PREPOZNO!
Igrokaz v dveh dejanjih, preložen iz nemščine.
- ojo -
Izdalo in založilo Dramatično društvo v Ljubljani.
--SSSgHgSiS--
¥v • f iV •	•
Natisnila „Narodna tiskarna".
isee.
OSEBE.
Oskar Hjerne, bankovni uradnik. Vijola, soproga njegova. Gospa rektorica, mati njegova. Milde, blagajnik.
Nils, Vijolin prijatelj iz mladih let.
Zdravnik.
Selma, 1
Karina, [- služabnice pri Hjernetovih.
Ida, J
Hiapčič.
Prvo dejanje.
Okusno opravljena dvorana z mnogimi izhodi. Poleg peči, v kteri jako gori, stoji zofa, pred njo miza.
Prvi prizor.
[Vijola sedi na prostornem stolu ter zre v plamen.
Oskar (v prvi sobi na levo). So li prišle no-vine?
Vijola (se prestraši in plane po konci). Ne, še ne.
Oskar (vstopi pri vratih v elegantni jutranji opravi). Vražje ponočevanje! — dobro jutro, mala ! Ura j'e vže čez deveto. Presneto me danes zebe.
Vijola. Morebiti si prišel pozno domov. (Vzame v roke vezenje.)
Oskar. Ne, ampak bilo je prav zgodaj. A propos, bodi tako prijazna ter reci vratarju, naj
l*
4
ne ugaša plina, dokler me ni po noči domov, Jako neugodno je po temi tavati.
Vijola. To bode stalo mnogo novcev.
Oskar (se vrže v chaise longue, zevaje). Mogoče ! jaz mislim pa, da bode stalo še več, ako si polomim roki in nogi. Vender pa sicer nisi toliko računala, mala. (Brenči znano melodijo.) Vražji šampanjec! Da bi se toliko ucenil, da bi ga ne pil nihče več! (Zaspano.) Povej vender kaj, Vijola !
Vijola. Kaj pa naj povem?
Oskar. Ko bi to vedel, ne bi trebalo praviti. — Tebe vsaj je umiril zakon. — No, posebno blebetava pač nisi bila nikdar, ali ne vem, kako je bilo, — človek je mislil, da te sliši govoriti, ako prav si molčala, in tvoja razposajena veselost bila je res preljubka. Še se spominjam jamice, ki ti jo je smeh delal pod desnim očesom, — ali pa je bilo morebiti to pri kateri drugi ?
Vijola. Najbrže pri kateri drugi.
Oskar (zevaje). Mogoče! — No, ne pritožu-jem se nikakor — Naopak! Dosti je blebetavih babišč, tako, da dobro de človeku, če najde kdaj ktero, ki zna molčati. Ko bi se kedaj mahoma spremenila v tako damo, ki vse umeje, o vsem vmes govori: — obupal bi.
Vijola. Meniš?
5
Oskar. Da, tistih tako zvanih „duhovitih go-spij", izimši seveda svojo mater, ne morem trpeti. Gledajo ti človeka nekako tako, da je silno fatalno ; zdi se mi vselej, kakor da ne gledajo nanj nego mimo vanj. Ne, ženska ljubeznjivost najbolje vspeva v tesni ograji. Ženska po mojem okusu — au! za vraga, zdi se mi, kakor da se mi lomi tilnik. Daj mi blazino in kaj preko nog, ako hočeš biti brdka. Danes si menda malo pazila na ogenj. Hvala, hvala. (Brenči, steza se.) Kaj sem uže rekel ?
Vijola (sede zopet na svoje mesto, ko je dala Oskarju, kar je zahteval in priložila poleno na ogenj). Govoril si o ženi po tvojem okusu.
Oskar. Da, res je! — No, nekako takšna je, kakršna si ti sedaj.
Vijola. Ti se dobrikaš.
Oskar. Nikakor ne! Svobode mi ne kratiš, ne jeziš me z izpraševanjem niti kadar odhajam, niti kadar se vrnem, nikoli ne oštevaš, rada si doma, obožavaš dete svoje —a propos, kako se počuti dečko?
Vijola. Hvala, dobro.
Oskar. Z eno besdo, vzgledna ženka bi bila, da nisi toii molčeča in resna. A popoln ni nihče na tem svetu.
Vijola. Ne, to jo res.
6
Oskar. Brrr ! Ne morem se še, da bi me ne bilo groza, spominjati prvega leta najinega zakona. Bilo je res zelo prijetno, kadar sem vesel in toujours fidele tako okoli treh zjutraj iz družbe prišel domov, in videl mlado gospo soprogo, kako je bleda in objokana se šalom ovita sedela pri oknu tresoč se in trepetajoč, kakor kdo, ki ga trese mrzlica. Kajpada, napali so me, umorili, udrl sem se na ledu, padel s prvega nadstropja po stopnicah, ali ako je bila sreča velika, s polomljenimi nogami priletel v kak lijak. (Smeje se.} Da bi si bila reč razložila kar naravno in brž: nekoliko brzo poteklih ur v veseli družbi, — domislila si nisi nikoli.
Vijola. Ne — to mi ni nikdar prišlo na pamet.
Oskar. Škrht ga vedi, kolikokrat si potem zjutraj pridobrikala si obljubo, da pridem naslednji večer prej domov.
Vijola. Kolikorkrat si obljubo prelomil.
Oskar. Seveda, drugače ni moglo biti. Takih obljub ni moči človeku spolnjevati, če bi jih tudi ne vem kako rad. Možu zakon ne spremeni položaja, nego le ženi; a tega ne umeješ, mala. — A sedaj ne govoriva več o teh otročjih rečeh; ti si nehala modrovati, jaz imam mir v svoji hišir in pritoževati se mi ni o ničemer. (Zeva.) A kje
7
so vender te vražje novine? Tekoči njih pose! vidi se mi malo da ne jako mršav. (Nasloni se-zevajoč v stolu.)
Vijola (vstajaje). Morebiti so uže tukaj, dasi —
Oskar. Ah ne. Da so, prinesla bi jih bi!a uže Se!ma. (Brenči prejšnjo melodijo.) Da se ne morem iznebiti vražje melodije.- Ah, sedaj sem se spomnil, — v ponedeljek odpotujem na kmete —kratek zabaven izlet.
Vijola (naglo pogledavšikvišku). V ponedeljek? Tedaj sva hotela Miljutin in jaz obiskati materino gomilo.
Oskar (vzravnajoč se). Res mi je žal, draga moja, da sem to celo pozabil.
Vijola. Ta—ko ?
Oskar. No, to se sedaj ne da prenareditL Meni na ljubo moraš odložiti svoje potovanje.
Vijold». Odlagam je uže leto dni.
Oskar. Da, včasih se tako neprijetno naključi. Ali matere pač ne moremo same puščati. (Vstane.)
Vijola. Ne, seveda ne. (Vstane.) Ukažeš li še kaj, Oskar?
Oskar. Jaz ukazovati ? Jaz, ki nisem ukazal nikoli ničesa vse svoje življenje. Ali, ko si baš-vzdramila spečega medveda, ukazujem, da pre-poveš svojemu gospodu sinu, naj mi ne prireja
8
•vsako jutro serenade. Kajti d n me je davi uže ■ob osmi uii skričal iz p0stelje.
Vijola. MiJjutin kriči nenavadno malo.
Oskar. Sluga ponižen! No potem so tisti, ki kliče nenavadno mnogo, res preljubki. A ker baš govoriva o Miljutinu, naj ti povem nekaj, kar .sem uže zdavnaj hotel.
Vijola. In to je?
Oskar. Da dečka vsega razvajaš.
Vijola (zamišljena, mehanično). Dete je moje.
Oskar. Prosim lepo, mislim, da je najino dete. Včeraj, ko sem ga posadil pred-se na konja, kričal je, kakor bi bil blazen, a kar sem mu podaril, puško in sabljo, vtaknil je pod posteljo.
Vijola. In kaj še?
Oskar. Kaj še? Da nikakor ne maram, da bi moj sin postal kaka stara baba. Ko sem bil jaz njegovih let, nagajal sem uže deklam, vozaril se z domačim velikim psom ter ukazal štiri leta od mene starejši sestri, naj se mi umakne, samo zato, ker je bila dekte; a mene so vzgajali pač vse drugače.
Vijola. Verujem.
Oskar. Da, ne poznam ženske, ki bi bila toliko taktna, in bi znala tako vzgajati, kakor moja mati. In zategadelj sem ti tudi hotel nasvetovati'—
9
Vijola. Kaj neki?
Oskar. Da, ko sva toliko srečna, da jo bo-deva za zmerom pri sebi imela, njej izročiva vso vzgojo Miljutinovo.
Vijola. Nikdar!
Oskar. „Nikdar" je beseda, koje doslej ni bilo v zakonskem tvojem slovarji, niti je ne sme biti. Miljutinova postelja prestavila se bode drevi v sobo stare matere. Glej, ženka, to pa zaradi tebe in zaradi njega. Premlada si, preprosta, premalo razvita menim, da bi mogla vzgajati dečka. Dečka ni moči dovolj zgodaj vaditi, da spoštuje sam sebe in mesto, ktero mu bode kedaj zavzemati v socijalnem življenji. Iz zlobnosti postane moč, iz — A kam se ti mudi?
Vijola. K Miljutinu.
Oskar. A ostani vender tu! Kaj ti je prav za prav? Videti si — da ne vem kakšna.
Vijola. Naj se li Miljutinova postelja danes večer prenese v sobo stare matere?
Oskar. No, ako ti je stvar tako resna, lehko tudi počaka zastran mene. Preudari si reč, vsaj imaš kedaj. Da mi le ni treba gledati kislih obrazov! Kar mrzlica me trese, ko vidim kisel obraz.
Vijola. Predlagala bi nekaj druzega, Oskar. Mati tvoja naj prevzame gospodinjstvo, to bolje
10
umeje od mene; a dete svoje, daj, da obdržim! Mogoče, da sem priprosta, a za Miljutina imam le dovolj uma.
Oskar. Ta-ko vrhu tega še občutljiva!
Vijola. Ne, Oskar, nisem občutljiva. Ne bode me žalilo, ako tvoja mati uveljavi svojo premoč očito, ampak smatrala bodem to za rešitev.
Oskar. Za rešitev?
Vijola. Kdor malo govori, ne umeje besed postavljati; jaz menim —
Oskar. Vem, vem, vem, rešitev gospodinjskih skrbi, dasi te po mojem mnenji ne morejo preveč težiti. Ne, mala, iz tega ne bode nič. Nerad bi, da bi rekla, da soprogo manj čislam od matere, ne poznam pa neslanejše reči, nego premlačeni predmet o nesrečnem razmerji mej taščo in snaho. Moja mati mi je in bode drag gost. Ali želim in zahtevam, da se kakor doslej, molče uklanjaš njenim naredbam. Njen vpliv se uže veselo kaže. Ker pa govoriva baš o gospodinjstvu, objavljam ti ob enem, da sem za pojutršnji dan povabil sedem do osem gospodov na obed; strijca Mildeta mi je tudi še privzeti, dasi mi je zopern kakor sam vrag. A on vsaj vse nekoliko oživi in raz-vname.
Vijola (utrujena). Novci za domače potrebščine so pošli.
11
Oskar. Uže zopet. (Vijola mu predloži gospodinjsko knjigo, katero on od sebe porine.) Ner prizanesi mi pač! Uže poznam to: deset novčičev za smetano, pet in dvajset novčičev za kruhr dvanajst novčičev za likalo, a veliki izdatki pozabijo se vselej.
Vijola. Saj nisi nikoli pogledal mojih knjig,
Oskar. Še tega mi treba; toda ni mogoče, da je denar uže pošel.
Vijola. Da.
Oskar. Sedaj se spominjam, da je ta teden Miljutin dobil novo žametasto suknjieo in vezene-čreveljce; mladi gospodič je res opravljen kakor princ, a prinčeva apanaža stane novcev.
Vijola. Miljutinova oprava . . . (obstane.)
Oskar. Kaj si hotela reči?
Vijola. Nič.
Oskar. Pa še ta neprilični potrošek. Kupii sem baš za tristo mark smodek. No, kar je, to je (da Vijoli denarja); a moraš res skušati vestno gospodinjiti, Vijola. Denar gine, kakor . . .
12
Drugi prizor.
Prejšnja. Selma.
Selma (v ozadji). Tu so novine.
Oskar. Vender! (Vijola odide pri drugih vratih na levo.)
Selma. Stara je bila bolna.
Oskar. Menda ne prehudo, sicer mi je pa po sreči znano zdravilo. Evo je! (Vrže Selmi denar.) Prosi starko, naj vstaja o pravem času, če me, bode imela opraviti z mano. (Selma odide v ozadji.) Brrr! Uvodni članek tri predale dolg! Ne, rajši čitam novice, vsaj so pametnejše. (Poluglasno.) Rodili so se, — umrli, — gledališče, v kraljevem: „Faust", v novem: „Othello", — same neumne reči! — Variete: nič predstave. — A sedaj pride! „V Hamburgu, v 12. dan marcija meseca" — Je li danes dvanajsti? Vražji šampanjec! Vijola! Vijola! (Vijola pride pri drugih vratih na levi strani.) Danes je dvanajsti.
Vijola. Da, vem.
Oskar. Veš, pa me seveda nisi mogla spomniti. Materin rojstni dan, a ukrenili nismo ničesar, da bi ga praznovali! Kaj si misli?
Vijola. Bržkone nič.
Oskar. Vsi niso tako srečni, da bi ničesar me mislili! — Pa da seje to pripetilo baš letos,
13
ko prvikrat biva pod mojo streho, ko bi moral spominjajoč se, kaj da je izgubila, biti toliko nežnejši, toliko pazljivejši! O, neodpustno je! A morebiti ni še prepozno. Ob prirojeni jej taktnosti ostane mati danes dlje v svoji sobi nego druge dni, češ da še nismo vsega pripravili. Glej, tu je deset mark; brzo pošlji k Bisingu po dva šopka
Vijola. Po dva, Oskar?
Oskar. Seveda, — enega jaz, enega ti, mala neumnica Sam pa potečem k Rosentalu, da kupim kaj malega. V tem času opravi kavno mizo, kolikor moči krasno in . .'. (Gre proti prvim vratom na levi strani. Vijola stoji, kakor k tlom priraščena z desetakom v roki, dokler se Oskar v sprehodni opravi brž potem ne povrne.) Kaj ? Ali še nisi odšla? No, po tem takem je pač vse eno, če sam poskrbim cvetlice. (Vzame rokavice iz žepa, pri tejj priliki pade, ne da bi bil videl, neka fotografija na tla.) Klobuk! — ah tako imam ga zunaj. (Odide v ozadji.)
