330
Slovenska književnost.
IX. VVerndlova puška.
Kratko in lehkoumevno poučilo v orožji po vprašanjih in odgovorili.   Za peštvo in lovsko četo cesarskega in kraljevskega vojstva. 29. str. Tiskarski kraj? Tiskar?
Letnica? Cena?
To je najnovejše delce neumornega vojaškega našega pisatelja, gospoda c. kr. stotnika Comela p 1. Sočebrana, katero bode s pre-srčno radostjo pozdravil vsak rodoljub. Iz vojaštva se je širilo in se še dan danes širi pačenje in kvarjenje narodovega jezika v Slovencih. Bivši vojaki, prišedši spet na kmete, spakovali so se z nerazumljenimi, na vojski privajenimi nemškimi izrazi ter kazili svojo govorico z izpri-denimi nemškimi besedami. In tako se je pod tem in še pod mnogokate-rim drugim vplivom porodila tista spaka, katero imenujemo „kranjska špraha". Da se, kolikor je moči, ustavi to zlo, v to pomorejo najbolj dobre, slovenski pisane knjige za vojaške šole, in zdaj je že dvanajsto tako knjigo na svetlo dal ter s svojimi novci založil gospod c. kr. stotnik Comel pl. Sočebran. Tak oficir je dan danes pri nas pač redko sejan in za tega delj moramo iz vsega srca največjo hvalo vedeti g. stotniku Comelu za njegovo požrtvovalnost, za njegov ne mali trud in za njegovo plemenito domoljubno delo. To je res, da take knjige bodo rodile še le tedaj pravi sad, ako se slovenska inteligencija v vojakih pomnoži: in da se to zgodi, to pričakujemo od splošne vojaške in šolske dolžnosti.
Kakor prejšnje Comelove knjige, tako je tudi „Werndlova puška" pisana v obče dobro, pravilno in lehko umevno. Vender naj nam č. g. pisatelj dovoljuje dve tri opazke. Že Levstik je omenil (Nauk slovenskim županom 196), da Jager pri vojakih ni lovec, ker ne hodi na lov, ampak strelec (prim. zgodovinski imenitno četo ruskih strelcev); peška puška — Infanteriegewehr — je jako okoren in nepravilen izraz ; bolje bi bilo pehotna puška od ruskega subst. pehota In-fanterie, peditatus; pehotni polk (rus. pehotnvj polki) Infanterie-regiment, namestu nepravilnega slovenskega peš-polk (prim. tudi Miki. lex. pešb); nedoumno mi je, zakaj je g. Comel obdržal nemčizno šravb Schraube, ko imamo vender lepi slovenski izraz vijak: napačno je za-klepiščini repnjak Gehauseschweif, predročiščev okov Vorder-schaftskappe i. dr., kajti od subst. n. kakor zaklepišče, predročišče, vseučilišče, gledališče, zemljišče i. t. d. ni možno izvajati adj. zaklepiščini, predročiščev, vseučiliščini, gledališčini, zem-
S. ftutar : Štefan Kocjančič. f                                 33i
ljiščini i. t. d., ampak samo: zaklepiški, predročiški, vseuči-liški, gledališki, zemljiški (ergo ne zemljiščna, ampak zemljiška knjiga Grundbuch). Za Bajonnett je g. Comel prav po nepotrebnem vzel bodalo (kar pa tudi kaj drugega pomeni) in jata-g a n : mislim, da bi bil pač smel obdržati v narodu že ukoreninjeni b a-jonet, kakor je obdržal karton in patrono ter od poslednje naredil celo  dobro besedo patronjak Patrontasche.
Knjiga je tiskana tako, da ima na levi strani slovenski, na desni pa nemški tekst, kar jo  dela še priročnejšo.                                       L.
Štefan Kocjančič. f i.
Letošnja zima nam je pobrala večje število starejših slovenskih pisateljev, nego bi jih smeli izgubljati o velikem pomanjkanji obdelovalcev zanemarjenega našega literarnega polja. Komaj smo se malo oddahnili po Solarjevi in Kočevarjevi smrti, že nas je iznenadila vest, da je umrl 9. aprila zjutraj častni kanonik S t e f a n Kocjančič, drugi Stanič in naj pl o do vit ej ši pisatelj  goriških Slovencev*
Porodil se je Kocjančič v Vipavskem trgu 25. decembra 1. 1818. Njegovo življenje je jako priprosto in podobno onemu večine slovenskih duhovnikov. Ljudske šole je obiskoval v domačem kraji, srednje pa v Gorici. Iz njegovih dijaških let je zanimljivo to, da se je začel že po drugi latinski šoli pečati s hebrejščino. Takrat je bil tudi velik prijatelj dramatične umetnosti. Na svojem stanovanji je osnoval domače gledališče. Kocjančič je bil sam pisatelj iger, ravnatelj, režiser in predstavljalec vse ob jednem. Soigralci so bili njegovi součenci in prijatelji,  vstopnina je  znašala stari krajcar.
Po dovršenih filozofičnih študijah je stopil 1. 1839. v bogoslovje, ali bival je zunaj semenišča in odgojeval otroke tedanjega okrožnega glavarja barona Gleispacha. V to hišo je dohajal tudi kanonik Valentin Stanič in tako se je seznanil Kocjančič s tem veteranom slovenskih pisateljev in pesnikov na Goriškem. Verjetno je, da je Stanič vzpodbujal mladega bogoslovca, da naj goji narodni jezik ter ga zalagal morda tudi s slovenskimi knjigami, ker je znano, da je začel Kocjančič že zgodaj pisati slovenski.