2                                                  S. Savec: Postillion d'amoltr.
»Bogati pač vi ste, bogati,                           Pogledajo v jerbašček svatje —:
A mi smo beraški ljudje ...«                      Živangelj kot dar v njem leži!
Pred ženina dar svoj postavi,                        Podoben je ženinu jako —¦ —
Obrne se mlinar in gre".                                Zato se takd mu smeji!
Se gddci smijd za pečjdj se,
Smejijo se gosli in bas — Nevesti kraj ženina lepi
Od stida rudi se obraz.
Gor d z d.
Postillion d' amour.
Iz spominov dalmatinskega slikarja. Priobčil S.  Savec.
I.
V Benetkah.
akor Slovenci nazivajo svoja mesta s posebnimi pridevki, n. pr. bela Ljubljana, pisana Loka i. t. d., tako tudi Italijani, in Venezia jim je »la bella« — lepa. Ta pridevek je v toliko tudi resničen, da je že dolgo lepa, torej stara krasotica. Starost pa nikomur ne prizanaša, tudi krasotici ne. Kadar ji igra veselje na lici ter odseva radost iz očesa, izginejo tiste časovne zarezice in gubice na nekdaj gladki polti, ali vsaj ne motijo lepih likov; kadar pa teže dušo skrbi in tožne misli, stopi starikavost tem bolj na površje. Taka starikava krasotica so Benetke. Sicer vsegdar zanimivo mesto kaže mračnega zimskega dne prav tožen, čmerikav obraz; dež rosi iz sive preproge na nčbu, odsevajočem se sivo v prostrani vodi, iz katere se vzdigujejo črnikasta, od starosti zatemnela poslopja. Setališča so prazna in prazno celo slovansko nabrežje »Riva degli Schiavoni« ; mnogobrojni trabakoli dalmatinski in domači so odpluli, le nekaj ribiških brodičev in malih čolnov je tu pa tam privezanih in veter jih ziblje, da mali jambori časih dolgočasno zaškripnejo.
»Prav tako mračna je danes ta lagunska ječa, kakor sem sam,« misli si slikar, stoječ mirno vrhu mostiča na Rivi in zre nepremično po laguni v daljavo. Misli mu hite dalje čez morje, na slikovite obale in otoke dalmatinske, kjer so njegovi rojaki, znanci in prijatelji, in dalje čez avstrijsko mejo na razsežne planote in visoke planine, kjer so tudi ljudje njegove krvi, ki toliko trpe, žive ubožni, siromašni in sužnji.    »Izučil sem se  slikarstva,   a kaj to hasni našincem?    Najmenj *
S. Savec: Postillion d'amour.
3
sto let prevred sem to, kar sem; potujčiti se, udati se v mirno fili-stersko življenje ¦— to mi ne bo nikdar možno. Pestij jim treba in pušek, ali kdaj še jim bode potrebna umetnost! In naša mesta? Po-tujčena! Dragi domorodci dalmatinski so prav krotki; glojejo ostanke slavne prošlosti, kakor Italijani. Kaj koristi našincem njih vrlost na morji? Hlapčujejo! Oni je že srečen, ki more položiti svoje ostarele in onemogle ude k počitku na domači zemlji; plodove vseh žuljev so pobrali tujci. Hlapčevati bodem moral tudi jaz, slikati mehke, nežne stvari, ženske pri vodnjakih, če hočem kaj prodati. Kdo se zanima za nas in junake naše!«
Dolgo zategnen glas iz mogočne piščali velikega parnika prebudi zamišljenega slikarja. Pred otokom Sv. Jurija se vali gost dim iz širokega dimnika. S počasnimi udarci prične lopatasto kolo natepavati vodo, parnik se polagoma bliža, toda kmalu ga porine par v hitrejši tek, ponosno reže laguno in jo meče v globokih razdrih na stran, ki prišedši do kraja, visoko zazibljejo pritlikavce ob Rivi. Angleški barjak vihra parniku nad zvezdo. »Ko bi mogel ž njim, daleč strani, tja v Egipet in dalje v Indijo, ali kamor koli, čim dalje tem bolje!« Tako si želi dalmatinski slikar, ko zavije parnik proti Malamoccu in se utaplja v laguni. Vidi se le črna lisa na vodi in dolga poteza dima nad njim.
»Kaj pa tako globoko premišljuješ, Cetinovič?« reče mlad brdak Nemec, položivši Dalmatincu roko na ramo. »Vidim te že vso pot od Piazzette doli stati tu, kakor kip.«
»Veš, Gerster, pusto je na tem svetu, v tej morski ječi pa še posebno.«
»Zopet si melanholičen, kakor tvoje narodne popevke; zdaj pa vem, da kmalu zopet kam izgineš. Sicer bi pa storil najbolje, ko bi si ne gnal k srcu stvarij, katerih ne moreš premeniti. Pojdi z menoj, greva na »Rivo tondo«, tam nas bode danes več skupaj, saj ni druzega storiti tak večer — tebe bi pogrešali.«
Cetinovič temu nemškemu kiparju ne odreče rad kaj in gre ž njim. Čuti se nekako posebno navezanega nanj. Združilo ja je jednako mišljenje, jednaka starost in podobna usoda. Obeh domoroden čut so žalile krute istinitosti. Gerster, sin imovitega lekarja iz Lubeka, izučil se je kiparstva v Berolinu, kjer mu je prusovstvo presedalo čim dalje, tem zoperneje. Ko pa so si Prusi osvojili še njegovo rodno mesto in seveda zapisali tudi njega v vojake, odpotoval je urno na Dunaj. Vojaški begun nikakor več ne sme k svojim ljudem, toda njegovo bolj mirno razpoloženje ga polagoma utolaži. Cetinovičev oče je bil trgovec v Mostaru.   Plačal je svojo   preiskreno   ljubezen   do   slobode   Turku   z
i*
4
S. Savec: I>ostillion~d,ainotir.
,roso glavo', padši v boji za domovino in sveti križ. Majka je bežala z jedinim svojim sinkom Petrom v Dubrovnik k bratu ubitega.
Strijc, imovit trgovec, dal je netjaka šolat, ker je kazal toliko prebrisanosti. Vstrpel pa dolgo ni nikjer; šel je tudi na Dunaj, seznanil se tam z Gersterjem in mu tako živo razkladal benečanske znamenitosti, da ga je zvabil tja. Odide zdaj pa zdaj za kak mesec ali več, ne poslovivši se od nikogar, le Gersterju morebiti pokaže kako skico, nastalo na teh potih.
Medpotoma vpraša Cetinovič prijatelja, koga mu je v družbi kaj pričakovati. »Navadni so skupaj!« odgovori Gerster. »Da, res, Hartlieb je zopet nekaj časa tu in pride gotovo; vedel bode povedati zanimive novosti.«
»Gospod baron?«  vpraša Cetinovič z nekako zaničljivim naglasom.
»Pojdi, pojdi! Hartlieb je vrla duša, ki ima dobro jedro. Ti preostro sodiš njegove aristokratske muhe; saj jih razklada le v teoriji nikdar ne v ponašanji.«
»Da, da, vedno uljuden, sila uljuden, pa mrzel, vsaj proti meni. Jaz pa ne maram za prazno uklanjanje.«
»Oprosti, temu si sam kriv, da je proti tebi tako hladen; ti si ga močno razžalil, ali bolje, vsekal si težko rano njegovemu ponosu. Tiste ,deske' ne more pozabiti. Pritožil se je proti meni drugi dan. Bolelo ga je, toda ni več rekel o tebi, nego da si neuljudno odkritosrčen človek.«
»Deske?   Jaz da sem ga razžalil?«
»Le spomni se. Ko je povzdigoval moč in veljavo tradicije, ki je prednost plemstva pred drugimi, ko sta modrovala tako živahno, on o svojih aristokratskih, ti o demokratskih načelih, in si ti naposled rekel: gospod baron, o tem se z Vami ni dalje razgovarjati, tu imate desko pred možjani, katere predreti Vam Vaši predsodki ne dopuščajo nikakor.«
»Prav praviš, spominjam se; Avgusto je jemal slovo od fantov, chianti nas je razgrel. Res, kar umolknil je potem, nervoznost mu ni pustila več iz ust besede, nego: »dovolite, prosim«. Kdo pa se more vedno   ozirati  na   njegove   dražljive   čutnice?    Njegove   trditve  so bile
v
razžaljive   za   nas   vse   neplemiče.    Ce greš med nas,   ne povzdiguj  se nad nas.«
»Saj se tudi ne v resnici.    Le privošči  mu dobro besedo in prijatelja bodeta, kakor sta bila. Gospodič je vajen tistih praznih, gladkih fraz lehkoživcev in jih tudi od vseh drugih pričakuje,   morda   zahteva. Resnično prijatelj bode samo ljudem svoje vrste.«
S. Savec: Postillion d'amour.
5
Stopita v trattorijo, gostilno domačega, italijanskega stroja, kjer je v velikem prostoru na jednem konci ognjišče in kuha, na jedni po-dolžni steni visoki sodi in nasproti velike mize. Tu je shajališče bene-čanskih umetnikov raznih narodnostij: Rusi, Nemci in južni Slovani, katere vse druži jednaka ljubezen do umetnosti, so tukaj navadni gostje. Mlajše inostrane umetnike ni vabila sem le nenavadna zanimivost te začrnele, ne ravno prečedne sobane, ampak tudi prava, ognjevita vina. Krčmar tudi ne taji svoje imenitne prošlosti; bil je kuhar pri tem in onem grofu, knezu. Mož se rad pobaha s svojimi službami pri gospodi.
Prvo besedo ima denes ruski slikar baron Hartlieb, Nemec iz Livlandije, ki je nedavno došel iz Bavarske. Na opazke, zakaj se ni tako dolgo nič pokazal, izgovarja se z obilimi opravki.
»Hm, imate prav prijetne opravke,« oglasi se Gerster, »gotovo, zdaj bivate v zanimivejši družbi, nego je naša. Kdo je neki tista mlada plavka, katero menim da vsak dan spremljate? Brez dvojbe, odlična dama je, dva elegantna gondolirja jo vozita. In —¦« nadaljuje s komičnim patosom— »prijatelji, kamen za kamenom se ruši, škoda za tak lep talent, položil ga bode v naročaj lepe tujke, izgubljen je za nas in za umetnost. Stopil bode nazaj med svoje grofe, barone in —-v zakon!«
»Bravo, bravo, čestitamo!«  oglasi se jih več.  »Kdo pa je, od kod?«
»Stanuje,« reče Gerster, »če se ne motim, v palazzo Galeone. Lepa severna cvetka, izredno obilih rumenih las, velike modre oči ima, izraz tragičen.«
»Srce jo boli',« izpregovori Cetinovič. »Moral sem jo že videti; taka je le jedna tu v Benetkah; ni izgrešiti tistega mirnega bolestnega izraza na obrazu. Sicer je le žensko bitje, toda pred to bi človek koleno upognil«
»E, signor conte, govorite!«  povzame jih zopet več.
Hartlieb čisto mirno in hladno reče: »Ne bojte se zame, prijatelji, domorodkinja je moja, v vsem drugem se motite; veže me j edino dostojna uljudnost, nič več.«
»Je li Nemka, ruska Nemka ali Rusinja?«  vpraša Cetinovič.
»Prava Rusinja, 'čiste slovanske krvi, iz Peterburga, in išče zdravja tu na jugu,«  odgovori Hartlieb.
»Pa ne telesnega,« meni Cetinovič. »V lice je zdrava, kakor riba. Toda istina, neka miloba je na nji, kakeršneše nisem opazil na ženski. Da, Slovanke so tudi lepe. Povejte, Hartlieb, Vi ste bili mnogo v Pe-terburgu, niso li Rusinje tudi lepe?«
»Res je, tudi so lepe, ugodno razvite in mične,« reče Hartlieb »toda, kako bi povedal ? Nežnost, mehkoba, ljubkost —- vse to se nahaja pri
6
S. Savee: Postillion d'amour,
Rusinjah, ne pa onih klasičnih likov, kakeršnih zahtevajo kiparji za svoje modele in kakeršni tu med Italijani  niso redki.«
Vstopi nov gost, široko razrastel in precej velik mlad mož, obrne oči čez visoko povzdignen nos po sobi in se pomika proti mizi, od koder se čuje nemška govorica. Pristavi k mizi stol in s kratkim »dovolite, gospodje«, sede oblastno nanj, ne da bi čakal povabila. Nastane nekaka tišina in molčanje pri mizi, došlec je sicer vsem znan, toda nikomur prijeten. Zunanjost njegova je precej originalna, akoravno ne vabljiva. Na glavi mu sedi majhna nizka čepica, potisnena podjetno na čelo po strani. Majhne rdeče cvetke na nosu in na obilem, brez-bradem lici kažejo vstrajnega čestilca Bachovega. Ta gospod je znana oseba vsi družbi, kakor vsem obiskovalcem trga Sv. Marka in drugih šetališč, po čudni svoji noši in izrednem obnašanji, ako tudi je le nekoliko mesecev v Benetkah. Zavil je telo v tesno temno-modro suk-njico, nategnil ozke bele hlače, vtaknil noge v visoke kanone, kakeršne imajo na Dunaji dvorski kočijaži pri paradi, in korakal z važnim ponosom med šetajočo se gospodo, mahaje z drobno, šibko paličico okoli sebe. Očividno je prišel kazat svoj „Wichs" v občudovanje tem laškim dušam, ki gotovo še niso vedele, kako lep je nemški „burš". Občinstvo ga je res gledalo začujeno; posebno nedorasli mladeži je bil povšeči in hitro se ga je prijelo ime »il mato«, t. j. norec. In to ime mu je ostalo, ko je izpremenil „Wichs" z navadno filistersko opravo. Ni pa opustil oblastnega vedenja. Kdor ga natančneje pozna, ne občuje rad mnogo ž njim, ker išče in najde hitro priliko poudarjati svojo ne-ustrašljivost in govori, kakor bi bil dvoboj najljubša njegova šala.
Termometer njegove navdušenosti je pa nocoj še na precej ponižni stopinji; tako se polagoma govor zopet oživi, dobra volja se nekako vrne umetnikom in v kratkem je središče razgovora gospod z nizko čepico, t. j. lete bolj in menj skrite šaljive pušfce občudovanja nanj in na njegove vrlosti. Le Hartlieb je molčeč in zaverovan v drobno knjižico, v katero nekaj piše ali riše s svinčnikom, obračuje večkrat pogled skrivaj na junaka.
»Kaj pa me tako merite z očmi, gospod baron?« reče burš in ostro pogleda ogovorj enega.
»Ne vem, da bi,« meni Hartlieb: »če Vas pa gledam, menim, delam to baš zaradi tega, ker niste nezanimivi.« Burša obleti rudečica, na .ostro besedo ne dobi ravno povoljnega odgovora, raztogočen se vzdigne in položi čez mizo pred Hartlieba svojo karto z dostavkom, pri izzivanji običnim. Hartlieb ves prebledi; očitno se borita v njem jeza in pamet.    Po  kratki  tišini  pobere  mirno   Gerster  karto  in reče resno:
S. Savec: PostiLlion d'amour.                                              7
»Gospod rojak! Vzemite Svojo karto. Žaliti Vas nikdo ni hotel. Za silo Vas pozflamd brez karte. Sicer smo tu mirni zase in ne dovoljujemo nikakeršnega natolcevanja in nemira.»
Ko burš spregleda o pašni svoj položaj, vzdigne se nekako trdo, jezno ter odide izustivsi nekaj o strahopetnosti, in da si bode vedel že poiskati zadoščenja.
Drugo ali tretje dopoludne pozneje visi v mali kavarni poleg akademije lepih umetnosti.], kamor zahaja po dnevi mnogo umetnikov, spretno narisana, velika karikatura gospoda »il mato« v polni bur-ševski opravi. Smeh in radost vseh došlecev pričuje, da je risar dobro delal in da vsi privoščijo »norcu« to kazen za neumno vedenje. Ka-varnar na radovedna vprašanja po risarji ne more ničesar povedati, ter zaterja, da ne ve, kako je prišlo to spretno delce na steno. Zve o stvari tudi upodobljeni gospod, pridere jezen na kavarnarja in se roti nanj v slabi svoji italijanščini. Kavarnar vzdigne rami proti ušesom in se čudi razjarjenemu prav nedolžno, češ, kako ga more ta prav dobra podobica tako jeziti. Naposled raztrga burš podobo raz stene in izgine ž njo. Od zdaj imajo umetniki mir pred njim, privošči jim le kak jezen pogled, sicer se jih ogiba in stvar pozabijo vsi.
Benetke slove po pravici zaradi milega podnebja; v mirnih dnevih januvarija ogreva solnce proti jugu ležeča nabrežja, »Fondamenta«, tako, da odkladajo sprehajalci vrhne suknje. Posebno priljubljeno šeta-lišČe po zimi so »Fondamenta delle Zattere«. V obližji je akademija, in blizu nje je naseljenih več umetnikov in tujcev. Tudi Hartlieb stanuje blizu in ker ima poleg slikarskih dolžnostij tudi one lhibimca, sprevaja tu svojo Marietto, ne plemenito po rodu, temveč po lepi zunanjosti; zaradi tega in zaradi njene prijaznosti in prostodušnosti je prijetna vsem prijateljem njegovim. Tudi je dobra pevka in zna razveseljevati družbo z lepimi pesmimi, narodnimi in umetnimi. Pripeljal jo je s seboj iz Firence, kjer se je bavil poleg umotvorov v palazzo Pitti tudi nekoliko s korom v operi. Jedini Cetinovič je ne mara nič kaj, ker mu je zgolj moška družba bolj po volji in ker ne priklada ženskam posebne cene, razven, če so lepe in zanimive za model. Ni mu torej prav, ko ga pelje pot čez Zattere, da vidi Hartlieba v takem spremstvu. Izogniti se je prepozno in bi bilo nespodobno, torej j a pozdravi in j a misli toliko spremiti, kolikor zahteva uljudnost.
»Evo,« reče Marietta, »il mato je še tu, tam-le prihaja in grdo gleda.«
Res jim pride nasproti igraje se s svojo paličico. Zavije nekoliko v stran, ko se jim približa. Ko so si skoraj vštric, skoči burš pred Hart-
8
S. Savec: Postillion d'amour,
lieba in ga udari na vso moč s paličico po obrazu rekoč: »Vidiš, slikarski pes, tako rišem pa-jaz!« Hartlieb zastoče bolestno in stisne roke na oči; burš zamahne zopet, Cetinovič ga prestreže, da mu jedno pest v zobe, drugo v prsi in »il mato« je na tleh, kakor je dolg in širok; tudi paličica se mu ovije nekolikokrat okoli ušes in zleti iz Cetinovičeve roke daleč v laguno. Pristopi nekaj bližnjih šetalcev in izmed dam hitro zmoči jedna robec ter ga položi Hartliebu na udarjeno levo oko, s katerim Hartlieb ne more nič pogledati. Občni hudi nejevolji navzočnih se umakne tudi burš. Marietta vsa obledela se zahvaljuje Cetinoviču in vede Hartlieba za roko ga prijemši kakor slepca. Cetinovič se kar trese od togote in se kesa, da je tako hitro popustil; da, te neumne priče so pristopile prezgodaj.
Benečanom, mirnim Benečanom zdi se ta dogodek nerazumen. Do-zdaj se jim je zdel »il mato« le burkast in norčav, odslej ga zmatrajo nevarnim in še tisti večer zve policija, o dogodku. Seveda burš ne čaka daljših razprav s tem uradom; vzela ga je noč.
Hartlieb utegne dovolj premišljevati o nevarnostih karikaturista, ker dobrih štirinajst dnij ne sme na zrak. Priznati si je moral, da pozna Cetinoviča od čisto nove strani; nikdar ne bi bil pričakoval od tega mirnega in pravo za pravo mrzlega Dalmatinca take brambe. Res je Marietta vse živo povedala, kakšen srdit obraz, bled in izpremenjen, je imel Cetinovič, kako je planil na večjega in toliko močnejšega sovražnika. »To je tiger», pravi, »strah me ga je bilo, bolj kakor onega. Ti Dalmatinci! Na videz hladni, imajo še bolj vročo kri od naših ljudij-Zdaj pa že verjamem, kar je pripovedoval o krvnem maščevanji rojakov svojih. Ce se je za druzega tako postavil, kako bi maščeval še le sebe. Jaz si ga ne želim za sovražnika.»
Hartlieb misli nekoliko drugače o tem in kar najhitreje se zahvali Cetinoviču pismeno, ne z uljudnimi, ampak z iskrenimi prijateljskimi besedami.
II. Aleksandra.
V svoji slikami, v tretjem nadstropji stare palače na Campo S. Polo stoji Cetinovič pred podobo zamišljen v delo. Kar nekdo potrka in hitro vstopi. Slikar se obrne na pol, dene čopič v levico k drugim in poda desnico Hartliebu, ki ima na spomin svojega poskusa v karikaturi še malo modre lise pod levim očesom.
»Hočete li potovati v Kitaj, t. j. v Kitaj ali Japan, ali morebiti v Maniljo?«
S. Savec: Postillion d'amour.
9
Cetinovič se popolnoma zasuče od slike k prijatelju, gleda ga malo začudeno in se nasmehne.
»Resno govorim, ne glejte me tako neverjetno. Prosim, odgovorite, hočete li prevzeti prav važno nalogo, ki zahteva pravega moža, kakor ste Vi, kateremu se sme vse zaupati? Vi ste zmožni rešiti stvar, Vi ste srčan, neustrašljiv, premišljen, znate več jezikov. Storite meni veliko ljuba v, če greste, in Vaša škoda gotovo ne bode.«
»V Kitaj, Japan, Maniljo ? Prijatelj, to je daleč, jako daleč, in kaj naj počnem tam?«
»Odločite se, recite, da, in zveste vse, še nocoj. Ako pa ne greste, prosim, molčite! Vem, molčati. Vam ni težko. Stvar je nujna, nocoj še moram vedeti Vaš odlok. Ce greste, snideva se drevi ob sedmih na trgu Sv. Marka. Popeljem Vas tedaj v hišo, kjer uravnamo vse potrebno. Zdravi! Oprostite, imam posla, mnogo posla. — Pojdete li ? Kaj ne da!«  in odide.
Cetinoviču ne gre stvar nikakor v glavo. »Hm«, misli si, »do sedmih je še dolgo, najprej moram končati denašnje delo,« in slika dalje. Misli mu pa niso kaj pri delu. V spominu se mu bude zemljepisni drobci iz šolskih let, iz davno prebranih potopisnih knjig ob Aziji, vzdigujejo se mu v duhu čarobni otoki s palmami, brezkončni ocean — odloži delo nekončano in hajdi h Gersterju. Ta je že nekaj vedel, ker je bil malo prej Hartlieb pri njem. »Pojdi!« reče kipar, »ta poziv je zate kakor nalašč; zadostiš v polni meri željam, ki te vedno nekam gonijo. Stvar mora biti zanimiva. Hartlieb ima jako visoke zveze.« Po daljšem posvetovanji skleneta, da Cetinovič naj gre, ako je res kaj na tem. Vsa stvar se mu pa še ne zdi zelo verjetna.
Ob dogovorjenem času se snide s Hartliebom. Prepeljeta se po velikem kanalu v palačo, veliko staro poslopje, katero je znotraj jako lepo vzdržavano. Na vrhu širokih marmornih stopnic ja pozdravi dama srednje starosti. »Gospodična Pavlina Molijevska,« predstavlja Hartlieb. Vsi stopijo v velik salon. Ni še utegnil Cetinovič ogledati si zanimivosti sobane, ko stopi iz stranskih vrat lepa plavka. Cetinovič osupel pozabi skoraj na poklon, pri predstavi običajen, in presliši imena. Glej, ona Rusinja je, šine mu v glavo, prav tista; te modre oči, ti tako. bogato zaviti zlati lasje! Samo večja se mu vidi in močnejša kakor v gondoli. Gotovo, lepša tudi v tej preprosti opravi, ki se tako mehko lije po krepostnem telesi. »Gospod Peter Cetinovič«, prebudi ga mehek glas iz njegovega opazovanja, »pozdravljam Vas, Vi tedaj greste v Kitaj, Vi mi storite to ljubav, Vi mi hočete pomagati v moji nesreči? O kako sem Vam hvaležna!«
I O
S. Savec: Postillion d'amour.
Peter, ne dobro vedoč za pravo titulaturo, pomaga si z ,visoko-fodno', ,milostivo'.
»Nazivajte me Aleksandro, gospo Aleksandro, pojdite semkaj, da Vam VSe razložim,« in vede Petra, trdega Petra v kabinet, kjer mu primakne stol in sama sede predertj.
»Torej greste? Vi me ne boste prevarili! To Vam berem rta obrazu. Ni mi treba zatrjevati, poznam Vas, Hartlieb mi je mnOgo pravil o Vas. Šla bi rada sama z Vami, pa še ne veni ddbrd«1
Peter se razvnemlje, zdaj sedi tej čarobni mladenki tako blizu nasproti. Ona upira vanj zaupno svoje velike temno-modre oči, govori tako preprosto ž njim, kakor znanka, prijateljica od davna — čuti se v sredi romantičnih dogodkov in prvi predmet je neizrečeno mil in ljubezniv. Ima že največje zanimanje za vso stvar. Aleksandra mu začne pripovedovati, Kmalu zve od Aleksandre cel roman, ki se pa tam šele prav zapletati začenja, kjer se drugi navadno končajo.
Aleksandra, hči visokega  uradnika v Peterburgu je zgodaj osirotela, V povračilo zaslug očetovih vzeli  so nadarjeno,   krasno razcveta-Ječe   se  damo  na   dvor v obližje carinje; bratu njenemu pa, nekoliko §tar#effitt, dovolijo udati se po   svojem nagibu  študijam slikarskim in odpotovati v Italijo. Ni še bila pol leta na dvoru, ko se vname iskrena ljubezen visokorodnega mladeniča do lepe severne cvetke. Prva ljubezen teh dveh mladih   src ne   plaši   se nikakih   ovir, hoče jih premagati na ta ali oni način. Oče, vsemogočni oče velikega kneza — imenujmo ga Vladimir — pa nikakor ne odobruje zveze  ljubimcev; o zakonu že celo ničesa neče slišati in reče kratko: »Ne, nikdar!« Namenil je sinu drugo pot, nobena prošnja zaljubljencev in njih pokroviteljev ga ne gane. Misli si, da se mladost kmalu utolaži. Vstrajni napori zakonaželjnih zaljubljencev so stvar le toliko   izpremenili, da nastane njiju položaj  opasen in nevaren. Skleneta drugo pot, ker   ne gre   naravnost.    Aleksandrina   guvernanta, sedem ali osem let   starejša Hamburžanka, prikupiti  se je vedela svoji gojenki tako, da jo je mlada   damica obdržala tem rajša pri sebi, ker je našla prijateljsko udanost in   neko modro vodstvo pri starejši druz-nici.    Ta zna  tako   korenito   ocenjevati   ljudi   in stvari s svojo trezno in mirno pametjo.    Guvernanti  je   ugajalo,   ljubezen   neizkušene   svoje mlade   prijateljice   podpirati;   zapazila  je   vnemajoči   se    ogenj   najbrž prej, nego li Aleksandra sama,   kateri  je tolažilo  in  potreba odkrivati prepolno srce svoje modri prijateljici.    Guvernanta  izumi   različne   po-moČke, ki bi vodili k zaželjenemu koncu. Aleksandro je odlikoval takoj po njenem nastopu pri dvoru admiral Tjepušin, mož v »najboljših letih«, na carskem dvoru veljaven in  vpliven. Aleksandra njegove dvorljivosti
S. Savec: Postillion d'amour.
11
iz početka niti razumela ni, vendar pa kesneje, ko se je zavedla ljubezni svoje do Vladimira in se ji je admiral bližati izkušal resno in pOstMO-. Da bi tajne namene tem lože zvršili, ukrenejo dotičniki, da rriora dajati Aleksandra na videz nekaj sluha admiralu in ne odbijati mu upanja popolnoma. Sicer se rada ne uda v to, ali biti mora in stvar ima dober vspeh. Posreči se odvrniti pazljivost nasprotnikov. V tihi noči poroči pravoslaven duhovnik pred pričami Aleksandro z velikim knezom Vladimirom. Srečna sta in kar jima je še treba k popolni sreči, Vladimirovega očeta dovoljenje, upata dobiti post festum ali —¦ biti srečna tudi brez očetove milosti. Dokler ostane vse tajno, nihče ne moti zaročencev. Ko pa ni moči prikrivati več nasledkov, seže očetova volja neusmiljeno vmes. Ni čuda, da napravi stvar veliko hrupa na dvoru. Cepijo se v dve stranki dvorjani. Na čelu nasprotnikov, ne očitno, pa tem vspešneje deluje ekscelenca admiral Tjepušin, katerega naklonjenost do »zvite« Aleksandre se je po blamaži izpremenila v iskreno sovraštvo. Mož je blamiran, to ga silno peče in hoče se maščevati Aleksandri, kar mu je toliko lože, ker se na dvoru rada sluša njegova beseda. Nekoliko sam, nekoliko po prijateljih svojih vcepi Vladimirovemu očetu prepričanje, da je te mladeniške budalosti in neubogljivosti kriva največ Aleksandra, katera umeje zastirati pod krinko navidezno-naivnega in nedolžnega vedenja veliko ženske lokavosti in izvrstno agitovati za svojo korist. Oče je popolnoma uverjen, da nikakor ne pristaja mladeniču, dopolniv-šemu komaj dvaindvajseto leto, mehkužiti se v naročaji te zapeljive sirene, da ga je treba navesti na modro pot, ako hoče videti kdaj izpolnjene ponosne nade o svojem sinu. Admiral Tjepušin, dobi in prevzame nalogo iti z Vladimirom na potovanje po daljnem svetu, nadzorovati njegovo izobraževanje v mornarstvu, prestvariti ga v moža po očetovi volji. Aleksandri ne morejo pomagati njeni prijatelji, pade v popolno nemilost, mora zapustiti dvor in Peterburg. Z zvesto svojo guvernanto, udano Fanico, beži na gradič blizu Moskve in čaka tu v bridkosti in žalosti, kaj ji usoda še hudega nakloni. Nesrečni pop, ki se je dal po gorečih prošnjah pregovoriti in je ljubimca ritualno zvezal, dobil je, kakor bi mi rekli, novo faro, do katere je moral z varnim spremstvom dolgo potovati, kajti Irkutsk je daleč od Peterburga.
