52
Književna poročila.
Če pisatelj pravi na konci prvega dela: >;,Takovym mučedlnikom vedy byl takč Safarik; telo jeho padlo v obet vede, ale duch jeho žiti bude nesmrtelne ve vede slovanske, kterou na vysoky stupeh dokonalosti povznesl,<<: tedaj se v tem strinja ž njim vsakdo, kdor le količkaj pozna zasluge Safafi-kove in njegove spise, a njegov životopis iz spretnega peresa Brandlovega, bode bral tudi on z zanimanjem, kateri pozna podrobneje delavnost največjega češkega   slavista,   ker   je v njem   mnogo novega in ob jednem zanesljivega.
V  drugi knjigi je opisal g. Brandl prav zanimivo in podrobno življenje nam iz ilirske dobe znanega češkega pesnika, zgodovinarja in etnologa Erbena. Tukaj se nam pripoveduje, kako je Erben nabiral svoje narodne pesmi (Pisne narodni' v Cechach), kako je prepisaval neumorno v raznih arhivih čeških stare listine češke, latinske in nemške, važne za češko zgodovino ter je pri takih poslih bil Palackemu izvrsten sotrudnik, kateremu je n. pr. izpisal iz Pertzovih »Monumenta Germaniae * vse stvari, ki so važne za češko zgodovino.
Razlikuje se pa ta životopis od prvega po tem, da nam pisatelj ne ocenjuje delavnosti Erbenove in njegovih jako mnogovrstnih spisov, nego da se je omejil na sam životopis; zato je pa ta tem obširnejši in vestnejši, ker se opira po večem na Erbenovo korespondenco. Kakor vemo, dopisaval je Erben pridno z našim Vrazom in g. Brandl je objavil tukaj marsikaj zanimivega iz teh pisem. Vendar bi bil gospod pisatelj morda dobro storil, ko bi nam bil povedal kratko nekaj o zaslugah Erbenovih v književnosti in slovanski znanosti in kratko ocenil njegove spise, kajti spisi, v katerih to nahajamo (Lavrovskij, Očerk žizni i dejatelnosti Erbena v Žur. Min. Nar. Pros. 1871, in nekrolog v XIV. knjigi Rada) niso vsakemu pristopni. Vse-kako pa moramo biti hvaležni g. Brandlu za ta lepi životopis nam simpatičnega češkega pesnika in učenjaka.                                          V. Oblak.
Cakavski drobec z 1. 1554.
V   videmski (Udine) semeniški knjižnici je zasledil g. D. Trinko jeden list obsezajoč rokopis, pisan s prav slabo latinico. Oblika in velikost lista je navadna 40 (20-5 cm vis. in 15-5 cm sir.); popisani sta obe strani, toda zadnja ne popolnoma. List je pisan s črnilom, katero je že precej obledelo, a tako nerazločno in slabo, da je res prav težko citati. V jezikovnem oziru naš drobec nima nobene važnosti, v njem ne bereš nobene posebne oblike, nobenega arhajizma, jedino to prednost ima, da je datiran, kajti na konci rokopisa stoji: -»pijano na 1554 mijica jugna na 28.« Datiranih rokopisov v čakavskem narečji — da je tudi naš list v tem narečji   pisan,
to kaže  nam že oblika Ča,   katero je gostokrat najti v njem,   to nam kaže
Književna poročila.                                            * 53
refleks stsl. % ki je i in glasovna skupina še, za katero ima štokavščina št, za to govori tudi j m. štokavskega dj etc. — je prav pičlo številce, no, radi tega pa vendar še ni naš fragment bogve kake važnosti in vrednosti, ker tie smemo pozabiti, da imamo od konca XV. stol. do sredine XVI. stol. že precej tiskanih knjig, nekatere so celo dovolj obširne, o čemer se lehko prepričamo iz Kukuljevičeve Bibliografije hrvaške (posebno na str. 1—7). Kakor znano, ponaša se srbohrvaška književnost že z obširnimi pesniškimi umotvori iz te dobe, semkaj spadajo v prvi vrsti dela čakavskega pesnika Maruliča.
Da kaže pravopis našega fragmenta nekoliko italijanski in ne madjarski vpliv, temu se ne bodemo čudili pri čakavskem rokopisu, kakor tudi ne, da je v zaznamenovanje glasov č, č, š in šč nedostaten in nedosleden. Najpoprej pa hočem omeniti, da se piše po italijanskem načinu gn za nj: ofquergnegna, zlamegnuje, jugna; za Ij se piše gl: zemgii, umiglenftua; za j stoji g: giftinu, gimil, gimamo, priftogi etc. To pravopisno posebnost nahajamo tudi v najstarejši hrvaški knjigi tiskani z gotskimi črkami, v Lekcionariji Bernardina Splječanina iz 1. 1495, kjer čitamo n. pr. gospodgni, stuoritegl, po-glih, in še v drugih starih tiskih n. pr. v Budiničevi knjigi Jzpravnik za jerei (1582). Za soglasnik Č se piše c in ch n. pr. ca, ucinite, ucinih, uiche, za naš s stoji f: giftinu, grifi, fobom, bifmo etc, za glas š se piše J, fh in ch: nafi, uf lifhati, pouichj; za z se rabi z in f; ziuitj, tuf bu, f lufbu. Za hrv. soglasnik č se piše ch: odpufchujuchi, dariuajuchi; za šč pa stoji fch: odpufcha, odpufchujuchi, pofuetilifchu, prafehujmo.