Vijola (stopi k ogledalu in se pogladi z roko po desnem lici). „Ali pa morebiti pri kateri drugi?* (Ugleda fotografijo in bere na drugi strani.) „Mira Mirisu". (Stoji dolgo zamišljena. Zdrami se, ko ura na kaminu bije deset, vtakne fotografijo v žepr
14
zvonklja s prva edenkrat, potem večkrat. Naposled pomoli Selma glavo pri vratih v ozadji.)
Selma (objestno). Kaj pa je?
Vijola. Vzemite boljšo kavno posodo in —
Selma. Ne utegnem, moram snažiti obleko gospe rektorice. (Zapre vrata. Vijola pritisne roki ob senca in pozvoni še enkrat hitro, potem dvakrat zaporedoma. Naposled pomoli Karina glavo pri vratih na desni.)
Karina. Kaj pa je to?
Vijola. Miljutin dobode precej mleka.
Karina. Gospe rektorici imam skuhati bez-gov čaj..
Vijola. Danes je moje tašče rojstni dan; in ker bodemo pili kavo tukaj, čakalo bi dete
predolgo.
Karina (vesela). Ha, to je kaj druzega.
Vijola. Recite Selmi, naj tekoj piinese mleko. {Otroški krik. Vijola naglo odide pri drugih vratih
na levo.)
Karina. Rojstni dan gospe rektorice. Denes me kaj doleti. (Odide. Prizorišče je nekoliko tre-notkov prazno, potem pride Selma s skodelo mleka na podnosu in z mizno opravo.)
Selma. Tu je mleko, milostna gospa. No, pač je pri dečku. Danes nam treba uljudnim biti, kajti, ako gospoda prav poznam, razdelil bode
15
nekoliko dvajsetic. (Gredoč proti drugim vratom na levo, sreča Vijolo.) Tu je mleko, milostna gospa.
Vijola (vzame mleko). Vzemite najboljšo kavno posodo ter pogrnite leto mizo. Denite tudi cve-tličnice na mizo. (Odide pri drugih vratih na levo.)
Selma (pogrinja). Ta ji je tudi šinila v glavo, naj tukaj pogrnem! Dragi Bog, taka neumna gos, kakršna je ta! Ne, pač se mi pa dopada gospa rektorica; ta je vsaj nekaj izkušena, in časi tudi kaj v roko stisne. In gospod! Da, toliko je pa sladak, da bi ga kar poiela. — Tukaj naj bodeta vazi. — In najboljša posoda za kavo! Ljubi Bog! — No, nič ne de, če je za staro gospo (Odpre elegantno omaro, vzame iz nje dragoceno posodo za kavo. Pogrinja.) Tako, sedaj samo kruhkov in smetane še ni. (Odide v ozadji, vrne se pa takoj s tem, česar je manjkalo. Kliče.) Tako, milostna gospa, sedaj je vse gotovo. (Vijola pride v sobo.) Je li sedaj vse lično?
Vijola (ne da hi bila pogledala mizo). Prav lično!
Selma (prilizljivo). Koliko jih je danes spol-nila gospa rektorica? (Ko Vijola ne odgovori.) No, še tega treba, da bi strelivo trošila na vrano. (Odide v ozadji. Vijola vzame iz žepa fotogrofijo, ogleda jo še enkrat, potem pa jo položi na tla, da je ni lehko ugledati.)
16
Tretji prizor.
Vijola. Oskar.
Oskar (pride od zadi z dvema šopkoma, z enim zavojem in drugim drobižem). Pu! kako mi je vroče! Mati, hvala Bogu, se še ni vzbudila. Niso li cvetice prekrasne,? Vrtnic še ni lehko dobiti. — In glej, tu imam dvanajstero rokavic, škatlo pariema in poglej sem — (pokaže vezen šal) ni li krasen? Zapazil sem ga, gredoč mimo Lemarovega razločnega okna, in precej sem mislil, da bi bil primeren dar od tebe. Vezla si ga seveda sama; to je pozornost, kakršno sme zahtevati mati. (Ugleda fotografijo ter jo naglo vtakne v žep, zmešan.) A ne umejem, česa še manjka tej mizi; vidi se mi tako mrzla, tako prazna; — jaz ....
Četrti prizor.
Prejšnja. Gospa rektorica.
Gospa rekt. (vstopi z desne). Dobro jutro, draga otroka! Bojim se, da sem zaležala; a če sem, kriva je Vijola, ker mi je premehko in pre-prijetno postlala. A kaj naj pomeni vsa ta krasota?
17
Oskar. Ta pomeni, da materina otroka iz dna srca čestitata za rojstni dan, za dan, ki mi je letos toliko draži, ker mi je danes prvikrat sreča — in bolžst — da ga morem praznovati med svojimi. Bog blagoslovi mojo dobro, čestit-ljivo mater, nama pa se naj posreči, da ji postane novo bivališče tako prijetno, da se ji ne bode prehudo tožilo po starem.
Gospa rekt. Hvala, sin moj; kakor vsikdar,. misliš tudi danes, le kako bi svojo mater razveselil. A kako krasne cvetice! In rokavice, katerih sem toliko potrebovala! In najljuoši mi parfUm! Ne, to je res preveč! Si-li v&zla sama prelepi šal, Vijola?
Vijola. Sama.
Oskar (na stran). Laž torej tako lehko spolzne preko ženskih usten, kakor mčd preko otroških., Dovoliš li mati?
Gospa rekt. (si odeva šal s pripomočjo Oskarjevo). Kako je mehek in lahek! Razvadila me bodeta oba.
Oskar. Kakor da je ktera reč dosti dobra, za mojo mamico! A pozv6ni za kavo, VijolaE (Gospa rektorica in Oskar sedeta.) V praznovanje denašnjega dne bode mati danes pač pila kavo?
Gospa rekt. Seveda! Kaj bi bil rojstni dan
2
18
Tbrez kave? (Vijola pozvonklja, Selma prinese kavo.) Kje je pa deček?
Vijola (deleč kavo). Ni še opravljen.
Gospa reki. Ta zaspanček! Ko si bil ti toliko star, Oskar, bil si ob tem času uže po nekoliko ur po konci. A zato si pa bil tudi zdravo dete.
Vijola. Miljutin je zdrav, če tudi malo občutljiv.
Oskar. Ah, smem li prositi te malo smetane, mati ?
Gospa rekt. No, pojdemo li v torek v družbo ¡k Hedenborgovim ?
Oskar. Seveda.
Vijola (živo). Jaz ne.
Gospa rekt. In zakaj neki ne?
Vijola. Velike družbe so mi zoprne; — vrhu tega se ne smem ločiti od Miljutina.
Gospa rekt. Nihče se ne more bolj čuditi tvoji veliki ljubezni do doma, ali bolj prav do otroške sobice nego jaz, Vijola, a v življenji nam je spolnjevati več dolžnosti. Misliti moraš tudi na to, kaj se spodobi.
Vijola. Kaj se spodobi?
Gospa rekt. Da, ne spodobi se, da Oskar to-likrat gre z doma brez svoje soproge.
Vijola. Ne?
19
Oskar. Ne, mati prav govori, kakor vselej. Ne spodobi se, res ne, da bi še dalje zvajal leh-koverna ženska srca, da mi nastavljajo mreže, češ kakor da sem neoženjen. V torek moraš z nama, Vijola, da me bodeš čuvala daljnih izku-šnjav.
Gospa rekt. Poleg tega je koristno mladini, •da pride malo med svet. Srečni časi! Veš, Oskar, da ti nisem nikdar prepovedala primerne zabave,
Oskar. Vem, mamica, da si vsekdar bila naj-umnejša in najprizanesljivejša izmej vseh mater. {Poljubi jej roko.)
Gospa rekt. Seveda si izbereš pisano obleko, Vijola! Leto dni žalovanja po tvojem tastu je uže minilo.
Vijola. Moja oprava je vedno črna.
Oskar. To je res. Odkar se je porodil Mi-ljutin, tega je tri leta, postala je Vijola nuna, in priznati moram, zelo proti moji volji. Priproste toalete maram toliko, kolikor maram priproste ženske.
Vijola. Črna obleka je najcenejša, in poleg tega se mi priklada.......
Gospa rekt. (prijazno seže v besedo). Tudi mala svojevoljnost, a svojevoljnost naj ne traja večno. Prirediti ti hočem primerno toaleto, in ■onda bodemo videli. Tvoja modrosvilnata obleka
2 *
20
je še vedno tako lepa, kakor ie bila na dan tvoje poroke.
Oskar. Ali je kdo, ki bi bil tako moder in previden kakor si ti mamica? Sreča ti je bila. vsa premila, mala, da ti je dala takovo taščo.
Peti prizor.
Prejšnji. Milde. Hlapčie.
Milde (v ozadji, z velikim šopkom v roki, se zavoji polnimi konfekta, zvežnjem knjig in z drugimi stvarmi, spremlja ga deček nesoč veliko vazo na glavi.. Deček se izpodtakne). Trdno stoj, deček! Ti si. še premajhen kupec, da bi mogel sijajno pasti. Dobro jutro, gospoda, dobro jutro! (Dečku.) Postavi vazo sem le! (Kaže na mizo, kamor odloži tudi sam svoje reči.) No, kaj pa želiš? (Vijola vstane, Oskar tudi, gospa rektorica obsedi.}-Deček. Petdeset novčičev. Milde. Petdeset novčičev. Veš li, kaj je to ? Deček. To je pet okroglih dvojač z desetico na eni in z državnim orlom na drugi strani.
Milde. Tako, odlazi! (Deček odide.) No, sedaj mi je pa moči pozdraviti. Sluga pokoren, gospoda! Tu uže od daleč diši kava rojstnega dne.
21
Gospa rekt. (hvaležno). Ali, da ste se Vi, gospod blagajnik, spomnili mojega rojstnega dne, je res več, nego sem se smela nadejati.
Milde (uljudno). Kako slabo me poznate, gospa rektorica! Gospij, kakršna ste vi, ne štejemo po letih, nego po stoletjih. Ne, mnogo skromnejša cvetka je, uboga, mala vijolica, kateri nameravam pokloniti se, ako dovoli.
Vijola (zleti in se ga oklene okoli vratu). Ljubi, dobri strijček moj!
Milde. Bog te blagoslovi, dete moje, in bodočih štiri in dvajset let naj ti nakloni manj nadlog mimo preteklih: to ti jaz želim.
Gospa rekt. (vstajaje). Je li danes Vijolin rojstni dan ? To bi mi bil moral povedati, Oskar. {Vijola vzame iz omare še eno skodelico.)
Oskar. Zares — popolnoma sem bil pozabil —
Milde. Da imaš tudi soprogo. Da, to se časi zgodi.
Gospa rekt. Tak Oskar! Dovoli mi, da ti naj prisrčneje čestitam, dete moje. (Postavi eno vazo na Vijolino mizo.) Moje darilo je vredno le toliko, kolikor je sama cenim.
Milde (postavi vazo nazaj). O, za ves svet ne, gospa rektorica! Moti „harmonijo!" (Gospa rektorica sede zopet na svoje mesto.)
22
Oskar, V resnici mi je žal, da sem toliko pozabljiv, a skoraj mi je odpustiti, ako uže več let . . .
Milde. Da, gotovo, potem je to zelo drugače,
Oskar. Vrhu tega pa se praznujejo rojstni in enaki dnevi bolj mladih ljudij.
Milde. To hoče reči z drugimi besedami, da meniš, da se je tvoja mati zopet pootročila.
Oskar. To je vse kaj druzega. Njen rojstni dan praznovati je stara, ljuba navada. Vender ti pa dovoljujem ženka, da si pri Simonu izbereš blaga za najlepšo obleko, ki jo najdeš, dasi prav za prav nisi vredna darila ampak kazni. Tako molčati, ko veš, kako da sem pozabljiv; — pejt
Milde. Rana je pač velika, če je ne pokrije svilnata obleka.
Oskar. Oprostite! kaj menite gospod strijc?
Milde. Ah premišljeval sem le in napravljal nekaj ranocelskih načrtov.
Vijola. Tu-le je prav pripraven stol za strijca. (Primakne stol.)
Oskar. Ne, strijc mora na zofi poleg matere sedeti.
Milde. Hvala lepa, a bojim se, da mi bode tu prevroče. Rajši sedem poleg ročke za kavo,
v tej pač šumi, a ne prekipeva. (Mrmra.) V tem je ravno razloček.
23
Gospa reki. (prizadeta). Mej — ...
Milde. Mej ročko za kavo in pantetovanini samovarom, menim. Doma imam enega, pri katerem sem vsako jutro v nevarnosti, da se po-parim. (Vijoli.) Hvala, dete moje, a le pol skodelice.
Oskar. Preje ste izrekli nekaj, o čemer mi je od vas zahtevati pojasnila.
Milde. Kaj bi neki to bilo?
Oskar. Čestitajoč Vijoli, ste izrekli nadejo in željo, da bi bodoča leta prinesla manj nadlog,, nego prošla.
Milde. No, to pač lehko rečem! Jaz si ne morem misliti veče nadloge, nego, ko bi se mi. bilo oženiti.
Oskar (smejoč se). No, vi, seveda!
Milde. No, čigavo mnenje pa naj izrekamo,, ako ne svojega? Če se potem rodbina za toliko poveča, za kolikor tukaj . . . (Pomenljivo pogleda gospo rektorico.)
Oskar. Vsaj imamo le eno dete.
Milde. Ah, saj je res! V tem trenutku sem si mislil, da sem pri Tilmanovih, kjer jih imajo desetero. A časi šteje eden toliko, kolikor de-setdro njih. (Ulljudno.) Ali ne gospa rektorica?
Gospa rekt. (tožeč se). Vročina je tukaj res nestrpna.
24
Oskar (primakne k peči zaslanjalo). Je li sedaj Tbolje ?
Gospa rekt. Hvala, mnogo bolje.
Milde Ta-le stvar-spominja zaščitnih streh, M so služile v starih časih proti dobro namerje-nim psicam (Smeje se potihoma.)
Oskar. Včeraj vas ni bilo pri sijajni pojedini naše bratovščine.
MUlde. Nisem utegnil.
Oskar. Kaj ste pa imeli tako važnega opraviti, če smem prašati.
Milde. Sedel sem doma ter si trebil zobe.
Oskar. Trebil zobe?
Milde. Da, vsaj to je vsekdar konec sijajne pojedine, in konca sem vselej rad dočakal. Koliko norcev vas je bilo?
Oskar. Nič.
Milde. No, torej je le dobro, da nisem prišel ; mislil bi bil, da sem zašel. Kaj ste pa sicer ■ganili ?
Oskar. „Debeluh" seje pošalil.
Milde. Kaj, vraga! A pripetilo bi se mu bilo lehko kaj neprijetnega.
Oskar. Kako to?