(Dalje prihodnjič.)
S. Savec: Postillon cTamour.
o <j
V
kratek, »Pera« odpluje čez šestintrideset ur. Ce zamudite ta brod, izgubljen je ves teden.«
Knez Lieven, osivel mož dobrohotnega in prijaznega obraza je v resnici došel. Pri večerji poučuje Cetinoviča in mu razlaga razmere v sprednji Aziji, govori mu o značaji dotičnih oseb in poudarja vedno: »Varujte se Tjepušina, delajte, dokler mogoče, neočitno in ne mislite, da boste občevali z velikim knezom brez ovir.«
Cetinovič takoj spozna, da ima v tem gospodu jako zvedenega in praktičnega svetovalca.
Pri odhodu poda Aleksandra Cetinoviču nekaj v zavitku rekoč, naj si oskrbi s tem potrebščin za potovanje, za dolgo potovanje in ga prosi priti drugo dopoludne na trg Sv. Marka v kavarno »agli specchi« v jedno zadnjih sobic, priporočuje mu tajnost, ker ta je vsakega vspeha prvi pogoj.
III. Priprave.
Ko si drugo jutro Cetinovič mane zaspane oči, je še mračno, zgodaj, akoravno mu je sinoči podoba lepe Rusinje in njena povest dolgo odganjala spanec.
Zbira svoje misli in vtakne v žep tistih tisoč frankov, prejetih za nakupovanje popotnih potrebščin ter se le prepriča, kako resen je njegov položaj. »No, Peter,« govori si, »zdaj na delo; odpotuješ v Kitaj in Bog ve kam še! Poslanec posebne vrste. Danes imaš še čez glavo posla. Glej, prijatelj tvoj Hartlieb je našel na tebi takih lepih lastnostij, za katere niti sam nisi znal. Kako zaupanje stavijo ti aristokratje v te! Odkritosrčno priznaj, gotovo ne veš, s čim si se tako močno prikupil Hartliebu, da iz obširne množice prijateljev in znancev svojih pograbi prav tebe in vede pred Rusinjo kot zaupnika tako važnih rečij. Morda mu je res tista praska z »norcem« naredila tak vtisk, da hoče dalmatinskega »tigra« poslati na lov za tatico? Zakaj ne gre on sam? Res, njegove čutnice! Vsak majhen nasprotni vetrič bi mu udušil sapo. Ce se prav spominjam, ima Aleksandra tudi brata, zakaj ne gre ta? Morda je premlad ali kaj li? Čudno, da med svojci ne najdejo pripravnega poslanca. Da, to bode: boje se neznanega, nenavadnega; trdni so le v kolovozu, od mladih let po skrbni vzgoji privajenem, kakor jih uči tradicija. Začuti se torej važnosti svoje, Peter, občeval boš s princem, z velikim knezom, če se ti posreči priti do njega, in pograbil bodeš njegovega sinka iz rok pustolovke, če ga res najdeš. Ako pa nimaš sreče, posebne sreče, boš pa lehko na stare dni pripovedoval, kako si šel nekdaj v Kitaj na uro gledat.«
66
S. Savec: Postillon d'amour.
»»Hu, to teži, tišči! . . .«« Tu se zabliskne:
Pred njim sopeč Updgnen stopa — sdsed Vid — na ramah
Mejnik noseč!
Pa bil je Martin svoje dni voj&k vam,
In ni se bal; — Kakd nocoj domdv je prišel s sejma,
Pa le ni znal.
A čudno prineso mu vsi novico.
Ko sine svit: »Sindč umrl je nagle smrti sdsed,
Mejdš naš — Vid!«
Gordzd.
Postillon d' amour.
Iz spominov dalmatinskega slikarja. Priobčil S.  Savec.
II.
Aleksandra.
(Dalje.)
inilo je dobro dve leti, odkar je povila Aleksandra na omenjenem gradiči čvrstega dečka. Materi je otrok velika tolažba, vendar zadene jo nov udarec, ki ji potare dušo in izpodje tudi njeno zdravje. Za Boga, Vladimir, nje Vladimir, ki se je postavil za svojo ljubezen tako goreče in neustrašljivo, pisal ji je zadnji čas res redkeje in nekako hladno, zdaj pa naravnost izreka, da je obupal, da se jima treba udati, da ji ne sme in ne more ni pisati več. Tega udarca tudi nje krepka narava ne prebije; prime se je huda vročinska bolezen. Ko se zave, spozna poleg sebe svojega brata, ki jo varuje skrbno in ljubeznivo ter ji pripoveduje, da Fanica oskrbuje sina, da naj prav lepo vse uboga v prid svojega zdravja; kadar okreva in dovolijo zdravniki, dobi tudi svoje dete, Vladimirčka. Res tudi okreva, brat jo pelje iz Rusije na jug, v Italijo, tukaj pa, ker ji ne more več prikrivati in upa njeno zdravje dovolj utrjeno, nasprotovati tudi temu najhujšemu udarcu, pove ji naposled, da je sin njen Vladimirček prve dni po njeni bolezni umrl za božjastjo. Izroči ji takisto pismo od Fa-nice, v katerem je razloženo, kje je pokopan i. t. d. Fanica se dalje prav prijazno in ljubeznivo poslavlja v pismu od svoje gojenke rekoč,
S. Savec: Postillon d'amour.
67
da je sama sila nesrečna, ker jo bo morda mati tožila neskrbnosti. Ne more več pred njeno obličje; ne pripušča ji vest obujati svoji preljub-ljeni gojenki in prijateljici toli žalostne spomine s svojo navzočnostjo. Ko je brat, zapustivši slikarske študije v Firenci, prispel k bolnici, Fanice ni bilo več, šla je z otrokom v Moskvo na povelje zdravnikov. Kar on ve, je tudi res tako, kakor piše guvernanta.
Cetinoviča ne zanima samo povest, temveč opazuje z rastočim sočutjem pripovedovalko, kateri igrajo izrazi čutil na lepem obrazu tako jasno, da je vsaka beseda prepričevalna in seza do srca.
»Ne bom Vas mučila,« nadaljuje gospa, »dalje s tem, kar sem trpela; zagotavljam Vas, imela sem pekel v srci, obupala sem nad Bogom in nad vsem. O, brat moj je imel težke, ure z menoj!«
Kapajo ji debele solze po belem lici in močijo tanki čipkasti ovoj, zategnen okoli krasno polnega vratu. Cetinovič začuti neko mučno zatezanje okoli svojih usten, kakeršnega se ne spominja kdaj. Vraga, misli si, moškemu ne pristajajo solze, in seže po zemljevidu, blizu njega razgrnenem rekoč: »Kaj ne, milostiva, tu-le je Kitaj,« jezeč se v istem trenutku nad seboj, da je kaj tako neumestnega izustil, vendar zadovoljen, da sme obrniti oči strani od teh solz.
Aleksandra se skloni malo bliže in položi roko na Petrovo laket rekoč: »Oprostite mi, premagalo me je, le potrpite, govorila bodem mirno. Vi poiščete sinka mojega in mi ga privedete nazaj.«
»Mrtvega?«  vpraša začujeno Peter.
»Kako sem zmedena! Živega, saj živi, vidite, tako-le je bilo. Vla-dimirček ni umrl, guvernanta ga je ukrala, ta kača!«
»Zakaj vendar?«
»Za gotovo sami ne vemo. Da bi bil mojega moža Vladimira oče ukazal to krutost, ne moremo verjeti. Oj, Tjepušin, Tjepušin,« reče s povešenim obrazom, »strašno si se maščeval! Veste, jaz imam navzlic vsi nesreči prijatelje, tudi mogočne prijatelje. Guvernanto je videl slučajno na kolodvoru v Firenci služnik velike kneginje Helene in jo spoznal; imela je pri sebi malo dete. Govorica s tem je došla tudi do kneginje; jako ljuba stara gospa je in meni naklonjena. Dobili smo migljaj in razumite, sledili smo brez prestanka za  njim naprej in nazaj.
Guvernanta se je potikala z otrokom, izdajaje se za vdovo angleškega trgovca, po manjših mestih, pomikala se čez Francosko v Italijo; sledili smo jo čez Brindisi v Aleksandrijo; v Suezu se je ukrcala na angleški brod. To je naš zadnji sled; kajti potnik, katerega sem poslala za njo, izginil nam je pol leta sem popolnoma.  Vidite, tukaj-le
5*
68                                     S. Savec": Postiflon d'amottr.
jo dobite v jednem teh-le  kitajskih mest,   ali   pa tu-le v Japanu; tu-le na Manilji je pretoplo«.
Našteva tuja mesta in razkazuje po zemljevidu z belim svojim prstom, kakor bi ne bili ti kraji dalje narazen, kakor Lido ali Mestre od Benetek.
Vstane, vzame večji zavitek, dene iz njega dve manjši in jedno veliko fotografijo in jih poda Cetinoviču rekoč: »To je ona, Fani Schwerzer, tista kača, zdaj Mistress Seamens, če se ni zopet prekrstila«.
»Inteligenten, toda suhoparen obraz,« reče Cetinovič, pogledavši fotografijo.
»Vi jo boste našli in vzeli ji otroka, pa zahtevam še več od Vas. Moj mož, veliki knez Vladimir, pride skoraj na Maniljo; potoval bode po kitajskih in japanskih mestih, lajtnant je na fregati »Svet-lani«, kateri je komandant admiral Tjepušin. Vi izročite velikemu knezu vse, kar Vam dam; približate se mu na ta ali oni način.«
Ko jo Cetinovič neverno gleda, nadaljuje: »Ne čudite se; uver-jeni smo, da nisem ni jednega pravega pisma dobila od Vladimira in on ne od mene, odkar sva se ločila. To je vse preskrbel admiral. Ko smo zvedeli, da otrok živi, odprle so se nam oči. Preštudirali smo vsa Vladimirova pisma, primerjali jih s pravimi — vsa, vsa so podtak-nena. Seveda, Tjepušin je dobil pooblastilo »princa ozdraviti« in je pri zvršitvi delal po svoje, kruto pretiraval, ker me je hotel uničiti.«
»Glejte, ta je on, dala Vam bom tudi tri fotografije, tu-le se je dal fotografovati dan prej, predno me je vedel pred oltar. Velik je, lehko ga boste spoznali, vidite, tu je najin monogram,« reče kažoč na nekako od dveh pismen spojeno znamko.
»Lep, mlad mož je,« reče Peter ogledujoč podobe mladeniča, kateremu poganja prvi mah na plemenitem lici.
»Milostiva gospa, naloga je težka, zelo težka; volja me je, poskusiti hočem vse, ne odjenjati. Do kneza priti me ni skrb, toda Fanico najti bode težava. In če jo najdem, zlepa ne da otroka«.
»Tedaj ga ji vzemite s silo! Mož proti ženski, in tak kakor ste Vi! S silo ali zvijačo, kakor preudarite«.
In nagnivši glavico nekoliko po strani upre polno in milo oči v Cetinoviča rekoč:  »Prevarili me pa Vi ne boste, to ni mogoče!«
»Ne, to ni mogoče!«  reče Cetinovič.
»Povedati Vam moram še toliko. Prijatelj moj, knez Lieven, Vam vse potrebno še bolje razloži, mislim, da je že došel, Hartlieb je šel ponj.    Bodite  nocoj   moj  gost,   da  se domenimo.    Čas do odhoda je
70
S. Savec: Postillon d'amour.
Priznati si mora sicer, da, kar se njega samega tiče, nista se motila Hartlieb in Aleksandra, da hoče res vse poskusiti in dognati svojo nalogo, da se naposled ne boji niti vraga samega. Toda zaveda se tudi težav vedno bolj. Prvič najti guvernanto Schwerzer v tako obširnih krajih; po polovici Azije skoraj bi jo imel iskati, in nadalje je ta ženska po vsem pripovedovanji jako prebrisana in zvita in si ne bo dala vzeti otroka brez obotavljanja, kakor misli Aleksandra. Kdo ve, če se ni admiralu v dolgih dveh letih posrečilo dognati svojo nalogo, in če ni princ ozdravljen? Ubožica Aleksandra upa in veruje vse, kar želi njeno srce. Cetinovič sklene o prvi priliki izprašati sam kar naj natančneje vso stvar, poudarjati negotovost, obupnost dobrega vspeha in ko bi le zahtevali navzlic vsem pomislekom, naj potuje, ostati tudi možbeseda in ogledati široki svet na tuje troške.
Ko si s tem sklepom nekoliko olajša vest, poišče izmed svojih papirjev, razmetanih v najlepšem neredu, listine tikajoče se svoje osebe. Najde poleg akademijskih izpričeval srečno tudi zastareli popotni list in odide h Gersterju, ki že pridno mesti, tlači in gladi ilo. Gerster mora pustiti za danes delo in dan žrtvovati prijatelju. V bližnji gostilni se domenita ob vseh popotnih potrebščinah. Gerster jih gre v prodajal-nice kupavat, Cetinovič pa v avstrijski konzulat uredit popotne svoje pravice. Slikarji imajo svoje muhe, ne vežejo se vselej na pota navadna človeški družbi. Tudi se na konzulatu ne čudijo, da hoče avstrijski podanik potovati v daljne azijske dežele, iskat novih zanimivih študij, in mu ne delajo nikakeršnih ovir.
Na trgu Sv. Marka ugleda Hartlieba in mu začne takoj razkladati svoje pomisleke. »Zdaj ni čas za to,« dobi v odgovor, »pojdiva, že čakajo, samo toliko Vas prosim, v navzočnosti italijanskega kraljevega notarja govorite toli previdno, da ne izdaste tajnosti; ni mu treba mnogo vedeti. Tudi nikar ne razkladajte svojih pomislekov pred Aleksandro. Tako se je oklenila upanja, tako jo je oživila nada do srečnega vspeha Vašega potovanja, da se ne upamo in ne smemo te nade podirati.   Z ugovori ji izvabite le solze, če ne še kaj žalostnejšega.«
Na ugovor Cetinovičev, kaj potem, ko bi le nič ne dosegel in se moral vrniti prazen tako, da bi bili vsi veliki troški brez koristi, nadaljuje Hartlieb: »Preverjen sem, da storite svojo dolžnost v polni meri, da se smemo zanašati na dobro Vašo voljo, na Vaš značaj; več tudi ne moremo terjati od Vas in ne zahtevamo nič nemogočega. Ker ste omenili troškov, odgovarjam Vam samo to, da ščediti Vam ne bo treba, računov ne bode nikdo terjal od Vas, Vi imate naše popolno zaupanje, ta izjava, prosim, naj Vam zadostuje.«
S. Savec: Postillon d'amour.
7i
Ko stopita v ločeno sobico umetniško - elegantne kavarne »agli specchi«, pozdravi ja precejšnja družba. Aleksandra se nasmehne Cetinoviču tako prijazno in podajaje mu mehko roko ga obsuje s kopico prijaznih vprašanj, da slikar zatre vse svoje ugovore in pomisleke ter se čuti nezmožnega upirati se, v čemer si bodi odkritosrčni ljubeznivosti te nesrečne, lepe žene.
Notar, znanec in prijatelj Hartliebov, je že pripravljen in knez Lieven mu narekuje misli, katere naj izrazi v zakoniti obliki. Aleksandra, rojena Z—-ska iz Peterburga, pooblaščuje slikarja Petra Cetinoviča iz Dubrovnika zastopati in varovati njene interese; odobruje vse korake slikarjeve v dosego njenih pravic, kjerkoli in s katerimi si bodi po-močki, izvestno mu daje pooblastilo storiti vse ono, kar mu naroča v posebnem svojeročnem pismu, katerega vsebina pa ostani znana pooblaščencu samemu. Priče naj potrdijo izjavo naročilke, da je njena zahteva v omenjenem pismu izrečena in da jo je pooblaščenec iz njene roke prevzel.
Ker ima notar svoje pomisleke, kar se tiče »katerih si bodi po-močkov,« mora se mu zatrditi, da naročila niso protizakonita, kar tudi vestno pristavi. Skrbni mož za obe stranki zapiše takisto izjavo Cetino-vičevo, da hoče to pooblastilo rabiti sam6 v korist pooblastnice Ale-ksandre, rojene Z—ske.
Ko je ta važen akt dokončan in se notar poslovi z globokimi pokloni, odpustiti se smeta tudi priči, ki sta bili povabljeni zaradi Ce-tinovičeve osebe, ker ga notar sam ni poznal. Sicer razven starega gospoda ostali ne prištevajo pooblastilu prav velike važnosti, tudi Ce-tinovič sam ne sluti zdaj, kolika pomoč mu bo še Aleksandrino zape-čačeno naročilo brez kuverte, ker naslov je pisan na hrbtu obširnega pisma; tako je zahteval knez Lieven.
v
Ze med notarijatskim delom je bila vstopila Molijevska z lično usnjato torbico in pokliče zdaj Cetinoviča k sebi. Vzame iz torbice težek papirnat zavitek ter prosi slikarja, naj prešteje napoleondore, ki so v njem. Vsak zavitek jih ima po petdeset in zavitkov je dvajset. Slikar odpre le prvi zavitek, prešteje površno rumenjake, potem zavitke in reče, da je vse v redu. Molijevska zapre s ključkom torbico ter jo obesi, polno suhega zlata, Cetinoviču čez ramo in mu izroči ključek. Aleksandro so te resne stvari kaj malo zanimale, pregledovala je telegrame po časnikih. Odloživši list vzdihne: »Nič, kar nič ne najdem«, in obrnivši se k Cetinoviču reče: »Dati Vam moram zlato, ako-ravno je težko nositi in varovati; pa od tukaj ni bankirskih zvez, tudi se lože varuje   tajnost  na ta način.   Ko bi se morali muditi dolgo in
7 2
S. Sevec: Postillon cTamour.
bi izročena svota ne zadostovala, poskrbimo že dalje, da mi le poro-čite o pravem času. Sčediti Vam ni treba, on, da bi bila le sreča mila Vam in — meni. Šla bi rada tudi jaz, toda podvreči se moram pametnim svetom in čakati tukaj posledka. Nemir me bode moril, težko bom čakala Vaših poročil, Vaše vrnitve, pa je bolje tako. Jaz bi Vam bila le ovira in moja navzočnost bi lehko vse pokvarila. Ne smem Vas dalje zadržavati, le to Vas še prosim, izberite si prijatelja, na kogar boste pošiljali poročila, da jih izroča meni. Prijatelj moj Hartlieb jih ne sme prejemati, znan je kot prijatelj in pomočnik moj. Vedite namreč, da se ne čutim varne in da težko kaj prikrijem ogleduhu, ki me skrivaj opazuje. Ne čudite se, res je tako, za gotovo vem, da je admiral Tjepušin poučen o vsem mojem početji. Pričakujem Vas drevi, pridite, kadar "opravite posle svoje, četudi pozno; čakala Vas bom. Pripeljite s seboj tudi prijatelja svojega poverjenika.«
Poslovivši se odide s Hartliebom in Molijevsko, samo knez Lieven ostane in se primakne k mizi, obloženi s časniki.
Cetinovič neče izpustiti te morda zadnje prilike, da ne bi odkrito govoril z gospodom, ki se mu kaže jedini zmožen, ocenjevati vse poslanstvo stvarno in trezno in vsaj proti njemu olajšati si vest. Glede velikega kneza Vladimira se mu ne zdi umestno izkazovati svoje skeptične misli, čuteč, da je to predelikatna stvar, na katero on sam ne bo nikakor vplival; temveč pa ima mnogo vprašanj tikajočih se guvernante Fanice Schwerzerice.
»Po Vaših skrbnih vprašanjih,« odgovori knez, spoznam, da boste prav postopali, da boste položaj vselej dobro preiskali in ocenili pred akcijo. Rad Vam postrezam z vsem, kar mi je znano. Sled guvernante clo Sueza ni dvojben. Kakor hitro se je prepričala velika kneginja Helena, da je to res, kar ji je poročil strežaj, da je bila namreč Schwerzer z detetom dotične starosti na kolodvoru, zvedela je o tem tudi Aleksandra in ' njen brat; poslednji je preiskaval in prežal po kolodvorih in hotelih v Rimu, kjer je tačas bival. Mož je v praktičnih stvareh še menj vajen in ima tiste blagohotne naivnosti skoraj v toliki meri, kakor sestra njegova.
Gospodič je, kar se dostaje guvernante, ostal ves nedolžen. Ko bi ne bila poslala na svojo roko velika kneginja za guvernanto prav tistega komornega slugo, ki jo je videl v Firenci, ne imeli bi nikakeršnega sledu. Ta sluga, pravi prebrisanec, prišel je le teden pozneje v Brindisi, ko se je ukrcala na angleškem brodu v Aleksandrijo. Srečen slučaj je bil, da ni nobena druga gospa z detetom stopila na isti brod. Dete je pa za agenturo   angleških   poštnih   brodc>v   posebnega   pomena; kakor
S. Savec: Postillon d'amour.
73
hitro je namreč med pasažirji prvega reda dete pod drugim letom, mora molzna krava na krov zaradi svežega mleka. Tako si je agent dotično gosp6 — imenovala se je Seamens -— dobro zapomnil in se je po popisu sluge dobro spominjal. Po pismenih povpraševanjih se je zvedelo še, da se je ukrcala dne 3. januvarija prošlega leta, zarad vročine ob najugodnejšem letnem času, v Suezu na »Tanjore«, poštnem brodu za Aden in Point de Gall. Kakor Vam znano, naročila je Aleksandra trgovskemu agentu, potujočemu na vzhod, daljše preiskavanje. Sumnjam, da jo je mož našel in se sporazumel ž njo. Ce je tako in se ne motim, treba Vam  bode  tem več previdnosti.
v
Čudite se, da je guvernanta zbežala z detetom ter je ukradla. Sam je nisem poznal, ali po vsem, kar vem o nji, sklepam, da je gospodična Schwerzerjeva, ali kakor se zdaj imenuje gospa Seamens, dovolj izobražena ženska, ima tudi dokaj, brezsrčne trezne pameti, porabiti ugodne slučaje v svojo korist brez pomislekov. Admiral ne bi bil mogel najti boljše poma-galke za svoje nakane. Razumno, mož je prav računil v prid svojo naloge, zatreti in ozdraviti Vladimirovo strast do Aleksandre, če je odstranil dete, najtrdnejšo vez njijine ljubezni, in je prikril roditeljem in svetu za vselej. Schwerzer je prevzela z dečkom gotovo tudi lepo penzijo in sina zase; samo skriti se mora ž njim, bežati tako daleč, da bi bilo odkritje nemogoče. Iz dečka vzgoji prav po svojem ukusu hvaležnega sina za stare dni svoje. Da ga hoče ohraniti, nam je porok skrbno razvrščenje njenih postaj na potovanji iz Moskve do Sueza; privajala je vedno bolj po južnih, toplih, pa vselej zdravih mestih sebe in otroka na toplejše podnebje. Po poročilu agenta v Brindisiji je bilo dete živahno in cvetoče. Skrbela bo prav po materinski zanje, ker zlobna ravno ni in ustvarila si je na ta način prijetno ekstistenco, katero si bo izkušala vzdržati z vso modrostjo svojo. Dobro ve, da je mogočni oče velikega kneza Vladimira nikoli ne zapusti. Da si je izbrala angleško ime, šla med ta narod, ki je raztresen po vsem širokem svetu v mogočnih kolonijah, dela gotovo čast njenemu razumu. Ne bi se mogla bolje skriti pred Rusi; v angleških kolonijah najde povsodi izvrsten komfort civilnega življenja in angleška gospa povsod in vselej največ varstva. Angleškega ženstva boljših krogov gre več po svetu, nego li ženstva vseh drugih narodov skupaj. Da poskrbi za dobro vzgojo in prijetno prihodnost Aleksandrinega sina, sklepam dalje iz naslednjih stvarij. Admiral, oprezen kakor je, hotel se je zavarovati za vsak slučaj. Ko bi le prišla laž o dečkovi smrti na dan in bi moral dajati odgovornost, lehko reče: »Deček je v dobrih rokah, varuje in vzgaja ga Schwerzerica, priznana vzgojevalna moč; dete roditeljem prikriti   zahtevala je naloga moja.« Znal je združiti korist guver-
74                                            S. Savec: Postillon cTamour.
nantino z varstvom deteta. Mož je v spletkah spreten in previden, za svoje admiralstvo se mu je zahvaliti v manjši meri zaslugam in spretnosti na morji. Če bo le še mogoče, pridite do princa mimo njega ali za njegovim hrbtom. Na ravnem poti Vam bo pri najprijaznejši uljudnosti Vse preprečil. Privadite se krajev in Ijudij; če treba, vzemite si časa in zajedno sledite za Schwerzerico. Ne strašite se ogromnih daljav in velikosti sveta. Evropci tam ne stanujejo kaj gosto; po nekoliko stotin ali po jeden tisoč Evropcev v večji koloniji je že veliko število. V vročih, pretoplih in sploh nezdravih krajih ne iščite otroka; da bi bila šla guvernanta med Azijate in se pobarbarila, ni misliti. Po mojem računu bo v vzhodni Aziji ali morda v kakem avstralskem mestu. Zapisniki pasažirjev na brodih Vam bodo najboljši kažipot. Po dobrem preudarku vseh, četudi nepopolnih podatkov sem uverjen, da se ne varam v sklepanji svojem. Ne plašite se preveč z mišljenimi težavami. Ljudje Vase vrste, vajeni od prve mladosti samostalno živeti, znajo si poiskati dobrih in pravih potov za vsak slučaj, če le hočejo. O Vaši resni volji in o Vašem vspehu pa nikakor ne dvojim. Prej ali pozneje najdete begunko. Ce Vam ne bode mogoče, vzeti ji otroka, bode že veliko vredno, da vemo, kje nam ga je iskati, in potem napnemo že še druge strune. Zavidal bi Vas, ko bi bil mlajši; videli boste neizmerno novega, zanimalo Vas bo vse, ker ste  zdrav, krepak in mlad.«
Po slovesi od kneza Lievna se Cetinoviču vendar olajša vest. Gre na agenturo »Peninsular & Oriental Steam Navigation Companv,« kjer zve, da pride »Pera« dne 27. februvarija v Aleksandrijo. Ce hoče potovati brez prenehanja, porabivši poštne brode te angleške družbe,bode dne 25. marcija v Singaporu. Tu se mu bode odločiti za Kitaj ali za Maniljo. Tedaj plača vozni list do Singapora, osemdeset funtov sterlingov, t. j. sto   napoleondorov.
Bilo je že pozno zvečer, ko spravljata Cetinovič in Gerster raznovrstne potne potrebščine v kovčege, ne pozabivši slikarskega orodja in primernih knjig, kar jih je bilo dobiti mogoče. Oba malobesedna dovršita vse popotne priprave.
»Zdaj greš pa z menoj!« reče Cetinovič, ko zaklene pokrove. »Tudi tebe moram nekaj zaplesti v Aleksandrine stvari; vem, da se ne boš branil prejemati mojih poročil s potovanja in prenašati jih lepi Rusinji. Nanjo ne smem adresovati, boji se vohuna. Druzega pa nimam, kakor tebe, da bi mu zaupal. Tudi si, kar se tiče tajnosti, ne-sumnjiv, lehko imaš prijatelja, brata, ki ti poroča iz daljnega sveta. Hartlieba ne potrdijo za to, da bi prejemal poročila, ker je v preozkem prijateljstvu s prvo osebo te zamotane drame.«
S. Savec: Postillon d'amour.                                                 75
Gerster se nikakor ne brani in gre s Cetinovičem. Aleksandra vsprejme tudi kiparja Gersterja z nji lastno naravno prijaznostjo. Hart-lieb in knez Lieven delata prijetno družbo pri večernem obedu, Aleksandra se spušča živahno v razgovore, ki se pleto o Cetinovičevem potovanji v vzhodno Azijo. Gerster se kmalu otaja in na prošnjo zaradi poročil, ponovljeno od Aleksandre, zatrjuje, da ji je ves na uslugo in izraz v besedi pričuje, da mu to ni le fraza. Samo Cetinoviču gre poredkoma beseda, nehote mu obvisi pogled na Aleksandri, ki se trudi prikrivati bridke svoje skrbi z živahno konverzacijo. Kakikrat se obrne z mokrimi očmi strani ali izgine za trenutek od mize brez vzroka. Pri slovesi prejme Cetinovič nekaj zavitkov, med njimi večjega, v katerem sluti njeno podobo.
