Na  poti  v  Nazaret.
(Po španski  legendi.)
Kako  razpaljena je  zemlja, Kako pekoč nebes obok! Uboga mati,  ki potuješ, V naročju ti,  ubog otrok!
O  dobri  mož,  privošči  nama Citrono  z veje jedno  vsaj! Dva ptujca sva iz  Nazareta, Kamor potujeva nazaj.
„Miruj,  miruj,  nedolžno  dete, Studenca tukaj  najti  ni, Da potolažil bi ti žejo, Ki tudi mati jo  trpi.
Pekoča naju žeja tare ..." „ Kdorkoli sta,  vzemita le, Vzemita,  ohladita žejo, Saj  Bog nam sadje da in  vse."
Vodnjak zija pred nama prazen . Zahvaljen  Bog!  Nad  zid poglej, Tam v hladni senci se  med listi Zlate citrone sočne z vej!
Odtrga sad ljubeča mati Zase in  svojega Sinu. In  čudo!  Trojen  sad požene Na mestu vzetega sadu.
Tam  slepec sam sedi na klopi In  straži dom in  žlahtni sad; Morda se naju  on usmili; Stopiva  k  njemu tje pod hlad!
Kdo  storil je to  čudo,  slepec? Poglej,  spregledal si, trpin! Ne slutiš li,  kdo  nate gleda? Marija in  nje  božji Sin.
Anton Medved