Milde. Lehko bi se mu bilo zgodilo, kakor ;se je mojemu prijatelju, ki si je omislil lasuljo. Ten so ga vrgli, ker ga nihče ni poznal.
25
Oskar. Hahaha! To moram povedati v naši družbi! Hahaha!
Vijola . Še malo skodelico, strijc?
Milde. Ne, hvala lepa, dete! Kava ni nič za stare ljudi.
Gospa rekt. Ne, žolč pomnožuje.
MUlde. Cuješ, Vijola. Ravnati se moramo po izkušnjah tvoje tašče.
Gospa rekt. Ali ne hi prišel Miljutinček dober dan voščit ? (Vijola odide pri drugih vratih na levo.)
Oskar. Predlagam, da vstanemo izza mize. Spraznjena miza je takisto neugodna, kakor uvčla lepota. (Pozvoni. Selma in Karina vstopita izza ozadja in pospravita z mize, potem odideta.)
Milde (se ponudi gospe rektorici, da hi se ga prijela pod pazduho). Dovolite, gospa rektorica? Uljudnemu biti do dam, mi je bilo vsekaar gaslo.
Gospa rekt. Vender je videti, kakor da časi zgrešite svoje gaslo.
Milde. Umerjoč človek ne more raniti boginje Junone.
Gospa rekt. Najmanje pa, ako so mu v orožje bucike. (Sede.)
Milde (v stran). Hočemo le videti, če te bucike naposled vender le ne pridejo do živega.
Oskar. Dovoliš-li, mama? (Užge cigareto.) Veste li, gospod strijc, če je istina, da se Linden-

skjed oženi z gospodično Lurovo? Pravijo, da ima pet sto tisoč mark, in te bi mogle vsekakor ve-čega ubožčeka izkopati? (Gospa rektorica začne nekaj vesti.)
Milde. Ne, to ni istina, videl sem ga včeraj še, kako se je odkril svojemu krojaču. (Oskar in Milde sedeta). A glej, zdaj prihaja mladi gospodič. (Vijola pride z leve strani in vede Miljutina h gospe rektorici.)
Vijola. Reci „dober dan", Miljutin!
Gospa rekt. Dobro jutro, srček moj!
Milde (vzdigne kvišku Miilutina). Dobro jutro, metuljček. (Posadi ga na koleno.)
Oskar. Zgodaj bi bilo, uže sedaj imenovati se metulj.
Milde. Kako to ? Ni li prejemal hrane iz naročaja vijolice, in ga ne brani li vijolica proti vsaki nezgodi. Nedolžni metuljček, dej, poljubi strijca! A tako, ti paglavček nečeš! (Vzame iz žepa novec.) Se li moreš temu braniti? (Miljutin. seže po novcu.) Saj sem vedel, na tu ga imaš, — pustiva poljub. Kupljenih poljubov ne maram,, drugačnih pa ne dobodem. (Postavi Miilutina na. tla.)
Oskar. Pojdi sem škratek! Oče ne prosi poljubov, nego lasti si jih, — to mu je od nekdaj, načelo. Glej tako le! Ako me ne moti gospoda
27
sina obraz, namerava nam zdaj zapeti solo, ki ga bode uro daleč slišati. A vzemi ga vende^ Vijola! St! — st! le molči, le molči! Nikdar jokati v pričo očeta; to uže veš Odpravi ga, Vijola, dokler se mu iz nova ne vzbudi veselje d» glasbe! (Vijola odide z Miljutinom pri drugih vratih na levo.)
Milde. Urno se vrni, dete; povedati mi je važno novico. (Vijola odide.) Lepa vzgoja! Smi-jati se z očetom, jokati se z materjo; na ta način se normalno razvijajo vse zmožnosti.
Oskar. No, je li res, da ste se poslovili od službe, gospod strijc?
Mlilde. Ne, poslovilo sem dobil.
Oskar. Slišal sem pa, da so si predstojniki in tovariši vse prizadeli, da bi vas pridržali.
Milde. Mogoče; a poslovilo sem dobil sam od sebe, in to je glavna stvar. Kadar si prične uradnik glavo beliti s svojimi dolžnostmi, kadar mu počno opravila, ki jih je opravljal trideset let, prihajati težavna in dolgočasna, čas je, da se umakne. Slabe igralce izsikavajo, tako naj bi ravnali tudi se slabimi uradniki. Vrhu tega sem uže pred letom dni imel pravico do pokojnine.
Gospa rekt. Leta nikakor ne uplivajo; moj? mož je sedel na katedri dan pred smrtjo.
28
Milde (udvorljivo). Moirebiti bi pa vender tudi brez njega bilo katedre konec, milostna gospa.
Gospa rekt. Dokler naperjate orožje proti živim ljudem, še potrpim; napadati mrtve, ni plemenito.
Milde. Oprostite, gospa rektorica; napadel :sem katedro, in menim, da se od tega ne podere, če se ni zrušila pod težo — tolike učenosti.
Oskar. Moj oče bil je jako čvrst.
Milde. Zlasti jako prizanesljiv. Najslabejša plat bile so mu oči. Videl je vražje slabo.
Oskar. Tako? Saj mu niso nikoli rabili naočniki.
Milde. Nikoli, to je bilo baš napačno. (Gospa Tektorica se na pol privzdigne, a sede zopet srdito pogledavši Mildeta. Vijola zopet pride.) Aha, tukaj .si, Vijola! (Vijola sede zadi za Mildeta.) No, sedaj pa pač moram povedati svojo važno novico. V nekolikih dneh odpotujem v Karlove vare.
Oskar. Ej, kaj pravite! (Vijola vtakne svojo roko v Mildetovo.)
Gospa rekt. (povšečno). S tem veliko izgubimo, mi vsi.
Milde. Jeli da? — Stvar je ta-le: jaz in moj želodec se namreč uže mnogo let boriva. Kako vstrajno, kako zvito sem delal, da bi bil zmagal, je neverjetno. A sedaj sem ukrenil krvavo ma-
29
ščevatise: vtopim ga sovražnika svojega v vrelci, ako se neče pošteno pomiriti z menoj.
Gospa rekt. (prijazno). Izbrali ste si nevarno, orožje, gospod blagajnik.
Milde. Vem ; a to dela reč toliko pikantnejšo, Blizu sedemdesetih sem res, a da se tvegam življenja, da pokorim zavratnega sovražnika, to je seveda junaško.
Oskar. Jako junaško, v resnici.
Milde (tiho). Moram jo odpraviti. (Glasrna proti gospe rektorici obrnen.) Kako srečni ste vir milostna gospa, vi, ki imate tako dober želodec.
Gospa rekt. Kaj hočete rčči?
Milde. Z dobrim želodcem? Da, dober želodec prenese vse, prebavi vse . . .
Gospa rekt. (vstajajoč). Jako mi je žal, da moram pretrgati toli prijeten in poučen razgovor r a šivilja me pričakuje uže eno uro v moji sobi, (Nežneje.) Čudim se vaši hrabrosti, gospod blagajnik, ko si upate v tej starosti iti na boj. Sovražnik vaš utegne močnejši biti nego si mislite. (Odide na desno, a pusti svoje vezenje.)
Milde (ki je vstal ter se priklonil, v stran,, menoč si roki). Bucike so jej bile vender predebele.
Oskar. Ne vem, kako in kaj; a vidi se mi, kakor da mati in vi, gospod strijc, pogrešata drug do druzega simpatij.
30
Milde. Motiš se do kraja. Prav tega naj-tnanje pogrešava.
Oskar Vedno mi je bilo tolažilo mislečemu, da vas najde mati, kadar pride sem, starega prijatelja.
Milde. No, ako imaš kaj do starosti, to si v resnici pedantovski. Ali danes ne pojdeš v banko ?
Oskar. Ne mudi se; Alm posluje pač sam.
Milde. Ne dvojim o tem, nisi li dolžan njega čakati? Saj so banke nekake čakalnice.
Oskar (užaljen). Mi čakamo zaradi denarja, a ne zaradi ljudij.
Milde. Prav praviš, prav! Prosim tisučkrat odpuščenja. Ne, v istini ne čakate zaradi ljudij.
Oskar (smejoč se). Ne, sedaj je najbolje, da odidem; danes se res borite s preostrim orožjem. A, da ne pozabim, ali bi bili tako prijazni, da bi pojutršnjem obedovali pri nas ? Malo stavo bo-demo zravnavali. Sicer pa znana družba.
Milde. Mislim, da lahko praznujete s\oj ..slavnostni" jubilčj, kadar vas je volja.
Vijola (tiho). Pridi! —
Milde. No, potem mi je pač še enkrat tuliti z volkovi.
Oskar (pogleda na uro). Vrag me vzemi! Res je uže dvanajst. A meni je pisati še nekaj listov! Moram se zapreti! (Odide pri prvih vratih na levo.)
31
Milde. Torej sva vender enkrat sama, dete! Tvoj stari prijatelj se je skazal pravega stratega, da bi se mogel neopazovan s teboj eno uro raz-govarjati. Dandenašnji je to malo težko. — Pogledi me! Solze v očeh in ob ustih ista otožnost, katero uže opazujem, odkar si prišla semkaj.
Vijola. Ali naj ne jočem, ko me zapušča moj najstarejši, moj najboljši prijatelj?
Milde. Ne, nekaj druzega je. S kolikim veseljem da sem lani sprejel sporočilo, da je mož tvoj iz Gradca semkaj premeščen, ni treba, da bi ti pravil; a veselje se je zelo vskalilo.
Vijola. Kako to?
Milde. Nekako spremenila si se, draga moja. Ne umejem te več.
Vijola. Umeješ li vsekdar sam sebe, strijc?
Milde (vstane). Da, hvala Bogu! Posebno zanimiva pač ne more biti reč, a razbrati je ni težko. Torej te moram venderle vprašati: Si li nesrečna? Ti ne odgovoriš?
Vijola. Nisem verjela, da je življenju dana sreča tako neizmerno velika, kolikršno sem občutila, ko sem se bila omožila. Si li sedaj zadovoljen, strijc?
Milde (majoč z glavo). Pojdi, sedi semkaj, dete moje, povedal ti bodem neko zgodbo. Bila sta dva možka, ki sta ljubila isto deklico; eden
32
je bil mlad, lep, bogat, drugi star, grd in ubožen. Ni čuda, da si je izbrala prvega. Ženitnega dne prejme odklonjeni ljubimec cvetko iz nevestnega šopka. Ta mu je bila poročna roža v spomin na tisto, katere ni mogel nikdar pozabiti. Leta teko,, a predno sta bili pretekli dve, sedela je prej oboževana žena osamela in zapuščena sredi vse krasote, mož pa je v sosednem mestu razdeval zdravje in imetje po nedostojnih veselicah. Še tri leta,,, in zamenjati je morala, bolna in potrta na telesu in na duhu, z nežnim detetom v naročaju, po-tratnosti hišo, ki jej je rodila tako malo sreče. s skromnim stanovanjem pod streho, — brez nobene druge podpore, nego prijateljeve, kterega se je bila spomnila v svoji nesreči. Na razvalinah zapravljenega imetja obdržal se je mož še nekaj časa, omamljajoč se z zabavami, dokler ga ni morje veselic pogoltnilo.
Vijola. Je li to materina zgodovina?
Milde. Kolikor je je očitne. Bog te čuvaj, dete, da bi se kedaj seznanila ž nje skrivno srčno stranjo.
Vijola. In prijatelj, zvesti prijatelj, ki je pomagal, tolažil, ta si bil ti, strijc. Dobro vem ! —
Mati ni nikdar tožila.
Milde. Nikdar.
33
Vijola. Ne, kaj bi bilo tudi koristilo ? Svojega očeta pomnim še kot bleščečega, čudovitega kraljeviča v bajki, kteremu sem se vsa čudila.
Milde. Veš li tudi kako je umrl?
Vijola. Kako?
Milde. Menim kedaj?
Vijola. Le temno. Vem, da se je mati noč in dan topila v solzah, in da bi bili morali od gladu umreti, da ni bilo tebe, strijc.
Milde. Tako hudo ni bilo nikdar.
Vijola. Misliš li, da ne vem, da se nam je bilo za vse tebi zahvaliti: za sobo, v kateri smo stanovali, za kruh, kateri smo jeli, za obleko —
Milde. Tako, tako!
Vijola. Da, strijc, tvoje ime vpletala sem v prve svoje molitve, in tvoje ime je bilo poslednje, kar mi je umirajoča mati šepetala na uho. Kar je grešila zoper tebe, tega se je mora!a bridko kesati.
Milde. Stare te reči spravil sem za to na dan, da sem ti pokazal, da smeš svojemu staremu prijatelju popolnoma zaupati. V obče mislim, da je nepremišljeno in neplemenito, vtikati se v zakonske razmere drugih, a tu je razmerje popolnoma izredno. Osamljena si, brez brambe — iu namestovati ti mi je očeta in mater.
8
34
Vijola (naglo). Zakaj si se protivil moji možitvi z Oskarjem, strijc?
Milde. Jaz? — protivil se? Tega — tega se res nikakor ne spominjam več.
Vijola. Rekel si, da celo ime njegovo znači nesrečo.
Milde. To sem rekel? To je bila pomota. Uvčrjen sem, da ima Oskar mnogo vrlin, a po-gostoma je z doma, in —
Vijola. Saj ima pravico.
Milde. Tvojo taščo poznam. Daši ima žametasto roko, vender je oblastna in nevarna ženska. Pazi se, če ne ti še žezel izvije iz rok.
Vijola (na pol se smehljaje). Oblasti, ki jo imam, ne more mi vzeti.
Milde. Torej nimaš ničesar razodeti svojemu staremu prijatelju?
Vijola. Ničesar.
Milde. Tem bolje! Morebiti, da sem o belem •dnevu videl le strašila in vznemirjal se nepotrebno. A sedaj o nečem druzem ! V Karlove vate ne odpotujem, da bi se zabaval, sila me mora, a ne kaže nič druzega, nego ali vdati se ji ali pa poginiti! Vrhu tega sem star, in uporne moči v meni je malo; kratko in malo, odločil sem se svoje imetje urediti. Po sreči sem tubožen kakor cerkvena miš, in ni se mi treba
85
Ijati, da bi se obupni sorodniki na moji gomili preveč pretepali in trgali. Vsega mojega imetja je pet sto mark, in te podarim svoji postrežnici v zahvalo, da me je še toliko obranila, da morem umreti v tuji zemlji. A o tem nisem mislil govoriti, nekaj je, kar se tiče tudi tebe. (Izroči Vi-joli neki list.) Ko si bila še majhena, vložil je za te neki prijatelj nekoliko denarja v hranilnico; z obrestnimi obrestmi narastel je denar do šest tisoč mark, in te so sedaj tvoje.
Vijola. Moje — šest tisoč mark!