»Dragi spomini so«, reče Aleksandra; »tu je pismo za mojega moža, tu njegove fotografije; te so guvernantine. Varujte vse dobro!« In izročivši mu drobno pisemce: »Ta listek Vam služi v prvo poraz-umljenje z velikim knezom Vladimirom. Da mu le to izročite v roke, toda prav iz roke v roko, pa je vse dobljeno, daljno občevanje Vam potem že on sam omogoči. Ta listek nosite vedno pri sebi, zato ga denem v ta-le usnjati zavoj. Nisem pečatila, le znamko sem naredila nanj, Vi ne boste indiskretni, saj veste dovolj zase in lehko uganete, kako govori srce, prepolno žalosti in ljubezni«.
Spravljaje vse v ličen majhen kovčeg nekoliko pomisli in nadaljuje: »Izročila sem Vam vse, mislim, da nisem ničesar pozabila. Pišite od vsake postaje; tolažilo me bode vedeti Vas zdravega. Važne dogodke telegrafujte, kakor smo se zmenili. Zdravstvujte! Varuj Vas mili Bog!«
Solze se ji udero, ko poda Cetinoviču roko in njegovo mehko stisne. Peter se prikloni, glava se mu globoko povesi in — na belo roko pritisne gorak poljub ter hitro koraka z Gersterjem doli po širokih stopnicah.
Molče stopata po temnih ulicah dalje in zavijeta nehote proti trgu Sv. Marka; tii hočeta čakati jutra. Cetinoviču je težko, prav težko pri srci, živo se zaveda, da zapušča drage mu osebe, prijatelja, morda za vselej. S čašo rujnega vinca spirata polagoma tožnost iz duše, misli in pogovori jima preidejo od Aleksandre — njenih solza je tako težko gledati, priznavata oba — na umetniška dela, na prelepe kraje v tropah, dokler njiju ne pokliče naročeni strežnik s popotno prtljago na Piazzeto. Oba prepelje na parobrod »Pero«. Na brodu je živahno kretanje; ' čolniči, gondole prihajajo in odhajajo. Komaj si ogledata prijatelja ozko prebivališče, kabino Cetinovičevo, treba se je ločiti. »Z Bogom, prijatelj, z Bogom, staro gnezdo!« reče Cetinovič in miga z roko Gersterju doli v čolnič, ki se kmalu izgubi med drugimi.
(Dalje prihodnjič.)
130                                              S. Savec: Postillon d'amour.
Skoz kiipolo solnce poldnevno Na vernike sije z nebčs,
Na turbane pisane sije I vmes na rudeči fes.
Na ustnih trepeče jim  »Allah!« Na iztok jim sili okd . . .
O kake goreče molitve Iz duše globine jim vrd!
Ne moti vas  »tujec« jedini, Stoječi med vami neznan ?  . .
Oj, videti hotel sem samo, Kak Allaha moli — Slovan !
Po svoje jaz, vi pa po svoje Kot bratje častimo Boga,
Molitev je dobra i vaša,
Če dobrega vzdih je srca.
Skoz kupolo solnce poldnevno Na brate tu sije na nas . . .
Le molite, skoro da posije Nam »Allah«  naš veliki čas!
Gor a z d.
Pojasnila. Moslem, plur. moslemin, mohameddn; znano je, da so mohamedahke (bule) zagrnene z belim neprozornim velom ter da se smejo razgaliti po koranu, sura 24.., samo pred svojimi soprogi, pred roditelji in najbližnjoj rodbinoj ; hodža je moliamedanski duhovnik; džamija, mošeja ; dž. »begova« — Gazi Husrev-beg — je poleg »careve« najlepša v Sarajevu ; čilim, preproga; »Po jeziku i krvi smo vaša braea«, rekel mi je hodža v begovi džamiji. —                                                                                                 Pisatelj.
Postillon d' amour.
Iz spominov dalmatinskega slikarja. Priobčil S. Savec.
IV. Na morji.
i znate več jezikov!« to so poudarjali Rusi Cetinovičevim ugo-
vorom. Ali za Boga, kaj mu pomagajo tu njegovi Vleče na uho pogovore sopotnikov, povelja častnikov, ujame kako znano besedo, govorice pa ne razume kar nič. Vražja angleščina! Saj se je je vendar toliko učil, da mu je kak angleški časnik po večini razumljiv. Ti Angleži pa izgovarjajo svbj jezik vse drugače, kakor ga pišejo. Poskusi z nemščino. Ogovorjeni ga začujeno pogleda, drugi kaj nerazumljivega odgovori, tretji se porogljivo nasmehne. Toliko muke je svoje dni delala blažena nemščina mladeniču, lomila mu jezik, toda pri prvem koraku med širji svet ga pusti njena razvpita moč čisto na cedilu! Osamljen sredi Ijudij, poln nejevolje nase in  na ves svet, na angleški še posebe, zre v jednakomerno nizko   ob-
*
''.   v.
S. Savec: Postillon d'amour.                                          131
režje na zahodu, dokler dež in mrak ne zagrneta vse v tmino. V svoji kabini položi utrujene ude na ozko posteljo ter jame premišljevati opasni svoj položaj. Zdaj vsaj utegne baviti se tudi s svojimi stvarmi. Sicer tc stvari niso prav nič zamotane, sezajo mu pa globoko k srcu, tako globoko, da mu leze kaplja za kapljo po lici v črno brado, ko zbira misli za pismo na mater v Dubrovnik, ko premišljuje, kako naj bi razložil stari majki povod in namen dolzega potovanja, da bi menj mučil njeno skrbno ljubezen. Izmed vseh bitij, katerih se je oklenila njena blaga duša, ostal ji je on jedinec — jedina tolažba in jedino veselje njenih starih dnij. Sklene za trdno, da mu bo prva pot po vrnitvi v Dubrovnik. Ostati hoče pri ljubi majki ne le par tednov, temveč vse leto, vedno, dokler je ne pokliče mili Bog pred se.
Na jutro stoji brod pred Ankono in ostane tu vse dopoludne. Ima dovolj prilike iti v mesto in zagotoviti pismu na mater varno pot. Vrnivši se na »Pero« začne iskati mirno in hladno ključ do angleščine. Ker se mu ni posrečilo z visokorodnimi pasažirji prvega reda — mesec dnij pozneje je spoznal dva sopotnika iz Nemčije, katera sta zatajila svoje nemštvo, akoravno sta le za silo lomila angleški — pregleduje brezobzirno bitja nižje vrste, mašiniste, kuharje, strežnike, dokler ne sluti v drobnem možičku zamokle kože in neangleške gibčnosti zaže-ljenega človeka. Ko ga naš slikar ogovori za italijanskega domorodca, tedaj se oni, podnadzornik strežnikov, kaj radostno nasmeje in je takoj pripravljen ubogemu Cetinoviču žrtvovati vse proste ure do Aleksandrije za večjo slavo Italije in za dober denar. Mož sicer ni sila učen, toda jeziček mu teče gladko in kmalu priuči Cetinoviču, kako je treba potisniti spodnjo čeljust malo naprej, da se zaletuje jezik prav na zobe in se izvabljajo tisti glasovi, svojski John BuUu. Kakor pred tolikimi leti, ko so zabičevali v Dubrovniku Peterčku, kako se glasi »mensa« v genitivu in pluralu, uči se zdaj Peter gramatiki, piše naloge in jih prebira svojemu zgovornemu pomočniku. Ko se ločita v . Aleksandru"i, ni mojster nič menj zadovoljen s hitrimi napredki svojega učenca, kakor ta sam.
V Suezu se prepriča, kako resnična so poročila kneza Lievna, kar se tiče guvernante in vstopi lehkega srca, že po notranjem in zunanjem človeku »gen tlemanlike« potnik na »Peshawur«, velik in eleganten nov angleški brod, na katerem se je zbrala obila družba, odlikujoča se po izborni dostojnosti dam in damic. Potniki prebijejo na potu po Rdečem morji in po širokem Indskem oceanu skoraj tri tedne stisneni na prostor zadnjega krova in salona; ni tedaj težko seznaniti se na več stranij.    Cetinovič  je odložil svojo   malobesednost,  smelo se spušča v
9*
132
S. Savec: Postillon d'amour.
razgovore, celo do dvorljivosti proti damam se povzdigne in jim napravi s tem kako zabavico, da nariše s posebnim naglašanjem nepriličnih svojstev bolj markantnejše ali menj priljubljene osebe krova. Seveda ima njegovo početje le ta sebičen namen, vaditi si jezik in uho za zdaj jedino vzveličevalno angleščino. »Ce znate angleški in malo francoski, odprt Vam je ves svet«, zatrdi mu marsikdo in ga radovoljno podpira v iskrenem naporu povzdigniti se na »vrhunec civilizacije«; saj pravi, trdi Anglež stoji tako trdno na tem vrhunci, kakor koraka Francoz na »čelu naobraženosti«.
Kadar pokaže Indski ocean ljubeznivo svojo stran, zmagovalna je lepota njegova in očaruje vsakega potnika; tem močneje vpliva na umetniškega duha, ki je toliko bolj pripravljen prejemati v se in uživati nove, izborne prirodne krasote. Kako bi se ubranil Cetinovič tej poeziji
v
podnebja! Cas, katerega je imel Cetinovič na lepem tem potovanji obilo na razpolaganje, porabi v to, da opiše dozdanje svoje dogodke v obširnem, gorko pisanem listu Aleksandri, katere podoba se mu je živo vtisnila v srce. Pismo misli oddati v prvi postaji na Cevlonu. Kmalu se vzdignejo iz morja gorati CeyIonski bregovi, zaviti v temnozeleno odejo do najvišjega vrha, potniki se pripravljajo zapustiti „Peshawur", in tudi naš poslanec gre na suho zemljo.
Ko stopi v agenturo P & O (tako nazivajo zaradi krajšega izgovora parobrodsko angleško društvo), posluži se prvikrat tistih v notarskem pooblastilu dovoljenih katerih koli si bodi pomočkov. Ker so že v Suezu in še bolj v Adenu dotični gospodje neradi odgovarjali na vprašanja zaradi guvernante in kazali veliko radovednost in zvedavost njemu nasproti, skoval si je in skrbno poangležil bajko, ki mu odpre brez ovir pasažirske knjige. Vpraša torej po sestri svoji, poročeni Seamens. Oče, pomorski kapitan iz Dalmacije, jemal je sestro s seboj v Aleksandrijo, kjer se je seznanila s trgovskim zaveznikom očetovim, z gospodom Seamensom. Moža sta se sprla; navzlic temu in proti izrecni volji očetovi se je sestra poročila. Na smrtni postelji je pa oče naročil Cetinoviču, poročiti sestri očetov blagoslov in izročiti ji delež precejšnje -očetove zapuščine. V tem je gospod Seamens odpotoval na vzhod in sredi nezgotovljenih trgovinskih poslov nekje umrl. Sestra je šla z detetom za njim. Pismene pozvedbe so bile brezvspešne, Cetinovič torej ne more drugače izpolniti očetove oporoke, kakor da potuje in jo poišče osebno.
Tu zve, da se je odpeljala »preljuba sestra« brez postanka v Sin-gapore. Iz potnega svojega programa sme torej Avstralijo izbrisati in brez zamude odriniti po istem potu za guvernanto.
S. Savec: Postillon cTamour.
133
V.
Singapore.
»Peshawur« odpelje večino svojih potnikov   v Madras in   Calikut, nekajjih prestopi na avstralski brod, mala peščica, po dolzem potovanji dobro  seznanjenih,   zasede  nekaj  kabin  na  parobrodu   »Travangore«. Družba P & O iz Indije v vzhodno Azijo nima sila prometa, tekmuje ji samo francosko parobrodsko podjetje; zato vozijo tod starejši, menj hitri brodi, ki ne podajajo tako elegantnega komforta, katere pa vodijo starejši, jako izkušeni in zanesljivi   častniki.    Potnika osupne takoj pri vstopu   raznovrstno   orožje,   puške z bajoneti,   revolverji,   težki   kratki meči in sekirice, vse najboljše, novo blago, v bližini zadnjega krova v redu nastavljeno.    V tako   zvanih   soteskah  med Malako in Sumatro, tudi   še   v nižjem   delu  južno-kitajskega   morja   še   dandanes  evropska mornarica ni zatrla popolnoma grozovitega morskega tolovajstva; pomorščakom na brodu, pravim Malajcem, tudi ni nikdar popolnoma zaupati,   in   ko   bi  brod po   kaki   nesreči  moral  k  bregu   v teh krajih, tedaj je orodje tem  potrebnejše, ker prebivajo tod okoli krvoloki malajski rodovi. Vendar kako lepi so ti bregovi, ti otoki in otočiči sredi vedno mirnega morja!    Sem bi stavil človek   raj,   kjer neprestano poletje   in neusahljiva plodnost zemlje obilno skrbita za vsa živoča bitja. Kako mogočno razodeva tu priroda   najbolj bliščeče krasote svoje   na zemlji in na nebu!    NajživejŠa domišljavost ne more zlagati tako smelih in   veličastnih   podob,   v   kakeršne  izpreminja   rahli vetrič   zdaj   težke gromaste oblake, zdaj lehke meglice.  Kako pride v ta čaroben kraj 6ni-le zapuščeni brod ?  Glej,   blizu  tam   leži brez jader,   na visokih jamborih, mrtev,   brez vsakega   znamenja živih  bitij na njem.   Radovedno vprašujejo potniki, so li zapustili brod mornarji, ker niso mogli v tem pasu brezvetrij tako dolgo dalje, da jim je pošla pitna voda ali celo hrana? So li poklali posadko do  zadnjega moža razbojniki, ki nikdar ne priza-neso nikomur, kdor bi mogel pričati o grozodejstvu ?   Nikdo   ne more dati    odgovora,   parnik   sopiha   dalje   in   marsikateri   potnik   se   znebi nekega tesnega čuta,   ko   pade sidro   pred Singaporom, tem najlepšim izmed mnogobrojnih biserov angleške krone.
Brod se bo mudil tu cela dva dni. Ne le potniki, tudi kurjači, pomorščaki, vsak, kogar poseben posel ne zadržuje, gredo takoj na suho, ogledavat si krasote tropskega sveta iz bližine, drugi olajšat svoj mošniček zlatov in srebrnjakov v hišah za razveseljevanja in zabave. Tu najde vsak svoj račun. Gentleman se sprehaja po prostranih, senčnatih šetališčih ter ogleduje okolico iz trdnjave, ki   se široko   raz-
134                                                 S. Savec : Postillon d'amour.
teza na holmu, nadkrilujočem zaliv in ravnico. Najlepši del te ravnice, v sredi pod trdnjavo, pridržali so Evropci seveda sebi za velika javna poslopja, klubske hiše, za obširne magacine, za veliko cerkev. Na desni je velika kitajska naselbina, kjer vlada neutrudljiva pridnost in delavnost; na levi so se zbrali drugi Azijati, ki častijo preroka in ljubijo mir zase in še bolj za hareme in haremčke, skrite v senci visokega, košatega drevja. Po bližnjih in daljnih gričih okolice pa gledajo iz gostega zelenja bele hiše in palačice, stanovanja bogatih trgovcev; privažajo se v mesto le za nekoliko ur opravljat posle svoje, sicer pa žive, kakor mali bogovi. Tu in tam iztakne šetalec tudi še borno kočo domačih ljudij, stavljeno na kole od palic in palmovega listja. Bistroumni Evropec in vstrajno delavni Kitajec si podajata tu roke, pred njima ginejo domači deželani, kakor kafra.
Kraj je bil tudi Fanici všeč. Cetinovič pozve, da je tukaj pretrgala potovanje za dva tedna in odšla s poslednjim poštnim brodom v Hong-kong, torej naravnost v Kitaj. Cetinovič ima pa rešiti še drugo važno vprašanje, gre li v Maniljo ali v Hongkong? Nastanil se je v prid po-zvedovanj v najboljšem hotelu. V igralni dvorani sredi vrta se zbira evropski živelj, tu sede na prostornih naslanjačih, ali leže in se zvirajo na vsak mogoč način gospodje, sklepajo kupčije, igrajo za visok denar, pri drugi mizi polivajo prosti pomorščaki šampanjca, kakor bi bila voda. Cetinovič se stisne v kot in preiskuje časnike iz vzhodnih kolonij, bi li našel kako vest p ruski ladij i »Svetlani«, Ni veliko, kar najde, jedino sledeči telegram v „Straits Times" iz Manilje: Na potu iz Manilje je razpočil kotel na „Svetlani", ranjenih je nekaj mašinistov. Brod bo nadaljeval pot v Kitaj, kjer bo veliki knez Vladimir obiskal večja pomorska mesta.«
To zadostuje Cetinoviču, da se odloči naravnost za Kitaj in da izpusti Maniljo, kamor bi morda že prepozno prišel. Akoravno je zaradi prave smeri potovanja svojega dovolj umirjen, vendar želi zvedeti, kje se je mudila Fanica. Gospodar hotelu je nepristopno visok gospod, ki se z gosti le toliko meni, da jim pri obedu predseduje. Kaj, ko bi s kitastimi možmi poskusil, meni slikar, ki tako spretno strežejo, brzo in neslušno, kakor duhovi. Ko ga spremi visok suh Kitajec, zagrnen v dolgo, snežnobelo srajco dolgih rokavov, v spalno sobo in pokaže, kje naj se zapiše gost v potniško knjigo, zahteva Cetinovič še ono iz prejšnjega leta. »No ken« — ne more — meni Kitajec in stoji nepremakljivo. Slikar seže v žep in pokaže rupijo. Dolgin se ne gane. Ko mu pa obvisijo drobne oči na rumenjaku, blisne mu lahek smehljaj po velem obrazu,  in izgine.   Kmalu prinese knjigo,
S. Savec : Postillon d'amour                                               135
pa ne prvi, ampak drug Kitajec, moleč ob jednem dlan, da bi sprejel zlat. Guvernantin podpis, katerega ni težko najti, prav njene svoje-ročne poteze, razveseli Cetinoviča, kakor bi gledal sled njenih stopinj. Aleksandrino neomahljivo upanje se ne vidi mu več tako naivno. Veliko je vredno, da je bila gospa Seamens že tu očividno brez vse skrbi in ni iskala nikakeršnih ovinkov več.
VI. Hongkong.
Dober parobrod prepluje južno-kitajsko morje v osmih dneh, »če monsun   dopušča«,   kakor  pristavlja   previdno  uradno   ižvestje   družbe
v
P & O. Ce pa ,,monsun" tako močno in tako neprestano redno piše iz severa, kakor natančen stroj, če dan za dnevom vzdiguje proti brodu valove jednakomerne, kakor velikanske brazde, naveličajo se ga tudi stari pomorski medvedje do cela in se ozirajo poželjivo proti severu, kdaj se pokažeta iz peneče vode dva suha, rjava robova, »brata« imenovana, ker za njima poneha dolgočasni veter. V jutro 6. dne aprila je morje oživljeno z ladjicami in džonkami čudnega, skoraj smešnega stroja, ki se zib-ljejo med skalnatimi otoki. Ljudje isto čudne in neznane oprave izmetavajo in vzdigujejo mreže. Ko zavije brod mimo visoke stene, pokaže se na mah čisto nov nepričakovan prizor. Na velikem gladkem jezeru, na videz zaprtem na vse strani od visokih razvitih gora, največ golih, stoji ali se premikuje neštevilno čolnov, velikih in malih, evropski brodi črnega telesa stoje oblastno med svetlimi džonkami. Na ozkem vznožji najvišje gore, Viktoria Pik, razteza se na dolgo in vzdiguje po rebrih sijajno mesto Hongkong, cvetoč emporij, ki je vzrastel na solidni podstavi angleške podjetnosti tako hitro, kakor le v Ameriki lezejo mesta iz tal. Pridnost, delavnost, obrtnost, brižno poslovanje po hišah in po ulicah; kakor čebele mrgole in hitijo kitasti sinovi „nebeškega kraljevstva" za zaslužkom in dobičkom, le na lepih trgih med poslopji vlade in klubov, v najodličnejših ulicah, kjer so hiše in palačice tujih, t. j. Evropcev, je menj živahno in mirneje. Ves toli živahni promet se vrši vendar brez posebnega hrupa. Z nočjo utihne tudi po kitajskih ulicah življenje, rarzven če si dovolijo pomorščaki civilizovanih narodov glasno razveseljevanje v točarnah pri pivu, botiljah, pri žganih tekočinah ali pri črnolasih hčericah iz dežele cvetja in dišave.
Gospod Lieven ni bil kaj korenito poučen o številu Evropcev v kitajskih kolonijah; v Hongkongu jih je okoli pet tisoč, promet s severnimi pomorskimi trgovišči je živahen, posredujeta ga razven družbe P & O in francoske tudi  še dve ameriški, ne števši  posameznih  par-
136
S. Savec: Postillon d'amour.
nikov, ki vozijo v Kanton, Maniljo, Amoy, Svatau itd. Po prvih poskusih previdi Cetinovič, da po dosedanjem načinu ne more dobiti zaželenih podatkov o Fanici. Predstavi se torej na policijskem uradu z žalostno povestjo o svoji izmišljeni sestri. Gospod komisar je sicer uljuden gospod, vendar stavi pri tej ali oni točki kako podrobno vprašanje; ker mu naš potnik po vse prepričevalno odgovarja, dobi od gospoda karto s kratkim priporočilom in več adres raznih skrivnih policajev, kateri mu bodo na pomoč. Ti policijski agenti, na videz zasebniki, so izvrstni možje. V mestu in na vodi tik njega prebiva nad 120.000 ljudij, največ Kitajcev iz vseh dežel ogromnega cesarstva. Koliko lopovstva je med to zmesjo naneseno sem od vseh vetrov, vendar je mesto varno, kakor Abrahamov nar6čaj; detektivi in njih pomočniki, poulični uniformovani policisti, posebno Hindovci, vzdržujejo vzgleden red.
Ko razloži Cetinovič prvemu adresatu, stanujočemu v najodličnejšem delu mesta, svoje težave, gresta iskat po hotelih. Sedeta v salon že tretjega hotela k botilji porterja, tu še le najde agent gospo Seamens v knjigi zapisano; odšla je koncem aprila, tedaj onda, ko začne vročina pritiskati, kadar zbeži posebno odličnejše ženstvo v hladnejše kraje. Pa kam? To zvedeti je mogoče le od službenega osobja. Sluge, in prav spretni za vse mogoče posle, so povsodi jedino Kitajci, njih glavar v hiši je »komprador«, ki je odgovoren za vse drugo, ki posreduje vse poslovanje med gospodarjem in Kitajci, ki zna tudi govoriti »pidžen engliš«. Ta kitajska angleščina je še precej hujša, kakor glasoviti kranjski »kuheltajč« in zahteva posebnih študij svojih skrivnostij.
»Komprador« tedaj pride, pa neče ničesa vedeti. Prvi dolar mu obudi nekoliko, drugi že precej, oslabeli spomin. Ker pa danes nikakor ne utegne, hoče priti prihodnje jutro sam k gospodoma in pripeljati s seboj tudi moža, kateri je odpeljal gospejno prtljago na brod, mož je pa zdaj daleč daleč. Brez dvojbe bi se lehko zmenili takoj, tisti mož je najbrž prav blizu, toda Kitajec hoče ta »pidžen«, ta posel ukori-stiti sebi, kar se da.
Po dogovoru se prikaže drugo dopoludne v prijazno kitajsko to-čarno, kjer se služi gostom s čajem in v ločeni sobi z opijem, ves „kom-prador", pa ne peš, to se ne spodobi takemu odličnjaku, ampak v elegantnem čeru na ramah dveh rojakov svojih. Glej, tudi oni drugi, ki drgne po ulicah blago na jednokolesnem vozičku, hotel je Evropcema izkazati čast, dal se je obriti in umiti, zamenil je kulijsko srajco in hlače od plave bombaževine s temnim talarjem in tudi zajahal dva rojaka. Po prvi časi se sme pričeti razgovor. Oba Kitajca najdeta guvernanto izmed več ženskih fotografij, katere je previdni detektiv pri-
Josip Stark: Pisma iz Zagreba.                                             137
nesel s seboj, ne lažeta torej ne. Schwerzer se je mudila deset tednov v hotelu, bila je jako sitna, »ne dobra«, pa »plenti dolal«, polna tolarjev. Dete je bilo tako visoko, takih las — pokaže mož na les svetle rumenkaste barve — bilo je bolno pet, deset dnij, kopalo se je vsak dan. Zahtevala je pestunje, obdržala pa šele tretjo in jo vzela s seboj. Parnik, na kateri je spravil kuli njeno blago, imel je visoka kolesa; bil je nedvojbeno ameriški, tedaj je šel proti severu. Pestunjo je vzel »kom-prador« iz misijonskega zavoda, v kateri vsprejemajo zapuščene ali kupljene kitajske otroke in jih vzgajajo za službe pri Evropcih.
Brez koristi ni bil sestanek, Cetinovič rad plača račun, kakeršen sestavi detektiv posebe za vsako osebo. Vsi so zadovoljni, le kom-prador je neprijetno iznenaden; pričakoval je dobiti ves denar v svoje roke in ga razdeliti po svoji volji.
Na misijonskem zavodu še zv6 Cetinovič, da se je odpeljala do-tična pestunja z gospo Seamens v Shanghai. Poučil se je tudi, da je tam središče evropskega življa, da imajo Rusi tam velik konzulat. Iz vsega, kar je pozvedel, sme sklepati, da se bo mudila ruska fregata »Svet-lana« najdlje v tem emporiji in tam jo hoče Cetinovič tudi pričakovati.
(Dalje prihodnjič.)
Pisma iz Zagreba.
Piše Josip Stare.
XV. e vemo, kaj si rodoljubne Slovenke mislijo, kadar slučajno pogledajo na tiste razvaline, katerih je vse polno po gorah in gričih romantične domovine naše; saj nam ti razdrti gradovi bude tako različnih mislij in čutov, da bi bilo težko ugeniti, katere podobe iz davne preteklosti so se ravno ta trenutek pokazale v domišljiji, opazujočega človeka. Jednemu prihajajo na misel lepe pravljice, ki si jih ljudje pripovedujejo o nekdanjih graščakih in zakletih deklicah, drugi se spominja žalostnega stanja tedanjih kmetov, čuje v živi domišljiji svoji jok in stok nedolžnih jetnikov ali pa žvenketanje orožja železnih vitezov. Zavednemu Slovencu vzkipi srce od jeze, kadar se ozre na ta gnezda zatiralcev naroda našega in narodnosti naše; pesnik pa vidi pevca popotnika, kako pred zbrano gospodo ubira strune, jim peva čudne zgodbe junakov in vitezov ter v pesmi svoji poveličuje telesne in duševne vrline slavnih žen. Cestite naše čitateljke, ki imajo polne mizice lepo vezanih knjižic, da nikdar ne  pogrešajo zabavnega in po-
S. Savec: Postillon cTamour.
203
Postillon d' amour.
Iz spominov dalmatinskega slikarja. Priobčil S.  Savec.
VIL V deželi nebeškega sina.
o se bliža brod sredini kitajske obali, reže ves dan, okoli 150 angleških milj, umazano rjavo vodo, tako mogočno se žene ve-letok Jang-tse-kiang (izgovarjaj Jan-ktz') v Tihi ocean. Iz širokega ustja, podobnega obširnemu jezeru, zavije pot v čisto vodo. Med nizkimi bregovi, mimo velikih džonk in malih vasij sopiha parnik še dve uri in se ustavi sredi široke reke Hvangpo. Kolikor daleč seza oko, gori in doli, stoje veliki parniki med čolni in ladjicami. Na levem bregu, za široko cesto, je neobsežno dolga vrsta visokih, lepih poslopij, ki so pridobila Shanghaju ponosno ime »mesto palač«. Na desni strani reke se razprostirajo velika trgovska skladišča, ladjišča in zaloge premoga in lesovja. Više na reki je za visokim zidovjem kitajsko mesto, pred njim vse gosto brodovja na reki. Nad 300.000 stanovnikov šteje obojno mesto, središče velikanskega prometa kitajskega z inostranci, emporij svetovne trgovine.
