Ksaver Meško
Moje poti
Ilustriral Fr. Uršič
Ah, kako so bile lepe tiste poti, kako mi drage!
Ko sem se spuščal po hribu dol od Sv. Danijela, kdaj po vijugasli cesti, zlasti če sem jezdil, češče po bližnjici, je včasih na nasprotni strani stara Peca vsa blestela v soncu in nebo, ki sc je bočilo tja eez pliberško polje in se povežalo na mogočni njen greben, ie bilo čisto, kakor na novo lunito. In mi ie bilo, kakor da se zlati odbJesk te igrave sončjje jasnosri in lepote preliva tudi v moje srce in rai ga dela toplega in veselega. A spet kdaj je bil njen vrh zavit v oblake kakor višave Bivališča starih grškib bogov, slovečega Olimpa. In se mi je zdelo, da gora žaluje in se srdi. ker kralj Matjaž s svojo vojsko v jijenem osreju tako trdno in ne-vzdramno spi in ne čuti trpljenia ljudstva pod goro, ne sliši njegovih vzdiliov in prošenj: »Zbudi se! Pridi, reši nas!« In sem bil tudi jaz ža-losten in potrt.
Prišel sem v dolino, k potoku, »reka« pravijo tam ljudje. Ozka glo-bel, kakor struga globoke reke, že davno usahle, hribi na obeh straneh, z gozdovi porasli. Potok šumlja, šuroijo lesi, mlini ropotajo. Čudno, ne-kako pravljično lepo in hkrati straKotno so oživljali ti ralini samotno, sanjavo dofino, sicer vsc brez hiš dol do njenega izliva v širš« dolino.
Prvi Pludxov. Mlad mliuar je tedaj domoval in delal v njem, mlajši sin iz bogate hiše na obronku hriba nekoliko nad globeljo. Fant, lep kakoi sončen dan, dober iii priden, doraačim in vsem v veselje. Med sve-tovno vojno je brez sledu izginil; nikoli ni bilo mogoče izvedeti, kje, kam, kako. Dolgo so upali, da se oglasi iz tujine, iz ujetuištva. Polagoma je iudi to trano upanje plalmelo, z leti povsem splalinelo.
V drugem, Povhovem, je mlel in gospodaril Lipš, že bolj v letih, bo-lehen in pobožen mož. Vsako nedeljo jc redno prihajal v cerkev k Sv. Da-nijelu, dasi je spadal pod dtug zvon, v Pliberk, kamor je pa imel znatno dalje. Pismouk. ves prosti cas je pretičal v knjigah. Imel je tudi Kolo-manov žegen, stato, oguijeno in mastno kujigo, znamenje, da so ga ljudje mnogo brali. Prinesel rai ga je nekoč v župnišče: »Odkupite mi to!< — »Koliko pa zahtevate?« — »Pet goidinarjev. So dragocene bukve.« — Zdelo se mi je vendar preveč, a mu nisera maral naravnost povedati. — »A kaj naj s knjigo?« — »Hudega duha labko pokličete, denar vam mora priiiesti.« — »Zakaj pa ga ne pokličete vi, Lipš? Sya denarja baš oba enako potrebna.t — »Jaz si ne upam.t — sjaz tudi ne.« — »Vam ne more tako lahko škodovati. Hude žegne imate.« — »Kdo ve, če bi tne ti obvarovali.« — Tako ni s kupčijo nič bilo.
Tretii Šeferjev, pač najstarejši, močno zidan. Urugi so se nekoliko odmaknili od ceste, aa ne bi bili nikomur v napoije, da ne bi popotnikov stiašili. Ta je sial tik ceste, t ozki soteski, na drugi strani skalovje, da.