Najvažnejše glasoslovne posebnosti sem že omenil; stsl. 'k odgovarja tedaj i: grih, gimil, di (= de), mifica; refleks stsl. a je pravilno u in tudi stsl. A odgovarja e. Tudi mifzca ni prava izjema, nego i m. e stoji radi analogije. Štokavskega št, kakor omenjeno, ni najti, nego vedno šč: prafehujmo, odpufchujuchi etc. in tudi štokavskemu dj odgovarja j n. pr. meu (= meju), kateri predlog v isti obliki nahajamo že v starih spomenikih (Miklos. Monumenta serb. spect. histor. Serb. 176). Pri zlamegnuje (= zna-menjuje) spominjamo se takoj na znani prehod l v n v nekaterih skupinah n. pr. mlogo. Ta prehod nahajamo bas pri istem deblu že v prvi polovici XV. stol., čitamo namreč v listini z 1. 1434. (Miklos. Monum. serb. str. 378) zlamenitimb pečatomb in v listini z 1. 1498. (br. CDLXIV) zlameniem našimb. Krajni trdi / (stsl. h>) je še ostal neizpremenjen: gimil, kar nahajamo n. pr. tudi v skoraj istodobnih spisih čakavsicega pesnika Maruliča .; 1 = h> se je ohranil v čakavščini še dandanes. V štokavskem narečji se je pa v tem času že bil vokaliziral h>. Če ne nahajamo nobenega* primera, da bi se krajni m nadomestil z n, tako se temu ne smemo čuditi, ker je to posebnost primorskih narečij.
54
Književna poročila.
Iz oblikoslovja mi je omeniti le malo, v prvi vrsti acc. pl. "L-dekl.: grifi. Acc. pl. na i nahajamo v srbohrv. že v XIV. stol., posebno pa v XV. in XVI. stol., toda take oblike s prehodom predstoječega guturala v palatale nastopajo koncem XV. stol., osobito se pa pojavljajo v XVI. stol. (DariiČič, Istorija oblika 106, 107.) Te oblike smemo prištevati posebnostim čakav-skega narečja, v katerem je acc. pl. te deklinacije še dandanes na i (cf. Archiv V, 185, Strohal, Oseb. današ. riečkoga nar. 21—24 in Nemanič, Ca-kavisch-Kroat. Studien I, 2 8), toda brez izpremembe predstoječih guturalov; zdaj se tedaj v tem narečji govori grehi (Mikuličič, Narodne pripovietke) 51, oblaki 128, vuki 18, traki 36 etc. Acc. pl. a-dekl. je v našem fragmentu na e: noge, zdaj je pa tudi v tej deklinaciji končnica i in mi čitamo v Mikuličiču nogi, ruki, divojki, suzi etc. — Instrum. sgl. oseb. zaimka je fobom, pričakovali bi morda fobum, fobun, toda v Lekcion. Bern. Splječ. se nahaja tudi mnom, tobom, sobom. To obliko si imamo na isti način tolmačiti iz soboja kakor ženom, rukom: o glasoslovnem prehodu v v m se ne da tukaj govoriti. V acc. pl. nahajamo že nafi, kar se tudi zdaj govori, izjednačeno z nomin. sklanjo. Tudi nom. pl, ki kaže nekoliko na zapad. — V sestavljeni deklinaciji je končnica gen. in dat. sgl. oga, omu (drugoga, drugomu), dandanes je pa v tem narečji navadno ega, emu, kar nahajamo že v XVI. stol. Dostavljam še to, da naš fragment rabi tudi aor. dah, tičinih, bif-mo.
O leksikalnih posebnostih našega lista tudi skoraj ne more biti govora. Omenim sam6 dve, tri stvari. V tretji vrsti čitamo ueche (veče), kar nahajamo že v starejših srbohrv. listinah, in sicer v pomenu plus, magis pa tudi iam (Daničič, Rječnik iz književnih starina srp. I, 112). Predlog, kateri slove v našem fragmentu fuprotiua, nahaja se v isti obliki nekolikokrat že v starih srbohrv. spomenikih, toda ima tudi drugo lice in slove suprotivb, suprotevb, suprotivu, suprotevo; vse te razne oblike nahajamo že v starejši dobi (Daničič, Rječnik III, 206). Besede umiljenstvo ne nahajam v Daničičevem slovarji, pač pa tej podobno in sorodno besedo umiljenije animi commotio, katero navaja Daničič (III, 367) že iz starejše dobe. Tako tudi v Daničiči ni nobenega primera za samostalnik oskvernjenje, nahajamo pa v njem samo glagol oskvžrbniti, tega pa že v starejših spomenikih (Daničič II, 234). Glagol prostiti v pomenu condonare, ignoscere, je nam že tudi dobro znan iz drugih srbohrv. virov (Daničič II, 463).