Milde. Sedaj so v banki. Prav za prav naj bi bile še nekoli časa naložene, a zdi se mi, da odpotujem bolj brez skrbi, vedoč, da si na varnem za slučaj, ko —
Vijola. Za kateri slučaj, strijc?
Milde. Da, kdo ve kakove zmetene misli časi staremu hipohondru po glavi brodijo? Kajti prav za prav sem vender-le hipohondrijski in torej za novodobno boleznijo bolan.
Vijola (sanjavo). Šest tisoč mark je veliko ■denarja.
Milde. Tistemu, ki zahteva več, dosti malo.
Vijola. In ti novci so moji in Miljutinovi?
Milde. Tvoji in Miljutinovi. Nihče ti jih ne more vzeti; edino tako se jih iznebodeš, ako jih
3*
36
proč vržeš ali razdeliš. Seveda, zapraviti jih je tudi m6či, a to je pač redkeje videti pri ženskah..
Vijola. (se oklene Mildeta okoli vratu). Oh,, strijc, ko bi vedel, kako me osrečuješ!
Milde. Veseli me, veseli me. (Vstane.)
Vijola. Prej mater, potlej hčer. To je plemenito maščevanje, strijc.
Milde. Nimam za kaj maščevati se, dete moje! Ako oko od solnčnega bleska ne vidi ponižnega osata, — krivo ni oko. A tiho! vidi se mi,-da prihaja Oskar. Ta le papir tukaj skrij! Nikakor te ne prosim, da bi prikrivala kaj svojemu možu, ali —
Vijola. Bodi brez skrbi, strijc! Tajnost, katero hranim, ni moja, nego Miljutinova. (Vtakne papir v žep.)
Šesti prizor.
Prejšnja. Oskar.
Oskar (stopi z desne). Tako, sedaj sem opravil. Kavni zajutrkv ni napačen, a človeku treba česa krepkejšega. če vas je volja, strijc, pa pojdeva malo k Linsmanu in užijeva pašteto? Tamkaj je tudi mala, vražje sladka . . . (Milde pokašlj'uje.> mačica menim, — z rožnobojnim nosom.
37
Milde. In s krempeljci ...
Oskar (prizadet). Kajpada ima krempeljce.
Milde. Ne, hvala lepa! Nikoli nisem mogel maček trpeti, in ne more jih sploh nobeden nežno-iuten človek.
Oskar (užge si smodko). Trpeti mogel ? To je mogoče. A vender je zelo pikantno igrati se ž njimi. Tega ne more pač nihče tajiti.
Milde. Kaj praviš, Vijola, ko bi se malo popeljala v zverinjak? Strijc te prosi, da bi se.
Vijola. O, rada!
Milde. Potlej me lahko spremiš k stari gospe Holmovi, danes je dan, ko sprejemlje.
Sedmi prizor.
Prejšnji. Selma. Nils.
Selma (v ozadji). Tu je neki — neki gospod, ki želi govoriti z milostno gospo.
Oskar (nestrpljivo). Kdo je neki? Reci mu, >naj vstopi.
.(¡Selma odide. Nils vstopi, kmečki opravljen, nekoliko okoren.) Vijola. Nils? Si li res ti? Kako me veseli! .Strijc in Oskar, saj poznata Nilsa? Nilsa Sun-•dina, mojega prijatelja iz mladih let, s kterim sem se skupaj igrala.
88
Milde. To je da, dasi se je potegnil, kakor mlada jelka. (Seže Nilsu v roko.) Kako pa jer kako?
Nils. Hvala, dobro!
Oskar (razveseljen). Vse se mi zdi, da sva-se uže prej nekoč videla.
Nils. Zdolaj imam tele.
Oskar. Tele?
Nils. Darilo.
Vijola. Ti ljubi Nils! (Pozvonklja ter tihoma govori s Selmo v ozadji vstopivšo, ki potem odide).
Oskar (rokavice natikajoč). Mislite li dlje Časa muditi se v mestu, gospod Sundin?
Nils. Do jutri večer.
Oskar. To je pač malo časa. Ostanite prosim, sedaj tukaj, da z Vijolo obnovita stare spomine. Jaz se moram, žal da, priporočiti.
Milde (Oskarju). Čakaj, pojdem s teboj, da,
naročim voz.
Vijola. Vsaj lehko koga pošljemo.
Milde. Hvala lepa, a brez svežega zraka ne-morem živeti in le nerad ga pogrešam. Upam,, da dobodem svojega mladega prijatelja še tukaj,,, kadar se vrnem. Zelo me bode veselilo zvedeti kaj o vaši izvrstni gospe materi.
(Oskar in Milde odideta v ozadji.)
Oskar (na pragu). Tak bedak!
39
Vijola. Pojdi, Nils, sedi semkaj-le. (Spravi g». na zofo.) Kako me veseli, da te zopet vidim!
Nils (vzame nekoliko poljskih cvetic raz klobuk). Danes je tvoj rojstni dan, Vijola. Anemoneso iz domovine tvoje, vejica z gomile matere tvoje-.
Vijola. Iz domovine, z gomile moje matere C Ah Nils, razveselil si meDeizmerno. (Poljubi cvetje, potlej je previdno položi.)
Nils. Nadejali smo se, da obiščeš to poletje-materino gomilo. Prej si bivala tako daleč.
Vijola. Je li dobro opravljena?
Nils. Dobro, ne pošiljaj več denarja.
Vijola. Zakaj ne?
Nils. Jaz jo opravljam; starka je ni redno opravljala.
Vijola. Ti, Nils! Kako naj se ti zahvalim.?'
Nils. Ko si odpotovala, obljubila si, da zopefr kedaj prideš.
Vijola. Pridem, — brž ko utegnem ... N sedaj govoriva o domovini!
Nils. Vse je, kakor je prej bilo.
Vijola. Stoji še stari mlin ob bregu?
Nils. Še.
Vijola. Šumi in vrši še voda ob njem v istem blestečem, penastem vrtinci, — vilska jama sem ga imenovala.
Nils. Kakor prej.

40
Vijola. Šumljajo li jelke v gozdu še takisto skrivnostno ?
Nils. Jelke imajo sedaj drug posel.
V/jol.a. Znaš li še za grič, na katerem smo se „slepe miši" igrali?
Nils. Znam.
Vijola. Karo sem ti rekala; veš li še zakaj ?
Nils. Ni te bilo utolažiti, ko ti je poginil pčs, in tedaj sem obljubil —
Vijola. Da bodeš moj Karo; da, tako je bilo. In bil si mož beseda. Čuval si me vsake nevarnosti, storil, kar se mi je htelo, spremljal me povsodi, cul kadar sem spala, in veš — ako si bil tudi časi še toliko hud name, prišel si vender vselej tekoj, če sem le zaklicala: Karo! In veš, kako sem te nekoč postavila v snežen zamet, polila te z vodo in pustila, da je zmrznila, da sem si napravila živega „sneženega moža." (Veselo se smeje.) Časi sem bila prav razposajena do tebe.
Nils. Ni nič delo, bilo mi je všeč. — Obledela si.
Vijola (kakor da se je iz sanj zdramila). Zdi se ti? Da, leta spreminjajo, a videla se nisva, odkar sem se omožila. Sedaj je tega —
Nils. Pet let, tri mesece in štiri dni.
Vijola. Saj računiš, kakor bi bila umrla, Nils. ■— No, pač si uže prevzel dom?
41
Nils. Uže zdavnaj .
Vijola. Morda si uže oženjen ?
Nils Nisem.
Vijola. Gospodinji ti torej malti?
Nils. Kakor prej. Sivka še živi.
Vijola. In jaz sem celo pozabila vprašati po svoji stari ljubljenki! Zdaj pač ne more več tako na pretege delati?
Nils. Uže dve leti ni bila vprežena.
Vijola. A daješ jej še vedno iz milosti krme.
Nils. Obljubil sem, da jo pridržim, dokler me pogine od starosti.
Vijola. In kar si obljubil, izpolnjuješ, dobri neizkušeni Nils.
Nils. Sivka umeje vse. — Ona mi je najboljši prijatelj. — Je li tvoj mož ljubeznjiv?
Vijola. Tak je, kakršen je zmerom bil.
Nils. In tvoja tašča?
Vijola. Je izborna dama.
Nils. Torej si srečna?
Vijola. Nisem li videti ?
Nils. Ne vem.
Vijola. Potem vara moj obraz. Sedaj se čutim nenavadno srečno.
' Nils. Tako?
Vijola. Takisto si redkih besed, kakor si bil, Uils. Bila sva si molčečna tovariša. — Kje stanuješ ?
42
Nils. Pri princu Oskarju. Vijola (smejoč se). Ej, to se mi dopada. Nils. Hotel! (Vstane.) Sedaj mi treba iti. Vijola. Uže iti? Nils. Opravila.
Vijola. A prej moraš vender videti mojega dečka.
Nils. Ne maram. Deklica ti je umrla? Vijola. Umrla, predno se je Miljutin porodil. Nils. Krasno stanuješ tukaj, Vijola; a pri-jazneje je bilo prej pri tvoji materi. — Podobna si jej postala.
Vijola. Zdi se ti ? Si li prej kedaj bil v Be-rolinu ?
Nils. Ne.
Vijola. A kedo ti je kažipot?
Nils. Znanec. Lurd z Gistrovega. Z Bogom,.
Vijola.
Vijola. Moraš iti? Nils. Moram nekoga dobiti. Vijola. A jutri ostaneš celi dan tukaj, — obljubiš li ? Nils. Da,
Vijola. Vprašati te imam še toliko, toliko-
reči.
Nils. Pridem. Vijola. Zgodaj ?
43
Nils. Zgodaj.
Vijola. Še enkrat hvala lepa za darilo, Nils, — najljubše mi je izmej vseh! (Spremi Nilsa do vrat; Nils odide. Vijola poljubi vejico z materine gomile ter jo položi v molitvene bukve, katere vzame iz knjižne omare, potem zagrebe lice v ostale cvetlice.) Kako duhte! Spomlad, gozdna vonjava, domovina in sreča! (Pade jokaje se na stol.) A. kaj pomaga jok!
Osmi prizor.
Milde. Vijola.
Milde (v ozadji). Tako, stvar je toliko gotova. — Srečala sva se s tvojim mladim prijateljem v prvi sobi.
Vijola (prizadevajoč si zatreti svojo bolest). Da, mudilo se mu je in moral je oditi.
Milde. Čuden človek! „Grd kakor opica in pošten kakor greh," bi bil skoraj rekel. No, prav za prav je sicer greh tudi najpoštenejša reč izmej vseh, ki jih imamo, vsaj popačen ni. — Voz bode-Čez pol ure tukaj. (Najde na tleh iglo, katero si vtakne v suknjo.)
Vijola. Opravila bodem Miljutina; ali —
44
Milde. Ne oziraj se na me, čital bodem časnike. (Vijola odide pri drugih vratih na levo. Milde sede na zofo ter vzame časnike v roko.) Tako, po--zabil sem naočnike; potem takem ne bodem mogel -mnogo čitati. (Brska po časnikih.) Koliko papirja dn tiskovnega črnila!
Deveti prizor.
Milde. Gospa rektorica.
Gospa rekt. (vstopi z desne strani, gre do mize, kjer leži nje delo, a ne zapazi Mildeta, polu-;glasno). Glej si no, izginila je igla!
Milde (naglo vstane). Ne, nikakor ne, gospa i-ektoriea, poiskala si je le svoje shrambe. (Izroči
jej iglo.)
Gospa rekt. Oprostite, gospod blagajnik; nisem .si mislila, da bi utegnili še tukaj biti.
Milde. Da, časi se primeri taka „nenadna ¡prijetnost". (Gospa rektorica hoče oditi.) Ne bi se
li midva starca mogla malo pomeniti?
Gospa rekt. (nežno). Vidi se mi, da bi se mama ne bilo razgovarjati o ničemer, česar bi uže me bila razmotravala.
Milde. To je bilo jako hudobno.
45
Gospa rekt. Ali ušla bi tudi lahko kaka beseda, ktero bi bilo bolje pridržati.
Milde. O, zakaj? Vse, kar se more povedati, mora se povedati.
Gospa rekt. No, pa igrajva na pokaz!
Milde. Izvrstno! Očitna igra je edina, ktero-gojim, a tej sem se zato udal strastno. — Prosim-gospa rektorica, vi „daste".
Gospa rekt. (sede). Vi mislite, da sem uže dosti dolgo le „dobivala"; to se vsekakor vjema. Kaj nameravate, da me vedno preganjate s tistimi-zbadljivimi besedami, s tistimi strupenimi domi-selki svojimi? Mislite, da me s tem iz hiše pre-ženete ?
Milde. Da, to res mislim.
Gospa rekt. (razburjena). Kaj sem vam na-hudila ?
Milde. Meni? Nič!
Gospa rekt. (mirno). Še sedaj mi ne morete' odpustiti, da sem skoraj pred dvajsetimi leti, iz- , vabila nekim modrim očem, koje ste vi obožavalir nekoliko solz; — jeli? Kaj sem si mogla, če je vsekakor hotel meni svojo ljubezen skazovati.
Milde. A da ste jo vsprejemali, bila je le vaša volja,
Gospa rekt. Oprostite, samo vsprejemala, sem jo. Vaša natančna razsodnost gotovo lehko* razbere razloček.
46
Milde. Ali se še spominjate, gospa rektorica, kaj da ste mi odgovorili, ko sem vam pravil ob •obupnosti mlade žene, ko sem vam povedal, kako se čuti osamljena in pozabljena na sveti?
Gosp. rekt. Ne.
Milde. Odgovorili ste mi, da kdor ima dragocenega ptiča, a ga ne zna držati, da si je sam kriv svoje osode.
Gospa rekt. Tako mislim tudi še danes.
Milde. Ko vam nisem mogel zmage oteti, prisegel sem, da jo vsaj ogrenim vam.
Gospa rekt. In držali ste prisego. Deset let ste bili moj hudobni duh. Kjer sem bila, kamor sem šla, preganjali so me Vaši zlobni zbadljaji, Vaše zasmehljive opombe, Vaša žaljiva uljudnost. Slednjič prestavili so Vas semkaj, a le, da sem Vas čez deset let zopet našla takisto osvetljivega, takisto nespravljivega kakor prej.
Milde. Oprostite, a prve mesece bila me je sama dobrota in spravljivost. Šele, kadar sem se bil uveril, da ste si prizadevali počasi, a za trdno polastiti se oblasti, da ste hčer takisto brezozirno odrivali, kakor prej mater, naperil sem iz nova svoje baterije. Vijola ne sme biti žrtev.
Gospa rekt. Žrtev! Moj Bog! Kakor da sem divja zver.
Milde, Vidi se mi, gospa rektorica, da ste
47
vse storili, da bi se ne bil vaš sin poročil se hčerjo vaše soprnice.