250
se mu ni bilo mogoče nikamor izogniti, na široko naložen voz se je kar zadel obenj. Tako je kljuboval. Najpošastneiši se mi je zdel, najbolj me je spominjal nevarnih, zarot in strahoT polnih mlinov iz povesti in prav-Ijic. Najbolj strahoten se mi je zdel ponoči, v trdi noči, ko je človek lahko kar treščil vanj, v bledi mesečini, v poltemi, zlasti če je miroval in molčal. Tedaj je bil kakor začaran, zaklet, čudno grozeč v svoji osame-losti, saj je mlinar bil tedaj doma gori na hribu in je mirao spal. Tu pa vse molčeče naokrog, kakor z mogočno čarovniško besedo začarani spe gozdovi iii vsa živa bitja. Samo voda, ki je ni zadelo prekletstvo božje v raju in je čista in sveta, je živela, žuborela, šumela. Sicer vse veliko pokopališče, mlin pa mrivašnica na njem. In stopi morda zdaj zdaj iz nje davno umrli mlinar. Pokoja išče njegova duša, ker je jemal krivično raerico, ker je mlel ob dnevili Gospodovih, ob nedeljah in praznikih. Čez dan se je vicala nesrečna duša pod mlinskim kamnom, ki jo ie sti-skal in jo vrtel v nezadržnem krogu — samo postati je treba pred mli-nom, prisluhniii. kako vzdihuje in stoče. A ponoči. ko si karnen odpočiva od tistega vrtoglavega plesa, išče grešna duša pomoči in rešitve. In če ji ne znaš povedati prave besede, s kateto bi jo odklel iti otel, na sončni prah te laako zmelje.
Strahotna je taka poi mimo pošastnega, nevarnega mlina. Vroče ti postaja, pokrižaš se, pomoliš za vse uboge duše, globoko si oddahneš. ako si srečno mimo.
Potem je mlin Reškega kovača in veliki Stoparjev mlin z žago spo-daj ob viaduktu, ob mogočno zidanem železniškem mostu, ki se v drznih lokih pne visoko gori s hriba na hrib. Stal sem dostikrat na cesli pod njira, ko je drdral vlak čez most. Tako ob večernih vlakih. ko sem se vračal od Fare, iz Prevalj domov. Pa se je iztegnila kdaj skozi okno bela roka, pomahala, pozdravila. Čigava je? Kdo se vozi v bežečem vlaku. Kam gredo vsi ti popotniki? — Ali je bila že tema, v pozni jeseni, ob zimskih večerih. In se je vlak vil čez most kakor črna pošast, z dolgo vrsto bleščečih oči raežikajoč v noč in na pokrajino, v temo zaTito. Glasno sopihajoc in puliajoč je pridrvel iz noči. sopihajoč in hropeč je izginil v noč. tlodi zbogom! Srečno pripelji vse. kamor pofujejo!
Vsak letni čas je imel svoj čar na teh potih. Pomlad, ko se je vse bu-rlilo iz doigega, ležkega zimskega spanja, ko so iz ogrevajoče se zemlje kipele nežne trobentice prijaznemu soncu naproti, ko so se pobočja hri-bov belila od zvončkov in telolia. fn ptičke so oživele. »Živim, živim!« je pel vsak grm, vsako drevo je pelo tako. Tn voda v potoku, vso zimo vklenjena v tesne ledene okove. je v to petje žnborela in pela tako ži-vahno in veselo, kakor poje Tse mlado. kipeče življenje.
Kako se ne bi odtajalo in razveselilo iudi srce ob ogrevajočem po-mladnem soncu. ob tem življenju. kipenju in dehlenjn.
Poleti. ko je drugod palilo sonce. da Je trava venela in zemlja pokala, je bilo tu v glo-beli vendar še zdržno. Pač me je pot utrujala bolj kakor spo-mladi. In me je potok s svojo kristalno čistostjo, s svojim la-skavo pojočim šuinljaniem zva-bil. da sem se iel hladit vanj. A ko mi je nekoč nekdo ukra-del kopalne hlače, ki sem jili razgrnil po grmu  na obrežju,
251
da bi se posušile, ko se vrnem iz Prevalj, in ko mi je sosed Premru i/ Mežice pravil, kako je njihov mladi učitefj v Meži ribaril, pa je zagledal, kako se med zelenjem na obali vije proti njemu gad, in ie v strahu planil kar v reko, se nisem inaral iti več na prostem kopat. Napadel bi morda iudi mene kak gad, ki bi ga motil v njegovem kraljestvu. Saj manjkalo te neprijetne golazni tam ni. Smo se na teh potih večkrat srečali, po-gjedali se ne preveč prijazno.
