KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino LETNIK 39 ŠT. 1/2 LETO 1991 Sv. Miklavž pri Ljutomeru, odposlano 9. 11. 1902 TEMATSKA ŠTEVILKA KRONIKE IZ ZGODOVINE POMURJA Prispevki v prvi številki 39. letnika Kronike so tematsko zaokroženi tako, da osvetljujejo prete- klost Pomurja. Gre pravzaprav za dv.a sklopa: prvega sestavljajo referati, prebrani na 25. zborova- nju slovenskih zgodovinarjev v Murski Soboti oktobra 1990, ki so se ukvarjali neposredno s prete- klostjo Pomurja, drugega pa članki, ki jih je uredništvo Kronike pred nekaj leti zbiralo za načrto- vano tematsko številko iz zgodovine Ljutomera, pa do njene realizacije ni prišlo zaradi premaj- hnega števila prispevkov. Gradivo smo združili in ga razvrstili kronološko. Slikovno gradivo so prispevali avtorji, ker pa ga je bilo glede na količino teksta nekoliko premalo, smo mu dodali še nekaj starejših razglednic iz zbirke razglednic Narodnega muzeja v Ljubljani. Kar je nastalo, seve- da ni in ne more biti celovit prikaz preteklosti pokrajin ob Muri, je pa spodbuda za nadaljnje delo predvsem mlajših raziskovalcev, ki jih je že med avtorji te številke kar veliko. Uredništvo Izdajateljski svet: dr. Tone Ferenc, dr. Ferdo Gestrin (predsednik), Metka Gombač, Nada Holynski, dr. Olga Janša-Zom, dr. Jože Koropec, Janez Kos, Antoša Leskovec, dr. Božo Otorepec, Slavica Pavlic, Marija Semo- der, dr. Mirko Stiplovšek, Prvenka Turk, Maja Žvanut Uredniški odbor: France Dobrovoljc, Marjan Drnovšek, dr. Tone Ferenc, dr. Ferdo Gestrin, mag. Stane Granda (odgovorni urednik), dr. Olga Janša-Zom, Janez Kopač, dr. Božo Otorepec, Peter Stres, Kristina Šamperl-Purg, dr. Zmago Šmitek, dr. Sergij Vilfan, dr. Peter Vodopivec, Maja Žvanut (glavna urednica) - Opremil: Roman Hribar - Prevodi: Katja Žvanut - Bibliografska obdelava: Anja Dular - Uredništvo: Narod- ni muzej, Prešernova 20, 61000 Ljubljana (tel. 061/218886) - Uprava: Filozofska fakulteta, Oddelek za zgo- dovino, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana - Sofinansirata: Republiški sekretariat za znanstveno raziskovanje in tehnologijo in Republiški sekretariat za kulturo - Tisk: Roman Hribar UDK UDC 949.712(-2)(05) YU ISSN 0023-4923 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXXIX 1991 IZDAJA IN ZALAGA ZVEZA ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE SEKCIJA ZA KRAJEVNO ZGODOVINO LJUBLJANA KAZALO CONTENTS ČLANKI IN RAZPRAVE ARTICLES AND TREATISES Endre Gymesi: Madžarski viri o zgodovini Prekmurja (s posebnim poudarkom na dokumentih arhiva žalske županije) .............................................. 3 Sources for the History of Prekmurje (Trans-Muraland) Irena Savel: Najstarejša poselitev Prekmurja ...................................... 6 The Oldest Settlement of Prekmurje (Trans-Muraland) Janez Balažic: Prekmurje kot ozemlje umetnostnih importov ....................... 11 Prekmurje (Trans-Muraland) as a Territory of Art Imports Sašo Radovanovič: Ljutomerski dijaki na ruški gimnaziji 1645-1760 ................. 15 Ljutomer Students in Gymnasium of Ruše in the Years 1645-1760 Sašo Radovanovič: Trg Ljutomer v luči franciscejskega katastra ..................... 18 Ljutomer in the Light of the Franciscian Cadastre Anton Ratiznojnik: Narodni buditelj Ivan Kukovec ................................ 24 Ivan Kukovec - the National Raiser Stane Granda: Organiziranje slovenskih taborov v letih 1868/69 (analiza vabil) ....... 28 Organising of Slovene »Tabors« in the Years 1868/69 Maks Rojs: Vloga ljutomerske čitalnice pri širjenju in utrjevanju narodne zavesti ...... 31 The Role of the Reading Society in Ljutomer in Expansion and Settling of the National Conscience Alenka Kačičnik-Gabrič: Organiziranje slovenskih učiteljev na Štajerskem od 1869 do 1918 ......................................................................... 36 Organizing of the Slovene Teachers in Styria in the Years 1869-1918 Jena Räcskay: Migracija in emigracija v obdobju dualizma v Železni županiji ......... 45 Migration and Emigration in the Period of Dualism in Vasvarmegye in Hungary Ivan Rihtarič: Prebivalstvo okrajnega glavarstva Ljutomer v letih 1880-1910 .......... 49 The Population of the District of Ljutomer in the Years 1880-1910 Miroslav Novak: Trg Ljutomer v prvih letih slovenske trške uprave .................. 53 Market-town Ljutomer in the First Years of the Slovene Municipial Government Franc Kuzmič: Stranke v Prekmurju med obema vojnama .......................... 58 Political Parties in Prekmurje (Trans-Muraland) between Two Wars Metka Fujs: Značilnosti madžarske okupacijske uprave v Prekmurju ................. 63 The Charracteristics of the Hungarian Occupational Direction in Prekmurje (Trans-Muraland) ZAPISKI IN GRADIVO NOTES AND MATERIALS Marija Hernja-Masten: Človek, ki se je.v zgodovino zapisal sam - Ptujčan Leopold Schickelgruber ................................................................ 71 The Man, who entered the History by himself - Leopold Schickelgruber from Ptuj Marta Rauter-Novak: Ukinjena društva, organizacije in zveze ljutomerskega okraja____ 76 Abolished Societies, Organisations and Associations in the District of Ljutomer JUBILEJI ANNIVERSARIES Prof dr. Vasilij Melik - sedemdesetletnik (Marjan Drnovšek) ....................... 83 Prof dr. Sergej Vrišer - sedemdesetletnik (Maja Žvanut) ............................ 84 NOVE PUBLIKACIJE NEW PUBLICATIONS Vaško Simoniti, Turki so v deželi že. Celje, Mohorjeva družba 1990 (Marko Štuhec) ... 86 Prispevki za slovensko cerkveno zgodovino (Bogdan Kolar) ......................... 87 Zbornik župnije sv. Janeza Krstnika v Ljutomeru, Ljutomer 1990 (Slavica Tovšak) ---- 89 Dve domovini (Two Homelands); izdal Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, Ljubljana 1990 rMve5 5w/jÖ .................................................... 91 Ludvik Tončič, Tiskarstvo na Dolenjskem. Novo mesto 1989 (Stane Granda) ......... 92 40 let Kmečke zveze v Trstu 1950-1990, uredil Jože Koren, besedilo Lucijan Volk, Trst (Metka Gombač) ......................................................... 93 ČLANKI IN RAZPRAVE MADŽARSKI VIRI O ZGODOVINI PREKMURJA (S posebnim poudarkom na dokumentih arhiva žalske županije) ENDRE GYMESI Menim, da ni potrebno izgubljati besed o stičiščih naše skupne zgodovine. Državne meje se skozi stoletja neprestano menjajo, zgodovinarji pa so marsikdaj v težkem polo- žaju, ko skušajo obdelati zgodovino kakšnega kraja. Marsikdaj predstavljajo glavno oviro znanstveniku državne meje, saj mu zaprejo pot do najpomembnejših virov. Tam, kjer sto- jijo na obeh straneh sovražne politične sile, pride zgodovinar v nemogoč položaj. Na srečo se nam ni več potrebno ubadati s temi težava- mi. Med Slovenijo in županijo Zala vlada že več kot dve desetletji vzorno sodelovanje. Pri- če smo mngim lepim skupnim rezultatom na področju gospodarstva, kulture in na mnogih drugih področjih. Menim, da smo prebrodili tudi težave na področju zgodovinskih razisko- vanj. Kako bi namreč lahko obravnavali in pisali o zgodovini južnozalske cerkve, če ne bi poznali gradiva arhiva zagrebške škofije; ali pa o zgodovini Lendave, brez upoštevanja vi- rov arhiva žalske županije? Kako pomembna in aktualna je naša tema- tika, najbolj ponazarjajo tri, nedavno izšle edicije na Madžarskem, ki so specialno pove- zane z zgodovino te pokrajine. Knjiga Bele Tantalicsa govori o kulturnozgodovinskem razvoju Lendave; druga, ki obsega 700 strani, pa ponazarja sociološke aspekte Slovencev in Madžarov (Madžari in Slovenci. Skupno so- delovanje ob jugoslovanski meji. Odgovorni urednik Gyorgy Verseghi. Izdala Državna bi- blioteka Maxim Gorkij iz Budimpešte.) Tretja knjiga je krajevnozgodovinski prikaz vasi Tomyiszentmiklós. Preteklost te vasi je zelo povezana z zgodovino Lendave. Tisti, ki se ukvarja z zgodovino pokrajine ob Muri, je v zelo težkem položaju. To enot- no področje je bilo v srednjem veku razdelje- no med dve veliki zemljiški enoti: Medžimur- je, ki je v srednjem veku pripadalo različnim zemljiškoposestnim družinam (Zrinjski) in na področju Lendave nastala zemljiška posest, ki je prvotno spadala pod rodbino Hahót- Banffy, ko so ti izumrli, pod družino Na- dasdy, še kasneje pa pod družino Esterhazy. Danes lahko zaradi sprememb državnih upravnih mej raziskovalec tega področja pride do virov in podatkov, ki ga zanimajo, na naj- različnejših mestih. Kar se tiče Medžimurja, je zadeva mnogo lažja. Ta pokrajina je bila namreč pred letom 1918 samostojna državno upravna enota žu- panije Zala. Tako lahko raziskovalec brska po dokaj enotnih materialih in virih. Ker pa cilj tega članka ni prikaz zgodovinskih virov Me- džimurja, te raziskovalne problematike to pot ne bi načel. Mnogo težji je položaj raziskovalcev Pre- kmurja. To področje nikoli ni bilo samostojna državno-upravna enota. Področje Dolnje Lendave in okolice je spadalo k županiji Zala, Murska Sobota z okolico pa k županiji Vas (Železna županija). Raziskovalec teh področij mora torej pregledati bogato fevdalno arhiv- sko gradivo obeh področij. Povrhu tega še bolj zakomplicira nalogo dejstvo, da posamezni kraji niso vedno spadali k istim okrajem. Tu je na primer vas Pince, ki je upravno in zem- ljiško posestno vedno spadala k Dolini (villi- catus judicatus), od 1536 do 1777 k okraju Kapomak, od 1777 k na »novo« ustanovlje- nemu okraju v Zalalövöju, od 1870 dalje k lendavskemu okraju, od 1880 do 1918 pa k okraju Letenye. Tako mora v določenih ča- sovnih obdobjih raziskovalec krajevne zgodo- vine tega kraja pregledati arhivsko gradivo vseh teh okrajev. Tu je treba omeniti tudi ža- lostno dejstvo, da je madžarska javna uprava marsikdaj »širokogrudno« dala pod en klobuk Medžimurje in Prekmurje. Tudi to pomeni resne težave pri raziskovalnem delu. Tudi glede razdelitve na cerkvene fare razi- skovanje ni enostavno, saj so do ustanovitve škofije v Szombathelyu leta 1777 ta področja spadala pod dve cerkveni oblasti in sicer pod škofiji v Verszprému in v Zagrebu. Glede cer- kvene zgodovine moramo torej pregledati za- grebški, veszprémski in szombathelyski ško- fijski arhiv. (Marljivejši raziskovalec lahko pregleda tudi škofijski cerkveni material v Györu, saj je do leta 1777 tudi ta imel določe- ne interese in pravice na tem področju.) Poleg težav pri razdelitvi področja na upravne in cerkvene oblasti moramo omeniti tudi jezikovne težave. Madžarski viri so bili do začetka 19. stoletja v glavnem zapisani v latinščini, in sicer v specialni srednjeveški »madžarski latinščini«. Tu bo v prvi vrsti de- lalo problem razreševanje kratic tudi razisko- valcem, poznavalcem klasične latinščine. Na primer: judium=judex nobilium (vaški sod- nik), itd. Tujim raziskovalcem pomeni pro- blem tudi branje dokumentov, pisanih v pra- 3 stari madžarščini. Viri iz rane madžarske zgo- dovine so vedno strogo razlikovali srbščino in hrvaščino, kar pa ne moremo trditi za hrvašči- no in slovenščino. Marsikdaj je prišlo do po- mote: madžarski uradnik, ki ne pozna slovan- skih jezikov, marsikdaj zamenja slovenščino in hrvaščino. Raziskovalec mora biti pozoren tudi na to. Rad bi še poudaril, da se v zgodnjih virih marsikdaj pojavi izraz »vend« ali pa »tot« za slovanski narod, ki pa v danem ob- dobju ni imel negativnega ali žaljivega prizvo- ka, kot bi morda to nekdo iz poznejših razlag lahko sklepal. Če se povrnemo k prikazu madžarskih vi- rov: raziskovalci zgodovine Prekmurja morajo poleg jugoslovanskih virov pregledati in obi- skati tudi arhive na Madžarskem, le tako lah- ko pridejo do tistih dokumentov, katere pri raziskavah potrebujejo. Razen že omenjenih županijskih arhivov iz žalske in železne župa- nije ter cerkvenih in drugih zbirk, ima tudi Državni arhiv v Budimpešti zelo bogate vire, ki se nanašajo na razna področja Pomurja. Di- - plomatski oddelek Državnega arhiva hrani na primer najstarejše dokumente Madžarske (da- rilna pisma zemljiških posesti, prepise posesti, pravna zaščita itd.). Ravno tako lahko najde- mo v Državnem arhivu Madžarske med dru- gim tudi dokumentacijo družine Banffy, poleg tega pa tudi podatke največjega zemljiškega posestnika tega področja, družinski arhiv Esterharzyjevih. V zvezi s tem zadnjim mora- mo omeniti, da ne smemo računati na celotno dokumentacijo, ker je družina prvotno prene- sla na Madžarsko le pravno-zaščitne doku- mente. Kljub temu lahko trdimo, da so doku- menti lendavske zemljiške posesti izredno bo- gati. Dolnja Lendava ter večji del o'zemlja len- davskega okraja sta bila pred letom 1918 se- stavni del žalske županije. Tako je samo- umevno, da se dokumenti, ki se nanašajo na to pokrajino, hranijo predvsem v žalskem žu- panijskem arhivu v Zalaegerszegu. Predvsem bogati so dokumenti oblastniških organov ter upravnih organov županije, ki se nanašajo na celotno Prekmurje. Prvi ohranjeni zapisnik seje sveta županije je iz leta 1555 in je najstarejši tovrstni doku- ment na Madžarskem. Ker so upravno vlogo v času fevdalizma mnogo širše pojmovali kot danes, lahko zgodovinar odkrije zelo pomem- bne podatke, ki se nanašajo na Prekmurje (npr. na področju statistike) ravno v teh zapis- nikih. Delavci arhiva žalske županije so že naredili popis najpomembnejših zapisnikov ter registracijo vseh dokumentov iz teh časov ter so to v posebnem zvezku tudi izdali (Zalai Gyiijtemény 29. Zala varmegye közgyülesi jegyzökönyveinek regesztai 1555-1711. L zv.) Tako je neprecenljiv vir podatkov s pomočjo imenskega in predmetnega kazala uporaben in dosegljiv tudi tistim, ki obvladajo madžar- ščino (originalno besedilo je namreč večino- ma latinsko in se zelo težko bere). Od teh ra- nih časov pa do leta 1849 lahko vseskozi naj- demo v županijskem gradivu podatke, ki se nanašajo na področje današnje Slovenije. Je- zik teh virov je večinoma latinski in madžar- ski, bolj redko nemški oziroma slovenski. Posebej bi rad opozoril na skupino virov: - popis plemenitašev - popis prebivalstva v 18. in 19. stoletju - podatki o zemljiških posestih in urbarjih - seznami davčnih obveznikov. Zelo pomembna je zakonodaja iz časa Ma- rije Terezije, ki vsebuje celotno zemljiško- knjižno in drugo gradivo, davčni seznam iz 18. stoletja ter pojDis davčnih obveznikov med leti 1776-1874. Številne pomembne podatke vsebujejo tudi dokumenti, sodni akti ter pra- vosodni zapisi. (Zapisi sodnih obravnav ter zapisi tožb so pomembni tudi zato, ker se kot dokazni dokumenti lahko večkrat sklicujejo na razne zgodnje dokumente oz. kopije doku- mentov.) Javna uprava in javna zakonodaja iz časa Jožefa IL iz županije Zala je v našem arhivu popolna in vsebuje marsikatero zanimivost Prekmurja. Med zgodovinskimi viri po letu 1849 (iz t.i. kapitalizma) lahko v dokumentih županijske zakonodaje najdemo tudi izredno pomembne zapise in podatke. Nekaj konkretnih primerov: - C kr. železnožupanijski dokumenti javnih oblasti, 1849-60 - dokumenti c. kr. sodišča iz Dolnje Lenda- ve, 1850-61 - dokumenti c. kr. civilnega sodišča iz Do- lnje Lendave, 1855-61. Že prej sem omenil, da v gradivu okrajev Kapomak, Lövö ter Letenye najdemo lahko tudi mnogo podatkov, ki se nanašajo na Pre- kmurje, moramo pa upoštevati, h kateremu okraju je omenjeni kraj v tistem času spadal. Žal imamo o krajevni samoupravi le skrom- ne podatke. Raziskovalci zgodovine šolstva lahko upo- rabljajo dokumente županijskega šolskega nadzomištva (1869-1944), lahko raziskujejo pravilnike društev in zvez, kot je Alsólendvai Casino, zgodovinske zapise različnih dejavno- sti itd. Raziskovalcem in zgodovinarjem je na razpolago izredno bogata zbirka pravilnikov različnih društev. Raziskovalci agrarne zgodovine lahko preli- stajo dokumente Okrajne gozdne uprave Lendave (1808-1923) ali dokumente beltinške zemljiške posesti v 18. stoletju. Poleg dokumentov za cerkveno zgodovino imajo tudi že prej omenjeni županijski zapis- niki sej pomembne cerkvene značilnosti. Na primer zapisniki iz obdobja 1755 in 1760 red- no opisujejo borbe, ki jih je Padanyi Biro Märton, škof iz Verszpréma, vodil z zagreb- 4 škim kapitolom za ponovno pridobitev pre- kmurskih občin pod okrilje svoje škofije. Tudi v dokumentih posameznih družin se skrivajo številni pomembni viri. Iz vsega po- vedanega sledi, da se nahaja v arhivu županije Zala, v prvi vrsti med osrednjim upravnim in pravnim gradivom, še ogromno neraziskane- ga, še ne obdelanega in za publiciranje zani- mivega gradiva. Čeprav so že v preteklosti objavljali pomembne vire, npr. zbirko listin, ki je dosegljiva na Madžarskem, avtorjev Nagy-Véghelyi: Zbornik žalske županije ob mileniju (Zala Varmegyei Évkonyv a Mille- niumra; Monografija Cakovca, delo Karolya Zrinyija (Zrinyi Karoly Csaktomyai monogra- fiaja); Preteklost in sedanjost Lendave (Alsó- lendva mültja és jelene); Csaba Csapodi: Gospodarjenje Esterhäzyjevih veleposestev v 1. polovici 18. stoletja (Az Esterhäzyak alsó- lendvai uradalmanak gazdalkodasa a XVIII. szazad elsö felében); raziskovanja Józsefa Fare in Ferenca Gönczija itd., ki se nanašajo na to področje ter pomenijo izredno bogato bazo podatkov, če odštejemo znano delo Jozsefa Holuba (Zgodovina žalske županije v sred- njem veku), kakih posebnih zbirk podatkov nimamo. To lahko trdimo kljub temu, da sta n.pr. med izdajami Arhiva žalske županije iz- šli dve samostojni deli, ki obravnavata zgodo- vino Prekmurja: Zalai Gyiijtemény 7. Imre Szentmihalyi: Etnografske značilnosti pokra- jine Hetés in Lendave z okolico (Hetés és Len- dvavidék néprajzi sajatossagai); Zalai Gyiijte- mény 20. Edit Kerecsényi: Zgodovina in bla- govna kultura Hrvatov ob Muri (A muramen- ti horvatok tórténete és anyagi kulturaja). V svojem kratkem prispevku nisem imel možnosti, da bi spregovoril o bogatih virih Železne županije, ki jih hranijo v Szombathe- lyu. Poudaril bi samo, da morajo raziskovalci v prvi vrsti upoštevati podatke centralnih organov Železne županije, kakor tudi doku- ; mente bivšega murskosoboškega okraja od ¦ leta 1849 do leta 1920, oziroma sodnijske do- : kumente okrajnega sodišča iz takratne dobe. Prav tako, kakor zgodovinsko raziskovanje Lendave in okolice ni mogoče brez poznava- nja gradiva žalske županije, ni mogoče niti raziskovanje zgodovine Murske Sobota in okolice brez pregleda dokumentov arhiva Železne županije v Szombathelyu. Zelo pomembno bi bilo torej sodelovanje zgodovinarjev dveh sosednjih dežel ter določi- tev skupnih raziskovalnih ciljev za odstrani- tev belih lis v raziskovanju. Skupaj bi morali obdelati vse podatke v raznih arhivih, ki se nanašajo na Prekmurje. Pri tem je realno mis- liti na izdajo skupnih krajevnih zgodovinskih monografij ali pa objavo arhivskega gradiva za določene kraje. Temu pomembnemu delu in raziskovalni dejavnosti Arhiv županije Zala daje na razpolago svoje bogato gradivo in umsko kapaciteto. Murska Sobota, odposlano 22. 5. 1920 5 NAJSTAREJŠA POSELITEV PREKMURJA IRENA ŠAVEL Okoliščine kolonizacije - relief, vodnatost, klima in vegetacija - imajo pri poselitvi dolo- čene pokrajine važno vlogo. Poselitveni toko- vi v Prekmurju so bili skozi arheološka obdo- bja usmerjeni predvsem v ravninski predel in na obrobje rahlo valovitega Goričkega, kjer je vodna mreža dobro razvejana in kjer je na pretek dovolj dobre zemlje za poljedelstvo. Osrčje hribovitega Goričkega ostaja skorajda povsem prazno, saj jo je kot gozdnato pokraji- no s slabo zemljo za poljedelstvo kolonizacija v preteklosti popolnoma obšla. Ravnina ob Muri je imela v preteklosti prehoden pomen, saj so tod delovale gibalne sile ljudstev iz ju- govzhodnega evropskega prostora proti zaho- du. Daje temu tako, lahko ugotavljamo s tem, da človek nekoč že naseljenega prostora v ve- čini primerov ni varoval kot trajno pridobitev in ga še naprej kontinuirano naseljeval. V šir- šem smislu gre torej tu za izrazito prehodno ozemlje, bodisi pri prodiranju ljudstev v no- tranjost predalpskih dolin, predvsem v pra- zgodovini in pri slovanski poselitvi, bodisi pri selitvah proti Italiji od pozne antike dalje. Kolonizacija pa je, čeprav redkeje, prihajala tudi iz drugih smeri in sicer v antiki pri prodi- ranju Rimljanov proti Donavi in v srednjem veku pri prodiranju bavarske kolonizacije proti vzhodu.' Poselitev nekega predela pa je. bila poveza- na tudi z možnostjo razvoja različnih gospo- darskih panog. Poljedelstvo je zaradi kvalitet- ne plodne zemlje imelo prav gotovo najboljše možnosti razvoja prav v pokrajini ob Muri. Vzporedno s tem pa je bila dana možnost za živinorejo in za razmah ene izmed domačih obrti, to je lončarstva. Zato niti ni presenetlji- vo, da je bilo Prekmurje v času še izrazito po- Ijedelsko-živinorejske bakrenodobne kulture najgosteje poseljeno. Poselitev se v času bro- naste~dobe že močno skrči. Naselja so sicer v ravnini, vendar v močvirnatih in težje dostop- nih predelih, kar kaže, da za poselitev nekega predela v tem času ni bila odločilna samo plodna zemlja in tekoča voda, ampak še kaj več. Zanimivo, da intenzivnejše poselitve Pre- kmurja v času obeh železnih dob ni bilo. Vzrok je verjetno v sami strukturi takratnega gospodarstva z razmahom metalurgije. V tem času so bili poseljeni predvsem predeli, ki so bili bogati z železovo rudo, ki pa je Prekmurje ne pozna. V antičnem obdobju je v Prekmurju spet opazna gostejša poselitev, po vsej verjet- nosti postane poljedelstvo z živinorejo spet zanimiva gospodarska panoga domačega pre- bivalstva, ki je v večini naseljevalo to pokraji- no. Prometne poti so sicer nekoliko manj vpli- vale na poselitev. Trgovanje s kovinskimi iz- delki se je v bronasti dobi vršilo iz Panonije proti Italiji, v starejši železni dobi iz Italije proti Panoniji, v zgodnji antiki pa v obeh smereh. Šele v antičnem času je po isti praz- godovinski in na novo zgrajeni cesti čez Hali- canum prišlo poleg vojaških premikov, urad- nih potovanj in trgovskih poti tudi do priselje- vanja rimskih kolonistov.2 Politični dogodki so se glede na situacijo prav tako spreminjali in vplivali na poselitve- no podobo. Kako so ti dogodki vplivali na po- selitev v prazgodovini, lahko samo ugibamo, verjetno pa so tudi politični dogodki na pri- mer vplivali na prenehanje bakrenodobnih in pozneje bronastodobnih naselbin. V antičnem času so markomanske vojne leta 171 vplivale na poselitev, saj se je le-ta po prenehanju vojn močno skrčila in si po teh dogodkih nikoli ni prav opomogla. Na poselitveno podobo po- krajine v zgodnjem srednjem veku pa sta vpli- vala vdor Madžarov v 2. polovici 9. stoletja in ustanovitev ogrske države v sredini 10. stole- tja, ki je vsekakor pomenila konec samostoj- nosti panonskih Slovanov, s tem pa tudi zmanjšanje števila njihovih naselbin. POSELITEV V BAKRENI DOBI Najstarejša poselitev pokrajine na levem bregu reke Mure sega v čas konca mlajše ka- mene in v bakreno dobo, saj neposrednih do- kazov, da je bila pokrajina poseljena tudi v starejši in mlajši kameni dobi nimamo. Prodi- ranje nosilcev mlajše kamenodobne kulture (tako imenovane lengyelske kulture) je pote- kalo postopoma in počasi. Pri tem prodiranju so nastajale tudi nove lokalne kulturne skupi- ne, katerih zametki so ob koncu mlajše kame- ne dobe opazni tudi v Prekmurju (predvsem na keramičnih izdelkih iz naselbine v Bukov- nici). Pozneje, ko je bila poselitev intenzivne- jša, pa nastane na slovenskem ozemlju precej enotna kultura z značilnostmi lasinjske kultu- re, ki je prisotna v večini naselij v Prekmurju (Bukovnica, Filovci, Dobrovnik, Kobilje, Mlajtinci, Gomilice, Gančani, Puconci, Ko- rovci, Lendava, Brezovica). Vendar naselbine živijo le krajši čas, saj so bili po prenehanju cvetoče lasinjske kulture ti predeli popolno- 6 ma opuščeni. Edino naselbina v Bukovnici živi še naprej v mlajšo stopnjo bakrene dobe z značilnostmi tako imenovane Retz Gajary kulture. Pomembno vlogo pri naselitvi v času bakre- ne dobe je odigrala rodovitna zemlja in bliži- na vode, saj so se ljudje tistega časa za svoje preživetje poleg živinoreje in ribolova ukvar- jali predvsem s poljedelstvom. Naselbine v Fi- lovcih (Male čistine), Dobrovniku (Joušje), Kobilju (Ciglenice), Maljtincih (Budino), Go- milicah (Sela), Gančanih (Gosposko) so v rav- ninskem predelu in ob tekoči vodi, kar pome- ni odlično poljedelsko zaledje. Sočasno so bili poseljeni tudi rahlo valoviti predeli lendav- skih goric (zaenkrat nam to potrjujejo samo slučajne najdbe kamnitih predmetov). Ugo- den prostor za poselitev so dajale tudi manjše vzpetine, ki se rahlo dvigujejo iznad ravnic. Primer take poselitve sta Kapitan Domb pri Dolnjem Lakošu in Selca v Brezovici. Poselje- no pa je bilo tudi hribovito obrobje Goričkega in sicer v Puconcih (Rim), Korovcih (Pod go- rov) in v Bukovnici (Kot, Trebež, Breg). Bi- stvenih razlik med nižinskimi naselbinami in tistimi, ki so na rahlo dvignjenih predelih, ni, saj so vse v bližini tekoče vode, prav tako pa v obeh primerih ni bilo omejitve glede prostora, pri vseh pa so tla primerna za poljedelstvo. prostem pa so bile peči in večje jame. Gospo- darska dejavnost je slonela predvsem na polje- delstvu, živinoreji in izdelovanju lončenine ter kamnitega orodja. Poleg ugotovljenih naselbin so zanimive tudi slučajne najdbe kamnitega orodja, katerih razprostranjenost se ujema z lokacijo nasel- bin. Doslej je ugotovljenih kar 49 najdišč slu- čajno najdenega kamnitega orodja, od tega ima 14 najdišč po dvoje ali več kamnitega orodja in sicer v Markovcih (Gomila), Pucon- cih (Rim), Suhemu vrhu, Bukovnici (Kot, Breg, Trebež), Bogojini (Babošovo polje), Ko- biljah (Sv. Martin, Ciglenice), Filovcih (Male čistine), Gančanih (Gosposko), Gomilici, Mali Polani, Dolgi vasi. Dolini (pri Kovačevih).3 Pri sedmih najdiščih nam je us- pelo ugotoviti tudi naselbinske sledove. Vse- kakor pa nam ti predmeti poleg naselbinskih točk kažejo na izredno gosto poseljeno pokra- jino v tem času. POSELITEV V BRONASTI DOBI To je čas, ko so bila poselitvena jedra iz časa bakrene dobe opuščena, nove naselbine pa nastajajo v popolnoma novem okolju. Med bakrenodobnimi in bronastodobnimi naselbi- nami pa obstaja tudi večja časovna vrzel, saj so vse dosedaj znane naselbine (Oloris pri Do- lnjem Lakošu, Gaborkert pri Lendavi, Gospo- sko pri Hotizi in Prapomica pri Gančanih) iz časa srednje bronaste dobe. Novodošlo ljud- stvo si je v času srednje bronaste dobe (14.-13. stol. pr. n. š.) izbralo prostor za naselitev tam, kjer je ustrezalo poselitveni logiki tedanjega časa. Vse štiri dosedaj znane naselbine v Pre- kmurju so bile postavljene v podobnih oko- ljih: so v nižinskih zamočvirjenih predelih s tekočo vodo in plodno zemljo v neposredni bližini. Zanimivo je, da so bile naselbine na Olorisu, Gaborkertu in Prapomici na prosto- ru, ki je rahlo dvignjen od ostale okolice. Od teh se pa po obliki popolnoma loči naselbina na ledini Gosposko pri Hotizi, ki ima obliko tella. Vzpetina, ki meri danes v višino 2 metra Karta poselitve v bakreni dobi kaže, da je bila kolonizacija usmerjena predvsem v nižin- ski del Prekmurja, to je ob spodnji del potoka Ledave in njenih pritokov. Na Goričkem je bila poselitev usmerjena predvsem na obro- bje, pri čemer je ostalo osrčje popolnoma prazno. Vzrok temu je, da je bil na tem hribo- vitem predelu strnjen gozd, zemlja je slabše kvalitete, poljedelske površine pa so omejene. Sledovi naselbin so bili doslej potrjeni z manj- šimi sondiranji in z vrtinami. Le naselbina v Bukovnici se sistematično raziskuje že od leta 1987 dalje. Naselbina seje horizontalno širila, ugotovljena je bila gradnja nadzemnih pravo- kotnih lesenih in z ilovico ometanih hiš, na^ 7 in ima premer 50 metrov, je bila pred letom 1928 dosti večja in višja. Tega leta so jo na- mreč domačini začeli razvažati in pri tem uni- čili dobršen del naselja, saj so, kakor je bilo ugotovljeno pri sondiranju leta 1987, nasel- binski ostanki danes ohranjeni zelo skromno. Naselbine kakšnih dodatnih nasipov ali obra- mbnega zidovja niso imele. Le naselbina na Olorisu je imela na zunanjem predelu jarka, ki jo je obdajal z vseh strani, leseno ogrado. Na naselbinah so bila, razen na Olorisu, le sondiranja, zato o njihovih arhitekturnih osta- linah ne moremo govoriti. Na Olorisu pri Do- lnjem Lakošu pa so bila v letih 1981 do 1985 sistematična raziskovanja, ki so potekala v notranjosti, na obrobju in izven naselbine.4 Enoplastna naselbina s horizontalno stratigra- fijo je imela približno 10 x 6 m velike hiše, zgrajene iz vertikalnih lesenih kolov, ki so bili med seboj prepleteni z vejevjem in obmetani z ilovico. V stavbah so bila ognjišča in večje ter manjše jame. Na prostem, zunaj hiš, pa so bile odkrite peči. Življenje na Olorisu je potekalo tudi na pobočju proti jarku, saj so sledovi na- seljenosti ohranjeni vse do ograje. Ob jarku je bil odkrit spodnji del vodnjaka, kar govori za to, da so prebivalci naselbine uporabljali tudi čisto pitno vodo. Kot je pokazala pelodna analiza vzorcev iz Olorisa sta bili vodilni drevesni vrsti v tistem času bukev in gaber. Mešan hrastov gozd se je razširil kasneje predvsem na račun bukve, ki je bila iztrebljena. Med zeliščno vegetacijo prevladuje rž, kar kaže na poljedelstvo, razne trave in pelini kažejo na travniško in ruderal- no vegetacijo. Ob tekoči vodi sta bila rogoz in blatnik. Navzočnost leske kaže na nekaj paš- niških površin. Temelj bronastodobnega gos- podarstva v naši pokrajini sta bila vsekakor poljedelstvo in živinoreja, saj sb imela naselja v ravnini dovolj ugodnih možnosti za to. S kakšnim razmahom metalurgije ne moremo računati, saj ležišč bakrove rude tukaj ni bilo. Trdne ekonomske vezi so bile s panonskim svetom močnejše, kot z ostalo deželo, vendar ob koncu bronaste dobe oslabijo in prenehajo v pozni bronasti dobi. Predvsem na to vez opoza^a materialna kultura (podobne oblike keramičnih posod in izdelkov iz brona). Raziskovanja in sondiranja bronastodobnih naselbin v Prekmurju so ugotovila, da naselbi- ne živijo le malo časa, tako da ostaja pokraji- na v pozni bronasti dobi (ali v tako imenovani kulturi žamih grobišč) nenaseljena. Za poseli- tev pa v tem času postane zanimiva pokrajina na desnem bregu reke Mure, kjer sta znani dve naselbini iz tega obdobja, in sicer v Gornji Radgoni in v Križevcih pri Ljutomeru. V ostalem pa so tu le skromne slučajne najdbe. V potoku pri Bogojini je bilo najdeno brona- sto bodalo, ki pa je lahko sekundarnega izvo- ra. Iz istega časa je tudi bronasta ovratnica s stanjšanima koncema in z omamentom vreza- nimi prečnimi žlebiči, ki je bila najdena v Pertoči. POSELITEV V ŽELEZNI DOBI Poglavitna razlika med pozno bronasto in železno dobo je v načinu pokopavanja in obli- ki naselbin. To je hkrati čas krepitve vojaške moči plemenskih poglavarjev, ki se je po eni strani izražala v bogatih knežjih grobovih, po- sredno pa tudi v gradnji velikih utrjenih nasel- bin in gradišč. Pojav gomil je bil znamenje časa in družbenega razvoja, selitev bivališč iz nižinskih krajev v višje lege pa bi si na tem področju lahko razlagali z zunanjimi vzroki. Vendar pa za ta razvoj daje Prekmurje le malo dokazov, iz česar lahko sklepamo, da so bili ti kraji redkeje naseljeni. Edina najdba iz tega časa je slučajno najdena bronasta nažlebljena zapestnica, brez najdiščnih podatkov, ki je bila dolgo časa v šolski zbirki v Bogojini. Tako se kaže prekmurska pokrajina kot precej opustelo in malo pomembno področje med tremi večjimi središči železnodobne naselitve kot so Burgstallkogel na severu, področje knežjih grobov pri Martijancu na vzhodu in obsežne naselbine z gomilnimi grobišči na Dolenjskem na jugu. Pokrajina na desnem bregu reke Mure, ki je bila zanimiva za pose- litev že v pozni bronasti dobi, je bila tudi v tem času naseljena. Iz tega časa je znanih ne- kaj gomilnih grobišč (Benedikt, Podgrad, Gor- nja Radgona), od katerih je najbolj zanimiv bojevniški grob v leta 1830 razkopani gomili pri opekami v Gornji Radgoni.5 Znane želez- nodobne gomile so v večini primerov pomeša- ne z antičnimi provincialnimi gomilami. Prav zaradi tega lahko domnevamo, da je med zna- nimi provincialnimi rimskimi gomilami v Prekmurju nekaj gomil tudi iz železne dobe. Seveda pa bo ta domneva lahko potrjena šele ob načrtnem raziskovanju. 8 j Keltsko osvajanje južne in jugovzhodne Evrope od začetka 4. stoletja dalje je doseglo tudi kraje ob Muri in to v svoji drugi fazi, ko so Kelti pričeli intenzivneje prodirati tudi v predalpske doline. Prekmurje je tudi ob teh prodorih obdržalo svojo drugačnost in ostalo v glavnem nenaseljeno. Nekaj skromnih sle- dov poznolatenske poselitve je znanih na Olo- risu pri Dolnjem Lakošu. Rahlo dvignjen te- ren Duge njive pri Trnju v velikosti 300 x 300 m, ki ga obdajajo močvirnati jarki, je bil prav tako poseljen v poznem latenu, saj so sondaž- na preverjanja tod odkrila poznolatensko gra- fitno keramiko. Podobna je situacija na Kaste- lišču pri Čemelavcih, kjer so bili pri sondira- nju prav tako odkriti sledovi poselitve iz po- znega latena. POSELITEV V ANTIČNEM OBDOBJU O dogodkih pred prihodom Rimljanov na naše ozemlje imamo malo, in še to dokaj skromnih podatkov. Dosedanje arheološke ra- ziskave kažejo na razmeroma redko poselitev pokrajine v tem času. Zaenkrat niti ne vemo imena prebivalcev, čeprav se omenjajo serreti6, oprijemljivih dokazov za to nimamo. Po velikem uporu panonskih plemen leta 9 je postala rimska država vse do meje na Donavi močna in trdna, pokrajina sama pa je bila vključena v provinco Illiricum, ki seje pozne- je razdelila, tako da je panonski del spadal v provinco Illiricum inferior. Za časa cesarja Klavdija je dobila ime Pannonia, za časa ce- sarja Trajana (leta 105-107) pa je naša pokra- jina spadala v provinco Pannonio superior. Pokrajina je bila pod rimskim okriljem iz dveh glavnih vzrokov. Prvi in važnejši je bil, zavarovanje matične dežele pred barbarskimi plemeni, ki so bila za mejno črto na Donavi. Drugotni cilj zasedbe pa je bil vključevanje nove province v italski državni organizem tudi v gospodarskem smislu. Jedro prebival- stva so tudi v antičnem času predstavljali sta- roselci, ki so se postopoma prilagajali rimski upravi. Tako je romanizacija začela pospeše- no prodirati med domače prebivalstvo. Hkrati pa je bilo to za pokrajino čas gospodarskega in kulturnega razcveta, ki gaje v letu 169 pretr- gal silovit vpad Kvadov in Markomanov. Markus Aurelius je sicer ta vpad zavrnil, ven- dar pravega miru na donavski meji ni bilo več. Tako so bili v 3. stoletju vpadi barbarskih ljudstev vse pogostejši, velika rimska država je začela slabeti. Cesar Dioklecijan je še za nekaj časa utrdil državo z razdelitvijo cesarstva in provinc. Naši kraji so po tej razdelitvi spadali v provinco Pannonio primo. V času zasedbe Rimljanov je bila pokrajina gosto poseljena z domačim prebivalstvom, ki nas postavlja pred uganko, kje je bilo to pleme v mlajši železni dobi, ko je bila poselitev po- krajine popolnoma drugačna. Poseljenost je močnejša v nižinskem predelu in ob obrobju gričevnatega Goričkega, predvsem ob potoku Dobel in Ledave s pritoki. Če pa priključimo k antičnemu obdobju vsa znana, vendar ča- sovno še neopredeljena gomilna grobišča, je poselitvena slika še bolj dopolnjena, pred- vsem na področju Goričkega, kjer se pojavlja- jo gomilna grobišča v kotlinah, ob vznožjih in pobočjih gričevja. Arheološka raziskovanja so do sedaj ugotovila deset antičnih naselbin (Osredek pri Ižakovcih, Bereg in v Selaj pri Lipovcih, Kastelišče v Puževcih, Jounder domb pri Dolnjem Lakošu, Kotna dolina pri Dolgi vasi, Crkvišče pri Kupšincih). Od teh je bila delno raziskana naselbina v Dolgi vasi (leta 1957-58, 1968)7, kjer je bila ugotovljena manjša obcestna postojanka iz prvega in dru- gega stoletja. Manjša raziskovanja so bila tudi na Ižišču pri Ivancih (leta 1976)8, kjer je bila naselbina iz časa konca prvega in prve polovi- ce tretjega stoletja. Poglavitna skrb Rimljanov je bila tudi v Pa- noniji izgradnja novih cest. Ni dvoma, da je glavno vlogo v povezavi med Italijo in panon- skimi mesti ob Donavi prevzela cesta, ki je iz Ptuja mimo Ptujskega polja prečkala Sloven- ske gorice, v medjimurskem delu pri Sv. Mar- tinu na Muri prekoračila Muro, nadaljevala do Dolge vasi in mimo Zalalövöja, Soprona in Szombathelja dosegla Petronell ob Donavi. Vojaško cesto je na prazgodovinski trasi jan- tarske poti od Poetovia do Camuntuma gradi- la rimska legija XV Apollinaris.9 Arheološka raziskovanja Pokrajinskega muzeja v Murski Soboti leta 1980-81 so ugotovila, daje trasa te glavne ceste prečkala tudi Prekmurje in sicer v smeri od Kota do Dolge vasi. iO Poleg te glavne vojaške ceste pa so v pokrajini nastaja- le tudi druge, bolj poti kot ceste, ki so rabile za krajevne zveze. Deli takih poti so bili ugo- tovljeni pri Ižakovcih, Gančanih, Gomilicah, Brezovici in Gradišču. Vpliv rimske kolonizacije je bil najmočnejši ob glavni, tako imenovani savarijski cesti, saj 9 so tukaj prevladovali običaji rimskih naseljen- cev iz Italije. Ta vpliv se je odražal predvsem v izdelovanju kamnitih spomenikov, ki so si- cer številčno skromni. V Dolgi vasi je bil v prejšnjem stoletju najden nagrobnik iz belega marmorja, ' ' pri obnavljanju katoliške cerkve v M. Soboti pa je bil leta 1910 najden prav tako nagrobnik iz belega marmorja.'2 Iz kam- na so še slučajno najdeni spodnji del rimske plastike iz Noršincev in pepelnici iz Ižakovec ter Gerlinec. Delež domačega prebivalstva pa so gomilna grobišča z dokaj nejasnim poreklom, saj so av- tohtoni prebivalci za svoja poslednja počiva- lišča našli vzore v prazgodovinskih gomilnih grobiščih, po skorajda tristoletnem premoru. Morebiti je domače prebivalstvo v času sta- pljanja s Kelti v zadnjih stoletjih pred našim štetjem svoj prvotni način pokopavanja (v go- milah) opustilo, po zatonu tega vpliva, oziro- ma ob začetku intenzivnejše romanizacije v sredini prvega stoletja pa ga je še iz neznanih pobud spet obnovilo. Gomilna grobišča se po- javijo iznenada na ozemlju današnje Spodnje Avstrije, zahodne Madžarske, severne Hrvat- ske ih Pomurja s Slovenskimi goricami. V Prekmurju je znanih kar 77 najdišč z go- milnim grobiščem. 