Na cesti »East Bund«, ali le »Bund« imenovani, čaka velika tolpa kulijev na potnike in njih blago, kriči, peha se in gnete za delo in zaslužek. Cetinovič hoče počakati, da bi se ljudstvo nekoliko razšlo, kar zadene močen Kitajec težak kovčeg na tilnik, druga dva pobereta ostale stvari in urno korakajo vsak na drugo stran. »Evreka, Evreka!« vpije za njimi brezvspešno; steči mora za vsakim posebej, vleči ga za obleko nazaj in navesti na pravo pot, kakor trmastega konja. Veselo se oddahne, ko vidi svoje reči srečno pod streho malega, prijaznega hotela in se pogodi za sobo in druge potrebščine z mlado Američanko, ki je krstila svoj zavod z učenim imenom  »Evreka.«
Poskusi se seznaniti z gospodi, ki zahajajo v hotel, a ne posreči se mu; pri obedu se jim vselej mudi, in zvečer po dineji se izgubijo hitro po svojih potih v klube, kakor mu razjasni prijazna gospodinja. Tudij druge razmere razklada Američanka, mlada vdova, slikarju ra-dovoljno, morda zaradi tega, ker ji je obljubil naslikati prav lepo njeno podobo; če ne zaradi tega, ker zna njeno sicer ne bas preobilno lepoto vse bolje ocenjevati, kakor drugi gosti.
Da bi svoj čas do prihoda ruske »Svetlane« porabil koristno, ogleduje si obojno mesto, posebno natančno preštudira ležo in okolico

204
S. Savec: Postillon d'amour.
ruskega konzulata in potrka tudi na policiji zaradi Fanice. Stvar je pa tukaj do cela drugačna. Shanghaj ni del angleškega kraljevstva, kakor Hongkong, ampak prava republika, sestavljena od treh velikih občin, od francoske, angleške in ameriške naselbine. Vsaka oskrbuje svoje stvari samostojno, o skupnih interesih določuje svet, izvoljen od zemljiških posestnikov. Evropci so podložni vsak zase sodnim zakonom svoje domače države, ako imajo tu svoje zastopstvo. Kdor pa nima svojega zastopnika, nima sodnika in ne uživa nikakeršnega varstva. Policija t. j. mestni detektivi, varujejo red največ proti Kitajcem, podložnim svojim domačim sodnikom in zakonom. Deželna oblast kitajskega cesarstva je v ozemlji Shangajske republike omenjena na zemljiški davek in na to, da pobira carino od tržnega blaga. V vsem drugem vlada popolna svoboda.
Ves teden hodi Cetinovič po mestu; ogledal si je tudi svetišča in druge znamenitosti kitajskega Shangaja, ali v svojih namenih niti za pičico ni napredoval; celo prijazna gospodinja mu odpove svojo pomoč. »Ne bodite smešni,« reče, ko zavije slikar govor zopet na povest o svoji sestri. »Bodi sestra, kjer ji je drago! Pojdite domov, spravite skupaj svoje in njeno imetje, pa se povrnite! Ako Vam tukaj ni všeč«, nadaljuje poredno, vendar ljubeznivo, »pa prodam hotel in greva v Kalifornijo, tam je neizrečno lepo in prijetno živeti«. Slikar seveda se ne more nikakor še povspeti iz svojih idej, vcepljenih mu po evropski civilizaciji, na vzvišeno stališče Američanke, ki se dobro zaveda višje vrednosti svoje domovine; Američani namreč nečejo biti civilizovani, to je zanje premalo, prenizko, oni so »enlightened« — razsvetljen narod.
Hvala Bogu, zdaj je konec dolgočasnega postopanja, Rusi so tu, evo pravcatega  dvoglavega  ptiča carskega v barjaku nad zvezdo •
v
Živela »Svetlana« ! vsklikne Cetinovič. Ne utegne se odgovarjati gospodinji, le voza zahteva urno, sede na dvokolesnico, kočijaž Kitajec na vojnice za ponijem in hajdi po »Bundu« gori za brodom. Iz »Svet-lane« se vali gost dim, pok za pokom se razlega v pozdrav vojnih paznikov. Ni še streljanja konec, ko izstopi pred ruskim konzulatom nekaj gospodov; veliki knez je mlad, visok, raven ko jelka le malo bolj po-rasten, kakor na fotografiji — tega je brez težave spoznati izmed drugih. Po kratkem pozdravu z malo deputacijo izginejo vsi v konzulatskem poslopji.
Cetinovič pošlje voz nazaj in postavi sebe na stražo. Kraj ni kaj ugoden za opazovanje. Dvorec je na prostornem vrtu, ločenem od ceste z visokim zidom, na obeh konceh zidu so  vrata na  vrt.    Iz  ceste je
S. Savee : Postillon d'amour.
205
mogoče opazovati oba vhoda, poslopje in prostor pred njim je pa pregleden pri uhodih ali na vrtu, kjer daljše opazovanje ne bi ostalo skrito; prikaže se vsak čas kdo pod verando ali pred postranskimi poslopji, globoče na vrtu ležečimi.
Cetinovič preži neutrudljivo prvi, drugi, tretji dan, nagovori tudi tega in onega Kitajca, ki posluje v hiši, brez vspeha izkuša izvabiti z dolarji kaj. Reveži nič ne vedo, niso z gosti v nikakeršni dotiki, še ruskega slugo od gospoda ne znajo ločiti. Drugemu kakor Kitajcu si pa ne upa in ne sme črhniti besedice. Veliki knez se prikaže skoraj vsako popoludne, pa nikdar ne sam in vselej ga brzo odpeljejo iskri konjiči.
Peti dan prinese nekaj novega. Doslej so časniki le priovedovali, kaj se je zgodilo, koga je obiskal ruski admiral, kaj si je ogledal veliki knez; danes pa govorijo o prihodnjem dnevi, da bo namreč zvečer velik diner na ruskem konzulatu, da je povabljeno vse dostojanstvo, tudi Tautai, kitajski guverner. Z nočjo počasti mornarica ruske goste z razsvetljavo, prostovoljno gasilno društvo bo napravilo produkcijo s parnimi brizgalnami.
Vendar ne bodo Rusi čepeli doma, ampak si ogledali nekoliko razsvetljavo, misli Cetinovič. Zmaguje ga nestrpnost čim dalje, tem huje; za trdno sklene ne izgrešiti take prilike in približati se Vladimiru, če tudi s silo in naj provzroči še tak škandal.
Časniki so prav poročali. Pogosto prihajajo drugi večer gospodje peš in z vozom na konzulat. Ljudstva, največ kitastega, nabira se vedno več na široki cesti, Tautai dojde v krasnem palankinu sredi večje gruče, ki ga s svetilnicami, praporci in šumečim vriščem piščalk, trobent in bobnov spremi do vrtnih vrat. Tu vsprejemata dva Rusa povabljence, drugi ne smejo dalje. Brodovje je razsvetljeno, prostovoljni gasilci so zakurili brizgalne in poskušajo njih moč zdaj sem, zdaj tja, tudi med množico namerijo curek in si napravijo tako prostora. Obed ne traja čez uro. Gostje že odhajajo po dva, po trije; Tautaja odnesejo prav tako, kakor so ga prinesli. Cetinovič ne izgreši nikogar, pripravljen je vsak trenutek planiti na vrt, s pisemcem v roki, da bi se ga kdo ne zbal — o strela, vse nič, raz streho konzulatsko, s terase si ogledujejo Rusi razsvetljavo, na oglu stoji visoka postava, vzdigne kdaj pa kdaj binokel pred oči, on je — ne bo ga doli. Cetinovič gleda, kako se knezu zdaj pa zdaj gospod poklanja in lehko preračuni, kdaj se bo kdo   prikazal na vrtu.
Temno je v duši Cetinovičevi, kakor na »Bundu«, kjer so gasilci pobili z brizgalno  vse  svetilnice,   kakor  daleč je sezala vaja. Po-
206                                           S. Savec: Postillon d'amour.
parjen, jezen, žalosten pride v hotel »Evreka«, Tu ga opomni prazni želodec, da je začakal obed na »Bundu.« Pa gospodinja ima poleg ljubezni do rednosti in natančnosti tudi nekaj usmiljenja v srci ter postreže nerednežu, ki še zdaj ne ve za hišni red, z mrzlimi jedili in s steklenico šampanjca. Ukloniti mora svoje dostojanstvo in potruditi se sama, ker služinstvo je opravilo svoje posle in odšlo.
Okrepčan prične slikar iskati novih pomočkov, ker po dosedanjem poti, priporočenem v Benetkah, ne doseže ničesa; vtihotapiti do kneza se nikakor ne more.
Iz časnikov ve, da je Vladimir namenjen potovati po Janktzu do Honkava, pot do tja znaša šest dnij, za vrnitev in ogled znamenitosti] sme staviti dober teden. Ta čas hoče porabiti po svoji glavi in svojem nagibu; ako mu izpodleti vse v Shanghaji, hoče potovati dalje za »Svetlano«, če tudi v Sibirijo.
Drugo jutro se oglasi v nemškem klubu za vstop; podanik Avstrije, ki velja med daljnim svetom za nemško, ne pričakuje ovir; po pridobljenih znancih upa priti pozneje tudi v kakšen angleški klub, saj je slikar in bo že vedel vzbuditi zanimanje zase. Ker se klubisti zbirajo le zvečer in se ima ondaj predstaviti, čez dan nima kaj početi in gre še jedenkrat pregledovat okolico pred ruskim konzulatom; morda naleti danes na srečen slučaj, ker bo prežal zadnjikrat. Zapazi res tudi nekaj nepričakovanega, namreč gospoda, ki se mu vidi znan po obrazu in po hoji. Gotovo, prav na tem mestu ga je srečal že večkrat. Čudno, prav tako postopa, kakor slikar sam, danes se kar ne gane strani. Ce-tinovič se umakne proti prečnim ulicam, na oglu se kakor slučajno obrne, gospod ni daleč za njim. Prvi gre nekaj časa po ulicah gori, in vstopi k brivcu. Obrnivši se pri vratih vidi gospoda stoječega na oglu; čez pol ure stoji še prav tam. Cetinovič koraka dalje skozi več ulic za konzulatom in stopi iz nasprotne strani na »Bund«, pohajkovalec mu pride naproti. Ko nastopi mrak, pridruži se k prvemu še drugi opazovalec in oba se sprehajata tako, da mora ostati Cetinovič vedno med njima. Ne more več dvojiti, stražita ga detektiva; zadnji čas je opustiti to nevspešno taktiko.
VIII. Avdijenca.
»Ste li ženin, gospod slikar?« oglasi se gospodinja, ko čez nekoliko dnij stopi Cetinovič prednjo v salonski opravi ter zahteva voza. »Glej, glej, kako ste se nadičili!« pristavi in prebira od nog do glave slikarja, ki, dasi tudi širokih pleč in krepkih udov, kaže čez pas mla-deniško šibkost.
S. Savec: PostiHon d'amour.
207
v
»Ženin sicer nisem, vendar prosim najlepšega voza in najponosnej-šega kočijaža, kajti«, nadaljuje važno, »resni trenutki nastopajo; odločiti se ima danes usoda moja in še več druge osebe, a drugače, kakor Vi sodite.«
Ne ve, kam bi obrnila slikarjeve besede, katerih resnoba ji ustavi daljše izpraševanje. Gleda za odhajajočim vozom, dokler se ne ustavi pred ne prav velikim poslopjem, vendar nekako ponosno odlikujočim se sredi ograjene zelenice, nasajene z nizkimi drevesci, ki obetajo, da nastane s časom vrt okoli hiše. Poleg hiše razvija veter iz visokega jambora barjak avstrijskih barv. Kolikokrat je Cetinovič mimoidoč zaupno pregledaval dobro poznani grb! Z zaprekami mu je rasla misel, zateči se tu sem in iskati pomoči, ko bi ne našel drugače izhoda iz svojih težav. Daleč od domovine se mu je vzbudil polagoma prej neznani čut; jel se je zavedati, da je tudi njegovo državljanstvo nekaj vredno. Česa ne nauči človeka sila in potreba! Srečni oni, katerim se državljanstvo in narodna zavest popolnoma krijeta! Zatekel se je pod krila c. kr. zastopnika takoj tisti večer, ko je zadnjikrat prežal pred ruskim dvorcem in ko je privabil s trdovratnim postopanjem dva opa-razovalca, ki sta ga spremljala prav do klubne hiše. Vsprejeli so ga radovoljno v klub, skoraj prisrčno, tretjega Avstrijca, tedaj rojaka, dasi iz skrajnega juga, iz Dalmacije. Slikar, hoteč delati študije po Kitajskem, je pa res nekaj novega, zanimivega. Seznanil se je z več gospodi, tudi avstrijski konzul je bil navzočen in vsprejel je novo-došleca uljudno, prijazno. Resnično je bil potreben Cetinovič takega občevanja, toliko puščobe in zopernosti se je nakopičilo v njegovem duhu, utrujenem po nevspehu tolikega potrpljenja. Izmučilo ga je čakanje do cela. V klubu vlada svobodno, prijateljsko ponašanje: resnobo, napeto delavnost, tisto kratko uljudnost nepoznatih ljudij, na kratko, ves amerikanizem odlože klubovci v svojem zbirališči. Tudi izmučenega Cetinoviča oblada dobrodejen čut, kakor bi bil prišel med znane ljudi. Posebno prikupi se mu takoj avstrijski konzul. Imel je na sebi nekaj, kar vabi in vzbuja zaupanje. Konzul, gospod Bilinski, sicer ni rojak v ožjem jezikovem pomenu, v zavesti ima le avstrijsko narodnost, pa na tujem, sredi tako korenitega tujstva zlij6 se Evropci nasproti Azi-jatom v jeden sam celotni živelj, veže jih čut skupnosti; neskladnosti, in podrobne razlike med naobraženimi narodi so tako malenkostne v primeri z gramadno različnostjo azijatskega življa v vsakem obziru, da Kitajci zmatrajo Evropce vse iz jednega koša, prišle čez Veliko morje. Med naobraženci padejo družbene zapreke, da le znajo isti jezik.
Umevno, da se je govorilo v klubu o dnevnih dogodkih, posebno ob avdijenci  pri  ruskem  velikem knezi,  ki  ima  biti čez   dva dni po
208                                         S. Savec: Postillou d'amour.
poročilu časnikov. Ker ja vede ista pot proti domu, razloži slikar Bilinskemu nekoliko svojo nalogo do velikega kneza in poprosi ga posredovanja za avdijenco. Drugi dan vloži pismeno prošnjo. Rešitev je bila ugodna po osebnem potrujenji g. Bilinskega, ker ni šlo za nika-keršno moledovanje.
Odpeljeta se torej k ruskemu dvorcu: gospod Bilinski jasnega, prijaznega obraza, kakor vedno, Cetinovič poln odločnosti in upanja. Konzul hitro opravi, pozdravi svojega varovanca in se odpelje. Gospod odhaja za gospodom, Cetinovič pride na vrsto zadnji; malo pogreje ga, ko začuje naposled svoje ime in koraka po zložnih kamenitih stopnicah v prvo nadstropje; tu odgrne mož gosposke obleke pa služinskega stroja težki zavesi rekoč:  »Njih ekscelenca, admiral Tj epušinU
To ime pribije slikarju nogo k tlom za trenutek; skoraj bi se vrnil, tako mu zadrhti po živcih. S silo ukroti razburjenost: »Saj si v Shanghaju, mestu svobode«, hrabri se. Vskloni se in stopi v dvoranico, kjer polusvit daje ne prebogati, a izborno ukusni opravi in temnim tapetam umeteljniško ubranost. Nasproti vrat, blizu jedinega razsežnega okna stoji pri mizici gospod v uniformi, majhne postave in zdravega obraza. Med črne, gladko pristrižene lase se mu vmešavajo sivi, pod visokim čelom senčijo obile obrvi tamne oči, ki na pol odprte mehko in prijazno motrijo došleca.
Ko ta stopi naprej in se globoko pokloni, povzame admiral besedo s prijaznim glasom: »Gospod Cetinovič, Vi imate izročiti Njegovi visokosti pismo, da, pismo in neke spomine« — to govoreč pogleda v spisano prošnjo za avdijenco — »ker pa vse, kar je adresovano-na Njega visokost, prejemam jaz, prosim, izročite meni, kar Vam je oddati.« Gospod je tako dobrovoljno uljuden, tako prijazen smehljaj ima na gladkem, polnem obrazu, da bi res omotil človeka; pa ne boš me, misli poslanec in reče spoštljivo:
»Vzvišenost, prosim dovoljenja, da smem izročiti Njega visokosti neposredno.«
»Jaz, gospod ljubi« — admiral dene roko na hrbet in stopi bliže, obraz se mu razveže še prijazneje — »nimam tu ničesa dovoljevati. Njegova visokost ne prejemlje sam. Saj razumete,« pristavi nekako po domače, »visoke osebnosti so obložene z mnogim poslovanjem, imajo natančno razdeljen svoj čas. Bodite čisto umirjeni: pismo, kateremu prikladate toliko važnosti, pride takoj, brez dvojbe,   do adrese   svoje.«
»Je li važna izročitev moja ali ne, ne vem. Kar sem prejel, želim oddati tako, kakor sem bil naprošen. Meni je le do tega, da rešim zastavljeno svojo besedo.    Preponižno prosim usluge, naj smem izpol-
S. Savec: Postillon d'amour.
209
niti svojo obljubo. Razlogi naročevalca mojega mi niso znani in nečem jih niti ugibati, niti preiskovati.«
Cetinovič drži pisemce v roki, admiral vzdigne roko, kakor bi je hotel prejeti, slikar umakne roko s pismom v prsni žep.
»Obžalujem nesrečno misel Vaše vzvišenosti, prosim ponižno oproščenja, saj ne delam po svoji volji; zagotavljam, da želim storiti j edino uljudnost, ljuba v drugemu.«
Admiral hoče govoriti, a slikar hitro nadaljuje: »Nisem pričakoval zadržkov. Ko bi bil mogel količkaj slutiti ovir, da ne bom smel izpolniti obljube, gotovo ne bi bil prevzel naročila.«
»Torej pisma nikakor nečete predati meni?«
»Obžalujem, vzvišenost, adresa in obljuba me veže.«
»Dobro, storite z izročilom kar Vam drago.«
Srepo pogleda slikarja, stoječega kakor skesani grešnik, in mu pokaže hrbet.
Cetinoviča grabi, a vzdržuje se s poslednjo silo. Misel, da bi pustil admirala, stopil na hodnik, glasno zaklical princa po vsem imeni, ponudil mu pismo od Aleksandre — to misel še odloži.
V tem se admiral obrne in zaničljivo zategne ustni: »No, Vi ste še vedno tu, gopod slikar?«
Odpustil si me, dobro vem, meni Cetinovič sam sebi, jaz pa še nisem. Vskloni glavo, vzravna se, smelo opazuje nasprotnika reče za-duhlo: »Premišljujem, kaj naj storim z izročenimi rečmi. Zdaj šele mi dohaja na um: ti zavitki, spisi, dragocenosti ali kar je, gledal jih nisem dasi tudi nimajo jednega pečata —¦ morda sem prenašal res Bog ve kako važnost. Vzvišenost mi najbrže ne svetuje dobro, naj storim, kalmi drago. Gotovo, brez koristi zame ne bo.«
Z rastočim glasom suje besede iz sebe smelo, predrzno: »V Evropo se ne vrnem tako brzo. Naj pridem v Ameriko, izkusim slobodno svojo srečo. Brez dvojbe, za nič se mi ni zatrjevalo, prosilo, prosilo hraniti, varovati dobro. Uverjen sem zdaj, da imam važne, tajne stvari. Zdaj ne bom brzdal svoje radovednosti.«
Admirala oblije rdečica do zlatega ovratnika, stopi trdo dva koraka naprej, nazaj ...
»Od koga hočete imeti Svoje važnosti, tajnosti, Vi . . .«
»Prosim, preponižno prosim, naj jih izročim adresatu. Pošiljatelj je prejkone pristavil svoje ime, ali pa je sicer Njegovi visokosti že znan.«
Admirala je minula vsa potrpnost, žari mu obraz, trdo postavi nogo pred slikarja: »Vi se norčujete z menoj; take predrznosti nisem še naletel!«
H
2IO                                              S. Savec: Postillon d'amour.
Res močan,   prav  komanderski glas imaš,   misli  si   slikar. »Ne dražite me dalje, predrzni hinavec! Vi veste vse, prebrali ste vse, ne silite me do skrajnih pomočkov, izročite mi! Jaz imam pravico do tega.«
Cetinovič z lehkim poklonom, ne obrnivši očesa od gospoda, odgovori tudi glasno: »Ali jaz nimam pravice izročiti drugemu nego Njegovi visokosti.«
»Imam dovolj, Vi zahtevate tako.«
Stopi k steni, potegne jezno za vrvico, dvakrat, trikrat, v hiši nekje zazvoni drobno, jasno . .. Cetinovič misli, zdaj-le bo počilo, jed-nega, tudi dva odbijem, planem na hodnik . . .
Zaveso odgrneta dve roki, med vrata stopi visok, mlad mož, za-čujeno pogleda neznano mu osebo in admirala. Cetinovič stopi brzo do vrat s pisemcem v roki, vkloni se, pomoli pismo, princ je vzame, široko upre  modre   oči  na napis,   obrne zavitek, ugleda monogram in izgine.
Admiral je obstal na mestu kakor pribit, slikar se pokloni, odide naglo mimo dveh gospodov doli, iz hiše. Stopivši na cesto si obriše pot in se oddihne.
Zavriskal bi od veselja in razburjenosti: »Slo je, živela Aleksandra! Glej, najiskrenejši tvoj sovražnik mi je sam priklical Vladimira. Ha, ha, kakšen glas, dober komandant mora biti! Res, hude jeze je mož, pa kako bi ne bil, gotovo je ugenil naročitelja. Ne bil bi sicer napačen, čvrst je še. Gotovo ga še peče; hm, ni mala reč, menil je držati go-lobičico v roki, militi se ž njo, ali drugi mu jo je odvedel kar tako pred nosom. Kdo bi se ne jezil! Take ne najde več, oh da, nikjer več!«
Zadnja misel nekoliko ohlaja radost slikarju; prekoračil je dolgi »Bund«, stopi do svojega pokrovitelja, avstrijskega konzula, zahvali se in povč, kako je bilo, misleč, najrajši mu razloži sam, kar bi tako zvedel pozneje od drugih.
Gospoda Bilinskega zanima stvar. Beseda prinese besedo, polagoma zve konzul vse bistvene točke Aleksandrine povesti. Ni bila povse neznana gospodu ta povest o neki tajni ženitvi na ruskem dvoru; domisli se, da pred leti je šlo nekaj takih novic po časnikih. Veselo si mane roki in meni: »Glej, glej, to je tedaj bilo. Veste, tudi tukaj je »China Mail« prinesla nekaj nerazumljivih stavkov, tako-le dobrih svetov; ni drugače, urednik lista je meril na isti dogodek. — »Pomorem, gotovo Vam pomorem,« meni na slikarjevo prošnjo za daljšo pomoč, »pa razumete, službeno se ne vtikam rad v tako kočljive reči. Tudi bi ne bilo vspešno. Pohodiva rodbine in poprašujva v klubu tako slučajno po gospe Seamensovi.«
S. Savec: Postillon d' amour.
211
Tako veselega še ni videla slikarja gospa iz hotela »Evreka«. Prej tolikrat zamišljen, malobeseden, tožen si privošči zdaj draga vina, govoriči, tiste sestre niti ne omeni več. V sobi razpostavi orodje svoje in jame risati, slikati, ne gospodinje, ki ima priti pozneje na vrsto, ko se po dolzem prenehu roka zopet privadi čopiču. Kitajskega pro-staka, starca, mladeniča, kakersnega ugrabi v obližji, posadi pred se in dela neutrudljivo. Ne gane se od hiše do večera; tako mu je všeč pod streho Američanke, kakor bi bil tu doma. V resnici si preganja čas s Kitajci, da bi lože pričakal popolno zvršitev svoje prve naloge. Uverjen je, da poišče zdaj knez njega", vsak čas je pripravljen na poziv. Peti dan po avdijenci se mu predstavi mlad ruski častnik, lep, droben mož odprtega duha in obraza, jeden onih ljudij, ki si pridobijo na mah zaupanje.
»Visokosti je volja vsprejeti Vas, kakor ste prosili; lehko pridete takoj,«   reče.    »Ako dovolite, počakam Vas.«
Cetinovič zdaj ničesa ni prosil, mogoče je to druga rešitev prve prošnje. Urno se pripravi in odpelje s častnikom v rusko palačico. »Kar vstopite tukaj-le,« reče poslovivši se in pokaže na vrata tik dvoranice, kjer je bil nekaj dnij prej viharen sestanek z ekscelenco Tjepušinom.
Visokost vsprejme vse in zloži na mizo, kar mu izroči Cetinovič. Po daljšem prestanku — gledal je izpred sebe, na mizo, skozi okno, akoravno pregrneno s tančico — stopi pred slikarja in reče: »Hvala Vam, dobro ste varovali. Vi ostanete še tukaj ? Prosim, počakajte, da se vrnem. Odpotujem v Hankav, ne vem, kdaj pridem. Cez deset, štirinajst dnij. Gospod Perelešin, prijatelj moj, pokliče Vas kakor danes.«
Ker se visokost zopet zagleda v okno, pokloni se Cetinovič in stopa proti izhodu.
»Prosim še, gospod: veste li kaj o guvernanti? Ste li našli dete?« Slikar pove na kratko, kako daleč je našel gotov sled in izreče upanje, z vstrajnostjo rešiti to nalogo svojo.
»Izkusite zvršiti do mojega povratka. Bati se Vam ni treba česa; pa saj tudi pred admiralom niste imeli strahu. Zdravstvujte!«
Ni mu tekla nemščina gladko, kakor admiralu, pogovor je bil nekoliko tudi angleški. »Da bi znal dobro francoski, vprašal me je najprej po tem«, meni sam v sebi slikar, »čul bi bil morda več.« Vendar si je mislil prej drugače ta sestanek; ni zadovoljen, dasi je dokončal prvi del svojega selstva.
»Nič me ni vprašal ob Aleksandri; le omenil je ni! Kako težko so se mu trgale besede. Res ne more biti lehko povse neznanemu človeku kar na mah odkriti srce — če ima res še kaj prikritega v njem. Aleksandri se bo odvalila vendar jedna klada raz dušo, ko dobi prvi moj telegram.«
14*
212                                   J. Trdina: Bajke in povesti o Gorjancih.
Spotoma do urada skuje telegram, ki ne more kaj izdati nespo-razumnikom: »Gerster, kipar v Benetkah. Prvi posel dognan, pogajanja so se pričela pred petimi dnevi. Točka druga še ni dognana; visi. Dosedanje postopanje imelo vspeha za jedno desetino.«
Dosedanje dogodjaje razloži natančno in stvarno Aleksandri v dolzem pismu, katerega pa ne bo dobila pred oseminštiridesetimi dnevi.
(Dalje prihodnjič.)
Bajke in povesti o 'Gorjancih.
Spisal J. Trdina. 34. Stražani. *)
(Konec, j traška pšenica slovi za najboljšo po vsi Krški dolini. Vsak kmet si je želi kak mernik za seme. Tako jeklena in močna pa vzrase zato, ker se ji gnoji posebno premeteno kakor nikjer drugod. Vaščanje si nagrabijo najprej v bukovji listja, kar se godi skrivaj, kajti dobrava ni njihova, nego grajska. Listje namečejo v visoke kupe na konci njiv proti burji. Ti kupi stoje mirno, dokler ne začne pihati od Gorjancev ostra, hrvaška burja. Silni veter raznese in raztrosi listje brzo po vsem polji od jednega konca do dru-zega in njive dobe potrebni gnoj. Stražani gledajo, ne da bi morali geniti le z jednim prstom. S tem duhovitim domišljajem so prisilili naravno moč burje, da jim dela na polji, kakor so prisilili drugi sloveči razumniki naravno moč para, da goni najtežje vlakove po železnicah. Dalo bi se povedati brez števila vzgledov, dokazujočih, da se Stražani nič ne brigajo za ljudske šege in običaje, nego da žive popolnoma po svoje, da si znajo sami svetovati, stati na svojih nogah, misliti s svojo pametjo. Ce v kakem inem kraji želi mož, da bi mu prišla žena s polja domov, pošlje ponjo otroka, ali pa jo gre sam klicat. Stražanu se je zdela ta splošna navada preveč prosta in zastarela, pa je prislonil k hiši lestvico, zlezel na vrh strehe in jel vpiti s slemena, da seje culo lehko v deveto vas: »Oj, žena, bali domov, bali!« Rekel ji je še nekaj, česar vama pa ne povem, ker sta še preneumna in bi se utegnila kaj pohujšati. Drug Stražan se je tako razsrdil videč, da so ga prevarili najboljši prijatelji,   da je   dvignil   roko in se   zaklel
*) Na 144. str. v 12. vrsti od zdolaj mora biti ,,p ris ojnega" (a ne ,,prisojen ega"); na 145. str. treba je ,,baš" iz 7. vrste od zdolaj premekniti v 8. vrsto, da se bode bralo: . . . . »da jim je naklonila baš ta neskončna beda neumrlo imenitnost in slavo. Kruh so si namenili peči«  i. t. d.
