mestjih so vzeti ti prizori. Trpki in otožni so, kar obupni in ožarjeni le s sočutjem, ki mu vre iz srca, dojemljivega za vso revščino ljudi. Delavske družine, invalidi, berači in brezposelni, njih revna bivališča in zapuščene predmestne ulice, to je prizorišče, motivi pa nezaposlenost, lakota in pomanjkanje, topo pričakovanje rešitve, obup in smrt. Pretresljivi so ti zapiski iz poročevalčeve beležnice, suhoparna, kar nič olepšana kronika predmestja. Lepoto ji pa daje srčna toplina, ki izvira iz umetnikovega- globokega sočutja in neizmernega usmiljenja.
In vendar so ti grafični listi še nekaj več. Dasi v vsem Sedejevem delu ni tendenčnosti, prav nič ozkosrčne „proletarske" ne-umetnosti, nič obsojanja, nič pridigarstva, je njegov izraz resnično človečanski. Niso te podobe le priče naše brezsrčne dobe, nehote so tudi obsodbe, zadržane, skoro plahe, pa zato še učinkovitejše od najglasnejše propagande. Resnica bode v oči, zlasti če je podana tako prisrčno, kakor jo more podati le umetnik, ki jo je sam doživel in občutil. Zato v Sedejevi socialni grafiki ni sledu o igračkanju, ni nič solzave sentimentalnosti, niti težnje po zgolj oblikovni učinkovitosti. Resničnost — pa naj bo še manj zaželena — zmaguje nad enodnevno^ vnanjo lepoto.
Spet se je pokazalo, da je prava umetnost neizprosno pravično zrcalo, ki pokojnemu meščanu ne da mirno spati in mu drami vest. Tako Sedej na gmotni uspeh — navzlic nad vse nizki ceni te grafične zbirke — ni mogel računati. Res ni čudno, če za slovensko oblikovno umetnost hudo zaslužni rodoljub ne ve, kam bi s temi listi, ko< so tako neznansko žalostni. Kako naj si jih obesi v svojo jedilnico — saj v resnici vendar ni tako hudo< na svetu! In prav tako je le prirodno, da se drugim, enako zaslužnim gospodom taka umetnost zdi prav za prav spodtakljiva, skoro nevarna . . . Večje pohvale Predmestje, ta v bistvu naivno plahi poskus mladega tvorca, ne bi bilo moglo doseči. Saj je res: če je umetnik, ki nam v svojih delih neusmiljeno kaže naš spačeni obraz, da bi v nas zbudil vest, nas dvignil in očistil, prekucuh — potem je ta Sedejeva očitna izpoved gotovo nevarna, prekucuška umetnina.                    K. Dobida.
ZAPISKI
»Ljubljanski Zvon" v napačni 1 u č i. »Slovenski Beograjski tednik" je priobčil v prvi številki beležko o članku dr. Nikole Mirkoviča »Slovenački problemi" (»Srpski književni glasnik" z dne 16. septembra 1933). V beležki beremo tudi tole opazko: „Kod Tiskovne zadruge pojavila se je težnja, da »Ljubljanski Zvon' radi na prihvačanju srpskohrvatskog, od-nosno nekog novog jugoslovenskog jezika."
V članku dr. Mirkoviča, ki ga navaja omenjeni beograjski tednik, nismo našli tako konkretne trditve. Pisec »SlovenaČ-kih problemov" pač pretirava, ko pripisuje lanskemu sporu pri »Ljubljanskem Zvonu"  značaj daljnosežne kulturno po-
litične »ločitve duhov" in ko nedosledno potegne med založnico »Ljubljanskega Zvona" in skupino bivših sotrudnikov bojno črto: tu pristaši jugoslovanske jezikovne unifikacije, tam zagovorniki slovenske samobitnosti. Znano je, da je Tiskovna zadruga javno in odločno odklonila pavšalne obdolžitve, po katerih bi njena skupina zagovarjala likvidacijo slovenskega književnega jezika. Novo uredništvo »Ljubljanskega Zvona" je v svoji nastopni izjavi dovolj jasno in nedvoumno poudarilo zvestobo vodilnim načelom svojih predhodnikov; delovati na torišču samostojne slovenske kulture in poglabljati vrednote  slovenskega jezika,  obenem pa
699
navezovati ožje, delotvorne stike z nam najbližjo srbskohrvaško kulturo — sotrud-nico v pravem jugoslovanstvu.