29 najdišč ima po eno go- milo, ostala pa po dvoje ali več gomil v skupi- ni. V gomilah so bili izključno žgani in naj- večkrat posamični pokopi različnih oblik. Najpreprostejša oblika groba je preprost žgan grob na nekdanji površini, kjer so bile sežgane kosti s pepelom in pridatki razsuti na površini v velikosti enega kvadratnega metra. Redkejši so grobovi s kamnito oblogo, kjer so bili ostanki s kurišča skupaj s sežganimi kostmi pokojnika in pridatki položeni na tla in nato obdani s konstrukcijo večjih kamnitih plošč. Še redkejša pa je oblika, kjer so bile v gomili kamnite pepelnice in v katerih je bil pepel po- kojnika s pridatki. Tiploški in časovni pregled najdb kaže, da izvirajo predmeti iz naših go- mil iz časa od prvega do začetka tretjega sto- letja. Markomanske vojne ob koncu drugega stoletja so sicer prebivalstvo v naših krajih močno razredčile, prav tako so vplivale na vsakdanje življenje, vendar se način in oblika pokopavanja vsaj še nekaj časa nista spreme- nila. V bližini gomilnih grobišč smemo računati tudi na naselbine ali bolj verjetno na manjše zaselke, ki pa jih v večini primerov dosedanja topografska rekognosciranja še niso odkrila. To si lahko razlagamo s pomanjkljivo topo- grafsko metodo ali pa, da gre za terene, ki so tudi danes poseljeni in so novejše gradnje zbrisale stare sledove, morda pa so bila naselja zgrajena iz lesenih koč, za katerimi ni ostalo sledov. POSELITEV V SREDNJEM VEKU Poznoantičnih najdišč Prekmurje ne pozna, zato tudi ni jasna poselitvena slika tega časa. V nemirnih časih preseljevanja narodov (5. in 6. stoletje), ko so se na prehodni črti iz Pano- nije v Italijo menjavala nomadska ljudstva, v pokrajini ob Muri najbrž ni bilo pogojev za mimo življenje. Kakšna je bila poselitvena sli- ka pokrajine ob prvi slovanski naselitvi, lahko samo ugibamo. Ostaline avaro-slovanske sku- pine (7. do 8. stoletje) so znane iz bližnjih ma- džarskih in avstrijskih najdišč, zato lahko pri- čakujemo najdišča iz tega časa tudi v Pre- kmurju. Iz zapuščine Prekmurskega muzej- skega društva hrani muzej v Soboti tudi želez- no ostrogo, ki je do sedaj edina znana staroslo- venska najdba iz 9. stoletja v Prekmurju. K proučevanju obdobja od 7. do 10. stoletja bo razen arheološkega rekognosciranja in razi- skovanja potrebno pritegniti še vrsto drugih virov. Znano je, da seje pod vplivom Frankov začelo pokristjanjevanje in graditev prvih cer- kva v 9. stoletju tudi v Spodnji Panoniji. Listi- na iz let 840 - 859 omenja, da so bile za časa vladavine salzburškega nadškofa Liuprama in panonskega vojvode Pribine posvečene cerkve v Dolenji Panoniji.'3 Med naštetimi cerkvami se omenjata kraj Lindolveschiricum, ki ga F. Kos locira v Lendavo in kraj Businiza, ki ga I. Zelko locira v Buzonsko pri Rakičanu.l4 Tudi za Mursko Soboto meni I. Zelko, da je bila še pred prihodom Madžarov slovanska naselbina. ' 5 Podobno bi lahko rekli za podro- čje Sv. Marzna pri Kobilju, Sv. Jurija v Juriju in Borečko Ano pri Boreči. Arheološka sondiranja in raziskovanja pri Stari cerkvi v Križevcih, Kastelišču v Ceme- lavcih, Nadaždijevem gradu v Petanjcih, Ka- stelišču pri Krogu in Olorisu pri Dolnjem La- košu so ugotovila, da so bili ti predeli poselje- ni v srednjem veku in sicer v času od 11. do 13. stoletja. Edino na Gradišču pri romanski rotundi v Selu je bila pri sondiranju najdena zgodnje 10 srednjeveška keramika, kar bi lahko pomenilo zgodnje srednjeveško naselbino (9. do 10. sto- letje) na tem prostoru. Raziskovanja v Ocinju na ledini Weisse Kirche niso potrdila do- mneve o zelo zgodnji sakralni arhitekturi, če- prav bi bila ta možna, saj je bil kraj že zelo zgodaj poseljen. Vir iz leta 1208 omenja tod naselbino Wechenhof, ki jo I. Zelko locira v Ocinje.i6 V listini se namreč omenja sedmero vasi, ki jih je Henrik že pred letom 1208 pro- dal grofu Nikolaju, ta pa jih je nato priključil svojemu zemljišču Lyndwa. Že znana listina iz let 840-859 omenja trinajst imen krajev v Spodnji Panoniji, kjer so bile postavljene cer- kve in kar šest od teh je tvorjenih z osebnim imenom in pridevkom - chiricum. Obstaja to- rej še naprej možnost, da je oblika chiricum ohranjena v imenu Weisse Kirche v Ocinju. Iz dosedanjih raziskav sledi, daje Prekmur- je pokrajina, ki v arheoloških obdobjih ni bila ves čas enako intenzivno poseljeno področje, I ampak se je poselitev od obdobja do obdobja spreminjala. V najstarejših obdobjih prekmur- ske zgodovine moraino upoštevati dve glavni močnejši poselitvi, prva sodi v bakreno dobo in druga v obdobje antike. Pri analizi sem upoštevala le tista najdišča, ki veljajo kot indi- kator stalne poselitve, slučajne najdbe pa sem izpustila. Bakrenodobna poselitev, razen v dveh primerih (Gančani, Kapitan domb pri Dolnjem Lakošu), nima stika s kasnejšimi po- selitvenimi posegi. Poselitev v bronasti dobi je zreducirana in le v enem primeru (Oloris pri Dolnjem Lakošu) se izraba istega prostora za poselitev nadaljuje. V železni dobi se konti- nuiteta poselitve skorajda prekine. V antič- nem obdobju je poselitvena slika spet močne- jša, vendar pa nima stika s prejšnjimi poseli- tvami. Za Prekmurje torej lahko rečemo, da poselitvene kontinuitete tako rekoč ni bilo, saj se prostori, ki so bili že poseljeni, ne izrabljajo za ponovno poselitev. Ali je temu vzrok sama geografska podoba pokrajine ali pa kaj druge- ga, bodo odgovorile natančnejše raziskave v prihodnosti. OPOMBE 1. S. Pahič, v: Svet med Muro in Dravo, 1968, 162 s. — 2. Ib., 163 — 3.1. Horvat-Šavel, Poročilo 7, 1979, 96 ss. I. Horvat-Šavel, AV 39-40, 1988-89, 127 ss. — 5. S. Pahič, v: Svet med Muro in Dravo, 1968, 188 s. — 6. Ib., 202 — 7. I. Mikl-Curk, AV 9-10, 1958-59, 173ss —8.1. Horvat-Šavel, AV29, 1978, 290 ss — 9. J. Klemene, v: Limes u Jugosla- viji 1, 1961 5 s., 13, 24 — 10. I. Horvat-Šavel, AV 36, 1985, 163 ss — 11. J. Šašel, Kronika 3, 1955, 47 — 12. Ib., 47 — 13. F. Kos, Gradivo za zgodovi- no Slovencev 2, 1906, 129 — 14.1. Zelko, Kronika 12, 1964, 52 ss. — 15. I. Zelko, Kronika 10, 1962, 20 ss. — 16. L Zelko, Kronika 5, 1957,105 ss. PREKMURJE KOT OZEMLJE UMETNOSTNIH IMPORTOV JANEZ BALAŽIC Za ozemlje Prekmurja je značilna raznotera umetnostna produkcija, ki predvsem v svojem srednjeveškem obdobju presega ozke nacio- nalne, formalno-razvojne ter ikonografsko- programske okvire. Vrednotenje prekmurske- ga umetnostnega gradiva nikakor ne more biti vezano na enonacionalne, bodisi osrednjeslo- venske, madžarske, nemško-avstrijske ali hr- vaške kriterije, temveč je potrebno spomenike obravnavati v posebnostih in razsežnostih, odvisnih od etničnih, civilno in cerkveno- upravnih pogojev, posebej je treba upoštevati vlogo in vpliv naročnikov umetnostnih podje- tij ter nenazadnje izvor in slogovni profil de- lavnic, ki so dela izvrševale. Predvsem pa je niijno teritorij Prekmurja povezovati z ogr- skim, hrvaškim ter nemško-avstrijskim kul- turnim prostorom. Nacionalne umetnostnozgodovinske šole so si doslej venomer prizadevale locirati vpliv lastnih umetnostnih centrov, kajpak pa se je vsakršna zožena smer raziskave izkazala kot pomanjkljiva ali celo tendenciozna. Dejstvo je, da se umetnostna dediščina Pre- ; kmurja ni nikoli kazala kot samosvoja, saj je ; nastajala v prepletu različnih slogovnih in : programskih pobud, katerih prvine generirajo ¦ mnogo širše v srednjeevropskem kulturnem ' prostoru. Misel o srednjeevropski specifiki \ prekmurskega spomeniškega fonda nikakor^ U noče zbujati vtisa o nezmožnosti domačega človeka-ustvarjalca, temveč govori v prid tezi, da je bilo to ozemlje ves čas dovzetno za po- bude močnejših umetnostnih centrov, prav gotovo pa se to ozemlje vklaplja, kot integral- ni del, v širši kulturni prostor. Čeprav Pre- kmurje po srednjem veku ne izstopa z veliki- mi spomeniškimi kompleksi, pa se je kulturni prostor zožil šele v drugi polovici 19. stoletja, ob izraziti madžarizaciji, potlej, po letu 1918, pa je le stežka našel stik z osrednjeslovenskim kulturnim miljejem. Danes je že možno ugo- toviti če že ne edini, pa vsaj izraziti vpliv slo- venskih kulturnih centrov. Zanimivo je, da imamo opraviti z dvema navideznima vpliv- nima horizontalama. Prva pripada času in ob- dobjem, ko je Prekmurje spadalo pod madžar- sko oblast; to imenujem ogrsko horizontalo. Po letu 1918 pa je rasel, kot sem že omenil, drugi, t.i. osrednjeslovenski horizontalni kul- turni vpliv. Obe, sicer polemično zastavljeni osi, oz. ho- rizontali, ruši predvsem ob spomenikih ugo- tovljeni vertikalni vplivni pas, katerega je kot oporišče Stele lociral v Radgoni, i Za Radgono oz. štajerskimi umetnostnimi delavnicami pa seveda stoji široko zaledje umetnostnih cen- trov, tako italijanskih, koroških, dunajskih, kakor tudi čeških. Vsekakor ob prekmurskih umetnostnih spomenikih prepoznavamo raz- lične slogovne poteze, ki so v veliki meri od- visne od omenjenih centrov, četudi ne more- mo povsem zanikati vplivov ogrskega kultur- nega prostora, ki se je kazal predvsem v zahte- vah naročnikov. V nadaljevanju bi rad navedel nekaj spome- nikov, ki se kažejo kot dovolj značilni rezulta- ti importov. Na tem mestu seveda ne moremo obravnavati vseh, ampak zgolj tiste, ki po for- malno-vrednostnih kriterijih izstopajo iz si- ceršnje umetnostne produkcije na ozemlju Prekmurja. Prvi izrazitejši madžarski vpliv se kaže že v obdobju romanike. Po pritegnitvi mejno- obrambnega pasu v madžarsko civilno in cer- kveno upravo, tam ob koncu 11. stoletja, kaj- pak pa tudi v celem 12. stoletju, ne najdemo nobenih konkretnih spomenikov. Izjema je seveda Sobota, kjer naj bi, kakor sporoča vizi- tacijski zapisnik iz leta 1698, že leta 1071 sta- la cerkev »ab antiquis catholicis«.2 Seveda smemo domnevati tudi drugje na ozemlju Prekmurja še pred 13. stoletjem nekatere sa- kralne spomenike, predvsem v pražupnijskih centrih. Med najstarejše prekmurske srednje- veške spomenike uvrščamo cerkve v Domanj- ševcih, Tumišču in Selu. Domanjševsko ro- mansko cerkev sv. Martina, nastalo domnev- no v letih pred mongolskimi vpadi 1241^2, zaznamujejo arhitekturne prvine, ki se pogo- Murska Sobota, župna cerkev sv. Nikolaja, slikarije v starem prezbiteriju, okoli leta 1390, foto Bine Kovačič 12 Turnišče, stara župna cerkev, Janez Akvila: Apostoli, 1383, foto Janez Balažic Šteje pojavljajo na področju Transdanubije, posebej v madžarskih krajih Egregy-ju, Öris- zenpétru in Zalamindszent-u. Najbolj očiten ogrski vpliv pa se kaže v plastičnem okrasu južnega portala, v timpanonu upodobljenega božjega Jagnjeta v prefiguraciji leva, ki je ne- dvomno nastal v naslonu in povezavi z delav- nico katedrale v Jaku.3 Podobni vplivni krog domnevamo tudi za Turnišče, torej za starejšo romansko prostornino, in za Selo. Selanska opečna rotunda, ki se v virih prvič omenja šele v letih 1365-66, je po svojem stavbnem videzu nedvomno starejša, torej še iz časa 1. polovice 13. stoletja. Četudi se naj- bližji primeri rotund najdejo v Transdanubiji, npr. v Kallósd-u iz leta 1263, pa bi za rotun- do v Selu smeli domnevati predvsem češki vpliv,4 saj je bil tam ta arhitektonski tip dokaj pogost že v 11. in 12. stoletju. Ce za prekmurske spomenike z romanskim slogovnim značajem velja predvsem madžar- ski vpliv, pa za gotske cerkve tega ne moremo trditi. Večino cerkva, nastalih še v 14. stole- tju, torej v Soboti, Tumišču, Martjancih in Sv. Juriju, druži že sam stavbni tip, namreč razmeroma preprosta ladja in križnorebrasti, poligonalno sklenjeni prezbizterij in celo po- samični stavbni členi (profil reber, sklepniki, konzole). Stele jih je zaradi podobnih stav- bnih karakteristik poimenoval »prekmurska skupina«.5 Te arhitekture, ki bi jim na Slo- venskem težko našli primerjave, je nedvomno, zgradila stavbamica iz sosednje nemške Šta- jerske, ki je delovala sočasno s slikarjem Jane- zom Akvilo iz Radgone. Njene arhitektonske poteze, sicer že regionalno predelane, kažejo na zveze s češkim stavbarstvom.6 Najobsežnejši importni kompleks predsta- vljajo stenske slikarije, ki jih je izvedla delav- nica radgonskega slikarja Janeza Akvile. Še preden se dotaknemo tega znamenitega moj- stra, pa kaže omeniti izjemno zanimiv primer slikarij, nastalih v soboški župni cerkvi. Če opustim vse nadrobnosti, kažejo freske v so- boškem starem prezbiteriju očitni vpliv t.i. maniere bizantine, torej slikarstva, katerega tradicija se je ohranila predvsem v srednjeve- škem slovaškem slikarstvu. Zvezo s tem pro- storom je omogočil prihod bana Nikolaja Széchyja leta 1365, ko je kot kraljev fevd do- bil gomjelendavsko in zemljišče Belmuro. Ban Nikolaj, ki je bil doma iz kraja Rima Sdéch v takratni županiji Gömör, danes na Slovaškem, je s sabo pripeljal mojstra, ki je očitno pripadal t.i. gömörski slikarski šoli.'^ Ta je po letu 1365 poslikal prezbiterij, nekoH- ko kasneje, tako vsaj domnevam, pa tudi cer- kev pri Sv. Juriju na Goričkem, katere ob- sežni pasijonski ciklus je bil takoj po 1. sve- tovni vojni uničen.8 Ob tem naj omenim, da so Széchyji, neposredno ali posredno, kot na- ročniki sodelovali tudi pri drugih umet- nostnih podjetjih na svojem ozemlju, podro- čju Tótsaga - Slovenske krajine, in sicer pri, 13 Murska Sobota, skulptura atlanta s portala sobo- škega gradu, 1. polovica 18. stoletja, foto Janez Ba- lažic cerkvah v Veleméru, Nedelji pri Gornjih Pe- trovcih. Gornji Lendavi (Gradu) ter seveda v Soboti in Sv. Juriju.9 Izjemen prispevek k prekmurski umet- nostni dediščini predstavlja delo radgonskega slikarja Janeza Akvile. Vse bolj prihaja v os- predje, da je Akvila zgradil svoj slog na če- škem slikarstvu; njegov stil namreč korenini v rokopisnem slikarstvu iluminatorjev, ki so de- lali za Jana iz Stfede (Neumarkta) in Jana iz Opave (Troppau).lO Akvila pa je seveda pri- padal tudi štajerskemu kulturnemu prostoru. Skupaj s svojo delavnico je poslikal cerkve v Veleméru (domnevni naročniki so Széchyji) leta 1378, v Tumišču v letih 1383 in 1389, v Martjancih (tu je tudi znameniti napis in let- nica 1392) ter v Radgoni (klet hiše na Glav- nem trgu 30); zadnje delavnično delo pa je po- slikava cerkve avguštincev v Fiirstenfeldu, najbrž iz časa okoli leta 1400. Ker gre za več kot očiten štajerski import, vsaj po formalno- likovni plati, se poraja vprašanje o vlogi na- ročnikov in njihovem vplivu. Ta se npr. v Tumišču, kjer so bili naročniki zemljiški gos- podje iz rodbine Hahold-Banfi, kaže v ikono- grafskem programu, v poslikavi Ladislavove legende, torej téme, ki je pripadala ogrskemu dvornemu in viteškemu kulturnemu krogu. Podobno bi veljalo tudi za Velemér, kjer je slikar, najbrž na zahtevo naročnika bana Ni- kolaja Széchyja, upodobil tipične ogrske svet- nike: Ladislava, Štefana, Elizabeto in Henri- ka. Mnogo manj madžarsko naravnane so sli- karije v Martjancih, saj je bil tu donator fresk župnik Erazem in tu pravzaprav ne spoznamo nobenega tipičnega ogrskega svetnika. Zmanjšan programsko-ikonografski vpliv se kaže tudi v drugi plasti slikarij v Selu, na- stali okoli leta 1400, še posebej pa v stilni na- ravnanosti njihovega mojstra, ki je očitno pri- padal, kot je to opozoril Höfler, H dunajske- mu umetnostnemu krogu. Če pustimo vnemar vse ostale spomenike in podrobnosti vse do srede 16. stoletja, velja omeniti zanimiv import, ki zadeva prezidavo starejšega srednjeveškega dvora v Soboti v utr- jen renesančni kastei. To fazo oz. projekt je s svojim prispevkom zaznamoval gotovo kak- šen italijanski gradbenik ali stavbamica, saj je v tistem času potekala intenzivna prenova in gradnja novih fortifikacij v širšem prostoru, ki so jih po večini vodili italijanski stavbeniki. To pa je pravzaprav edini izrazitejši, sicer po- gojno imenovani, »zahodni vpliv«. Izrazite štajerske vplive zasledimo tudi v baroku. Leta 1702 je npr. cerkev v Martjancih opremil radgonski kipar Janez Klein. Ob kon- cu 18. stoletja v Prekuiju zasledimo tudi sli- karja Matijo Schifferja. Leta 1798 je poslikal cerkev v Beltincih, na delu pa je bil tudi v So- boti v župni cerkvi in domnevam, da je posli- kal tudi grajski salon grofov Szaparyjev. V tem kratkem orisu opuščam dmge spo- menike, kjer bi lahko našli tudi značilne ogr- ske vplive'. Med temi gotovo izstopa soboški grajski portal s plastikami atlantov, ki je za- gotovo madžarsko delo, najbrž pa je nastalo v delavnici, ki je klesala identičen portal za bu- dimpeštansko palačo Grassalkovich. Sicer pa so madžarski vplivi izraziti v drugi polovici 19. in še v prvem desetletju 20. stole- tja. Ti zadevajo predvsem meščansko arhitek- turo, saj so bili na delu - v glavnem - arhitekti madžarskega rodu. 12 Četudi se je med njimi znašel imenitni arhitekt in prekmurski rojak Laszlo Takats, se vtisa o madžarskih umet- nostnih vplivih ne da prikriti. Čas po letu 1918 sem že označil s t.i. osred- njeslovensko vplivno horizontalo, ki jo opre- deljujem kot pozitivno. Še posebej zato, ker Prekmurje dandanašnji; premore širok ustvar- jalni potencial, katerega rezultati so že nekaj časa prisotni, torej emanirajo tudi izven tega ozemlja. OPOMBE 1. France Stele: Umetnost v Primorju, Ljubljana 1960, p. 13 — 2. Janez Balažic, Prispevki k razreše- vanju umetnostnozgodovinske problematike sobo- škega prezbiterija, M. Sobota 1990 (izide v letošnji številki soboškega muzejskega zbornika) — 3. Ma- rijan Zadnikar: Romanika v Sloveniji, Ljubljana 14 1982, pp. 200-210. Prim. Ilona Valter, Der Wir- kungskreis von Johannes Aquila - als architektur- geschichtliche Landschaft, Aquila Tagungen, Som- botel (tipkopis) 1984, pp. 36-39 — 4. Marijan Za- dnikar, n. d.„ p. 457 — 5. France Stele, Umetnost v Slovenski krajini. Slovenska krajina (zbornik, ur. Vilko Novak), Beltinci 1935, p. 24 — 6. Ivan Ko- melj: Gotska arhitektura na Slovenskem, Ljubljana 1973, p. 172 — 7. France Stele, Umetnost v Slo- venski krajini, pp. 27-28. Prim. op. 2 — 8. Prim. op. 2 — 9. ibidem — 10. Gerhard Schmidt: Malerei bis 1450: Tafelmalerei-Wandmalerei- Buchmale- rei, Gotik in Böhmen (izd. K. M. Swoboda), Mün- chen 1969, 179 ss. — 11. Janez Höfler, Steiermark und Mittelosteuropa zwischen Italien Böhmen: Kunstgeographisches zur Malerei des späten 14. Jahrhunderts, Gradec 1989 (referat, izide v letoš- njih Grazer Jahrbuch) — 12. Franc Obal: Arhitek- tura v obdobju 1900-1941 v Murski Soboti, Mur- ska Sobota, 1982, pp. 3-5. i LJUTOMERSKI DIJAKI NA RUŠKI GIMNAZIJI 1645 -1760 SAŠO RADO VANO VIČ Gimnazija v Rušah je bila ustanovljena leta 1645 in je delovala do leta 1760. Ustanovitelj ruške šole je bil tamkajšnji župnik Jurij Kozi- na, ki je pred nastopom službe v Rušah oprav- ljal pomembne cerkvene službe: tako ga leta 1629 srečamo kot župnika na ljubljanski žup- niji sv. Petra, na začetku leta 1644 pa kot vi- karja in komisarja ljubljanskega škofa na žup- niji ljubljanske škofije v Gornjem gradu v Sa- vinjski dolini. T. i. Ruška kronika (latinska kronika), ki jo hrani župnijski urad v Rušah in ki je delo Rušana Jožefa Auguština (Mari- ana) Mezneriča, vsebuje med drugim tudi se- zname vseh učencev, ki so se na takmkajšnji župnijski šoli šolali od nastanka ustanove leta 1645 pa do njenega prenehanja v letu 1760. Kronist navaja pod zaglavjem posameznega leta najprej inštruktorje, nato po abecednem redu ostale učence. Ob imenu in priimku na- vaja največkrat še kraj, od koder je učenec pri- šel na šolo, včasih le deželo, skoraj redno pa je pri posamezniku vpisan še poznejši poklic oziroma kariera, ki jo je napravil. Kronist, ki je bil inštruktor na ruški šoli od leta 1730 do 1742 in od leta 1747 do ukinitve šole, je mo- ral imeti v rokah sezname dijakov, ki pa se niso ohranili. Prvo študijsko Jeto je šola pričela s sedem- najstimi učenci. Število učencev se je nato iz leta v leto večalo do leta 1698, ko je doseglo število 220. V Rušah se je v času od 1645 do 1760 šolalo nad 6000 učencev, izmed katerih so se mnogim odprla vrata za študij na višjih šolah. Dijaki so na ruško šolo prihajali iz različnih krajev Notranje Avstrije, Hrvaške, Dalmacije, Furlanije, Ogrske, Češke in Italije, ter celo iz Anglije. O predmetih, ki so se na tej šoli poučevali, nam ni kaj veliko znanega. Vir govori le o tem, da se je učence poučevalo v slovenščini in nemščini, v glasbi in petju ter geometriji. K navedenim predrnetom je sama po sebi prišla tudi latinščina. Šlo je torej za poučevanje predmetov, ki so dijakom omogočali najmanj vstop na gimnazijo. Sicer pa smemo ruško šolo okarakterizirati kot učno ustanovo, ki je daleč presegala okvire tedanjih osnovnih šol in ki je z nekaterimi svojimi učnimi predmeti posegala že na učno polje nižjih gimnazij. V letih 1645 do 1760 se je na ruški šoli, imenovani tudi ruška gimnazija, šolalo 46 di- jakov, doma iz Ljutomera. V ruški kroniki najdemo poleg kraja, od koder so izhajali, tudi poklice, ki so jih pozneje opravljali. Opazimo lahko, da jih je večina pozneje tako ali druga- če delovala v cerkvenih službah, bodisi kot duhovniki, samostanski bratje ali pa kot žup- niki in kaplani. Le trije med njimi bili pozneje nadzorniki vinogradov ali vinogradniški in- špektorji, dva pa oskrbnika v Lukavcih. Več jih je postalo članov raznih cerkvenih redov, dva sta postala pavlinca, po eden benedikti- nec, kartuzijanec in frančiškan. Osem jih je bilo duhovnov, štirje so postali župniki (na Planini, pri sv. Miklavžu, v Ljutomeru in Cmureku), dva pa sta postala doktorja teologi- je (eden je bil hkrati župnik v Ljutomeru). Ljutomerčani, vpisani v ruško kroniko: 1652 Workho Anton iz Ljutomera, kije bil kasneje vinogradniški inšpektor 1657 gospoda Janez Pavel in Peter Anton Nachtigal, brata iz Ljutomera 1657Janez Krstnik Osmez iz Ljutomera 1658 gospod Leonard Jauritsh iz Ljutomera 1663 Janez Krstnik Zhuritsh iz Ljutomera; pozneje je postal pavlinec 1665 Janez Krstnik Nikolaj Osmann iz Lju- tomera 1666 brata Franc Anton in Janez Krstnik Geist iz Ljutomera, ki sta postala pozneje du- hovnika 1672 Janez Krstnik Geist iz Ljutomera; kasneje je postal župnik na Planini 1674 Andrej Staricha iz Ljutomera; pozneje je postal župnik pri sv. Miklavžu 15 1681 Hieronim Juritsh iz Ljutomera; kasne- je je stopil v red pavlincev 1683 Lovrenc Bratusha iz Ljutomera; kas- neje je služboval kot nadzornik vinogradov 1683 Andrej Millpacher iz Ljutomera; po- zneje je postal duhovnik 1683 Pavel Timotej Osmez iz Ljutomera; pozneje je postal duhovnik 1684 Matija Wukoushegg iz Ljutomera; po- zneje je postal kaplan v Ljutomeru 1687 Janez Jurij Jellen iz Ljutomera; po- zneje je služboval kot oskrbnik posesti v Lu- kavcih 1692 gospod Karel Osmez iz Ljutomera 1695 brata Anton in Martin Kossez iz Lju- tomera 1697 brata, gospoda Janez Krstnik in Janez Evangelist Geist iz Ljutomera; pozneje sta oba postala duhovnika 1698 Andrej in Nikolaj Sorkho iz Ljutome- ra; Andrej Sorkho je pozneje postal duhovnik. 1698 Martin Wratusha iz Ljutomera 1700 Janez Krstnik in Lovrenc Kajeten Os- mez iz Ljutomera 1702 Baldauff in Miha Bemadus iz Ljuto- mera 1702 Sebastijan Morzhitsh iz Ljutomera; pozneje je služboval kot nadzornik vinogra- dov 1717 Janez Jurij Geist iz Ljutomera; pozne- je je postal doktor teologije in župnik v Ljuto- meru 1718 Jožef Anton Millpacher iz Ljutomera; pozneje je postal župnik v Cmureku 1720 Janez Krstnik Jellen iz Ljutomera. Pozneje je služboval kot oskrbnik na posestvu v Lukavcih. (Najverjetneje sin Janeza Jurija Jellena, kije leta 1687 obiskoval ruško šolo in bil pozneje oskrbnik v Lukavcih.) 1722 Miha Fras iz Ljutomera; pozneje je v Ljutomeru deloval kot župnik 1722 Andrej Millpacher iz Ljutomera; po- zneje je postal duhovnik 1725 Sebastijan Wratusha iz Ljutomera; pozneje je stopil v frančiškanski red 1728 Filip Kampust iz Ljutomera; kasneje je postaldoktor teologije 1731 brata Lovrenc in Martin Osmez iz Ljutomera 1733 Janez Anton Geist iz Ljutomera; kas- neje je stopil v kartuzijanski red in postal pa- ter Benedikt 1733 brata Martin in Leopold Gusman iz Ljutomera 1734 brata Maksimiljan in Ferdinand Geist iz Ljutomera 1734 Janez Krstnik Kamust iz Ljutomera; pozneje je postal duhovnik. 1741 Janez Krstnik Geist iz Ljutomera; po- zneje je vstopil med benediktince in postal pa- ter Gebhard. LJUTOMERSKI ŠTUDENTJE NA GRAŠKI UNIVERZI 1586- 1710 Leta 1573 so jezuiti, ki jih je leto poprej v svojo prestolnico povabil nadvojvoda Karel, ustanovili v Gradcu gimnazijo, ki so jo vedno bolj izpopolnjevali. Tako je postopoma nasta- jala univerza, ki je bila uradno ustanovljena 14. 4. 1586. Glavna naloga nove univerze je bila vzgajati sposobne katoliške duhovnike, hkrati pa so se tukaj lahko izobraževali sinovi domačih plemičev in meščanov, ki so do ta- krat obiskovali protestantske univerze v Ne- mčiji. Graška univerza je prvotno obsegala dve fa- kulteti: bogoslovno s štirimi letniki (dogmati- ka, sveto pismo, kanonsko pravo in praktično dušno skrbstvo) in modroslovno ali artistično s tremi letniki (logika, fizika, metafizika). Slednja je odgovarjala nekako 3. in 4. razredu nekdanjih gimnazije in služila obenem kot priprava na bogoslovni študij. Učni jezik je bil do leta 1782 latinski. V letih 1586 - 1710 se je šolalo na graški univerzi 21 študentov ali dijakov, doma iz Ljutomera. V matičnih knjigah se pojavlja več oblik imena Ljutomer: Lutenberg, Lotomberg, Lot- tumberg, Lotumberg, Luttenberg. Ljutomerčani, vpisani v matične knjige graške univerze 1608 Matija Poiassaritsh iz Ljutomera na Štajerskem, dijak v razredu za slovnico latin- skega jezika (M 1608/82) 1617 Jakob Simonitius iz Ljutomera na Šta- jerskem, dijak v razredu za slovnico latinskega jezika (M 1617/144) 1618 Kaspar Draskouich, Hrvat, baron na gradu Trakoščanu pri Ljutomeru, dijak začet- nega razreda gimnazije (M 1618/117) 1614 Janez Horuat iz Ljutomera na Štajer- skem, star 19 let, dijak v razredu za govorni- štvo (retoriko); 18. maja 1614 je postal član je- zuitskega kolegija Ferdinandeum (»Factus So- cietatis Jesu«) (F 841) 1621 Jakob Summanezius iz Ljutomera na Štajerskem, star 18 let, dijak v razredu za go- vorništvo; leta 1622 je postal bakalaver; 16. junija 1623 pa je končal svoj študij in članstvo v kolegiju (F 1113) 1626 Jurij Valasitzh iz Ljutomera na Štajer- skem, star 14 let, dijak v razredu za slovnico latinskega jezika; 21. maja 1626 je bil na pri- poročilo staršev sprejet v kolegij Ferdinande- um (F 1339) 1641 Lovrenc Mim, meščan (tržan) iz Lju- tomera (M 1641/58) 1645 Peter Merkas meščan iz Ljutomera na Štajerskem, dijak v razredu za slovnico latin- skega jezika (M 1645/62) 1655 Fran. Merkas iz Ljutomera, dijak za- četnega razreda gimnazije (M 16 5 5/15 8) 16 1659 Matija Zorko iz Ljutomera, študent logike, že leta 1660 je postal bakalaver filo- zofije; leta 1661 pa je vpisan med promovi- ranci v doktorja teologije (M 1659/58; P 2437 -47;P2590-25) 1685 Janez Krstnik Fliszer, gospod iz Lju- tomera na Štajerskem, študent logike (M 1685/49) 1687 Jurij Fliszer, gospod iz Ljutomera na Štajerskem, dijak v razredu za slovnico latin- skega jezika (M 1687/98) Lovrenc Lambrecht iz Štajerske - Ljuto- mer, dijak razreda parvistov (verjetno začetni razred osnovne šole) (206) 1693 Peter Brumez iz Ljutomera na Štajer- skem, študent logike (M 1693/97) 1695 Janez Jurij Osmez iz Ljutomera, dijak parvistov (M 1695/254) 1699 Kossi Jožef iz Ljutomera na Štajer- skem, dijak parvistov (M 1699/170) 1700 Lovrenc Wratusch, meščan (tržan) iz Ljutomera na Štajerskem, dijak v razredu za slovnico latinskega jezika (M 1700/124) 1705 Kampf Andrej, meščan (tržan) iz Lju- tomera na Štajerskem, dijak parvist (M 1705/199) Murschiz Franc, kmet iz Ljutomera na Šta- jerskem - dijak parvistov (211) Častiti gospod in doktor svobodnih umet- nosti ter višji predstojnik filozofije in bakala- ver teologije Jurij Schurman je leta 1673 postal župnik pri Svetem Križu (Križevci) nad Ljutomerom (P 1122) 1674 Stariha Martin, Hrvat, dijak glasbenik (Poetae) (M 1674/107). Na graški univerzi pa je poleg študentov in dijakov deloval v tem času med mnogimi pro- fesorji iz slovenskih dežel tudi profesor, doma iz Ljutomera. To je bil Peter Mercas (Merka- s), rojen leta 1629 v Ljutomeru. Bilje profesor filozofije in teologije. V letih 1673 do 1679 je bil regens jezuitskega kolegija Ferdinandeum. V letih 1684 do 1688 pa je bil rektor univerze. Problem matičnih knjig graške univerze je v tem, da so v večini primerov dijaka ali študen- ta le enkrat vpisali v matrike, tako da danes ne moremo slediti njihovemu študiju v celoti, ampak vemo le za posamezno leto, katero stopnjo je obiskoval. Še večji problem pa so izgubljene knjige promovirancev na graški univerzi za konec 17. in začetek 18. stoletja. Zato ne moremo ugotoviti, koliko študentov, tudi iz naših krajev, je v tem času promoviralo v Gradcu, kar je še posebej neugodno, če vemo, da je večina študentov iz slovenskega prostora absolvirala študij teologije prav na tej univerzi. Zanimivo pa je tudi ugotavljanje, koliko di- jakov ruške šole (gimnazije) je pozneje nada- ljevalo študij na graški univezi. Nekatere izmed dijakov ruške gimnazije pozneje najdemo kot dijake ali študente na graški univerzi. Tako najdemo Workho Anto- na, ki je leta 1652 obiskoval ruško šolo, kot študenta logike (Logici) Matijo Zorka leta 1659 na graški univerzi. Leta 1660 je promo- viral v bakalaver filozofije, leta 1661 pa je po- stal že doktor verjetno filozofije, čeprav ni nikjer izrecno zapisano, iz česa je doktoriral. Takrat je bil star okoli 18 let, povprečna sta- rost dijakov ruške šole pa je bila med 10 in 11 leti. Pozneje je bil vinogradniški inšpektor. Opazimo lahko, da se leta 1659 pojavi dru- gačno ime kot leta 1652, Antona nadomesti Matija, kar pa ni nič presenetljivega, če vemo, da so takrat otroci pri krstu dobili po dve, tri ali celo več imen. Po drugi strani pa gre več- krat tudi za pomanjkljive ali napačne vpise, predvsem v ruški kroniki, ki jo je kronist pisal v 18. stoletju tudi za nazaj. Zato pogosta dru- gačnost imena v enem ali drugem zapisu in tudi v naslednjih primerih ni presenetljiva. Leta 1695 najdemo med dijaki graške uni- verze Janeza Jurija Osmeza kot parvista na univerzi, leta 1692 pa je obiskoval ruško šolo. Jožef Kosse je bil leta 1699 vpisan kot par- vist v matične knjige graške univerze. Leta 1695 pa sta obiskovala ruško šolo brata Anton in Martin Kosse (Nobilis). Leta 1700 je kot dijak pravopisa (Gramati- sta) obiskoval graško univerzo Lovrenc Wra- tuscha. Leta 1698 je bil vpisan kot dijak ruške šole. Sebastijan Morzhitsh je bil leta 1702 dijak ruške šole. Leta 1705 je Murschiz Franc obi- skoval graško univerzo kot dijak parvistike. Pozneje se je zaposlil kot nadzornik vinogra- dov. Leta 1674 je bil dijak ruške šole med drugi- mi tudi Staricha Andrej, ki naj bi istega leta kot Martin Stariha (Hrvat) obiskoval graško univerzo kot slušatelj »Poeta«. Kratice: M - matične knjige graške univerze F - kolegij Ferdinandeum v Gradcu P - knjige promovirancev M 1608/82, 1611/61, 1617/144, 1618/117; F841, 1113, 1339,(782); M 1641/58, 1645/62, 1655/158, 1659/58; P 2437, 2590; M 1685/49; 1687/98, 206; 1693/97; 1695/254; 1699/179; 1700/124; 1705/199; 211; P 1122 AA. LL. - Artium Liberalium (svobodne umet- nosti) VIRI IN LITERATURA Johann Andritsch: Die Matrikeln der Universität Graz 1586 - 1630, Graz - Austria 1977 — Johann Andritsch: Die Matrikeln der Universität Graz 1630 - 1662, Graz - Austria 1977 — Johann An- dritsch: Die Matrikeln der Universität Graz 1662 - 1710, Graz - Austria 1977 — Ruška kronika, Jože Mlinaric: Ruška kronika; — Jože Mlinaric: Seznam imen iz latinske kronike; Maribor 1985 — Jutro 1936, številka 188, stran 13; Vladimir Travner: Naši učenjaki v Gradcu 17 TRG LJUTOMER V LUČI FRANCISCEJSKEGA KATASTRA SAŠO RADOVANOVIČ V pripravah za uvedbo stabilnega katastra v avstrijskih deželah - tretjega po vrsti, za tere- zijanskim in jožefinskim - je imel odločilno vlogo patent cesarja Franca I. z dne 23. 12. 