258                                                S. Savec: Postillon d'amour.

Pa gresta po cesti zopet naprej,
Kdo jima naproti prihaja? — glej'
Berač je ostuden, poln gnilih gob,
Živ mrlič, ko svoje dni modri Job-
A glej, vzveličar se jadniku bliža:
»Oh, brate nesrečni!« srčno ga pozdravi  —
S poljubom bolnika pri priči ozdravi.
Sentpeter se čudi, od čuda se križa.
Pa gresta po cesti dalje naprej, Kdo jima naproti prihaja ? — glej! Mož svetega lica, v obleki bogati, Na prstih se prstani bliskajo zlati; In glej, že od daleč se jima odkrije, »Hosana, sin Davidov!«  skoro zavpije . . . »»No vender že jedenkrat — hvala Bogu!«« Oddahne si Peter —  »»bilo ni mini Od sitnih pijancev in postopačev, In gnusnih in gobovih samih beračev: Zdaj prvi nas sreča mož pošten in pravi!«« In Peter neznanca spoštljivo pozdravi. A Kristus? — popotnika še ne pogleda! In nalašč od njega obrne se v stran, Ko mimo gre tujec ves sladek, skesan — Za Petra spet nova uganka, seveda! »Kako pa, da tega preziraš? —povej!« »»Na ustnih td človek pač nosi Jehovo, A srce le Mamona moli njegovo, O Peter, ta svetec je — farizej!««
G o r a z d.
Postillon d' amour.
Iz spominov dalmatinskega slikarja. Priobčil S. Savec.
IX. Pozvedbe.
ngleški del Shanghaja je največji, obseza največ evropskih hiš; žele daleč za reko se prično vmešavati stanovanja kitajskih bogatašev, trgovcev, boljših rokodelcev in fotografov. Da, fotografov je na izbor, ker kitarjem delajo podobice njih žena, ljubic in otrok prav toliko veselja, kakor nam. Tu so gledališča, majhna in velika, v katerih se vrste heroične igre z burkami brez prenehanja od devete dopoludanje ure ves dan, vso noč do jutranje zore. Kitajska stanovališča so gosto obljudena,  ljudstvo teka urno po ulicah;   v ne
S. Savec: Postillon d' amour.
259
katerih prestane živahnost na večer, da se prične v drugih in ponehava s solnčnim vshodom. Dalje proti meji naselbine so se nastanili ubož-nejši Kitajci v slabih kočah od lehkega lesenega gradiva. Vedno še dohajajo iz cesarstva, vse evropsko mesto, razven francoskega, stis-nenega med Angleži in visokim obzidjem starega Shanghaja, širi se in narasta, ker tu je najti dobrega zaslužka, tukaj je imoviti trgovec varen pred grabežljivimi sodniki »nebeškega sina«, v miru uživa in prihranjuje tukaj pridni delavec sadove truda svojega, brani ga močna roka inozemcev pred mandarini, da ga ne oskubejo, oškodujejo ali celo ugonobijo. Angleži si niso le odrezali najlepšega kosa, uredili so ga tudi najlepše, naredili večje javne prostore, nasadili drevorede v širših ulicah, obvarovali vrte in vrtce pri mnogih hišah, dasi je zemljišče visoke cene.
Amerikanska občina je najmlajša, a hitro narasta in vscvita, le bolj namešano. Poleg ponosnega poslopja inozemčevega je postavil Kitajec skladišče, veliko prodajalnico, zabavališče ali tvornico. Kitajci so se učili od tujcev, tekmujejo ž njimi izdatno in srečno in jih izpodrivajo celo v trgovini z inim blagom, ker se zadovoljujejo z manjšim dobičkom. Okolico hotela »Evreka«, amerikansko naselbino, preiskal je Cetinovič takoj prvi teden po svojem prihodu v mesto; ve za vsako evropsko hišo posebej, kdo biva v 'nji. Guvernante tu ni. Zdaj bi imel preiskati še drugi dve naselbini; dolgotrajno, zamudno delo! Je li res ostala tu in ne šla dalje ? Ker je vzela s seboj iz Hongkonga pestunjo Kitajko in je ni poslala nazaj, ali naznanila nje premeščenja v drugo službo, kakor se je zavezala storiti, ni verjetno, da bi bila zapustila cesarstvo. V volilnem imeniku med posestniki je ni, v hotelih tudi ni gospe z detetom primerne starosti, to je pozvedel avstrijskega konzula sluga »Cin«, ki je dobil nalogo, izpraševati svoje rojake od hotela do hotela. Sedaj je vzela v najem hišo, ker več posameznih stanovanj v jedni in isti hiši tukaj ni. Po dolgem posvetovanji in premišljevanji skleneta Cetinovič in njegov pokrovitelj zanašati se na čas in ugoden slučaj. Odpotita se na pohode; na programu so razumno le oženjeni gospodje, ker o ženski je treba izpraševati le ženske.
Prideta tudi v hišo gospoda, ki prodaja Kitajcem raznovrstno jekleno blago iz Kruppovih tovarn, znanih po vsem svetu. Pogovor se suče o Kitaji, ob Evropi, tudi o Dunaji, rojstvenem mestu mlade gospe. Jako vesela je razgovai*jati se zopet s kom, ki dobro pozna nje preljubljeni Dunaj. Gospa v živahni konverzaciji še ne zapazi, kdaj in kako jo napelje Cetinovič na sosede v Shanghaji in povpraša, kdo li stanuje v mali hiši iste ulice, v malem  ličnem poslopji, katero stoji
17*
260                                         S. Savec: Postillon d'amo«r.
v senčnatem vrtci, pa na ulično črto poševno proti  navadnemu  redu, ki stavi zgradbe strogo na premočrtnih odrezkih.
»Da, že vem, hiša nima verande, ampak železen balkon pri nadstropji. To je ostanek prve male naselbine, ko so stavili poslopja slučajno, brezredno. Kdo stanuje tam ? Angleški original, pa ženski. Prišla je sem v Shanghaj s svojim sinom samotarit, namesto da bi uživala svoje rente kje v Švici ali kjer si bodi v kakem lepem kraji.«
»Kako se zove? Čakajte, saj vem, prav navadno ime je, S . . S . . Seamens.«
Oh, kako zaigra v slikarji! Pogledata se pomenljivo z gospodom Bilinskim.
»Jo li poznate ?« meni gospa, zapazivši učinek zadnjih besedij.
»Ne poznam je še, imam pa naročilo do nje iz Evrope, katerega bi se rad kmalu iznebil.   Prav ugaja mi,   da sem  zvedel njeno stano vanje, da ne  izgubljam   časa z iskanjem, ker adresa moja slove le na Shanghaj.«
»Mislim, da je zdaj ni tu. Nekaj časa sem jo pogrešam; ne vidim je na balkonu, kjer tolikrat poseda; domec se mi vidi zapuščen. Morda je bežala pred vročino gori v Japan ali pa na deželo. Jaz bi ne imela poguma bivati sama med par Kitajci, ona pa gre s pestunjo in s kuharjem daleč notri v provinco; vsaj menili so se, da so jo našli lanskega avgusta na jezeru gospodje, ki so šli na divje race. Menda hodi tudi na lov, kakor kakšen moški.«
»Pravite, da ima sina ?«
»Ima, nežnega dečka, tako okoli treh let. Kako je to lepo otroče, a materi kar nič podobno. Gotovo priznate tudi Vi, da je podoba an-geljca; taki rumeni kodrci mu igrajo okoli belega obrazka; in te lepe modre oči! Kar zaljubljena sem v tega Britančka.«
»Vendar je odlična gospa?«
»Da, odlična že, dostojanstvena, če hočete, paše več originalna! Ne druži se s ženskami svoje vrste; zame je prava uganka.«
Po slovesu, stopivši na ulice, jame Bilinski zadovoljno drgniti si roki, rekoč: »To se pravi imeti srečo, kar samo se Vam dela; že jo imamo, guvernanto Vašo!«
Ko Cetinovič nameri korake proti hišici, ustavi ga konzul meneč, da se ne sme prenagliti, da je treba prej stvar dobro premisliti; da mu naj ne napravlja uradnega vmešavanja, da že pošljeta slugo na preiskavanja, in ta vse bolje opravi, ne da bi dal povod kaki sumnji. Da bi morda uradno vest svojega pokrovitelja nekoliko utolažil, pokaže mu  Aleksandrino  zapečačeno   pooblastilo  in  notarjev  dokument.   Ta
S. Savec: Postillon d'amour.
261
pisma na kratko, jasno in nedvojbeno razlože nalog Cetinovičev; tudi je formalno vse v takem redu, da se gospod Bilinski resno zamisli ter z dovoljenjem Cetinovičevim shrani sam dokumente, ko jih prej zazname-nuje in zapiše med uradno prejete vloge. Izroči Cetinoviču še kratko potrdilo o prejetih pismih.
Gospod Bilinski ima, odkar je nastopil službo generalnega konzula in diplomatskega zastopnika za Kitaj in Japan v Shanghaji, tretje leto, istega »boy-a« (fanta ali slugo), ki vzdržuje red v hiši, ki je tudi dober kuhar, kupuje hišne potrebe, ter je spreten in voljan za vsak posel. »Cin«, ime tako navadno, kakor naš Janez, je mlad, ne velik, precej krepak moški; za Kitajca malo velikih očij, dolzega vratu, bistrega uma in malo zamolklo bledega obraza, znamenje, da se je nekoliko udal opiju.
v
»Cin,« ogovori ga konzul, »ta gospod bi rad kupil tisto malo hišo,
v
tam blizu skladišča za jeklo« — »Cin« prikima — »pojdite tja in vprašajte v hiši ali pri sosedih Vaše ljudi, ne druge, pomnite, le s svojimi rojaki smete govoriti. Zvedite, čegava je hiša, kdo stanuje tam. Če gospodarja ni doma, pozvedite, kam je šel, kdaj pride. Danes ne boste kuhali, obedoval bodem v hotelu   »Evreka.«
»Činu« zahripne malce v grlu, kakor bi se začetek smehu, pri-šedšega iz prsij, ustavil sredi vratu, prikima z glavo, zamežika pomenljivo v znamenje, da je nalog dobro razumel. Ko mu pomoli Ce-tinovič dolar, gane le z očmi zdaj na dolar, zdaj na svojega gospoda, dokler mu le-ta ne reče, naj ga vzame, da je to za one druge Kitajce, da se bo lože zmenil ž njimi; njemu pa tudi še kaj pade v žep, kajti tuji gospod je »poln dolarjev«.
v
Na večer pride »Cin« z novicami. Gospoda ni nobenega. Gospe ni doma. Kam je Šla, ne ve. Gospa, otrok, kuhar, Kitajka, vse je šlo nekam po vodi v malem hišnem čolnu. Kdaj pride? — Ne vč. — Je to vse ? — Vse!
Gotovo se je hotela izogniti Rusom, ker zdaj vročina še ni tolika, da bi bilo treba bežati pred njo. Da je bila odpotovala le na videz in bila skrita kje v mestu, da bi si bila naložila jetništvo, nikakor ni misliti. »Hišni čoln, hišni čoln!« mrmra konzul in meni, da je ta jedina beseda vredna dvajset dolarjev, da je izvrsten kažipot daljšemu iskanju. »Sla je na deželo, v jedno bližnjih provinc, v katero notranjih mest. Na morje ni šla; v hišnem čolnu se nikdo ne vozi iz rek in vodnih prekopov. Za gospode ni nič nenavadnega potovati nekoliko v provinco, da se otresejo mestnega prahii, in zabavajo z lovom ali uživajo čisti zrak in krasote gorskih krajev. Originalna Vaša guvernanta se je morda v resnici naveličala dolgočasne ravnote in se odtegnila kam na
/
262                                               S. Savec: Postillon d'amour.
letovišče, podjetna je dovolj. Vidite, to je jako ugodno za Vas. Greste za njo, opravite svoj posel na ta ali 6ni način veliko lože, kakor tu v mestu, zapustite Kitaj, jaz službeno ob vsem ničesa ne vem. Če bi se kaj neprijetnega pripetilo, nikdo me ne more siliti, da bi verjel Vam na škodo, dokler me priče ne prisilijo. V tem ste že daleč in s pomočjo dokumentov smem za vleči stvar vsaj tako dolgo, da se postavijo za Vas naročitelji Vaši.«
»A te province so obširne zemlje, kje je naj iščem, kam naj se obrnem?«
»Pri vhodu na konzulatski vrt je nizka zidana kočica, bivališče vratarjevo, katerega služba pospešuje bolj dostojanstvo urada, kakor varstvo hiše, ker mož je osivel starček. Njegova čast in dika, spoštovana in priznana od vsacega rojaka, so brke, če se sme imenovati tako nekaj dolgih sivih las, molečih redko iznad zgorenjega ustna. Brke značijo starega očeta, takšnega, katerega odlikuje ljudstvo s takim spoštovanjem, kakor primeroma pri nas duhovne pastirje. Mož je bil dolgo let »lavda«, t. j. vodja potnega čolna, načelnik sedmih, desetih brodnikov, in je vozil potnike, domače in tuje po daljnih provincah. Ti »lavde« imajo nekako zavezo med seboj in se vzajemno podpirajo.«
»Vratar  naj torej pride.«
»Dobite polno dolarjev« — to je začetek ogovora, prepotreben vselej, kadar se zahteva kaj od Kitajca izven službene zaveze. — »Vi obiščete,« reče konzul, »vse »lavde« v Shanghaji in vprašate, kdo je peljal gospo z dečkom pred dvajsetimi dnevi; po katerem kanalu jo je peljal in če se je čoln povrnil. Dalje pozveste, če je dotični »lavda« poslal denarja ženi in če se je povrnil kakšen brodnik. Vi to pozveste zase, ne za nas, razumite! Stražo prevzame jeden Vaših sinov. Iščite dva, tri dni, zdaj dobite pet dolarjev, potem deset.«
Starec prikima, ponovi nalogo, vzame denar in odide.
v                                                                                                                                                                                                           m
Cez dva dni poroči o svojih pozvedbah. — »Evropska žena je šla »v pij en Navsbot« v evropskem brodiči s kuharjem, Kitajko in malim dečkom gori po Sučavskem kanalu, nje »lavda« ima šest brodnikov, dobiva po tri tolarje na dan, »lavda« Tha-Sze ne pride dolgo, dolgo nazaj;« t. j. o nedoločenem času.
X. Druga avdijenca.
Rusi se vozijo po Jang'tz'u, Cetinovič pa riše in slika kitajske kolibe in džonke, preganja večere v klubu, po gledališčih ali koncertih, kjer pri  malih  mizah  sedeč  poslušalci pušijo,  pijo  čaj,  zobljejo  raz-
S. Savec: Postillon cTamour.
263
novrstno drobnjad in poslušajo produkcije, sicer zanimive tudi za tujca, a le malokrat znosne za nevajeno uho.
Ko se Rusi vrnejo, tedaj se slikar zopet ves božji dan ne gane iz hotela »Evreka«. Gospa Huniter začne zmajevati z glavo o njegovem početji, najbrž ji jame giniti upanje, da bi se ta čudiji črnolasi bogve-odkodi dal vzgojiti do zaželene razsvetijenosti. Namesto da bi slikal poštene ljudi in spravljal dolarje, nabira podobe bornih koč, slabih mostov in malih čolnov, zdaj pa zopet vlači v sobo kitaste Kitajce brez izbora.
Čakati mora zopet več dnij, da ga pokliče poročnik Perelešin. Odideta od hotela ne proti »Bundu«, ampak na nasprotno stran, za reko na konec amerikanske naselbine, kjer stoji še kakšno skladišče ali magacin, zaloga lesovja. Med potjo prosi poročnik pojasnil o Ce-tinovičevem sestanku z admiralom. »Seveda,« reče, ko čuje o brez-vspešnih mučnih poskusih slikarjevih pred konzulatom, «admiral je imel sumnjo do Vas; gospod ni le hude jeze, tudi nikdar ne odpušča. Ne hodite za nami, mož ima dolgo roko, kadar hoče.«
Stopita na piano polje, le pri reki je visoka ograja okoli prostora odločenega za novo zgradbo. Tiho brezljudno je todi.
»Evo tam visokosti!«
»Pojdite tja, pozdravite navadno, incognito smo na sprehodu,« reče poročnik in se obrne.
»Vidim te gotovo zadnjikrat,« meni slikar sam v sebi, »danes boš menda vendar menj oprezen.«
Oprezen je knez, kakor prvikrat. Izroči veliko pismo, brez naslova. Pečat je velik, nosi dvoglavega carskega orla.
Slikarju obvisijo oči na lepem pečatu, nekaj iz radovednosti, nekaj da bi ne motil gospoda s preiskujočim pogledom.
»Nisem pečatil iz nezaupnosti do Vas; le ko bi se Vam kaj pripetilo, upam. da bo pečat varoval vsebino pred zvedavostjo nepoklicanih ljudij. Pismo boste dobro varovali in izročili je sami Aleksandri v roke.«
»Vendar je izgovoril njeno ime, četudi menim, da nerad,« misli Cetinovič. Ujameta se z očmi za trenutek; knez jih umakne, morda čuteč, da hoče mirni, toda ostro opazujoči pogled Cetinovičev predreti ne v tajnost   pisma, temveč izkuša brati ono,   ki jo nosi knez v srci.
»Ste li našli Schvverzerico ?«
»Nisem je videl še, vem pa, da se je odpeljala v provinco, proti Sučavu.«
»Pojdete li za njo?«
»Gotovo, takoj jutri, ker v Shanghaji sem zvršil svoj posel. Dete dobodem, z zvijačo, s silo,  četudi . . .«

264                                              S. Savec: Postillon cVamour.
Na te besede, izgovorjene trdo in smelo, knez postoji, kajti doslej sta počasi korakala, in obrne svoj mehki pogled na tega človeka, ki ne more prikrivati razburjenosti in srda v plamtečih črnih očeh, na moža, ki je ves podoben interese pošiljateljice svoje zastopati do skrajnosti proti komur si bodi. Po daljšem molku knez izpregovori tiho: »Razumem, kaj hočete reči. Prosim, opravite, če je le mogoče, brez krvi, želim, da izkusite prej mirne pomočke. Jaz Vam ne morem nikakor pomoči, tu že celo ne. Vi ste sloboden, niste izpostavljeni javnemu opazovanju.«
»Da, visokost! Dete vzamem na vsak način in privedem materi, za to imam vsa potrebna pooblastila.«
Zopet  obvisijo  kneževe   oči nekoliko   začujeno   na slikarji.
»Ne dvojim, da zmorete guvernanto«, reče in začne spet korakati.
»Kako bi mogli poročati meni?« izpregovori bolj sam sebi.
»Kakor ukazujete, visokost.«
»Ničesar Vam ne ukazujem.« Zopet postane ter zatre vzdih. »Prosim, kadar imate dete v varnosti, pišite Perelešinu, dal Vam bo svojo karto.«
»Dal mi jo je že.«
»Prav tako, pišite njemu pod drugim imenom, ne podpisujte svoje. Tako zvem najprej, da ste srečno opravili, da se vračate v Evropo. Srečni, zdravstvujte!«
Lehko se pokloni in odide k poročniku; izgubita se počasi med kitajske hiše amerikanske naselbine.
Cetinovič gleda za njima. Pogled mu obvisi na pismu; varno je ovije in hrani. »O Aleksandra,« govori sam sebi, »ne bo zate kruhka iz te moke! Admiral je predobro zamesil. Pozabil te vendar ni. Težko mu je bilo. Pa za koliko časa ? Premehek je, premlad, gleda brezskrbno v svet in uživa ga. Kako je vzrasel, lep mož, visok, krepak! Takemu se uklanjajo ženska srca, ko bi tudi ne bil veliki knez. Ne verujem, da bi jih preveč odbijal! Jaz, predraga Aleksandra, ti ne vem pomoči. Bodi ti sreča toliko mila, da ga dobiš zopet pred se, da moreš staviti v boj nepremagljivo svojo milino, in še bo tvoj!«
Leno, zamišljeno koraka v hotel; temnega obraza zbira misli in stvari za potovanje v provinco.
XI. Jang'tz'.
Potovati dandanes po kitajskih deželah, razven mest, odprtih evropski trgovini po državnih pogodbah, ni Bog ve kaj, kadar se ne bijejo Kitajci med seboj ali s tujci. Dokler sezajo kanali in plovne
I
S. Savec: Postillon d' amour.                                               265
reke, je potovanje celo prijetno v nalašč za to prirejenem brodiči, seveda ne vsegdar hitro. Tujec je pred lopovi in plenilci še mnogo varnejši, nego domačin. Tuja zastopništva se skupno jako ostro potegujejo za svojce in kitajska vlada pride v velike zadrege in troške, ko bi se Evropcu zgodila krivica; dalje je tujec strašno bitje. Da jeden Jan-Kvetz', tuj hudič, tebi nič meni nič pozoblje sedem, deset Kitajcev, da ima več fizične, surove moči, izvrstno orožje in še čarobne moči, o tem je ljudstvo tako trdno prepričano, kakor da plemenita in vzvišena prosveta v deželi zlate sredine visoko nadvladuje izobraženost tujcev, ki so res močni in prebrisani sovražniki in rušitelji blaginje, ki znajo veliko nepotrebnih in zlobnih rečij, ki so na kratko močni, nevarni suroveži. Tudi oni, ki poslujejo in služijo dolga leta pri tujcih, iznebijo se malokdaj popolnoma tajnega strahu. Ljudje še predobro pomnijo, kaj so zmogle male čete tujih vojakov proti ogromnim armadam cesarskim, kako so predrle skozi trdnjave, po kitajskih mislih nezmagljive, čez tisoče in tisoče ubitih vojščakov notri v Peking. Vendar Kitajci niso vselej plahe ovce; iz početka so se dobro branili, uvi-devši pa neprimerno nadvladovanje tujega orožja in organizacije, tekli so rajši nego bi se bili dali postreliti. Se par takih vojska, kakeršna je zadnja s Francozi v Tonkinu, ker imajo Azijati tudi izvrstno orožje in vešče vodje, svoje in tuje, tedaj pa premine omenjeni prestige.
Poučiti se in pripraviti se za morda daljšo pot je imel Cetinovič časa in prilike dovolj. Tudi najpotrebnejšo reč, rabljivega tolmača, preskrbel je gospod Bilinski, pregovoril je svojega slugo na potovanje, raz-umno za dobro nagrado. »Cin« ni le vsestransko spreten dečko, on je celo nekaj učenjaka. Ne zna samo brati kakih tristo pismenih znamenj najnavadnejšega pomena, to se nauči vsak vaški deček, on jih pozna morda dvakrat toliko in — to mu daje ceno — on govori za silo pekinški, t. j. uradni jezik, ki rabi izobražencem vesoljnega Kitaja. Ker mu je v svoji službi ostajalo časa, okoristil se je pri učenem Kitajci, pomočniku c. k. tolmača, tudi ne bas preobloženim z delom.
»Lavda« že čaka s sedmimi krepkimi veslači, zato dobi tudi po štiri dolarje na dan. — »Cin« znosi v brodič gospodove potrebščine, precejšnje število kositarjevih pušic, napolnjenih s konservami, z raznim sočivjem, sadjem, mesenfno i. dr., kar je vse sestavila mstrs. Hunte^ ki je tudi odločila iz svoje kleti lepo zbirko steklenic s ponosnimi naslovi. Sicer popotni račun na takšen način narasta visoko, po sli-karjevih mislih brez potrebe, toda gospa že ve, kaj je Evropec dolžan dostojanstvu svojemu, ker ne ve, koga bo srečal na poti in-se ne sme kazati berača.   Ona ne  preskrbuje   prvikrat takšnih ekspe-

266                                              S. Savec: Postillon d'amour.
dicij. Ko je znosil »Cin« še popotnega drobiža, dolge vrste na trte nabranega denarja, bronastih,, v sredi luknjastih kesov (2V2 za naš krajcar), vzame Cetinovič svoj potni list, podpisan od »Tavtaja« samega, močen revolver, težek kratek meč, knjige, zemljevide in več priporočilnih pisem do vseh evropskih postaj ob veliki reki ter stopi v svoj novi domec. Kratek pozdrav s konzulom in štirje možje primejo za veliko dolgo veslo in porivajo čoln brzo gori po SoČavski rečici. Vodna pota so po nekatera mesta jako ozka, tako je jedno veliko veslo, katero se izteguje le za brodom, jedino praktično.
Oglejmo si malo tako bivališče, kakeršnih plove, manjših in večjih, na stotine tisoč po kitajskih vodah. V sredi čolna je kake štiri metre dolg prostor, obstenjen in pokrit, na vsaki strani je okence. V sredi je dolga ozka miza,, pri podolžnih   stenah   klopi,   pod  njima shrambe.
v
Na jedno klop položi »Cin« na večer posteljo. Zadaj bivajo Kitajci; tu veslajo, igrajo, godejo in spe. Streha jih varuje solnca, pred dežjem pa   nategnejo   platnene   rjuhe   ob   straneh.   Med  Kitajci   in potnikovo
v
kabino je kuhinja, kjer gospodari neomejeno »Cin«. Prostor spredaj pred kabino, odmenjen je tudi gospodu, le kadar brodičev vodnik zahteva, smejo veslači zlesti zunaj ob steni sem, ne pa skozi vratca, da odrivajo ali privežejo čoln.
Kar si je toliko želel, pogledati tudi v pravo selško življenje, izpolnilo se je zdaj potniku našemu. Ko se kanal vzdigne iz globokega jarka in je pogled prost čez neizmerno ravnino, ne more se na-čuditi lepo obdelanemu polju. Povsodi je napeljana voda v malih jarkih, iz katerih zalivajo njive. Vse pa mora obdelati človek sam, živine je jako malo. Zanjo ni prostora na gosto obljudeni zemlji. Visoko vzdigne mož težko rovnico, zamahne in odtrga kos mastne ledine. Po vsakem udarci se oddahne za trenutek, ker solnce mu žge na goli hrbet. Pri vasicah so gozdiči tankih visokih debele v gručah mehkega zelenja, Kitajcu prepotrebni les bambu, ki mu služi za sto rečij. Kamor le more, vtakne tudi breskvo. Spomladi, aprila meseca, so vasi v breskvinem cvetji, rdečem in belem, preprijazne videti in kako lepo vonjavo dehti to cvetje. Seveda se vmešava še druga neprijetna vonjava iz velikih lončenih kotlov in kadij, v katere spravljajo vestno vse odpadke.
»Čin« in »lavda« izprašujeta pogosto po vaseh ob poti po Tha-Sze in po njegovem brodu, s povoljnim vspehom. Tretje jutro se vzdigne nad poljem visoka imenitna pagoda Lov-Mun-Ta (izrekaj Lov-M'n-Ta), brodič zavije v široki cesarski kanal, vetrič prime razpeto jadro in požene brodič   brzo pod visoko   obzidje velikega mesta Soochav
S. Savec: Postillon d'amour.                                               267
(izrekaj Sučav). Blizu glavnih vrat, Tu-man (izrekaj Tu-m'n) pristanejo h kraju na strani predmestja, ker pod zidom je malih in velikih brodov v dveh, treh vrstah gosto nakopičenih. Gori, doli po kanalu prehajajo džonke, trgovske, mandarinske, vojaške, kmetje vozijo gnoj na polje,  pridelke   v   mesto   — res,   velika   cesta  živahnega   prometa.
Na dveh visokih mostovih se pretaka množica v mesto skozi ozka vrata, katera nadkriljuje ogromen stolp. Pa kako žalosten je pogled po razprostrani ravnini, okoli in okoli zaprti z zidom, okoli deset metrov visokim, ki se razteza skoraj jedno uro hoda. na dolžino in dobre pol ure na širino! Groblje, obdelano polje in komaj deseti del planjave zavzemajo poslopja! To je tedaj nekdaj tako slavni kitajski Pariz, katerega dekleta so slovela za najlepša v cesarstvu. Res so ženske tukaj večje, glava ni preobilna v primeri k životu, noša lepa, zlasti črni, diademu podobni nadik čela je ukusno izumljen. Pred dvanajst leti je imelo mesto čez pol milijona duš, zdaj šteje dobro petino tega in večina biva v predmestji, katerega grozovita Taiping'ska vojska ni razdjala. V mestu so pa vstaši prizanesli le obširnemu tempeljnu Buddhe s slovečo pagodo; vse drugo so požgali, zrušili, stanovnike, kar jih ni moglo uiti, potolkli in poklali. Tako razumejo vojsko Azijati; ko se mesto uda ali je vzamejo z naskokom, prične se prava vojska, namreč požiganje, klanje in pomor!
Po lepem tlaku od trde opeke se šečeš med njivami, med kupi groblje, mimo zasutega kanala, na pol podrte hiše. Pri teh se vidi način zgradbe, tu obične. Zid seveda ni trden, zložen je v otlinicah od malo žgane opeke, in ometan. Take stene imajo tudi le namen ogra-jati hišne prostore; zgorenje nadstropje in streho nosijo močni leseni stebri.