Navzlic napačnemu generaliziranju dr. Mirkoviča pa ne najdemo v njegovem članku preme trditve, da bi Tiskovna zadruga skušala vplivati preko ljubljanskega Zvona" v smeri „prihvačanja srpsko-hrvatskog jezika", odnosno celo „nekog novog jugoslovenskog jezika", tem bolj, ker sam dr. Mirkovič priznava, da obstoji med pristaši jugoslovanske teze troje različnih stališč glede jezikovnega vprašanja. Napako, ki jo je storil dr. Mirkovič s svojo generalizacijo, je »Slovenski Beograjski tednik" še silno povečal in ji dal obliko jasne in konkretne trditve o Tiskovni zadrugi in o letošnjih urednikih »Ljubljanskega Zvona".
Zadeva je tem resnejša, če upoštevamo, da si je »Slovenski Beograjski tednik" zastavil sicer hvalevredno nalogo, da informira javnost v naši prestolnici o slovenskih pojavih in problemih. Take informacije pa imajo samo tedaj moralno vrednost, kadar so pravilne in pravične. Zgoraj navedena opazka k članku dr. Mirkoviča ni ne pravilna ne pravična. V čigavem interesu izpreminja »Slovenski Beograjski tednik" jasno izražena stališča in čemu sveti z napačno lučjo? Zase mislim, da je to prav tako slaba usluga resničnemu, organično pojmovanemu jugoslovanstvu, ki vanje verujem, kakor mu samo škodujejo ozko doktrinarne izjave Bulatov, Skokov, Nevističev in drugih, ki mislijo, da so želje in ideje močnejše od življenjskih in sociološko zakoreninjenih dejstev in da se da narava nekaznovano posiliti.
B. Borko.
O današnjem položaju pesniškega stvar Janj a. V 11./12. in 13./14. številki letošnjega letnika revije »Šalduv zapisnik" je izšel esej »O današnjem položaju pesniškega stvarjanja", ki v njem F. X. Salda odpira pogled na idejni značaj in filozofsko usmerjenost sodobne literature. Nihče ne bi mogel objektivneje
-7Cr
predočiti duha mlade literature, tolikanj različnega od literarnih nazorov preteklosti, kakor ga je v tem obsežnem poizkusu orisal Salda, ta večno mladi bojevnik za vse, kar je mladega in novega v sodobnem človeštvu.
»Če vprašaš po značaju današnjega časa, kakor se kaže v leposlovni tvorbi," pravi Salda v uvodu, »dobiš po vsej verjetnosti odgovor, da bi ta značaj najlaže označili z nečim negativnim." Po navadi poudarjajo kot značilnost našega časa nemir, „in-quietude", in o tem sodobnem nemiru je Daniel-Ropse spisal obsežno knjigo. Nemir in labilnost pa se pojavljata tam, kjer je razmajano vse, na kar se je prej opirala književnost, kjer so razrvani družbeni temelji, kjer odklanjajo dosedanje življenjske metode in iščejo ali uvajajo nove. Povsod tam se posebno bolestno čuti prehod med generacijami: le-ta. je napet že v normalnih razmerah, danes pa je iz njega nastal pravi prelom in razlom, ki ga preživljamo tja do katastrofalnosti. Na splošno pa lahko trdimo, da se nemir pojavlja povsod, kjer je staro mrtvo, a se novo še ni rodilo. Tu vlada pravi horror vacui, ljudje si ne vedo sveta in ne najdejo življenjskega smotra. In prav to razpolože-nost duhov opažamo po Saldi v današnji literaturi. »Za sodobno umetnost in poezijo je značilno," pravi pisec dalje, »da ne navezujeta in se ne marata navezati na svoje neposredne predhodnike, marveč se vračata — ali bolje: mislita, da se vračata — do samih začetkov umetnosti, v starinsko dobo, v prvotnost poezije in umetnosti. Prizadevanje po primitivnosti in umetnostni rudimentarnosti najbolj ka-rakterizira sodobnost." Odtod vtisk anarhije in nerazumljivosti. V vseh priročnikih sodobne literature in sodobne umetnosti lahko čitaš, da je danes doba iskanja; neki angleški literarni zgodovinar naziva povojno literarno dobo »age of interrogation". Noben pojem ni več nedotakljiv in pred ničemer se ne zaustavi sodobna skepsa.
