso kruto realnost in zapadeš sugestivni moči sveta breztelesnih sanj. Zato s Cankarjem živi že druga generacija in še vedno ne vidimo pravih potez njegove zgodovinske osebnosti, katere obrisi se zaostre šele, kadar se njen čar izzivi. Pri Tratniku te bistvene poteze ni in zato on ni in ne bo oblikovalec duhov, ampak le umetniška potenca, ki se je močno osebno izrazila, ki je v dobi, ko je bil impresionizem pri nas na višku in so se naše oči komaj navadile na njegovo gledanje naravnih pojavov in rutino njih formalnega obvladanja v umetnosti, prvi uveljavil nov, času bolj odgovarjajoči socialni milje, in prvi v enostransko poudarjenih oblikah, za katere so merodajne tako zvane ekspresivne linije. Tako naj bo teža bremena v »D elu na polju« čim bolj občutna v držanju telesa, v obrazu žene v ozadju pa se izraža sama tuga in izmučenost. Prav radi tega je Tratnikova umetnost kmalu po vojni v borbi za novo, kljub uspehom mladih prvobori-teljev, doživela prav živahen simpatičen odmev. Tratnikovo življenjsko delo pregledati ni posebno   lahko,   ker   je   večina   njegovih,   posebno
271