Ako ne najlepše, najzanimivejše so bile te poti v jeseni. Večkrat ob čudovito lepih jesenskih dnevih. V lesih naokrog so rumeno goreli me-cesni izmecf zelenja smrek, pod koraki je sumelo listje, odpadlo leskam, jelševjii in gabrom, nad menoj je še sijalo jesensko sonce, ne več tako razbeljeno in tako paleee kakor poleti, vendar Še zmerno ogrevajoče. Vsenaokoli pa mir, Kakor bi bila vsa narava utrujena, bi že pokima-vala v spanju, v mir in odpočitek, potreben težko rodeči. — Ali je šu-motal po umirajočem listju jesenski dež, tisti tako neskončno otožni dež, ki nam polni vso dušo z bolečo žalostjo. Zbežal bi človek nekam, skril se pred nečim budim in grozečim, ki prihaja z neslišnimi koraki, za-hrbtno in prežeče, pač sama smrt. Zdrznem se iz sanjarij, skoraj boleče zaČutim dež, ki mi ga škropi zateglo zavijajoči veter v lica in v oči. — Ali je pa bila ysa dolina zvrhano polna jesenske raegle, goste in vlažne. Kakor bi bredel po mlaČnem morju. Zdaj zdaj mi priplove morda na-proti ladja s plapolajočo rdečo zastavo, z mrtvaško glavo visoko na jam-boru — morski razbojniki — ali Blodeči Holandec, morda niolčeča ladja, kakor to nemo in gluho morje, ki brodim po njem. začarana. zakleta, z mrtvo posadko na krovu. Morda kaj drugega pošastnega in strahot-nega. Kam se obmem tedaj, koga naj na pomoč pokličem iz ie globoke, odsvetne samote? Morda me vzame ladja s seboj, btez sledu izginem z njo v tej nemi neskončnosti...                                                          '
Ali pozimi, ko je na zmrzli zemlji. po snegu in ledu na poti zvenel samo moj korak, vse naokoli pa je molčalo. molčala celo voda v potoku, v debel led uklenjena. Blestelo j.e pa v opoldanskem soncu tisočero bi-serov na grmovju ob cesti, na drevju na obeh obrežjih globeli. Ščemele. so me oči od tega bleska, a so vendar z začudenjem in s slastjo pile vso to krasoto. Pa se je nenadoma sesul z veje sneg, na glavo, na fame, za vrat, na hrbet, da mi je zagomazelo po vsem telesu. »O, kepati me na-meravaš? Pa tako neusmiljeno? Kaj pa sem ti žalega storilf« sem hotel ošteti razposajeno vejo. A ko sem jo pogledal in sem videl, kako podrh-teva nad menoj vsa zadovoljna, da je rešena težkega in mrzlega bre-raena, sem kar lepo molČal. Otresel sem se snega. obrisal si ga z vratu in hrbta, kolikor sem mogel. »Se bom že spet ogrel, laže pac ko veja,« sem se dobre volje tolažil in podjetno stopal dalje v Čudovitem žimskem miru in božični krasoti. Kričeč madež se mi je zazdel na tej deviški be-lini velik vran, ki je brskal po konjskih odpadkih na cesti, iščoč si skromno kosilce, in je šumno sfrfoial. ko sem se rau približal.
Res, bilo je tudi mnogo. mnoco težavnih, hudih poti ob najslabšem vremenu, ob vesoljnopotopnih nalivih, ob besnečih snežnih metežih, ko sem TČasih že mislil, da ne bom zmagal poti do doma. ampak bo zma-gala ona mene, obdržala me na. sebi. A ko sem srečno pribrede) na hrib, v svoj tihi dom, je bilo vse spet dobro, pozabljeno vse, kakor da nikoli bilo ni ...
Kolikokrat hodim v mislih in spominib še tiste pofi! Tako drage so mi, iako lepe se mi zde: bila je pač — mladost.. .
252