Sodobna slovenska poezija Klarisa Jovanovic Banket Kairo I # # Terasa mošeje je obdana s kamnito ograjo. Ograja je rjavo rumena, namesto oken line. Skozi eno od njih vidim deklico. Na sosednji terasi. Pod milim nebom se sprehaja. Njeni koraki so neslišni, duši jih preproga s cvetličnim vzorcem. Tudi njena obleka ima cvetlični vzorec. Deklica se tu in tam uleže na tla in takrat jo komajda ločim od preproge. Zato pa ves čas slišim, kako veni cvetje pod njenimi ozkimi boki, slišim dekličin molk, slišim kovinski zvok njenih drobnih prstov, slišim cvileče ihtenje njenega drobnega srca, na katero dežuje vsa surovost tega sveta. 60 Sodobnost 2019 Banket Klarisa Jovanovic Kairo II Deček sedi na dvorišču mošeje. Po turško, z golimi nogami. Knjiga, ki jo drži na kolenih, je pretežka zanj. Njemu nasproti sedi učitelj: koža iz pergamenta, glas iz granita. Deček ponavlja za njim, sprva lahkotno, nato pa vse teže: besede, goste in lepljive kot dateljni, mu nočejo več z jezika. Sončni žarek prebode njegova stopala. Tišina leže nanj in ga zasuje z vso svojo težo. Sodobnost 2019 73 Klarisa Jovanovic Banket Sokrat O, prekleta modrost Helenov. Prekleto besedovanje brez konca in kraja. In spraševanje. In cefranje vsega in vsakogar. Ja, ravno to si počel. In ko si človeka razcefral, si ga znova, košček za koščkom, sestavil, marljivo sestavil, in potem spet vse znova, brez konca in kraja. Medtem si se muzal in hihital v brado, češ, kdo mi pa kaj more, čeprav bi bil moral vedeti, da beseda prej in bolje zadene od bodala. In ravno ona te je pokopala. Ravno ona ti je dala piti strup. In od tedaj se za vsako besedo skriva strup in človek ne ve več, kako bi ji ubežal. Kako bi {g} mu ubežal. {g} 74 Sodobnost 2019 Banket Klarisa Jovanovic Erinije Dajmo, dekleta, namažimo se spredaj in zadaj, da bo bolje drselo, da bo bolje šlo. In kakšno kačo v nedrja, če že ne moremo pod njeno kožo. In kakšen kamen v usta, če že ne moremo na njem sedeti. In bič v roke, če že ne moremo na njem leteti. In hop čez njihove hrbte. Švist po njih. Na poskok. Na odriv. Bile smo nič. Bodimo vse. Sodobnost 2019 73 Klarisa Jovanovic Banket Agamemnon Si zares mislil, da boš z vodo v kopeli s sebe spral kri in gnoj in garje? Da bo vse tako, kot je bilo prej? Da te žlica čaka tam, kjer ti je padla iz roke? In čevelj tam, kjer ti je padel z noge? Si zares mislil, da se odtlej nihče ni dotaknil kljuke na vratih? Da se odtlej nihče ni otrl v tvojo brisačo? Da lastovke še vedno gnezdijo nad tvojim oknom? Da na vrtu še vedno cveti jasmin? Ti, ki si pregazil toliko tujih postelj, poteptal toliko tujih vrtov. Požgal toliko tujih dvorišč. 74 Sodobnost 2019 Banket Klarisa Jovanovic Kairo IV Ob večerih je nebo vijoličasto. Felahi poniknejo v svoje kolibe. Tu in tam iz njih prhne otroški vrisk. Na reki pa se zibljejo ladje, okrašene z lučkami, ki utripajo kot kresnice. Na ladjah se gostijo faraoni. Mastijo se z racami in ribami in nalivajo z vinom in polivajo z dišavami. In se veselijo svoje lepote: bujnih črnih las, gladke svilene kože, sneženo belih oblačil. Sodobnost 2019 73 Klarisa Jovanovic Banket Skadar Nekoč, sredi poletja, sem se znašla v Skadru: sonce je žgalo, znoj mi je curkoma tekel po hrbtu. Bil je sejem. Debele, črne muhe so se pasle po mladem siru v čebru, branjevka jih je zaman podila stran, čez čas je omagala in se vdala v usodo, tako kot moj stari oče, ki se je nekoč, sredi poletja, potikal po tem mestu: ušiv in garjav, v gumijastih opankah, in tiščal pod pazduho kos kruha in v notranjem žepu suknjiča kos smrdljivega sira, vdan v usodo preganjanih. 