Vseh prostorskih zgradeb stavbinska misel je šotor, tudi pri res velikih prostorih obširnih tempeljskih stavb se niso vzdignili kitajski mojstri čez omenjeni vzor. Občudovati pa mora vsakdo mnogovrstne kombinacije tesarskih mojstrov pri tempeljskih strehah, visokih stano-vališčih in velikih džonkah, trdna dela, odlikujoča se vselej po praktični zvršbi.
Drugi   dan   najame   Cetinovič   čolnič,   vzame   seboj    »lavdo«   in
v
»Čina,« da preiščejo vse kanale okoli mesta, pregledajo vse brodovje, izprašajo za vsako stransko pot, kam drži. Na zapad drži večji kanal v Tai-Hu ali Veliko jezero, katerega obzorje je gledal Cetinovič prejšnji dan oblito od večerne zarje raz visoko pagodo, pa kanal je dalje od mesta tako plitev in nekoliko zasut, da todi ni mogoče priti do jezera. Vsega preiskavanja  vspeh je,   da ukaže potnik  peljati dalje na sever

268                                          S. Savec: Postillon d'amour.
v Cingkiang, srednje mesto na levem bregu cesarskega kanala in na južnem bregu veletoka Jang'tz. Tu je postaja parnikov in kakih trideset tujcev v naselbini. Zvedel je, da se je Schwerzerica mudila tukaj par dnij. Ker je izpraševala po znamenitostih ob veletoku, soditi je, da je nadaljevala pot proti Hakovu, dasitudi so ji odsvetovali, hoditi sami, brez zanesljivega moškega varstva dalje. Brez slovesa je odšla za ranega jutra, na katero stran, nikdo ne ve, tudi ne, kaj se je zgodilo ž njo.
Da bi se vrnil po starem potu ali po Jang'tz' v Shanghaj in tam tratil tedne ali celo mesece z mučnim čakanjem, tega nikakor ne; Bog zna, kdaj se zljubi muhasti in podjetni guvernanti priti nazaj-Torej dalje! Po vseh poročilih je potovanje po reki prezanimivo; če je imela dovolj poguma do sem, našla ga je tudi za daljšo  pot.
Cetinovič pošlje svoj brod nazaj, ukaže »lavdi« preiskati kraje ob reki, poročiti o dozdanji vožnji in nje vspehu konzulatu; tam bo dobil tudi ostalo plačo, ko izroči vse, kar je gospodovega.
»Čin«, ubogi »Čin« namrduje obraz, boli ga glava, noge, sto izgovorov navaja, da bi ne šel dalje. Le pravega ne pove, da mu se namreč vedno bolj toži po mali svoji ženi, katero si je priklonil po svoji volji in zoper ono svojega očeta, ki mu sili drugo v zakon za pravo ženo.    Revež je odlašal to ženitev in bi jo rad odložil  na  nedoločeni
v                                      .
rok; če se pa oče ne preseli kmalu k pradedom, moral bo »Cin« vgrizniti v kislo jabolko. Prijazno prigovarjanje, obljube, ostro povelje ga ne gane. Brez njega pa ne more in neče Cetinovič dalje. Ko ima brod odriniti, pokliče neubogljivca k sebi, da bi mu še nekaj izročil, stopi pred brv do broda in držeč roko v prsnem žepu — »Cin« dobro ve, da je tam revolver — pogleda temno izpod čela na slugo in reče mirno, a odločno: »Čin, Vi zdaj gotovo ne pojdete nazaj; poj-deva skupaj, čez deset, petnajst dnij. Zdaj pa hajdi v agencijo, Vi naprej!«
Tako se zgodi. »Cin« se odslej nikdar ne ustavlja gospodu svojemu, dasitudi sta na dolzem potovanji imela še marsikakšno navskrižnost med sabo.
Da bi malo potolažil klavernega »Čina« in zajedno pokazal mu, da ve njegova dobra svojstva in zasluge ceniti, ukrca ga na prvem došlem parniku v drugi razred, katerega si privošči le imovitejši Kitajec, kadar mora kazati dostojanstvo.
Parnik se mudi na potu v Hankav le pri treh mestih, marsikatero dolgo obzidje, zdaj na južnem, zdaj na severnem obrežji vidi se le iz daleč. Koliko lepih in vabljivih kotov se odpira med goricami
S. Savec: Postillon d' amour.                                          269
in holmi, koliko vasij se kaže v prijaznih dolinicah, odpirajo se manjša vodna pota, vijoča se strani od glavne reke. Tudi po noči nadaljuje parnik svoj pot, ker razsvetljuje mesec bregove in ker je reka visoko narasla, da je glavna struga povsodi dovolj globoka. Pod Kiukiangom prehiti parnik mali evropski vodni domec, sivo barvan, jednak onemu, v kakeršnem se vozi guvernanta. Daleč ob desnem bregu se bori proti močnemu toku in bo morda zavil v jezero Pujang, katero se malo više izteka v glavno reko.
Srečno dospeta v treh dneh do konca evropskega prometa, v Hankav. Zvedela nista na postajah ničesa, našla nikakeršnega sledu, izvzemši omenjeni brodič. Kadar obstoji parnik pred naselbino, dve do šest ur, imajo gospodje polne roke opravila, segajo po časnikih in pismih, ne utegnejo se baviti z novodošleci, akoravno so jako uljudni in vsprejemajo Evropca z izborno gostoljubnostjo. Ako je Schwerzerica res kje na Jang'tz' lehko jo je bilo izgrešiti; treba jo je torej iskati s svojim brodičem, ne s parnikom ter povpraševati v krajih in pri potnikih v džonkah ob reki.
Tujci, Angleži in peščica Francozov, skupaj komaj tristo duš, uredili so naselbini odločen kos zemlje na iztoku Hankava tik veletoka v velikem zlogu in z velikimi pomočki. Deluje tu pet misijonarjev za krščansko prosveto z istim neznatnim vspehom, kakor drugod; oni vzdržujejo dve šoli, tretjo pa naselbina. Pač pa priznavajo Kitajci korist velike bolnice in nosijo tu sem bolnike tudi iz oddaljenih krajev. V klubu vsprejmo Evropca takoj za svojca; ni mu na razpolaganje samo bralna soba, izborna zbirka knjig, temveč tudi stanovanje, ker ni hotela, in vsaka mogoča podpora in uljudnost.
Dasi šteje Hankav 600.000 prebivalcev in se steka sem glavni promet s čajem in je tu središče notranje trgovine ne le iz velike in plodne province Hupeh, ampak tudi iz sosednih, kakor daleč seza neizmerno porečje veleotoka, vendar velja Hankav le za predmestje, ki do zadnjega časa ni bilo obzidano in nima znamenitostij, raz ven velikanskih založišč čaja in druzih deželnih pridelkov, svile, lesnega olja, bombaža in tvornega lesa, doplavljenega iz daljnega Sečuana in Tibeta. Prepelješ se čez globoko reko Han blizu ustja v Jang'tz' v glavno mesto Hanjang, razprostirajoče se na gričastem svetu; z visoke pa-gode imaš razgled jedin na zemlji.   Pred nogami vali Jang'tz', tukaj le
v
Can-kiang in Ta-kiang, t. j. ve let o k imenovan, rjave svoje vode proti vshodu. S prvo pomladansko toploto se skali in narasta skozi vse poletje, po dvanajst in več metrov nad navadno zimsko gladino. Na jugu veletoka,   pol ure širokega,   vzdigujejo  se iz sivega visokega ob-

270                                   J. Trdina: Bajke in povesti o Gorjancih.
zidja mesta Vu-čang-fu, mnogobrojna svetišča s svojimi večnadstropnimi stolpi. Za mestom je voda do daljnih gričev, proti zapadu, na severo-zapad tudi vse pod vod6. Male vasi so raztresene po poplavljeni ravnini, kakor bi plavale; stoje na vzvišenih tleh, nanošenih od pridnih rok davno,   da še stara  kitajska  zgodovina ne pove, od kdaj.
Res, ni ga kraja na svetu, kjer bi se stekalo tako obilo in tako mogočnih plovnih tokov iz velikih in rodovitnih dežela, kjer je gosto prebivalstvo delavno in pridno, kakor redko katero.
Tujci so tudi stavili veliko upanja na ta kraj, ko ga jim je odprla vlada 1861. leta. Toda Kitajci so sami prebrisani kupci in vele-tržci, tujci, jezika ne vešči, posluževati so se morali tujih posredovalcev, ki so delali in delajo največ v korist svojo in se bogate ob tujem kapitalu. Tako se »neposredna« trgovina s cesarstvom ni kaj posrečila.                                                                                      (Dalje prih.)
Bajke in povesti o Gorjancih.
Spisal J. Trdina.
(Dalje.)
35. Zemun.
od lično cerkvijo, ki krasi Tolsti Vrh, šumeli so nekdaj visoki, košati gozdi, samo na prisojnih rebrih je zasadil trudoljubni Podgorec tu pa tamo kak prijazen vinograd, poleg katerega je stal povsod skromen vinski hram, dolenjsko letovišče in še po zimi najbolj zaželeno veselišče. Te gorice so imeli zajedno hribci in poljanci.
v                                                                                    v
Tja gori je hodila delat Zičkova Jerica iz bližnjih Zapuž, kdaj v druščini, dostikrat pa tudi sama. Pot ji je šla dobro četrtinko ure skozi temno hosto. Vselej, kadar je korakala tod brez tovarištva, pridružil se ji je neznan, porasten velikan in jo spremljal do konca gozda. Zinil ni besede. Jerica se ga ni bala, vendar se ga ni usodila vprašati, čemu jo spremlja. Nekoč je nesla domov v košari več sodcev vina. Breme jo je težilo, da je skoro omagovala. Ko je prisopihala do hoste, čakal je je že tamo kosmatin ter ji vzel košaro raz glavo. Nesel jo je do drugega konca gozda, potem pa jo izročil zopet Jerici. Dekle ga prav lepo zahvali in pobara, kdo je in odkod. Velikan odgovori: »Jaz sem Zemun, stanujem pa v gradu Biserniku, pol streljaja od ceste.« Ona se silno začudi tem besedam. Poznala je natanko vse obližje, ali razven Gra-carjevega Turna   in Brhovega ni vedela v   njem  za  noben  grad.    Ta
322
S. Savec: Postillon d' amour.
,,Nevesta, ti venec iz lilij   doboš, Pirii. starejšina povodnji bo mož."
,,In svatovske pesmi duhov nebroj Na trstovo piščal bo piskal nocdj."
„Sto Vil bo na svatbi, sto belih družic Plešočih krog vaju raj  radostnih lic."  —
,,Obup vajin čutim in z vama trpim ; Nocoj še naj vaju na veke spojim!"  .  .  .
In slušata,  slušata je"zera svet: Premami valov ja vabljivi šepet!
Zor komaj je tretji vrhove zlatil, Ob jfoeru ribič je ribe lovil.
Lovi in lovi  ...  in gledi,  tedaj:
Njih dvoje priplava baš predenj na kraj
Iz dna že dospela sta s svatbe bila, Od rož,  trav povodnjih ovita še vsa.  ¦—
G o r a z d.
Postillon d' amour.
Iz spominov dalmatinskega slikarja. Priobčil S.  Savec.
XI.
(Dalje.)
o pokaže Cetinovič lepega jutra Činu ličen, na novo prela-kiran, a majhen vodni domec, prav kitajski, češ, popeljeta se domov in naj spravi reči vanj, tedaj se revežu kar krči srce. Pričakoval je zopet mogočen, varen parnik, v katerem bi drknila brzo do morja, zdaj pa je zaupati svojo premeteno in tudi učeno glavo v takih nečkah visoko naraslemu velikanu, to je preveč! Predobro si je zapomnil, kake burke uganja Cankiang v soteskah. Upadlega lica, kakor bi bil žulil vso noč pipo z opijem, pogleduje plaho zdaj brodič, zdaj Cetinoviča. Neka čudna misel se ga polasti, ustna se mu krčijo, toda ne upa je izraziti. Ker mu gospod dalje prigovarja in razklada, kako je »lavd,a« izvrsten in vajen vode, da ni nikake nevarnosti, ker se celo ženske »lavdave« ne boje pota na reki, počne se umikati nazaj in šepne s strahom:    »Ljubi gospod,   Vi ste izgubili pamet!«
Da, to ni upor, to je strah pred gotovo smrtjo! Preplašeni obraz ne  laže.   Ubogi   Cin,   posebnega   poguma  nisi   nikdar   kazal,   a   take
S. Savec: Postillon d' amour.                                              323
plahosti se vendar ni bilo nadejati od Kitajca, ker smrt mu ni nič strašnega, vsaj trdijo tako. »Voda, velika, velika voda, majhen čoln, gospod, Vi ste zblazneli!« odgovarja s čudnim zamolklim gmsom. Ko tako Cetinovič ne ve, bi se li jezil ali smijal, in izkuša z lepa tolažiti plašljivca, pristopi starejša koščena ženska in mlado, komaj dorastlo dekle rjavega, ali svežega okroglega lica. Živahno debato pričneta s Činom, le bolj z rokama se more odgovarjati brzim jezikom in se umika.   Pridruži se še štirinajstletni tenak   deček ženskama na pomoč.
v
Gin je ves izgubljen,   ne   more ali   neče   tolmačiti na   večkratna vpra-
v
sanja Cetinovičeva, ki razumi jedino besedo »Cankiang« iz ragljanja. Dekle se počne smijati na vse grlo, tako lahko in prisrčno, kakor le mladost zna. Cetinovič se napoti nazaj v klub, vsi za njim, razven deklica. Tu seveda se stvar razjasni: Kitajki se bojita, da zaradi upora služnikovega ne bo nič iz potovanja  in dobrega zaslužka.
Žena in dečak pograbita brez vprašanja nekaj komadov in hitro odideta k brodu, kjer deklic stvari spravi v kabinico. »Lavda« v tem tudi pride, k sreči umeje nekaj angleški in meni, da Gin mora. Ko se vrnejo z ostalim blagom, pripeljejo res tudi Gina, ki se obotavlja pred brodom, kakor pred vešali; vendar ga spravijo z besedami in z rokami čez brv, »lavda« jo urno potegne k sebi, spusti vrv in zazibljejo se od kraja v rmenorjavi veletok. Sicer Cetinovič sam ne ve, kako bo Kitajec spravil brod skozi nevarne globeli s tako osebo, slabimi veslači — z ženo in dvema otrokoma — ali v Hankavu so mu tega moža preskrbeli ter rekli, da je popolnoma zanesljiv in da je vozil že do Nankinga.
Voda hitro žene, jadro pomaga, »lavda« ima lahko delo. Tahi (= veliko veselje), hčerka »lavdava«, pogosto spušča jasen smeh in Gin je vedno še na vrsti. Zdaj, ko je tako blizu »tujemu hudiču«, hoče se ga nagledati in to takoj. Večkrat se nagne daleč iz broda, bati se je, da ne bi cepnila v vodo, in preži s tistimi ozkimi mokrimi očmi mimo kabine na prednji krovec, kjer mirno stoji Cetinovič in nastavlja pred oči neke čudne cevi. Tudi koščenka se prikaže, toda, obe se umakneta naglo tujčevemu pogledu. Zadaj je vedno čebranje. Tahi dela vso čast svojemu imenu; če morda ni drugim v toliko veselje, vsaj sama ga je polna; še pozno na večer, ko brod mirno leži privezan med visokim drevjem na poplavljenem logu, ne more udušiti glasnega smehu.
Tako v odljudnem kraji prenočiti je varneje, nego po vaseh. Lahko bi prišlo predrznim zlobnežem, brez katerih nikoder ni, na um, polotiti se malo močnega broda v tihi noči, kajti »tuji hudič« ne hodi nikdar brez dragocenega perja.   Poreški straži,  t. j.  vojakom,   katerim
21*
324
S. Savec: Postillon d' amour.
je v brzem   brodu   preganjati in loviti   lopove,   tem je pa še najmenj upati. Spoznati je stražo od daleč po malem topu na prednjem krovu.
Drugi dan solnce pripeka na brodič, Cankiang se lesketa in jemlje vid, izgubil je svojo moč, zlil se je na videz v jezero, zaprto okoli in okoli. Proti iztoku zapira obzorje skalovito visoko brdo Ma-tz-šan. Vožnja je težavna in nevarna, a vendar srečno Cetinovič dospe v malo tujo naselbino pri Kiukiangu, velikem in obširnem mestu, ka-keršna so vsa kitajska. — V evropsko naselbino je prišla vest, da se vozi tuj »Hausboot« po jezeru Pujang. Kdo se vozi, koliko tujcev, ni zvedeti. Jan kvetz' je. — Moški ali žena ? — Jan kvetz'!
Izliv jezera v veletok, 120 km pod Kiukiangom je ozek, jezero samo je 200 km od iztoka podobno srednji reki, kar se tiče širjave, ni tedaj težko slediti za brodom. »Lavda« in Čin znata dotična vprašanja popolnoma na pamet, ni ju treba vspodbujati, ker imata prilike dovolj zadoščevati privatni svoji radovednosti in so ljudje prijazni in po-strežljivi. Brodič je, kakor se čuje, še v jezeru, ker se ni vrnil in je tod jedini izhod; Cetinoviču se zopet utrdi upanje, da je na pravem poti.
Jezero je veliko. Izmed mnogih mest, raztresenih na kotastih obalah in otokih, izgrešila je katero pogubonosna tajpingska vojska, da je ohranilo staro svoje stanje in podaja tujcu veselo podobo ne-utrudljive delavnosti in cvetočega obrta. Kitajci ne poznajo tovaren po našem načinu, vendar imajo nekateri obrti posebna središča; prebivalstvo vsega mesta ali okraja se peča le z jedno industrijo. Posebno iznenadeja potnika Wu-čeng-fu na večjem otoku v Pujangu; veliko mesto leži na razsežnem holmu, pod mestom do vode in na tej pa vlada od zore do mraka nepopisljiv šum in ropot, nad 40.000 tesarjev tu žaga, pili, tolče in teše lesovje, gradi nove džonke in popravlja stare. Delavci so čvrsti, zdravi; tistih žalostnih prikazni;, kakeršne se vsipajo po končanem delu iz naših velikih tovaren, ni videti ni tocl, ni drugod po »nebeškem cesarstvu« v mirnih časih; ni proletarijata, beračijo le tauitski menihi. Lenuštvu udani so jedini vojaki iz poklica, Mandžu, nastanjeni po nekaterih mestih v posebnih oddelkih, katere je lahko spoznati po bornejših hišah in kočah, po slabejši in umazani opravi ljudij.
Razven pridnosti razvija okolica pujanška še drugo lepo stran kitajskega značaja v obilni meri, namreč spoštovanje in hvaležnost do vzglednih ljudij, ki so koristili narodu z vedo in nauki, do svojih modrijanov in učenikov, potem do onih, ki so se odlikovali z vzgledno ljubeznijo do roditeljev ali v zakonu. Tem stavijo spomenike na polji,
S. Savec: Postili on d'amour.                                           325
v vasi, pred njo, pred mestom, ob vodni poti, podobne velikim vratom od trdega granita ali trajnega lesa, kakor bas premorejo, onim pa grade obširna svetišča v tihi mični dolini, na malem otoku, pri šumečem potoku, prav v krajih, v kakeršne je volilo stavljati pri nas plemstvo svoje gradove in gradiče. Ti spomeniki hranijo v narodu spomin in spoštovanje izvrstnih mož, ki so modrovali pred tisoč in več leti. Varuje te spomenike spoštljivost narodova, vzdržavajo jih požrtvovalni domoljubi; mora jih vendar le nekaj še biti med tem narodom, dasitudi na videz teži za samim dobičkom in zaslužkom.
Nepristranski opazovalec mora nehote pripoznavati, da ponos Kitajcev na deželo, njene znamenitosti, na njih prosveto ni do cela neopravičen; bivali so po svoje srečno in zadovoljno brez tujcev, niso jih potrebovali ne jih vabili, ti so se jim usilili in niso donesli jim nobene sreče. Vsak razumnik dobro ve, kdo in na kak način jim je vsilil um in zdravje uničujoči opij, kako so ponižali tujci »nebeškega sina« in okradli njegovo palačo. Ni se tedaj čuditi njih mržnji in njih sovraštvu do tujcev.
Okoli tega mesta sklene Cetinovič poskusiti srečo svojo. Tudi Cin spravi v Pujangu —¦ voda je čista in mirna — pobito svojo dušo v ravnotežje, celo radoveden je postal po znamenitostih, razvija se v njem čut važnosti njegove; uživa najprej začujenje tolmača konzu-latskega, učenega moža, ko mu bo pripovedoval o čudesih dolzega potovanja. Rad spremlja gospoda na sprehode v okolico in meni, da Pih-lu-tung, doline bele košute, najlepšega kraja v cesarstvu in (ob sebi razumno) na vsem svetu, ne bi smela izgrešiti. Tam je samotaril v dvanajstem stoletji Cu-fut'z, najslavnejši izlagatelj naukov Kon-fut'z-ovih. Dolina je v resnici lepa, ljubka. Senčnati logi visokih dreves, livadice, vodnjaki, kameniti mostovi čez mali potok se vrste, dolga vrsta visokih ceder drži do večjega svetišča, obsezajočega več dvorišč z lepimi galerijami in v dnu doline je veliko poslopje, jeden največjih dijaških zavodov, kjer so se pripravljali mladi učenjaki na težavne izpite. Vsak kamen, vsaka skala v obližji nosi imena nekdanjih učencev. Zdaj vlada tod tihota in mir, vsako leto jedenkrat se zbere sem mnogo ljudstva praznovat spomin  modrijana.
v
Časih ima tak sprehod za Cetinoviča tudi svojo neprijetnost. Množica obsuje potnika, Cin na radovedna vprašanja ne ve vselej točnega odgovora, boriti se mora z narečjem.
Kdor zapazi kaj nenavadnega na kroji njegovega talarja ali da ima vozel na kiti drugačen, nego je tod običen, prične se posmehovati tudi njemu, tujec je ob sebi razumno čudno in sila smešno bitje; nekdo
326                                               S. Savec: Postillon d'amour.
izproži besedo »jan kvetz'«, drugi že bolj glasno, zbor pritrja, privablja še več gledalcev in vsa drhal spremlja potnika do broda. Dalje še ob bregu se vsuje kopa; kadar je pa za dober lučaj vode med sitneži in brodom, začne jim Čin srčno odgovarjati in dražiti jih s »Penti kvetz'« (»domači hudič«), dokler daljina ne stori kričanja brezvspešnega.
Priplovejo v King-te-čn, in glej, tu res stoji mal, sivo pobarvan brodič. Toda potnika, za katerima je sledil Cetinovič tako daleč v stran, sta dva nedolžna francoska misijonarja, ki hočeta vcepiti kal sv. vere med kitajske lončarje. Daleč okoli namreč dela vse, kar giblje z rokami, porcelan; v malih tvornicah vrte ilo, v brezbrojnih pečicah žgo zdelke, drugi zopet slikajo, zlate, vsako posamezno delo zvršujejo drugi. Taka podrobna razdelitev dela omogočuje nedosežno, glumaško spretnost in priročnost rokotvorcev in čuda nizko ceno zdelkov. Misijonarja stojita že več dnij tu, a lončarji ju nikakor nečejo medse, niti na kopno stopiti ne smeta, dasi imata vse pravice od oblastnikov v redu. Ljudstvo ne veruje v nedolžnost tujcev, ampak je trdno prepričano, da imata jedino namen izvohati in ukrasti tajnost zdelo vanj a in slikanja imenitnega obrta. Cetinovičev prihod še povekša sumnjo ljudstva in zadrego Francozov — k prvima vohunoma mislijo Kitajci se je pridružil i tretji. Tolpa kraj vode pazi ostro na obadva broda; prislonjeno brv takoj odrinejo. Brez vspeha poskusi Čin svoje parlamentarne zmožnosti, tudi on in sploh živa duša ne sme stopiti iz broda, da bi kupil riža in kokošij, gospodu navadno hrano. Pač pa prines6 zahtevanih stvarij k brodu in tudi porcelana na izbor.
S potrtim upanjem in težkim srcem nadaljuje Cetinovič potovanje. Vidno ga je zapustila sreča; česar se je najbolj bal, kar mu je najbolj zoperno, kaže se neizogibno, prežati bo moral v Shangaji na vrnitev guvernante, udati se potrpnosti, Bog zna za koliko časa. Marsikaka kletev in psovka mu uide izmed zob na to vražjo žensko. Da bi jo našel niže na veletoku, nikakor ne upa več, vendar ne prestane iskati, vsaj si ne bo imel očitati kake popustljivosti, ko bi se moral naposled vrniti v Evropo s suhim pismom kneževini.
Dvakrat še se zožuje Jangtz' in poganja neizmerne mase skozi globeli, pri »skali male sirote« 100 m nad vodo v skipeče strmine, vrhu katere je vgnezdeno svetiše Buddhe, in pri »stebrih«, obadva slikovita kraja, občudovanje vzbujajoča, vendar menj nevarna, ko Ma-tz-šan. Potem se izlija voda na široko in se vali brez over do oceana. Vetrič napenja jadro in požene potnike brzo v Nan-king-fu, sedež podkralja trem kronovinam, vladarja osemdeset milijonov kitarjev.   Ta stolica je
S. Savec: Postillon d'amour.                                               327
res še obširnejša, nego   je Sučav,   obzidje   še   višje, nasip   širši;   veliki železni topovi rjave na njem,   Toda še menj si je opomoglo mesto.
Sloveča porcelanasta pagoda pri mestu je le visok kup groblje; porcelanaste ploče, s katerimi je bil pokrit ves zid, pobrali so, kar jih je ostalo po razrušenji, tujci in domači starinarji, katerih je v Kitaji še vse več, nego v Italiji. Od 1. 1853. do 1864. je kraljevala v Nan-kingu »nebeška luč«, glavar tajpinški, ki je užival početkom tudi pri Evropcih simpatije zaradi naklonjenosti svoje do Kristove vere.
Da bi sijajno pokazal dobrohotnost kristjanom in utrdil ž njimi prijateljske odnošaje, pisal je britanskemu misijonarju, da ga je volja vzeti tisto žensko Marijo, katero kristjani posebno časte in je neki še devica, za ženo! On, ki jih je imel zaradi politike in iz drugih vzrokov več v svoji palači, nego je v letu dnij. Po nesrečnem pismu niso ga mogli več zagovarjati njegovi tuji privrženci; naposled je sežgal sebe in svojce s palačo, ko je major Gordon (karthumski Gordon žalostnega spomina) udušil zadnjo sapo upornikom.
V Cinkiangu plača   Cetinovič   brodnika   in   razdeli   med   rodbino njegovo darove, ki sicer niso   bili   v   pogodbi,   a  jih   zahteva   navada, korist in ponos tujčev.    Cin je izbiral in tolmačil nakup.    Tahi res ni lepa, niti kitajska lepota ni, glava njena je preobila k životu, nad ušesi je še posebe razrasla v širino, nos je neprilično plitvo v širino potlačen, lice njeno, dasi zagorelo, priča,   da je   zdrava, toda   njena   neusahljiva, brezskrbna veselost in otročja najivnost, njeno veselo kretanje in njena priročnost je kratkočasila brodnike in gospoda; niti Čin, prve dni plah in čmeren, ni se ubranil dolgo urnemu jezičku,   moral   se je   udati dekletu v pogovore,   pritezati   njenemu   smehu.   —¦ Tahi tedaj dobi največ; vso novo obleko, vrhnje krilo celo svilnato, velike srebrne uhane umetnega dela in sučavski dijadem.    Pri slovesi   se predstavlja že vsa nova, oči se ji svetijo od radosti, izmed   debelih   usten   se   blišče  beli drobni zobje, neumorno stiska pesti pred prsi in   kliče   najglasneje   izmed četvorice:   »Cin čin, čin čin, tuj učitelj!«   Brodnik bo čakal tu novega posla,  po veletoku ali po cesarskem kanalu,  kamor kdo zahteva in plača, ali bo morda kupil blaga in je prepeljal drugam;   če ne dobi boljšega, kupi v Kva-čavu, nasproti Cinkiangu,  cesarske   soli   in   bode tržil ž njo nazaj proti Hankavu. Povsod, koder  plove njegov brodič, je doma, nikdo ga ne vprašuje od kod in kam, kita njegova je potni   in domovinski list do skrajnih mej cesarstva.-Na svojih   potih  najde gotovo tudi   rojaka, ki čuti potrebo  pomnožiti  svojo  rodbino  in  vzame Tahi za  »malo ženo«. Za gospodinjo, za pravo ženo, nima revišče najpotrebnejšega svojstva, spačenih nog; a vendar  bo dobil oče za Čvrstega
328                                              S. Savec: Postillon d'amour.
deklica več, kakor kmetic pri nas za jarem pitanih volov. Gospod in sluga pa brzo priploveta na parniku v Shangaj, sluga vesel, poln važnosti in nenavadnega ponosa, gospod z dolzim obrazom, poln tistega čuta, ki ga pozna le oni, komur je dolgotrajno podjetje čisto iz-podletelo.