1817. Ta, tako imenovani franciscejski katastrski operat za slovensko ozemlje je potem nastajal celo desetletje, od 1818 do 1828, rektifikacij- ske mape pa še kasneje. Triangulacijska in ka- tastrska izmera. sta bili najprej opravljeni v Slovenskem Primorju in Istri in sicer v letih 1817 - 1825, na Štajerskem v letih 1819 - 1825, na Kranjskem v letih 1822 - 1826 in na Koroškem v letih 1825 - 1828. Ozemlje Pre- kmurja ni bilo zajeto v katastrsko izmero v času vladanja Franca I. Vse arhivsko gradivo francisejskega katastr- skega operata je bilo izdelano in urejeno po tedanjih predpisih v okviru posameznih dežel. Ureditev je ostala še do danes. Zemljiške kategorije v katastrski občini Ljutomer Tabela nam pokaže, da je bilo poleg njiv v začetku 19. stoletja v k.o. Ljutomer največ gozda, nato pa sledijo travniki. Ostale površi- ne so približno enako zastopane. Iz tega lahko sklepamo, da so se tukaj ljudje v pretežni meri bavili s poljedelstvom in živinorejo, medtem ko je bila večina gozdnega bogastva v lasti ob- čine in magistrata. Zanimivo je, da so imeli razmeroma malo sadovnjakov, le 0,9 % povr- i šin, poleg tega pa so imeli še nekaj malega pušče, 0,04 % površine in močvirja, 0,09 % površine. Število zemljiških parcel po zemljiških kate-1 gorijah v k.o. Ljutomer J Pri številu zemljiških parcel lahko opazimo že precej močno parcelizacijo, drobljenje na manjše parcele. Tako na primer pašniki, ki predstavljajo le 11,45% vseh površin, pred- stavljajo kar 20,3 % vseh parcel in so razdelje- ni na 256 parcel, katerih povprečna velikost znaša 36,1 ara. Prav tako je velika parcelacija tudi pri travnikih, ki so razdeljeni na 333 par- cel in sadovnjakih, ki predstavljajo le 0,5 % vse površine in kar 3,9 % vseh parcel. Povpre- čna velikost sadovnjaka je 14 arov. Najmanj je razdeljen gozd, ki predstavlja 30,8 % vse povr- šine in le 6,8 % vseh parcel. Povprečna veli- kost parcele tako znaša 2 hektara in 89,1 ara. i Zemljiške kategorije po francijsejskem kata- stru v k.o. Ljutomer 18 če bi se dosledno držali razdelitve zemlji- ških kategorij po katastru, bi ugotovili, da je parcelacija še precej večja. V katastru obstaja- jo kot kategorije travniki in grmovje, travniki in drevesa, travniki in sadna drevesa, kar skupno označimo kot travnik. Tudi v katastr- ski mapi so vse te kategorije označene pod eno kategorijo (barvo). Povprečna velikost parcel po zemljiških kategorijah v k. o. Ljutomer Največjo povprečno velikost dosegajo goz- dne in cestne parcele, ki so tudi najmanj raz- parcelirane. Pri drugih zemljiških kulturah pa je parcelizacija precej večja. V tej parcelizaciji tudi ne najdemo več parcele, ki naj bi bila pušča in parcel, kijih obsegajo potoki. Število parcel po socialnem položaju lastnikov iz Ljutomera Ljutomer se že leta 1265 omenja kot trg. Status trga je Ljutomer ohranil vse do leta 1927, ko je postal mesto. Temu počasne- mu prehodu iz trga v mesto je sledilo tudi gi- banje prebivalstva. Tako je imel Ljutomer leta 1822 603 prebivalce. Njihova socialna struktura pa je odraz razvoja trga v tem času. Pri večini lastnikov parcel je napisano le, da je tržan (burger), pri ostalih, ki so opravljali kakršen koli poklic, pa je le-ta tudi pripisan. Tako najdemo takrat v Ljutomeru po enega učitelja, zdravnika, mlinarja in grobarja, poleg njih pa še ostale poklice, kot so pisar, viničar, gostilničar, čevljar, kovač, kolar, krojač, sirar, konjederec, mlatič in strugar. Ker pri ostalih ni vpisanega drugega kakor tržan, lahko skle- pamo, da se je večina ukvarjala s poljedel- stvom in živinorejo, o čemer nam priča tudi velika zemljiška razparceliranost. Veliki lastniki so bili občina, magistrat in cerkev, ki so imeli skupno 6,1 % vseh parcel. Večina ti- stih, ki so imeli kakšen poklic, je imela le maj- hen kos zemlje, ponavadi kakšen vrt ali sa- dovnjak, ki jim ni omogočal preživljanja od zemlje. Število parcel in (nedomačinov) po socialnem j položaju v k.o. Ljutomer ter katastrske obči- j ne, iz katerih so prihajali Osem meščanov (nedomačinov) ima 16 parcel v k.o. Ljutomer ali 1,3 % vsega zemljiš- ča v tej k.o. Štirinajst kmetov (nedomačinov) ima 41 parcel ali 3,2 % vsega zemljišča v k.o. Ljuto- mer. Osem meščanov iz drugih krajev predsta- vlja 6,6 % vseh posestnikov v katastrski občini Ljutomer. Štirinajst kmetov iz drugih katastrskih ob- čin predstavlja 11,6 % vseh posestnikov v ka- tastrski občini Ljutomer. Večina nedomačinov lastnikov parcel je prihajala iz sosednjih katastrskih občin, ki so bile poseljene pretežno s kmečkim prebival- 19 stvom. Tako je bilo kar 41 parcel v lasti kme- tov iz sosednjih k.o. Število posestnikov (nedomačinov) po social- nem položaju v k.o. Ljutomer in katastrske i občine, iz katerih so prihajali Število kmetov iz posameznih k.o. je bilo približno enako razporejeno po sosednjih k.o. Zanimivo je le to, da je bilo med lastniki le 8 meščanov in 14 kmetov nedomačinov. Število posestnikov po socialnem položaju v Ljutomeru Po socialnem položaju je bilo največ lastni- kov, ki so bili vpisani le kot tržani, takih je bilo 64 ali 53,5 % vseh lastnikov v k.o. Ljuto- mer. Vseh ostalih lastnikov, ki so imeli kak- šen poklic, je bilo 28, pravnih oseb, ki so ime- le posesti v Ljutomeru, je bilo 5. Povprečno število parcel po zemljiških katego- rijah na posestnika (domačini in nedomačini skupaj) Glede na to, da je bilo število posestnikov ' razmeroma majhno (120), je presenetljivo ! majhno tudi število parcel na posameznika. ; Vendar nam to ne da pravilne podobe, koliko I zemlje je prišlo na posameznega lastnika.. Tako je na primer prišlo 0,7 parcele gozda na posameznega lastnika, če pa bi to razmerje ¦ spremenili v številke, pa ugotovimo, da je na \ enega posestnika prišlo 2 hektara in 7 arov; gozda. Slično je tudi pri njivah, na enega po- i sestnika prideta 2,4 njivske parcele ali 2 hek- tara in 21 arov njiv. j Število posestnikov po socialnem položaju (nedomačini in domačini skupaj) v k.o. Ljutomer 20 če si pogledamo še vse posestnike, domači- ne in nedomačine po socialni strukturi, lahko ugotovimo, da prevladujejo tržani, najverjet- neje le po nazivu, po svoji dejavnosti pa so vsekakor kmetje. Sledijo jim kmetje, ki jih je štirinajst in so vsi iz drugih k.o., vendar so po svoji dejavnosti v isti skupini kot večina trža- nov iz Ljutomera. Nato jim sledijo kočarji, ki jih je sedem in predstavljajo 5,8 % vseh po- sestnikov. Vse ostale socialne kategorije pa so zastopane le s po enim, dvema ali tremi pred- stavniki. Za lažje razumevanje in predstavo obsega posesti sem izbral enajst tipičnih predstavni- kov različnih socialnih kategorij in pravnih oseb ter njihove posesti izpisal v tabele. Tako sem izpisal posesti občine Ljutomer, magi- strata v Ljutomeru, cerkve sv. Janeza Krstni- ka, kajžarja Eliasa Dillmana, viničarja Don- tsekerja, mlinarja Jakoba Welletza, kmeta iz. Vinskega vrha Josefa Murata, grobarja Leo- polda Kopriana, učitelja Johanna Mauritscha. Tudi iz sestave njihove posesti lahko vidimo, da so se tisti brez posebej omenjenih poklicev preživljali kot kmetje, čeprav so imeli naziv tržan. Občina Ljutomer 16 parcel Dillman Elias, kajžar - Ljutomer 2 parceli Dontseker, viničar - Ljutomer 2 parceli Welletz Jakob, mlinar - Ljutomer 5 parcel Murat Joseph, kmet - Vinski vrh 2 parceli Koprian Leopold, grobar - Ljutomer 11 parcel 21 Cerkev (sv. Janez Krstnik) v Ljutomeru 2 parceli Bostruschnik Johann, učitelj - Ljutomer 14 in 1/2 parcel Frhlien Johann, tržan - Ljutomer 7 parcel Mauritsch Johann, tržan - Ljutomer 11 parcel Magistrat v Ljutomeru 47 parcel 22 Občina Ljutomer in Magistrat sta imela leta 1824 v lasti v k.o. Ljutomer 229 hektarov in 66,4 arov zemljišč, kar je takrat pomenilo več kot eno tretjino vseh zemljišč. Večina tega je odpadla na gozdove, ki so bili večinoma dr- žavna last. Od leta 1744 je bila graščina Branek in nje- na posest, ki je zajemala tudi trg Ljutomer, v rokah družine Codriopio. To je bila furlanska rodbina, ki so jo okoli leta 1700 povzdignili v grofovski stan. Braneška graščina je poleg trga Ljutomera imela še svoja posestva in podlož- nike v Stari cesti, Radomerju, Desnjaku, Hra- j stje - Mota, Orlavi, Gomili, Grabonošu, Gra- j bah, Gmauerbergu, Grezovščaku, Herman- cih, Hujbarju v ormoškem okraju in Hujbarju, ki je spadal pod velikonedeljsko komendo, Ja- strebcih, Ivanjkovcih, Kozarščaku, Krapju, Križevcih, Logarovcih, Krištancih, Kumerš- čaku, Lahoncih, Branoslavcih, Moti, Mekot- njaku, Meitsdorfu, Zasadih, Presiki, Precetin- cih, Plešivici, Pristavi, Rinčetovi grabi, Žero- vincih, Ključarovcih, Stročjem vrhu in Stročji vasi. Žicah pod hrastovško graščino, Kamen- ščaku, Podgradju, Veličanah, Vitanju, Vita- novcih, Babincih, Cezanjevcih in Cvenu. Ve- čino sodnih, davkarskih in gospodarskih za- dev so opravljali razni nižji uradniki ali pisarji in oskrbniki, ki so bili do leta 1850 tudi okraj- ni komisarji in krajevni in kriminalni sodniki. Ljutomersko občinsko ozemlje je zavzema- lo na severozahodu področje do potoka Glo- betka (do parcele IX. 981, 1063/1), ki je bil meja z Noršinsko občino. Nato je meja pote- kala proti severu čez travnike do ceste Ljuto- mer - Radgona in preko ceste proti severov- zhodu, jugovzhodu in severu proti Babincem. Pri križu je nato presekala cesto, ki vodi iz Babinec proti Ljutomeru, šla po poljih delo- ma proti severu deloma proti severovzhodu v smeri proti Cvenu. Od Cvena je tekla meja proti jugovzhodu in jugu do pristavske občine in nato ob pristavski meji proti jugu do Ščav- nice, ki je oblikovala mejo do izliva potoka Kostanjevica. Meja je tekla nato ob potoku, dokler ta ni zavil na Kamenščak. Na vrhu Ka- menščaka je delala mejo deloma stara, deloma nova okrajna cesta. Iz Kamenščaka je tekla nato meja v skoraj ravni črti proti severu proti Cezanjevcem do potoka Globetka. Imena posameznih parcel nam kažejo nji- hovo zgodovino in kultiviranje. Nekako na sredi ceste med Ljutomerom in Sv. Križem (Križevci) je skoraj štirioglat ribnik. Polje, ki je ležalo med ribnikom in potokom Suhačo, se je imenovalo Srednje trate, kar nam pove, da je bila tukaj nekoč ledina ali pašnik, ki naj bi ga konec 18. stoletja spremenili v njive. Dalje proti vzhodu ob meji z občino Cven je polje Strotje (ali Stročje). Polje, ki je ležalo za Kukovčevim parnim mlinom ob desni strani ceste, se je imenovalo Gornje trate. Nasproti ljutomerskemu kolodvoru se je od glavne ce- ste odcepila poljska pot v Babince. Desno od tega polja je ležalo polje Hraščica, katerega ime nam govori, da je bil tukaj nekoč hrastov gozd, od katerega je ostal le še majhen kos. Ta gozdiček tvori nekakšen štirikotni otok, ki ga od vseh strani obdaja jarek, ki je bil napeljan iz Murice, ki teče iz Babinec proti Cvenu in je verjetno nekoč služil za utrdbo. Pravokotna oblika daje slutiti, da je bil t\i majhen rimski tabor. Del polja, ki leži prti Babincem, se je imenoval Mala gmajna. Skrajni severovzhod- ni kot ljutomerskega ozemlja proti Cvenu (travniki in njive) seje imenoval Kmeš. Ime je dobil po svojem nekdanjem lastniku ali pa po rastlini kmeš, ki divja raste po travnikih (ku- mina ali kumič, Crum carvi). Južno od Kme- ša se razprostira polje Velika gmajna, proti potoku Globetki pa Grušica ali Grabenca. Ob cesti iz Noršinec proti Ljutomeru ležijo desno od ceste do potoka Globetke njive, imenovane Erjavec, verjetno po nekdanjem lastniku. Po- dročje, ki je ležalo preko mostu med potokom Globetko in glavno cesto, se je imenovalo Predol. Od Ljutomera ob poti proti Cezanjev- cem so bili ob Ščavnici, na levem bregu, trav- niki, imenovani Brezje, verjetno po brezovem gozdu, ki je tukaj nekoč rasel. Na desnem bre- gu Ščavnice do vznožja Kamenščaka so bili mokrotni travniki, ki so se imenovali Šarje, kar popolnoma odgovarja kakovosti zemljiš- 23 Ca. Najlepše gozdove je imel Ljutomer ob se- vernem pobočju Kamenščaka. Velik del teh gozdov se je imenoval Bukovje, ker so tukaj rasli lepi bukovi gozdovi. Njive in travniki ob južnem vznožju Kamenščaka so se imenovali Pod Kamenščakom. Svet za sedanjim poko- pališčem proti potoku Kostanjevici in Gre- zovščaku se imenuje v nemških listinah in ka- tastrski mapi Hochgericht, t.j. prostor, kjer so nekoč stale vislice za zločince. Na vzhodni strani trga seje kot med Ščavni- co in Globetko imenoval Spodnji krč, ker je bil svet precej močvirnat in so ga precej pozno izkrčili, po čemer je tudi dobil ime. Zahodno od Spodnjega krča v smeri proti trgu se polje imenuje Kotič in Spodnje trate. Med Spodnji- mi tratami in potokom Kostanjevico, ki je predstavljal občinsko mejo, ležijo levo od glavne ceste, ki vodi v Središče, Spodnji trav- niki. Največja polja so imeli v Ljutomeru pro- ti Babincem, kjer so bile njive že od najstarej- ših časov, ker je bil tukaj svet najbolj varen pred poplavami. Več njiv je bilo tudi proti Cvenu in Gresovščaku. Največ travnikov je bilo ob Ščavnici in Globetki proti Cezanjev- cem, Noršincem, Stročji vasi in Pristavi, kjer je tudi nekaj gozda, imenovanega Babji ložič in Zagrajeni log. V starejšem obdobju so imeli tržani skupne pašnike in gozdove, drugače pa o skupnem tržnem in občinskem premoženju nimamo poročil. Leta 1698 so ljutomerski tržani oce- nili svoje občinsko premoženje na 3400 goldi- narjev, dolgove pa na 2549 goldinarjev. V tej cenitvi pa niso bili všteti gozd, njive, travniki in pašniki, ki so bili takrat še skupna last. Leta 1834 je imela trška občina v svoji lasti trško hišo številka 15 (po takratnem štetju), s kletjo, parmo in hlevi; dalje hišo trškega sluge, trški skedenj, mlin s hišo številka'87 (od leta 1694), leseno kolibo za orodje za gašenje po- žarov, vinograd s hišo v Gomili, viničarijo s kletjo in stiskalnico v Brebrovniku. Trg je imel že leta 1712 pravico prodajati tobak. Leta 1850 poroča Hofrichter, daje imela lju- tomerska občina precejšnje imetje v zasebnih in javnih zadolžnicah, mlin, opekarno in pre- cej zemlje: 1,5 orala njiv, 10 oralov travnikov, 67 oralov gozda, 8 oralov pašnikov, 3 orale vinograda v Gomili in 5,5 orala v Brebrovni- ku, kjer je bilo še 23 oralov gozda. Razen tega je imel trg še ribiške pravice v Ščavnici in Globetki, neko prosto posestvo v trgu, mestni- no ob sejmih in mostnino. Leta 1822 je imel trg Ljutomer 603 prebi- valce, občina je imela 1245 juter in 493 klaf- ter zemlje. V Ljutomeru je delovala ubožnica s 23 oskrbovanci in trivialna šola s 132 učen- ci. Prav tako so imeli tudi carinski urad (ogr- ska meja). Na splošno lahko rečemo, da je bil takrat Ljutomer pretežno kmečko naselje z nekateri- mi upravnimi funkcijami, ki so mu zlasti še za časa fevdalizma (do 1848) dajale določene pri- vilegije glede na sosednje vasi. Tudi socialna struktura prebivalstva nam posredno kaže kmečko podobo Ljutomera, kajti večina pre- bivalstva je dejansko živela od poljedelstva in živinoreje. VIRI IN LITERATURA . Francisejski kataster za Štajersko v Deželnem arhi- vu v Gradcu: — 1817 - 1869; 1823 - 1869; 932 š., 1147 f, 2762 m.; 238, 1. P. - Katastrska občina Ljutomer; — Peter Ribnikar: Zemljiški kataster kot vir za zgodovino; — Zgodovinski časopis 36/4, 1982; — Fran Kovačič, Ljutomer: Zgodovina trga in sreza, Maribor 1926; — Carl Schmutz: Hi- storische Topographisches Lexikon von Steyer- mark, Gradec 1822. NARODNI BUDITELJ IVAN KUKOVEC ANTON RATIZNOJNIK Taborsko dobo Slovenci po pravici imenu- jemo eno najpomembnejših dejanj v vsej dolgi zgodovini, ki so jo prehodili naši predniki od nepriznanega do priznanega naroda. V ta boj Slovencev za narodnostne pravice, ki se je razplamtel po letu 1848, po marčni revoluciji na Dunaju, ter ideja, oziroma zahteva za združeno Slovenijo v okviru tedanjih narod- nostnih meja, za uradno priznanje slovenske- ga jezika v pismu in govoru na vseh področjih javnega življenja, so po ustavni dobi stopili tudi ljutomerski narodni možje, ki so z narod-, noprebudnim delom daleč presegli lokalne okvire, ter dali Ljutomeru pečat narodno, kul- turno in politično zavednega trga ne samo v Pomurju in na slovenskem spodnjem Štajer- skem, temveč v celotnem slovenskem okviru. Med najvidnejše narodnjake te dobe, ki so od- ločilno prispevali k razvoju narodnoprebud- nega dela v Ljutomeru in okolici, ter se uspeš- no zoperstavljali nemškemu pritisku, spada tudi Ivan Kukovec, ki je bil vse življenje, od prihoda v Ljutomer, povezan z dolgo dobo narodne borbe, katero je bojeval z drugimi na- 24 Ivan Kukovec rodnimi možmi v Ljutomeru. Ivan Kukovec se je rodil 14. maja 1834 v kraju Pušenci pri Ormožu. Dijaška leta je pre- živel v Varaždinu, tam je obiskoval gimnazijo in bil za časa učiteljevanja Janeza Trdine nje- gov »najboljši dijak. . . , ki bi bil zadovoljil tudi najstrožje učitelje«. Slabo zdravje mu je preprečilo, da bi v Gradcu, kamor se je vpisal na študij prava, tudi dokončal šolanje, zato se je kot ljutomerski posestnik poslej posvečal narodnemi. in gospodarskemu življenju trga in okolice. Po prihodu narodnjaka dr. .lakoba Ploja v Ljutomer, kije leta 1862 tu odprl od- veniško pisarno, je Ivan Kukovec pri njem dobil mesto odvetniškega pripravnika, l Ploj je kot narodnjak, ki so ga zanimala gospodarska, politična in narodnostna vprašanja (bil je eden od ustanoviteljev prve slovenske čitalni- ce na slovenskem Štajerskem, v Mariboru), našel v Ivanu Kukovcu močno oporo za na- rodnoprebudno delovanje v Ljutomeru. Prav tako se je Kukovec pri vključevanju v borbo za dosego narodnostnih pravic oprl na takrat še zelo redke narodnozavedne može, ki so šele orali ledino med ljudstvom, mu vcepljali in dramili narodni ponos, da se zave pravic, ki naj bi šle Slovencem po ustavi. To so bili veli- ki rodoljub župnik dr. Anton Klemenčič, ki je nosil do tedaj največje breme narodnoprebud- nega dela v okraju, pa Ivan Dragotin Huber, trgovec in papirničar, po letih najstarejši, An- ton Božič, Vatroslav Mohorič in drugi vaški narodnjaki.2 Kukovca so kot posestnika živo zanimala gospodarska vprašanja pomurskega kmeta in obrtnika, socialne razmere, v katerih se je znašlo kmečko gospodarstvo sredi 60 let po revoluciji (davčna bremena so močno po- rasla), ter vprašanje narodnostnih pravic »kte- rih se ljudstvo še premalo zaveda. Narodno zavednih mož, ki čim redkejši so, tem večjo hvalo zaslužijo, ljudstvo z nekim nezaupa- njem spremlja njih delo in se jih izogiba. Na- rodna pravica pa nas Slovencev je, kakor vsa- kega drugega naroda, da se smejo materinega jezika povsod in vselej posluževati«, kot je za- pisal v enem prvih dopisov v Novicah. Stanje, v kakršnem se je nahajalo kmečko gospodar- stvo (splošna revščina), je bilo po njegovem vzrok, da kmetje v vsakdanji borbi za prežive- tje niso imeli dovolj duševnih moči, da bi se v večji meri zavedali in posluževali narod- nostnih pravic. V kritičnih očeh Ivana Ku- kovca je bila tedaj ljutomerska okolica brez ustrezne pomoči, kmetje so se morali zadolže- vati, da bi se rešili gospodarskega propada in s tem so zašli v še večje dolgove. Kmet se je pri vračilu dolgov znašel v brezupnem položaju in prihajal v odvisnost od nemških lastnikov zemlje. Da bi se rešilo težko gospodarsko sta- nje, ki je pehalo kmeta v vse večjo zaostalost in revščino, bi morala vlada nujno zmanjšati davke, da bi rešila kmetijstvo prisilnega bremena. 3 Leta 1866 so štajerski Slovenci pričeli po- novno borbo za pravice slovenskega jezika v šolah in uradih ter javnem življenju nasploh. Ta boj se je odvijal preko takrat še zelo redkih narodnozavednih deželnih poslancev v Grad- cu, predvsem po zaslugi poslanca Hermana s Ptuja in rojaka dr. Radoslava Razlaga. Dose- gli so vsaj to, da je bilo dovoljeno okrajnim uradom tudi uradno poslovanje v slovenskem jeziku »če tako zahtevajo stranke«, kar pa se v Ljutomeru ni izvrševalo.4 Ivan Kukovec se je tedaj v članku v Sloven- cu dotaknil problema nekaterih štajerskih de- želnih poslancev, ki bi morali zastopati inte- rese ljudstva glede narodnostnih pravic, pa so molčali ali zastopali interese deželne politike. Povod mu je bil dopis narodnozavednih vaš- kih županov iz ljutomerskega okraja na dežel- no zbornico v Gradcu z zahtevo po uvedbi slovenskega jezika v šole in urade, ki pa je ostal brez odgovora. Obsodil je politiko neka- terih poslancev, ki so trdili, da zastopajo inte- rese ljudstva, v resnici pa so bili proti njemu in so izneverili njegovo zaupanje, zato so bili nasprotniki Slovencev. Pri tem Kukovec ni izvzel niti deželnega poslanca dr. Globočnika iz Ljutomera, kije zastopal okraje mest Ljuto- mera, Ormoža in Gornje Radgone. Opozarjal je na napake, ki se pri bodočih volitvah dežel- nih poslancev ne bi smele več ponoviti, saj so imeli štajerski Slovenci le malo poslancev, zato je bil potreben enoten nastop za obrambo 25 njihovih pravic, da bi kaj dosegli. Pozval je štajerske Slovence, da bi volili pri bodočih vo- litvah resnične narodnjake, kot so bili po nje- govem Božidar Raič, dr. Josip Vošnjak, Davo- rin Trstenjak in drugi, ki bodo znali prisluh- niti ljudstvu in dostojno zastopati interese ozi- roma zahteve Slovencev.S Kukovec se je kot tankočuten narodnjak, ki je pozorno spremljal narodno, gospodarsko in kulturno življenje štajerskih Slovencev in se najodločneje bojeval za narodnostne pravice v Ljutomeru, leta 1866 poleg Davorina Trste- njaka odločno zavzel, da se v Ljutomeru usta- novi kulturna ustanova-čitalnica, ki bi bila središče narodnoprebudnega dela na Mur- skem polju in s tem steber in branik proti zati- ranju slovenske narodne bitnosti. Pri tem je Kukovca spodbujal Božidar Raič (oče čital- nic na Slovenskem), ki mu tudi ni bilo vseeno, da v Ljutomeru še vedno ni čitalnice. Kukovec je zato pozval ljutomerske narod- njake, da s skupnimi močmi ustanovijo čital- nico. Narodne moči, ki bi pri tem lahko naj- več pomagale, da Ljutomer ne bi zaostajal po narodnostni prebudnosti za drugimi kraji na slovenskem Štajerskem, je videl predvsem v dveh odličnih ljutomerskih narodnjakih, dr. Antonu Klemenčiču in dr. Jakobu Ploju. Kot je zapisal v Novicah, so ljutomerski narodni možje po uspešni narodni besedi ob tisočletni- ci Cirila in Metoda leta 1863 v Ljutomeru pri- segali na ustanovitev čitalnice. »Slovenci pri nas še prav mimo spijo, kakor morda nikjer tako«, je s pretiravanjem spodbujal ljutomer- ske rojake, da s skupnimi močni že vendar ustanovijo potrebno čitalnico. Po narodni za- vesti, kot je zatrjeval, bi moral biti Ljutomer prvi za večjimi kraji (Maribor, Celje) na slo- venskem Štajerskem, saj je imel. vse pogoje, prav tako pa mu tudi sposobnih ljudi ni manj- kalo. Mnenje, da sedaj ni prave volje in pogu- ma, ker za to niso dani primemi pogoji, je za- vračal, čaš da se je treba zavzeti za narod- nostne pravice brez omahovanja.6 Leta 1867, ko je bil sprejet novi zakon o okrajnih odborih in ko je ljutomerskim narod- njakom prvič po veliki borbi z Nemci uspelo izbojevati premoč s tem, da je postal okrajni odbor v veliki večini slovenski in je bil za okrajnega načelnika izvoljen dr. Jakob Ploj, je Ivan Kukovec kot odbomik uveljavil pismeni predlog, ki je bil sprejet z večino, da se pri po- slovanju okrajnega urada ozira na rabo slo- venskega jezika v pismu in govom. To je bila velika narodna zmaga ljutomerskih narod- njakov.7 Odjugo na političnem in narodnostnem po- lju leta 1867 na Štajerskem so čutili tudi v Ljutomeru.8 Zaradi večje narodnostne prebu- jenosti so Ljutomerčani dosegli, da je bil za deželnega poslanca za kmečke okraje Ljuto- mer-Ormož-Gomja Radgona izvoljen ljuto- merski rojak dr. Matija Prelog. V pričakovanju novega društvenega zako- na, ki naj bi omogočil ustanovitev ljutomerske čitalnice, je Ivan Kukovec osnoval že v začet- ku maja 1867 nelegalno narodno pevsko društvo. 9 Namen tega dmštva ni bil samo »v prelepih pesmih naznanjati poštenim Slovencem in ljubeznivim Slovenkam narodne napeve«, temveč tudi izpolnjevanje čitalniškega programa. 10 Po Kukovčevem prepričanju je bilo prav pevsko društvo tisto, ki je pripomo- glo k večji uveljavitvi čitalnice, kjer je prišel do izraza pomen ter vpliv čitalnice na narod- no zavest ljudstva. Kukovčevo pevsko društvo je delovalo v okviru čitalnice vse do leta 1894, ko se je osamosvojilo; postalo je prvo sloven- sko pevsko dmštvo v ljutomerskem okraju in je še naprej tesno sodelovalo s čitalnico. Pev- sko dmštvo je svoje poslanstvo deloma doka- zalo že avgusta 1867 leta, ko se je na pobudo Ivana Kukovca v Ljutomeru prvič uprizorila igra Županova Micka. ' 1 Kukovcu pripisujejo največ zaslug za ustanovitev čitalnice. Bil je po takratnih izjavah »dušni oče čitalnice«, in je z ustanovitvijo pevskega društva tudi polo- žil temelje bodočega delovanja čitalnice. Nič manjša ni njegova vloga pri začetkih gledali- ške dejavnosti v čitalnici. Ob otvoritvi čitalni- ce 2. febmarja 1868 leta na Vodnikov dan, kjer je imel slavnostni govor, v katerem je obrazložil pomen čitalnice za Ljutomer, je igral tudi v gledališki predstavi Župan. 12 Ob prvem predsedniku čitalnice dr. Jakobu Ploju je bil Kukovec izvoljen za podpredsednika. Bil je večkratni predsednik in najožji sodela- vec in podpomik čitalnice vse do leta 1898. Kukovec ima poleg dr. Ploja, dr. Klemenčiča, dr. Zamika, Žemljica in dmgih največ zaslug, da se je čitalnica od ustanovitve pa do tabora razvila v bogato in aktivno narodnokultumo središče, ki je s svojimi prireditvami utiralo pot k taboru. BUa je ena izmed najaktivnejših na slovenskem Štajerskem. Kukovec je kot us- pešen gospodarstvenik organiziral v čitalnici tudi predavanja, ter sam predaval o sadjarstvu in kletarstvu in tako prispeval h gospodarski vzgoji kmečkega prebivalstva. Narodnoprebudno delo Ivana Kukovca je bilo v času pred taborom v Ljutomem in kas- neje tesno povezano z različnimi prireditva- mi, katerih se je udeleževal z ljutomerskimi in štajerskimi rodoljubi (z Božidarjem Raičem na ormoški besedi). ' 3 z Raičem je kasneje v času deželnega poslanstva tesno sodeloval. Zelo aktiven je bil na številnih izletih, ki jih je organizirala čitalnica v Slovenskih goricah, katerih namen je bil buditi narodno zavest. Prvi slovenski tabor v Ljutomem, 9. avgu- sta 1868, je bil samo logičen zaključek priza- devanj štajerskih Slovencev in ljutomerskih rodoljubov in dokaz njihovega narodnopre- budnega dela. V pripravah nanj je imel Kuko- vec pomembno vlogo, saj je bil član pripra- 26 vljalnega odbora. Na taboru, kjer so z govori sodelovali dr. Matija Prelog, dr. Anton Klemenčič, dr. Va- lentin Zamik. dr. Josip Vošnjak in Božidar Raič, je nastopil tudi Ivan Kukovec, ki je ute- meljeval prvo točko taborskega programa - priznanje slovenskega jezika v uradih. Pri tem je poudaril, »da so časi danes Slovencem nekoliko prijaznejši, kot so bili nekoč. Prišli ste od daleč in od blizu«, je nagovoril zbrane, »prišli ste - ne po kakem višjem povelju, tem- več na prosto povabilo nekoliko rodoljubov.« Veliki množici, kateri se je moglo brati z obraza, da jo je privedla k shodu želja po od- kritem pogovoru, je dopovedoval, »da smo narod, kar moramo povsod pokazati, da smo Slovenci, da kakor narod ostati hočemo. Med najtehtnejše pravice vsakega naroda pa spada njegov jezik. Tako kot imajo večji narodi, Madžari, Nemci, Italijani, Francozi pravico v svojem jeziku uradovati, pa le Slovencem to ni dovoljeno. To ni prav, da slovenski človek svoje pravice z dragim denarjem gre spraševat od hiše do hiše, da izve, kaj je na listu zapisa- no. Ko bi se naj slovenskemu jeziku izkazala pravica, ga zadene največja krivica, ki jo po- gosto utemeljujejo tudi tako, da ni ljudi, ki bi znali slovenski jezik pisati, da smo sami krivi, če se nam slovenski ne uraduje, ker tega ne zahtevamo«. V zaključku govora je dejal, da Slovenci od svojih pravic, ki jim gredo po ustavi, ne bodo odstopili. Med osnovne pravi- ce vsakega naroda spada tudi narodni jezik v urade, kar si bodo priborili po ustavni poti.'4 Ni naključje, da je Kukovcu pripadlo častno mesto prvega govornika na taboru, saj se je v tem času dejansko uveljavljal kot vodja narodnega in gospodarskega gibanja ljutomer- skih Slovencev. Kukovec je bil tudi udeleženec tabora na Kapeli pri Radencih (dvanajstega po vrsti) ju- nija leta 1870, ki sta se ga udeležila tudi Lju- tomerčan dr. Anton Klemenčič in dr. Matija Prelog. Utemeljeval je 5. in 6. točko dnevnega reda - o potrebi regulacije reke Mure ter o za- htevi za izgradnjo pomurske železnice skozi Ljutomer za potrebe gospodarstva. ' 5 Za sled- njo zahtevo se je Ivan Kukovec kot deželni poslanec od leta 1870 vztrajno prizadeval. Kot načelnik ljutomerskega okraja (izvoljen je bil aprila 1870) si je prizadeval materialno dvigniti zaostalo kmečko gospodarstvo v okraju in v pokrajini ob Muri. Kot posestnik in dober gospodarstvenik je uvidel, da je reši- tev pokrajine v prometni povezavi s severno Štajersko in drugimi deli monarhije, kar bi povečalo trgovino, izkoriščene bi bile naravne možnosti pokrajine in s tem konkurenčna sposobnost pomurskega kmeta, ki je tonil v vedno večje siromaštvo, ker je bil prisiljen prodajati pridelke pod ceno.'6 Koje bil Ivan Kukovec leta 1870 soglasno izvoljen za okrajnega načelnika v Ljutomeru (s tem je bila ponovno potrjena narodna zma- ga in priznanje narodnozavednemu podeže- lju),''' je bil že v veljavi novi zakon o okrajnih zastopih, na osnovi katerega so dobile občine večjo možnost odločanja o svojih interesih ter posredno tudi vpliv na volitve okrajnega na- čelnika. Kot velik rodoljub, ki je živel za interese ljudstva, je Ivan Kukovec užival popolno za- upanje. Bil je več kot tri desetletja okrajni na- čelnik, vse do leta 1905.18 Po odhodu dr. Jakoba Ploja na Ptuj je po- stal Kukovec tudi načelnik krajevnega šolske- ga sveta in kasneje krajevni šolski svetovalec. V šolstvu, kateremu je bil predan z vso dušo, je nadaljeval Plojevo prizadevanje in dosegel s pomočjo zavednih učiteljev v Ljutomeru (predvsem Janeza Lapajneta), da je postal kra- jevni šolski svet v večini naroden ter dobil uradno dovoljenje za rabo slovenskega jezika v ljudski šoli, kar je omogočal novi zakon o šolstvu. Vendar pa so bile v Ljutomeru velike borbe z nasprotniki, ki so si prizadevali po- drediti šolstvo nemškemu vplivu. Dosegel je izgradnjo nove ljudske šole na Cvenu in v Ljutomeru ter bil pobudnik in soustanovitelj slovenske gospodarske šole v Ljutomeru leta 1872, proti nemški realki, ki jo je ustanovil Janez Gottweis z namenom, da se na njej po- učuje slovensko in nemško, vendar je kmalu prišla v nemške roke.'9 Ena največjih pridobitev Ljutomera v gos- podarskem in narodnem oziru je bilo osnova- nje posojilnice, kije začela delovati leta 1872. Ustanovil jo je Kukovec s pomočjo rodolju- bov in prijateljev. Posojilnica je bila prva te vrste v Sloveniji, osnovana po češkem vzoru. Imenovala se je okrajna založnica in Kukovec jo je vodil vse do svoje smrti leta 1908. Poso- jilnica si je že v prvem letu delovanja pridobi- la zaupanje ljudstva, predvsem kmetov, vanjo je bilo v tem času vključenih preko 200 članov.20 Kukovec je spoznal vzroke, zaradi katerih kmečko gospodarstvo iz leta v leto nazaduje in gmotno vedno bolj propada. Kot gospodar- stvenik je izprevidel, daje kmeta potrebno re- šiti oderuštva, ki se je predvsem v tem obdo- bju začelo strahovito širiti v pokrajini ob Muri ter ga zaščititi pred tujim vplivom v na- rodnem in v političnem oziru. Spoznal je, da je samo v lastni pomoči mogoča narodna in politična svoboda, ki jo je sicer tudi videl v gospodarski neodvisnosti. S pomočjo posojil- nice so nastale v tem času številna slovenska gasilska društva v okraju, bila je finančna podpora narodnim in gospodarskim intere- som. Posojilnica je mnoge kmete obvarovala pred gospodarskim propadom, omogočala je nakup kmečkih posestev ter tako preprečeva- la tudi razprodajo kmečke zemlje v roke Nemcev.2i Leta 1870, ko je postal načelnik Ijutomer- 27 skega okraja, je bil Ivan Kukovec izvoljen za deželnega poslanca v Gradcu kot zastopnik kmetov v okrajih Ljutomer-Ormož-Gornja Radgona.22 Ponovno je bil izvoljen leta 1878, ko je prepričljivo zmagal proti gornjeradgon- skemu kandidatu Nemcu Hempeljnu23 in tre- tjič leta 1884.24 Ivan Kukovec si je pridobil med kmečkim prebivalstvom, katerih zastop- nik je bil, popolno zaupanje z nepopustljivo borbo za dosego narodnostnih pravic, za dvig gospodarstva in materialnega stanja kmečkega prebivalstva. Ljutomer se je otresel nemškega vpliva^in se dvignil nad ostale kraje na sloven- skem Štajerskem. V graškem deželnem zboru se je Ivan Ku- kovec odločno zavzemal za pravice slovenšči- ne v ljudskih in meščanskih šolah. Leta 1876, ko je izšel zakon o novem šolskem učnem na- črtu^ je zahteval, da vlada zagotovi Slovencem na Štajerskem potrebne učne knjige in šolske pripomočke v slovenskem jeziku. Zahteval je ustanovitev posebne šolske komisije, ki bi skr- bela za izdajo slovenskih učbenikov in spre- mljala uresničevanje sprejetega zakona o šol- stvu, da si tudi Slovenci pridobijo potrebno znanje v materinem jeziku, kar jim do sedaj ni bilo omogočeno v takšni meri, kot so želeli.25 Za izboljšanje gospodarskega stanja in na- predka pokrajine ob Muri je zahteval regula- cijo Mure in zaščito kmečke zemlje pred po- gostimi poplavami ter se boril za izgradnjo že- leznice, ki bi gospodarsko povezala kraje Gor- nja Radgona - Ljutomer - Ormož,26 kar pa je deželna vlada v Gradcu uresničila šele leta 1890, a le polovično, z izgradnjo železnice do Ljutomera. Kukovec je bil odbomik upravne- ga sveta proge, ki je imela za gospodarstvo dela murskega polja pomembno vlogo.27 OPOMBE 1. V. Vrbnjak, Prvi slovenski tabor v Ljutomeru, Maribor, 1968, str. 35 — 2. V. Vrbnjak, o.e., str. 33 — 3. Novice 1865, str. 202 — 4. V. Vrbnjak, o.c. str. 46 — 5. Slovenec 1866, št. 38 — 6. Slovenec 1866, št. 23 — 7. Novice 1866, str. 98-90 — 8. V. Vrbnjak, o.e., str. 56 — 9. V. Vrbnjak, o.e., str. 56 — 10. V. Vrbnjak, o.e., str. 56 — 11. Novice 1867, str. 298 — 12. Slovenski gospodar 1868, št. T, 8 —13. Slovenski narod 1868, št. 49 - 14. Slovenski gospodar 1868, št. 33 — 15. Slovenski gospodar 1870, št. 32—16. Slovenski gospodar 1870, št. 32 — 17. Slovenski gospodar 1870, št. 15—18. Do- movina 1908, št. 62 — 19. Domovina 1908, št. 62 — 20. Slovenski gospodar 1872, št. 39 — 21. Do- movina 1908, št. 62 — 22. Slovenski gospodar 1870, št. 15 — 23. Slovenski gospodar 1878, št. 38 — 24. Slovenski gospodar 1884, št. 38 — 25. Slo- venski gospodar 1878, št. 42 — 26. Biografski leksi- kon, Ljubljana 1931 ORGANIZIRANJE SLOVENSKIH TABOROV V LETIH 1868/69 (Analiza vabil) STANE GRANDA Kljub temu, da je bilo o taborskem gibanju že veliko napisanega,! pa še vedno ostaja vrsta vprašanj neraziskanih. V veliki meri so vzrok temu pomanjkljivi viri, ali celo njihovo po- manjkanje. Kljub temu pa ne smemo prezreti možnosti, da bodo mlajše in pronicljivejše ge- neracije znale tudi iz obstoječih »iztisniti« bi- stveno več. Med vprašanja, ki še vedno niso zadovoljivo pojasnjena, nedvomno sodi tudi organiziranje taborov. Ogromne množice, ki so jih ti privabili, so nedvomno prišle zaradi aktualne problematike. V nadaljevanju ne že- lim toliko govoriti o propagandi kot o zaupa- nju ljudi, da bodo predvidene točke resno obravnavane, da bo cela prireditev izzvenela resno, da se tabora »splača« udeležiti. Sklice- vanje na to, da so se kmetje taborov udeleže- vali zgolj zaradi svoje nacionalne zavesti ali zaradi tega, ker so bili ti nekaj novega, nepo- znanega, pomeni prehajati iz ene skrajnosti v drugo. Izhaja iz pretiranega zaupanja ali pa iz podcenjevanja naših prednikov. Kot je znano, so slovensko javnost vabili na tabore preko časopisov, letakov in plakatov.2 Najboljše in najbolj učinkovito propagandno sredstvo pa je bil nedvomno ljudski glas, ki je raznesel novico po naših mestih, trgih in va- seh in zvabil na te prireditve skoraj 150.000 ljudi. Ideja Zedinjene Slovenije je po dvajse- tletnem životarjenju skupaj z drugimi aktual- nimi potrebami prevzela velik del Slovencev in določila, kot je ugotovil pokojni Toussaint Hočevar, »skupinsko obnašanje sledečim ge- neracijam«. Ne glede na vso patetično navlako, ki se rada prilepi na ključne momente nacionalne zgodovine, se moramo strinjati z Vasilijem Melikom, da so shodi zavestno poudarjali »veljavo ljudske volje, ljudske suverenosti«.3 Ta ni prišla do izraza le v večinskem javnem sprejemanju resolucij, ampak že tudi v pred- hodnem vabljenju na tabore. Ti namreč niso bili ljudem predstavljeni kot zasebna pobuda, ampak kot odsev ljudske volje in potreb, ki in 28 kakor so jo spoznali ljudje, ki jim je večina za- upala. Zato bomo analizirali vabila na tabore, ne v smislu njihove vsebine, ampak podpisni- kov vabil. Omejili se bomo le na tabore v letih 1868 in 1869: ljutomerskega, žalskega, šem- paškega, briškega, sevniškega, notranjskega, vižmarskega in ormoškega. Podpisnike bomo skušali prikazati po njihovem številu, vrstnem redu naštevanja, poklicu, izobrazbi in social- nem ter političnem položaju in seveda krajih njihovega bivanja. Doslej sta se tega vprašanja dotaknila predvsem Viktor Vrbnjak in Branko Marušič.4 Podpisnike taborskega programa, s katerim so pozivali k udeležbi, so ponekod označevali kot taborski odbor. Vsekakor tega ne smemo zamenjevati s tisto skupino navdu- šenih in predanih mož, ki so neposredno pri- pravili posamezne tabore, ki so storili vse po- trebno od razglasa preko prijave oblastem do krašenja govorniškega odra in ki so neposred- no tabor izpeljali. Med temi so nam običajno znani le glavni pobudniki in organizatorji ter še eventuelno kakšen posameznik, ki je skrbel predvsem za finance, sicer pa so ostali v oza- dju in padli v pozabo. O podpisnikih vabila za prvi slovenski ta- bor 9. avgusta 1868, je Viktor Vrbnjak zapi- sal: »Kakor vidimo, je vabilo podpisalo 11 kmetov, 4 posestniki (tržani), 2 člana odvetni- škega poklica, 1 duhovnik, 1 zdravnik in 1 tr- govec. Bili so po večini vsi iz Ljutomera ozi- roma okolice, tako da smemo trditi, da so na tabor vabili narodni Ljutomerčani oziroma narodnoprebujeni Muropoljci.