Otroške igre. Marsikdo se bode muzal teniu naslovu, io bode djal: ,,Šole so že prišle daleč — do otroških igrač"; vendar, ako to stvar bolj na tanko prevdarjamo in jo opazujemo posebno z odgojilnega in izobraževalnega stališča, nioramo priterditi, da velik in znamenit del mladinske odgoje so ravno otroške igrače, kterib modri odgojuik nikdar ne sme zanemarjati. Vsak otrok }6 že po svoji naravi več ali manj nagnjen k delavnosti. Ta delavnost pa se deli v (elesno in v dušno delavnost. Nekteri otrojci so tako vslvarjeni, da so vedno nemirni, da se nepreneliotua sim in tje gibljejo, in so, kakor jim pravimo ,,živ nepokoj" ; to pa se jim ne sme šteti v napako, tcuiuč odgojuik raora poznati to njih naravo in se po tem tudi ravnati. Drugi otroci \>u so tibi in zamišljeni, vedno kaj duhlajo in inirno delajo. Tii vidimo n. pr. dečka, da mirno sedi po več ur, in hoce s svojim nepripravnim orodjem — s kakim nožičkom in z inalo lesom — narediti kako prav pripravno reč, ki si jo je načerlal v svoji glavi. Oeklica, n. pr. sedi pri svoji punčki, jo napravlja, spravlja, nježno varuje, ali pa se peča s kuhinjskimi opravili. Kar zadeva take perve otroške igrače, se ve da solski učitelj kot odgojnik pri tem ne more kaj pripomoči; njegova dolžnost je tii le la, da pri takih igračah učence obderžuje v pravem kolovozu, t. j. da prežive otroke v njihovem početju zaderžuje toliko, da se ne pokvarijo kaj na telesu; vredjene telovadbe so pri takib otrocih edini pomoček, da se utrudi in urniri preživa jim gibčnost. Otroke pa, ki raji delajo z duhom, kot s telesom, naj učitelj prav skerbno opazuje, in naj iz tega posnema toliko važno nagnjenje ali umsko zmožnost za to in uno umetnost, ktero naj potem pri posamnib otrocih lepo goji in napeljuje do pravega namena. Vendar pa naj učitelj pri tistih otrocih, ki so preveč in predolgo zamišljeni v svoje delo, toliko pazi, da jim to ne škoduje pri njihovem telesnem razvijanji. Tudi takim otrokom telovadbe zeld koristijo. Druge verste so otroške igrače ali igre v družbi, t. j. take igre, kjer otroci sami med sabo ali tudi z učiteljem vred igrajo te ali une igre. Ako je pri takih igrah učitelj kot čuvaj ali oglednik, naj skerbi, da otroci igrajo take igre, ktere so telesnim vajam v obče vsem otrokom naj primerneje in pri kterih ni kake nevarnosti za zdravja voljo, n. pr. da se otroci preveč ne spehajo in ne pregrejejo, in če se to tudi zgodi, da se po tem polagoma urairijo in vstanovijo. Pri izbiranji družbinih iger naj učitelj tudi posebno gleda na to, da se izbirajo lepe domače, narodne igre, kajti vsak narod kaže tudi celd pri otroških igrah svoje značaje. Dobro bi bilo, ko bi kdo, ki živi med domačim Ijudstvom, take igre dobro opazoval in nam jih potem na tanko popisal. Učitelji naj bi tedaj tudi o tem oziru varovali in ohranovali domače kosce, da bi ne poginili. Kedar se pa učitelj vdeležuje otroških iger, t. j. da tudi sam igra z otroci, naj skerbno pazi, da si pri tein ne škoduje na svoji veljavi in potrebni časti. Nikdar naj z otroci ne igra iger, pri kterih bi bila njegova oseba v smešni podobi, ali da bi se n. pr. otroci učitelja tako ali taku dotikovali ali ga celd bili itd. Naj primerneje za učitelja pri otroških igrah je to, da igre ravna in pri določbah določuje. Pri vseh igrah pa naj učitelj gleda na to, da se mladina vadi boljšega okusa in natančnega reda. Igre voditi ni lahko, in skušnja uči, da je za tako delo boljši skušen in že prileten mož, kakor pa mladeneč, ki mu še tnanjka skušnje in se pri tem prerad vtopi v svoje prežive mlade domišljije. Učitelj naj irna, kakor pri vsem podučevanju, tako tudi tukaj, pred očmi vodilo slavnega šolskega moža, ki pravi: »Kar je za odraščene prav izverstno, to je za mladost še koraaj srednje dobro". A. P.