XII. Taj-hu.
Tropska vročina obvlada mesto in okolico, veter ne hladi, pač pa vzdiguje prah; kogar ne zadržuje važen posel, umeknil se je v Ja-pan ali kam drugam, zlasti dame si štejejo v dolžnost v najbolj vročih mesecih biti odsotne; tudi klube obiskujejo malo, življenje je pusto in dolgočasno.
Brez upanja na vspeh, začne slikar zlasti zato, da bi si kratil dolge dneve, znova na prigovarjanje gospoda Bilinskega svoje preiskave. Povrnila se guvernanta še ni, tudi njen brodnik ne. Varuh njene hiše neče vedeti ničesar, vendar iztakne Cin v hiši nekaj važnega. Gu-vernantin Kitajec je polnil košare in male zaboje z raznimi rečmi, ka-keršne jemljo s seboj Evropci, potujoči v kronovine. Moder je bil dovolj, ne izpraševati molčečega rojaka o tem, ker si lahko misli, komu je pošiljatev namenjena. Komaj zvesta gospoda Cinovo poročilo, mora stari vratar takoj na stražo in paziti, kam bo varuh napotil košare. Z najetim »kulijem« jih znosita zvečer na kitajski brodič. Varuh odide, »kulij«  ostane.
Vratar ogovori »kulija«, kakor bi ga poznal in ga vpraša brez ovinkov o svojem prijatelji, brodniku Tha Sze, kod hodi, kako se počuti itd. »Kulij« pove odkritosrčno vse, da so zdaj v Taj-hu, da so vozili prej mimo Sučava po cesarskem kanalu, po Jang-tz, do Nankinga, vrnili se v Sučav, da so trpeli veliko, predno so spravili brod po plitvem, po nekatera mesta suhem kanalu v jezero, kako so vzdigovali, podkladali brodu les, hoteli se vrniti, pa evropska žena je silila na vsak način in naposled so le predrli.  »Kulij« je prišel že drugič po viktuvalije sem.
Ta novica spravi CetinoviČa nemudoma na noge. Cin se nekoliko obotavlja; toda vratarjeva pojasnila o jezeru, da bodo v dveh dneh tam, da ni nikakeršne nevarnosti, in itak pest dolarjev ga prisili zopet na potovanje. Po globoki reki Hvang-pu, čez več manjših jezer, po katerem poti lahko vsak čas plovejo težki brodovi, dospo v Taj-hu in jadrajo naravnost k sučavskemu kanalu. Na izhodu plitvih in dolgočasnih obal vzdiguje se proti zapadu vedno več holmov in gora. iz jezera, tihe vasice ali posamezne kmetije leže na vznožji holmov, jezero se odpira dalje med otoki, kakor bi ne imelo konca in zaslužuje v resnici ime »Velikega jezera«. Na lepših   otokih  imajo   sučavski  in
S. Savec : Postillon cPamour.                                              3^5
shangajski bogataši svoja letovišča z lepimi vrtci, z umetalnim skalovjem, mostiči in malimi svetišči; ljubezenskih spomenikov je obilo, povsod vlada blagostanje in selški mir.
Na   prijetnem   otoku   pod   košatim   drevjem   stojita  dva   selška
v
doma, nobena vrata niso zaprta, a nikogar ni doma, ki bi Činu odgovarjal na njegova vprašanja po tuji ženi, katere siv brodič ima biti v bližini. Akoravno solnce še ni za gorami, sklene Cetinovič tu prenočiti in gre na kopno. Ko prekorači mali hrbet, evo, tam le nagibajo visoka murvina drevesa dolge veje med vodo in v senci pod njimi evropski siv brodič. Ob jezeru pelje pot in se vije kvišku do kitajske gosposke hiše, na konci otoka iztezajo stare cedre suhljate veje nad malim svetiščem, rdeče pobarvanim. O gospodična Schwerzer, če si res tukaj, v mičnem, ljubkem kraji izbrala si postanek!
Cetinovič se takoj vrne k svojemu brodu, ukaže Činu vzeti slikarsko pripravo, nastavi se blizu broda in jame slikati. Solnce je za-tonilo, slikar se zamisli resnično v delo in pozabi, da je hotel nastaviti le limanice oni, katero sluti v brodu, ko začuje za hrbtom mehke korake.  Meneč, da je kak radoveden Kitajec, se niti ne obrne.
»Good evening, sir,« zazveni ženski glas za njim. Slikarju zastane sapa, speče ga v lica. »Dober večer, gospod«, ponovi ženski glas malo krepkeje pozdrav. Cetinovič obrne počasi glavo nazaj — ona je, imam jo, misli si, hitro vstane, pokloni in govori o prijetnem, nepričakovanem iznenadejanji.
»Oprostite, gospod, radovednost in zanimanje za Vašo lepo umetnost me je zvabilo motiti Vas. O very niče, glej, glej, prav oni tempeljček,« reče uljudno, pregleduje ostro slikarja od nog do glave. »Dovolite, mrs. Seamens iz Shangaja«, pristavi in se lahko pokloni.
»Dei Lanzi, iz Sardinije, slikar, delam skice v tem premičnem kraji, Vam ves na uslugo«, odgovori Cetinovič in izraža znova veselje nad ugodnim slučajem, najti tu odlično damo in le prosi, da sme nadaljevati in končati delce, ker se že mrači. Vesel je, ves zadnje mesece nakopičeni srd je pozabljen, objel bi to žensko, za katero je ko-pernel tako dolgo in vstrajno, kakor najiskrenejši ljubimec, da, objel bi jo in stisnil k sebi, da bi ji kosti pokale, četudi ni lepa, ni mlada. Visoko čelo, malo pegasto, gladki lasje predivaste barve, oči sivkaste, jedino to značilo bi bilo mogoče zapisati ji v potni list, vse drugo je normalno, srednje, velikost, starost, oprava. Cetinovič bi pristavil še kot poseben znak: brez ženske mičnosti.
(Dalje prihodnjič.)
Postillon d' amour.
Iz spominov dalmatinskega slikarja.  Priobčil S.  Savec.
XII.
(Dalje.)
ospa hvali delo, čudi se spretnosti in hitrosti slikarjev!; polagoma, previdno ji zleze radovednost na jezik, kdaj je prišel sem, kdaj v Shangaj, po katerem poti, kje se je prej kaj mudil. Pripravljen na taka vprašanja daje slikar točne, nebrižne odgovore, tako kakor je nameri njegovi prav; izbiti hoče namreč gospe najprej vsako sumnjo, da je on tisti, ki je imel pri Tjepušinu avdi-jenco in o katerem je ona brez dvojbe poučena.
Po končanem delu pričneta govoriti o drugih slikarskih predmetih in slikar prosi gospo, naj pusti še jutri na mestu sivi svoj brodič, ker se glede barve tako lepo zlaga z okolico; gospa dovoli in želi gledati, kako bode nastajala podoba, kar si šteje slikar v veliko čast.
»Kaj je. novega v Shangaji? Je li še tam ruski veliki knez?« vpraša gospa in zopet upre v slikarja tisti preiskovalni pogled.
»Ruski veliki knez?« reče slikar hladno in gleda gospo čisto nedolžno, kakor bi se dobro ne spominjal. »Da, res, čul sem o nekem ruskem poslanstvu, ki potuje po Kitaj i, pa se nisem dalje brigal; mudil sem se le teden dnij tam in slikal sampane, džonke. O, milostiva, to kitajstvo ima   toli slikovitega,   kamor pogledam,   da ne utegnem zani-
v
mati se za Evropce. Častilo me bo, če blagovolite pogledati dela moja. Imam jih s seboj.«  —
Ker se gospa napoti proti brodu, ponudi ji slikar svoje spremstvo in opravlja spretno tiste majhne nične dvorljivosti, katerih menda ne odvrača nobena dama. Počasi stopata, postajata večkrat, ker gospa zvršuje drugo poglavje preiskovalnega izpita, slikarjevo domovino. »Vi torej niste Anglež, pozna se Vam na lici in jezici, oprostite!«
Cetinovič ima tudi popolnoma v oblasti italijanske sikalce in šu-melce ter ostro pazi na doslednost izgovarjanja svojega. Nekoliko mu je znano o sardinskem otoku, drugo si smelo izmišljuje in slika v živih podobah krasote daljne domovine svoje; oči se mu žarijo, govor ogreje
S. Savec: Postillon. d'amour.
3i
ognjevito. Potem se tožno zamisli, vzdihne globoko. »Razvpiti so moji rojaki po svetu za divje, krvoločne; krvna prosveta pri nas še velja. No, v resnici, prosveta jih še ni ugladila in, oprostite, omehkužila, vzela jim ni one prirodne kreposti in poezije. Zal, tudi pri nas se porodi v kratkem tista prozaična jednoličnost moderne kulture.«
Gospa radovoljno sluša in pritrjuje, da so res moderni ljudje največ jednolično dolgočasni, zlasti gospodje Angleži, in razodeva posebno veselje do romantike. Te je v Italiji še vedno, a na Sardiniji po slikarjevem živahnem popisu največ.
»Poznate li Benetke?« vpraša gospa in zopet zabode pogled svoj v oči slikarjeve. Z mirnim pogledom odgovori ta hladno in malomarno, da mu tam ni bilo dolgo strpeti; razven starih umotvorov mu ni ugajalo nič, ljudje pa najmenj, ker so moški preveč ženski in ženske preo-tročje. Seznanil se je v Benetkah z nemškim slikarjem, ki ga je spravil na Dunaj; bil je tudi na Bavarskem in se naučil nemščine blizu toliko, kakor angleščine.
»A, Vi govorite i nemški,«  reče gospa gladko in pravilno.
»O, knedike, spreken au daje, vi son,« in znova odvzdigne Ceti-novič zatvornice zgovornosti svoje; marsikak smehljaj izvabijo gospe pogosti smešni pogreški smele nemščine Italijanove. Pri brodu se poslovita in gospa razodene še posebno željo. Svoje dni je risala in bi še rada. zlasti pod vodstvom tako spretnega učitelja. Razumno, da ji je slikar ves na uslugo.
Precej zadovoljen s prvim nastopom komedije svoje sedi Ceti-novič na prednjem krovci. Pali smodko za smodko in puši v tiho noč, splakuje grlo z vincem in se pripravlja za prihodnji dan. Bedeti mora, ker igra zahteva motnih očij, upadlega obraza. Upa popolnoma utrditi guvernanti misel, da je pravi vročekrvni Sardinec in izbiti ji iz glave vsako sumnjo  o sebi.   Le jedna misel ga še vznemirja: kje je deček?
XIII. Na Sardiniji.
Ko opravi gospa jutranjo toaleto, proti devetim, pokloni ji slikar podobico njenega brodiča z okolico, razsvetljeno od jutranjega solnca. Vesela jo vsprejme in se čudi toliki pridnosti. Zapazivši izpremenjeni obraz slikarjev in bolestni   izraz na njem,   vpraša pomiluje po vzroku.
»Hvala Vam na sočutji, gospa draga, imam se dobro, nisem bolan. Prosim, idiva na delo, to me zopet oživi. Imel sem res slabo noč,   kakeršnih ima človek,   katerega je posebno kruto zadela usoda.«
25*
388
S. Savec: Postillon cTamour.
Gospa ne ve, kako bi si tolmačila izpremembo moža, prejšnji večer tako zgovornega, ognjevitega, danes tožnega, malobesednega, dasitudi prijaznivega.
Pričneta delo. Gospa veliko prej zgotovi izbrani predmet, nego Cetinovič svoj, t. j. ona ne zna dalje in ne brani onemu vzeti v roke delo in je popraviti, da je naposled nečemu podobno. Razgovor se oživi po malem, obgovorita moderne in stare slikarje, katere ve gospa po imeni, in spominja se jih še dokaj ter vpraša mimogrede tudi po nekem Cetinoviči, ki je pred par meseci prišel iz Benetek v Shangaj. Slikar jo krotko pogleda meneč, da mu ni nič znano o tacem konkurentu ; čul je pač o Nemcu Hildebrandtu, ki je bil pred leti v deželi, sicer je pa Kitaj dovolj velik za mnogoglavo akademijo slikarjev.
Ko prinese op61udne Čin gospodu nekaj krepila, pride Kitajka klicat gospo na zajutrek in plavolas deček ž njo. »Evo, gospod dei Lanzi, sinček moj Fred, ostanek rodbinske moje sreče, dva fanta in soprog sta mi umrla« — izkuša se žalostno namrdniti. — »V Shangaji počivajo, težko se ločim od njih, če pojdem drugam.«
Fred, zal, zdrav plavolasček, mora na povelje materino pokloniti se gospodu in podati mu  roko, kar pa stori nerad in plaho.
»Prosim potrpljenja, kadar se iznebim tožnosti, ki me tare, pokažem Vašemu sinku prijaznejši obraz in poprijateljiva se. Lep je, kakor sem jih malo videl.«
»Igra je vspešna, pokazala je Vladimirčka,« misli Cetinovič.
Ko sta popoludne posvetila zopet umeteljnosti in se je Fredek šetal v obližji pod varstvom Kitajke, povabi gospa slikarja na obed, da se nekoliko razvedri. Sedeta h kosilu. Kabinica je ukusno opravljena, vsak prostorček je zagnččen z mnogovrstnimi potrebami ženskega komforta.
Gospa streže in je zgovorna, dei Lanzi pa zatira vzdihe, poveša klaverno oči in se vidno premaguje ne žaliti z molkom gospe, ki ga začujeno pogleduje in draži šaljivo z  »nesrečno ljubeznijo«.
»Nerazumno Vam mora biti vedenje moje,« izpregovori Cetinovič, kar more žalostno; »z nepremagljivo silo me prijemljejo spomini, ne morem se jih iznebiti, niti ne jim ubežati. Bil sem lehkega srca, veselega duha, brezskrbno sem živel, svetila mi je izborna sreča, dokler nisem pal po tuji krivdi med nesrečnike. Po prirodi jasno in veselo razpoloženje obvladuje mi časih pretožna nedavna prošlost«
»Res, ljubica, nevesta se Vam je izneverila. Stara pesem 1« reče smehljivo gospa.
»Da bi bilo samo to, milostival   Veste li, kaj je prognanstvo?«
S. Savec: Postillon d'amour.                                          389
»Torej zarotnik, imeli ste prevroče politične misli?«
»O, tudi to ni!«
Guvernanti raste radovednost, prijazno prigovarja tožnežu olajšati si srce in povedati ji, gotovo je zanimivo, nenavadno, romantično. Take reči jo na vso moč zanimajo.
»Ste li culi kaj o krvni os veti?«
»Nekoliko.«
»Mi Sardi in Korzi, oboji smo iste krvi, imamo iste navade, nismo še opustili tiste nekdaj povsodi veljavne navade odbijati in kaznovati sami krivico, storjeno nam in našincem. Kdor vzraste na takih tleh, nikdar se ne iznebi mladostnih vtiskov ; i mene so  zapeljali.«
»Prosim, povejte! Ako treba molčati, umejem bolje, nego mnogi moški,«  meni Schwerzerica ponosno.
Cetinovič zvrne hlastno kupo šampanjca, in potem še drugo, seže s prsti skozi zmršene črne kodre, oči se mu strastno zablisnejo in prične burni nastop komedije svoje.
»Bojim se, minulo Vas bo zanimanje, mrziii me boste, ko zveste usodo mojo, ker, žal, strast mi je vodila roko; ta desnica bi imela voditi le čopič, pa je krvava,«  reče gospod in povesi glavo.
»Govorite, prosim, Vi ste nenavaden človek.«
Preseda se nemirno po klopi, poleg nje se je položil deček in mirno zaspal. Prestavi petrolejko malo na stran, da bolje vidi čez ozko mizo rjavi obraz, na katerem igrajo divje strasti.
»Kaj morem za to, bil sem pohlevna duša, nikogar nisem srdil, dokler mi niso prekrižali pota drugi krutim načinom. Prišel sem iz Monakovega na dom svoj, gradič pri mesteci Sassari na Sardiniji, ki je bil dedščina po ranjkem očetu. Oj, kako lepo je tam pod starimi kostanji! Nisem mislil dolgo ostati doma; hotel sem prepustiti posestvo mlajšemu bratu, a Margherita, šestnajstletna hči lekarjeva iz mesteca Sassari mi je zmešala naklepe; nisem mogel dalje, kakor mi je veleval poklic. Margherita, prava južna lepota, ljubila me je strastno, ognjevito. Nič se ni ustavljalo najini sreči, srečna sva bila, neizmerno srečna.
Ponosno, lepo dekle je vzbudilo tudi drugim ogenj ljubezni in zlasti Pierro Belloti, lep, toda malopriden sin ondotnega prefekta, ne davno prišlega z Napolitanskega, prisezal je, da mora Margherita biti njegova. Ljubosumnost mi jame trgati srce, dasitudi zaročenka ni dala nikakeršnega povoda, temveč mi je vse povedala, kako se ji Pierro dobrika, kako mene obrekuje in spleta o meni grde laži. Da mu le-karjevi nekoliko verjemo, spoznal sem na hladnejšem vedenji proti sebi.    Zagrozim se Pierru,   da ne bo dalje onečeščeval   mojega   imena
390                                              S. Savec: Postillon d'amour.
brez kazni. On me javno zasmehuje in dam mu krepko zaušnico, češ, pozvati me mora zdaj na dvoboj. Ne pozove me. Izogiblje se me, sovražnega pogleda njegovega se nikakor ne bojim. V tem me na gradiči obišče slikar, iskren prijatelj moj. Dojde proti večeru, prav ko mi je iti k lekarjevim. Gostoljubnost me veže na dom; da bi ne žalil mile zaročenke in ji ne delal nepotrebnih skrbij, pošljem ji pisemce po bratu svojem, obema jako naklonjenem. Brata zadrže pri lekarjevih. Pozno je, ni ga še domov. Skrb, strah me obhaja, s prijateljem mu greva naproti. Najdeva ga na tleh ležečega, v krvi, nezavestnega. Hladna voda mu pomore k zavesti za kratek čas. »Tebi je bilo namenjeno, brate! Pierro me je in njegov tovariš. Maščuj me, bratec!« To so bile poslednje besede njegove. Težko boste razumeli, gospa, kar boste culi dalje. Kaj so mi bili v tem trenutku nauki prosvete! Nisem živel druzemu, nego li osveti, kakor terja stari naš zakon, tako ukoreninjen v srcih, da je vsak zaničevan plašljivec in kukavica, kdor ga ne izpolnuje.
Brata prineso domov že mrtvega, jaz bežim v mesto Sassari, vzbudim lekarjeve; poklicati morajo Margherito. Poslovim se od nje. Ona dobro ve, kaj mi je storiti, in ne brani mi. Solzna mi obeta zvestobo do smrti, pridi, karkoli hoti.
Bellotti ne pričakuje tako hitre osvete. Sedi na pol oblečen pri postelji, luč brli na mizi pred njim v pritlični sobi. Okno je na vrt in odprto. Visok zid okoli vrta me ni zadržaval. Tiho se približam oknu, skočim v sobo, predenj. Od strahu obledi, oči strme vame, odpira usta, beseda ne more iz njega. Divje srdit stoji pred njim oni, kateremu je, kakor je mislil, s svojo roko porinil bodalo med rebra, pustil ga na tleh v krvi, pred dvema urama. Gospa, zelo meje hladil ta pogled; ne vem, kako dolgo sem se naslajal s smrtnim strahom njegovim. ,Ohrabri se Pierro, brani se, s čimer hočeš, da ne pogineš, kakor jagnje v mesnici. Umoril si mi brata, saj veš, kaj mi je storiti/ siknem mu.
»Zdaj se zgane, vzame bodalo in se zaleti proti meni. Vidite, gospa, tako le;« slikar vzame namizni nož, vstane in izpeljava z nožem burne manevre po zraku, kolikor dopušča nizki strop. »To je bil lep trenutek; divje se zagrohočem, ko se mu umaknem. ,Bolje, Pierro, bolje suni, tako, kakor si brata/ siknem mu. Besneje se vrže name, na čelu mu stoje debele srage, roka mu krvavi, razparal jo je nož moj pri drugem sunku. Vzame bodalo v levico, v očeh mu tiči smrt, nikdar je nisem videl tako odkrito. Umiče se, jaz za njim. Smili se mi, a zazvene mi v ušesih besede bratove in globoko mu porinem bodalo v srce, samo jedenkrat, ne večkrat, kakor bratu mojemu on. O, jaz urnem to predobro!«
S. Savec: Postillon d'amour.                                               391
»Grozovito!« vzdihnegospa. —Pripovedovalec utihne, sede, zagrebe glavo v roke in mrmra kakor v sanjah dalje: »Oh, mili bratec moj, spavaj mirno, ne kliči me vsegdar. Tudi drugi pride na vrsto, nisem zabil nanj.«
»Druzega morilca niste usmrtili ?«
»Nisem ga našel tisto noč, jelo se je svitati zgodaj, poleti je bilo, nisem li tega povedal? Iskal ga nisem zgolj jaz, tudi karabinijeri so pre-žali za njim; popoludne prihodnjega dne tudi za menoj, ker vlada ne pripoznava zakonov naših. Prijatelji so mi pomogli skrivaj na morje, peljal sem se v Marseille in od tam s prvim odhajajočim brodom dalje, na Javo, kjer sem počakal prvo Margheritino pismo. Zdaj me vidite tukaj in čakal bom drugega njenega pisma, ne morem prej dalje, da je dobim. Mislim v Ameriko. Dom6v ne morem. Porotniki bi me morda oprostili, dokler pa ne sklenem računa z onim drugim, onečeščen sem v očeh rojakov svojih. Gotovo, kolikokrat se mi zdi krvna osveta grda, ostudna in neumna, a zopet so trenutki, ko vse vre po meni, ko imam le jedno željo na tem svetu, usmrtiti tudi onega. Bog daj, da se ne snideva nikdar! Potrta je duša moja, mrzi mi življenje, neizmerno pust mi je svet, bolje bi bilo, da bi ležal na dnu oceana.«
»Ubožec, smilite se mi! Ne obupavajte, čas ozdravi vse. S svojim tako izvrstnim delom se motite in tolažite. V Ameriki Vam vscvete novo življenje, saj ste še tako mlad. Zaročenka Vaša pride za Vami in srečni boste brez Sardinije in brez — krvne osvete.«
»Kadar komu nesreča sede na vrat, ne pusti ga rada. Srečen oni, kdor ima sebe v oblasti. Kadar mirno preudarjam, bojim se samega sebe.«
Pozno je bilo; lepo se zahvali slikar blagi gospe za izraz sočutja, zagotavlja, da čuti olajšanje; prvikrat po nesrečnih dogodkih je imel priliko občevati z odlično damo, prvikrat mu je šlo iz ust, kar mu teži življenje, odganja spanje.
Iz jezera odsevajo zvezde jasnega neba, Cetinovič pa izpusti smeh v tiho noč, sam se čudi igri svoji, tako dobro mu je šla. »Zdaj imaš romantike,« misli si, »poln koš, toda čakaj, ti ptica zvita, prava šele pride!«
XIV. Razboj in beg.
Jeden dan še je treba žrtvovati gospe', ki ne more zabiti prejšnjega večera povesti in išče za to in ono natančnejšega pojasnila. Slikar pa ne razkriva danes tolike tožnosti,   temveč   peča   se  z Vladi-
392
S. Savec: Postillon d'amour.
mirčkom, ali s Fredkom, kakor ga je prekrstila Schwerzerica. Zbral si je ves dan jeden sam predmet in tako najde poleg dela še časa narisati in nastriči dečku od popirja možice, psička, konjička. Fredek se približuje sam zaupno slikarju in materi je tudi povšeči prijaznost gospodova s sinkom.
Zvečer pri sprehodu ob jezeru (brodiča sta zdaj le kakih sto korakov narazen), naznani Čin važno kuhinjsko novico. Ulovil je večjo žlahtno ribo — kajti razven z opijem preganja si čas tudi z ribarjenjem v jezeru — in meni, da ukusnejše jedi ni na svetu. Slikar poprosi damo, naj blagovoli počastiti njega in kitajskega umetnika in priti na prihodnji zajutrek. Gospa obljubi; rada bi še dalje kramoljala. Ni čuda, da ji ugaja govoričenje po dolgem postu, in to s človekom, ki umeje tako zanimati, ki je tako »nenavaden»; toda slikar se nocoj kmalu poslovi, ker hoče uživotvoriti neko umetniško misel, katero že jutri pokaže gospe.
Kitajci veslači imajo dobre ure v Tajhu. Na gospodov brodič so prišli tudi iz sosednega, tu smejo slobodno početi, kar jim drago ; kadar ne vozijo, tedaj je disciplina preprosta. Gospe pa se gadi opij in glasna zabava. Zadaj čepe veslači na kupu, premetavajo kocke, dva ali trije   godejo.    Dobro   voljo  jim  množi   steklenica   močnega  ,sherrya',
v
darilo Činu za ribo.
Cetinovič sedi po obedu v kabini, pretehteva »svojo umeteljniško misel« ter pokliče »lavdo«. Reče mu sesti nasproti; Kitajec vidno ne razume vabila in šele po daljšem prigovarjanji sede, pričakuje po takem nenavadnem uvodu česa posebnega.
»Lavda,« prične gospod, »Vi ste pameten mož, ulovite lahko mnogo dolarjev, če hočete.«
»Kje?«
»Hočete li?«
»Gotovo!«
»Jutri grem nazaj v Shangaj. Bo li veter dober na jezeru ?»
»Dober, kakor danes.«
»Prav, Vi boste vozili jutri po zajutrku v Shangaj, hitro, hitro, toda sivi brod, oni tuje žene, ne sme za nami, ostati mora tukaj.«
Oči se zasvetijo Kitajcu, naloga mu je toliko jasna, da je gospodu veliko do njene zvršitve.
»Ne morem, gospod.«
»Dobro, z dolarji ne bo nič.«
Brodnik praska obrito kožo za ušesi, prav kakor našinci v zadregi, in meni, da oni drugi »lavda« tudi ne bo hotel.
S. Savec: Postillon d* amour.                                              393
»In dolarji, mnogo dolarjev,«  reče Cetinovič,  »petdeset!«
Kitajec pomišljuje, razklada z besedo, z rokami. Težavno je sporazu-menje. Gospod vzame svinčnik in popir, nariše brod s krmilom, veslom in jadrom in s pomočjo podobic se zmenita, da je treba ukrasti sivemu brodu krmilo in veslo, vrhu tega pa še privezati zadaj pod brodom težak kamen; tako brod ne more hitro dalje, ko bi tudi našli drugo pripravno veslo, krmila pa todi ni hitro nadomestiti.
Po   končanem   dogovoru   položi   Kitajec   roko   na   mizo   rekoč:
»Deset dolarjev, gospod!«
»Jutrf večer p^delett čef dnf ikftf1 JS&lKf Ltife}M
»Za druzega »lavdo« bodo,« reče mož in ne gane z roko, dokler vseh deset dolarjev ne čuti na dlani.
»Tedaj jutri mora biti vse v redu, kuliji vsi na krovu, tudi Cin, jadro pripravljeno, potem hitro čez Tajhu do Hvang-pu.«
Cetinovič vzdigne klop, izvleče zopet steklenico ,sherrya' in izro-čivši jo brodniku veli: »Dajte Činu, da bo še jutri ujel ribo, toda pijo naj vsi kuliji, tudi oni s sivega broda.«
»Lavda« se namuzne zvito, ker razume  namen  darila,   in   odide.
Mine ura, mine druga, kuliji so utihnili; Cetinovič misli, da je zopet vrgel denar v vodo, ko začuje nekaj drgniti zunaj ob steno. Stopi pred vratca in razloči skozi temo dve človeški postavi tik broda čez pas v vodi. »Vse prav,« šepne »lavda«, zleze na krovec in vsi trije privežejo težko krmilo in dolgo veslo tujega broda k steni svojega broda tako, da s kopnega ni moči česa videti.
Točno ob osmih zjutraj želi slikar gospe in Fredku dobro jutro, spremi ja na svoj brodič in postreže s zajutrkom, za Tajhu prav razkošnim. Kaže se jasnega zatrjujoč, da ga močno obhaja želja po izobraženi družbi, da ne bo več dolgo samotaril; vzbudila mu je to hrepenenje gospa s prijetno in duhovito konverzacijo. Riba je ukusna, izvrstna, gospa pregleduje skice in slikarske knjige, vesela, jasna, zgovorna je, ker slikar izpolnuje strogo kavalirske dolžnosti, katerih spretno zvrševanje tem bolj ugaja tej dami, ki je najbrž videla to prijetno kadilo vonjati le srečnejše sovrstnice svoje.
Ko se vrača gospa proti brodiču svojemu, vede slikar Fredka za roko in meni, da danes ne bo delal'; predlaga torej sprehod na najvišji grič otoka, odkoder ima biti jako lep razgled. Misli tako odpeljati guvernanto daleč od broda, ob ugodnem trenutku jo prijeti, povezati in zbežati z dečkom, njenemu brodniku pa povedati, da gospa tam gori čaka, naj gre ponjo. Gospe sprehod popolnoma ugaja, le po solnčnik, pravi, mora še stopiti in gospod naj vede Fredka počasi dalje.