«5 Žalski tabor, ki je bil približno mesec dni za prvim, kaže že dokaj drugačno podobo. Število podpisnikov je 58. Že na prvi pogled je jasno, da so organi- zatorji hoteli poudariti, da tu ne gre za ni- kakršno zborovanje slovenske revščine, am- pak gospodaijev te zemlje. Le 9 se jih ne pred- stavlja kot posestniki na prvem mestu, vendar so med temi 4 trgovci, 1 rudarski lastnik, 1 advokat, 1 zdravnik, 1 župan - dr- žavni in deželni poslanec. Zanimivo je, da se je nek zdravnik najprej predstavil kot po- sestnik, Josip Vošnjak pa zgolj kot posestnik. Za 4 lahko vidimo, da so intelektualci, med podpisniki ni predstavnika duhovščine. Druga značilnost je sklicevanje na opravljanje javnih fiankcij. 35 jih namreč poudarja, da so ali žu- pani, občinski svetovalci ali odborniki, člani okrajnega zastopa, celo načelnik, izvrševalci poslanskih fiankcij v deželnem (2) oziroma dr- žavnem zboru. Za podpisnike iz nekaterih krajev - navajajo se po krajih - je značilno, da so vsi člani občinskega odbora in moremo do- mnevati, da je obstajala tendenca, da bi se podpisovali občinski odbori. Torej, ne samo posestniki, ampak tudi reprezentanti ljudske volje. Pri primerjavi podatkov z razprostranjenos- tjo krajev podpisnikov se je pokazalo, daje bil žalski tabor v resnici tabor Savinjčanov, ker je teh največ med podpisniki. Najsevernejši kraj je Gornji Dolič že blizu Mislinje. Iz Celja, od koder so tudi bili podpisniki, segajo na se- ver do Frankolovega, na jug pa preko Laškega do sv. Krištofa oziroma Strmce. Opazna je tendenca vključiti tudi Kozjansko, ker je ne- kaj podpisnikov tudi s tega področja. Tenden- ca, da tabore sklicujejo reprezentanti ljudske volje, je še bolj razvidna iz analize podpisni- kov šempaskega tabora, ki je bil 18. oktobra 1868. V primerjavi s številom žalskega jih je več kot pol manj, le 25. Kar 14 se jih predsta- vlja le kot župan, 1 kot podžupan, 4 so dežel- ni poslanci, 2 sta deželna uradnika, dr. Lavrič je odvetnik, eden je predsednik čitalnice, eden je zgolj posestnik in 1 zgolj duhovnik. Verjetno sem blizu resnice, če trdim, da so se zavestno omejili na župane in poslance, ostale pa so pripisali zaradi neposredne organizacije tabora. Zato število podpisnikov ni skoncen- trirano v nobenem kraju, le iz Gorice jih je več, viden je delež Bricev, kakor tudi želja po povezavi s prebivalstvom ob Soči. Tabor v Brdih, prvi v letu 1869, predstavlja v tem, poudarjeno političnem izbiranju pod- pisnikov vrh v obravnavanem obdobju. V zvezi z njim je treba uvodoma poudariti dva momenta: izpostavljenost tega ozemlja v med- narodnem in po izgubi Beneške Slovenije tudi v nacionalnem smislu. Izbor 37 - poleg njih je navedeno še 1-5 njihovih predstavnikov pod- pisnikov -je strogo pretehtan.6 Ne podpisuje- jo se kot posestniki itd., ampak kot župani oziroma predstavniki za vseh 6 briških občin, po 1 predstavnik za 9 goriških okrajev, po 2 za dežele Kranjsko, Štajersko in Koroško ter I za tržaško okolico. Razen pri Kranjski, kjer so takratni prvaki še vedno bili brez jasne orien- tacije glede taborov, so vsi ostali dejansko ta- kratni politični voditelji Slovencev. Same Bri- ce so poleg omenjenih 6 županov predstavljali še 3 duhovniki in 12 drugih, med katerimi so tudi učitelji in celo veleposestnik, vendar tudi ti, kot n.pr. dr. Žigon, le Brici. Sevniški tabor, 2. maja 1869 kot tretji na Štajerskem, po številu in navajanju podpisni- kov, ki jih je 60, presega dotedanje. Čeprav je prvi vtis, da ni pri njihovem omenjanju nobe- ne sistematike, pa je vendar odbor impozan- ten. Med njimi so 4 izobraženci: 2 pravnika, 1 zdravnik in 1 živinozdravnik, 1 učitelj in I srenjski uradnik^ 2 sta obrtnika in 3 trgovci ter 2 gostilničarja. Zupanov je 6, 13 jih deluje v občinskih odborih, 11 je njihovih svetovalcev, 8 je okrajnih odbornikov, Lenček je poleg županstva še deželni in državni poslanec. Za- nimiva slika se pokaže, če podatke o podpis- nikih vnesemo na zemljevid. Če bi upoštevali Brestanico oziroma Rajhenburg kot mejo po- dročja, ki gravitira k Sevnici, je le 25 podpis- nikov s tega področja, ostali pa so s krško- brežiškega. Samo iz ožjega brežiškega jih je to- liko kot iz Sevnice (11). Čeprav je področje 29 okoli Sevnice redkeje naseljeno kot brežiško, ter je zato manj primerno, je vseeno delež slednjega nesorazmerno velik. Iz ozadja sili postava dr. Razlaga, advokata iz Brežic, ki je gotovo pripeljal vse 4 izobražence. Preseneča, daje le 5 podpisnikov iz Kranjske. Tako jih ni iz okolice Laškega, zato pa so z vzhodnega Kozjanskega. Eden pa je doma iz Vel. Obreza ob slovensko hrvaški meji. Ob pogledu na podpisnike Kalškega tabora 9. maja 1869 takoj začutimo Costov duh. Že abecedno naštevanje - mimogrrede mu je to kot političnemu prvaku, pa tudi kot tamkajš- njemu deželnemu poslancu omogočilo, da je naveden prav na začetku - kaže na njegov ve- lik smisel za red in sistematiko. Podpisnike je moč ločiti v reprezentativni in ostali del. K prvemu bi poleg omenjenega Coste prišteli goriškega dr. Lavriča, tržaškega Nabergoja, dr. Žigona, kastavskega glavarja Rubešo in druge, pa tudi nekatere domačine, ki so se uveljavili na Reki in v Ljubljani. Iz nje je Costa vključil tudi nekatere svoje politične sodelavce in so- mišljenike. Pod geslom »Vse za vero, dom in cara« je navedenih 10 duhovnikov, med kate- rimi so tudi predstavniki širše duhovščine, tri- je graščaki, 9 trgovcev, trije pravniki, 1 zdrav- nik, 1 visok in 1 nižji uradnik, 19 se jih je podpisalo kot posestniki, le 5 je županov, lju- dje z neagramimi poklici so skoraj v večini. Večina, »preprostih« podpisnikov je iz širše okolice, kjer se je tabor odvijal, 5 jih je s po- dročja, ki je danes na Hrvaškem. Pri primerja- vi z zemljevidom se je pokazala tendenca iskanja navezave z vipavskim oziroma goriš- kim področjem. Kakšno vlogo je pri tem tabo- ru igral dr. Zigon iz Brd, ni jasno. Opozoril bi le na vest v Slovenskem narodu 15. 7. 1869, da Matija Majer zaradi bolezni ni .mogel od- govoriti na vabilo, naj bo član taborskega od- bora. Vižmarski tabor je zbral največ udeležencev in ima največ podpisnikov. Odločilno besedo pri njegovi organizaciji so imeli slovenski konzervativni politiki. Formalno gaje organi- ziralo društvo za brambo narodnih pravic, ki je imelo za to med podpisniki rezerviranih pr- vih 10 mest, sledili pa so jim ostali predstav- niki okrajev in ljubljanske okolice. Bleiweis in Costa, ki sta stala na čelu tega 102 moža ob- širnega seznama, sta poskrbela, da jima nihče od takratnih politikov niti na papirju ni kon- kuriral. Zaman iščemo vodilna imena takrat- nega slovenskega političnega življenja. Odlič- nost so kompenzirali s poudarjanjem župan- stva, članstva v občinskem odboru ali sveto- valstva, saj jih od 92 kar 68 omenja eno od teh funkcij. Res so predvsem iz današnje Ljublja- ne ali njene periferije, najoddaljenejši je kranj- ski župan. Trudili so se, da bi dobili iz neke občine cel odbor. Rekorder je Dol, saj sledi županu 5 odbornikov, 1 svetovalec in 4 po- sestniki. Teh je v celotnem številu 15. Omeni- mo naj, da so med ostalimi 2 graščaka in tr- govec. Duhovnik je samo 1, za tri poklici niso znani. Kot zanimivost naj dodamo, da je bil eden izmed posestnikov poštar, drugi pa ki- par. Bleiweis - Costov krog in društvo Slove- nija sta se lahko hvalila, da se je na njunem taboru zbralo največ ljudi, da je bilo največ podpisnikov. Tudi v tem primeru so hoteli dokazati, koliko so sposobni. Med podpisniki je okoli 75% predstavnikov lokalne samo- uprave. Znanih imen pa ni. Ormoški tabor, kot zadnji v letu 1869, kaže izrazito štajerski koncept organiziranja tabo- rov. Med 49 podpisniki, ki so našteti brez do- ločnejšega reda, je 11 izobražencev: 3 pravni- ki, 4 duhovniki in 4 zdravniki, 1 pisarniški koncipient in 1 podučitelj; 2 sta krojača, 1 je trgovec, vendar jih le 12 živi od neagrarne de- javnosti: 3 zdravniki namreč navajajo, da so posestniki, 1 pravnik je celo veliki posestnik. Skupno 37 jih navaja, da so posestniki, 5 od njih jih navaja kot dodaten zaslužek obrt (knjigovez, trgovec, krčmar, sodar). 25 jih na- vaja delovanje v političnem življenju: 1 dežel- ni poslanec, 1 predsednik okrajnega zastopa, 12 jih je njegovih članov, 13 je županov, 4 so šolski svetovalci, 1 je občinski odbomik. Če naredimo primerjavo s podpisniki z leto starejšim ljutomerskim taborom z ozirom na kraje, iz katerih jih oba navajata, vidimo, da je ormoškega podpisal en Ljutomerčan več, Ver- žejčan je bil isti, iz lljaševec isti, iz Pristave 1 rhanj, iz Cezanjevec sta 2 odpadla, 1 je isti, iz Podgrada je isti, iz Cvena isti. Ne glede na to, da niso obdelani vsi tabori, je možno potegniti določene zaključke. Enot- na je bila volja za organiziranje taborov, ni pa bilo navodil, kako jih organizirati. V odboru so morali biti ugledni ljudje, predstave o tem, kaj je ugled, pa zelo različne. Na Štajerskem je posest nedvomno pred javno funkcijo ali izo- brazbo, v Brdih je ravno obratno. Nasploh pa so se vsi tmdili, da je bil odbor reprezentati- ven. Zato nam seznami z vabil na tabore daje- jo vpogled v dmžbo pomembnih Slovencev ti- ste dobe. Očitke, ki so bili nekoč populami, da gre za bružoazno gibanje, podatki očitno demantirajo. Gre za najsplošnejše ljudsko gibanje, ki ga v večini primerov vodijo repre- zentanti ljudske volje, kar je posebej poudar- jeno z naštevanjem funkcij. Delež inteligence je razmeroma majhen, duhovščine je sprva malo. Prvemu so vzrok razmere, drugemu pa verjetno politična naravnanost organizatorjev prvih taborov. Ne smemo izključiti tudi oseb- nih simpatij in antipatij, kar bi bilo zlasti po- membno, če bi hoteli na podlagi tistih, ki so na vabilih našteti, sestavljati seznam »Kdo je kdo«. OPOMBE 1. Osnovna literatura je zbrana v publikaciji Ta- borsko gibanje na Slovenskem, Ljubljana 1981, str. 30 55 — 2. V Narodnem muzeju v Ljubljani je o slo- venskih taborih zbrana obširna dokumentacija. Najboljša zbirka plakatov je v zapuščini dr. E. H. Coste, Rokopisni oddelek NUK — S.Vasilij Melik, Tabori 1868 - 1871 v: Taborsko gibanje na Sloven- skem, str. 21 — 4. Viktor Vrbnjak, Prvi slovenski tabor v Ljutomeru v: Svet med Muro in Dravo, Maribor 1968, str. 382 - 473 (obstajajo tudi separa- ti). Branko Marušič, Primorski tabori (1868-1871). Goriški letnik 1974, str. 51-67 — 5. Viktor Vrb- njak, Prvi slovenski tabor v Ljutomeru, str. 452 VLOGA LJUTOMERSKE ČITALNICE PRI ŠIRJENJU IN UTRJEVANJU NARODNE ZAVESTI MAKS ROJS USTANOVITEV ČITALNICE Z zlomom absolutizma in nastopom usiav- nega življenja je politično delovanje pri Slo- vencih ponovno oživelo. Politično in kultur- no delovanje Slovencev seje osredotočilo v či- talnicah, ki sta jih od leta 1861 dalje ustana- vljali v mestih in trgih narodno-zavedna inte- ligenca in rastoča buržoazija, ki je bila povsod v čitalniških odborih. Podobno kot v drugih krajih na Sloven- skem, je tudi v Ljutomeru vzklila misel o ustanovitvi čitalnice. Ob tisočletnici Cirila in Metoda, 6. 9. 1863, seje prvič rodila misel, da je treba v Ljutomeru osnovati narodno dru- štvo - čitalnico. Bodoči čitalnici se je že na- zdravljalo, a pot do njene ustanovitve je bila še dolga. Zanimiv je članek Božidarja Raiča v Slo- vencu (1865, št. 92), v katerem med drugim pravi: »Ljutomer, rodišče slavnega Miklošiča, ni li mogoče, da bi tvoji doktori in drugi ra- zumniki čitavnico izvalili? Le junaško na- prej!« Kljub temu do ustanovitve čistilnice še ni prišlo, kar si lahko razlagamo s tem, da je bilo v samem kraju premalo narodno zavedne in- teligence, na drugi strani pa še preveč ne- mškutarjev. Zato je razumljivo, da so zavedni slovenski Ljutomerčani začeli resneje misliti na čitalni- co šele po izidu Zakona o zborovanjih, ki je izšel 15. 11. 1867 in je dal tudi pravno osnovo za organiziranje taborov. V maju 1867 je bilo na pobudo Ivana Ku- kovca osnovano »Narodno pevsko društvo«, iz katerega se je razvila kasnejša ljutomerska čitalnica. To društvo je 18.^ avgusta 1867 na- stopilo z Linhartovo igro »Županova Micka«. Tedaj je misel o čitalnici prodrla med kmečko ljudstvo, ki se je te predstave udeležilo v veli- kem številu. Vendar je bil začasni odbor ljutomerske či- talnice osnovan šele 15. decembra 1867. V tem odboru so bili Matija Žemljic, trgovec in zemljiški posestnik, dr. Jakob Ploj, odvetnik, Ivan Kukovec, odvetniški koncipient in ze- mljiški posestnik, Ivan Dragotin Huber, knji- govez in hišni posestnik, dr. Valentin Zamik, odvetniški koncipient. Odbor je poslal Vabilo (letak, ki ga je sesta- vil dr. Valentin Zamik, založila ljutomerska čitalnica, tiskal pa Eger v Ljubljani), s katerim je vabil vse stanove, zlasti kmečkega, da po- stanejo člani ljutomerske čitalnice. To vabilo je bilo v celoti priobčeno tudi v Slovenskem Gospodarju (1868, št. 1). Do otvoritve čitalnice pa je lahko prišlo šele po odobritvi Pravil narodne čitalnice v Ljutomeru - to je po 24. januarju 1868. Sreski urad (Bezirksamt) je dne 11. januarja 1868 poslal pravila (v nemškem in slovenskem jezi- ku) namestništvu v Gradcu in le-to jih je 24. I. 1868 potrdilo. Najvažnejše točke čitalniških pravil so bile: člen 1. Namen čitalnice je: a) citati časopise in knjige pisane v slovan- skih in tudi v drugih jezikih, b) razveseljevati se v besedah s pesmimi, igrami, petjem itd. člen 2. Družabnik sme biti vsak, kdor je omikan ter ni bil obsojen zaradi hudodelstva ali sramot- nega pregreška člen 3. Družabniki so: a) domači, to je kteri v Ljutomem, b) zunanji, to je kteri v avstrijskem cesar- stvu prebivajo člen 7. Dmžabniki imajo te pravice: a) da čitajo časopise in knjige, ktere dmštvo napravi, ter da obiskujejo vsakovrstne veseli- ce, besede, igre, plese i.t.d. b) da po določenem redu dobivajo časopise in knjige za domače čitanje c) da želje, nasvete in pritožbe v posebnej za to vedno odprtej knjigi naznanjajo č) da smejo tudi nečlane v čitalnico vpeljati. Vsak vpeljani gost se ima enemu odborniku izkazati, ter za tem svoje ime in stan v poseb- 31 no knjigo vpisati. Potem mu je dopuščeno, ako se začasno v Ljutomeru mudi, časopise in knjige brati in k tačasnim navadnim društve- nim veselicam hoditi brez plačila. Dejansko je bila čitalnica ustanovljena v ja- nuarju 1868; otvoritev čitalnice (prvi občni zbor) pa je bila 2. februarja 1868 na Vodnikov dan. Takratni narodni praznik je postal torej rojstni dan ljutomerske čitalnice. Njeni usta- novitelji so bili ljutomerski narodnjaki. Nekateri iz kroga ljutomerske čitalnice so bili mnenja, da naj se čitalnica odpra tiho, brez vsakega večjega slavja že 1. februarja 1868 pri Ignaciju Kornpichlu (lastnik kavar- ne), drugi pa, da naj se svečanost priredi v je- seni na prostem. Prevladali so tisti, ki so s to otvoritvijo hoteli obenem počastiti tudi Vod- nikov spomin, pri čemer pa je ta del čitalni- škega občinstva že tedaj mislil na prireditev »pod milim nebom« - tabor. Dopis v Slovenskem Narodu (konec marca 1868) nam to potrjuje, saj pravi: ... »In mese- ca avgusta ali v začetku septembra misli čital- nica napraviti, kakor za pravo svoje sijajno otvorjenje, velikansko besedo pod milim ne- bom, kamor se tudi mnogo Ogrskih Sloven- cev nadjemo, ob kterih so še nekateri kot čla- ni k ljutomerski čitalnici pristopili.« V Slovenskem Gospodarju (1868, št. 7) je zapisano: »Na slavnosti ob otvoritvi čitalnice s ktero smo odprli narodni dom: čitalnico, ki ima biti čvrst steber slovenstva proti severovzhodu, je bil navzoč ves Ljutomer; bilo je okoli 200 gostov, še od protivne stranke so vsi, to včisto vsi prišli. Prišli so gostje iz Ormoža, posebno pa je bilo mnogo naših vrlih kmečkih župa- nov.« Dne 17. 2. 1868 seje začasni čitalniški od- bor odpovedal časti in volil se je nov, stalni odbor in sicer: dr. Jakob Ploj (odvetnik), predsednik Ivan Kukovec, blagajnik in namestnik predsednika dr. Valentin Zarnik (koncipient), tajnik. Dragotin Huber, I. Simonič (kaplan), arhi- varja V. Herzog (zdravnik) in dr. Anton Klemen- čič (župnik), odbornika I. Bauer (učitelj), pevovodja J. Gomilšek, A. Jesih, I. Mohorič (župan v Podgradju), namestniki odbornikov. Finančna sredstva, ki so bila potrebna za delovanje čitalnice, so dajali domači narod- njaki sami. Odvetnik dr. Jakob Ploj je na pri- mer na svoje stroške naročil 25 izvodov Slo- venskega Gospodarja za slovenske župane lju- tomerskega okraja. Župnik dr. Anton Kle- menčič in Ivan Kukovec sta bila stalna preda- vatelja čitalnice, Ignacij Kompichel je brez plačila nudil svojo kavarno za čitalniške pri- reditve, dve sobi pa za čitalniško knjižnico, ki je ob Huberjevi in kasneje Lapajnejevi podpo- ri hitro rasla. Po ustanovitvi čitalnice se je njeno članstvo precej povečalo, saj je že v drugem mesecu svojega obstoja imela preko 100 članov. 31. marca 1868 je čitalnica štela že 132 članov. V tem času se je članstvo razširilo še v vaseh Ka- menšak. Orlava, Cezanjevci, Gajševci, Bunča- ni, Kokoriči, Logarovci, Boreči, Kapela, Gor- nja Radgona, Slaptinci, Lovrenc v Slovenskih Goricah, Miklavž pri Ormožu in Ptuj. Vso to raztreseno članstvo je tudi pripravljalo tla za prvi slovenski tabor. Da je ljutomerska čitalnica pripravljala ta- borovanje, dokazuje tudi dejstvo, da sta 22. marca 1868 govorila pred začetkom tombole v ljutomerski čitalnici dr. Jakob Ploj o 19. paragrafu temeljnih postav in dr. Valentin Zamik o slovenskih odnošajih vobče (Sloven- ski Gospodar - 1868, št. 11). Zasluga čitalnice je predvsem v tem, da je bila pobudnik prvega slovenskega tabora. Po- leg propagandnega dela je ljutomerska čitalni- ca opravila zanj tudi vse organizacijske pri- prave. Vabilo za prvi slovenski tabor je sestavil dr. Valentin Zamik; vabilo je izšlo kot letak pri Egerju v Ljubljani v založbi ljutomerske čital- nice. Priobčeno je bilo tudi v Slovenskem Gospodarju (30. junija 1868) in v dmgih ča- sopisih. Tabor je bil 9. avgusta 1868 v Huberjevem logu. Število udeležencev so cenili na približ- no 7.000. Najpomembnejši udeleženci tabora so bili dr. Josip Vošnjak, Božidar Raič, dr. Valentin Zamik, dr. Matija Prelog, dr. Jakob Radoslav Razlag, Ivan Kukovec, dr. Anton Klemenčič in Josip Jurčič kot poročevalec Slovenskega Naroda. Odprl ga je ljutomerski župnik in član čital- niškega odbora dr. Anton Klemenčič, sklicu- joč se na postave, ki so dovoljevale zborovanje »pod milim nebom«. Pomemben je 19. člen, ki je določal, da so vsi narodi države enako- pravni in nobenemu narodu se ne sme kratiti pravice, da sme gojiti in braniti svojo narod- nost in svoj jezik. Država priznava enako- pravnost vseh v deželi narodnih jezikov v šoli, uradu in v javnem življenju. V deželah, kjer živi več narodov, je treba javne učilnice tako urediti, da dobi sleherni teh narodov sredstva, da se more izobraževati v svojem jeziku, ne da bi ga smel kdo siliti, da bi se učil drugega de- želnega jezika. Za predsednika tabora je bil izbran dr. Raz- lag. Na tabom v Ljutomeru (na njem so bili šte- vilni gostje, pa tudi Slovenci iz Prekmurja) so sprejeli naslednjo resolucijo: Tukaj zbrani slo- venski narod soglasno izreka, da v paragrafih 19 državnih osnovnih postav ne najde poro- štva za ohranitev in gojitev svoje narodnosti, dokler: 1. ne bo slovenski jezik na Sloven- skem izključno uradni jezik in dokler se ne bo 32 v ta namen na Slovenskem nemudoma določil rok, in sicer pol leta, do katerega morajo vsi uradniki znati slovenščino v besedi in pismu; 2. ne bo cerkvena vlada na Slovenskem ura- dovala v slovenskem jeziku in se ne bodo v bogoslovnicah predmeti, kateri se do zdaj ne- mško predavajo, odslej slovensko razlagali; 3. ne bodo ljudske šole čisto slovenske in v sled- nji učni jezik slovenski (nemščina ostane učni predmet); 4. se ne združijo Slovenci v Zedi- njeno Slovenijo z narodno upravo; 5. se ne bodo iz deželnega zaklada štajerskega v raz- merju števila Slovencev in njihovih prineskov napravili in vzdrževali slovenski narod. POVEZAVA ČITALNICE Z DRUGIMI DRUŠTVI IN NJEN SPLOŠNI POMEN Ljutomerska čitalnica se je zaradi večjega števila kmetovalcev vsaj v svojem začetku raz- likovala od svojih predhodnic, ki so v začetku ustavne dobe nastajale v Trstu (1861), Mari- boru (1861), Ljubljani (1861), Ptuju (1864) itd., saj je bil njen namen »prosti naš kmečki narod dramiti«. To nam potrjuje tudi dejstvo, da je bilo od 58 članov, ki jih je imela čitalnica ob ustano- vitvi, iz Ljutomera samo 23, ostali so pa bili izven njega. Večinoma so bili iz sosednjih vasi (Cven, Krapje, Podgradje, Stročja vas, Branek, Salinci, Banovci) iz Križevec 2, iz Veržeja 2, od Male Nedelje 4, iz Vidma ob Ščavnici 1, od Negove 1, iz Štrigove 1. To je tudi razumljivo, saj je bil tedaj Ljuto- mer slabo razvit in ni imel potrebne inteligen- ce, vendar pa je povezava z drugimi »nekme- čkimi« čitalnicami izven Ljutomera nedvo- miio obstojala. Že pred ustanovitvijo čitalnice v Ljutomeru so bili njeni ustanovitelji in kasnejši člani v tesnih stikih z drugimi slovenskimi društvi, kar se je pokazalo ob priliki prve besede v Ljutomeru 6. 9. 1863 ob tisočletnici Cirila in Metoda, ko se je že rodila misel o ustanovitvi čitalnice v Ljutomeru. Navzočih je bilo mno- go gostov (iz Celja, Maribora, Ptuja, Mozirja, Slovenske Bistrice, Varaždina itd.), zbranim pa je govoril poznejši vodja čitalnice dr. Jakob Ploj; prav tako so bili kasnejši čitalničarji v povezavi z drugimi društvi ob veliki narodni besedi pri Mali Nedelji (Bučkovci), 15. sep- tembra 1867, ko je bila proslava v čast Anto- na Kremplja. Dejstvo je, da so bili najtesnejši stiki z dru- gimi čitalnicami in društvi ob pripravah na prvi slovenski tabor in pa na samem taboru 9. avgusta 1868. Tesno sodelovanje se je nadaljevalo tudi kasneje, zlasti ob Miklošičevi slavnosti, o ka- teri poroča tudi Slovenski Gospodar (1883, št. 16). Miklošičeva svečanost je bila v Ljutome- ru 2. 9. 1883; priprave nanjo so se pričele leto poprej. V pripravljalnem odboru so bili mno- gi iz vrst čitalniškega odbora, kot na primer Božidar Raič in Ivan Kukovec. Na dan svečanosti, ki je bila na glavnem trgu v Ljutomeru, sta bila med govorniki tudi Božidar Raič in slavljenčev brat profesor Ivan Miklošič. Uspešen nastop ljutomerskih pev- cev je rodil misel o združitvi vseh slovenskih pevcev v pevsko društvo, ki bi imelo svoj se- dež na Ptuju. Množično sodelovanje z drugi- mi čitalnicami in društvi se je pokazalo tudi ob odkritju spomenika Antonu Kremplju 11. 8. 1895 pri Mali Nedelji (Bučkovci). Kmalu po taboru je dobila čitalnica po- membno vlogo v narodnonaprednem organi- ziranju slovenskega učiteljstva; to se je odrazi- lo pri uspešnem delu učiteljev ljudskih šol. Leta 1872 se je ustanovila Napredovalna kmetijska šola, s pomočjo Josipa Vošnjaka pa je bila istega leta ustanovljena tudi Okrajna založnica kot osnova slovenskega denarnega zavoda. Ljutomerska čitalnica je bila pred I. svetov- no vojno članica naslednjih najpomembnejših društev oziroma družb: Slovenske Matice, Hr- vatske Matice, Glasbene Matice, Mohorjeve družbe; leta 1894 pa je postala članica Dra- matičnega društva v Ljubljani. Kasneje je opustila Glasbeno Matico. Po prvi svetovni vojni pa je bila čitalnica članica Zgodovinskega društva v Mariboru, Mohorjeve družbe, sadjarskega društva, čebe- larskega društva. Vodnikove družbe (od 1925 dalje), Slovenske Matice, Cankarjeve družbe in še nekaterih drugih. Od navedenih družb je prejemala tudi knjižne zbirke. Bila je tudi čla- nica Zveze kulturnih društev v Mariboru, ki je bila napredno usmerjena, dočim je bila Pro- svetna zveza v Ljubljani bolj konzervativno in klerikalno usmerjena; pod njenim okriljem so bila prosvetna društva. Čitalnica je imela tudi častne člane, med najpomembnejšimi so bili dr. Janez Bleiweis, dr. Štefan Kočevar in škof dr. Josip Jurij Strossmayer. Najtesnejši in najdaljši so bili stiki s čitalni- co v Ormožu. Ljutomerska in ormoška čital- nica sta prirejali skupne izlete in zborovanja, na katerih sta nastopali tudi s kulturnim pro- gramom in budili narodno zavest. Na razne prireditve, ki so jih prirejali Ljuto- merčani, so vabili ormoške čitalničarje in obratno. Prav tako so vabili tudi zastopnike dnigih društev na svoje občne zbore. Čitalnica v Ljutomeru je imela (poleg naj- večje zasluge - organizacije I. slovenskega ta- bora in širjenja slovenske knjige) neposredni ali posredni vpliv na širjenje slovenskega jezi- ka v najširšem smislu in na ustanovitev mno- gih društev v Ljutomeru in okolici; z mnogimi je tudi aktivno sodelovala. Tu je potrebno omeniti pevske skupine, ki so sicer delovale že pred ustanovitvijo čitalni- ce in godbe, ki jih omenja ljutomerska kroni- 33 ka že pred revolucionarnim letom 1848, torej v dobi, ko se je slovensko ljudstvo začelo na- rodno prebujati. Vendar so se te skupine naj- brž zbirale in vadile bolj za določene prilož- nosti, trajno in načrtno pa niso delovale. Brez dvoma so nastopili ljutomerski pevci na I. be- sedi v Ljutomeru 6. 9. 1863, saj so se pripelja- li pevci tudi iz drugih krajev. Verjetno so bili že takrat združeni v pevskem klubu, ki je na- stopil 15. 9. 1867 pri Mali Nedelji (Bučkovci) na proslavi znanega pisca Dogodivščin Štajer- ske zemlje Antona Kremplja. Ob ustanovitvi čitalnice je pevski klub postal njen bistveni del kot čitalniški pevski zbor. S svojimi na- rodnimi budnicami je podžigal razpoloženje ljudstva zlasti na prvem slovenskem taboru v Ljutomeru in na Miklošičevi slavnosti; nasto- pal pa je tudi na številnih prireditvah. Čitalniški pevski zbor je deloval od leta 1868 do 1894., ko je v čitalniškem odboru vz- klila misel o ustanovitvi samostojnega pevske- ga društva. Politična oblast je dovolila ustano- vitev Slovenskega pevskega društva v Ljuto- meru. V odboru tega društva je bilo več pred- stavnikov ljutomerske čitalnice (Ivan Skuhala, Janko Karba, Fran Zacherl, Anton Štamber- ger in drugi). Pevsko društvo se je ukvarjalo tudi s prire- janjem zabavnih večerov, gledaliških del, pa tudi z izleti, pri čemer je tesno sodelovalo s či- talnico. Slovensko pevsko društvo Ljutomer je s svojimi nastopi vzbujalo ljubezen do sloven- ske pesmi in s tem krepilo narodno zavest, kar je bilo prav v dobi Avstro-Ogrske monarhije največjega pomena. Prav tako je treba omeniti, da je čitalnica vplivala tudi na ustanovitev bralnih društev; sama je leta 1899 ustanovila bralno društvo za ljutomersko okolico ter mu odstopila nekaj knjig. Pozneje je društvo praktično delovalo v sklopu čitalnice. Posredno pa je vplivala na ustanovitev bralnih društev predvsem v Ceza- njevcih, Mali Nedelji (Bučkovcih), Križevcih pri Ljutomeru, Cvenu, Sv. Juriju ob Ščavnici, (Vidmu ob Ščavnici) in Veržeju, verjetno pa tudi v Vučji vasi. Središča teh bralnih društev so bile šole, nosilci naprednih idej pri delu le-teh pa zavedni slovenski učitelji, ponekod pa Judi narodno zavedna duhovščina. Čitalnica je bila tudi pobudnik za ustanovi- tev slovenskih gasilskih društev, ki so se leta 1894 združila v Zvezo gasilskih društev ljuto- merskega okraja. Leta 1903 je prišlo do ustanovitve prvega slovenskega telovadnega društva v Ljutomeru. To je bilo prav na začetku našega stoletja, ko je bilo potujčevanje naših ljudi še precej moč- no. Iz težnje, da se obranijo nemškega vpliva, so narodno zavedni Ljutomerčani ustanovili po zgledu Čehov Murski Sokol kot protiutež takratnemu nemškemu Turnvereinu. Pobud- nik za ustanovitev društva je bil dr. Karel Chloupek (zdravnik, po rodu Čeh). To dru- štvo je bilo med prvimi v mariborskem zale- dju in je našlo številne simpatizerje po vsej Pr- lekiji. Poudariti je treba, da so bili med ustanovi- telji Murskega Sokola v Ljutomeru spet prav ljudje iz čitalniških vrst (dr. Chloupek, Rajh, Stajnko, Karba) in da je bilo pozneje več od- bornikov čitalnice tudi istočasno v odboru lju- tomerskega Sokola (Jan Baukart, Fran Za- cherl, Karel Chlopek, Vlado Porekar, Ciril Porekar, Miki, Mišja). Sodelovanje med ljutomerskih Sokolom in čitalnico je bilo uspešno. Skupaj s pevskim društvom so prirejali izlete v bližnjo in daljno okolico, ter tudi tako budili narodno zavest. Najboljša povezava med Sokolom, čitalnico in pevskim društvom pa je bilo leta 1907, ko so sklenili predstavniki teh društev na pobudo čitalnice sporazum o medsebojnem sodelova- nju. Ljutomerski Sokol se ni ukvarjal samo s te- lesno vzgojo, temveč so njegovi člani opra- vljali tudi kulturno poslanstvo, saj so s pomo- čjo čitalnice prirejali razne gledališke predsta- ve in prireditve; imeli so svoj tamburaški zbor, pevski zbor, orkester in lutkovni odsek. Slovensko misleči Ljutomerčani in okoliča- ni so se začeli še bolj kulturno in nacinalno uveljavljati. Čitalnica je torej ves čas tesno sodelovala s Sokolom kot izrazito narodno naprednim društvm ter ga tudi moralno in delno materi- alno podpirala. Razen tega je čitalnica v svo- jih pravilih zapisala, da se v slučaju ukinitve prepusti vse njeno premoženje Sokolu. Po ustanovitvi Sokola v Ljutomeru se je de- javnost čitalnice omejevala vse bolj na knjiž- ničarstvo; manj se je samostojno ukvarjala z raznimi prireditvami in izleti. Na občnem zboru 1. 2. 1911 navaja zapisnikar Jan Ba- ukart naslednje: »Sploh se je delovanje čital- nice osredotočilo v knjižnici in razpošiljanju časnikov.« V prelomnem letu 1918, ob koncu prve svetovne vojne, so bili čitalničarji med glavni- mi organizatorji velike proslave na glavnem trgu v Ljutomeru 3. 11. 1918, na kateri je bil objavljen proglas ob »ujedinjenju Srbov, Hr- vatov in Slovencev«. Po prvi svetovni vojni pa se je čitalnica sko- raj izključno ukvarjala s knjižničarsko dejav- nostjo (knjige je izposojevala tudi izven Ljuto- mera), medtem ko je bila ostala kultumopro- svetna dejavnost v že omenjenih društvih, ka- terih člani so bili tudi čitalničarji. V zvezi s povedanim lahko trdimo, da se je prav na osnovi dela čitalnice od njene ustano- vitve dalje krog zavednih Slovencev nepresta- no širil ne samo v njej, ampak tudi z ustana- vljanjem številnih naprednih slovenskih dru- štev, ki so pritegnila širše plasti naših ljudi - Prlekov - pa tudi prekmurskih Slovencev v boj proti nemškemu vplivu v času Avstro- 34 Ogrske, ne samo na jezikovnem, kulturnem in izobraževalnem področju, temveč tudi v eko- nomskem pogledu. Za Ljutomer in njegovo okolico je pomen čitalnice predvsem v osveščanju in krepitvi narodne zavesti pri ljudeh, ki jih je prežela ideja vseslovenskega narodno-političnega programa, ki je bil jasno oblikovan na prvem slovenskem taboru. »Slovenci so na ljutomerskem taboru pre- mostili stoletne zapreke, ki so razdeljevale prebivalstvo levega in desnega brega Mure, pokazali pa so tudi pot proti narodnemu sre- dišču - Ljubljani«, je zapisal Viktor Vrbnjak v Svetu med Muro in Dravo na strani 466. Vloga ljutomerske čitalnice je bila v času Avstro-Ogrske nesporno velika in pomem- bna. Pozitivno vlogo je odigrala tudi kasneje v stari Jugoslaviji v prizadevanjih proti nacio- nalnemu zatiranju in socialnim krivicam. V času narodnoosvobodilne borbe pa so bili mnogi člani čitalnice in tedanjih naprednih društev žrtev fašističnega nasilja. Nekateri so bili izseljeni, mnogi so bili tudi aktivisti in borci. Po osvoboditvi pa so bili med prvimi, ki so kljub starosti z mladostno zagnanostjo in bogatimi izkušnjami ponovno pričeli s kultur- no-prosvetno dejavnostjo. OPOMBA Pri zbiranju in urejanju gradiva o nastanku, raz- voju, dejavnosti in pomenu ljutomerske čitalnice sem se posluževal različnih virov in literature, ki se posredno ali neposredno nanašajo na obdobje ta- borskih gibanj in slovensko nacionalno vprašanje, n.pr. razprav in prispevkov Vasilija Melika, Ivana Prijatelja, Frana Kovačiča (Ljutomer. Zgodovina trga in sreza, 1926), Edvarda Kardelja, Josipa Voš- njaka in drugih, pa tudi člankov, ki so izšli ob raz- nih jubilejih v takratnih časopisih, predvsem v letih 1865-1892, od Slovenskega Gospodarja, Novic, Slovenskega Naroda, Slovenca, Večernika in dru- gih, pa tudi v nekaterih nemških časopisih. Pomembni pa so tudi zapisniki čitalnice o odbo- rovih sejah in občnih zborih, ki so skoraj v celoti ohranjeni v treh debelih zvezkih, od leta 1892 do 1941, ko je čitalnica prenehala delovati. Ob stoletnici 1. slovenskega tabora v Ljutomeru leta 1968 je izšel zbornik Svet med Muro in Dravo, ki ga je uredil Viktor Vrbnjak in vsebuje poleg šte- vilnih prispevkov posebno poglavje urednika Vrb- njaka o taboru v Ljutomeru, pri čemer ni mogel mimo ljutomerske čitalnice, ki je bila zaslužna za priprave in organizacijo tega velikega zborovanja. | Prizorišče prvega slovenskega tabora v Ljutomeru 35 ORGANIZIRANJE SLOVENSKIH UČITELJEV NA ŠTAJERSKEM OD 1869 DO 1918 ALENKA KAČIČNIK-GABRIČ UČITELJSKO DRUŠTVO ZA SLOVENSKI ŠTAJER Na Štajerskem so v začetku 70. let 19. stole- tja kot gobe po dežju nastajala okrajna učitelj- ska društva. Ta so združevala učitelje in učite- ljice le po posameznih okrajih, širše pa ne. Slovenskih učiteljev na Štajerskem je bilo okoli 300, delovali so na slovenskih šolah, to je na šolah, ki so imele za učni jezik slovenšči- no. Učitelji so se zavedali, da z novim držav- nim osnovnošolskim zakonom nastopa čas večjih sprememb v šolstvu, zato bi svoje inte- rese lažje uveljavljali združeni kot pa vsak po- samezno. Zaradi spremembe učnega sistema so pripravljali nove učne načrte, ki pa jih »bode treba našim slovensko-štajerskim raz- meram ugodno preustojevati; prišlo bode na versto vprašanje o učnih knjigah za naše slo- venske šole, tako tudi pitanje o imenovanju učiteljev, o razmerji učitelja nasproti krajnim šolskim svetom itd.«i Slovenski učitelji na Spodnjem Štajerskem so izkoristili leta 1867 izdani zakon o dru- štvih. Ta je,odpravil dotedanjo določbo, da so prepovedana društva, ki posegajo na področje zakonodaje ali javne uprave in s tem tudi uči- teljem omogočil združevanje.2 Tako je kot eno izmed prvih nastalo Učiteljsko društvo za slovenski Štajer, ki ga je cesarsko-kraljevo na- mestništvo v Gradcu potrdilo s .slovenskim odlokom 26. aprila 1874.3 Svoj nastanek so utemeljili: »Treba marveč, da ima učitelj pri šolstvu veljaven glas, da ima potrebno samo- stalnost, da nej mertvo orodje v rokah šolskih poveljnikov. Zato pa treba večjega društva, ki zastopa in vodi posamezne moči, ki združeno odločuje o vseh važniših zadevah, ker še le taki sklepi imo vrednost in veljavo.«^ Ustanovnega zbora se je udeležilo kakih 70 štajerskih učiteljev. Že pred nastankom Uči- teljskega društva za slovenski Štajer je v Grad- cu obstajal Lehrerbund, ki je sicer »koristna naprava graških učiteljev, vendar«, kot pravi spet Slovenski učitelj, »oni ne poznajo naših razmer, ne vedo za naše potrebe, še manje za sredstva, s katerimi bi se pomagalo slovenske- mu šolstvu na spodnjem Štajerji. Slovensko učiteljsko društvo v Ljubljani je skoro preod- daljeno, da bi njegovo delovanje na slovenske šole pri nas zadosta upHvalo.