Salda priznava daljno sorodnost današnje literature z romantizmom, vendar pa
pravi, da nikdar ne jemljimo te nalike preveč resno. „Mal du siecle" je bil v začetku prejšnjega stoletja močno dekorativen, današnji nemir pa je ciničen, vprav barabski ali tolovajski. Ne moreš ga pre-variti z nobeno lepo frazo, z nobeno še tako plemenito pozo. Samokritika in samo-ironija sta se silno razvili. Patologi in nevrologi sodobne družbe po pravici opozarjajo, da je v današnjem „mal du siecle" mnogo več nesovislosti in nasilnosti, mnogo več razrvanosti in krčevitosti resničnih živčnih bolezni, kakor jih je bilo v dobi romantizma.
Zatem razvija avtor vzroKe sodobnega nemira, ki ga ni moči ozdraviti z nikak-šno kartezijsko racionalizacijo. Nastopile so usodno velike razlike v samem osnovnem gledanju na svet in življenje. Filozofski nazor današnjega literata se ostro razločuje od miselnega zrelišča pesnika 19. stoletja. Salda navaja za ta prevrat v duševnem svetu vrsto značilnih primerov.
Tako n. pr. „resničnost" danes ne pomeni več tega, kar so videli v nji naši očetje. Sedanji pojem „resničnosti" je neprimerno bolj zapleten, skrivnostnejši in izpremenljivejši. Danes ne najdemo v „res-ničnosti" toliko gotovosti, varnosti in določnosti, kakor so jo našli predniki. Ne pojmujemo je z verjetnostnim računom, kakor oni, marveč narobe: z računom neverjetnosti. Odnos med fantastičnostjo in resničnostjo se je v modernih očeh močno izpremenil in resničnost je poprijela fantastični videz. Do neke mere je to posledica docela novega gledanja sodobne fizike na vsemir. V fiziki so danes teorije, n. pr. Planckova teorija o kvantih, ki dopuščajo sami formi logike nasprotujoče podmene. Meversonova filozofija eksakt-nih ved kaže, da popolno soglasje med prirodo in razumskimi razlagami, ki so postulat našega duha, ne prihaja več v poštev. Vsemir je po Einsteinovem pojmovanju mnogo zamotanejši in skrivnostnejši kakor po starem, klasicističnem pojmovanju Galileia, Newtona ali Laplacea.
Realnost se sodobnemu človeku kaže tako fantastično, da tekmuje z njegovo včerajšnjo sanjo ali jo celo prekaša, in v tem pojmovanju je izhodišče nove problematike. Zdi se, da današnji pesniki iščejo novih čutov, novih organov za globlje dojemanje tega, v čemer smo še nedavno videli zaprto, nesporno resničnost.