74 Sodobnost 2019 0 Banket Klarisa Jovanovic Solun Ko sem prvič prišla v Solun, je mesto dišalo po rožni vodi, iz cerkev so doneli sočni moški glasovi, ulični prodajalci so na ves glas hvalili svoje blago. Bilo je tako svetlo, da sem od bolečine pripirala oči. Obljuba ljubezni je vzhajala kot kruh. V kavarnicah so posedali moški z zloščenimi čevlji in trezno, zelo trezno govorili o domovini. O novi in o starih, izgubljenih. Ko sem drugič prišla v Solun, je bila samo svetloba še vedno tako ostra, da sem od bolečine 0 pripirala oči. 0 In nisem zmogla treznih besed o novi in ne o starih, izgubljenih domovinah. Moški so nosili umazane, pošvedrane čevlje. Sodobnost 2019 79 0 Klarisa Jovanovic Banket Visoka pesem Nekoč bom napisala visoko pesem. Obšla bom puščavo in datljevce in zanemarila bom vse tiste puščavske živali, ki se pasejo med nevestinimi dojkami, in vse tiste mladeniče, ki skačejo kot kozliči. In ves nakit in dišave in lilije in robide. Ohranila bom samo cedrov les in slonovo kost in alabaster za trdnjavo, ki bo branila ljubezen pred naraslimi vodami uničenja. 74 Sodobnost 2019 Banket Klarisa Jovanovic v • • Sahrijar O tebi skorajda ni besede. Vsi govorijo samo o Šeherezadi: celo slaščičarne, nočni klubi, frizerski in masažni saloni se imenujejo po njej, ki je bila blaga in lepa in pametna. In ravno prav zgovorna, da je nisi pokončal. Baje je medtem s tabo celo zanosila. Medtem ali med tistim - kot se vzame. Po tebi, ki si pognal vso tisto grozljivo, maščevalno mašinerijo, pa se ne imenuje niti zanikrna kavarna v predmestju. Tebe odkrije tu in tam samo kak knjižni molj. Ne, ne podcenjujem tvojega besa, in vendar, vidiš, ni se splačalo. Pozaba je kljub vsemu najhujša kazen. Sodobnost 2019 73 Klarisa Jovanovic Banket Pergament Če samo pomislim, kako so možje sopli, ko so odirali jagnjeta in kozličke in teleta. Kako so jim debele znojne srage meglile vid in so se neštetokrat porezali, čeprav so bili njihovi prsti iz usnja. Če samo pomislim, kako so se dušili v smradu živih kož, ki se še niso ustrojile. Kako so jim lile solze iz oči, kako jih je peklo v grlu in s kakšnim olajšanjem so strmeli v kožo, potem ko se je omehčala in zgladila in se, še vedno živa in trepetajoča, predala sladostrastnemu pohodu pisala, ki je vanjo dolblo svoje sledi. Če samo pomislim. 74 Sodobnost 2019 Banket Klarisa Jovanovic Večerja na travi Sedeli smo na travi in nosili v usta, z golimi rokami: pečeno jagnjetino, mladi sir, mlado čebulo, pečeno papriko in lomili, z golimi rokami, kruh, doma pečen, z debelo skorjo. Toda vino ni hotelo po grlu. V ozadju prizora je bila cerkev, majhna cerkev z majhno kupolo. Na moji levi je sedela stara mati, gledala nas je in ni jedla in na vsem lepem je globoko vzdihnila. Oče jo je dvignil v naročje: majhno, drobno, krhko {g} lutko s poškrobljenim krilom, {g} kajti stara mati se je pražnje oblekla za zadnjo večerjo. Sodobnost 2019 73 Klarisa Jovanovic Banket Panonija Robovi se raztapljajo in veter se poganja z dolgimi zamahi ptice roparice proti gozdnim zaplatam. Ko se s perutjo dotakne tal, vzvalovi davno morje pod peščenimi zameti. Drobne školjke hitijo v zavetrje med čeri, zaletavajo se druga v drugo in panično iščejo svoj pozabljeni par. Klokot in bobnenje plime in oseke in nato spet dolgo spanje brez sanj. 74 Sodobnost 2019 Banket Klarisa Jovanovic Moja mati pa kar stoji Moja mati pa kar stoji in gleda in njene oči so vse večje. Moj Bog, toliko vsega se je nabralo v njih, toliko vsega. Zdi se mi, da bo udarilo čez rob, da bo kriknilo. In vendar: ne. Moja mati si vztrajno nadeva železne obroče kot tisti Železni Henrik v pravljici, ki sem jo tako rada brala, ko sem bila še deklica. Ki sem jo brala, ko je nekoč prišla k nam na obisk stara mati in sta z mamo skupaj kuhali slivovo marmelado. Stara mati se je spekla in {g} kriknila in ravno tedaj je {g} Henriku od bolečine počilo srce: vse tri obroče je razneslo in meni je v nos udaril rezek, kovinski vonj po rji. Sodobnost 2019 73