394
I. Berbuč: Na školji Sv. Pavla v Vipavski dolini.
Komaj izgine počasi guvernanta za vratci svoje kabine, pride Ce-tinoviču druga misel v glavo. Potegne težko desko, dva sežnja dolgo, ki služi za brv na gospin brod, k sebi na suho, pograbi dečka v naročaj in steče, kar ga neso noge, k svojemu brodu ter vpije: »Lavda, jadro, in hitro naprej!«
Ni še na brodu, že začuje za seboj: »Du verdammter welscher Hund, du infamer Heuchler!«
Cetinovič potisne dečka v kabino, obrne se in vidi Schwerzerico kobacati po vodi in laziti na nevisok, a strm breg. Veter prime jadro, brod se maje, ženska hiti ob vodi za njim, nameri z revolverjem in streli šestkrat zapored. Veslači se stisnejo k tlom, krogle pa frče po zraku, le dve sta našli jadro; njeni Kitajci debelo gledajo; ne gane se nikdo, akoravno kriči na vso moč nanje. Kaj jih briga to, kar imajo ti »tuji hudiči« med seboj! Od daleč jo pozdravlja »nenavadni« človek s klobukom, potem pa gre tolažit svoj plen, ki se joka in veči, da se mu vidi globoko v grlce.
(Dalje prihodnjič.)
Na školji Sv. Pavla v Vipavski dolini.
Spisal Ivan Berbuč.
rav sredi pustega, z vapnenikom gosto nasutega Cavenskega pobočja pod najvišjim vrhom Kuceljem, ki si krasi glavo svojo s planinskim očincem (graphalium leontopodicum) ter ponosno gleda tja čez sivi Kras na sinjo Adrijo, stoji skala ali — kakor Vipavec pravi — školj Sv. Pavla, malo znan sicer, toda zgodovinsko znamenit. Tožno gleda sedaj tja po dolini, kjer se počasno vije tiha Vipava med trtonosnim poljem, med solnčnimi vinogradi in zlatega sadja polnimi vrti proti bistri Soči; žalen premišljuje vrstitev časa in ž njo zvezane izpremene krajev in običajev, motreč, koliko življenja in veselja je sedaj tam doli, a kako pustotno in mrtvo tu gori. Nekdaj je bilo drugače: tam doli neprodrljiv prales, tu gori živahno gibanje in delovanje, taborišče in zavetje čilemu narodu.
Cesto koraka Vipavski dolinec sedaj mimo njega tja za Caven v Trnovski gozd po drva, ali nikdar ne pohodi velikana, ki je nosil na hrbtu že v predrimski dobi mesto neznanega imena. Kaj pa hoče tud
Postillon d' amour,
Iz spominov dalmatinskega slikarja. Priobčil S.  Savec.
XIV.
(Konec.)
ati moja! Mati moja!« kriči in stoče Vladimirček v jednomer, izkuša šiloma odriniti slikarja od vrat in uiti; tepe ga in mu grozi, da vse pove materi. Zavili so že iz jezera v globok, dolgočasen jarek, a deček še vedno ihti in stoče ves vtopljen v bridkost in žalost, dokler mu spanec ne umiri duše.
Brodniki imajo težko delo, goniti morajo veslo brez preneha; proti večeru jih vidno zapuščajo moči in privežejo brod kraj male vasice. V bližini stoji brod poreške straže. Nekoliko mož v ponošeni obleki in sumnjivih obrazov postaja leno okoli dolzega kanona in gleda na potnike. Ko bi tak vojak »nebeškega sina« ne imel na veliki krogasti lisi z belimi velikimi črkami zapisan svoj polk, tudi Kitajec bi ga ne ločil od tolovajev.
Tej bližini se hoče izogniti Cetinovič na vsak način, žene ga dalje tudi misel na Schwerzerico; kajti misli si, da bi vendar le lehko prihitela za njim in si kupila vojake v zaveznike. In kaj potem? Pokliče tedaj »lavdo«, da si ogledata okolico. Razprostre se pred njima kake dve uri široko jezero, za jezerom čepe med visokim drevjem posamezne kmetije. Tja naj bi veslali še ta večer. Dolarji, dobre in ostre besede zmorejo lavdo in kulije zopet na noge. Zapode ladijo v jezero, lučica onikraj jim kaže pravo mer; kajti nastala je črna tema nepričakovano hitro. Dež začne rositi, vetrič, ki je početkom pomagal utrujenim rokam, okrepil se je nepovoljno, da vzdiguje težke valove, ki pluskajo čez stranice prednjega krova. Zibanje in šumenje prebudita dečka, da prične znova prejšnjo muziko. Veslači se kregajo z lavdo, jedni hočejo nazaj, drugi na breg, dasi nevedoči, je li na levo ali na desno bliže, ker lučica vodnica se je skrila ali ugasnila in veter postaja vedno nevarnejši takemu čolnu, namenjenemu le za mirno vodo. Cetinovič ukaže Činu paziti na dečka in stopi na zadnji krov med veslače, v roci držeč tisto cev,  ki najhitreje uči kitar je pokorščine.   Odrine lavdo
S. Savec: Postillon d' amour.
451
šiloma od krmila ter obrne brod za vetrom. »Jadro na pol doli! Hitro! Zdaj krmite naravnost za vetrom. Lavda, breg ni daleč! Kdor ne uboga, usmrtim ga takoj, povejte jim!« Postoji nekoliko med njimi, češ, bode li še kdo upiral se; a nikdo ne črhne. Brod skače brzo čez valove, vendar se ne ziblje več toliko v stran. Proti polunoči zašumi bičevje pod brodom in primejo ga mehka tla.
Soluce je že visoko, ko prebudi Vladimirček slikarja s klici po zajutrku. Kitajci še spe kakor polhi; tako jih je utrudil prejšnji dan in trda noč. Ker po vsem jezeru ni videti nič sumnjivega, kar bi bilo namreč podobno guvernantinemu brodiču, smejo brodniki še malo počiti in se okrepčati s steklenicami iz gospodove zaloge.
Aleksandrin sinček se je do cela potolažil in sklenil znova prijateljstvo z gospodom, ki mu zna tako prijetno igrati, ki ga ujčka, privzdiguje in neguje, ki mu pripoveduje, kako lepa, mlada gospa je njegova mati, kako dobra, vse boljša, nego ta, po kateri je tako jokal. Deček odpre široko svoje modre oči, posluša mirno sede v naročaji Cetinovičevem. Le Vladimir neče biti. »Jaz sem Fred, Vladimir je »shoking«! prepira se za privajeno ime. To malo nesporazumljenje ne kali dalje prijateljstva, priploveta kot velika prijatelja po široki reki Hvanpoo v Shangaj. Slikar vzame zaspanega dečka v naročaj, ta mu oklene ročice okoli vratu in tako potrkata v hotelu »Evreka« pri gospe Hunterjevi.
Da je prišel ta neredni slikar tako pozno, kajti deseta je že davno odbila, to ni čudno; da pa ni prišel sam, da je pripeljal, t. j. prinesel s seboj še dečka, kakor vratar hiti poročati gospe, to je pre-čudno; mora se sama prepričati, da ni morda še kaj hujšega. Pride torej pozdravit svojega gosta. Dolgo meri došleca, zdaj slikarja, zdaj dečka,   ter reče suho:  »Gospod, to je otrok!«
»Da, gospa, deček, lep deček — sin moj je!«
»Tako? Vaš je, glejte, Vi imate rodbino!«
O ženske, kako se ponašate z otroki, s kakšno srečo vam naslaja srce pogled na zalo dete svoje, in zopet kakšnja mržnja, kako zoprn čut vam vzbuja nedolžno dete, ki nehote prepreči namere vaše! Gospa Hunter, hči »razsvetljenega« naroda, morda nikdar ni pokazala komu toli zaničevanja, pomilovalnega, poniževalnega zaničevanja, ka-Cetinoviču s kratkim pogledom in namrdenim obrazom. Ne reče mu niti »Lehko noč!« ampak kar nema odide, drugi dan pa slikarju odpove stanovanje.
Gospod Bilinski pa si vesel mane roki, ko ugleda svojega sodržavljana zdravega  in čilega z uplenjenim dečkom ob roki;  dolgo in
452
S. Savec: Postillon d'amour.
natančno izprašuje o manevrih z guvernanto, čestitajoč k tako povolj-nemu vspehu, da je šlo namreč tako gladko, brez vsake sile. Cuvši o nezgodi z gospo v hotelu »Evreka« zahteva odločno slikarja in dečka za svoja gosta, poslednjega v svoje varstvo do odhoda, ker tu se ni bati nasilstva, konzulatska tla so sveta. S svojimi očmi hoče čuvati dečka, kadar bo slikar opravljal potrebna pota.
XV.   V domovino.
Ko sešteje Cetinovič novce za telegram Aleksandri, glaseč se: »Zmaga popolna, vrneva se takoj oba z angleško družbo,« zapazi, da je z rumenjaki blizu pri kraji; pristavi tedaj še: »Denar pošel, pošljite s telegrafom po P. d. O. St. Companie via Southhampton 200 funtov, katere bode vzdigniti pri isti družbi v Hongkongu  proti izkazu.«
Med pripravami za odhod — za Vladimirčka je treba preskrbeti razne obleke, posebno perila, igrač —¦ v dveh dneh pripelje Tha-Sze guvernanto v Shangaj. Cetinovič, četudi nerad, mora k nji, izročiti ji Aleksandrino pismo, v katerem ji ponuja spravo in precejšnje odškodovanje za trud, ki ga je imela več nego tri leta z otrokom; ponuja se ji plača redno vsako leto, dokler opusti sovražna dejanja proti Aleksandri in se ne bo spuščala v intrige proti nji. Ce-tinoviču se dozdeva taka dobrota sila odveč; ker so mu pa naročilci, zlasti knez Lieven, tako velevali, napoti se k sopotnici iz Tajhu.
Ko zve od Kitajca, da je gospa doma, koraka urno v prvo nadstropje, ne da bi se dal naznaniti in da bi čakal poziva, kakor je obično. Kar vstopi smelo. Ko ga guvernanta ugleda, izpreleti jo barva, ustna se ji tresejo, ne more govoriti. Porabivši to ugodnost stopi slikar s spoštljivim poklonom blizu nje, rekoč: »Gospodična Schwerzer!«
»Jaz sem gospa Seamens, ne inzultujte me dalje, Vi lopov laški!« »Te-le   fotografije morda še poznate,   vidite, tu jedna,   tu druga, evo tretje; prosim ponižno, poslušajte me toliko, da opravim naročeni mi posel; povedati hočem le, kar moram.«
Ko hoče mimo slikarja v drugo sobo, prepreči ji ta pot, ona ga hoče odriniti, mora jo torej prijeti in potisniti v naslonjač. Srdito jo pogleda in reče: »Ne delajte mi sitnosti! Ne šalim se, če rečem, da mi človek ni več kakor muha. Sem v resnici prav lopov laški, toda ne bojte se me; dokler ni skrajna sila, ne storim Vam ničesar, tako mi je velevala Aleksandra sama, mati Vladimirčkova. Evo Vam njenega pisma do Vas. Vzemite je.«
S. Savec: Postillon d'amour.                                              453
Počasi iztegne roko za pismom, ali slikar pazi na to roko, da ne bi segla dalje, njemu v obraz, v oči, taka togota ji pretresa život.
Prebere pismo površno in hoče vstati.
»Prosim še posluha!«   prime jo zopet in tako trdo, da bolestno zastoče in jo posadi nazaj predse.
»Trinog nesramni!« zakriči.
»Ne tako glasno, sicer Vam zamašim usta! Vsprejmete li Aleksan-drino ponudbo, ali ne, to me dalje ne briga; lahko ji poročite, kadar Vas je volja. V kratkem Vam bo žal, če jo odbijete. Stvari so se precej predrugačile. Vi, t. j. Vi in admiral nista jemala v račun Aleksandrinih prijateljev, in velikega kneza Vladimira vstrajnosti. Zmagala sta zaročenca, knežev oče se je ves omečil. Zavzeli se boste čuti novico, da so poklicali Aleksandro nazaj v Peterburg, kamor se vrne, kakor hitro ji dovedem jaz sinka. Tjepušin je dovršil svojo nalogo, dobil bo kakšen red, sicer ga pa odstranijo, ker oče velikega kneza je zvedel vse finese admiralove in Vaše. Tudi ve, zakaj je admiral tako kruto postopal proti ubogi Aleksandri. Lahko si izračunjate, kadar pade Tjepušin, tedaj ste i Vi na cedilu.«
»Lažete!«
Slikar migne z ramo meneč: »Ako mi hočete verjeti ali ne, to le Vas briga. Zdaj Vas prosim, da me spremite do hišnih vrat, prav do ceste. Moja varnost zahteva, da Vas nadlegujem. Dalje Vas moram svariti, ne delajte nikakeršnih korakov proti meni, če Vam je kaj do zdravega vratu. Pomnite, mrtvec ne priča!«
Vzdigne vso onemoglo žensko s sedeža, dene njeno roko pod svojo pazduho in jo pelje doli po stopnicah mimo začujenega Kitajca do veznih vrat, kjer jo pusti z globokim priklonom.
Ozrši se, bode li kaj počilo za njim, brzo pobira stopinje dalje. Upa, da bo imel mir pred to žensko, da jo je dovolj oplašil in ji zmedel glavo. Predno si ona zbere misli in pride do kakega sklepa, tedaj je on najbrž že na brodu.
Presrčno se poslovita slikar in njegov varovanec od gospoda Bilinskega, kateremu se je deček hitro prikupil. Sam Čin kaže za Kitajca veliko ginenost, skrbno pazi na prevažanje kovčegov, uredi jih v kabini, potnikoma odkazani, in pripravi izvrstno vse potrebščine Vladimirčkove tako spretno, kakor stara pestunja. G. Bilinski in slikar izpraznita kupo rujnega vinca na srečno pot, veselo prihodnjost in srečno svidenje — toda nista se videla več!
V Hongkongu prejme Cetinovič denarja, več nego je zahteval. Vse gre prav, le vročina je neznosna v hongkonškem kotlu, zaprtem
454                                              S. Savec: Postillon d'amour.
pred hladilnim vetrom iz oceana in tu se bo treba kuhati in peči tri dni, čakati, da odplove brod angleške kompanije na jug. Ker deček vročino dobro prenaša, opusti Cetinovič popolnoma misel, da bi potoval skozi Ameriko domov, kjer je zdaj itak vroče. Tudi zaupa mnogo več v solidnost in značajnost Angležev, nego v varnost ameriških železnic. Za zdaj je videl dovolj novega in ne želi po večjem. Cutnice so mu toli prenapeto vznemirjene, da se ne more iznebiti skrbij pred Schwerze-rico; vidi jo v sanjah, zdaj krvavo, mrtvo, drugič mu je vzela fanta. Šele, ko čuti krov broda »Travangore« pod nogami, gine mu nekoliko nepotrebna skrb.
Hongkonške gore se vtapljajo v sinji ocean, zadnji kos Kitaja, te čudne, prezanimive dežele se potaplja v mraku. Koliko spominov jemlje Cetinovič s seboj: živo mu stopajo pred oči dogodki zadnjih mesecev, poslavlja se v srci od blage duše, od prijatelja, ki si je pridobil zanj toliko zaslug. Nasičen vtiskov čuti si dušo utrujeno tako, da mu vrnitev v domovino ne poraja veselih čutov, kakor drugim potnikom. Oj, da, kaj mu more podati domovina, jadna stoče, kakor nekdaj, kaj more hasniti on nji?
Veselo žgolenje Vladimirčkovo zdrami zamiš.ljenca, dečkovo jasno cvetoče lice razvedri i njegovo. Guvernanta je povse pozabljena, fantek je tudi nima v čem pogrešati, ker slikar oskrbuje sam vestno in natančno svojega varovanca, umiva ga, koplje, oblači, devlje spat; če treba malo ponori in pootroča ž njim, da se časih samemu sebi mora smijati. Deček povrača zopet svojemu »strijcu«, tako ga mora nazi-vati, s polno ljubeznijo in ubogljivostjo. Častniki broda, ki poznajo Cetinoviča iz potovanja v Kitaj, vrle moške duše, ki ne vprašajo od kod je mili plavolasček, kje ga je našel »strijc«, napravijo mu gugalnico, prisilijo kapitanovo kozo služiti mu za konja, izumijo sleharni dan kako novo igračo, na kratko, takoj prve dni že je Vladimirček najvažnejša oseba na krovu — dame ta pot ni nobene med potniki — in zavzema svoj prestolec, dokler ostane na tem brodu. Pri slovesi v Cevlonu dobi toliko poljubov, da mu kar žarijo lica in skoraj bi začel jokati ne iz bridkosti ločitve, ampak ker imajo gospodje tako trde brade.
Indijski ocean pa pokaže takrat grde svoje lastnosti. Dva dni zaporedoma meče močan vihar vodo čez krov, nikdo potnikov ne sme nanj. Ker morajo biti trdo zabite vse odprtine, dihala svežega zraka, prične se razširjati nestrpna, težka toplota od stroja po brodu, in hudo premetavanje in umorna zaduhla vročina položi večino potnikov na postelj. Cetinoviču zadaje slabo stanje Vladimirčkovo velik strah. One-
S. Savec: Postillon d'amour.
455
moglo otroče povesi glavico slikarju na prsi in prosi milo: »Strijc, pojdiva ven!« Strijc uboga in nese bolnička na stopnice, kjer že drugi hlepajo po zraku in hladu — ta hlad ima vedno še 300 R. Tu preklada siroto iz roke v roko vso noč, ne oziraje se na pogosto plus-kanje slane vode po obeh ter premišljuje, bode li res usoda tako kruta in mu vzela to drago breme, pridobljeno s tolikim trudom, zdaj, ko je tako blizu cilju svojemu, li res ne bode užival veselja videti Aleksandro srečno? — Kolikokrat si je živo predstavljal prizor, ko izroči dete veseli materi, in zdaj — morda že jutri priložč mrličku težkega železa v preprosto rakev, da se hitreje utopi! Kaj boš govoril materi, nesrečnež, zakaj nisi šel skozi Ameriko! tako mu grenko očita vest.
A vihar se umiri, vročica se poleže dečku, počasi okreva in oba prideta zdrava in čvrsta v Benetke. Čudno, naproti jima ne pride nikdo. Saj so vendar lahko preračunjali iz zadnjega telegrama, kdaj priplove angleške družbe brod sem; polno barket in gondol je okoli parnika, naših  potnikov   ne išče, ne pozdravlja nikdo.
Nemogoč tolmačiti si to nerazumljivo ponašanje ruskih svojih prijateljev pričakuje Cetinovič nekaj neprijetnega; da, gotovo ni vse tako pri Aleksandri, kakor bi imelo biti. Prepelje se v palačo Galeoni. Neki strah ga zadržuje stopiti naravnost v znano mu sobano. Ugle-davši gondolirja izroči mu karto do gospe ter čaka z nemirnim srcem. Vrata se odpro, počasi stopi gospa iz njih — Cetinoviču zamre veseli pozdrav na jeziku. Mili Bog, kako je bleda, kako suho motri zdaj slikarja, zdaj dečka s široko odprtimi očmi. Plaho, nepremakljivo zre v dete svoje, ustna se ji krčevito premikajo, hlastno lovi sapo. Deček zaplače in se stisne k svojemu varuhu, a ona dvigne roke po zraku   in se zgrudi nezavestna na tla!
»Za Boga, zblaznela je!« prešine misel slikarja; priskoči k nji in jo privzdigne. Na klice njegove prispe Aleksandrina družnica in oba neseta nezavestnico na-postelj. Molijevska sama vsa preplašena in zmedena si da opraviti z bolnico, prizvoni služkinji, ukaže iti po zdravnika, naroča led in drugo. Cetinoviča morda ne razume, ko ji govori da se hoče oglasiti pozneje, da gre z dečkom v S. Marco; zunaj ga hitro uteši.
Hodita po trgu, ljudij je malo, ker je poludne in toplo, znanca, prijatelja ni ugledati. Sedeta pred kavarno »agli specchi« k malemu zaužitku. Vladimirček se bavi z golobi, pobirajočimi drobtine okoli mize, a Cetinovič premišljuje s težkim srcem, kaj bi počel, koga poiskal. Milo pogleduje varovanca svojega in se spominja tiste skrbi, ki ga ni
456
S. Savec: Postillon cTamour.
hotela minuti nikdar popolnoma. Kolikrat je potipal prebudivši se iz težkih sanj v kabini pod svojo postelj, je li fantek na svoji; kako ga je pazil, nikdar izpustil ga iz očij v vednem strahu pred kakšno nesrečo. Vendar je skrb nekaj pomenila, ni bila le učinek prenapetih čutnic. Konec je le nesrečen, Aleksandra je morda prebolela za vselej.
Naveliča se čakati in napoti se k Hartliebu, saj mu bo ta vedel pojasniti položaj. Evo ga, tu hiti naproti, spehan, vznemirjen, vendar z veselim obrazom.
Stiska Cetinoviču roki, gleda dečka, poljubi ga, postavi na stol, pregleduje ga znova, poboža, naposled najde tudi besedo: »Dobro! Čestitam, Vi ste mož, bravissimo, prijatelj! Zdaj pa le urno! Iskal sem vaju. Pojdimo k Aleksandri.«
Ko ga Cetinovič nezaupno pogleda, nadaljuje hlastno: »Ni tako hudo, kakor mislite, zave- se zdaj; upati smem, kar želim.«
Med potom zve Cetinovič, kako je revo vzburil zadnji njegov telegram. Ker je pisma dobila v roke pozneje, prebirala je in prebirala, jelo se je v zmučeni glavi vse mešati, posebno datum; naposled ni verjela ni telegramu, ni pismom, ni prijateljem, trdila, da jo hočejo le tolažiti, prevariti. Postajala je vedno bolj nerazumljiva, neizmerno občutljiva, nap6sled se je jezila na vsakega, ki je le kaj omenil o stvari. »I mene je pitala resno z izdajalcem, niti bližati se ji nisem smel! Udati smo se morali nasvetom zdravnika in ta je zahteval, da prideta vidva nenadoma pred njo.«
Ko stopijo v dvoranico, sedi Aleksandra na zon; oči so razjo-kane, vendar je minul plahi, zabodli izraz z njih, skozi solze prodira njih prejšnja miloba.
Cetinovič se ji bliža z Vladimirčkom ob roki. Ona se vzdigne, stopi omahuje naproti, zgrudi se na kolena, oklene roki okoli svojega sinka, stisne ga k sebi in zaplače na ves glas.
Moči dete s solzami, da se prične braniti in ozirati po »strijcu«; vzdignejo mater in jo posade.
»O pojdite sem, Cetinovič, predragi prijatelj moj, da Vam stisnem roki! Bog je bil z Vami, blagoslovil je pota Vaša. Ne boj se me, angeljček moj, srčece moje!« reče sinku ki seji odmika in tišči svojega varuha. »Oprostite razburjenosti moji, saj plačem od sreče in hvaležnosti do Boga in Vas.« Znova jo oblijejo solze, solze blagodejne, solze sreče. Prelila je reva prej toliko grenkih v bridkosti in duhomorni žalosti, da se jim je posušil vir. Zmučeno srce, koperneče po ljubezni brezupno je skoraj otrpnelo. Kako bi moglo prikrivati zdaj srečo svojo! Molijevska je razložila v tem   prelepih   igrač   za Vladimirčka.   Skoraj
S. Savec: Postillon d'amour.
457
bi pozabil Cetinovič oddati pismo velikega kneza, tako nadvlada vse navzočnike veselje o najdenčku. Motečemu se z igračami se Cetinovič tiho ukrade in gre po poslih svojih.
Šampanjca so pili in veseli bili na večer naši znanci, tudi Gerster je med njimi, le stari gospod, knez Lieven, ki je že davno odpotoval na sever, prisoten je z duhom in srcem, kakor odzdravlja te-legrafovani veseli novici. Aleksandra sicer ni še dobila popolno ravnotežje duha — živahno, nemirno se ji podijo misli, vprašanja. Prikrade se ji kakikrat solza na bledo lice, ko ji cvete na ustnih mil in ljubezniv smehljaj. Kdo ve, komu velja solza, ali sreči, ali jo izvablja pismo njenega soproga? — Desetikrat morda vpraša Gersterja, mu je li že pokazala sinčka, vabi zopet druzega, naj ga gre gledat, kako lepo spava, tiho, po prstih, da bi ga ne zdramil.
Pripovedovati ji mora Cetinovič, vse križem mu suje vprašanja, zdaj o admiralu, o Jangtzu, o velikem knezu; če je bil sam vedno zdrav, kdaj sta s fantkom na brodu vstajala, važne reči in ničeve malenkosti. Tudi sama pripoveduje, kako je omahovala med strahom in upom; čimbolj se je bližal čas vrnitve, tem menj je mogla verjeti zadnjemu telegramu. Z groznim strahom in obupom je pričakovala poslednjega tedna, bala se je znancev, prijateljev, češ, zdaj ji bo kdo povedal grozno resnico. »Zdaj sem zopet mati! Zdaj zopet živim!« reče in vnovič poprime Cetinoviču roko  zahvaljuje  se mu za njegovo vrlost.
Odbila je ura davno polunoči, ko vzdignejo kupe zadnjikrat na srečno bodočnost in se poslovijo.
Se drugi dan bivata skupaj Cetinovič in njemu toli priljubljeni fantek, z gospo in Molijevsko se peljeta v Padovo, večer ja loči za vselej, kajti Aleksandra se odpelje proti Tirolski, a slikar nazaj v Benetke in v Dalmacijo k materi.
Na zimo se vrne zopet v Benetke, toda slika malo, vozi se po laguni ves dan in strelja brze ptice. Na steni slikar ne njegove visijo puške najnovejših zistemov. Poleg skic in risarij leže knjige, ki poučujejo o vojski, razkladajo orožje. Ko se Gerster čudi nenavadnemu početju prijatelja svojega in zmajeva z glavo, odgovarja mu ta: »Seveda, ti še ne veš, da kmalu poči onkraj Jadranskega morja. Nečem biti vzveličan, če ne izbijem najmenj sto Turkom grešne duše. Vidiš, s to le repetirko zadenem tvoj klobuk na tri sto korakov, če mi ga vržeš kvišku.«
Gerster meni, da že bo tako, da bodo pa Turki tudi streljali, da bodo krogle letele ne le tja, ampak tudi nazaj.

458                                             Jos. Stari: Pisma iz Zagreba.
v
Ko se bijejo Črnogorci okoli Nikšiča s Sulejmanom 1. 1876., prekoračijo v tihi noči trije Dalmatinci težko oboroženi, avstrijsko mejo; vodi jih star Krivošijanec. Pri Nikšiči se pridružijo četi Petra Pavlo-viča in pričnejo takoj krvavo delo. Cetinovič je med njimi, ne riše pa s svinčnikom, ampak s krvjo, s turško krvjo; kogar vzame na muho, ne izgreši ga nikdar. Potiskajo Sulejmana skozi Crnogoro, grozovito delo, ni spati, ni jesti ne utegnejo, ker ne le zmagati hočejo hrabri sokoli, zmaga je itak gotova, uničiti hočejo sovražnika. A krogle lete tudi nazaj iz turških pušek, kakor je menil Gerster. Cetinovič se ni vrnil iz Črne gore, v dolini Čete so ga zagrebli z drugimi junaki. Družnik njegov prinese po končani vojski materi njegovi listnico, v kateri je jadna starka našla med drugim fotografijo, oblito s krvjo; vendar je spoznati podobo ženske premilega obličja in pogleda — podobo Aleksandre.
Pisma iz Zagreba.
Piše Josip Stare.
XVII. adar grmi in treska in se gosta ploha usiplje iz črnih oblakov,
takrat ni mogoče po tratah   trgati  cvetic  in   vezati šopkov.
Človek beži pod streho in čaka v zavetji, da se zopet zvedri. Tedaj pa se časih pripeti, da človek v samem zavetji vidi kako lepo cvetko, ki je sicer ne bi bil zapazil v tihem njenem skrivališči. Tudi po hrvaškem obzorji so se letos podili burni viharji, pa niso dali, da bi se kulturno, zlasti literarno polje razcvelo tako, kakor bi si želelo vsako rodoljubno srce. In glej, čitatelj dragi, ravno ob največji nevihti se nam je pokazala krasna cvetlica, ki v varnem zavetji svojem že pol stoletja krepko rase in vsako leto znova cvete.
Bilo je dne 14. junija 1. 1887. Kakor vsak drug delavnik so zidarji in Mesarji popravljali starodavno stolno cerkev v Zagrebu; na trgu pred cerkvijo so prodajalci razložili raznega živeža, in z visoke hiše duhovnega semenišča so vihrale narodne zastave ter oznanovale, da se v tem poslopji praznuje nenavaden praznik. Ilirsko navdušenje je razvnelo takoj v prvem začetku tudi mlade bogoslovce in že leta 1837. so v zagrebškem semenišči ustanovili prvo književno društvo, ki danes slavi petdesetletnico svojo. Delovanje tega skromnega društva nikakor ni bilo omejeno   na semeniško zidovje, ampak globoko je se-