«5 Še dodatni vzrok za nastanek tega društva pa je bilo kljubovanje nemškim učiteljem na Spodnjem Štajerskem: »Daje bilo tega novega društva na slovenskem Štajerji treba, pokazali so nam lansko leto nemški učitelji sami. Os- novali so namreč takrat učitelji mariborske okolice svoje društvo. Nemški učitelji pa so to tako razumeli, kakor bi se bilo osnovalo uči- teljsko društvo za ves slovenski Štajer, in bili so zarad tega jako serditi za slovensko- štajerske učitelje. S pobijanjem društva, kate- rega še nej bilo, kazali so nam, da ono za nas nebi bilo brez pomena. Sicer pa imo tudi uči- telji na severu naše dežele svoje društvo za gornji Štajer, zakaj bi se pa torej tudi mi slovenski učitelji ne združili v celoto?«^ Duša vsega učiteljskega gibanja na Spod- njem Štajerskem v sedemdesetih letih je bil Ivan Lapajne, založnik Slovenskega učitelja in ustanovitelj Učiteljskega društva-za slovenski Štajer. Program novo nastalega društva, ki je takoj sprejelo novo šolsko zakonodajo, je ta- ' kole predstavil: »Borili se bomo proti dvema strankama. Ena jemlje šolstvu narodno podla- go, druga je iz principa sovražnica novih šol- skih postav.«7 Društvo je v bistvu reševalo slovenske učitelje pred alternativno izbiro, ali naj se odločijo za slovenske klerikalce kot »so- vražnike novih šolskih postav«, in katerim je pripadalo Močnikovo Slovensko učiteljsko društvo v Ljubljani, ali za nemške liberalce, ki pa »jemljejo šolstvu narodno podlago«. Učiteljsko društvo za slovenski Stajer se je osnovalo okoli glasila Slovenski učitelj. Glasi- lo se je prvo leto izhajanja, to je leta 1873, imenovalo s celim imenom Slovenski učitelj, list za učitelje, odgojitelje in šolske prijatelje, leta 1874, ko je nastalo Učiteljsko društvo za slovenski Štajer, pa je postalo društveni časo- pis: »Časnik izdavati, zlasti slovenski časnik pa je za poedinega vsakako negotovo podvze- tje. Povsod se v enaki namen moči združujo. In tudi Učiteljsko društvo za slovenski Šta- jer ima v pervi versti to nalogo, da izdaja šol- ski list, ki naj bi ugajal večini slovenskih uči- teljev po Slovenskem, zlasti pa po Štajerskem. Ker bode nadalje to društvo edino na sloven- skem Štajerji, ki se bode po vsej tej pokrajini razprostiralo, ker bode odločno narodno, za- voljo tega zasluži gotovo podpore od vseh slo- venskih domoljubov. Saj druga društva (čital- nice, politična društva) so po večjem utihnila in učiteljske in šolske zadeve pa vendar veliko več zanimajo učitelja in neučitelja. Zavoljo tega želimo, da bi se našemu društvu pridruži- li ne le samo učitelji slovenskega Štajerja, marveč, da bi to novo podvzetje podpirali uči- telji in šolski prijatelji po vsem Slovenskem. Saj vsi slovenski domoljubi hrepenimo le po 36 večji omilci svoji in svojiii sorojaicov; z večjo omilco bomo pa dospeli tudi do večjega mate- rijelnega blagostanja in do večjega napredka. Temelj vsej omiki je pa narodno šolstvo, to pospeševati naj bi bila tudi slovenskega do- moljuba perva dolžnost.«^ Tudi pravila, po katerih je društvo delova- lo, so objavili v Slovenskem učitelju.9 Prav tako so v njem objavljali vso tekočo proble- matiko, sklice, poteke in sklepe občnih zbo- rov, razpise služb, posebej pa so se ukvarjali s problemom poučevanja in učnih vsebin. Ob- čni zbor so sklicevali enkrat letno. Prvi občni zbor je bil 21. in 22. septembra 1874 v Mariboru. 10 Obravnavali so šolsko problema- tiko, dopolnili pravila Učiteljskega društva za slovenski Štajer, za prvega predsednika dru- štva so izbrali gospoda Lapajneta. Prvi sedež društva je bil v Ljutomeru. 11 Drugi občni zbor je bil 5. oktobra 1875 v Celju, predsednik je ostal gospod Lapajne, se- dež društva pa Ljutomer, »tam kder je duša vsega podvzetja in kjer je glavna moč vsega delovanja, namreč v Ljutomeru.«i2 Na dru- gem občnem zboru so se po ureditvi vseh teh- ničnih vprašanj, ki se dotikajo društva, lotili vprašanj šole in pouka. V prvi točki so obrav- navali drugi deželni jezik v šolah, za kar pa ni bilo dovolj podatkov. Sklenili so o tem po- vprašati deželni šolski svet. • 3 Druga obravna- vana točka so bile čitanke za slovenske šole. 14 Teh v slovenskem jeziku ni bilo, oz. vse, ki so jih imeli, niso zadovoljile. Napisali so že veli- ko prošenj vladi za zadovoljivo število ustrez- nih čitank za slovenske šole, vendar do takrat ni bilo uspeha. Na zborovanju so sestavili koncept novih čitank za slovenske šole. Gos- pod Ivan Kunstič je predlagal, da bi se štajer- ski deželni šolski svet povezal z deželnimi šol- skimi sveti v Celovcu, Ljubljani in Gorici in bi skupaj izdelovali šolske čitanke.'5 Največji problem pri izdaji le-teh je bila namreč prav neenotnost slovenskih učiteljev. Predlogu Učiteljskega društva za slovenski Štajer, da ustanovijo Slovensko šolsko matico, ki bi skr- bela za izdajo slovenskih šolskih knjig, je na- mreč nasprotovalo strogo klerikalno usmerje- no Slovensko učiteljsko društvo v Ljubljani. 16 Naslednja točka obravnave je bilo kmetijstvo v šolah, nato disciplina. 17 Po zaključku zbo- rovanja so se udeleženci zbrali na kosilu v dvorani Pri belem volu, popoldne je sledil ogled Celja, zvečer pa še veselica.'8 Tretji občni zbor so imeli 16. avgusta 1876 na Ptuju. Pregledali so delovanje društvene blagajne, za pregledovalce računa so izvolili gospode Štrenklja, Štuhca in Kosija.l9 Sprego- voril je gospod Romih in pograjal, da niso sklicali zborovanja v času šolskih počitnic, in to, da se »društveni organ Slovenski učitelj v politiko vtika in prinaša polemike. Govornik želi imeti v tem listu več učilnih poskusov.«20 Predsednik in sedež društva sta ostala ista.2i Četrti zbor naj bi bil v torek 18. septembra 1877 v Brežicah, vabilo je bilo objavljeno sku- paj z dnevnim redom,22 vendar so že v nasled- nji številki zbor odpovedali. Za vzroke so na- vajali okrajne društvene zbore v istem času. 37 počitnice, največji vzroic pa je bil strah pred ukrepi oblasti, pri katerih je bilo delovanje društva nezaželjeno. Tega leta občnega zbora ni bilo, s številko 24 pa je Slovenski učitelj ne- hal izhajati: »Slovenski učitelj bode s prihod- njo (24. številko) prenehal izhajati. Zakaj? Eden vzrok je ta, da imamo Slovenci za obilo svojih časopisov premalo materialnih sred- stev, a društvene moči premalo uporabljuje- mo za-se, one ali mirujejo vsled strahu pred sedanjim vetrom, ali pa jih obračamo v korist tujščine. S tem, da bode naš list prenehal, utegne se pa stanje drugim našim časopisom zboljšati, kar želimo posebno onim sloven- skim listom, kateri šolske interese zagovarjajo. Drugi vzrok temu je, da se je materialng sta- nje Učiteljskega društva za slovenski Štajer kot založnika zelo poslabšalo, in to vsled več- kratnih konfiskacij, pravd in kazni (cenzura v listu, o.p.) in velikega davka, katere so naš or- gan zadele. Veliko denarja je omenjeno dru- štvo utaknilo tudi v knjige, katere so našle na- merodajnem mestu tako malo milosti in po katerih so slovenski učitelji radi tega in radi mlačnosti tako malo segli. K slabemu stanju našega društva pripomogli so pa tudi oni slo- venski učitelji, kateri so sicer list in knjige na- ročevali in prijemali - toda malo nič plačali. Zato je društvo prišlo v take razmere, da ima društvo še veliko denarja pri naročnikih, a ža- libog tudi veliko dolga v tiskarni. Radi tega pa prosimo že danes, prav lepo, da se nam ves zaostali denar v kratkem pošlje, kajti mi mo- ranio svojo dolžnost nasproti tiskarni izpolni- ti. Še drugi nalog temu, da s svojim delova- njem prenehamo, je ta, da piha sedaj tako mr- zel in suh veter za slovenske liste, slovenske knjige, da se mora vse posušiti in zmerzniti, kar ne dobiva dovolj moči in moče. No, možje pa, kateri so bili glavni podporniki listu, so vsled teh okoliščin prišli v zadrege, v neprilike in tudi materialno škodo tako, da jim vsaj zdaj ni mogoče ovijati se v plašč svojega domolju- ba in braniti se mrzlemu, sušilnemu, severne- mu vetru. Vsaj nas gg. učitelji menda razumo. Več pa morebiti še prihodnjič povemo, ako bomo smeli.«23 Slovenski učitelj je konec leta 1877 res ne- hal izhajati, še v 24. številki, ki je bila njegova zadnja, pa je zatrjeval, da to ne pomeni tudi razpada Učiteljskega društva za slovenski Šta- jer. Vendar, društvo ni več imelo svojega gla- sila, okoli katerega je nastalo in ki ga je naj- bolj trdno povezovalo, njegovo finančno sta- nje pa je bilo bomo. Ko je nato Ivan Lapajne odšel na Kranjsko, je nastopil čas sloge med učiteljskimi dmštvi. Lapajne se je odpovedal idejam in ^usmeritvi Učiteljskega dmštva za slovenski Štajer, ter pustil na cedilu vse slo- venske liberalne učitelje. Liberalno usmeijena okrajna učiteljska društva so po letu 1875 za- čela pristopati k Lehrerbundu, nemški uči- teljski zvezi na Štajerskem, ki je imela sedež v Gradcu. Učiteljsko društvo za slovenski Štajer ni imelo več zaledja, iz katerega bi delovalo in je razpadlo. Med Učiteljskim društvom za slo- venski Štajer in med Zvezo slovenskih štajer- skih učiteljev in učiteljic pa ni bilo nobene povezave, le nekatere njune ideje so si v osno- vi zelo podobne. ZVEZA SLOVENSKIH ŠTAJERSKIH UČITELJEV IN UČITELJIC Učiteljsko društvo za slovenski Štajer je imelo zelo kratko življenje, saj je nehalo ak- tivno delovati že po treh letih delovanja (1874 - 1877). Zdaj slovenski učitelji na spodnjem Štajerskem spet niso imeli organizacije, ki bi jih povezovala. Obstajala so sicer okrajna uči- teljska društva, ki pa so sama zase lahko le ži- votarila, njihov glas pa se ni daleč slišal. Zato so se začeli aktivno vključevati v Lehrerbund, Štajersko učiteljsko zvezo (Steiermärkischer Lehrerbund), kije imela sedež v Gradcu, usta- novljena pa je bila oktobra 1871. Lehrerbund je sprva skrival težnjo po hegemoniji nemštva v svoji organizaciji. Ko pa so se vanj vključila vsa spodnještajerska učiteljska dmštva, ni več gledal na to, da so zdaj v njihovi zvezi tudi Slovenci, ki imajo svoje posebne interese in zahteve, šolstvo na področju, s katerega priha- jajo, pa zahteva specifičen način reševanja. Med člani so se jeli pojavljati nacionalni kon- flikti, ki so povzročili, da so slovenska okrajna učiteljska dmštva začela izstopati. Leta 1885 je kot prvo izstopilo Ptujsko učiteljsko dru- štvo. Svoj izstop je utemeljevalo takole: »Vsaj nemški kolegi za nas slovenske sotmdnike ka- žejo le malo sodružne ljubavi ter smešijo to, kar je jiam najdražje, najljubše: naš materin jezik. Čemu tudi podpirati ljudi, ki ne umejo takta in ki hlinijo kolegialnost le takrat, kadar česa potrebujejo od slovenskega sobrata. Tu pač velja: Svoji k svojim.«24 Leta 1887 je Ptujskemu sledilo še Ljuto- mersko učiteljsko dmštvo. Celjsko in Mari- borsko okoliško učiteljsko dmštvo formalno sploh nista izstopili, pač pa že prej nista hoteli izpolniti svojih obvez do Bunda in je tako njuno članstvo samo ugasnilo. Kmalu so iz- stopila tudi druga dmštva.25 V politiki so Slovenci uvideli, da se res vsak drži načela: Svoji k svojim. Zato so štajerski učitelji sprva mislili ustanoviti slovensko uči- teljsko društvo samo za spodnjo Štajersko, kakršno je bilo prej Lapajnetovo Učiteljsko društvo za slovenski Štajer. Ta ideja je živela med spodnještajerskim učiteljstvom še leta 1887, čeprav je ravno iz tega učiteljstva po- novno izhajala pobuda za vseslovensko zdm- žitev učiteljstva.26 Za ustanovitev Zveze slo- venskih učiteljskih društev je prvi javno _na- stopil Franc Kocbek, takrat podučitelj v Žal- cu. Na zborovanju Celjskega učiteljskega dru- štva v Celju je imel novembra 1887 obširen 38 referat, v katerem je prikazal nujnost takojš- njega pristopa k delu. Celjsko učiteljsko dru- štvo je njegove misli soglasno in v celoti osvo- jilo in prevzelo nase obvezo, izvršiti vsa pri- pravljalna dela. Bodoči zvezi so bile določene sledeče naloge: potegovati se za šolske in uči- teljske interese, ustanoviti društvo za sloven- ske učitelje, postaviti Slovenski učiteljski dom za obolele in okrevanja potrebne učitelje, iz- dajati pedagoške knjige, skrbeti za dobro slo- vensko mladinsko knjigo in osnovati svoje društveno glasilo. Sestavo pravil, vsa organi- zatorska in propagandna dela so na tem zbo- rovanju poverili posebnemu odboru, v kate- rem so bili že prej omenjeni Franc Kocbek, podučitelj v Žalcu, Anton Brezovnik, učitelj v Vojniku in predsednik Celjskega učiteljskega društva, ter Armin Gradišnik, podučitelj v Hrastniku. Že leta 1888 je bilo vse pripravljeno za ustanovitev zveze. Ustanovni občni zbor naj bi se vršil v Celju. Zaradi ovir, ki so jih posta- vljale avstrijske oblasti novo se snujoči organi- zaciji učiteljstva vseh slovenskih dežel, v kate- ri so videle nevarno panslavistično ustanovo, je bila ustanovitev preložena in prenesena v Ljubljano. 22. aprila 1889 so ustanovili Zve- zo slovenskih učiteljskih društev. Za jijeno glasilo je bil proglašen Popotnik.27 iz Štajer- ske je bilo vključenih deset slovenskih učitelj- skih društev.28 Zveza je delovala že 10 let, ko seje vedno očitneje kazalo, daje za učitelje na Štajerskem preoddaljena in ne pozna dobro posebnih razmer na Štajerskem. Slovenješta- jersko učiteljstvo, ki je bilo protiklerikalno razpoloženo in se ni številčno vključevalo v Slomškovo zvezo (ustanovljena 10. septem- bra 1900 v Ljubljani kot trdna krščanska orga- nizacija učiteljev, postala je vseslovenska, vendar se na Štajerskem ni mogla usidrati), se je organiziralo zase. Pobudo je dal Vekoslav Strmšek, nadučitelj v Medvedjem selu, ki ga v nekaterih dokumentih imenujejo tudi »oče Zveze«.29 Pomagali so mu možje iz Celjskega učitelj- skega društva, ki so bili prej med glavnimi ustanovitelji Zveze slovenskih učiteljskih dru- štev. V novembru 1900 je Armin Gradišnik sklical v Celju sestanek predstavnikov sloven- skih učiteljskih društev na Štajerskem, da bi se vsa okrajna učiteljska društva povezala v Zve- zo, ki bi kot enakopravna stopila v novo de- želno učiteljsko organizacijo. Zamisel se je uresničila dve leti pozneje, ko so 6. januarja 1903 v Celju ustanoviH Zvezo slovenskih šta- jerskih učiteljev in učiteljic, ki seje leta 1909 preimenovala v Zvezo slovenskih učiteljev in učiteljic na Štajerskem.30 z njo se je trdneje povezalo vse slovensko neklerikalno učitelj- stvo na Štajerskem. Ta slovenskoštajerska uči- teljska organizacija, ki se ni ukvarjala samo s stanovskimi in političnimi (protiklerikalnimi) problemi, pač pa predvsem tudi s pedagoški- mi vprašanji, je postala potem, ko se je osa- mosvojila od nemškega Bunda, pomembna usmerjevalka osnovnošolskega izobraževalne- ga procesa in slovenjenja šolstva na Štajer- skem pred letom 1918. Osnovalni odbor je bil sestavljen takole - načelnik: Armin Gradišnik, člani: Franc Krajnc, Franc Ferlinc, Vekoslav Strmšek in Franc Brinar. 31 PRAVILA Prva pravila so bila potrjena 15. avgusta 1902,32 o zvezi pa pravijo tole: društvo se imenuje in podpisuje Zveza slovenskih šta- jerskih učiteljev in učiteljic. Namen zveze je združitev vseh slovenskih štajerskih učiteljev (učiteljic) in šolskih prijateljev, pospeševanje družbenih in materialnih interesov učiteljstva ter gojitev splošne, posebno pa pedagoško- didaktične izobrazbe svojih članov. Svoj na- men bodo dosegli tako, da bodo sklicevali zborovanja po raznih krajih na Štajerskem ter razpravljali in sklepali o dolžnostih in pravi- cah učiteljstva, o vzgoji in pouku mladine ter prirejali javna, splošna in poučna predavanja in koncerte. V posebnih slučajih bodo na zbo- re krajevnih učiteljskih društev pošiljali svoje govornike, višjim oblastem pa peticije in reso- lucije. Podpirali bodo izdajo šolskih listov, mladinskih spisov, prizadevali si bodo za ustanovitev svoje ter šolskih in ljudskih knjiž- nic in bralnih društev. Povezovali se bodo z drugimi avstrijskimi učiteljskimi društvi. Vzdrževali se bodo sami iz letne članarine članov Zveze.33 Za uradni sedež društva so določili Celje.34 Pravi člani so lahko bila vsa slovenska uči- teljska društva na Štajerskem ter posamezni učitelji in učiteljice, ki sicer niso bili člani društev, a so pristopili k Zvezi. Podporni član je postal vsakdo, ki je podpiral društvene cilje in je plačal na leto vsaj 5 kron v društveno blagajno. Priznavali so še častne člane Zveze, tiste, ki so za šolstvo in učiteljstvo ter posebej za Zvezo opravili kakšno veliko in pomem- bno nalogo. 3 5 Društva so lahko pristopala k Zvezi, če so tako sklenili člani na svojem zbo- rovanju. Svoj pristop so morala pismeno javiti vodstvu Zveze, ta je nato sklenila, ali jih spre- jme ali ne. Tudi vsak posameznik, ki je želel pristopiti k Zvezi, je moral tako ravnati. Oboji so morali ob pristopu plačati članarino za te- koče leto. Če so hoteli iz Zveze izstopiti, so prav tako morali to najprej pismeno javiti, nato pa še poravnati vso zaostalo članarino in članarino za tekoče leto. Članstvo v Zvezi je prenehalo, če društvo po trikratnem in posa- meznik po dvakratnem opominu ni plačal članarine, ali pa je tako sklenil upravni odbor. Podporniki so bili člani le do roka, do katere- ga so plačali prispevek.36 Vsako učiteljsko društvo je moralo Zvezi predložiti do avgusta 39 tekočega leta imenik svojih članov, plačati letno članarino, poslati napisano sestavo svo- jega odbora, podobno pa tudi člani-posamez- niki. Vsak član je imel pravico udeležiti se društvenega shoda, voliti, glasovati in biti voljen.37 Zvezo sta upravljala vostvo in upravni od- bor. Vodstvo je bilo sestavljeno iz predsedni- ka, njegovega namestnika, tajnika in dveh od- bornikov, izvolil pa ga je upravni odbor za dobo dveh let. Upravni odbor je bil sestavljen iz vodstva in iz zaupnikov posameznih uči- teljskih društev, oziroma posameznih učite- ljev in učiteljic. Vsako društvo, ki je štelo do 30 pravih članov, je imelo pravico poslati enega člana upravnega odbora, društvo s 30 do 60 pravimi člani je lahko poslalo dva člana v upravni odbor, itd. Posamezni pravi člani so imeli pravico do enega odbomiškega mesta, če jih je bilo vsaj 15, do dveh, če jih je bilo 30 do 60, do treh, če jih je bilo 60 do 90 itd. Svo- je odbornike so volili le člani, navzoči na zbo- rovanju Zveze, z listki. Če je kak član uprav- nega odbora, razen članov vodstva, umrl, od- stopil ali izgubil zaupanje vsaj polovice čla- nov, je moral takoj določiti namestnika.38 Predsednik je vodil Zvezo in jo zastopal na zunaj, skliceval vodstvene seje, odločal sklepe pri enakem številu glasov, podpisoval s tajni- kom vse spise, kadar pa je bil zadržan, ga je nadomeščal namestnik. Tajnik je opravljal vsa pisarska dela: pisal je zapisnike sej vod- stva in odbora ter občnih zborov, in vsako leto je moral sestavljati letna poročila o delo- vanju Zveze. Blagajnik je vodil vse blagajniške posle, sprejemal in izdajal denar, izteijeval za- ostalo članarino in skupaj s predsednikom podpisoval vse spise, ki so se nanašali na de- narne zadeve.39 Seje vodstva je moral sklice- vati predsednik, če sta to zahtevala vsaj dva člana vodstva; seje upravnega odbora pa so sklicevali po sklepu vodstva ali pa na pismeno zahtevo vsaj ene tretjine odbornikov. Vodstvo je bilo sklepčno, če so bili zraven predsednika še vsaj trije člani, upravni odbor pa, če je bilo navzočih več kot polovica članov. Upravni odbor je določal letno članarino društev, kraj in čas občnih zborov, imenoval častne člane, izbiral med pravimi člani tri pregledovalce letnih računov, spreminjal pravila Zveze, sklepal o pristopu k drugim učiteljskim zve- zam, oziroma o izstopu in njih, o razpustu Zveze, kakor tudi o vseh drugih pomembnih problemih. Sklep je veljal, če so ga izglasovali z relativno večino, če pa je bilo število glasov enako, je odločil predsednik.^O Občni zbor so lahko sklicali vsako leto, vsa- ko drugo leto pa so ga morali. Na njem so mo- rali poročati o delovanju Zveze, o delovanju Zvezine blagajne, obravnavati pa so morali vse točke dnevnega reda, ki ga je sestavil upravni odbor. Zbor je veljavno sklepal, če je bila navzoča poleg odbora vsaj tretjina članov.4l O razpustu Zveze je lahko sklepal le upravni odbor, navzoči pa sta morali biti vsaj dve tretjini članov. Za razpust sta morali gla- sovati najmanj dve tretjini navzočih odborni- kov. Že pred nameravanim razpustom Zveze so morali vsaj četrt leta prej (3 mesece) javiti sklep vsakemu okrajnemu učiteljskemu dru- štvu. Če bi Zveza nehala delovati, bi postalo oskrbnik njenega imetja Učiteljsko društvo za celjski in laški okraj, ki je to sprejelo z dopi- som 1.decembra 1901, dokler se ne bi ustano- vila nova Zveza slovenskih učiteljev in učite- ljic ali drugo temu enako društvo, ki bi nato prevzelo vso društveno lastnino. Če bi se tako društvo v treh letih ne ustanovilo, bi dobil premoženje Učiteljski konvikt ali drugo pod- porno društvo slovenskoštajerskih učiteljev, ako pa tega ne bi bilo, pa bi določila Zveza ju- goslovanskih učiteljskih društev, kaj naj se zgodi s premoženjem.42 Zveza je imela v pravilih določbo, da začne delovati, ko pristopi vsaj pet okrajnih učitelj- skih društev, društveno leto pa se je pričelo s 1. januarjem. Prva pravila so bila napisana v Celju 15. julija 1902.« Leta 1908 in 1909 so izdelali nova pravila, predvsem zato, ker se zdaj dejanski odnos do Lehrerbunda ni ujemal s tem, kar je bilo zapi- sano v prvih pravilih. Nova pravila so delova- nje Zveze bolj natančno določala, vnesli pa so tudi nekaj sprememb.44 Najbolj očitna je sprememba imena. Prej so se imenovali Zveza slovenskih štajerskih učiteljev in učiteljic, po novem pa Zveza slovenskih učiteljev in učite- ljic na Stajerskem.45 Sedež društva so iz Celja prenesli v kraj, kjer je živel vsakokratni predsednik.46 v II/7 točki pravil so napisali določilo, da se Zveza priključi k štajerskemu Lehrerbundu.47 Odbor so razširili od dveh na sedem odbomikov,48 predsedniku in tajniku pa so dali precej večja pooblastila: »V zadevah, ka- tere zahtevajo tako nujno rešitev, da se ne da sklicati odborova seja, sme predsednik v dogo- voru s tajnikom samostalno postopati, mora pa naznaniti pri prihodnji odborovi seji svoje ukrepe, da se odobre.«49 Za društveno glasilo so določili Učiteljskega tovariša, vendar so de- legacijo (prej imenovano upravni odbor) po- oblastili, da lahko določi tudi katero drugo glasilo.50 Po novem sta bila delegacijski in ob- čni zbor sklepčna pri vsakem številu navzo- čih, če sta le bila pravilno sklicana,5i za ve- ljavnost sklepov pa so zahtevali navadno veči- no. Pri enakem številu glasov na volitvah je odločal žreb.52 Le o razpustu društev so mo- rale po novem glasovati »za« kar tri četrtine članov delegacije52, ki so tudi odločale, kaj bo s premoženjem Zveze.54 Le-to je prevzela v hrambo Zveza avstrijskih jugoslovanskih uči- teljskih društev, ki je to tudi vzela na znanje.55 Nova pravila so bila odobrena z na- redbo c. kr. namestništva v Gradcu 20. okto- 40 bra 1909,56 vendar šele v drugem poizkusu. Prvič jim jih niso hoteli odobriti, saj jim je bila Zveza ves čas obstoja in delovanja trn v peti, vendar so bila ta pravila skoraj prevod pravil Lehrerbunda, zato so jih ob drugi pred- ložitvi le morali potrditi.57 Ob izdaji novih pravil so morali voliti tudi celotno novo vodstvo. 5 8 ČLANSTVO Med prvimi so k novo nastali Zvezi pristo- pila naslednja učiteljska društva: prvo je bilo Učiteljsko društvo za konjiški okraj; pristopi- lo je že pred uradno ustanovitvijo Zveze, o božičnih počitnicah 1902, za njim pa kar po vrsti Učiteljsko društvo za brežiško-sevniški okraj 6. 1. 1903, istočasno tudi Učiteljsko društvo za ormoški okraj, nato Učiteljsko dru- štvo za ljutomerski okraj 5. 3. 1903, Učitelj- sko društvo za ptujski okraj, 2. 4. 1903, Uči- teljsko društvo za kozjanski okraj 4. 4. 1903, Učiteljsko društvo za okraj Gornji grad, 1. 5. 1904, Učiteljsko društvo za okraj Slovenj Gradec 5. 6. 1904, Učiteljsko društvo za Ma- ribor-okolico 7. 3. 1905, Učiteljsko društvo za št. lenartski okraj 3. 4. 1906 in kot društvo iz najbolj nemčurskega mesta v okolici Celja še Učiteljsko društvo za laški okraj 5. 5. 1907.59 Ob nastanku je Zveza že štela za čla- ne tri okrajna učiteljska društva, kmalu pa so se pridružila še tri, kar je zanjo že pomenilo začetek aktivnega delovanja. Pozneje so se včlanila še učiteljska društva za šmarsko- rogaški in vranski okraj. V letih najbolj aktiv- nega delovanja je Zveza štela sedemnajst članov.60 Tudi Učiteljsko društvo za marenberški okraj (danes Radlje ob Dravi) se je želelo vključiti v eno izmed obstoječih zvez, vendar se je soočilo s problemom, kot so se verjetno društva v mnogih slovenskih krajih, posebej na severu, vendar so ga vsi drugače reševali. Njihov dopis z dne 13. 1. 1906 pravi: »Ker se bo združitev štajerskih učiteljev, Nemcev in Slovencev, v kratkem uresničila in je vsled tega skrajni čas, da pristopijo posamezna uči- teljska društva ali k Verbandu ali k Zvezi, te- daj si dovoljuje podpisano vodstvo marenber- škega učiteljskega društva vljudno vprašati, ali zamorejo slovenski udje našega učiteljskega društva skupno pristopiti Zvezi, nemški udje pa bi pristopili potem Verbandu. Skupno naše društvo ne more pristopiti nobenemu imeno- vanih društev, kajti udov je ta čas štirinajst Nemcev, dvanajst Slovencev in to razmerje je vedno precej isto. Da bi se razdelili na dve društvi, nemško in slovensko, tudi ne gre, pa tudi nimamo nobenega vzroka, kajti naše spo- razumljenje je vedno dobro. Ako nam Zveza to dovoli, tedaj stopimo vsi slovenski udje Zvezi, nemški pa Verbandu, mi vsi smo po- tem udje Bunda. Ako pa se nam to, držeč se strogo pravil, odkloni, tedaj se naše društvo sploh ne more udeležiti organizacije.«^' V ar- hivu Zveze sicer ni pristopne listine maren- berškega okrajnega učiteljskega društva, ven- dar so ga ves čas po tem vodili v evidenci čla- nov Zveze. V drugih učiteljskih društvih pa take povezave med nemškimi in slovenskimi učitelji ni bilo, ker se navadno med sabo niso marali, še manj pa, da bi si pomagali pri delu. Vsako učiteljsko društvo je moralo v začet- ku novega leta Zvezi poslati svoj »izkaz«, kot so imenovali seznam članov, razmerje moških in ženskih članov, ter stanje društva (koliko- krat so zborovali, kdo je tam predaval in kaj, kako visoka je članarina društva in s čim se člani še ukvarjajo). Iz tega je tajnik Zveze iz- delal Zvezin izkaz, vendar so bili podatki dru- štev velikokrat netočni in nepopolni, pa tudi pošiljali so jih neredno, včasih so z njimi kas- nih celo leto, in tajniki so društvene odbore vedno priganjali, naj jih pošljejo: »So pa tudi društva - žal - ki nam še do danes niso poslala imenik članov in odbora, ki nam na naša vprašanja sploh ne odgovarjajo, ki nam niso vrnila polo glede pevcev, pevk in godbenikov. Prosimo, nujno prosimo, storite vendar to. Saj nas le ovirate, če ne storite najnujnejših svojih dolžnosti.«62 Častni člani Zveze so bili tisti ljudje, ki so za slovensko šolstvo na Štajerskem naredili kaj izjemnega. V arhivu Zveze seznama častnih članov sicer ni, vendar je znano, daje bil njen prvi častni član Henrik Schreiner, šol- ski ravnatelj in nadzomik.63 Zveza sama pa je tudi bila članica nekaterih drugih zvez. Že pred nastankom Zveze slo- venskih štajerskih učiteljev in učiteljic so bila posamezna okrajna učiteljska društva iz Spod- nje Štajerske člani leta 1889 nastale Zveze slo- venskih učiteljskih društev, ki se je pozneje preimenovala v Zavezo avstrijskih jugoslo- vanskih učiteljskih društev. Leta 1889, ob ustanovitvi, je bilo v Zavezi avstrijskih jugoslovanskih društev deset okraj- nih učiteljskih društev iz Štajerske. Zaradi spora med Štajerci in Kranjci pa je članstvo učiteljskih društev iz Štajerske v prvem dese- tletju močno upadlo. 41 članstvo okrajnih učiteljskih društev iz Šta- jerske v Zvezi avstrijskih jugoslovanskih društev. 64 Pod zaporedno številko 38. je 1. julija 1907 pristopila celotna Zveza slovenskih štajerskih učiteljev in učiteljic s 16 okrajnimi učiteljski- mi društvi.65 Vsa okrajna učiteljska društva iz spodnje Štajerske, ki so bila prej samostojni člani Zaveze, so sedaj sicer ostali člani Zave- ze, vendar v okviru Zveze slovenskih štajer- skih učiteljev in učiteljic. Pravila iz leta 1909 določajo še, da mora Zveza pristopiti k Le- hrerbundu. Res je postala članica le-tega, skupno stično točko z njim pa je našla v borbi za izboljšanje učiteljskih plač. »GMOTNO VPRAŠANJE« Najvažnejše vprašanje, s katerim seje Zveza slovenskih štajerskih učiteljev in učiteljic ukvarjala od začetka pa do konca svojega ob- stoja, je bilo »gmotno vprašanje«, oz. vpraša- nje povišanja učiteljskih plač. Nagrajevanje učiteljev na Štajerskem je bilo v smislu zako- na iz leta 1870 razdeljeno v štiri plačilne raz- rede, in to glede na povprečno ceno najbolj vsakdanjih živil in z upoštevanjem krajevnih razmer. To razdelitev je potem popravljal de- želni šolski svet v Gradcu vsako deseto leto, pri čemer se je naslanjal na poročila pretekle- ga desetletja. Mestni učitelji so bili večinoma v I. in II. plačilnem razredu, podeželjski pa v III. in IV. Ker je bilo življenje na deželi drago in možnosti za kulturno življenje neznatne, so se učitelji III. in IV. razreda borili za prevedbo pri vsaki regulaciji učiteljskih plač. Kolikor toliko pravična plača je bila po letu 1870 za učitelja pomembna, ker mu je zakon prav v tem času odvzel enega od virov dohod- kov, prepovedal mu je namreč opravljati cer- kovniško službo.66 Sramotno bedo učiteljstva je že leta 1899 razkril Vekoslav Strmšek, ko je kot glavni govornik govoril na demonstrativ- nem zborovanju slovenskega učiteljstva v Celju.67 Leta 1910 je bila sicer izvedena redna regulacija plač, vendar slovenskoštajerski uči- telji s tem niso bili zadovoljni. V borbi za boljše plače so Slovenci pozabili na nacionalna nasprotja, zaradi katerih so prekinili stike z Lehrerbundom, ter jih spet navezali. Iz Ormoža je na sedež društva prišel dopis z ugotovitvijo: »Učiteljsko društvo za brežiški in sevniški okraj je naznanilo načel- stvu Zveze: 1. resolucijo, ki jo je sklenilo glede našega obupnega smotnega položaja, poziva- joč Zvezo, naj ista to vprašanje vzame takoj v pretres ter ukrene, katere skupne korake naj bi storilo v tej zadevi slov. štajersko učitelj- stvo. Posebno poudarja, da bi slovensko uči- teljstvo ne smelo svojih nemških tovarišev puščati osamljenih v boju za naše skupne pravice;. . .«68 Zahtevali so izenačitev svojih plač s plačami državnih uradnikov VIII. do XI. plačilnega razreda in odpravo podučite- Ijev. Ker ti predlogi niso bili upoštevani, so pozneje predlagali odpravo III. in IV. krajev- nega plačilnega razreda, ali pa celo odpravo celotnega plačilnega sistema.69 Na Dunaju za regulacijo učiteljskih plač dolgo časa niso hoteli ničesar ukreniti. 18. fe- bruarja 1914 je Lehrerbund skHcal sejo, ker so hoteli prirediti demonstracijsko zborovanje učiteljev, tam pa so sklenili: »Opustili smo misel na demonstracijsko zborovanje: 1) ker bi preveč stalo, 2) ker bi s takim zborovanjem morda res izsilili takojšnjo regulacijo, ki pa bi slabo izpadla, a) ker bi bil prekratek čas za po- svetovanje, b) ker predodkazi države še niso izplačani in ker ne zadostujejo za naše zahte- ve. Ako pa bi dobili slab plačilni zakon, mo- rali bi se ž njim zadovoljiti na leta in leta.Zato smo sklenili rajši do jeseni ali spomladi 1915 počakati in do takrat priti do našim zahtevam odgovarjajoč plačilni zakon. . . «70 Optimi- zem pa je vzbudil stavek na koncu tega pisma: »Obljubili so nam za jesen ali prihodnjo po- mlad modemi plačilni zakon. Zdi se mi, da je v vseh strankah dobra »Stimmung« za nas, zato je tem bolj potrebno, ne naših zahtev for- sirati, temveč najprevidnejše postopati.«71 Vendar seje poleti 1914 začela prva svetov- na vojna, ki je spremenila vse načrte, oblju- bljene za jesen in pomlad 1915. Mnogi učitelji so bili mobilizirani. Tisti, ki so ostali doma, so se borili za dodelitev vojne doklade kot ¦ začasne rešitve gmotnega vprašanja: »Že pred vojno je deloma obstojal namen, deželam na- kloniti državne podpora za učiteljske plače. Sedaj med vojno si je učiteljstvo te podpore direktno zaslužilo. Denarja je baje dovolj in parlament ne more nič ugovarjati, ker ga med vojno ni. Potrebna je samo odločna odredba centralne vlade in avstrijskemu učiteljstvu bi bilo takoj in radikalno pomagano,« in dalje, »koliko naj država deželam prispeva? Toliko, da bi bili učitelji v vseh deželah v svojih skup- nih prejemkih prejemkom državnih uradni- kov VIII. - XI. razreda (z njihovo draginjsko doklado vred) enaki!«72 V vojni je bilo denarja vedno manj, zato so bili učitelji leta 1916 že prepričani, da bodo vojno doklado izgubili, vendar so proti temu nastopili skupno: »Zopet lep uspeh našega or- ganizatoričnega dela. V začetku leta smo se bali, da zgubimo dosedanjo doklado, a z od- ločnim nastopom organizacija ni le preprečila tega zla, ampak priborila še precejšnjo vojno doklado za leto 1916, za katero je prvotno do- ločil deželni zbor 500.000 K, katera vsota se je zopet po prizadevanju organizacije zvišala za 150.000 K, tako da bomo dobili skupaj 650.000 K, katerih razdelitev je bila nazna- njena tudi v Tovarišu. A še ne bomo mirovali, dokler ne dobimo doklade, kakoršno imajo državni uradniki.«'73 Četrti krajevni plačilni razred so že odpra- 42 vili in učiteljstvo se je zdaj borilo že za odpra- vo III. krajevnega plačilnega razreda: »Proti odpravi III. krajevnega plačilnega razreda do- slej nismo mogli opraviti ničesar. Upamo pa, da bo s to zastarelo in res krivično institucijo pometla vojna, kakor bo pometla z marsičem drugim!«74 Velikokrat je bilo naprezanje za povišanje plač učiteljem zaman ravno zaradi njihove neenotnosti in razcepljenosti. Nekaj bolj kato- liško usmerjenih slovenskih učiteljev je 10. septembra 1900 v Ljubljani ustanovilo Slom- škovo zvezo,75 ki se je borila za ponovno po- večanje vpliva cerkve v šoli. Na Štajerskem ni bila posebno močna. Pri glasovanju za ali pro- ti predlogom za izboljšanje učiteljskih plač so velikokrat glasovali proti sprejetju. Zveza je njihovo delovanje imenovala »obstrukcija«76: . . . »Lehrerbund je pisal, da se je zavlekla re- gulacija plač radi obstrukcije slovenskih po- slancev. Pozival je vodstvo Zveze, naj ona de- luje na to, da nastopijo na vseh shodih volil- cev učitelji govorniki, ki bi energično protesti- rali napram ravnanju naših poslancev. Vod- stvo Zveze je odgovorilo v Gradec, da se Le- hrerbundova zahteva ne more izvršiti, kajti vsi slovensko-štajerski volilci so ob strani svo- jih poslancev in bi protestujoče učiteljstvo ne imelo nobene stranke za seboj. Tak nastop učiteljstva bil bi politično nezrel.. .«77 KNJIŽNICA V začetku obstoja Zveza slovenskih štajer- skih učiteljev in učiteljic ni imela svoje knjiž- nice. Obsežno knjižnico pa so imeli maribor- ski učiteljiščniki, ki sojo leta 1911 ponudili Zvezi: »Kakor je slavni Zvezi znano, imajo slovenski mariborski učiteljiščniki že sedem let svojo knjižnico. Ista je za učiteljski naraš- čaj velikega pomena, ker je nekako duševno ognjišče, okoli katerega se zbirajo slovenski učiteljiščniki, se medsebojno spoznavajo in izobražujejo. Posebno odkar so se nekateri na- prednemu učiteljstvu sovražni elementi vrgli na njegov naraščaj, je pomen knjižnice tem večji. Ker pa knjižnica nima pravice javnosti, je zmiraj v nevarnosti, da jo oblasti zaplenijo. Vodstvo knjižnice bi pa bilo v tem slučaju strogo kaznovano. Zgodi pa se tudi lahko, da pridejo v vodstvo knjižnice brezvestni ljudje, ki bi jo spravili do razpada. Da je ta strah po- polnoma opravičen, nas učijo nekateri ža- lostni slučaji za dobe obstoja knjižnice. Vod- stvo Knjižnice slovenskih mariborskih uči- teljščnikov je zategadelj v prid njenih udov sklenilo prositi slavno Zvezo, da blagovoli vzeti knjižnico pod svoje okrilje. Vodstvo misli tako: Zveza bi naznanila politični obla- sti, da bode ustanovila v Mariboru knjižnico. Zveza bi zastopala knjižnico na zunaj, vod- stvo in last knjižnice pa ostane v rokah učite- Ijiščnikov. Najbolje bi bilo, ako bi si izvolila v ' bližini Maribora svojega zastopnika, ki bi imel knjižnico vedno pred očmi. Stanje knjiž- nice v začetku letošnjega šolskega leta: Udov je izmed 130 slovenskih dijakov nad sto. V knjižnici je 237 vezanih in 63 nevezanih knjig, 20 komadov muzikalij za popoln orke- ster, ki je odsek knjižnice. Knjižnica dobiva tudi vse revije.