Izpremenilo se je tudi pojmovanje časa. Bergson je pokazal ogromno razliko med mehaničnim časom in psihičnim časom; opozoril je na iluzijo mehaničnega časa in tako dal oporo protipozitivističnemu humorju in satiri, kakor je obenem dal pe-roti in pogum poeziji čiste domišljije in fantastičnosti. Geometrično pojmovanje kompozicije z eno samo tečajnico se čedalje bolj umika glasbenemu, pluralističnemu pojmovanju z več tečajnicami. Tudi meja med abstraktnim in konkretnim se briše; abstrakcije so se izpremenile v konkretnost in se materializirale; nastaja neko novo mitološko gledanje sveta. Fantastič-nost prodira docela naravno z vseh strani v življenje in je ne čutimo več kot izjemen pojav, marveč kot konstitutivno življenjsko prvino.
Odpor zoper preozko logičnost in raz-umarstvo pa v največji meri razodeva vloga, ki jo je v sodobni poeziji zavzela podzavest. Afektivno življenje ima svoje posebne zakone, ki se razločujejo od zakonov razuma. Obstoji afektivni pomnež, ki je povsem drug kakor idejni pomnež. Njegov temni mehanizem je skrit v podzavesti, a ta je najbistvenejši del človeškega jaza. Vlogo podzavesti, ki jo Freud primerja oceanskim globinam, katere le kdaj pa kdaj za hip osvetli motna luč naših sanj, kaže Salda zlasti na primeru Proustovih spisov.
Vlogo podzavestnega očituje tudi novo pojmovanje seksualne ljubezni: po njem je ljubezen le neka izprememba v naši podzavesti, slučaj v njenem toku, torej pojav, ki leži izven naše volje, našega razuma in okusa. Takisto je ogroženo staro pojmovanje osebnosti. Kakšna osebnost, ko pa
701
je vse v toku, ko je povsod diskontinui-teta, desagregacija, tako da se človek izgublja v samem sebi ter se razkraja v vrsti reakcij in nenadnih izbruhov, ki ne sovise med seboj in ki jih ne veže nobena nit razumnega smotra. Osebnost je moči razumeti bodisi transcedentno, bodisi ima-nentno. V prvem primeru je jaz kakor nepremičen gledalec, ki je dvignjen nad odtekajočo reko: ona odteka, on ostane. V drugem primeru se jaz in osebnost krijeta. V dobi vitalizma, ko je življenje s svojo izpremenljivostjo, dinamičnostjo in eruptivnostjo samemu sebi smoter, je ima-nentno pojmovanje osebnosti bliže duhu časa; transcedentnega nazora se v Franciji oklepajo samo katoliški pisatelji. Vendar se v novi francoski literaturi opažajo važni poizkusi rekonstrukcije osebnosti, zakaj že iz praktičnega razloga nastaja nujna potreba, da pride človek do neke celotnosti. Tu omenja Salda nazore Ra-monda Fernandezja in Jeana Prevostja ter pravi: „Potreben je višji medij, ki bi združeval telo in dušo, a to je k absolutnemu usmerjeni duh, torej duh, ki stremi po absolutnem, četudi ve, da ga tu ne bo nikdar dosegel."
Prelom in razlom dobe se posebno jasno odražata v sodobni liriki, ki ji tolikanj očitajo nejasnost in zmedenost ali kaotič-nost. Salda opozarja, da je to posledek dolgega načelnega razvoja. Na njegovem pragu stoji simbolizem, ki ga razumimo kot reakcijo zoper parnasizem. V parna-sizmu je vladal ideal plastike. Pesmi naj bi bile podobne grškim kipom, naj bi vplivale po svoji hladnosti, dovršenosti, togosti, zaprtosti, definitivnosti. Simbolizem pa je hotel dati poeziji značaj glasbe; noče popisovati, marveč sugerirati, noče zapirati, marveč odpirati sanjanje v neskončnost. Da v nas nastane razpoloženost za sanjanje, je treba iz poezije pregnati starejšo logičnost in racionalnost. V tem simbolističnem načelu je ključ k načelom sodobne lirike. Že Mallarme je videl v pesmi „skrivnost,   h   kateri   mora   čitatelj   sam
iskati ključe". Verlaine zahteva od nje predvsem godbo, Rimbaud pa ustvarja »alkimijo besed". V Rimbaudjevih „Ilumi-nacijah" so že zarodki vseh bodočih metod sodobne poezije: futurizma, kubizma, dade, surrealizma.
