267
Pesmi
Milan Kleč
PISMO    ikanglico si nosila v cekarju, v sosednjo vas si šla po mleko, med prsti si vrtela pismo, ki je včeraj prišlo zagledala si se vanj in tiho brala, za nobeno drugo stvar se nisi mogla več zmeniti, lahko bi padlo nate sonce lahko bi se zvrnile nate smreke ki si jih ruvala z lepoto, ko si brala,
lahko bi prišla v usta volka lahko bi utonila v divjih rekah ki so se ti nastavljale, tvoje oči so bile prilepljene na pismo, a jaz sem te čuval držal sem sonce, metal proč smreke odmikal reke in volkove
268
Milan Kleč
GOZD, SMREKA
deklica,
za hip si se zbrala in zagledala zmedo, ki si jo lepa storila, nasmejala si se mi
zdaj si ti ta deklica ti, ki bereš to pesem samo tebi namenjeno
navdušena si rekla: poglej tisti hrib, kakšen gozd ima,
a ko sva dospela,
i.
je na njegovem vrhu
rasla samo ena mogočna smreka
RIBNIK    v ribniku
je bilo sila mirno vsaka riba se je zazrla v svojo zvezdo in se kot zvezda ni niti zganila v noči
ptice so imele nenavadne smeri in ko sem malo pregledal je bila vsa zmeda v tem da so letele nad potmi, ki so vrezane v zemlji
PTICE, POTI
269                                                                                                                                      Pesmi
TEGA SVET ŠE     tega svet NI DOŽIVEL     še ni doživel ne, tega svet še ni doživel
nemogoča je tudi povezava s soncem, kar prekmalu se je pojavila ženska
ki ji ni bilo potrebno da me udari v trebuh če je hotela priti do mojega zadnjega smeha tega svet še ni doživel ne, tega svet še ni doživel
BILA SI ŽENSKA    presenečen sem bil ko sem te zagledal nikdar se te nisem dotaknil, pa si že mogočna ženska in sploh ne vem kaj se je spremenilo in kje živi
meni podoben moški, tvoje prsi so vendar govorile,
čeprav se nisem nikdar z njimi domenil, kaj se vendar dogaja zgrozil sem se in ne morem verjeti, postala si ženska brez mene, prava ženska in kaj nisem več edini moški
PES    kaj vem od kje se je vzel
a očitno je želel biti z nama
in ne vem ali sem pogrešil
ko sem ga zaustavil
in se z njim pogovoril,
tvoje kože nisem želel
deliti, naj bo moja
in tudi ne vem, zakaj me je poslušal
ali mi je nastavil past
in me obenem spraševal
kako daleč sem sploh že prišel
zdaj mi je žal
zelo zelo žal,
saj sem bil brez pameti
tudi kasneje, ko naju je čakal
pred hišo in ga nisem povabil
v najino posteljo,
zjutraj pa ga že več ni bilo
PRIPOVED     tisto
je bila pripoved
slavca
ko sva bila v izbi
in sva menila
da sanjava,
bila pa je pripoved
ptice
ki je priletela
pred svojim petjem
in najbolj si zadišala
moja žena,
ko si imela njeno barvo
in skoraj bi pozabila
kako sva si želela
sprehajati
po pripovedi
gozdnega slavca
*
270
271                                                                                                                       Pesmi
pripravil si si pot, slavec in odletel dz noči
KOPJA    zdaj je na hribu jelen,
tudi na sosednjem, podajata si kopja, iki kot strele letijo skozi zrak