«78 Zveza je sklenila, da še istega leta prevzame knjižnico: »Sklenili smo pri odboru, da Zveza (mariborsko) knjižnico prevzame in da vso za- devo realizuje odbornik Zveze tovariš Pože- gar. O tem sem istotako danes učiteljiščnike obvestil in tebi ne preostaja drugega kot pis- mo ekshibirati. V nadaljni tok bo spravil za- devo tov. Požegar!«79 Določili so tako raz- merje med Zvezo in učiteljiščniki: »Zveza slo- venskih štajerskih učiteljev in učiteljic na Šta- jerskem prevzame knjižnico mariborskih slo- venskih učiteljiščnikov ter je nje omejena lastnica. Vse poslovanje oskrbujejo učite- ljiščniki sami, a morajo pri naročitvah se rav- nati po mnenju od Zveze določenega zastop- nika, kateri mora imeti tudi vedno vpogled v denarne zadeve knjižnice. Zveza se zaveže prispevati letno po 50 kron za to knjižnico.«80 Zdaj je slovenska štajerska učiteljska zveza dobila svojo knjižnico, vendar ni podatkov o tem, koliko so jo učitelji uporabljali. Leta 1920 so se zbrali zastopniki vseh društev, ki so imela svoje knjižnice, da bi iz njih obliko- val javno študijsko knjižnico, vendar iz tega ni bilo nič. BOJ ZA SLOVENŠČINO V OSNOVNIH ŠOLAH Nekaj je tudi podatkov o delu Zveze za pre- vlado slovenskega jezika v osnovnih šolah na spodnjem Štajerskem. V večjih mestih so bile šole bolj nemške, v manjših krajih pa bolj slo- venske. V Mariboru so bile vse šole popolno- ma nemške, tukaj je tudi med učenci prevla- doval nemški element. Praviloma naj bi velja- lo, da naj bi imele šole tam, kjer je prevlado- val slovenski element, v šolah slovenski učni jezik, nemščina pa naj bi bila le učni predmet in obratno. Vendar je bilo to od šole do šole različno, mnogokrat odvisno od učiteljskega kadra, ki je v dotični šoli deloval. V borbi za slovenščino je bila spodnja Šta- jerska nekje na sredi poti. Leta 1906 in 1907 so v Zvezi slovenskih štajerskih učiteljev in učiteljic obravnavali ta predlog: »S pedago- škega in človekoljubnega stališča brez vsake politiške primesi - mora vsak naobraženec pripoznati, da se ima vsak šolski otrok vspre- jeti le v tisto šolo, katere učni jezik razume; tedaj otrok s slovenskim jezikom spada edino le v slovensko, z nemškim jezikom pa v ne- mško šolo, itd. V nasprotnem slučaju postane iz učilnice mučilnica. Pouk, vzgoja in ves na- predek je v takem slučaju ničev. Z vso vnemo 43 naj delajo na to, da postane ta predlog zakon, vsa društva. Zveza, Lehrerbund in v obče vse korporacije. Ugovor, da starisi lahko otroka pošiljajo v šolo, v katero hočejo, je ničev, ker ako bi se oziralo v šolskih zadevah na želje in zahteve nevednih ali slabo poučenih starišev, bi to vprašanje ne bilo nikdar rešeno tako, ka- kor zahtevajo načela pedagogike in prava ko- rist šolskih otrok.»81 Pod slovensko osnovno šolo je bila tukaj smatrana tista šola, kije ime- la slovenski učni jezik, nemščino pa le kot učni predmet. Leta 1909 pa so postale zahteve štajerskih učiteljev večje: »1. Učiteljsko društvo sklene: a) naročiti vodstvu, da stavi pri letošnji uradni učiteljski konferenci predlog, s katerim se zahteva, da se vrše v bodoče vse razprave pri uradnih učiteljskih konferencah za sloven- ske učitelje na Štajerskem v slovenskem jeziku in se pišejo slovenski zapisniki; b) zahtevati, da se zapisniki, spisani o prili- ki nadzorovanja šol sestavljajo slovensko, se dopisuje šolskim vodstvom slovensko in da se izdajo vse tiskovine za slovenske šole v slo- venskem jeziku, z eno besedo, da se izvrši člen XIX. tudi za slovensko šolstvo; c) obrniti se potom Zveze na slovenske po- slance, da podpirajo akcijo in ako treba, da se v varstvo zakona izzove celo razsodba npr. so- dišča; 2.Društvo se obrne na vsa slovenska bratska društva na Štajerskem, da stavijo v svojih okrajih enake predloge.«82 Ko so končno ločili uradne učjteljske kon- ference za zgornjo in spodnjo Štajersko, so bile take zahteve res upravičene, saj ni bilo razloga, da bi na njih govorili nemško in bi jih razumeli tudi nemški učitelji. Svojo zahtevo so takole utemeljiH: »Z odlokom od 13. 3. 1908 je ustanovil g. naučni minister za spod- nještajerske nemške šole posebnega šolskega nadzornika, kateri že posluje od 1. 9. 1909. S tem, da ne prisostvujejo več učitelji nemških ljudskih šol našim uradnim konferencam, so odpadli vsi oziri in razlogi, iz katerih seje do- zdaj zapostavljalo v našem šolstvu slovenski jezik in se tako kršil člen XIX. državnega os- novnega zakona.«83 Zahtevi so leta 1910 ugodili: »Ledje prebit! Zvedeli ste, dragi tovariši in cenjene tovariši- ce, že iz listov, daje bil predlog glede sloven- skega poslovnega jezika pri uradni konferen- ciji v Celju, dne 4. t. m. dopuščen in soglasno sprejet. Celje, bodi nam vzor!«84 Slovenski učitelji so res slavili zmago, vendar je dejanski položaj treba pogledati od šole do šole, kjer so učitelji velikokrat poučevali precej po svoje, ne da bi upoštevali zakone in pravila. ZAKLJUČEK S pedagoškimi problemi se Zveza sloven- skih štajerskih učiteljev in učiteljic ni veliko ukvarjala. Ko se je začela prva svetovna voj- na, so se učitelji borili za »avstrijsko očetnja- vo«, kot so tudi imenovali Avstrijo. V zmedi, ki je takrat nastala, verjetno večina ni vedela, kako in kam naj se obrnejo, dejstvo pa je, daje šola vedno služila in delala za tistega, ki jo je plačeval. Zdaj je bila to država in njej je mora- la pomagati. Med vojno ni bilo šolskega po- uka. Mlajši učitelji so bili mobilizirani, starej- ši učitelji in učiteljice pa so organizirali po- moč za vojsko doma. Zbirali so denarne pri- spevke za vojni sklad. Rdeči križ, zbirali oble- ko, obutev in še marsikaj: »V mirnih časih je slovensko štajersko učiteljstvo vzgajalo izroče- no mu šolsko mladino k ljubezni do slovenske domovine, k ljubezni do avstrijske očetnjave in k ljubezni in udanosti do presvitlega cesar- ja Franca Jožefa I. Sedaj stoji Avstrija v boju - vse naše šole so zaprte in torej nismo v nepo- srednem stiku s šolsko mladino! Zdaj se pa- triotizem javlja na drug način. Mnogi naši to- variši so odšli na bojno polje za čast in slavo Avstrije! Doma ostali pa se moramo pobrigati za avstrijski Rudeči križ, da bo lažje vršil svo- jo patrijotično zadačo. Včeraj sem pooblastil blagajnika naše Zveze, da pošlje Rudečemu križu 50 - 100 kron. Danes dam tebi nalogo, da nemudoma v kratki okrožnici pozoveš vseh 16 naših slovenskih štajerskih učiteljskih društev, da vsako po svoji zmožnosti pošlje primemi znesek za avstrijski Rudeči križ.«85 Delovanje Zveze je vedno bolj usihalo, za leto 1917 je zanjo le nekaj podatkov, za 1918 pa skoraj nič več. Tudi vsa redna učiteljska zborovanja so bila v času vojne prekinjena. Po vojni Zveze slovenskih štajerskih učiteljev in učiteljic niso več obnavljali, še vedno pa je obstajala Zaveza avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih dmštev, ki se je z učiteljskimi zve- zami ostalih jugoslovanskih narodov v Beo- gradu 18. 6. 1920 zdmžila v Udruženje jugo- slovanskog učiteljstva in služila novi državi.86 OPOMBE Kratice: PAM - Pokrajinski arhiv Maribor; SŠM - Slovenski šolski muzej, Ljubljana; SBL - Slovenski biografski leksikon; SU - Slovenski učitelj, list za učitelje, odgojitelje in šolske prijatelje; UT - Učiteljski tovariš; SP - Sodobna pedagogika. Viri: PAM, Zveza slovenskih štajerskih učiteljev in uči- teljic I. 1903 - 1910 in U. 1911 - 1918. - SŠM, Arhiv Zaveze avstrijskih jugoslovanskih društev. - SŠM, Slovenski učitelji 1873 - 1877. - SŠM, 1888 - 1913, Petindvajsetletnica Zaveze avstrijskih jugo- slovanskih učiteljskih društev, spominski spis, Lju- bljana 1913. - SŠM, Učiteljski tovariš, 6. julija 1939, štev. 1., 2. in 3., 50 let skupne slovenske or- ganizacije. 44 1. SSM, SU 1257/11., štev. 2, MB, 20. junij 1874, letnik IL, str. 17 — 2. dr. Vlado Schmidt, Začetki organizacije slovenskega učiteljstva, SP, leto 1967, letnik XV1I1, str. 236 — 3. SŠM, SU 1257/11., štev.2, MB, 20. junija 1874, letnik II., str. 18—4. prav tam, str. 17 — 5.prav tam, str. 18 — 6. prav tam, str. 19-7. dr. Vlado Schmidt, Začetki... SP, leto 1967, letnik XVIII, štev. 5 - 6, str. 248 — 8. SŠM, SU 1257/11, štev. 2,... str. 19—9. prav tam, str. 19 — 10. SŠM, SU 125Č7/II., štev. 6, MB, 20. avgusta 1874, letnik 11., str. 81 — 11. SŠM, SU 1257/11., štev. 9^ MB, 5. oktobra 1874, letnik II., str. 134— 12. SSM, SU 1257/III., štev. 21, MB, 5. novembra 1875, letnik III., str. 323 — 13. prav tam, str. 325 — 14. prav tam, str. 325 — 15. prav tam, str. 326 — 16. dr. Vlado Schmidt, Začetki ... SP, leto 1967, letnik XVIII, štev. 5 - 6, str. 249 — 17. SŠM, SU 1257/111., štev. 23, MB, 5. decembra 1875, letnik 111., str. 354 — 18. prav tam, str. 355 - 19. SSM, SU 1257/lV., štev. 17, MB, 5. septembra 1876, letnik IV., str. 262 — 20. SŠM, SU 1257/IV., štev. 18, MB, 20. septembra 1876, letnik IV., str. 280 — 21. prav tam, str. 281 — 22. SŠM, SU 1257/V štev. 16^ MB, 20. avgusta 1877, letnik V., str. 252 — 23. SSM, SU 1257/V štev. 23, MB, MB, 5.december 1877, letnik V., str. 357 — 24. SŠM, sing. 1769, 1888 - 1913, Petindvajset letnica Zave- ze avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev, spominski spis, Ljubljana 1913, Franc Kocbek, Ne- kaj spominov na ustanovitev Zaveze — 25. SŠM, sing. 1252, UT, LJ 6. julija 1939, štev. L, 2. in 3., 50 let skupne slovenske organizacije — 26. Ruška kronika. Ruše 1985, str. 485 - 486 — 27. SŠM, UT, 6. julija 1939, štev. 1., 2. in 3., 50 let skupne slovenske organizacije — 28. prav tam — 29. PAM, Zveza slovenskih štajerskih učiteljev in uči- teljic 1. 1903 - 1910, dopisi socialnega odseka zve- ze, 1. 1908, št. 51 — 30. Ruška kronika 1985, str. 501 — 31. PAM, Zveza slovenskih štajerskih učite- ljev in učiteljic I. 1903 - 1910, mapa: pravila 1908, 1909, pravila str. 8. — 32. prav tam, str. 8 — 33. prav tam, str. 1,2 — 34. prav tam, str. 2 — 35.prav tam, str. 2, 3 — 36. prav tam, str. 3 — 37. prav tam, str. 4 — 38. prav tam, str. 5 — 39. prav tam. str. 5 — 40. Prav tam, str. 5, 6 — 41. prav tam, str. 6 — 42. prav tam, str. 6, 7 — 43. prav tam, str. 8 — 44. PAM, Zveza slovenskih štajerskih učiteljev in učiteljic L 1903 - 1910,1. 1907, 08, 09, 10, 11, št. 35, Okrožnica 1. Gornji grad, 10. 12. 1907 — 45. PAM, Zveza ... I. 1903 - 1910, mapa: pravila 1. 1908, 1909, pravila str. 1 —46. prav tam, str. 1 — 47. prav tam, str. 2 — 48. prav tam, str. 4 — 49. prav tam, str. 4, 5, št. VII/9 — 50. prav tam, str. 6, št. X — 51. prav tam, str. 6, št. XI/2 — 52. prav tam, str. 7, št. X1/7 — 53. prav tam, str. 7, št. XII — 54. prav tam, str. 7, št. XII - 55. PAM, Zveza ... I. 1903 - 1910, mapa: pravila 1908, 09, št. 10, Izjava - 56. PAM, Zveza ... L 1903 - 1910, mapa: pravila 1908, 09, pravila str. 8 — 57. PAM, Zveza ... 1. 1903 - 1910, dopisi socialnega odseka Zveze 1. 1908, št. 51 — 58. PAM, Zveza ... 1. 1903- 1910,1. 1907,08,09, 10, 11, št 35, Okrožni- ca XIV. — 59. PAM, Zveza ... I. 1903 - 1910, Časnikarska poročila 1905, 1908, št. 4 —60. PAM, Zveza... L 1903-1910,1. 1907,08,09, 10, 11, št. 68 —61.PAM, Zveza ... I. 1903 - 1910, časnikar- ska poročila 1905, 1908, št. 4 — 62. PAM Zveza ... I. 1903 - 1910,1. 1907, 08, 09, 10, 11, št. 35 — 63. Prosvetni delavec, 23. februar 1987, št. 4, letnik XXXVIII, Tatjana Hojan, Pred tremi leti je izšel Popotnikov koledar za slovenske učitelje, str. 12 — 64. SŠM, sign. 1769, 1888- 1912 Petindvajsetletni- ca . . . , Izkaz članov ob ustanovitvi 1889. L, Ob 10-letnici 1898. 1. in ob 25-letnici 1913, str. 34 — 65.prav tam, Fr. Kocbek, Nekaj spominov na usta- novitev Zaveze, str. 23 — 66. Ruška kronika 1985, str. 478 — 67. Slovenski biografski leksikon III, ge- slo Vekoslav Strmšek, str. 521/522 — 68. PAM, Zaveza ... II. 1911 - 1918, št. 125+8, Tomažič, do- pis št. 47, Ormož, 2. april 1912 — 69. PAM, Zveza ... I. 1903 - 1910, št. 60+1, dopisi 1. 1910, 15. 3. 1910 — 70. PAM, Zveza ... II. 1911 - 1918, št. 125+20, dopisi 1914, J. Rajšp, Pismo, št. 18, Or- mož. 21.2.1914 — 71. prav tam — 72.PAM, Zveza ... II. 1911 - 1918, št. 98. Rajšp, dopis, Ormož, 20. 6. 1916, št. 164 — 73. PAM, Zveza ... II. 1911 - 1918, št. 116+8, dopisi 1915. 16, 17, XL okrožnica — 74. PAM, Zveza... 1911 - 1918, št. 116+8, do- pisi 1915, 1916, 1917, št. 1 — 75. Ruška kronika 1985, str. 500 — 76. Verbinc, Slovar tujk, str. 495: oviranje, nasprotovanje; ovira, zapreka — 77. PAM, Zveza... 1. 1903- 1910,1. 1907,08,09, 10, 11, št. 35 — 78. PAM, Zveza . .. IL 1911 1918, dopisi 1. 1911, 26. september 1911 - 79. PAM, Zveza ... II. 1911 - 1918, dopisi 1. 1911, Pismo Rajšpa Šijancu — 80. PAM, Zveza ... II. 1911 - 1918, dopisi 1912, št. 125+8, Tomažič, Pismo, Sta- ra cesta, 12. marca 1912 — 81. PAM, Zveza ... I. 1903 - 1910, št. 61, dopisi 1907, Rajšp, št. 13, Or- mož, 16. 4. 1907 — 82. PAM, Zveza ... 1. 1903 - 1910, št. 42, dopisi 1. 1909, A. Gnus, Dol, 18. 2. 1909 — 83. PAM, Zveza ... I. 1903 - 1910, št. 35, 1. 1907, 08, 09, 10, 11, Okrožnica XVII — 84. PAM, Zveza ... L 1903 - 1910, št. 35,1. 1907,08, 09, 10, 11, Ormož, dne 10. VI. 1910 — 85. PAM Zveza ... II. 1911 - 1918, št. 125+20, dopisi 1914, Rajšp, št. 47, Ormož, 13. avgust 1914 — 86. SŠM, UT, 6. julij 1939, štev., 2. in 3., 50. let..., Iz zgo- dovine učiteljskih društev MIGRACIJA IN EMIGRACIJA V OBDOBJU DUALIZMA V ŽELEZNI ŽUPANIJI JENÖ RÄCSKAY Železna županija (Vasvarmegye) se je po zapisih iz obravnavanega obdobja (1905) raz- prostirala na obrobju tedanje jugozahodne zgodovinske Madžarske in je zavzemala 5.035,31 km2 površine; če pogledamo na ze- mljevid, ugotavljamo, da je spadala med sred- 45 nje velike županije, v nasprotju z današnjim stanjem, ko je izmed obstoječih 19 županij ena najmanjših. Te pomembne teritorialne spremembe so nastopile po prvi svetovni voj- ni kot rezultat določb pariške mirovne konfe- rence. V svojem prispevku sem seveda upo- števal podatke pred letom 1918. Geografski položaj Železne županije je od- ločilno vplival na njene gospodarske in poli- tične spremembe. Etnična podoba pokrajine se je skozi dolga stoletja komaj kaj spremeni- la, o asimilaciji bi lahko govorili le v ožjem pomenu besede. Županijo so zaznamovale tri etnične skupine: Slovenci, od časa Arpadovi- čev (1000-1301) Madžari, ki so ob osvojitvi domovine v jugozahodnih predelih prišli v stik z Vendi (Slovenci), nato od 12. in 13. sto- letja na novo naseljeni Nemci. Glede na etnič- no sestavo prebivalstva na zahodu županije, v pokrajinah, kjer so živeli Nemci in Slovenci ter v srednjem predelu, kjer so živeli Madžari, izjemoma ni prišlo do izmenjave narodov. Na to je v veliki meri vplivalo dejstvo, da se je prodor Turkov ustavil na vzhodnih in jugo- vzhodnih mejah županije, ter ni presegel meja Rabe. Ta, skoraj 150-letna turška oblast je po- vzročila velike razlike v gospodarskem razvo- ju med razvitimi zahodnimi in manj razvitimi vzhodnimi pokrajinami. Te razlike so se le težko izravnale. Značilnost županije, ki je iz- gubila tretjino svojega ozemlja in prebival- stva, je, da so bili prav ti predeli (Vasvar in Hegyhat, Celldömölk in Kemenesalja) tisti, kjer je bil zaradi zaostalosti največji problem zaposlovanje. Srednjeveška ureditev naselij županije je bila manj načeta, za razliko od ni- žinskih pokrajin, ki so v turških časih v veliki meri izumrle; tu najdemo še vedno občine z več tisoč prebivalcev in k temu spadajoče pri- stave. V jugozahodnih županijah (Železna, Zala) so prevladovale naselbine, sestavljene iz mno- gih manjših vasi. Ob prelomu stoletja (1905) je 418.905 prebivalcev županije živelo v 615 manjših ali večjih občinah in v dveh mestih, v Köszegu in v Szombathelyu. Ta ureditev naselij (manjše vasi) je ostala značilna vse do danes, tako v današnji župani- ji, kakor tudi v pokrajinah, ki so pripadle dr- žavam naslednicam - v Sloveniji in na Gra- diščanskem. Po tem kratkem uvodu preglejmo tisto ob- dobje, ki je prišlo v središče tako mednarod- nega kakor tudi domačega zanimanja, ki so ga tako na Dunaju kakor v Budimpešti imeno- vali »srečni mirni časi«, kljub kontradikcijam v obdobju dualizma 1867-1914. V tem obdo- bju so postale metropole Dunaj, Budimpešta, Zagreb, Praga, kar je milijone prisililo k temu, da so si poiskali srečo v tujini, v deželi sanj in želja. Poglejmo, kaj so prinesle gospodarske in družbene spremembe in ne nazadnje neverjet- ni tehnični razvoj, ki je v obliki telegrafa, že- leznice, mlatilnice in kombajna prišel v še tako majhno vas, v življenje slehernega prebi- valca. Po avstrijsko-madžarskem sporazumu iz leta 1867 je Madžarska doživela pomemben gospodarski razvoj, ki ga je bila deležna tudi Železna županija. Medtem ko je v začetku tega obdobja delovalo na področju županije le nekaj manjših nepomembnih podjetij, ko je bila šele leta 1865 zgrajena glavna železniška proga Györ-Szombathely-Graz in je bilo me- sto Szombathely le prašno podeželsko mesto s 6000-7000 prebivalci, so do konca obdobja nastopile v županiji velike spreembe na po- dročju zaposlovanjaJn migracije. Lahko trdi- mo, da je bil razvoj Železne županije (Vasvar- megye) eden izmed najbolj uravnoteženih vse do leta 1913. V tem zadnjem letu pred pričet- kom svetovne vojne se je lahko opirala na lastne čvrste gospodarske temelje. Pogoj za in- dustriahzacijo, modernizacijo kmetijstva, za ustanovitev trgovskih mrež, za razvoj bančne mreže na evropski ravni je bila uvedba mo- deme železniške mreže. V zadnjih desetletjih dualizma je postala Železna županija ena iz- med najrazvitejših na področju železniškega transporta. To je imelo zelo ugoden vpliv na selitev prebivalstva in na razvoj naselij. »Oži- lje« gospodarstva je prav železnica. Ko je čas za potovanje postal krajši, so se naselja tako- rekoč približala drugo drugemu, razširil pa se je tudi svet, ki je bil prehoden v enem dnevu. V celi državi, postopoma pa tudi v županiji, je prav infrastruktura odigrala vodilno vlogo v obnovi gospodarstva. Če pogledamo promet- no ureditev avstroogrske monarhije, ugotovi- mo, daje imelo Zahodno Podonavje ob prelo- mu stoletja eno najbolj razvitih železniških ornrežij. Železniško središče županije in obenem tudi najpomembnejši železniški kraj Prekdo- navja je bil Szombathely. Več kot 500 km prog v županiji je omogočilo, daje bilo mogo- če neposredno priti do skorajda vsakega okraj- nega središča. Železnica je imela pomembno vlogo pri modemizaciji kmetijstva in obenem tudi pri industrializaciji. Železniške proge so še bolj približale najpomembnejši agrami trži- šči županije, Graz in Dunaj. Vzporedno s prometom se je v letih do 1910 razvilo tudi telegrafsko telefonsko omre- žje: večina naselij z 2-3000 prebivalci je že imela razvito telefonsko omrežje. Razvila seje tudi infrastruktura in celoten bančni sistem, ki je predstavljal gonilno silo gospodarstva. Medtem ko je v začetku 60-ih let 19. stoletja delovala v županiji le ena banka, je do leta 1910 število bank in hranilnic preseglo 50. V Szombathelyu je bilo 7-8 bančnih ustanov. Murska Sobota, Sarvar, Felsöör so jih imeli 2-4. Razvoj infrastrukture je silovito povečal število zaposlenih v gospodarstvu in trgovini. 46 s tem pa se je zmanjšalo število zaposlenih v tradicionalnih gospodarskih dejavnostih, kot sta poljedelstvo in živinoreja. Medtem ko je bilo leta 1900 zaposlenih v gospodarstvu žu- panije 12.968 ljudi, je že do leta 1910 to števi- lo doseglo 17.846. To število je bilo najvišje na celotnem ozemlju Prekdonavja (v Žalski županiji 1 1.755, v Veszprému 8.559), obenem je pa bilo tudi zelo veliko samostojnih trgov- cev (1.628). Vendar je bilo še vedno poljedel- stvo tisto, ki je dajalo zaposlovanju značilne poteze. Po podatkih iz leta 1910 je bilo 1 15.225 zaposlenih v poljedelstvu razdeljenih takole: 44.800 samostojnih posestnikov, 169 upravnikov večjih kmetijstev, 38.991 družin- skih članov v kmetijstvu, 13.490 gospodarskih slug (hlapcev), 18.407 dninarjev (kar je zelo visoko število tudi v celotnem državnem po- gledu). Iz* teh podatkov je razvidno, da je bilo zelo veliko samostojnih malih kmetovalcev. V celotnem Prekdonavju lahko le v županiji Zala zasledimo večje število manjših kmeto- valcev. Ti številni samostojni kmetovalci so bili tisti, ki jih je najbolj zajel val preseljevanja znotraj države, pa tudi emigracije. Še preden se lotimo podrobnega razčlenjevanja, je nujno potrebno pregledati položaj prebivalstva v žu^ paniji. Kljub izgubam ob izseljevanju opaža- mo, da se je število prebivalstva eksplozivno dvignilo. Če primerjamo porast prebivalstva v celotni državi in v županiji, pridemo do na- slednjih podatkov: Število prebivalcev na Madžarskem: 1869 13.663.691 (skupaj z vojaškim prebi- valstvom) 1880 13.883.964 1890 15.261.864 1900 16.838.255 1910 18.264.533 Lahko torej ugotovimo, daje bil na madžar- skem zgodovinskem ozemlju skozi celotno obdobje naravni porast prebivalstva 5,8 mili- jonov, skupaj s Hrvatsko 6,7 milijonov. Razen že omenjene migracije je Madžarska doživela tudi izgubo 1,2 milijonov ljudi zaradi preseljevanja: odliv je zajel predvsem Galici- jo, pa tudi razno rusko, poljsko in židovsko prebivalstvo v 80-ih letih 19. stoletja. Prišlo je do demografskega preobrata, značilnega za prvotno obdobje pomeščanjenja prebivalcev, ki je spremenil razmerje med nataliteto in mortality to. V tem obdobju vidno pojenja tudi učinek različnih epidemij (kolera). Pri rojstvih je padlo razmeije z 42,5 na 34,5 promilov, razmerje pri umrljivosti pa s 34,5 na 23,7 pro- mila. Na Madžarskem je bila zadnja velika epidemija kolere v 70-ih letih 19. stoletja. Do desetletja pred svetovno vojno je letno pov- prečje natalitete doseglo 11 promilov. Oglejmo si zdaj podatke o stvarnem porastu madžarskega prebivalstva v obdobju med 1890 in 1910, ki govore o oblikovanju doma- čega prebivalstva države in vplivih mikromi- gracije. K mikromigraciji, migraciji znotraj županije, se bom kasneje še vrnil. Opažamo, da je prebivalstvo najbolj naraslo v Budimpe- šti in v večjih mestih (Zagreb, Debrecen, Mi- skolc, Nagyvarad itd.) ter v pokrajinah med reko Donavo in Tiso, kakor tudi v pokrajinah, ki so se razprostirale prek reke Tise, najmanj pa v severnih in vzhodnih obmejnih pokraji- nah. Prekdonavje in zahodni t.i. Felvidék sta v tem pogledu zavzemala nekakšen sredinski položaj. Velik del naravnega porasta so tu predstavljali priseljenci. Po podatkih iz tega obdobje se je večji del meščanstva v Železni županiji oblikoval tako- le: Celotno meščansko prebivalstvo županije: 1869 331.706 1880 360.590 1890 390.371 1900 416.492 1910 433.262 Porast prebivalstva v županiji je bil tako v primerjavi z državnim trendom v letih 1869-1890 višji, v letih 1890-1910 pa soraz- merno nižji. To je zanimivo tudi zato, ker so bili podatki o mortaliteti v županiji ugodnejši od državnega povprečja. Zmanjšanje naravne- ga porasta v županiji pa ni bilo le rezultat iz- seljevanja, zato je nujno pregledati tudi polo- žaj na področju županije. Spremembe v polo- žaju prebivalstva imajo po mojem mnenju tri glavne vzroke: 1. mikromigracija znotraj županije, 2. migracije znotraj monarhije (predvsem prodor prebivalstva v smeri stalnih avstrijskih provinc) 3. izseljevanje v Ameriko. Poglejmo, kako se je oblikovalo stanje pre- bivalstva znotraj županije. V prvih letih du- alizma sta bili po zakonih iz leta 1871 v Že- lezni županiji (Vasvarmegye), ki je imela sa- mostojno zakonodajo, dve mesti podrejeni žu- paniji, imeli pa sta svojo skupščino in ju je vo- dil župan; to sta bila Köszeg, ki je imel bogato zgodovinsko preteklost in takrat še nepomem- bni Szombathely. Število prebivalstva Szom- bathelyje je leta 1869 doseglo 9.666, leta 1910 pa z vojaškim prebivalstvom skupaj 30.945 oseb. Köszeg je imel leta 1869 6.915 prebival- cev, leta 1910 pa 7.874. Oblikovanje prebivalstva mest kaže, da je imel Szombathely isto vlogo v županiji, kot Budimpešta v celotni državi. Če upoštevamo naravni porast prebivalstva, je »migracijski dobiček« županijske metropole okrog 17-18 tisoč ljudi. To je ogromna številka na nivoju županije, večja, kot skupno število v dveh na- slednjih največjih mestih. Köszeg je imel 7.874 prebivalcev. Könnend pa 6.970 (podat- ki iz leta 1910). O tem, daje Szombathely po- 47 stopoma postajal regionalno središče, sem uvodoma že govoril. Železnica, trgovsko in ekonomsko vozlišče, se je tudi po mnenju so- dobnikov razvijala v amerikanskem tempu. Vzporedno z naglim razvojem tovarn in bank se je razvijala tudi infrastruktura mesta. Gyu- la Eben, župan z evropskimi pogledi, je posta- vil temelje modernega mesta s pomočjo ban- čnih kreditov, zgradil je kanalizacijo, vodo- vod, asfaltiral je ceste, parceliral je zemljo. Modema električna železnica in javna raz- svetljava sta povzdignili mesto z nivoja praš- nega podeželskega mesta. Razvijajoča se in- frastruktura, kakor tudi povečanje števila de- lovnih mest, sta privlačevala priseljence. Raz- voj mesta je bil tudi v državnem pogledu izre- den. Razvoj mesta Szombathelyja je bil 79,2 %, medtem, ko je bil v ostalih mestih v obdobju med 1890 in 1910 50,2%, oz. 27,9 %. Ta podatek je zelo zgovoren, če vemo, da je Pečuh porasel za 40,5 %, Györ za 42 %, Sopron pa za 14,9%. Za Szombathelyem in Köszegom poglejmo še nekaj takšnih naselij, ki so postala nekakšna manjša središča, ali pa so v času industrializacije na nek način moč- no privlačevala prebivalstvo. Tretje pomem- bno naselje je bil Körmend. Ob prelomu sto- letja je imel razvito obrt (čevljar, mizar, izde- lovalec vozov). Med pomembnejša naselja so ga povzdignili tri bančne ustanove, 72 trgovin in pami mlin ter železniška proga. Tudi števi- lo prebivalstva je naraslo za več kot 50 %, s 4.238 v letu 1869 na 6.970 v letu 1910. Število prebivalcev je bilo v Sarvarju večje, toda to mesto je raslo tudi s priključitvami. Pomem- bno je razmerje med razvojem in rastjo prebi- valstva v Monoštm. Tovarna svile, urarstvo, tovarna kos in predvsem tobačna tovama, ki je zaposlovala veliko število delavcev, je števi- lo prebivalcev tega majhnega naselja povečalo v letih 1869-1910 z 938 na 2.618 oseb. Tedaj je opaziti tudi pojav aglomeracije. Pri razvoju Szombathelya so imele velik vpliv bližnje vasi, ki pa spadajo danes že k mestu. Tisti, ki niso mogli ali niso hoteli v celoti pre- kiniti s kmetijstvom, so se preselili v naselja, 3-4 km oddaljena od mestnega središča. Tak- šna naselja so bila Gyöngyösszöllös, Kamon, Zanat. Podatki o teh naseljih: v letih 1869-1910 je Gyöngyösszöllös narastel s 459 prebivalcev na 1460, Kamon z 255 na 699, Zanat pa s 173 na 369. Takšen aglomeracijski porast je opazen tudi v primem Szombathely- ja. Prebivalstvo Rabakéthelya je s 359 poraslo na 855, prebivalstvo Zside pa z 236 na 535. Na povezanost z industrializacijo kaže tudi to, da sta se obe naselji eksplozivno razvili v ob- dobju med 1890 in 1910. Tretje naselje, ki se je tudi zelo razvilo predvsem zaradi tovarne sladkorja, je bil Sarvar, kjer se je število pre- bivalstva s 3.418 povzpelo na 7.056. Tudi Sarvar je imel svoje naselje, Péntekfalvo, ki je v letu 1869 štela 451 oseb, leta 1910 se je to število povzpelo na 1.003 osebe, med 1890 in 1910 pa se je število prebivalcev skoraj podvojilo. Tudi druga manjša okrajna središča so se sorazmerno dobro razvijala. V centrih mest Janoshaza, Murska Sobota, Felsöör, Celldömölk, Vasvar so zrasle nadstropne hiše, zgrajene so bile banke, trgovine, tako da so ta naselja dobila podobo manjših mest, njihove- mu razvoju pa je sledil tudi porast prebival- cev. Pri pregledu 15 največjih naselij države je razvidno, da se je razvoj nekaterih večjih mest, kjer je živelo nemško prebivalstvo, usta- vil ali vsaj stagniral. Nagyszentmihaly je imel leta 1869 2.239 prebivalcev, leta 1910 pa 2.163, Pinkafö leta 1880 2.865, leta 1910 pa 2.872, Rohonc leta 1869 3.989, leta 1910 pa 4.131. To stagnacijo lahko razlagamo tudi s tem, da se je staro nemško rokodelstvo le s te- žavo spoprijelo z razvojem industrije, ter da manj aktivna pokrajina s hladnim podnebjem ni mogla vzdrževati večjega števila prebival- cev. Železna županija se je tudi v tem razliko- vala od državnega povprečja, ko zaradi bližine Graza in Dunaja ni bila Budimpešta glavna točka preseljevanja, temveč avstrijske pokraji- ne. Število zaposlenih na sezonskem delu ali za daljši čas, delavcev v tovamah, hlapcev in dekel je zelo visoko. Vse to nam prikaže sta- nje prebivalstva v Zahodnem Prekdonavju in v naseljih Zahodnega t.i. Felvidéka v novi luči. Po popisu iz leta 1910 je bilo število v Avstriji živečih Madžarov zelo visoko, veči- noma so bili iz Železne županije. Iz Žalske županije je živelo v avstrijskem delu monarhi- jele 6.170 ljudi, iz Železne županije pa 46.200 ljudi. Po spolu: na Dunaju 6.411 moških in 7.260 žensk, v Dojnji Avstriji 5.361 moških in 4.555 žensk, na Štajerskem 9.005 moških in 6.624 žensk, v Gradcu 2.463 moških in 2.344 žensk. V ostalih pokrajinah najdemo le malo prebivalcev iz Železne županije. Po podatkih jih je največ najti v 50-100 km oddaljenih av- strijskih pokrajinah. Še posebej zanimivo je, da se zadržuje na Dunaju 7.260 žensk, najver- jetneje je bilo največ gospodinjskih pomočnic ali pa delavk v tovami. Ti podatki so izredno zanimivi, če vemo, daje iz Budimpešte, mesta z milijonskim prebivalstvom, najti v avstrij- skih pokrajinah skupaj 12.304 ljudi. Selitve v avstrijske pokrajine ne moremo obravnavati kot izseljevanje, kajti v obeh de- lih monarhije je bila ta vrsta stikov stalna. Po- mislimo samo na avstrijske, češke itd. kvalifi- cirane strokovnjake, ki so imeli pomembno vlogo pri razvoju madžarske industrije. Ti lju- dje - znanje nemškega jezika je bilo dokaj raz- vito - so predvsem hoteli zavarovati svojo lastno eksistenco in svojo lastnino. Gyula Éhen je o tistih, ki so si kmh služili v Avstriji, zapisal: »Iz Železne županije ter iz obmejnih pokrajin Spodnje Avstrije in Štajer- ske zaradi pomanjkanja dela in zaslužka mno- žično hitijo naši rojaki v sosednje dežele. Zgo- 48 daj spomladi odidejo ter se pozno jeseni vra- 'i čajo prinašajoč s sabo prihranke, s katerimi ^ preživijo zimo.« ! V živinoreji so zaman prešli na dobre švi-1 carske pasme krav, niti to ni preprečilo razpa- ' da mnogih kmetij. Mnogi niso več videli v szombathelyskem in avstrijskem zaposlovanju nobene rešitve, zato so odpluli v Ameriko, kjer so v nekaj letih zbrali potreben denar za nakup posestva doma in se vrnili v domovino. Gyula Éhen je videl konec izseljevanja v raz- voju industrije, kakor tudi v intenzivnem raz- voju gospodarstva. Če pogledamo državne podatke, seje iz Madžarske izselilo 1,8-2 mi- lijona oseb v Ameriko (od tega med leti 1899-1914 1,4 milijona). V druge pokrajine - Avstralijo, Nemčijo, Romunijo - se je izselilo okrog 300-400 ljudi. Nacionalna sestava teh je: 33 % Madžarov, 25% Slovakov, 18% Nemcev, 15% Romu- nov, majhen pa je južnoslovanski delež, 2,6 %. Vzporedno s tem kažejo županijski podatki naslednje: v letih med 1899 in 1913 je bilo 25.006 izseljencev, vrnilo pa seje 6.063 ljudi. Glede na materinščino izseljencev dobimo na- slednje podatke (za celotno obdobje 1899-1913): madžarska 9867 ali 36,6%, ne- mška 10.683 ali 42%, hrvaška 1.308 ali 5,8%, drugo (večinoma slovenska) 3.107 ali 12,4%. Ob teh podatkih, nam postane jasno, zakaj | se je ravno v naseljih z nemškim prebival-1 stvom zmanjšalo število prebivalcev ali stag- niralo skozi tisočletja. Seveda niso le nemška naselja trpela zaradi izgub, ki jih je povzročilo izseljevanje, tudi v murskosoboškem okraju najdemo vasi z vendskim (slovenskim) prebi- valstvom, ki so v statističnih podatkih označe- ni kot »izseljevanje v Ameriko«. Tako je šte- vilo prebivalcev v letih 1900 do 1910 v Gesztenyésu padlo s 534 na 471, v Lakhaza pa z 280 na 243. V podatke o izselitvi so zajeti tudi podatki o izselitvi v Avstralijo in Ameriko. Med leti 1901 in 1913 je 9.666 oseb zapustilo državo, vrnilo pa se jih je 6.041, torej je le 3.623 oseb ostalo v Ameriki. Na koncuJahko ugotovimo, da je bilo izse- ljevanje iz Železne županije mnogo večje v bližnje pokrajine kot v Ameriko. Asimilacija pa ni bila tako pomembna, kot so to nekateri zatrjevali, saj je bil padec števila prebivalstva velik zaradi izseljevanja in odseljevanja. PREBIVALSTVO OKRAJNEGA GLAVARSTVA LJUTOMER V LETIH 1880 -1910 IVAN RIHTARIČ Članek obravnava prebivalstvo v okrajnem glavarstvu Ljutomer v letih od 1880 do 1910 na podlagi statističnih podatkov, ki jih nudijo ' popisi prebivalstva v letih 1880, 1890, 1900 i in 1910.1 Ti popisi prebivalstva so bili objavljeni, v njih pa so bili prikazani naslednji podatki: - kraj; razvrščen je bil v pripadajočo obči- ; no, dodan mu je bil status, ki ga je imel (npr. vas, del vasi, trg ali mesto) - občina; bila je uvrščena v sodni okraj in ta v pristojni višji del, v okrajno glavarstvo; označena je bila velikost v km2 ali ha - pri vsakem kraju je bilo označeno število hiš; celo podrobnosti, če so bile hiše raztrese- ' ne ali grupirane v kraju - število moškega in ženskega prebivalstva ; ter njihovo skupno število ; - verska pripadnost prebivalstva (katoliča- ni, protestanti, židje in »ostali«) - občevalni jezik domačega prebivalstva (»Umgangssprache«); nemški, slovenski in »ostali«. Nekatere rubrike, predvsem pri kraju, so bile v poznejših popisih (npr. 1910) že zelo bogate, saj so obsegale še tudi podatke o šol- stvu, kulturi, gospodarstvu, prometu, itd. Vsa zamotanost in problematičnost ome- njenih popisov ni bistveni del in ne tudi pred- met natančnejših raziskav in intepretacij, je pa vseeno neizogiben okvir za opazovanje de- mografskih gibanj v okrajnem glavarstvu Lju- tomer. LETO 1880 Sodni okraj Ljutomer V sodnem okraju Ljutomer je bilo 29 občin: Stara in nova vas. Stara cesta, Grlava, Gode- marce, Iljašovce, Mala nedelja, Križovci, Kri- štanci, Slamnjak, Logarovci, Lukavci, Ljuto- 49 mer, Pemožavci, Moravci, Presika, Pristava, Radoslavci, Ključarovci, Slabtinci, Kamen- ščak, Noršinci, Bunčani, Veržej, Vučja vas, Bolelinece, Boreči, Bučečovci, Cezanjevci in Cven. Le kraja Ljutomer in Veržej sta imela status trga, vsi ostali kraji so bili vasi. Občine so bile različno velike, imele so bodisi en sam kraj (Iljaševci, Ljutomer, Bunčane, Veržej, Vučja vas in Boreči), ali pa dva ali več (največ jih je imela občina Slamnjak, kar 5 vasi). Skupaj je bilo v teh občinah 2.655 hiš: naj- manjši občini sta bili Krištanci in Bunčani, obe z le po 36 hišami, največja pa je bila obči- na Mala nedelja s 193 hišami; največji kraj je bil seveda trg Ljutomer s 138 hišami, naj- manjša kraja v celotnem sodnem okraju pa sta bila Budislavci in Presika z 10 hišami. Povprečno velika občina po številu hiš (91) bi tako bila samo podeželska občina Logarov- ci, saj je bilo pod povprečjem 15 občin, 13 pa jih je bilo nad to številko. V sodnem okraju je bilo skupaj 13.248 pre- bivalcev oz. 6.980 žensk in 6.268 moških. Razmerje med spoloma je bilo 1:1,11 za žen- ske, oz. žensk je bilo za 11,36 % več (absolut- no pa 712 več kot moških). Ženske so absolut- no prevladovale v 24 občinah, moški le v 5, pa še to le skromno (največ v Cezanjevcih +8), a ženske najbolj v Ljutomeru (+92). Kraja z največjim številom prebivalstva sta bila trg Ljutomer, sedež okrajnega glavarstva, s 1.140 prebivalci (616 žensk in 524 moških) ter Veržej s 639 (334 žensk in 305 moških). Najmanjši kraj (vas) so bili Bodislavci s 33 prebivalci (16 moških in 17 žensk). Povprečna občina bi tako imela 457 prebi- valcev (241 žensk in 216 moških); takšen pri- mer je bila občina Pristava z 241 ženskami in 212 moškimi. Verska statistika nam dokazuje-v okraju kar 13.233 katoličanov, 14 zidov in le enega pro- testanta; protestant je bil v Vučji vasi, židje pa v Ljutomeru (8), Veržeju (3) in na Moti v ob- čini Cven (3). Župnije v tem sodnem okraju so bile v Ljutomeru, Križevcih, Veržeju in pri Mali nedelji. Občevalni jezik domačega prebivalstva je poznal tri rubrike, ki pa le zelo redko v seštev- ku dajo število vsega prebivalstva, saj so pri nekaterih krajih ali občinah kar veliki izpadi v manjkajoči skupni številki (npr. občine: Gr- lava - 10, Veržej - 30, Cven - 60 in Ljutomer - 64). V celotnem sodnem okraju je bilo kar 2,5% ali 331 prebivalcev izpada. V sodnem okraju je bilo po tej opredelitvi 517 ljudi z nemškim jezikom ter 5 pod rubriko »ostali« in kar 12.395 s slovenskim jezikom, kar pomeni 96 % za slovenski in 4 % za nemški jezik. Nemški občevalni jezik je bil priznan v ob- činah Stara in nova vas. Stara cesta. Mala ne- delja, Križovci, Ljutomer, Pemožavci, Ka- menščak, Veržej, Boreči in Bučečovci, oz. v 10 občinah, pri čemer seveda največ v občini Ljutomer (468 ali kar 90,5 %) in Križevcih (13 ali 2,5 %). Kraj, kjer je bil izkazan največji odstotek nemškega občevalnega jezika, je bil Ljutomer (44 % od vsega po jezikih opredeljenega prebi- valstva v kraju). Odločitev za nemški občeval- ni jezik je bila izkazana v obeh trgih ter v kra- jih, ki so imeli videz trga oziroma večjega na- selja (Križevci 13, Kamenščak - naselje nad trgom Ljutomer, Boreči in Bučečovci 6, Des- njak 4 ter Lukavci, Drakovci in Stara nova vas 3). Sodni okraj Gornja Radgona V sodnem okraju Gornja Radgona je bilo 24 občin: Ivanjševci, Hrastje-Mota, Galušak, Sv. Jurij, Krabonoš, Ivanjci, Kapela, Čreš- njevci, Okoslavci, Kraljevci, Murski vrh in Zasadi, Negova, Orehovci, Polički vrh, Ra- denci, Gomja Radgona, Rihtarovci, Šratovci, Ščavnica, Stanetinci, Očeslavci, Terbegovci, Zbigovci in Boračeva. V sodnem okraju še ni bilo nobenega trga, vsa naselja so bila vasi oz. zaselki vasi. Občine so bile različno velike, nekatere so imele le en kraj (Hrastje-Mota in Črešnjevci), ostale so bile z dvema ali več kra- ji, največ jih je imela občina Galušak - 7 vasi. Skupaj je bilo v občinah 3.146 hiš, najmanj- ša občina je bila občina Šratovci s 50 hišami, največja pa Terbegovci z 285 hišami. Največji kraj ni bila Gomja Radgona, saj še ni bila vo- dena pod tem imenom, statistika jo pozna pod pojmom »Gomja Radgona« le delno in sicer grad z eno samo hišo. Tako je bil največji kraj Polički vrh s 125 hišami, najmanjši pa Rin- kovci s 4 hišami. Povprečno velika občina po številu hiš bi imela 131 hiš; takšni^ bi bili v sodnem okraju občini Očeslavci in Ščavnica, pod to številko je bilo 12 občin ter 10 nad tem povprečjem. V sodnem okraju je bilo skupaj 12. 