V nadaljnjem se Salda bavi s postankom, razvojem in »ideologijo" dadaištič-nega gibanja kot značilnega pojava v sodobni literaturi. Odtod prehaja k idejnim temeljem surrealizma. Omejen prostor nam žal ne dopušča, da bi mu sledili tudi na tej poti, kjer se mimogrede dotika mistične poetike nedavno umrlega abbeja Henria Bremonda z njegovo poesine pure in teoretičnih osnov Valervjeve poezije. Svoj esej sklepa Salda tako-le:
„Na prvem mestu je človek; umetnika cene danes mnogo manj kakor človeka. Najboljši romani povojne dobe so študije človekove funkcionalnosti. Najprej problemi telesne funkcionalnosti, športni romani, discipline, ki jo vsiljuje duši disciplina telesa: Jeana Prevostja ,Razkošje športa', Dominika Bragvja ,5000', Henria de Montherlanta ,Enajst pred pozlačenimi durmi', ,Prigoda petnajstih mož' Marcela Bergera.V to rubriko bi lahko uvrstili tudi fiziognomične študije Petra Abrahama. Funkcionalnost človeškega duha v vseh njegovih študijah. Romani o primitivnem človeku v predlogični dobi, potopisni romani. Etnografske knjige o črncih, rumenopoltih in rdečepoltih ljudstvih. Knjige o živalih: živali med seboj, odnos živali do človeka, živalskost, ki še živi v človeku, in pot do človečnosti. Položaj človeka v kozmosu. Rehabilitacija slučaja pod zornim kotom funkcionalnosti. Človek in nadnaravno (Jouhandeau, Berna-nos). Opušča se zaseben jaz in proučujejo se skupine, rokodelstva, obrti. Proučuje se človekova družbena funkcionalnost; tako Chamson študira kmetovo funkcionalnost, Malraux revolucionarjevo; funkcionalnost ljubečega — tu ni samo Proustova teorija, marveč tudi Mauroisjeva teorija podnebja. Proučuje se funkcionalnost velikih mož v tako zvanih vies romancees. Stara meha-
702
nika strasti in karakterja se opušča; iščejo to, kar bi zajelo Človeka v njegovi totali-teti. Vstaja veliko hrepenenje po absolutnem realizmu. Le-tega razodeva v glavnem skupina ,L'Esprit* s Pierrom Mor-hangeom na čelu, sicer pa John Brown. Ti mladi se zavedajo vsega, česar nedo-staja moderni misli. Strogo presojajo tiste, ki so izgubili ,večno čast samih sebe'. Delajo radikalne poizkuse, da bi utekli relativizmu in se s premim navalom polastili absolutnega. Pri tem iznova rase čut za lirizem. Kajpak za nov lirizem, ki bi izražal velike življenjske nujnosti. Kako karakteristično je za sedanjost, da metafora bolj in bolj prodira v vsakdanjo govorico; to govori za cele strani! Čuti se zelo intenzivno, da je življenjsko jedro žgoče."                                     B. Borko.