Kateri vrsti cerkvenih spisov pripada naš fragment, ne da se določiti, ker je prekratek in vrhu tega še v sredini pokvarjen tako, da v sredini še ugeniti ne moremo pravega zmisla. Najbrž je pisec pri prepisu prezrl jedno vrsto in tako je nastala omenjena nejasnost v zmislu. Prof. Jagič sodi, da je naš list morda epilog kake pridige, toda kaj gotovega, kakor sem rekel, se ne dL povedati pri tako malem odlomku.
Listek.                                                       55
V naslednjem podajem fragment v izvirnem pravopisu, izpremenil nisem nič.
Acho ugiflinu on chi nieda grih nima / nie gimil niche gimiti moli za gri / f i naf i: cholicho ueche mi meufobom / za grif i naf i moliti gimamo : jacho / od pufcha na on chomu nimamo / cabifmo od puftili: cholicho ueche / gimamo pilitix) jeda, drugomu me / unamj chi pref gricha oude ziuitj / ne-moremo: ca ugiflinu uidife / uouuom pofuetilifchu gofpodinomu2) / dafi zla-megnuje chada di prili / chu: ugiflinu dah ua. 3) dachacho / ju ucinih na tacho da ini ucini / te: nego ca odtuoreno di upufl . 14) / od pufchujuchi meufobo jedan dru / gomu: acho fuprotiua chomu / gima chu tufbu: chacho i gofpo-din pfli6) na, tako i mj meu / fobom grif i prafchujmo: i fanafi grif i / meu-namj molimo itacho pouichj / put jedan drugoga noge nafe / umijemo: nafe priftogi dariua / juchi gofpodin ouu flufbu flubu / uj iumigleflua ifpuniti a gnemu / fe priftogi uflifhati inaf od fua / choga ofquergnegna gricha / oci-ftiti po ifucherflu i u ifucherflu / ica ginim jofche proflimo na zem / gli pflife ina ina nebi.
pifano na  1554 milica jugna na. 28.                              V.  Oblak.
LISTEK.
Biblijografija slovenska. Pod tem naslovom hočemo odslej naznanjati vse nove knjige slovenske, ki se pošiljajo uredništvu našemu; o važnejših izmed njih bodemo o priliki obširneje poročali:
—   Gluhomutec in nja obrazovanje, z navodom, kako gluhoneme otroke doma" izrejati in v domači šoli poučevati. Spisal Janez Koprivnik, c. kr. vadnični učitelj v Mariboru. Ponatisek iz »Popotnika«. Tisek tiskarne sv. Cirila v Mariboru 1888,  8,  55  str.    Cena  35  kr.  po pošti 5  kr. več.
—  Didaktofon. C. kr. izklj. privileg. glasbeni instrument. Sestavil Alojzij Luznik, učitelj v Škrbini (pošta Komen na Primorskem). Samozaložba. Tiskala Katoliška Tiskarna v Ljubljani 1887, 8, 8. Knjižica se pošilja vsakemu gratis in franco, kdor se oglasi zanjo pri g.  izdavatelji.
—   Pripovedka o v e t r u. Češka narodna pravljica. Spisala E1 i š k a Krasno-h o r s k a , z dovoljenjem pisateljičiniin posloveuil H. P o d k r a j š e k. S sedmimi podobami. Založila »Narodna Šola«, natisnila Klein m Kovač v Ljubljani 1887, 8, bb str. Cena  50 kr.
—   Šolske drobtinice. V petindvajsetletnispomin A. M. Slomšeka učiteljem, odgojiteljem in prijateljem šole spisal Fr. S. Jamšek, nadučitelj in bivši c. kr. nad-ziratelj v Reichenburgu. Natisnil in založil J. R. Milic v Ljubljani 1887, 8, 215 str. Cena brošuranemu iztisku po I gld., vezanemu v platno po I  gld.  20 kr., s pošto po 10 kr. več.
—  P e d a g o g i š k i letnik,   obsezajoč  »Občno vzgojeslovje«, katero je po  dr.
Jos.  Michu  poslovenil F r.  Gabršek,  dalje   »Pouk o  črtežih«  s podobami,   katerega je
# ')  V rokopisu ima sicer ta beseda kratico, toda ne nad črko />, nego pri tej  črki je okrogli rep mnogo podaljšan.   —  2) Morda gofpodinomt'.   —  s) Morda na. — 4) Pred / je majhna luknjica tako, da se ne da razločiti, katera črka je tam stala. — 5)  O tej kratici velja isto, kar je že bilo poprej  povedano.