Gospa rekt. (ponosno). Soprnici si nisva bili nikoli; — vender pa sem smatrala to ženitev za neprilično svojemu sinu in storila sem, kar sem mogla, da bi jo zaprečila a zaman. Oskar je hil vajen, da se mu je izpolnilo vse, česar se mu je zahtelo, in vrhu tega podpiral ga je tudi njegov oče, kteri se je nekako posebno zanimal za priprosto dekle.
Milde. Zahtelo! Oskar se je torej oženil, ker :se mu je tako zahtelo?
Gospa rekt. (majoč z ramenoma). Recite, kakor hočete; gotovo je, da si Vijola kakor nje mati ne zna uravnati svojega doma prijetno in veselo. Po tem takem ji je tudi kakor materi trpeti nasledke.
Milde. A vender je umrla nje mati Boga hvaleč, da je mogla svoje dete izročiti — toliko ljubeznjivi materi.
Gospa rekt. Da je niste oteli iluzije! To bi bilo — vam prav lehko.
Milde. Mogoče; a so neke male reči, za katere mož, ki ima srce, ne more, da bi se ne zmenil.
Gospa rekt. Sicer pa ravna Oskar z Vijolo zelo prizanesljivo in dobro.
48
Milde. Zdi se mi, da mora ona prizanašati ; Oskar se zelo malo briga za očetovske svoje
dolžnosti.
Gospa rekt. Oskar je dobrosrčen, vesel in častivreden; to je vse, kolikor more soproga zahtevati.
Milde. Častivreden, kaj pa. Preje so čast kovali od jekla, sedaj pa jo kuhajo z gutapčrče, in ta je kakor znano, jako raztezna. Oskar je ves tak, kakršni so neoženjeni veseljaki; — da ni ob enem tudi dober soprog, kriva ni ona.
Gospa rekt. Se je li Vijola pritožila?
Milde. Da se je, ravnal bi bil bolj brez okolišev. A le predobro vidim sam, da tukaj ni vse tako, kakor bi imelo biti.
Gospa rekt. Vaša živa domišljija prevladuje, kakor v tolikih druzih rečeh, tudi v tej vse preveč,
Milde (prime naglo gospo rektorico za roko). Gospa rektorica, postanite Vijoli prava prijateljica, poravnajte nad hčerjo, kar ste zakrivili proti materi, pomagajte jej, da pridobi trdno, resnično ljubezen svojega soproga, uplivajte nanj, kakor znate le vi, in jaz postanem mesto vašega zvestega neprijatelja, vaš preudani, prehvaležni podložnik.
Gospa rekt. (vstane). Predno se je moči pogajati o miru, treba najprvo, da sem premagana,
49
a jaz nisem. Najina reč se je sedaj vsa presu-knila, in jaz zahtevam —čujete, gospod blagajnik, jaz	od vas take spoštljivosti, kakršno smem od vsakega, pri vseh vaših neumnih obtožbah.
Milde. Boj torej?
Gospa rekt. (nežno). Ne nameravam napadati, ampak le braniti se.
Milde. Kakor vam drago, milostna gospa. Moje orožje bode dosedanje, — bucike.
Gospa rekt. (udvorljivo). Pazite se, gospod blagajnik, da ne zadeno bucike, s katerimi nameravate prebosti mene, le tiste, katero hočete čuvati! Glejte, to je moje orožje. (Odide.)
Milde. Premagan, Milde! — Slabo si igral, stari mladenič! Levinje ne draži, če jo misliš privezati. Kakšna ženska ta starka! Uboga Vi-jola, edino, kar je mogel stari tvoj prijatelj opraviti, bilo je, — da si je sam porezal kremplje. (Odide pri drugih vratih na levo.)
Deseti prizor.
Oskar. Gospa rektorica. Oskar (v ozadji, bled in razdejan). O, mojj Bog, moj Bog! Kaj mi je početi? (Zakliče preko desnih vrat.) Mati, mati! -
50
Gospa rekt. (vstopi z desne). Kaj pa je?
Oskar. Mati, mati! (Oklene roki okoli njenega vratu ter se zjoka.)
Gospa rekt. Kaj se je pa zgodilo? Govori vender.
Oskar. Kaj se je zgodilo? Da je tvoj sin izgubljen, ob čast in poštenje.
Gospa rekt. Moj sin onečeščen?
Oskar. Naj ti povem, mati, da nisem nikdar Kotel goljufati, — bilo je le posojilo, katero sem —
Gospa rekt. (položi mu trdo roko na ramo). Molči! (Pregleda vrata.) Govori tiho, in povej ob kratkem! Kaj naj pomeni vsa reč?
Oskar (tiho in naglo, vedno se oziraje). Življenje v Magdeburgu me je stalo veliko denarja. JBrezpetičnega moža ondi malo čislajo, a jaz sem Kotel kaj veljati. S kratka zabredel sem v dolgove in odpotovati sem smel le s tem pogojem, •da poravnam dolg v določenem roku. Svoje plače mi ni bilo moči nič prihraniti, kakršno imam službo pri tukajšnji banki, bilo mi je lehko dobiti denarja — s kratka, v nesrečnem trenotku — — izposodil sem si česar sem potreboval, — s kraja malo, potem več, — saj razumcješ, mati.
Gospa rekt. Da, razumejem. In sedaj?
Oskar. Sedaj je Alm vse zasledil.
Gospa rekt. Ve li še kdo drug to reč?
51'
. Oskar. Ne, še ne.
Gospa reki. Hvala Bogu!
Oskar. Prisegam, da nisem nikdar hotel denarja izneveriti; odlašal sem le vračilo od dne •do dne.
Gospa reki. Koliko pa je?
Oskar. Do pet tisoč mark, menim.
Gospa rekt. In za to malo vsoto si morebiti ponarejal menjice, nesrečnež.
Oskar. Ali mati, poslušaj vender!
Gospa reki. Dokle imaš odlog?
Oskar. Do jutri.
Gospa rekt. Denar se mora dobiti, čuješ li, mora!
Oskar. V toliko kratkem času je nemogoče ; na upanje sem uže preveč vzel, in —
Gospa rekt. Nemogoče. Tu ne sme nič biti ¡nemogoče. Izposoditi si moraš.
Oskar. Izposoditi? Ali od koga?
Gospa reld. Imaš prijatelje.
Oskar. Kaj še! Vinske bratce!
Gospa rekt. Zastavi svojo hišo!
Oskar. Tiste ni še nič plačane.
Gospa rekt. Torej si uničen?
Oskar. Nisem, a treba mi časa, časa.
Gospa rekt. Alma treba napraviti, da bode molčal, podkupiti ga treba.
4*
52
Oskar. Alm ne bode molčal, njega ni moči podmititi, kakor osode ne. Vrhu tega misli, da je uže storil več, nege more zagovarjati, ko mi je to malo ubornih ur dovolil. (Z rokami vijoč.)-Nikjer nobene pomoči!
Gospa rekt. Žensko jadikovanje ne pomaga nič. Tiho! Nekdo gre. Premaguj se! R§ci, da ti. je slabo!
Enajsti prizor.
Prejšnja. Milde.
Milde (vstopi pri drugih vratih na levo), čudno,, da voza ni. Ti uže zopet tukaj, Oskar?
Oskar. Da — da — hipoma me je prijela slabost. — Vrtoglavica —
Milde. Neprijeten slučaj.
Gospa rekt. Oskar je od mladih nog temu; podvržen.
Milde. Ej, to je. — A kozolce preobračati pravijo, da je jako zdravo in dobro proti vrtoglavici.
Oskar. Vaša šala je brezsrčna, strijc.
Milde. Šala? Ne, gola resnica je.
Gospa.rekt. Pojdi v svojo sobo in se malo
53
■odpočij, Oskar. (Oskar, ki se je ves potrt zgrudil na zofo, je ne sliši.)
Milde (položi mu roko na ramo). Ali se ti je kaj neprijetnega pripetilo, Oskar?
Gospa rekt. (naglo). Nič, kar bi bilo vredno omeniti.
Milde. O čemer ni govoriti, menite morebiti, gospa rektorica.
Oskar (poskoči). Strijc, denarja moram imeti, veliko denarja.
Gospa reld. (v stran). Bedák!
Milde. A, tako, od tod je bila vrtoglavica?
Oskar. Ali poznate koga, ki bi mi posodil •štiri ali pet tisoč mark proti desetim, celo dvajsetim odstotkom?
Milde. Ne, ne poznam, ne občujem z oderuhi.
Oskar. Denarja moram dobiti.
Milde. No, nemogoče pač ne bode. Izposoditi •si ni nikdar težko, a vrniti je uže teže.
Oskar. Imeti ga moram kmalu, — tekoj, — najpozneje jutri popoludne.
Milde. S tem se kaže reč drugačna. Kakšen je neki ta dolg, ki se je tako iznenada prikazal, in kterega je kar na vrat na nos plačati.
Gospa rekt. Oskar je bil nepreviden, igral je, visoko igral ter izgubil.
54
Milde (lahno trkne ob mizo). Da, da, uže razumejem.
Oskar. Da, da, plačati moram tekoj. Dolgovi od igre so častni dolgovi; — to pač sami veste, strijc.
Milde. Ne, tega ne vem; kar se tiče mene, ne poznam dolgov, ki bi ne bili častni dolgovi.
Oskar. Vi torej ne poznate nikogar, ki bi mL posodil denarja?
Milde. V ta namen, ne! Tvoj prijatelj — samo ob sebi se razume, da je prijatelj — lehkd čaka, kakor se mi vidi.
Oskar. Nece čakati.
Milde. In ako ne plačaš ?
Oskar. Potlej — potlej — me zatoži.
Milde. No, naj le, vsaj dobodeš časa. (Zvedavo.) Saj je dolg od igre?
Oskar. Seveda; — kaj pa naj bode druzega?
Milde. Tega ne morem vedeti. (Stopi k oknu.) No, voz je vender uže tukaj! Vidi se mi, gospa rektorica, kot da je osoda skovala ostrejše orožje, nego li bucike. (Odide pri drugih vratih na levo^ Oskar se udari ob čelo in odide omahujoč pri prvih, vratih na levo.)
(Zavesa pade.)
55
Drugo dejanje.
Ista oprava.
Prvi prizor.
Vijola (sedi pri mizi in plete venec za materino gomilo.} Nils. (sedi poleg nje.)
Vijola. Prosim, Nils, ali bi mi dal plavi bez-gov cvet ondule. — Hvala lepa!
Nils (čudeč se). Kako lično znaš vse narecdii. Vijola. St —, ne joče li Miljutin? Res, da je kašljal nekaj dni, a ne vem, kaj mu je danes. Nekako posebno je nemiren. Nils. Zobje.
Vijola (smehljaje se). Ne, zobe ima zdrave j morda se je pa včeraj nekoliko prehladil. — No, Nils, kako pa ti ugaja Berolin.
Nils. Slabo.	...... ■
Vijola. Slabo? In zakaj neki?
56
Nils. Zdi se mi, kakor da sem v malimi.
Vijola. Seveda, tako mirno ni, kakor na kmetih. Ali nisi nič videl znamenitih reči, ki jih ima Bei-din ?
Nils. Videl.
Vijola. Kaj pa?
Nils. Narodni muzej.
Vijola. Ali si ga danes v jutro si ogledal, ker si tako pozno prišel semkaj?
Nils. Mislil sem, da se ne spodobi prej hoditi.
Vijola. In kaj ti je najbolje dopadlo?
Nils. Stopnice.
Vijola. Stopnice?
Nils. Da, toliko so bile lepe.
Vijola. Ali si videl tudi vojaško parado?
Nils. Videl, bila je prav lična. Podobna bila je prav dolgi kači s pozlačenimi luskinjami. Da sem cesar —
Vijola. No, kaj bi ondaj doživeli?
Nils. Ondaj bi morala vsak dan po dve uri sem in tje hoditi in se kretati pod mojimi okni. To bi bilo krasno. Smem li to vejico odrezati?
Vijola (mu da škarje). Tu le!
Nils Ali tvojega moža večkrat ni po ves dan doma?
Vijola. Velikokrat ne, a časi.
57
Nils. Veseli me, da je tvojo taščo začela glava boleti. Ne maram je, taka je kakor jastreb. Mliljutina vidim rad, podoben ti je. Prijatelj mu bodem.
Vijola (poda mu roko). Hvala, Nils. Ne veš •li, s čim bi mogla razveseliti tvojo mater?
Nils. Vesela je le, kadar more delati.
Vijola. Kupila sem jej čepico z rudečimi trakovi; videti hočemo, ali ji ta ne bode všeč. — -Ah, da bi le imela nekoliko potočnic, najljubše so bile materi.
Nils (vstane). Pojdem in jih prinesem nekoliko.
Vijola. Težko jih bode dobiti, najlaže pač pri Bisingu. No, saj se lahko tjekaj popeljeva in poprašava. A tiho, sedaj pa gotovo joče Miljutin! (Teče pri drugih vratih na levo. Nils vzame cvetice v roko in se jim čudi, položi jih potem varno ma mizo in stopi k oknu.)
Drugi prizor.
Nils. Gospa rektorica.
Gospa rekt. (vstopi z desne). Kje neki tiči Oskar ? .(Ugleda Nilsa.) Ta tukaj, — ali je še tukaj ? Za-
svetilo se mi je! No, mogoče bi bilo. — Je li Vijola samega pustila gospoda Nilsa ?
Nils. Miljutin je jokal.
Gospa rekt. (sede poleg Nilsa). Res, da je majhen tiran, to moram priznati. A sedite vender! (Nils sede, po konci se držeč kakor sveča, na bližnji stol.) Vijola je tolikokrat govorila o svojem prijatelju iz mladih let, da me res veseli, da se morem z vami seznaniti.
Nils (z mirnim obrazom). Vijola ne govori veliko.
Gospa rekt. Res, da ne; blebetulje ne bi mogli zvati moje male. A „česar je polno srce, o tem rada usta govore", in Vijolino srce je vse polno spominov z doma. Gospoda Nilsa posestvo leži pač tik Vijoline prejšnje domačije?
Nils. (Ne da bi krenil z obrazom, kakor prej.) Nimam posestva.
Gospa rekt. Res da ne ?
Nils, Samo pristavo.
Gospa rekt. Ktera pa nese precej veliko* ali ne?
Nils. Druge še več.
Gospa rekt. Gospod Nils je morebiti celo denaren mož ter bi mogel brez sitnosti vsak čas
šteti nekoliko tisočakov.
Nils (kakor prej). Ne, takisto ne.
59
Gospa rekt. Ko bi bilo, — reciva le za šal»
—	gospodu Nilsu nenadoma plačati tri do štiri tisoč mark, kaj bi storil gospod Nils?