Afriški potopis Marije Ma-jerove. Avtorica socialnega romana „Pfe-hrada", ki je dobil lani češkoslovaško državno nagrado, ena najizrazitejših čeških pripovednic, Marie Majerova, je izdala v založbi „Čin" (Praha, 1933) potopis „Afri-cke vtefinv". Avtorica je prepotovala Tu-nis, Alžir in Maroko. Njena reportaža presega nivo povprečnih potopisov: Afrika se vidno odraža v nji sami, rase ven iz nje, živi v njenem gibčnem duhu, ki je občutljiv za vse tone in barve tujega sveta in ki pozorno, tako rekoč z vsemi čutili doživlja ta svojski svet. Avtorica opazuje bistro in zainteresirano; tudi dozdevne malenkosti se pred njenim pogledom uvrščajo v pisano celoto, ki čitatelju približa Afriko z vso njeno eksotiko, a tudi z vso stvarnostjo vsakdanjega življenja. Zato je ta knjiga, spisana in ponekod kar literarno naslikana z umetniškim talentom in z okusom, tudi objektivna, a v nekem smislu celo dokumentarična. Avtorica ima tople človeške in posebej še ženske oči za pojave, ki jih večina potovalcev ne opazi ali pa jih gleda le kot eksotiko. Tam, kjer gre za ljudi in za njih družbene odnose, prodira avtorica pod eksotično vnanjost in   lahno   riše   občečloveške,   združujoče
linije. Srečna je tudi forma tega potopisa: razdeljen je v stotino kratkih in daljših črtic, ki naj, kakor kaže naslov, dajo tej reportaži značaj trenotnih posnetkov. Ta-ki-le navidezni drobci, ki pa jih vendarle veže ne le kronološki tok popotovanja, marveč tudi notranja zgradba celotnega potopisa, vplivajo po svoji filmski gibčnosti prav osvežujoče. „Africke vtefinv" gospe Majerove so delo nadarjene, inteligentne avtorice. Knjiga je lepo opremljena in obilno ilustrirana.                B. Borko.
„Z a k a j vojna?" Pod tem naslovom je izdal v začetku letošnjega leta Mednarodni zavod za duševno sodelovanje pri Društvu narodov drobno brošuro, obsega-jočo korespondenco med Albertom Einsteinom, svetovnoznanim matematikom, in Sigmundom Freudom, slovečim psihologom, ki sta oba odločna in prepričana pacifista.
Ta pismeni razgovor obeh velikih mož o vojni je še posebno zanimiv danes, v dobi, ki je postavila dozdevno na laž vse tisto, za kar sta se trudila oba učenjaka v svojih pismih, čeprav je od tega časa preteklo komaj dobro leto (pisma so iz julija in septembra 1932). Zato bo marsikdo primerjal Einsteina in Freuda s pokojnima Briandom in Stresemannom, ki sta tudi sanjarila o trajnem miru med človeštvom in nista opazila ali hotela opaziti nedoumljivih globin človeške duše.
Vsekako bo ta zanimiva korespondenca ostala še dolgo dokument časa in izraz veličine človeškega duha. Posebno tehtna pa je zaradi tega, ker oba učenjaka presojata pacifizem s popolnoma novih vidikov; osvetljujeta ga namreč z lučjo pri-rodoznanstva, v katerem sta oba, Einstein in Freud, trdno zasidrana. Naj torej na kratko karakteriziramo te zajemljive pacifistične izpovedi:
Einstein je tisti, ki se obrača do Freuda z vprašanjem: „Zakaj vojna?" Njemu, matematiku, je vojna strahotno nepojmljiva. Dalje vprašuje hladni, trezni razum Einsteinov: „Kako je mogoče z navedenimi  sredstvi  (šola,  tisk,  verske  organi-
703
zacije) razvneti maso do fanatizma in žrtvovanja same sebe?" Iz tega Einsteinovega vprašanja zveni globoko razočaranje nad človeškim duhom, v nasprotju z zmagovito vero njegove sorojakinje, znane paci-fistke Berte Suttnerjeve, ki je že pred desetletji pisala: »Danes je verski duh vsepovsod znatno šibkejši, zato beseda vera ne more posvetiti vsake za vero storjene krutosti; danes tudi ne dovoljuje prebujajoča se zavest mednarodne solidarnosti politike ropa in pogube, tudi če se vodi pod imenom domovinskega pojmovanja. Ne, vera ne opravičuje grmade, domovinski pojem ne opravičuje umora množic, naši edino zveličavni trgovski interesi ne opravičujejo grozodejstev v kolonijah in znanost ne opravičuje mučenja živali (pri vivisekcijah)."