367 pre- bivalcev, 6.628 žensk in 5.739 moških. Raz- merje med ženskim in moškim prebivalstvom je bilo 1:1,5 za ženske, oz. žensk je bilo za 15^49 % več kot moških (+ 889 žensk). Ženske so absolutno prevladovale v vseh občinah, najbolj v Terbegovcih (+91) in Gor- nji Radgoni (+58). Največji kraj po številu prebivalcev so bili Črešnjevci s 560 (308 žensk in 252 moških), najmanjši pa Rinkovci z 21 prebivalci (11 žensk in 10 moških). Povprečna občina v gomjeradgonskem sod- nem okraju bi morala tako imeti 515 prebi- valcev (276 žensk in 239 moških); takšnemu povprečju je bila še najbliže občina Radenci s 486 prebivalci v treh vaseh (247 žensk in 239 moških). Verska statistika nam dokazuje v okraju kar 12.362 katoličanov in le 5 protestantov, sodni okraj je bil brez Židov, kar je skorajda never- 50 jetno zaradi bližine mesta (Radgona) in sicerš- njega gospodarskega povezovanja s tem me- stom. Tako je bila katoliška pripadnost prebi- valstva kar 99,9 %. Župnije v tem okraju so bile v Gornji Radgoni, pri Sv. Juriju ob Ščav- nici, na Kapeli ter pri Negovi. Občevalni jezik domačega prebivalstva nam nudi tudi primanjkljaj glede na število prebi- valstva in sicer 133 ali 0,7 % od vsega prebi- valstva v okraju. Največji je bil v občini Gor- nja Radgona (- 18), ni pa ga bilo v občini Kra- bonoš. V okraju je bilo po tej opredelitvi 247 pre- bivalcev z nemškim občevalnim jezikom, 10 pod rubriko »ostali« in kar 11.977 s sloven- skim občevalnim jezikom; 96,8 % za sloven- ski in le 2 % za nemški občevalni jezik. Nemški občevalni jezik je bil izkazan v ob- činah Sv. Jurij ob Ščavnici, Črešnjevci, Nego- va, Orehovci, Polički vrh, Radenci, Gornja Radgona, Šratovci, Ščavnica, Terbegovci in Boračeva, oz. v 11 občinah, pri čemer seveda največ v občini Gornja Radgona (128 aH 51,8 %), pri Svetem Juriju ob Ščavnici (32 ali 13 %) ter v Radencih (20 ali 8 %). Kraj z naj- večjim odstotkom za nemški občevalni jezik opredeljenega prebivalstva je bila vas Herce- govščak, saj je imel med 306 prebivalci kar 99 opredeljenih za nemški (32,2%) in le 189 (61,8 %) za slovenski jezik ob kar 18 »poza- bljenih« (5,9 %). Ob dejstvu, da je bil okraj Gornja Radgona mejni okraj z izrazito nemškim sodnim okra- jem Radgona (kar 84,3 % za nemški in le 9,7 % za slovenski), so podatki resničen odraz jezikovnega stanja na tem teritoriju. LETO 1910 30 let pozneje se nam pokažejo podatki v vseh rubrikah v precej drugačni podobi v ce- lotnem okrajnem glavarstvu kot tudi v obeh sodnih okrajih. Sodni okraj Ljutomer Sodni okraj je tega leta obsegal 17.281 ha površine ter je bil sestavljen iz 29 občin. Pov- prečna velikost občine je bila okoli 600 ha oziroma v razponu od najmanjše - Križevci (267 ha) do največje - Cven (1.536 ha). V sodnem okraju je živelo 14.676 prebival- cev, od tega 7.080 moških in 7.596 žensk, ozi- roma en prebivalec na 0,84 ha teritorija. Najmanjši kraj so bile Sitarovce s komaj 46 prebivalci, največji pa trg Ljutomer s 1.302 prebivalcema. Povprečno je imel kraj v sod- nem okraju 271 ljudi (131 moških in 140 žen- sk). Verska situacija v okraju je bila izrazito v prid katoliški veri (14.662) ob le nekaj drugih veroizpovedih: evangeličani (8), židje (5) in »ostali« (1). V sodnem okraju so bile 4 župni- je: Ljutomer, Križevci, Veržej in Mala Nede- lja, pri čemer sta bili župniji Ljutomer in Ver- žej trški s kmečko okolico, a župniji Križevci in Mala Nedelja le s trško okolico. Posebno pozornost zasluži analiza jezikov- ne slike v sodnem okraju. Ob že znanem dej- stvu, da je popis prebivalstva v monarhiji leta 1910 poznal pri rubriki »občevalni jezik av- strijskih državljanov« tudi še rubriko »ino- zemci«, se nam vendarle pokaže, pa čeprav ne najbolj realno, da je bilo v sodnem okraju z nemškim občevalnim jezikom 666 prebival- cev ter s slovenskim kar 13.080 prebivalcev. Le 1 prebivalec je imel rubriko »ostali«. Ome- njenih inozemcev je bilo kar 929. Nemško prebivalstvo je bilo v sodnem okraju porazdeljeno med 11 občin, oziroma med 12 krajev. Največja koncentracije je bila pričakovano v Ljutomeru (606), kar je dobrih 90 % vseh Nemcev, oziroma prebivalcev z ne- mškim občevalnim jezikom v sodnem okraju. Število vseh Nemcev v sodnem okraju pa je predstavljalo le 4,53 % prebivalstva okraja in le 4,84 % prebivalcev, ki so bili avstrijski dr- žavljani. Odstotek Nemcev v posameznih krajih je bil pač zelo različen, od skorajda zanemarlji- vo majhnega (Moravci, 0,19, Kamenščak 0,41, Noršinci 0,44, Nunska Graba 0,49 in Branoslavci 0,64), preko opazno višjega (Ko- lavci in Presika 1,62, Gresovščak 2,39, Kri- ževci 2,90, Stročja vas 3,81 in Ključarovci 5,23) do prevladujočega (trg Ljutomer 46,54) v relativnem številu večine (606 Nemcev: 557 Slovencev ob 138 tujcih in 1 »drugem«). Ta porazdelitev Nemcev je vezana na trg Ljutomer kot središče sodnega okraja, kraje z gradovi (Branoslavci in Lokavci), vinogradni- ško posest, bližino trga Ljutomer ali na večji kraj, ki pa ni dosegel povišanja v trg (Križevci in Ključarovci) in staro kolonijo strelskega dvorca (Stročja vas). Jrg Veržej izstopa izmed trgov na Spodnjem Štajerskem kot kraj brez enega samega prebivalca z nemškim občeval- nim jezikom. Odstotek tujcev v popisu prebivalstva leta 1910 je kar 7,10% glede na Slovence ter 6,33 % glede na vse prebivalstvo in je absolut- no večji od vsega nemško opredeljenega obče- valnega jezika (929 tujcev: 666 Nemcev), pri čemer pa ni opredeljeno, kakšen je bil jezik te kategorije prebivalstva, ki pa, kakor vemo, tudi ni bilo avstrijskega državljanstva ter kot tako tudi ni uradno in odločilno vplivalo na narodnostno sliko in boje. Opredelitev prebivalstva za slovenski obče- valni jezik je bila kar 89,1 % glede na vse pri- sotno prebivalstvo ter 95,1 % glede na opre- delitev vsega prebivalstva avstrijskega drža- vljanstva ali kar okoli 20-krat večja od števila Nemcev in 14-krat od števila tujcev. Rubriko tujci ali inozemci lahko v vsem opazovanem obdobju (1880 - 1910) beremo 51 kot prebivalce iz sosedstva, Prekmurce in Hr- vate, ob verjetno le redkih tujcih v pravem smislu besede. Med 54 kraji v sodnem okraju so živeli v 42 krajih (77,7 %) ter v 18 občinah (62,1 %) samo Slovenci. Kar 9 občin, ki so bile sestavljene le iz enega samega kraja, je bilo čisto slovenskih (Bereci, Bučečovci, Bunčani, Cezanjevci, Ilja- ševci, Krištanci, Stara Nova vas, Vučja vas in že omenjeni trg Veržej), pa tudi 9 občin z več kraji (Bolehneci, Cven, Godemarci, Grlava, Logarovci, Mala Nedelja, Radoslavci, Slaptin- ci in Stara cesta). Sodni okraj Gornja Radgona Sodni okraj Gomja Radgona je leta 1910 obsegal 14.314 ha površine ter je bil sesta- vljen iz 24 občin z 68 kraji, med njimi je bil od leta 1907 dalje tudi trg Gomja Radgona.2 Povprečna velikost občine je bila okoli 600 ha, oziroma v razponu od najmanjše Kapele (298 ha) do največje Negove (1.020 ha). V sodnem okraju je živelo 12.840 prebival- cev, od tega 5.975 moških in 6.865 žensk, ozi- roma en prebivalec na 0,89 ha površine. Skupaj je bilo v okraju 3.122 hiš, pri čemer je bil najmaivjši kraj Rinkovci z 10 prebivalci, največji pa Črešnjevci s 628 prebivalci (337 žensk in 291 moških). Povprečen kraj bi imel tako 189 prebivalcev (101 ženska in 88 mo- ških), kar velja za kraja Lokavci pri Negovi in Murščak pri Radencih. Razmerje med moškimi in ženskami je bilo 1:1,15 za ženske, oziroma žensk je bilo za 14,89% več kot moških ali 890 v absolutni številki za ženske. Ženske so prevladovale absolutno v vseh občinah, najbolj v občinah Radenci (+71) in Negova (+65), najmanj pa v občini Stanetinci (+5). Verska slika nam dokazuje izrazito pred- nost za katoliško vero, saj je bilo kar 12.810 prebivalcev (99,76 %) katolikov in le 25 pro- testantov (0,19 %), pa še 3 židje in 2 »ostala«. Posebno pozomost zasluži analiza jezikov- ne mbrike, ki pozna možnosti po opredelitvi za občevalni jezik avstrijskih državljanov kot nemški, slovenski in ostali. Tako je bilo v sod- nem okraju za nemški jezik opredeljeno 827, za slovenski pa 11.629 ter 2 »ostala« ob 382 inozemcih, to je 0,56 % za slovenski in le 6,44 % za nemški občevalni jezik; inozemci so predstavljali skoraj 3 % vsega prisotnega pre- bivalstva v sodnem okraju. Nemško prebivalstvo je bilo porazdeljeno med 14 občin, oziroma med 21 krajev. Najve- čja koncentracija je bila v občini Gomja Rad- gona, ki je imela kar nemško večino (508 Ne- mcev, 245 Slovencev in 83 tujcev) ter v vseh štirih vaseh občine Orehovci (59 Nemcev, 363 Slovencev in 15 tujcev). Odstotek nemškega občevalnega jezika v občini Gomja Radgona je bil kar 60,69 %, v Orehovcih 13,5 %, pri če- mer pa so še po posameznih krajih predsta- vljenih občin odstotki veliko bolj v korist ne- mškega občevalnega jezika: v trgu Gomja Radgona 174 Nemcev in 118 Slovencev, ali 54,71 % : 37,1 %, ter v Hercegovščaku 334 Nemcev in 128 Slovencev, ali 64,35 % : 24,66 %. V občini Orehovci v kraju Orehovci (22 za nemški in 38 za slovenski), ter pred- vsem v Žabjaku (10 za nemški in 23 za slo- venski, kar pa je že 30,3 % : 69,7 %) pa slika kaže v obeh občinah in krajih z izjemo trga na vinogradniško prebivalstvo ter na viničarske odnose. Število članov družine, glede na števi- lo hiš v občini oziroma kraju, kaže^na nepre- številno družino (npr. v 7 hišah v Žabjaku je živelo 33 ljudi ali v Hercegovščaku v 104 hi- šah 519 ljudi ali 5 prebivalcev na hišo). Tudi kraj Črešnjevci kot največji kraj v sodnem okraju je imel med 628 prebivalci 184 ne- mških (29,3 %) in 437 slovenskih odločitev (69,6 %). Podatki, ki nam prikazujejo tujce (382), nam pokažejo, da je le-teh v primerjavi z ne- mško opredeljenimi prebivalci manj od polo- vice, pri čemer ni opredeljeno, kakšen je bil jezik teh tujcev, ki pa uradno niso mogli kaj dosti vplivati na politične dogodke v sodnem okraju. SINTEZA OBDOBJA 1880- 1910 Okrajno glavarstvo Ljutomer je bilo sesta- vljeno iz sodnih okrajev Ljutomer in Gomja Radgona, ter je merilo skupaj 31.605 ha. Pre- bivalstvo je živelo v 53 občinah s 122 kraji, med katerimi so bili tudi trije trgi (Ljutomer, Veržej in Gomja Radgona - od 1907 leta da- lje). V 5.970 hišah je živelo 27.516 prebival- cev (14.461 žensk in 13.055 moških, oziroma 52,55 % : 47,45 %). Povprečna velikost kraja v okrajnem gla- varstvu je bila 225 prebivalcev, od tega 118 žensk in 107 moških. Verska opredelitev je bila izrazito v korist katoliške cerkve (99,8 %) ob le 8 protestantih in 3 »ostalih«. V okrajnem glavarstvu Ljuto- mer je bilo 8 župnij: Ljutomer, Križevci, Ver- žej, Mala Nedelja, Gonya Radgona, Kapela, Negova in Sveti Jurij ob Ščavnici. Občevalni jezik avstrijskih državljanov je bil slovenski v 89,79 % (24.709) in nemški v 5,42 %, pri čemer pa je bilo še 4,76 % (1.311) tujcev z neopredeljenim jezikom. Stmjenost nemških opredelitev je bila večja ob reki Muri, oziroma v radgonskem okraju z izrazito nemško opredelitvijo, ter na vinogradniškem področju gomjeradgonske okolice, kjer so pre- vladovali viničarski odnosi na relaciji nemški lastnik in slovenski delavec - viničar. Primerjava podatkov iz leta 1880 ter 1910 pokaže naslednje značilnosti: - vse mbrike v popisu kažejo na porast v 52 absolutnih številkah, razen padca števila Ži- dov za skoraj polovico (od 14 na 8) - povečalo se je prebivalstvo za 1.901 pre- bivalca ali za 9,3 % (+853 ženske in + 1048 moških) - katoliška cerkev je obdržala visok odsto- tek (od 99,92 % na 99,83 %) ob povečanju šte- vila 1.877, kar pomeni ob skupnem poveča- nju prebivalstva v okrajnem glavarstvu le 24 ljudi ali za 1,3 % izpada od vsega povečanja prebivalstva - opredelitev prebivalstva po občevalnem jeziku se je leta 1910 izvedla dosledneje kot leta 1880, ko je bilo precej »izgubljenih«, po- večalo pa se je število ljudi, ki so se opredelili za nemški občevalni jezik (za 729 ali 195,42 %); število prebivalcev, ki so izpoveda- li slovenski občevalni jezik je naraslo za 337 aU 1,3% - razmerje med nemškim in slovenskim ob- čevalnim jezikom je bilo leta 1880 še 1 : 31,9 za slovenski, leta 1910 pa le 1 : 16,5 v prid slovenskega jezika - število tujcev se je nedvoumno povečalo z verjetnih 464 v 1880 letu na 1.311, kar je po- rast za 282,5 % ali za 847 prebivalcev. Prikazani demografski podatki za okrajno glavarstvo so istočasno tudi poizkus statistič- no-analitične obdelave teritorija, pri čemer je bila orisana njegova nacionalna in jezikovna opredelitev ter prikazane razvojne tendence v tem prostoru. Drugi vidiki teh rezultatov so bili delno že obdelani, posebej natančno z vidika delovanja Okrajnega sodišča v Ljutomeru med leti 1900 do 1914.3 OPOMBE 1. Special Ortsrepertorium fiir 1880, 1890, 1900 und 1910 — 2. Ivan Rihtarič: Prispevek k nastanku trga Gornja Radgona, Kronika 2-3/1985 — 3. Okrajno sodišče Ljutomer in raba jezika (1900 - 1914); magistrska naloga, ohranjena na Oddelku za zgodovino FF v Ljubljani 28. 6. 1989 TRG LJUTOMER V PRVIH LETIH SLOVENSKE TRŠKE UPRAVE MIROSLAV NOVAK i Bogato in izredno dobro ohranjeno arhiv- sko gradivo trga Ljutomer lahko razdelimo na dva dela, ki sta skozi zgodovino doživela raz- lično usodo. Starejše arhivsko gradivo, ki ob- sega trideset pergamentnih in štiri papirne li- stine iz obdobja od 1396 do 1838 ter 156 ška- tel spisovnega gradiva iz 16. do 19. stoletja, je bilo v letih 1891 in 1894 izročeno v hrambo Štajerskemu deželnemu arhivu v Gradcu. Šele ! po drugi svetovni vojni je bilo to gradivo na podlagi restitucije vrnjeno in ga sedaj hrani Pokrajinski arhiv Maribor.' Drugi del ali mlajše arhivsko gradivo, ki je omejeno predvsem na prvo polovico 20. stole- tja, se je na srečo ohranil skozi vihro druge svetovne vojne pri trški občini in je bil nato predan v Pokrajinski arhiv Maribor. Za to gradivo je značilno, da ga raziskovalci do se- j daj niso kaj prida uporabljali, je pa pomem- bno, ker se fond Sreskega načelstva Ljutomer skorajda ni ohranil. V nadaljevanju je naniza- nih nekaj manj znanih zanimivosti iz življenja in dela prvih let slovenske uprave trške obči- j ne, ki jih najdemo bodisi v prepisih original- j nih dokumentov, bodisi v povzetkih oziroma \ ornembah v zapisnikih trškega sveta. i Županske posle je med prvo svetovno vojno opravljal Julius Thum, člani sveta pa so bili dr. Emst Schwarz, Osvald Hoenigmann, An- i ton Amovšek, Ludvik Babnik, Fric Dijak, i Anton Mišja, Albert Novak, Jožef Novak, Alojz Rajh, Johan Reisinger, Josef Strasser, Franc Zacherl, Mathias Stermann, Viktor Ku- kovec in Johan Erjavec. Zapisnike sej trškega sveta so v tem času pisali v nemškem jeziku. Šele na seji trškega sveta dne 18. marca 1918 so slovensko orientirani člani trškega sveta predložili prvi slovensko pisani dokument v vezani zbirki sejnih zapisnikov, ki ga v celoti objavljamo. »Podpisani odbomiki 3. volilnega razreda trga Ljutomer, ki zastopamo po številu sigur- no večino vseh davkoplačevalcev kakor tudi prebivalstva občine sploh, predlagamo k edini točki dnevnega reda današnje izredne seje ob- činskega odbora sledečo resolucijo: Občinski zastop trga Ljutomer priznava, da so vsi narodi, kakor veliki tako tudi majhni, v vsakem ozim povsem enakopravni in da ima- jo vsi popolnoma enako pravico do samood- ločbe. V popolnem prepričanju, da se zmore le iz medsebojnega priznanja popolne enako- pravnosti in iz vzajemnega uvaževanja po- vsem svobodne samoodločbe vseh narodov razviti njih prava svoboda in bratstvo, medse- bojno spoštovanje, vseobči mir in pravo člo- večanstvo, - dalje v svojem stremljenju po splošnem in trajnem mim, ki naj odstrani vse krivice in vsako nasilje in nadvlado narodov nad narodi in ki naj zajamči v smislu prave 53 Fric Dijak, port;retiran leta 1912 demokracije vsem narodom kakor tudi vsem narodnim manjšinam samostojni in svobodni razvoj in neovirano prijateljsko tekmovanje v kulturnem in gospodarskem napredku v korist vesoljnega človeštva, - in končno v trdnem pričakovanju, da je le z ustanovitvijo skupne samostojne države za vsa tri jugoslovanska plemena avstro-ogrske monarhije pod žezlom habsburške dinastije in v okviru avstrijske monarhije zajamčen obstanek slovenskemu narodu, ki ima, če tudi majhen, ravno tako pravico živeti kakor vsak drugi narod, - izja- vlja občinski zastop ljutomerski slovesno, da se z deklaracijo, podano v avstrijskem držav- nem zboru dne 30. majnika 1917 po držav- nozborski delegaciji združeni v jugoslovan- skem klubu povsem strinja in se isti v celem obsegu zadostno in z navdušenjem pridružuje. V Ljutomeru dne 18. marca 1917«.2 Podpisani so Anton Mišja, Ludvik Babnik, Alojz Rajh, Viktor Kukovec, Franc Zacherl, in Fric Dijak.3 Avtor resolucije je bil verjetno Anton Mišja. Nemško orientirani člani pa so se oprede- ljevali za »mariborsko resolucijo«, ki se je za- vzemala za nedeljivost Štajerske v okviru ne- mške Avstrije. Po glasovanju za eno ali drugo resolucijo so bili poslanci slovenske opredeli- tve poraženi.4 Toda socialdemokrat Viktor Kukovec je že pol leta zatem z odločno akcijo^ zamenjal žu- pana Juliusa Thuma z narodno zavednim Antonom Mišjo. Sprememba oblastne garni- ture v trgu Ljutomer je bila izvedena v roman- tično sentimentalnem tonu, saj arhivski vir poroča, da je župan Julius Thum »ves pobit sedel v fotelj. Solze so mu zalile oči. Tudi Ku- kovcu je bilo nekako tesno pri srcu ... Naj- prej v slovenskem potem pa v nemškem raz- glasu se je župan poslovil od tržanov. A. Mi- šja je takoj prevzel posle ter skrbel v prvi vrsti za mir in red.«.6 Prvi zapisnik seje trškega sveta^ v sloven- skem jeziku je z dne 16. novembra 1918. Na tej seji so bili navzoči občinski poverjenik^ Anton Mišja »in po njem imenovani posveto- valci za občinsko upravo g.g. Babnik Ludvik, Dijak Franc in Kukovec Viktor.«? Že na seji trškega sveta 5. avgusta 1919 so sprejeli sklep, da se svet zaradi lažjega in tekočega poslova- nja razširi za tri člane. Predlagani so bili Alojz Krajnc, Franc Stajnko, Fran Zacherl. 10 Glavni viri dohodkov trške občine so bili iztržki od prodanega vina iz vinogradov na Gomili in v Brebrovniku,'' najemnine trških nepremičnin, prodaje lesa iz trških bost in različne takse. Tako je bilo treba plačati: 1 a) za prostovoljen sprejem tuzemca v do- movinsko zvezo 200 K b) za zagotovitev sprejema inozemca v do- movinsko zvezo 1000 K; ako nasledujejo pro- stovoljno sprejetega tuzemca ali inozemca, kateremu se je zagotovil sprejem v domovin- sko zvezo, obenem v domovinski pravici dm- ge osebe, ne sme skupna taksa (rodbinska tak- sa) presezati štirikratne, za eno osebo določe- ne takse; če inozemec, kateremu se je zagoto- vil sprejem v domovinsko zvezo, ne dobi ju- goslovanskega državljanstva, se mu plačana taksa vme 2) za vsak razglas z nabitkom na občinsko tablo 4 K 3 a) za prostovoljno dražbo premičnin ali za prostovoljno zakupovanje nepremičnin 2 % izkupila ali zakupnine, najmanj pa za vsakega pol dne 20 K b) za izkliceval ca se plača za vsakega pol dne 10 K 4) za ogled na mestu v stavbnih ali dmgih zadevah strank 50 K 5 a) za odobritev razdelilnega načrta (parce- lizacije) 100 K b) za določitev stavbne črte in nivela, če se izvrši ločeno od stavbne dovolitve 100 K c) za stavbno dovolitev - pri novih stavbah 50 K - pri prezidavah ali pri bistvenih popravah ali prenaredbah 30 K d) za dodelitev stanovanja in porabe 10 K; ako je treba vsled uime graditi nove stavbe ali stare prenavljati, so te stavbe proste takse 6) za izdajo domovnice (domovinskega li- sta) se plača za tiskovino 2 K 7) za uradni prepis sejnega zapisnika ali drugih uradnih spisov, za vsako čeprav le za- 54 četo stran 2 K 8) za vsako vročitev povabil ali drugih uradnih spisov, razen če gre za vročbe, ki se morajo v javnih zadevah izvršiti na zahtevo drugih oblastev, uradov in občin, v kraju uradnega sedeže 2 K; v ubožnih zadevah se ta taksa ne pobira 9) za izdajo izpričeval, certifikatov in dru- gih uradnih potrdil 2 K; v ubožnih zadevah se ta taksa ne pobira 10) za prireditev splošno pristopnih plesnih zabav za en dan 50 K, poleg tega za vsakega godca 20 K 11) če so gostilne in kavarne odprte čez po- licijsko uro, se plača za vsako noč 20 K; kadar se pri tem ne prekoračijo tri ure, se plača za vsako uro 5 K 12) za tombolo, kegljanje na dobitke, stre- ljanje na dobitke in sploh za vsako igro na do- bitke 20 K 13) za tekmovalno vožnjo ali za tekmoval- no jahanje 50 K 14) za prireditev umetnega ognja, bakljade ali za javne zabavne obhode v preoblekah 20 K 15) za slovesno praznovanje svatbe 20 K 16) za predstave v gledališčih, cirkusih in varijetejih in za koncerte, od vsake predstave 20 K; ako se take predstave prirede v dobro- delne namene, so oproščene občinske takse, vendar pa ima županstvo pravico zahtevati dokaz, da se je čisti dohodek tudi resnično uporabil za dobrodelne namene 17) za posestnike menežarij, vrtiljakov, strelišč, panoram, gugalnic in marionetnih gledališč, telovadcev, brzotekov, čarodejev i.t.d., potem za predstave z električnimi in elektrotehničnimi aparati (n.pr. s kinemato- grafi) in enake umetniške prireditve za vsak dan 20 K 18) I. za živinski in mesni ogled pri mesar- jih: a) za vsako veliko žival 5 K b) za vsako malo žival 2 K II. za izvedenski ogled vsake živali pri po- sestnikih, preden se izda za njo živinski potni list a) za konja 5 K b) za vsako veliko žival 2 K c) za vsako malo žival 1 K Za ogled več živinčet enega in istega po- sestnika naenkrat ne sme ogledna pristojbina presezati desetkratne, za ogled črede (to je naj- manj 30 glav iste vrste in istega posestnika) pa ne dvajsetkratne pristojbine, ki je dovoljena v enak namen za ogled posamičnih živali iste vrste. 19) za izdajo živinskega potnega lista brez ozira na število živinčet 2 K 20) za vsakega psa 8 K Kdor ukoristi taksi zavezane pravice brez dovolitve (sodelovanja) občinskega urada ali, če to po veljavnih predpisih ne bi bilo potreb- no, brez prejšnjega naznanila občinskemu uradu, plača takso v dvojnem znesku. Zelo natančno je bil določen tudi cenik jav- ne tehtnice. Takse za tehtanje so se konec leta 1920 gibale od 80 vinarjev do 2 kron. 12 Občina je imela veliko različnih izdatkov. Naštejmo le nekatere: tako je 500 kron daro- vala za vzdrževanje vpoklicanega vojaštva no- vembra 1918, 20 kron podpore Zavodu za sle- pe v Gradcu, 13 skrbeti je morala za plače in doklade občinskih uslužbencev - straževodja, občinskega redarja, poljskega in gozdnega ču- vaja, občinskega tajnika, hlapca, za osebje v elektrarni, za nagrade in potne stroške članov trškega sveta, za opravljanje županskih po- slov, za različne odškodnine, za socialne pod- pore, itd. Zaključni račun občine za leto 1918 nam pove, da so se izdatki pokrili s prihodki, v bla- gajni pa je ostalo še 113 kron in 59 vinarjev, 14 leta 1919 pa celo 64.793 kron in 85 vinarjev. 15 Največje in najsodobnejše trško podjetje je bila elektrarna in z njo povezano električno omrežje. Delavci, zaposleni v trški elektrarni, so imeli status občinskih uslužbencev, zato jih je trški svet razporejal na delovna mesta, jim določal višino plač, pa tudi odpuščal z dela z enomesečnim odpovednim rokom. Za strokovno in tehnično plat delovanja elektrarne in za trško električno omrežje je skrbel vodja elektrarne, 16 njemu je pomagal pomožni instalater. 17 Poleg vodje elektrarne in pomožnega instalaterja je bil v elektrarni zaposlen še kurjač. Za opravljeno delo je tr- ški svet v začetku leta 1919 obljubil vodji elektrarne »300 K stalne plače na mesec, od 1. maja tekočega leta prosto stanovanje s priti- klino v elektrarni, letno 10 kubičnih metrov drv, polovico njive nasproti Peklaijeve hiše v hasnovanje, in polovico zaslužka od inštalacij, to je 2 kroni od delovne ure, druga polovica pa pripada občini«. 18 Pomožni instalater je zaslužil prav tako dve kroni na uro, ni pa imel drugih bonitet. 19 V obdobju od 1918 do 1920 je moral trški svet odkloniti več prošenj za službo kurjača v elektrarni. Velik interes za to delovno mesto si lahko razlagamo z relativno dobrim zasluž- kom. V začetku leta 1919 je kurjač prejemal 180 K na mesec, 10 kubičnih metrov drv na leto in v hasnovanje polovico njive nasproti Peklarjeve hiše.20 Uporabnikom so različno obračunavali električno energijo in to pavšalno ali pa na podlagi ugotovljene porabe s pomočjo štev- cev. Tovarnarju Ignacu Sinigoju so tako zara- čunali »toliko konjskih sil, kolikor jih zavaro- valna žica vzdržati in prenašati zmore.«2l Za- radi različnega obračunavanja porabljene energije je šest tržanov vložilo prošnje z željo, da bi plačevali porabljeno energijo elektromo- torjev po pravičnih cenah. Glede na splošno pomanjkanje materiala »kakor kamnicita. 55 tako sirovega olja«, svojih motorjev niso po- polnoma izkoriščali, zato je trški svet sklenil, da se prispevki znižajo samo za gospodarske motorje na 5 kron po konjski sili.22 Cena električne energije se je zviševala v skladu z zvišanji obratovalnih stroškov, vendar ne za vse porabnike enako. Na seji trškega sveta dne 29. maja 1920 je predsednik ugotovil, da je »sedanja pavšalna cena nepravična v odnosu na ceno energije, ki se ugotavlja s števci. Cena za pavšalno elektriko se je povečala že na seji dne 19. novembra 1919 za 150 %, 30. januarja 1920 pa še za 50 %, medtem pa se je cena po- rabljene energije, ki se ugotavlja s števci zviša- la samo za 50 %. Trški svet je nato soglasno sprejel sklep, da se cene ne glede na načine ugotavljanja porabljene energije procentualno enako zvišujejo.23 Seveda je imela elektrarna poseben režim obratovanja, zato so morali porabniki energije izven obratovalnega časa posebej zaprositi tr- ški svet za električno energijo. Tako je bilo lastnikom motorjev z mlatilnicami ves dan omogočeno nemoteno delo v času spravila zmja.24 Ferdinandu Kosiju, lastniku kino gle- dališča, pa je trški svet dovolil uporabljati električno energijo za štiri predstave na teden po navadni ceni in sicer po 2 kroni 80 vinar- jev za kilovat, za žarnico na ulici pa so pavšal- no zaračunali 9 kron mesečno. Vodja elek- trarne je moral napraviti vse potrebno, »da ob času predstav električni tok regulira tako, da se drugim konsumentom vsled tega luč ne poslabša.«25 Delovanje elektrarne trški občini ni prina- šalo dobičkov. Leto 1918 je zaključila z izgu- bo 1 krone,26 leto 1919 pa kar z 18.990 kro- nami in 87 vinarji.27 Edino na podlagi neren- tabilnosti trške elektrarne si lahko razlagamo akcijo povezovanja predstavnikov trga Ljuto- mera z mestnim zastopom Ptuj in drugimi za- interesiranimi glede razširitve električnega omrežja elektrarne Fala na obravnavano področje.28 Trški svet se je ukvarjal tudi s kmetijsko po- litiko. Na seji dne 30. januarja 1920 so ugoto- vili, da v trgu potrebujejo: 300 motik, 100 lopat, 100 sekir, 10 plugov, 50 kos, 3 kosilnice, 5 strojev za luščenje koru- ze, 2 trijarja in 5 reporeznic.29 Ko pa je okraj- ni komisar za agrarne operacije v Mariboru predlagal komasacijo zemljišč v občini Ljuto- mer, je bil trški svet mnenja, da le - ta ni izvedljiva.30 Iz prej navedenega cenika taks je razvidno, da je bilo pridobivanje domovinske pravice lahko tudi draga investicija. V prvih povojnih letih je trški svet obravnaval 18 prošenj, od tega jih je 12 pozitivno rešil, eno pogojno po- zitivno, 5 pa jih je odklonil. Obrazložitve od- klonjenih prošenj so bile v glavnem argumen- tirane s prekratkim rokom stalnega bivanja državljana zaradi nedorečene zakonodaje gle- de pridobivanja državljanstva. Za red in mir v trgu je v prvi vrsti skrbel tr- ški svet. Konec leta 1920 so izgnali zaradi ta- tvine zakonca F. in A. R. in sprejeli sklep, da je treba »tudi vsakogar, kdor nima v občini domovinske pristojnosti, pa bode zaradi tatvi- ne kaznovan, iz občine izgnati«.31 V Ljutomeru je delovalo več ustanov bodisi na dobrodelnem bodisi na izobraževalnem področju. - Siromašni sklad Siromašnemu skladu je v letu 1918 ostalo 3.244 kron in 6 vinarjev32, v naslednjem letu pa celo 5.949 kron in 71 vinarjev.33 - Dr. Gottweisova bolnišnična ustanova Dr. Gottweisova ustanova, ki je oskrbovala trško bolnišnico, je imela v letu 1918 9.499 K 82 v prejemkov in 2.818 K 80 v izdatkov,34 leta 1919 pa zaradi izredno dobre vinske leti- ne kar 52.445 kron in 57 vinarjev prihodkov in samo 2.802 kron in 1 vinar izdatkov.35 Za- radi visokega pozitivnega salda je trški svet sklenil, da si občina kratkoročno sposodi iz sklada 48.000 kron za pokritje tekočih občin- skih stroškov stroškov elektrarne. Posojilo naj bi občina vrnila z obrestmi vred, potem ko bi prodala vinski pridelek leta 1920.36 Istega leta so iz vinograda dr. Gottweisove bolnišnične ustanove v Desnjaku na javni dražbi prodali 902 litrov vina po 20 kron.37 - Dr. Gottweisova šolska ustanova Dr. Gottweisove meščanska šolska ustanova je imela v letu 1918 8.4237 K 61 v prihodkov in 6.829 K izdatkov,38 v letu 1919 je imela ustanova le 2.001 krono in 13 vinarjev pri- hodka ter samo 800 kron izdatkov.39 - Pokopališki fond Pokopališki fond je imel v letu 1918 1.872 K ostanka,40 v letul919 pa 2.087 kron in 2 vinarja.4i - Volilo gospe Hedvike Grafskopf Volilo gospe Hedvike Grafskopf za občin- ske siromake je znašalo 1.000 avstrijskih kron. Občinski svet je bil v dilemi, ali naj ta- koj zamenja denar, ali pa naj počaka, da se iz- boljša valutna razlika.44 - Ubožna hiša Trški svet je vzel na znanje poročilo o pre- pirih med ženskami v ubožni hiši.43 - Gasilsko društvo Pred in med prvo svetovno vojno je v Lju- tomeru delovalo nemško gasilsko društvo, zato so sredi leta 1919 poverili reorganizacijo Janku Dijaku. V obdobju, ko v trgu ni bilo or- ganizirane gasilske službe, so ustanovili pose- ben sklad v višini 500 kron. S tem denariem 56 naj bi se plačali tisti gasilci, ki bi pri eventuel- nih požarih ponoči strazili ali bi bili potrebni pri gašenju še naslednji dan. V drugi polovici leta 1920 je novoustanovljeno gasilsko dru- štvo predložilo potrjena pravila delovanja tr- škemu svetu in od njega prosilo, da se mu iz- roči gasilsko orodje in celotno premoženje razpuščenega društva Freiwillige Feuerwehr, kar je trški svet tudi odobril. - Obrtna nadaljevalna šola V šolski odbor obrtne nadaljevalne šole so izvolili Viktorja Kukovca,44 na eni izmed na- slednjih sej trškega sveta pa je le ta prispeval 500 kron za šolsko leto 1920 in 1921.45 - Meščanska šola Trška občina se je z izjavo dne 24. avgusta 1919 skupaj z okrajno posojilnico in okrajnim zastopom zavezala vzdrževati meščansko šolo. Trški svet je izvolil v vzdrževalni odbor Antona Mišjo in Viktorja Kukovca.46 - Murski sokol V začetku leta 1919 je Murski sokol zapro- sil za dodelitev telovadnih prostorov. Po- sestnik Ludvik Babnik je predlagal, da se za- pleni telovadnica v prejšnji nemški šulferein- ski šoli, hišna številka 160 in se da v najem za določeno najemnino. Ta sklep je bil soglasno sprejet.47 - Narodna čitalnica Trški svet je omogočil Narodni čitalnici v Ljutomeru osnovne pogoje za delovanje. Brezplačno ji je dovolil uporabljati veliko omaro v občinski pisarni, katero je prej upo- rabljala tudi Südmärkische Volksbücherei v Ljutomeru za knjižnico. Na razpolago pa je dal občinsko pisarno za izposojanje knjig pod pogojem, da le-to ne bo motilo občinskega poslovanja. Prostorski problem čitalnice so nameravali dokončno rešiti, ko bi se iz sobe v prvem nadstropju občinske hiše izselil kurjač, ki je bil zaposlen v trški elektrarni. Sobo naj bi čitalnica brezplačno uporabljala kot dru- štveni prostor. 48 - Plesna šola Okrajno glavarstvo je kar dvakrat zapored zahtevalo mnenje trške občine o krajevni po- trebi plesne šole v Ljutomeru. Prosilca sta bila Maks Cvetko in Bruno Rotter. Trški svet je ugotovil, da za plesno šolo obstaja krajevna potreba, zato je na oba spisa odgovoril pozitivno.49 Prošnji Josipine Pogruic, posestnici iz Lju- tomera, ki jo je vložila pri okrajnem glavar- stvu za podelitev gostilničarske koncesije na hišno številko 105 v Ljutomeru, trški svet ni ugovarjal, ugotovil pa je tudi, da za proda.janje žganih pijač na drobno ni nobene krajevne potrebe, vendar pa nima nič proti, če se »žga- ne opojne pijače dodajajo kot dodatek k čaju in kavi«.50 Nasprotno pa prošnji Julija Strasserja za podelitev gostilniške koncesije ni ugodil z obrazložitvijo, da pred gostilno ni do- volj prostora, »da bi vozovi lahko stali ob strani ceste.