Nils (se še zdaj ne gane). Zarubiti bi se dal. Gospa rekt. (kašlja). Na ta izid res nisem mislila. A ko bi toliko potrebovala na prilika
—	Vijola, da bi se izkopala iz zadrege, — kaj bi ondaj storili, gospod Nils?
Nils. Ubil bi ga, kdor jo je spravil v zadrego.
Gospa rekt. (vstane) Ne, tu ne opravim nič-(Leno.) Krompirja bode letos obilo? Nils. Ga še nismo narezali. Gospa rekt. Režete li pri vas krompir? Nils. Da, predno ga sadimo/marcija meseca-(Vstane.)
Gospa rekt. Ali je bedak, ali pa —
Tretji prizor.
Prej'šnja. Vijola.
Vijola (vstopi pri drugih vratih na levo). Mi-ljutina trese mrzlica. Ne smem ga puščati samega.
Nils. Potrebuješ denarja, Vijola?
60
Vijola. Jaz? Ne, gotovo ne.
Nils (sumnjivo pogleda gospo rektorico.) A, tako; — tedaj le šala.
Vijola (pobere cvetice). Dogotovila bodem -venec pri Miljutinu. Pojdi z menoj, Nils.
Nils. Pojdem po potočnic.
Vijola. Le pusti to za sedaj. Niti jih ne -dobodeš.
Nils. Lebko se peljem. Pri-Bisingu si rekla, jeli? (Pogleda na uro) Še le šest; časa imam dovolj. (Odide v ozadji.)
Gospa rekt. Bolj hlapčevske duše od te še nikdar.
Vijola. Nils je blaži nego marsikdo drugi.
Gospa rekt. In njegova kmečka udanost do tebe je celo smešna.
Vijola. Meni se vidi ganljiva.
Gospa rekt. Le čudim se, da se nisi rajši ž njim omožila.
Vijola (smehljaje se). Z Nilsom? S takimi, kakršen je Nils, ni možiti se, če jim je človek sicer še toliko udan. (Zvoni.)
Gospa reld. Saj poznaš Alma, Oskarjevega prijatelja in tovariša?
Vijola. Poznam.
Gospa rekt. Kako misliš o njem?
61
Vijola. Le najbolje. Skozi in skozi cestivreden mož je.
Gospa rekt. Veseli me — zaradi Oskarja, (Stopi k okna.)
Vijola (ravno vstopivši Selmi). Zakurite V otroški sobi! (Odide pri drugih vratih na levo, Selma v ozadji.)
Gospa rekt. (ozrši se). čestivreden! Ne vemr koliko bi dala, ko bi ne bil.
Četrti prizor.
Gospa rektorica. Oskar (vstopi truden pri vratih v ozadji).
Gospa rekt. Vender le! Ali se je posrečilo? Oskar. Ni se. Pet sto mark je vsega, kar sem mogel skupaj spraviti.
Gospa rekt. Tu je enoliko. To je moj prispevek. Oskar. Hvala, mati, hvala! Toda kaj hasni. izgubljen sem vender le.
Gospa rekt. Izgubljen ni nihče, kdor se sam ne šteje za izgubljenega.
Oskar. To je lepo slišati, ali — Gospa rekt. Resnih potov je vedno dosti, če si le upamo po njih kreniti. Oskar. Kaj meniš, malti?
62
Gospa rekt. Menim, da se moraš na vsak način obraniti ovadbe, ki bi moje ime na veke ■ooeeaatila
Oskar. Kaj pa naj še storim ? Saj sem vse poskusil.
Gospa rekt. (mirno). Knjige sežgati, ako ni drugače. S tem saj zavlečeš reč.
Oskar. Mati!
Gospa rekt. No, kaj pa?
Oskar. Ti mi svetuješ, naj nepremišljeno dejanje poravnam s hudodelstvom?
Gospa rekt. Izneverjenje in ponarejanje zdi se mi, da imenujejo sicer drugače.
Oskar. Morebiti. — Grešil sem, če hočeš, tudi rečem, da sem zločinec; a Bog, ki sodi namero, a ne čina, ve, da v srci nikdar nisem bil — malovreden tat.
Gospa rekt. (hladno). Kakeršne so zdaj reči, vidi se mi, da je nujneje ljudi prepričati, da je tako. Pokazati sem ti samo hotela, da j e rešnih potov.
Oskar. Požiganje!
Gospa rekt. Ne, bran v sili!
Oskar. Nikdar! Rajši poginem.
Gospa rekt. Zabiš, da ne pogineš sam. A ■opazila nisem denes prvič, da teče preveč očetove krvi po tvojih žilah.
63
Oskar. To je dedina, s ktero se smem le ponašati. Od kodi pa izvii^o moja nasprotna svojstva, zvedel sem še le denes. (Sede in zakrije obraz z rokami.)
Gospa rekt. No, — kaj misliš storiti? Hočeš li križem roke držati in gledati, kako stopa sramota v tvojo hišo?
Oskar (vstane). Morda nimam poguma, kakršnega ti, moja mati, toliko čislaš, a imam drugačnega, ki več velja pri ljudeh, in ta je, da svojo krivdo pripoznam ter zaprosim odpuščenja.
Gospa rekt. (razburjena). Ti hočeš —
Oskar. Ponižno in skesano milosti prositi ravnateljstva Druzega poštenega pota ni.
Gospa rekt. In če ti ne skažejo tako zvane milosti ?
Oskar. Potem — potem nam je počakati, da vidimo, kaj prinese čas.
Gospa rekt. (hladno kakor preje). Take moške nazore prihrani le sebi! Sedi za peč in čakaj; jaz se ne preneham boriti, da te rešim, — do poslednjega trenotka. (Strastno.) Da bi ubežala sramoti, biti mati obsooenega zločinca, pripravljena bi bila, žrtvovati svojo desno roko, celo svoje vzveličanje. — Kaj me strmo gledaš?
Oskar. Zdi se mi, kakor da te vidim danes prvikrat, mati!
64
Gospa reJkt. (težko se premagujoč). Mogoče, Imela sem te za moža, odkar si zrastel, a možje hočejo varani biti. Si li govoril z Almom?
Oskar. Govoril, — ne da se omečiti, službo sem dobil, kakor veš, na njegovo priporočilo, zato pa meni, da je za dvoje reči odgovoren-Drevi, kader se zmrači, pride semkaj, da zve,, kako da je. Ako bodem imel denar, obljubil je, da hoče zaradi starega najinega prijateljstva molčati, če ga ne bodem imel . . . .; obrni se pa reč tako ali tako, obljubil je, da porabi za me ves svoj vpliv.
Gospa rekt. Tako neizprosen je! No, tedaj hočem poskusiti, kaj morem j a z. Le ne vznemirjaj se, ne storim mu nič žalega. Da sem mož, zadavila bi ga rajša, nego bi mu dala izustiti nasledkov polno tajnost. A ko sem le slabotna ženska, borila se bodem z ženskim orožjem. Jokala, prosila, moledovala bodem, kakor zna le mati jokati,, prositi in moledovati. Oklenila se bodem kolen, poljubila mu roko, celo nogo, ako bode treba. Zagibala mu bodem vse čutje v srci kot očetu,, soprogu; prosila ga bodem vsmiljenja, dokler se mi posreči, da mi da besedo, od katere je odvisna tvoja bodočnost. Glej, to bodem jaz storila, im to me bode stalo devetkrat več, nego vsakršna še toliko napeta moč, do katere bi se bil morebiti ti povspeti mogel.
6.5
Oskar. Mati, ti me ža —
Gospa rekt. (strastno). Molči, daj mi govoriti E Ko so te prvič položili mi v naročje, hvalila sem Boga, da mi je dal sina. V njegovo dušo sem htela vliti vso silo, vso neupogibno krepkovolj-nost, vso brezozirno srčnost, ki je htela mojo-razdejati. Ponesrečilo se mi je, — kako popolnoma, prepričala sem se še le danes. (Mirneje.) A od tistega trenotka, ko razkriješ svetu svoj pregrešek, prestaneš biti sin moj, in na veke mi bode žal, da sem porodila strahopetca, a ne moža-
Oskar. Ali ....
Gosp. rekt. Naznani mi, kedar pride Alm. (Odide na desno.)
Oskar. Ali se mi sanja? Je li bila moja, mati, moja čestita, oboževana, krepostna mati, ki je govorila tako? Ne, ne, slišal sem napak, tu ne more, ne sme biti madeža. Moja nesreča je zmešala ji pamet, bledla je. Uboga, uboga mati moja! A vender — ! ne, ne, nečem dalje premišljati njenih besed, pregrešil bi se proti njej. Ni li nikakor moči dokopati se do nesrečnega denarja? Pa saj sem danes izkusil svoje prijatelje, niti eden se mi ni izkazal pravega.
Selma (v ozadji s pismom). Tu je pismo.
Oskar. Dajte sem ! (Selma mu izroči pismo ter odide. Oskar ga odpre ter bere.) „Kakor kaže,,
5
nastala je sumnja, izredno pregledovanje blagaj-nice in knjig bode jutri zjutraj ob 10. uri." — Imena ni, in pisava spačena. Previdno ravnajo. Kar je, to je; naj bo, — izpiti mi je čašo poniževanja do dna. Huje ne bode moglo biti. -— .Alm je zelo vpliven in ... . Vedno mi je govorila ob ovadbi, nikdar pa o storjenem zločinstvu in hotela je. — Ali mi morajo te besede neprestano po ušesih zveneti! Mislila ni tako, nikdar, — nikdar! Je li ves svet okužen?
Peti prizor.
Milde (v ozadji). Ne, ne ves, samo tri četrti ga je; — zadnja četrt ga bode šele, razen ne-minozih, ki imajo ovčje koze stavljene in so sč žolčem impregnovani, kakor jaz. Te vražje stopnice: toliko sem slab v noge, kakor da imam celo turško državo v njih.
Oskar. Morebiti bi se radi malo odpočiii?
Milde. Pač bi se rad! „Dober večer!" moral bi pač reči. Sicer sem pa hotel malo pogledati, da povprašam, če se danes kaj „nedolžnejšega" rčutiš nego včeraj.
Oskar. Nedolžnosti ni več; to pač veste, strijc.
67
Milde. Prišel bi bil prej, a sprijela sva se 7 mojim sovražnikom zaradi čaše čaja, na ktero sem njega včeraj bil povabil prijazno, a katero je hotel danes meni vrniti na zelo neprijazen način. Kako se počuti Viola? (Sede na zofo.)
Oskar. Dobro, mislim. Danes je še nisem
•videl.
Milde. Tako ? — Bil si torej ves dan v banki?
Oskar. Ne, tam me niti bilo ni; jaz —
Milde. Mm! Na svojih nogah stati je kaj prijetno; a na zofi drugih ljudi sedeti, tudi ni napačno. (Vsede se ugodno.) Sicer nič novega?
Oskar. Nič.
Milde. Je li plačan — dolg od igre?
Oskar. Ni. Odločil sem se, trpeti nasledke.
Milde. Ta—ko, res?
Oskar. Strijc ....
Milde. Kaj bi rad?
Oskar. Ako — ako bi se pripetilo kaj nerednega, — kar se ččsto primeri v človeškem življenji — mislim, da mi ni treba prositi vas, naj bi bili Vijoli podpora; govoriti sem hotel o .Miiiutinu. Vedno sem želel in upal, da mi bode moči vzgojo njegovo izročiti materi, ali — s kratka, sedaj drugače mislim o tej reči, in —
Milde. Koliko je primanjkljaja?
5*
68
Oskar. Primanjkljaja?
Milde. Kaj pa, prestar lovec sem, da bi se dal zmotiti napačnemu sledu. Včeraj sem še dvomil, a danes sem se preveril. Ali se motim? Staremu prijatelju Vijolinemu moreš brez skrbi
zaupati.
Oskar. Naj bode, ne motite se! Milde. In poravnati moraš — Oskar. Najpozneje danes večer. Milde (vstane). Kjer je treba hitrega dejanja, ni da bi besedovali. Vijola ima denarje. Oskar. Vijola?
Milde. Da, skoraj toliko, kolikor potrebuješ. Mala glavnica, katero jej je naklonil eden njenih
prijateljev.
Oskar. Vijola ima denarje, in to ste mi povedali šele sedaj?
Milde. Dokler nisem vedel, kakšen da je v resnici tvoj častni dolg, molčal sem. Lakomen igralec ne bi ga bil nikdar dobil, da bi se nasitil ž njim, a sedaj je reč drugačna. Oskar. Rešen sem, rešen! Milde (mrzlo). Videti je, — vsaj za ta pot. Oskar. Ne, za zmerom. Strah, ki sem ga prebil, bridke reči, katere sem izkusil, poučili SO' me, da ne pozabim nikdar. O, kako lehko mi je zdaj ob srci, kako dobro mi dene! Strijc, mo-
69
ram te objeti. (Objame Mildeja.) Ali je pa tudi res ? (Pozvoni. Selma opravljena, da izide, vstopi z leve strani.) Kam greste?
Selma. K zdravniku. Milostna gospa meni, da je Miljutin bolan.
Oskar. Tako! Stopite prej k gospe rektorici ter jo prosite, če bi ne hotela tekoj semkaj priti. (Selma odide na desno.) Zdi se mi sedaj vse, kakor strašne sanje.
Milde. In meni kakor bridka istina. Včerajšnja tvoja vrtoglavnost ni pojedina, nego narodova, Oskar, in to dela reč nemalo žalost-nejšo. Ti si se rešil danes, — kdo drug se pogubi jutri. Živel sem ali predolgo, ali pa prekratko, vidim zlo, a zdravila ne učakam. To spava, zazibala je je v spanje kraljica potratnosti, ki se vozi v četver, a pred njo pokleka in se plazi tisoč in tisoč nezavestno omamljenih ljudij, da ujamejo količkaj zlatega njenega plašča ali pa da umro.
Oskar. Zdravilo se pa zove?
Milde. Pošten ponos, dragi moj, ki spod-bada človeka, da oblažuje to, kar ima, a da neče kazati se s tem, česar nima. A glej, gospa rekto-rica prihaja.
70
Šesti prizor.
Prejšnja. Gospa lektorica.
Gospa rekt. (naglo nastopi z desne stram). Je li prišel Alm?
Oskar. Ne, nekaj boljšega, veliko boljšega se je zgodilo. Denar imam.
Gospa rekt. Ponovi te besede!
Oskar. Rešen sem, čuješ li mati, rešen? Denar imam.
Gospa rekt. Molči, počakaj! (Globoko vzdihne..)-A kako? Mislim si, da se nam je slučaju zahvaliti..
Oskar. Da, — da, — res da ne vem. Videti je, da ima Vijola malo glavnico.
Gospa rekt. In ti nisi vedel?
Oskar (šaljivo). Človek vender ne more vsega vedeti, mamica. Glej, tu je moj rešitelj.