Prav tako važno je drugo Einsteinovo vprašanje: „Ali je kje pot, kako obvarovati človeštvo vojne?" Psihologa Freuda vprašuje dalje: „Ali je mogoče uravnati duševni razvoj ljudi tako, da bodo postali vse bolj odporni nasproti psihozam sovraštva in uničevanja?"
Freudov odgovor se uvodoma bavi z medsebojnim razmerjem pravice in moči, odnosno sile. Freud prikazuje, kako sta se pravica in sila, ki se nam zdita danes dva nasprotna pojma, razvila drug iz drugega. Moč in sila posameznika se lahko zlomi tako, da se združi več slabih, s čimer se pripomore pravici do veljave. Ta pravica je potem moč občestva. Freud se tudi dotika Društva narodov in njegove osnovne misli, da naj nadomesti stvarno moč moč ideje. Ker je ta osnovna misel doživela polom, kar jasno kažejo same brezuspešne intervencije Društva narodov, piše Freud: „Napako v računu storimo, če ne upoštevamo, da je bila pravica prvotno sirova sila in da še danes ne more pogrešati za-slombe sile."
Nato zajame Freud poglavje iz svoje psihoanalize. Vsa borba za vojno in proti nji poteka zanj iz dveh prevladujočih gonilnih sil posameznikovega duševnega živ-
ljenja: iz destruktivnega ali razdiralnega nagona, ki hoče uničevati in moriti v nasprotju z erotičnim nagonom, ki hoče združevati in ohranjevati. Freud piše dalje: „Če je pripravljenost za vojno izliv destruktivnega ali razdiralnega nagona, je potrebno, da uporabimo proti njemu nasprotni nagon, eros. Vsa čuvstva, ki vežejo človeštvo medsebojno, se morajo združiti proti vojni." Kako naj se energija seksualnega nagona, ki je Freudu podlaga vsega duhovnega življenja, sublimira v mirovna stremljenja, tega pa Freud ne pove.
Najvažnejši in najtehtnejši je zadnji del Freudovih izvajanj. „Zakaj tako zelo nasprotujemo vojni.. . zakaj ne vidimo v nji samo ene izmed mnogih nevšečnosti življenja? Saj se vendar zdi, da je vojna naravno, biološko utemeljeno stanje, ki se praktično skoraj ne da preprečiti." Freud se mnogih razumskih razlogov, ki govore proti vojni, le bežno dotika in nadaljuje: „Po mojem mnenju je poglavitni vzrok, da se protivimo vojni, v tem, ker ne moremo drugače. Pacifisti smo zato, ker moramo biti iz organskih razlogov. Potem nam je lahko, opravičiti z razlogi naše naziranje."
Važno je še, kako utemeljuje Freud to svojo trditev z razlago duševnih izpre-memb, ki gredo vzporedno s kulturnim razvojem. „Vojna stoji v najostrejšem nasprotju z duševnimi razpoloženji, ki nam jih vsiljuje kulturni razvoj, zato ji moramo nasprotovati: skratka: mi je več ne prenesemo. To ni samo intelektualna in čuvstvena odklonitev; pri nas pacifistih je konstitucionalna nepotrpežljivost idiosin-krazija v skrajni povečavi. Kakor se zdi, imajo estetična ponižanja vojne isti delež na naši odklonitvi kakor njene krutosti." Isto mnenje zastopa filozof Scheler, ki je trdno prepričan o bodočem »večnem miru" in sklepa, da je človeštvo že stopilo v ono dobo, ki se bo končala z večnim mirom, dasi bo do tedaj doživela mirovna misel še mnogo prehodnih porazov.
Milica Stupanova.
704