Gospa rekt. (v stran). Ta? — No, to se ne' da. prenarediti.
Miilde. Dober večer, gospa rektorica! (Dela,-kakor da bi pisal.) Ktero orožje, kar ga je, je najčrnejše. Oskar?
Oskar. No, črnilo in pero.
Milde. Istina. Morda mi moreš kaj tacega-priskrbeti. (Oskar odide pri prvih vratih na levo.)' Z dna srca in prav iskreno pomilujem Vas, gospa rektorica, zaradi velike skrbi, ki vas je težila.
71
Gospa rekt. Do pomilovanja Vašega mi nii nič, da ste pa — kako, ne vem še — naše ime ohranili nezbrisnega madeža, tega ne pozabim nikdar. Z eno edino rečjo Vam morem izkazati! se hvaležno: Vijoli hočem odslej biti v zvesto zaslombo.
Milde. Hvala vam. Ta beseda je bila zlata, vredna.
Sedmi prizor.
Prejšnja. (.Oskar.
Oskar (vstopi z leve strani, nesoč pisalno-orodje). Tukaj je, česar ste želeli, strijc.
Milde (pišoč). Sedaj treba samo še, da podpiše Vijola. Mislim, da ti bode ob tvojih razmerah lehko, tekoj dobiti denarje.
Oskar. L"hko, vsekakor. (Vzame papir ter gre proti drugim vratom na levo.) Tako lehko mi. uže več mesecev ni bilo ob srci. Vijoli seveda ni treba vedeti.
Milde. Menim, da bi petem najbržej ne podpisala.
Oskar (veselo). Ah, tega se ni bati. Ona je.,
72
hvala Bogu, žena, kakršne morajo biti: niti ne premišlja, niti ne modruje. (Pokliče.) Vijola, "Vijola!
Osmi prizor.
Prejšnji. Vijola.
Vijola (vstopi pri drugih vratih na levi). Kaj "bi rad? Miljutin je bolan, in —
Oskar. Ah, menim, da ni prehudo njegovi visokosti. Daj mu nekoliko kraljevih kapljic, to ho dobro delo njegovi knežji krvi. Sicer pa že-mica, da imaš skrivnosti pred svojim možem —
Vijola. Jaz, skrivnosti?
Oskar. Da, kapitalistinja si, in to sem zvedel že le danes.
Vijola. Kdo ti je to povedal?
Oskar. Strijc Milde.
Vijola. Tako? Je li res, strijc?
Milde. Da, — res je.
Oskar. Novica mL je zelo prav prišla, slučajno mi je baš toliko manjkalo, kolikor imaš.
Nadejem se, da mi brez ugovora posodiš za nekoliko dni. Dam ti tolike obresti, da bi celo Rothschildov potomec ž njimi bil zadovoljen. Za-
73
piši le svoje ime semkaj le, kolikor moreš lepo; to je vse, česar želim.
Vijola. Moram podpisati?
Oskar, Seveda moraš.
Vijola. Menim, če me moreš siliti do tega?
Oskar. O sili se nikakor ne more govoriti; samo ob sebi se razume, da radovoljno storiš to.
Vijola. Strijc je rekel, da je ta denar moj — moj in Miljutinov.
Milde. In tudi je.
Vijola. Tedaj pa pa raje ne posodim.
Milde (na stran). Vender le premišlja in modruje.
Oskar (nepotrpežljivo). No, no, ne bodi vender •otročja, Vijola! Vender ne misliš, da ti hočem tvoj zaklad vzeti, samo izposoditi si ga hočem.
Vijola. Žal mi je, a strijčev dar obrnil se Imde le Miljutinu na korist.
Oskar. Prokleto!
Vijola (z roko ob kljuki od vrat). Želiš-li Še kaj, Oskar?
Gospa relkt. (Oskarju.) Povej ji resnico, to je moj svet. Tu je nekaj, o čemer nisva slutila niti ti, niti jaz.
Oskar. Naj bode! Ker me siliš, da povem resnico, poslušaj jo! Zamotal sem se v neprijetne
74
reči, in če ne bodem v eni uri imel denarja, utegnejo nasledki, ne vem koliki biti. Vijola. Kteri nasledki? Gospa rekt. Tvoj mož si je izposodil več denarja iz banke, ne da bi bil naznanil. Vijola. Ukradel je!
Gospa rekt. To ni primeren izraz. Njegovo „posojilo" so zasledili, in nemudoma mora vrniti. Tako, sedaj veš, čemu se porabi tvoja glavnica. Vijola. Vsaj ima prijatelje — druge vire.
Oskar Ničesar nimam. Vijola. Moj denar je torej edina tvoja rešitev. Oskar. Edina rešitev (Obriše si obraz.) Tako, a sedaj podpiši v imenu Božjem. (Potisne Vijoli
pero v roko, ki je brezvoljno prime.)
Vijola (vrže pero od sebe). Ne, ne podpišem. Oskar. Ti se braniš?
Vijola. Da, branim se. Torej je vender le prišla moja ura; mislila sem uže zdavnaj, da je ne bode nikdar, nikdar. Sedaj naj te neumnica
kar tako reši nasledkov tvojega lehkomiselnega življenja in naj s ponižnim smehljanjem vlači drva na grmado, na kateri si jo počasi pekel leta in leta. Oskar. Vijola, ti besniš!
Vijola. Ne, le oddihujem se od petletnih stisk, ki so stlačile v prazen nič mojo dušo in zadušile vse, kar je bilo meni blagega in dobrega.
75
Milde. Kar sem slutil! kar sem slutil!
Vijola. Nektere žene ne strpe, da so nesrečne, in izmej teh sem tudi jaz.
Oskar. Ti si nesrečna?
Vijola. Jeli, da je smešno? Ako so se posušile solze od srda nad žalostnim, sleparskim po-čenjanjem, ki se je večer za večerom vršilo z lepimi, obeti, da si jih spet prelomil o prvi priliki, tedaj' si bil zadovoljen. Doma si imel mir, tvoja žena je postajala najlepša ničla brez svoje volje, in tosi imenoval „ženo po svojem okusu". Da je pa krvavelo nje srce kapljo za kapljo, opazil nisi nikoli.
Oskar. Se je li danes odprlo peklensko brezdno ?
Vijola. A čemu naj bi govorila še dalje O' tem? S kratka ne podpišem!
Oskar, (nič misleč). Moraš, Vijola. Pomisli vender, da postaneš žena onečastenega moža.
Vijola. To sem uže, to sem postala, ko je objel drugo z rokami ter prelomil prisego, katero je storil umirajoči moji materi.
Oskar. O, Vijola, Vijola!
Vijola. Taji, ako moreš. Ne uide kazni, kdor deli kupo sreče tako, kakor si ti delil najino: sladkobo sebi, a grenke ostanke meni. Žena ti ni bila nikdar nič druzega nego za vse žive dni'
76
najeta gospodinja, ničvredna senca poleg solnč-nega življenja, dom le počivališče, kjer si zajemal novih močiv novo razveseljevanje, dete —
Oskar. Dovolj, dovolj takih brezumnih obto-žeb! Nič slabši soprog nisem bil od premnogo ■druzih.
Vijola. Mogoče; si pa li pogledal v srce -tistih žčn, ki so združene s tistimi premnogimi?
Gospa rekt. Le čudim se, da si mojemu sinu izkazala čast, da si tako dolgo bivala pod njegovo
streho.
Vijola (globoko vzdihnivši). Bilo je zaradi ■otroka.
Gospa rekt. Ta—ko, res ?
Vijola. Na ženi, ki se je ločila, ostane vedno nekak madež, ako ni možev pregrešek zakonito kazniv. In kaj je storil moj mož? Le potrl srce svoji ženi, in to ni nikakršno zločinstvo. Vzeli bi mi bili dete, učili je, ubeglo mater zaničevati, ter naredili iž njega tako brezsrčnega samopaš-nika, kakršen je njegov oče. In to sem hotela za-prečiti. Kako sem mislila in mislila noč in dan, s čim da bi se mogla rešiti spon, ne da škodim detetu: — to ve samo Bog.
Oskar. Strijc, strijc, reci mi, da se mi sanja.
Gospa rekt. Končaj ta neprijetni prizor ter podpiši!
77
Vijola. Odprta rešna vrata prostovoljno zapreti ? Ne, nikdar!
Gospa rekt. Ravnokar si rekla, da bi bili učili tvojega sina zaničevati ubeglo mater; meniš li, da ga je bolje učiti, kako naj zaničuje kaznovanega očeta?
Vijola. Eno je pravično, drugo krivično. Bolje je, da se uči Milju^, očetu hudodelcu odpuščati, nego da čisla človeka, ki ni vreden, da bi ga spoštoval.
Milde. Vijola!
Vijola. Da, da, saj vem. Žena naj odpušča in prikriva. A zakaj? Ker smo krščanke? Ne, ker smo žene. Moža, ki prikriva prestopke ž$ne svoje, imenujejo slabega soproga, ženo pa, ki pre-greškov svojega moža ne zagovarja, zovejo podlo. Ne, to prikrivanje je napačno, mora napačno biti.
Oskar. Je li to, Vijola, moja Vijola! In jaz, ki —
Vijola. Si se veselil, da ta „uzorna" glavica kar popolnoma nič mislila ni. To se ve. Ka bi te le ne bila tako goreče, tako prisrčno ljubila, Oskar, in ko bi le ne bila tako težko zamrla ljubezni!
Gospa rekt. (v stran). Mora podpisati, in ko bi jaz — (glasno). A pomisli vender, nesreč-nica, da je oče tvojega oboževanega deteta!
78
Vijola. Za vsiljen dar ne smemo zahtevati hvaležnosti.
Oskar. Usmiljenje, Vijola!
Vijola. Usmiljenje? Ah, da bi le vedela, kje naj sem se učila usmiljena biti. Tukaj? Kjer so me zaničevali vsled tvojega postopanja celo posli! Si li ti pomiloval me? Kako sta me poniževala, trapila, mučila — oba, ti in mati tvoja? Ob vsaki priliki, v velikih in malih rečeh, morala sem udajati se, dokler se nista naposled zarotila. da mi vzameta dete moje. A tega vender nisi .zmogel, Oskar.
Oskar. Sem li storil jaz vse to?
Gospa rekt. Ti si strašna!
Vijola. Jeli, milostna gospa, da sem strašna; a tako ste me v i naredila.
Gospa rekt. V šestih mesecih ni moči storiti takega čudnega otroka, kakršna si ti sedaj.
Vijola. Ne, v šestih mesecih ne; a vi ste ■bbii neprestano tukaj, milostna gospa. Vaš vpliv me je vsprejel v moji novi domačiji, in od tistega časa šeperil se kot črna senca med mano in mojim možem. Vi ste ga učila, naj brani svoje moževske pravice, a pozabili ste ga opozoriti tudi njegovih dolžnosti. Vi ste ga s svojim pretiranim oboža-vanjem tistega spola, kteremu on pripada, vzgojili za soproga, ki zanemarja svoje dolžnosti,
79
vzgojili za slabega očeta, a za dobrega sina in to samo s tem, da mu niste celo nič krotili njegovih strasti.
Gospa rekt. Podpiši in obetam, da smeš z Miljutinom iti, kamor ti drago.
Vijola. Da bodem živela v takem zaničevanji, v kakršnem je mati moja, in da morebiti nekoč zapazim, da se srce mojega otroka obrača od mene in nagiblje k njegovemu čislanemu, spoštovanemu očetu. Zabite, milostna gospa, da zakonito obsojen mož nima nikakršnih, niti moralnih pravic do svojega otroka. Miljutin postane edino m oj, popolnoma, moj in smela ga bodem vzrejati, kakor meni drago, najprvo pa v tem, da bode resničes n.
Gospa rekt. Da bi take neumnosti ne bilo zmoči. Ukaži jej vender, Oskar, naj podpiše.
Oskar. Jaz! Ukazoval sem uže veliko preveč.
Gospa rekt. (Vijoli.) A ob čem hočeš živeti. Delati nisi vajena.
Vijola. Ne? Glej, Oskar, s tema svojima rokama delala je tvoja žena uže več let, da jej je bilo moči oblačiti sebe in dete svoje.
Oskar. Delala? Ti?
Vijola. Da — jaz! Ogrinjača, katero si včeraj okolo ramen ovil svoji materi, bila je res moje delo, dasi tudi si mislil, da sem radovoljno za
80
tabo govorila narekovano laž. „Prinčeva apanaža" te ni stala nič, te stati smela ni, kajti smatrala, sem to za svojo častno dolžnost, da bi se imel Miljutin meni zahvaljevati za vse, a vender je baš on toliko praznil domačo blagajnico.
Milde. Dovolj, dete! Neplemenito počenjaš.
Vijola. Prav praviš, strijc. Da si me storil nesrečno, Oskar, to bi ti mogla odpustiti, da si me pa naredil za slabega človeka, tega ti ne odpustim nikdar. A sedaj sva mislim drug z drugim pri kraji.
Milde. Premisli si dete in podpiši zaradi starega tvojega prijatelja.
Vijola. Pomišljala sem se pet dolgih letr strijc.
Milde. Oskar te je vender le ljubil in ljubi, te še.
Vijola. On, da me ljubi? On, ki bi me bi! z veseljem, kateremu koli razkošniku obesil na vrat s hvaležnosti, da se je nekomu ta reva do-pala.
Oskar. To ni res !
Vijola. Ni res? Morebiti je Mirin pozdrav Mirisu tudi neresnica?
Oskar. Premagan, premagan povsod !
Vijola. A gabi se mi dalje govoriti. Osoda me je osveiila. Tisti trenotek, ko .se tebi odprd
81
vrata do svobode. Potem sva bot. A na razvalinah razrušene svoje sreče hočem si zgraditi, svetišče, dovolj visoko, da bode mogel moj sin v njem moliti za svojega izgubljenega očeta.
Deveti prizor.
Prejšnji. Ida, dvanajstletno dekle, vstopi pri drugih vratih na levi strani.)
Gospa, gospa, ne vem kaj je Miljutinu. Ves bled je v obraz in nekako čudno sopiha.
Vijola. Moje dete ! (Urno odide pri drugih vratih na levo, Ida za njo.)
Gospa rek.. (Mildetu). No, kaj pravi pa sedaj gospod blagajnik o svojej pohlevnej vijolici?,
Milde. Kar dna: da ste jo pokvarili, tega. vam ne odpustim nikdar. (Urno odide za Vijolo.)
Gospa rekt. Ne vznemirjaj se; — sedaj imava drug posel.
Oskar. Obeza za obezo se mi je snela z oči in sedaj vidim le prejasno.
Gospa rekt. (v stran). Sedem je; — Alm utegne vsak trenotek priti. Mudi se nama. — Zgoditi se mora.
Oskar. A jaz nisem ničesar slutil, ničesar
82
slutil, ničesar videl. Kaj sem učinil? Uboga Vi-
jola!
Gospa rekt. Poslušaj, kaj ti pravim, Oskar. Le ta papir mora podpisan biti. Mož ima popolno
oblast zastopati blazno ženo. Podpiši sam. Oskar. Jaz?
Gospa rekt. Druge pomoči ni. Vijolin podpis je lahko ponarediti
Oskar. Torej tudi prej nisi bledla mati! Gospa rekt. Kaj meniš? Oskar. Nič; le žal mi je, da nisem popolnoma sposoben za zločinca.
Gospa rekt. Moral bi biti — sedaj. Oskar. To sprevidim, — sedaj. A vedel nisem nikdar, da imam toliko „prirojenih8 talentov. Mati, mati! (Pade na stol.)
Gospa rekt. Tako, solze vrhu vsega! Oskar (ustane). Pač mi je jokati nad tabo, Vijola prav pravi. Ti si me naredila takega, ka-keršen sem. Ti si me neutrudoma učila, da je mož gospod vseh stvaii, in da si mora kot tak zadobiti veljavo.
Gospa rekt. Z očitki se vsekdar zaslanjajo nejake duše.
Oskar. Oprosti, očitki zadevajo le mene. Gospa rekt. Alm nam mora dati odloga, ko zagleda ta papir. Reci mu —
83
Oskar. Pusti me! Ne vidiš li, da sem na pol mrtev, mati?
Gospa rekt. Si li tudi ti iz uma? Oskar. Ne, spametoval sem se, žalibog ! spametoval !
Deseti prizor.
Prejšnja. Vijola.
Vijola (vsa nagla pri dragih vratih na levi strani). Pomagajte, pomagajte, dete moje umira! Oskar. Kaj mu je?
Vijola (roki si lomeč). Ne vem, ne vem. Sopsti ne more. Ali ne bode zdravnika? (Oskar hitro vzame klobuk in naglo odide v ozadji.) O, moj Bog, moj Bog! Ti ne moreš tako neusmiljen biti. (Pade na stol.)
Gospa rekt. Naš gospod Bog meče malike ob tla, in kazen je brezsrčni ženi za petami. Ako Miljutin umrje, kriva si ti.
Vijola. Jaz!! Jaz da sem umorila svoje dete?! Ne, Vi ste zlobna, sprijena ženska, sicer bi nikdar ne rekli, da more mati umoriti svoje dete.
(Oskar pride se zdravnikom, ki brž odloži vrhnjo suknjo.)
84
Vijola. Vender le! Hitro, gospod doktor, bolan ni seveda ne, ali — (hiti se zdravnikom pri drugih vratih na levo).
Gospa rekt. Kje si dobil zdravnika?
Oskar. Pred durmi; bil je na potu semkaj. Pojdi noter, morebiti pomoreš s čim — jaz ne morem nič. (Pade na stol.)
Gospa rekt. fpomaje z rameni in odide. — Prizorišče je za trenotek prazno).
Enajsti prizor.
Oskar. Vijola. Zdravnik.
Zdravnik (prihiti pri drugih vratih na levi strani in naglo sede k mizi, kjer stoji pisalno orodje ier prične pisati).
Vijola (priteče pri drugih levih vratih). Rešite ga, gospod doktor! Zadušilo ga bode! — Vi morda menite, da je le dete, navadno dete, a mnogo več mi je izgubiti. Porodila sem ga jaz, a vrnil mi je stokrat življenje.
Zdravnik. Tako, tako umirite se.
Vijola. Umirite! (Skoro na kolenih.) Vse, kar imam je vaše, gospod doktor, ako mi ga ohranite. In bogata sem, da, toliko bogata, da bi
85
čast mogla kupiti možu; ne morem li tedaj tudi živlienja odkupiti otroku?
Zdravnik (pogleda na uro). Sedaj je voda uže gorka.
Vijola (zmešana). Voda! Gotovo, gotovo. (Teče pri drugih vratih na levo.)
Zdravnik (Oskarju recept izročajoč). V lekarno pri levu, — tekoj napraviti. A vender utegne prepozno biti.
Oskar. Torej je nevarno, gospod doktor ?
Zdravnik. Pripravljeni moramo biti na vse! Popolnoma razvita davica, in nič uporne moči. Zadušen je uže za tri dele, ubogi deček. (Odide pri drugih vratih na levo.)
Oskar. Smrtno poražen! (Omahujoče odide pri prvih vratih na levo.)
Dvanajsti prizor.
Milde. Nils.
Nils (s potočnicami in z belimi hijacintami hoče vstopiti pri drugih vratih na levi strani, a se premisli). Morda je bolje, da počakam. Vijola pač pride. (Sede in začne denar preštevati.) Dve marki plačati za vožnjo; gotovo me je ukanil.
86
Malopridni ljudje. (Duha cvetice.) Ali se bode Vi-
jola veselila: bele hijacinte so njej najljubše cvetlice.
Milde (vstopi pri drugih vratih na levi strani). Ne, dalje ne morem gledati nje obupnosti, prestar sem, preveč mi giblje in stresa dušo. (Pije vode.) Kako se mi vrti po glavi! (Ugleda Nilsa.) Aha, saj ste zopet tu, mladi prijatelj! (Sede.) Prišli ste v hišo nesreče. Nils. Kako to?
Milde. Ste li videli kedaj, kako je tih in pohleven potok narastel od pritokov, katerih ni slutil nihče, da so polagoma se spremenili v mogočno reko, katere silovitost napravlja strah in zmešnjavo ?
Nils (ves vnet). Videl — — Milde. Tudi jaz sem videl to ; a žal! še več. Miljutin umira.
Nils. Miljutin! — In Vijola? (Vstane.) Milde. Bojim se, da je čaka nekaj še hujšega. Kam hočete iti? Nils. K Vijoli. Milde. Nihče ne sme noter. Nils. Pustite me! Ne pojdem noter; čakal bodem v sprednji sobi. Utegne me potrebovati. (Gre proti drugim vratom na levo.)
87
Milde. Bal sem se, da ne bode vse gladkor a našel sem vse narobe. Ubogo dete !
Trinajsti prizor.
Milde. Oskar.
Oskar (vstopi pri prvih vratih na levi strani). Kako je?
Milde. Slabo, menim.
Oskar. Mislite, menite, da bode moral moj mali, krasni deček umreti? Vi molčite. Žal mi je zaradi Vijole. Vredna bi bila nadomestila za vse,, kar je pretrpela. Zastran mene je vse eno. Naznanite mi, prosim, kadar bode vsega konec. (Gre proti prvim levim durim.)
Milde (vstane). Ostani, Oskar! Kaj hočeš?'
Oskar. Jaz? Nič!
Milde. Ako so ti izročili dragocen zaklad, a po malomarnosti si ga izgubil v brezdno, poravnaš li krivico s tem, da skočiš tudi sam za njim ?
Oskar. To ne; a pobotam z najdražim, kar imam,
Milde. Iznebodi se takih misli, Oskar; nedostojne so moža.
8S
Oskar. In ko bi bila vaša slutnja utemeljena
—	kaj potem ? Brez bodočnosti, brez žene, brez matere, brez otroka, prav do živega razdejan;
—	kaj naj me še veže na življenje?
Milde (s poudarkom). Dolžnost tvoja! Umreti more vsaktera uboga žival, kadar mora. Živeti pa in z nova pridobivati si košček za koščkom zaklad, kateri smo izgubili, dokler si ga spet pridobimo, more le tisti, ki je sicer omahnil, a ni nerešitno izgubljen. Veš li, da se je Vijolin oče ustrelil ?
Oskar. Ne!
Milde. Bil je izmej tistih stvari božjih, ki kakor milni mehurčki, kadar izgine ves lesk in blesk, svoje kratkotrajno bitje končajo s poslednjim pokom, da zadobe s ceno kupljenim pomilovanjem odpuščenje vseh zmot. Ti moraš boljšo krv imeti po svojih žilah, ali si pa še slabšega plemena, nego sem mislil.
Oskar. Pozabili ste,- da bode moja bodočnost v nekolikih urah zavisna od volje družili.
Milde. Mislim na vse; le pravim, da si preveč pregrešil, da bi mogel tako lehko popraviti. Veliko si zakrivil proti Vijoli; se smrtjo tega ne poravnaš, da — komaj morda, če življenje nadaljuješ. —
89
Oskar. Prav pravite, strije; — preveč semr pregrešil, da bi mogel tako lehko poravnati. Živeti hočem! — to je najostrejša pokora, ktero si morem sam naložiti.
Milde. Hvala, sin moj. (Slišati je strašan vsklik iz druge sobe z leve strani.)
Oskar. Za Boga, kaj se godi? (Hoče na levo.)
Milde (ga obdrži). Stoj, umiri se!
Štirinajsti prizor.
Prejšnja. Zdravnik.
Oskar. Kako je ? (Zdravnik se glasno usekne, da bi prikril svoje ganenje.) Je li moj mali mrtev?
Zdravnik. Sešlo se je, kakor sem se bal; ugasnil je kct zadušen plamen. Kakšna bolezen 1 Ne hodite noter; pustite ubogo mater pri miru, in ne ugovarjajte jej, treba jej je najbolj počitka-(Hrka.) V enej uri pridem zopet, stopiti mi je k nekemu bolniku v sosedni hiši. (Vzame vrhnjo suknjo.) Da vedno in vedno zmaguje ta zavratni morilec. (Odide v ozadji.)
Oskar. Zakaj si me prisilil živeti, strije? Zakaj nisem šel za svojim malim, ljubkim, krasnim dečkom! (Sede in pokrije lice z rokama.)
7
90
Petnajsti prizor.
Prejšnja. Nils. Vijola. Gospa rektorica.
Nils (hitro nastopi pri drugih vratih na levi strani). Urno stopite! Odpravlja se.
Oskar. Kdo?
Nils. Vijola. Ne joka nič, ne govori nič; — oblači sebe in Miljutina. Proč hoče iti; hitite, zadržujte jo. — Uže gre — (Gospa rektorica vstopi pri desnih vratih; Vijola prikaže se na pragu levih vrat. Opravljena s plaščem, s klobukom in s črnim pajčolanom nese Miilutina zavitega v črno ogrinjalo in drži neurejene v roki cvetlice, ki jih je prinesel Nils.)
Oskar. Vijola, kam pa?
Vijola (obstoji). Predolgo sem uže ostala; ko bi bila šla prej, morda bi bil še živel Miljutin. Ona (ugleda gospo rektorico) je vsaj rekla, da sem ga umorila. Ako je res, to je vaša odgovornost toliko veča. V i ste otrovali mater, zatorej je seveda moralo umreti dete.
Milde. Ubogo, ubogo moje dete, umiri se vender. Kam hočeš? Mrači se, in tvoje breme je težko.
Vijola. Daleč, daleč od todi. — K svoji materi! Ondi je prostora nama obema. Ni težek.
91
(Pokaže na cvetice.) Le to, njegova oprava na pot — ta naju ne teži.
Milde. Potem daj vsaj staremu svojemu prijatelju svojega ljubljenca, da ga vsprejme — jutri odpotujemo, kamor ti drago. (Skuša Miilju-tina vzeti.) Miru mu vsaj ne bodeš kalila!
Vijola. Ne dotakni se ga. Tu nama ni miru. Meniš li, da me more kaj na sveti zadržavati v tem ozidji, ko me ne vežeta več roki mojega otroka? (Smeje se histerično.) Ne boj se, — nisem blazna; a daj, da grem, da se kaj ne prigodi. Umorili so ga.
Oskar. Vijola, uboga moja Vijola, poslušaj me vender!
Vijola. Z Bogom, Oskar! Želim, da bi mogla odpustiti; a ne morem. (Gre proti ozadju.)
Gospa rekt. Ostani! Nimaš pravice, na tak način zapustiti hiše svojega moža.
Vijola. Kdo mi bode branil?
Gospa rekt. Postava!
Vijola. Postava?
Oskar. Mati!
Gospa rekt. Molči! Ali naj taka teka po cestah in trgih?
Oskar. Ne, ali —
Gospa rekt. Prepusti le meni reč ! (Obrne se proti Vijoli.) Postava prepoveduje ženi, brez dovoljenja moževega zapustiti hišo njegovo.
92
Vijola. Hišo tatu?
Gospa rekt. Dokler ni obsojen, ima iste pravice, ktere vsakdo drug. — Ne pojdeš I
Nils (se bliža gospe rektorici z žarečimi očmi gledoč jo in pesteč roki). Pusti jo, naj gre!
Gospa rekt. (tiho Nilsu). Bodite mirni! Vsaj bode smela iti.
Milde. Ne, to presega vse! (Pade na zofo.) Vode, Oskar, vode! (Oskar mu hiti na pomoč.)
Gospa reM. (hlastno in tiho Vijoli). Odkupi se! Podpiši in nikdar več se ti ni bati od Oskarja nobenih zahtev. — Prisegam ti.
Vijola. Vi prodaste sina svojega; jaz si kupim svojega. Naj bo! (Podpiše. Olajšana,,. Miljutina na srce pritiskajoč.) Tako, sedaj je storjeno!
Gospa rekt. Vender le!
Oskar. Kaj si storila, mati?
Gospa rekt. Tebe rešila!
Oskar, (poljubi rob Vijoline obleke). Odpusti nama, Vijola!
Vijola. Prepozno! (Odide v ozadji.)
Oskar. Kdo jo bode čuval? Sama, bolna, z mrtvim otrokom v naročaju!
Nils. Jaz, v kar mi pomozi Bog! Gorje vama! (Hiti za njo.)
93
Milde. Kje so? Vzdigni me, Oskar! — Ne vznemirjaj se — popolnoma sem — zdrav. Klobuk — hvala lepa — Moram za njimi. Moja uboga potrta vijolica. (Omahujoč odide v ozadji.)
Oskar (gospe rektorici). Danes sva, mati, govorila besede, ki se ne dade pozabiti, in storila si nekaj, česar ne bode nikdar moči poravnati.
Gospa rekt. Rešila sem svojega sina sramote.
Oskar. Ne, obtežila si ga s sramoto na veke. Vsaka druga vez razen dolžnostne je odslej pretrgana mej nama; — od danes hočem sam živeti.
Gospa rekt. Ti me podiš proč. Kakor ti drago. — Brž ko bodem mogla brez hrupa in šuma, zapustim tvojo hišo. Misli, kar hočeš, veruj, kar hočeš, eno je vender gotovo: rešen si, rešen z mojim prizadevanjem (Odide na desno.)
Oskar. Da, mati, rešen sem, če tudi ne tako, kakor misliš ti. A kako je rekla Vijola? „Prepozno." Da, prepozno!
{Konec.)
7