«5i Sredi leta 1920 pa je trški svet podprl prošnjo Marije Seršen iz Ljutomera za podelitev gostilničarske in krčmarske koncesi- je na hišo številka 70 z obrazložitvijo, da je »prosilka samosvoja, zanesljiva in neoporeč- na. Hišna številka 70 v Ljutomeru je sposobna za gostilničarski obrt, je zidana ognjevamo in se policijsko lahko nadzoruje. Pred hišo je prostora dovolj, da vozovi lahko ob strani ce- ste stojijo. Ne o prosilki ne o njenih rodovin- cih živečih z njo v jedni družini niso znane takšne stvari, radi katerih bi se smelo misliti, da bi se rabil obrt za prepovedane igre, pijan- čevanja in nesramnosti«. Trški svet je ugoto- vil krajevno potrebo za ureditev take gostilne, ker se koncesija, podeljena na hišo številka 13, kije last Alojza Krajnca, ni izvajala.52 Ludvik Mohorič, Marija Maretič in Matija Rižnar so v začetku leta 1920 prosili za usta- novitev komisijskih trgovin. Trški svet je skle- nil, da v Ljutomeru ne bodo ustanavljali to- vrstnih trgovin, ker bi s tem prikrivali prekup- čevanje in navijanje cen.56 Enako je trški svet menil v primeru trgovca Andreja Robinščaka, ki je zaprosil za trgovino z živino in za trgovi- no z »deželjskimi prideljki na debelo«,57 v drugi polovici leta 1919 pa je ugotovil, da v trgu obstoji potreba za podelitev koncesije za trgovino z mešanim blagom na debelo, za ka- tero je zaprosil Viktor Kukovec.58 Franjo Re- pič je konec leta 1920 zaprosil za koncesijo za »trgovino s kolonijskim, specarijskim, materi- alnim in manufakturnim blagom in z deželni- mi pridelki na debelo«. Zaradi »prejšnje poiz- vedbe in ogleda obratnih prostorov« se niso takoj odločili.59 Na naslednji seji so sprejeli sklep, da so prostori lokala primerni in da ob- staja krajevna potreba za tako trgovino.60 Zaradi spremenjenih političnih razmer so člani trškega sveta v začetku leta 1919 ugoto- vili, da ljutomerska hranilnica ne bo zmogla vzdrževati trškega zdravnika dr. Adolfa Falta s podporo, ki je znašala 1.200 kron, zato so jo s 1. 1. 1919 ukinili.6i Naslednje leto so zdravnika odstavili, zdravstveni okraj Ljuto- mer - trg pa združili z zdravstvenim okrajem Ljutomer-okolica.62 Novi okrajni zdravnik dr.Haring je že takoj na začetku opozoril, da je bil viadukt pri hranilnici velikokrat onesna- žen. Trški svet je sklenil »v viaduktu nabiti svarilno tablo s prepovedjo onesnaževanja pod globo 20 K, oziroma 24 ur zapora«.63 Na koncu bi veljalo omeniti še naprezanje vodstva trške občine za ureditev poljske želez- nice in za železniško povezavo Murska Sobo- ta - Ljutomer - Ormož ter za ureditev kopa- lišča na Globetki. Na socialnem področju so 57 dokaj uspešno pomagali socialno ogroženim tržanom z dodelitvami denarnih ali material- nih pomoči in z iskanjem skrbnikov ali varu- hov. Trški svet je bil zadolžen za sezname be- gunskih družin, ki so konec leta 1918 še po- trebovale begunsko podporo,64 za njihovo nastanitev in preselitve^s ter za razdelitev iz- kaznic za cenejši sladkor in moko, »ki se bodo razdelile med begunce, uradnike učitelje in najpotrebnejše osebe v občini«.66 OPOMBE 1. Dr. Jože Mlinaric, Trg Ljutomer 1396-1927, ka- talog k razstavi, Maribor 1986 — 2. Bodisi, da je napaka pri pisanju, bodisi da je izkrivljen datum. Pravilno 1918 — 3. Zapisnik z dne 18. 3. 1918 — 4. Zapisnik z dne 18. 3. 1918 — 5. 2. novembra 1918 — 6. Prevrat v ljutomerskem okraju, zapisal Jan Baukart,^Ma/93, Zbirka Prevratni dogodki na Slovenskem Štajerskem, Pokrajinski arhiv Maribor — 7. Trški svet seje v novi državni skupnosti naj- prej imenoval občinsko posvetovalstvo, nato občin- ski sosvet, od leta 1920 gerentski sosvet trške obči- ne — 8. Na drugi seji se je imenoval vladni občinski poverjenik, nato se je preimenoval v vladnega po- verienika in v letu 1920 nosil naslov gerent v vlogi predsednika trškega sveta — 9. Zapisnik z dne 16.11. 1918 —10. Zapisnik z dne 5. 8. 1919—11. Leta 1919 so prodali skupaj 4.442 litrov vina. Glej zapisnik z dne 12. U. 1920 — 12. Zapisnik z dne 29. 12. 1920— 13. Zapisnik z dne 16. 11. 1918 — 14. Zapisnik z dne 5. 8. 1919 — 15. Zapisnik z dne 10. 7. 1920 — 16. Najprej je to delo opravljal Alojz Grassmug, a so ga zaradi pijančevanja in nepokorš- čine na izredni seji trškega sveta dne 30. 3. 1919 za- menjah z Martinom Čosičem — 17. Konec leta 1918 je to delo opravljal Friderik Mast — 18. Za- pisnik z dne 30. 3. 1919 — 19. Zapisnik z dne 13. 12. 1918 — 20. Zapisnik z dne 12. 2. 1919 — 21. Zapisnik z dne 6. 5. 1919 — 22. Zapisnik z dne 12. 2. 1919-23. Zapisnik z dne 29. 3. 1920 —24. Za- pisnik z dne 5. 8. 1919 — 25. Zapisnik z dne 5. 8. 1919 —26. Zapisnik z dne 5. 8. 1919 — 27. Zapis- nik z dne 10. 7. 1920 — 28. Zapisnik z dne 14. 1. 1920 — 29. Zapisnik z dne 30. 1. 1920 — 30. Za- pisnik z dne 29. 3. 1920 — 31. Zapisnik z dne 28. 12. 1920 —32. Zapisnik z dne 5. 8. 1919 —33. Za- pisnik z dne 10. 7. 1920 — 34. Zapisnik z dne 5. 8. 1919 — 35. Zapisnik z dne 10. 7. 1920 — 36. Za- pisnik z dne 4. 9. 1920 — 37. Zapisnik z dne 12. 11. 1920 —38. Zapisnik z dne 5. 8. 1919 —39. Za- pisnik z dne 10. 7. 1920 — 40. Zapisnik z dne 5. 8. 1919 — 41. Zapisnik z dne 10. 7. 1920 — 42. Za- pisnik z dne 14. 1. 1920 — 43. Zapisnik z dne 6. 5. 1919 —44. Zapisnik z dne 13. 10. 1920 —45. Za- pisnik z dne 12. 11. 1920 — 46. Zapisnik z dne 19. U. 1919 — 47. Zapisnik z dne 12. 2. 1919 - 48. Zapisnik z dne 12. 2. 1919 — 49. Zapisnik z dne 13. 10 1920 — 50. Zapisnik z dne. 12. 2. 1919 — 51. Zapisnik z dne 14. 6. 1919 — 52. Zapisnik z dne 10. 7. 1920 — 53. Zapisnik z dne 14. 6. 1919 - 54. Zapisnik z dne 10. 7. 1920 — 55. Zapisnik z dne 4. 9. 1920 — 56. Sklep na seji z dne 14. 1. 1920 in Zapisnik z dne 30. 1. 1920 — 57. Zapisnik z dne 29. 2. 1920 — 58. Zapisnik z dne 4. 9. 1920 — 59. Zapisnik z dne 13. 10. 1920 — 60. Zapisnik z dne 12. 11. 1920 — 61. Zapisnik z dne 12. 2. 1919 — 62. Zapisnik z dne 29. 3. 1920 — 63. Zapisnik z dne 29. 3. 1920 — 64. Zapisnik z dne 13. 12. 1918 — 65. Zapisnik z dne 6. 5. 1919 — 66. Zapisnik z dne 29. 3. 1920 STRANKE V PREKMURJU MED OBEMA VOJNAMA FRANC KUZMIČ S strankarsko družbeno ureditvijo nove dr- žave SHS je bilo priključeno k Jugoslaviji Pre- kmurje, novo področje, kamor so hodili pred- stavniki raznih strank iskat svoje pristaše, predvsem v času pred volitvami. Stranke so, kot pač stranke, v svojih programih obljublja- le vse mogoče in nemogoče, kaj pa so v kon- čni fazi izpolnile, je drugo vprašanje. O politični osveščenosti po prvi svetovni vojni med najširšimi množicami v Prekmurju ne moremo govoriti. V Prekmurju so med verskimi skupnostmi najštevilnejčnejši katoličani, zato je povsem razumljivo, da se je tu prva pojavila Sloven- ska ljudska stranka (SLS). Stranko je vodil Kleklov dobri znanec iz mladosti dr. Anton Korošec. Klekl je imel sorodne poglede, zato se je takoj oprijel te stranke. To je v svojih spominih takole pojasnil: »Nastopil sem za katoliško slovensko in hrvatsko ljudsko stran- ko. Njen program je bil podoben programu ogrske ljudske in krščansko socialne stranke, le daje vseboval še zahtevo po avtonomni fe- derativni ureditvi države. Ta program je pri- znaval manjšinske pravice državljanov, ki niso bili slovenskega materinega jezika in se boril za uveljavitev teh pravic... Pisno in ustno sem vedno in odločno zahteval prizna- nje pravic madžarske manjšine, skupaj s po- slancem Jeričem, tako v Beogradu, kakor tudi doma. Bili smo naziranja, da tisti ni kristjan, ki hoče vzeti kateremkoli ljudstvu to, kar mu je Bog dal, to je narodnost.. .«1 Tako je že upokojeni župnik Jožef Klekl 5. januarja 1920 sklical v Soboti tabor zaupni- kov Prekmurja, na katerem so ustanovili v sklopu SLS Kmečko zvezo za Prekmurje.2 Klekl je hotel v zvezo pritegniti tudi evangeli-, 58 cane v Prekmurju. Poziv je bil objavljen tudi v tedniku Novine, kajti »edna mati je rodila nje i nas: slovenska. Loči nas vera, ne sme nas pa lübezen, ar smo si bratje . .. Vsi smo kršče- niki... v Kmečko zvezo. Ta nas mora vezati vkup, bratje evangeličani.«3 Kmalu so nastale še podružnice po vaseh.4 Stranka je hotela s socialnimi in gospodar- skimi zahtevami zadovoljiti revno prebival- stvo in ga politično pridobiti zase. Svoj pro- gram so razgrnili na prvem večjem zborova- nju v Beltincih 20. junija 1920. Program bi lahko zreducirali v tri poglavitne zahteve: 1. ohraniti Prekmurcem vero in versko šolo, 2. znižati bremena in dati vse mogoče pravice, 3. zagotoviti Sloveniji avtonomijo in še posebne pravice Prekmurju. V Lendavi je bil ustanovni občni zbor te stranke 4. julija 1920.5 Strankino glasilo je bil tednik Novine, ki je izhajal sicer že prej kot informativni in krš- čanski katoliški tednik za Prekmurce, pisan v prekmurščini. Za pripadnike madžarske na- rodnosti je izhajal Népujsag (Ljudski glas). Pred volitvami leta 1921 se je SLS izrekla za enotno državo in enakopravnost vseh delov države ter zahtevala upravno celoto Slovenije.6 Za enak program se je zavzemal Klekl, le da je v mejah Slovenije terjal za Pre- kmurje še posebno avtonomijo glede uprave, kulture in šolstva. Kleklovi nasprotniki so 12. septembra 1920 na zborovanju v Soboti ustanovili Kmetijsko stranko za Prekmurje. Namen stranke je bil organizirati prekmurske kmetovalce za čim bolj uspešno varstvo kmečkih koristi. Pobud- nik te stranke je bil Anton Koder, sicer pristaš Jugoslovanske demokratske stranke.7 Sicer pa zametek take stranke sega v začetek tega leta, ko je na ustanovitvenem zboru Kmečke zveze Anton Štrekelj priporočal ustanovitev liberal- ne Samostojne kmečke zveze, a so prisotni predlog zavrnili. Strankino glasilo je bil tednik Prekmurski glasnik. 8 Toda ta stranka v javnosti ni naletela na za- dosten odziv, posebno še, ker so se bližale vo- litve v ustavodajno skupščino. Tako so sobo- ški liberalci omenjeno stranko preimenovali, oziroma so ustanovili Domačo verstveno (gos- podarsko) stranko. Zahteve Domače verstvene stranke so bile: - kmetje zaprt in odtrgan od vseh strani, ne more niti ničesar prodati; pomagati bi mu morali tako, da bi Prekmurcem dovolili direk- tno izvažanje presežkov letnih pridelkov v so- sednje države - vrniti se morajo v času vojne odvzeti zvo- novi - narediti je potrebno normalnotimo želez- nico Murska Sobota - Ljutomer - Ormož in avtomobilsko zvezo od Lendave preko Sobote do Maribora - začeti elektrifikacijo Prekmurja - v Rakičanu ustanoviti kmetijsko šolo - zagotoviti je treba varnost za vloženi de- nar v bankah - grofovsko zemljo naj dobijo v najem si- romaki - ustanoviti je treba posredovalnico za delo v Murski Soboti za 8000 poljedelskih delav- cev - ohraniti je potrebno prekmurščino, v ura- de nastavljati predvsem domačine in uradne dopise je treba razglašati v prekmurščini - vpeljati je treba uradne dneve na Cankovi, pri Gradu, v Križevcih, Črensovcih in Beltin- cih - pri Sv. Juriju ali pri Gradu je potrebno ustanoviti okrajno glavarstvo, sodišče in dav- čni urad.9 Na volitvah v ustavodajno skupščino je stranka doživela neuspeh, zato je bil 10. aprila 1921 v Soboti zbor zaupnikov in simpatizer- jev Jugoslovanske demokratske stranke. Dne 23. aprila 1921 je pripravljalni odbor ustano- vil mestno organizacijo JDS za Soboto in oko- lico. Na ustanovnem zboru so sprejeli resolu- cijo, zahteve pa so bile skoraj enake kot prej. Tokrat so poudarili: - takoj naj začne voziti vlak Murska Sobota - Hodoš - graditev železnice Murska Sobota - Ljuto- mer - Ormož - ustanovitev okrožnega sodišča v Soboti - popravek napak pri razdelitvi grofovske zemlje in imenovanje komisije za delitev drv - uradne objave se morajo razglašati v pre- kmurščini, v državne službe je potrebno spre- jeti tudi domačine - uvesti uradne dneve sodišča in politične oblasti pri Gradu, v Križevcih in Beltincih - državna meja mora potekati po Rabi - preureditev sodnih okrajev tako, da bodo kraji iz župnij Beltinci, Turnišče, Bogojina in Črensovci spadali k sodišču v Soboti. 10 Pred volitvami leta 1923 so se demokrati spet zavzeli za ustanovitev politične stranke. Tako je bil 6. januarja 1923 občni zbor JDS za Soboto in okolico. Istočasno je bil to kandi- dacijski sestanek za skupščinske volitve. Za kandidata so predlagali Štefana Kuharja, po- sestnika in gostilničarja iz Markišavec. Hkrati pa je bil še ustanovni zbor Vjedinjene Pre- kmörske Stranke, seveda kot podružnice ma- riborske JDS. Sprejeli so tudi svoj program, ki je bil objavljen v tedniku Morska krajina. 11 Med ostalim so zahtevali svobodo, da si vasi same izberejo svoje notarje, učitelje in drugo osebje. Agrarna reforma naj bo pravič- na. Ustanavljajo naj društva, s pomočjo kate- rih bo prišel kmet do cenejših in modernejših strojev, gnojil in semen. Davčni zakoni naj bodo preprosti (razumljivi). V vaških šolah naj se učijo le tisto, kar bodo v življenju goto- vo potrebovali. Ceste in železnice mora vzdr- 59 zevati država. V vasi je treba zagotoviti šolo, leicamo, zdravnika, knjižnico. Uvesti se mora starostno zavarovanje in država mora poroča- ti o porabi sredstev. Za vojsko naj se delež manjša, kakor tudi služenje vojaškega roka. Za vojno se lahko odločijo samo ljudje in to z glasovanjem. Enakopravnost vseh veroizpo- vedi, v šolah mora biti učni jezik prekmuršči- na, kjer so pa manjšine (Madžari in Nemci), pa pouk v ustreznem jeziku. Vsak dan po eno uro se naj učijo državni (slovenski) jezik in za- radi občevanja tudi madžarščino (vsaj nekaj let). V M. Soboti so zahtevali še eno povsem madžarsko šolo zaradi precejšnjega števila Madžarov. Učitelje in uslužbence, ki niso sprejeti v službo ali so iz nje odpuščeni iz kakršnih koli vzrokov, je treba sprejeti v služ- bo ali upokojiti. Že zaposlene uradnike je tre- ba plačati in razvrstiti po njih sposobnosti in izobrazbi. Zagotoviti varnost ljudi, človekove pravice. Zaradi zaostalosti v industriji naj dr- žava pomaga malim obrtnikom tako, da jim zaupa večja dela, omogoči naj jim cenejšo go- nilno silo (bencin itd.), modeme stroje in po- sojila z obrestmi. Pri delih v Prekmurju, ki so državnega pomena, naj dobijo prednost do- mačini; omogoči naj se jim tudi delo v tujini. »Nejstemblani« denar naj se zamenja s kak- šnim odstotkom odbitka. Po Prekmurju naj se omogoči tranzit po železnici, zato se naj zače- ta gradnja železnice Sobota - Ormož čimprej naredi. Na Muri naj naredijo elektrame in jo hkrati regulirajo. V kratkem naj bo narejena telefonska mreža od Cankove proti Juriju in tudi do Dobrovnika. Ceste in mostove naj vzdržuje država. Omogočiti je treba šolanje v tujini (tudi na Madžarskem), pomaga pa naj tudi država. Malim mesarjem odobriti prosti zakol. Invalidom zagotoviti zadostno podporo in njihovi telesni poškodbi primerno službo. Hranilnicam, ki so jih ustanovili ljudje, dati svobodo v delovanju. Izstavljanje potnih li- stov naj bo pravično, ne po protekciji. Vsem enake pravice. V Soboti so takoj odprli pisamo in začeli snovati krajevne organizacije po Prekmurju. Sedaj se je tudi Kmečka zveza bolj podviza- la in je iskala pristaše celo med evangeličani. Klekl je pridobil evangeličanskega bogoslovca Leopolda Harija, ki je bil zelo agilen in oster nasprotnik VPS. Za pravice kmečkega življa se je bojevala tudi Hrvaška republikanska seljačka stranka (HRSS), ki je v Prekmurju postala nevama tekmica SLS. Med Madžare in na Goričko je začela pošiljati agitatorje, ki so udrihali čez klerikalce. Obljubljali so oprostitev davkov, služenje vojaščine, Madžarom pa celo, da bodo njihove vasi vmjene Madžarski. 12. ja- nuarja 1923 sta dva poslanca Radičeve stran- ke prišla v Prekmurje in nameravala prirediti javni shod, a žandarmerija tega ni dovolila. Nato je sresko poglavarstvo 22. januarja 1923 z odredbo naznanilo, da redičevcem prepove- duje »kortešivati« (snubiti) v Prekmurju. Med osta]im je zapisano: »Županom naročam, da opomnite lüdstvo na to, da je vsakša udeležba Radičevih shodov bodisi na Hrvatskem bodisi indri prepoveda- na, da je vsakše sodelovanje z radičevskimi odposlanci prepovedano in da se po obstoječi predpisi ostro kaštigajo. Žandarmerijske stanice naj posvetijo Radi- čevoj propagandi svoje posebno zanimanje celo naj pazijo na meji Medžimurja, vsakoga Radičovoga agitatora, steri bi se pokazao v tii- uradnom območji, naj včasi aretira in ga od- pravi prek meje proti Murskom Središči.«l2 Kljub prepovedi so Radičevci vseeno priha- jali v Prekmurje. V Črensovcih so imeli 4. marca 1923 shod, maja pa še v petih dmgih vaseh. 13 Prekmurce so spodbujali, naj oddajo glasove, da se bodo rešili Srbov in duhovščine. Izid volitev je pokazal, da so dosegli vidne uspehe.'4 V januarju 1923 je prišel v Prekmurje na informacijsko potovanje predstavnik Sloven- cev Narodno radikalne stranke dr. Niko Zu- panič, saj je želela tudi Pašič-Stojadinovičeva stranka dobiti v Prekmurju glasove volilcev. Za stranko je pridobil hotelirja in industrialca Jožefa Benka.Marca je pripotoval v Soboto celo sam finančni minister Milan Stojadinovič s spremstvom. Govoril je na shodu in oblju- bil pomoč. Med drugimi je spregovoril tudi Benko, ki je obljubil odpravo draginje in raz- mah mesne industrije.'5 Proti koncu leta 1923 so začeli radikalci iz- dajati Igazsäg-Istina, dvojezični tednik in tako želeli pridobiti čim več Madžarov. 16 Pred volitvami leta 1923 seje kot zaščitnica koristi podeželskega ljudstva pojavila še Sa- mostojna kmetska stranka ministra Puclja, ka- tere pristaš v Prekmurju je postal velepo- sestnik Geza Hartner. Hartner je izdal v ma- džarščini volilno brošurico in skušal pridobiti pristaše predvsem med volilci madžarske na- rodnosti. Maja 1923 je začel Nandor Hartner izdajati tednik v madžarščini Szabadsag (Svo- boda), ki se je norčeval iz vsega, kar je bilo slovenskega, prebivalstvo pa spodbujal k na- klonjenosti do Madžarov. Narodno socialistična stranka je imela v Prekmurju svojega kandidata v osebi odvetni- ka Slavka Vesnika, ki je izdajal tednik Naš dom.'7 Zagovarjal je razdelitev države na av- tonomne pokrajine, zemljo pa naj se da tiste- mu, ki jo obdeluje, zato je potrebno čim prej opraviti agramo reformo. Zavzemal se je za zmanjšanje števila vojaštva in za skrajšanje vojaškega roka, vojaških obveznikov iz Pre- kmurja naj ne bi pošiljali na albansko in ma- kedonsko obmejno področje, ampak naj bi ostali v Sloveniji. Zahteval je tudi več ljudskih šol in v Prekmurju razpis občinskih volitev. Njegov program je bil v primerjavi z dmgimi 60 strankami dokaj privlačen, a je stranka vseeno dobila zelo malo glasov, saj Vesnik ni bil vsi- ljiv. Strankarsko življenje v Prekmurju se je po- sebno razmahnilo pred skupščinskimi volitva- mi. Pojavile so se še nekatere nove stranke. Vsega jih je nastopilo deset, in sicer: JDS (Vje- dinjena prekmurska stranka), SLS (Kmečka zveza). Slovenska republikanska stranka. Samostojna kmetijska stranka, Socialistična- komunistična stranka. Stranka nemške narod- nostne manjšine, Hrvatska republikanska se- Ijačka stranka. Socialistična stranka, Narod- no-socialistična stranka in Narodno radikalna stranka. Pri tem je zanimivo, da so nekatere stranke postavile znane in vplivne osebe, a izkazalo se je, da so glasovalci vseeno gledali bolj na pro- gram. Največ glasov je dobila SLS (oziroma Kmečka zveza), za njo pa seveda radičevci. Zanimive so še razne strankarske peripetije ob samih volitvah. Liberalci so leta 1924 ustanovili JDS za srez Murska Sobota, ki je bila v naslednjih tednih zelo dejavna, predvsem s shodi in usta- navljanjem krajevnih organizacij, a brez vid- nejših uspehov. Na omenjenem ustanovnem občnem zboru, ki je bil 17. februarja, so spre- jeli resolucijo, vodstvu stranke z Davidovičem na čelu pa izrekli zaupnico. Zahtevali so: - popolno izenačenje direktnih davkov - odpravo kuluka - podporo produktivnim slojem s cenenim državnim kreditom - izboljšanje položaja invalidov - pomoč nekdanjim prekmurskim denar- nim zavodom, ki so brez lastne krivde prišli v težave - izvedbo agrarne reforme, da se napravi konec položaju negotovosti - izboljšanje položaja državnih uradnikov in onemogočanje korupcije - izenačenje plač evangeličanskim duhov- nikom - strokovno revizijo taksnega zakona - pospešitev gradnje proge M. Sobota - Ljutomer - Ormož - obsodili so napad Kmetijskega lista na učiteljstvo, izrekli pa se za skupni nastop vseh naprednih sil v Sloveniji. 18 Radičevci so se ponovno pojavili v Pre- kmurju v drugi polovici leta 1924, ko so želeli priključiti Prekmurje Hrvaški. Na zborovanju SLS v Črensovcih, ki je bilo 28. septembra 1924, so navzoči sprejeli reso- lucijo, s katero so izrazili: - zaupanje dr. Korošcu in Jugoslovanske- mu klubu s prošnjo, naj se še nadalje bori za avtonomijo Slovenije in Prekmurja - zahtevo po zagotovitvi vseh pravic ver- skim šolam in pravic cerkvenim patronatom - zahtevo po ukinitvi prepovedi rabe kate- kizma v prekmurščini - soboška gimnazija naj postane humani- stična in naj dobi novo poslopje - dijaški dom Martinišče naj dobi večjo podporo - protest proti tujim agitatorjem, ki hočejo priključiti Prekmurje Hrvaški - zahtevo po občinskih volitvah v vsem Prekmurju - naj vzpostavijo nekdanje klavnice kakor tudi pravice vaških mojstrov: tesarjev, zidar- jev in kovačev, da smejo brez posebnega izpi- ta opravljati svojo obrt - zahvalo ministru Vesenjaku, ker je pre- povedal izvoz drv iz Prekmurja - zahtevo, da dobe zemljo tudi siromašni državljani tujega jezika (Madžari) - zahtevo, da se vlada briga za Slovence na Madžarskem in se jim zagotovijo manjšinske pravice - zahtevo po izgradnji železniške proge Or- mož - Murska Sobota - posestniki, ki jim je železnica razrezala zemljo, naj dobe odškodnino za odstopljeno zemljišče, prav tako naj jim dajo odškodnino za uničeno setev - zahtevo po otvoritvi prekmejnega prome- ta z Madžarsko pri Hodošu in Lendavi - poskrbeti za zgraditev stanovanjske hiše za železniške zaposlence v Soboti - zgraditi prostore za carinarnico - zahtevo po dovoljenju, da smejo živino- rejci gnati živino na semnje, kjer ni slinavke in parkljevke - nujnost pregleda upravljanja pri Vodni zadrugi v Lendavi - zahtevo, da dobe podporo siromaki, ki jih je prizadela živinska kuga in toča, tudi davke naj jim odpišejo. 19 Oktobra 1924 so začeli liberalci, priseljenci (»prišleki«), v Soboti izdajati tednik Murske novine, ki so napadale klerikalce in radičevce, pred skupščinskimi volitvami 1925 pa agitira- le za Narodni blok, a v končnem izidu spet brez uspeha. Ozračje pred skupščinskimi volitvami v Prekmurju je bilo vroče. Najbolj vneto je de- lovala SLS. V Soboto je prišel sam dr. Koro- šec. Prejšnjim desetim strankam so se pridru- žile še štiri, a glavni boj v Prekmurju se je bil med SLS in Radicevo stranko, čeprav je bila Radičevi stranki agitacija prepovedana in je imela na listi prekmurskim ljudem neznanega človeka Ivana Tisaja, a privlačen program, predvsem za pripadnike madžarske narodno- sti. Tako je dobil po seštevku glasov Radič ve- čino, a mandata v Prekmurju vseeno ni dobil. Uspeh Radica v Prekmuiju je pojasnjevalo Jutro z besedami: »Zlasti so (Madžari - op. p.) zanj, ker jim je na shodu v Gaberju obljubil zopetno priključitev njihovih krajev Madžar- ski. Vtis na ljudi je napravila vest, da mora Radič radi njih sedeti v zaporu. Ukoreninjena 61 je med ljudmi misel, da je Radič njihov odre- šenik - zato je cesto čuti klic: Éljen Radič!«20 Ko so v vladi sedeli radičevci z radikali, so bili Prekmurci večkrat prizadeti kot sezonski delavci v tujini, v šolstvu itd. V prvih treh mesecih leta 1926 je začela prirejati občne zbore in shode Samostojna de- mokratska stranka. Maja 1926 so v Lendavi ustanovili Neod- visno prekmursko stranko »štera bi ne gledala na jezične i verske razlike, nego za blaženost i dobroto naroda bi delala.«2i Pobudnik stran- ke je bil odvetnik dr. Vilmos Némethy, ki je zastopal veleposestnike in dobival velike na- grade, temu pa je nasprotoval Klekl, kije bra- nil korist agrarnih interesentov, zato je hotel Némethy onemogočiti Kleklov politični vpliv. Izdajala je tednik Naše novine, za ma- džarske bralce pa dvojnik Néplap. Stranka je bila sama preslabotna, lokalno omejena na lendavsko gospodo, zato si je iskala opore pri radičevcih in se tako vključila v težnje, da bi Prekmurje priključila Hrvaški. Celo lendav- skim Židom je bila ta namera po godu zaradi trgovine. Ogrevali so se za beograjski centrali- zem in srbohrvaški jezik v uradih in šolah v Prekmurju, Madžarom pa so zagotavljali tudi madžarski jezik. Sam Radič je prišel 14. novembra 1926 v Soboto, kjer je bil shod, še prej pa je bil dr. Pretnar obiskal več vasi, kjer so včasih imeli svoje pristaše. Radič je na shodu govoril o kmečki slogi, o tem, da bo potrebno po vsej državi izenačiti davke in uveljaviti resnično prave občine, govoril je o ukinitvi nepotreb- nih izdatkov. Popoldne je bil shod še v Lenda- vi. Toda na koncu je uvidel, da nima uspeha in ga tudi ne bo imel. Z druge strani pa so hrvaški novinarji poročali ravno obratno.22 Leta 1927 so stranke trikrat preizkušale svoje moči. V začetku leta so bile volitve po- slancev v oblastne skupščine, pred jesenjo po- slancev v narodno skupščino in končno še ob- činskih odbornikov. Pri prvih volitvah se je število strank skrčilo na pet, radičevci so moč- no nazadovali, okrepila pa se je SLS s Kle- klom, seveda tudi na škodo demokratov. Pred skupščinskimi volitvami leta 1927 se je Radič zadnjič pojavil v Prekmurju, kjer je imel 20. avgusta shod v Soboti v Sočičevi ka- vami; zbralo se je okrog 250 poslušalcev, a shod ni uspel. Pri skupščinskih volitvah tega leta se je po- kazala približno enaka slika strankarskih moči kot pri oblastnih volitvah. Večino glasov je dobil Klekl, radičevci so bili močno poraže- ni, ostala tako imenovana opozicija, pa se je oklenila Narodno radikalne stranke. Radičevsko-pribičevska demokratska koali- cija je dobila svoje pristaše tudi v Prekmurju. Julija 1928 je začel v Soboti izhajati tednik Glas naroda, list Seljačko demokratske koali- cije za Prekmurje. Članki so bili v knjižni slo- venščini in madžarščini. Toda somišljenikov in bralcev ni našel. Po Radičevi smrti pa je avgusta istega leta prenehal izhajati. Z ukinitvijo ustave leta 1929 so bile 24. ja- nuarja razpuščene vse politične stranke v dr- žavi. Posebno liberalci so bili veseli, da je ko- nec klerikalne stranke, zadovoljni pa so bili tudi tisti, ki so zagovarjali centralizem in uni- tarizem. Prekmurski katoličani s Kleklom na čelu so se od politike poslej distancirali. Klub narodnih poslancev v Beogradu je 15. decembra 1931 ustanovil vsedržavno stranko v duhu šestojanuarskega programa - Jugoslo- vansko radikalno kmetsko demokracijo (JRK- D). Že 30. januarja 1932 se je v Lendavi kon- stituiral sreski odbor JRKD. Da bi spodbudi- H zanimanje za šestojanuarsko politiko, so so- mišljeniki z Benkom in Hajdinjakom, poslan- cema iz Prekmurja, ustanoviH tednik Murska Krajina, kije začel izhajati marca 1932. Nova stranka je injela sorazmemo precej krajevnih organizacij, a zelo malo članstva. Včlanjevali so se le tisti, ki so pričakovali neposredne ko- risti. Ustanovni sreski odbor JRKD je bil nato še 17. aprila 1932 v Soboti. V obdobju omenjene vsedržavne stranke JRKD in na dmgi strani tihe klerikalne opo- zicije, so se začele v Prekmurju uveljavljati napredne sile, predvsem iz vrst mladih izobra- žencev in študentov. Iz neustreznega obstoje- čega sistema so eni videli izhod po poti evolu- cije, dmgi revolucije. Ogledalo teh pogledov je bil list Novi čas, ki je začel izhajati v jeseni 1932 v Soboti. Levičarsko, komunistično gi- banje je začel v Prekmurju medicinec Janez Titan, ki je študiral na Dunaju in je širil razno propagandno gradivo. Konference Komuni- stične partije leta 1934 v Goričanah se je iz Prekmurja udeležil Ali Kardoš. Eden sklepov te konference je bil, da bodo začeli z izdaja- njem legalnega glasila. Tako je kmalu začela prav v Prekmurju izhajati Ljudska pravica pod uredništvom pisatelja Miška Kranjca. Napredne, levičarske smeri so prevzemale tudi razna društva, kot Klub prekmurskih akademikov, Dmštva kmečkih fantov in de- klet idr. JRKD je nastopila proti pojavu slovenske verzije »punktacije« in organizatorje v Lenda- vi na izredni seji označila kot »separatis- tične«.23 Ko se je JRKD leta 1933 preimenovala v Jugoslovansko nacionalno stranko (JNS), je bil član glavnega odbora v Beogradu Josip Benko. Stranka je bila režimska, v Prekmurju pa dejansko Benkova. Politično življenje je tako vodil in nadziral poslanec Benko. Razne volitve v Prekmurju nam poslej ka- žejo boj med prekmurskimi klerikalci in JNS. Pri skupščinskih volitvah leta 1935 sta bila za poslanca iz Prekmurja izvoljena Jožef Ben- ko in dr. Franc Klar, torej vladna (Jevtičeva) 62 in Iclerikalna stranka, čeprav so iz Ljubljane temu nasprotovali, saj katoliška slovenska stranka ni delovala. Po odstopu Jevtičeve vlade je novi manda- tar Milan Stojadinovič sestavil novo vlado iz tedanjih opozicionalcev, med katerimi je bila tudi SLS in dr. Korošec. Ker se je JNS med ljudstvom onemogočila, je bila ustanovljena nova stranka. Jugoslovanska radikalna zajed- nica (JRZ), ki je imela v programu tudi »spo- štovanje narodnih tradicij«. Krajevna organi- zacija JRZ je bila ustanovljena v Soboti 31. oktobra 1935, 8. decembra pa tudi v Lendavi. Julija naslednje leto, torej leta 1936, je Pre- kmurje obiskal minister dr. Miha Krek in pre- bivalce spodbujal k nadaljnji zvestobi. Izid občinskih volitev leta 1936 je pokazal, da je bilo politično stanje nespremenjeno. So- boški krog je bil okoli Benka, lendavski pa okoli dr. Klara. Skupščinske volitve (Stojadinovičeve) leta 1938 so prinesle zmago klerikalcem, torej JRZ, saj se je Benko iz političnega življenja umaknil in glasovalce pozval, naj oddajo svoj glas kandidatu JRZ. Takšno je bilo stanje vse do okupacije. Lju- dje so postali spet nezaupljivi. Iz obljub ni bilo nič. Vedno so ostali praznih rok. Sreski načelnik v Soboti je 4. marca 1941 banski upravi poročal: »Narod je z današnjim vodstvom države skoro brezizjemno zadovo- ljen in v pretežni večini simpatizira z večin- sko stranko JRZ. Kakih akcij za spremembo današnjega stanja ni (. . . ). Tudi propagandni material, ki bi ne bil zaželen, se v srezu ni iz- sledil. Komunistične akcije v minulem mese- cu v srezu ni bilo.Intemacija vidnejših pripad- nikov komunističnih idej in dve strogi kazni proti razširjevalcem komunističnih letakov te- kom leta ter premestitev nekaj učnih oseb iz sreza je vplivala toliko, da ni opaziti nobenega delovanja v komunističnem pravcu.«24 Iz vsega povedanega sledi, da je imela naj- večji vpliv skozi celotno obdobje med obema vojnama v Prekmurju Slovenska ljudska stranka (imenovana Kmečka zveza), ki se je zahvaljujoč vodilnim pristašem v Prekmurju potegovala za preprostega kmečkega človeka. njej je sledila sicer ilegalna KPJ, ki je odprla oči za socialne razmere, a vseeno ni mogla za- živeti v pravi meri. Precejšen vpliv je imela tudi Benkova stranka ali JRKD, ki je bila naj- bolj zaznavna v soboškem srezu. OPOMBE 1. Jožef Klekl, Važnejši dogodki... Spomini v tip- kopisu, str. 71 — 2. Novine, 18. I. 1920, 3/2; Stra- ža, 9. L 1920, 3/3 — 3. Novine, 2. V. 1920, 18/1 — 4. Dolnja Bistrica, Prosečka ves, Grad, Lipa, Adri- janci, Gornja Bistrica, Tišina, Mala Polana, Beltin- ci, Brezovci, Trnje, Odranci itd. — 5. Novine, 18. VII. 1920, 29/1 — ó.Prim. dr. M. Pivec, Programi političnih strank in statistika volitev. Zbornik Slo- venija 1918-1928, 359 — 7. Prekmurski glasnik, 19. IX. 1920, 7/2; Novine, 7. XL 1920, 45/2-3 — 8. Prekmurski glasnik, katerega duhovni oče je bil Vince Šeruga, je izhajal od 6. avgusta 1920 do 1922 (št. 26) —9. Prekmurski glasnik, 19. IX. 1920, 7/2; 7. XL 1920, 14/1 — 10. Jutro, 27. IV. 1921 in 1. V. 1921, št. 99 in 103 — 11. Mörszka krajina, 14. I. 1923, 2/1 — 12. Odredba Sreskega poglavarstva v M. Soboti z dne 22. I. 1923, št. 77 pr. naznanilo. - Novine, 4. II. 1923, 5/1 — 13. Shode so imeli v va- seh: Križevci, Puconci, Beltinci, Bodonci in Do- brovnik — 14. SLS je dobila v soboškem srezu 2944 glasov, Radičeva stranka pa 3495; tudi v len- davskem srezu je dobil Radič drugo mesto, takoj za SLS, in sicer 1920 glasov. Na tak rezultat Radica ni nihče računal — 15. Jutro, 6. III. 1923, 54/2; Kmet. list, 9. III. 1923, 19/3; Jutranje novosti, 6. m. 1923, 31/1 — 16.Tednik je izdajal József Ki- raly, posestnik v Gornjem Lakošu; po nekaj števil- kah je prenehal izhajati — 17. Listje začel izhajati pred volitvami v narodno skupščino marca 1923. Leta 1924 ni izšla nobena številka. Ponovno je oži- vel pred volitvami leta 1925, po volitvah pa spet prenehal — 18. Jutro, 26. II. 1924,49/3; Tabor, 19. III. 1924, 66/3 — 19. Novine, 5.X. 1924, 40/1 — 20. Jutro, 14. n. 1925,39/3 —21.Naše novine, 23. V. 1926, 1/2 —22. Dom, 17. XL 1926,46/2 — 23. Vodstvo nekdanje klerikalne stranke v Sloveniji je po hvaškem zgledu konec decembra 1932 izdalo »ljubljanske ali Koroščeve punktacije« z zahtevo po priznanju narodne individualnosti (ime, zastava, etnična skupnost, finančna samostojnost, politična in kulturna svoboda in enakopravnost Slovencev z drugimi državnimi enotami) - Murska krajina, 29. I. 1933, 5/1 — 24. Poročilo sreskega načelnika v M. Soboti banski upravi z dne 4. 3. 1941 (Pov. II. št. 260/1) ZNAČILNOSTI MADŽARSKE OKUPACIJSKE UPRAVE V PREKMURJU METKA FUJS Trianonska mirovna pogodba se v madžar- skem zgodovinopisju še danes opisuje kot naj- večja tragedija madžarskega naroda. Misli se predvsem na dva milijona transilvanskih Ma- džarov, ki so po tej pogodbi ostali v Romuniji in pol milijona vojvodinskih Madžarov, ki so ostali v novo ustanovljeni državi Srbov, Hrva- tov in Slovencev. Misli pa se tudi na madžar- 63 sko prebivalstvo, ki je živelo strnjeno v 26 va- seh ob vzhodni meji v Prekmurju. Potem, ko je vrhovni svet pariške mirovne konference 9. julija 1919 sprejel predlog teri- torialne komisije za mejo med Kraljevino SHS in Madžarsko po razvodnici med Muro in Rabo in dovolil jugoslovanski vojski, da za- sede Prekmurje, kar je ta storila 12. avgusta 1919, je bilo že veliko stvari jasnih. Jugoslo- vanska oblast je pričela takoj uvajati svojo upravo v uradih in šolah, kar je bilo seveda proti mednarodnim predpisom, zaradi slabih izkušenj v veliki svetovni politični kuhinji pa še kako razumljivo. Mirovna pogodba je bila podpisana 4. junija 1920, madžarski parla- ment pa jo je ratificiral šele 15. novembra 1920. Več kot leto dni od zasedbe do ratifi- kacije je madžarska stran upala v preklic pari- škega sklepa. Deloma se je zanašala na mnoge nasprotnike priključitve v samem Prekmurju in na spore med slovensko in hrvaško vlado glede upravne razdelitve Prekmurja, kar je povzročalo veliko negotovosti med prebival- stvom. Podpihovali pa so jo tudi številni inci- denti ob meji, slaba politična in gospodarska situacija - splošno pomanjkanje in draginja, v času delovanja razmejitvene komisije p^ tudi številne demonstracije madžarskega prebival- stva. Govorice, da bo Prekmurje oz. določeno število krajev, ponovno priključeno k Ma- džarski, so se širile med prebivalstvom vse do podpisa dokončnega razmejitvenega doku- menta 8. julija 1920 in še nekaj naslednjih let. Zavestno so jih razširjali madžarski vodilni politični krogi, ki so si vsa leta Horthyjeve vlade prizadevali za revizijo trianonske po- godbe. Ključna osebnost teh prizadevanj je bil prekmurski rojak iz Petrovec dr. Sandor Mi- kola, izvedenec za Prekmurje v madžarski de- legaciji na mirovni konferenci, urednik ire-' dentističnega mesečnika Domovina, predsed- nik sekcije za Prekmurje v Ligi za revizijo, or- ganizator številnih mitingov ob madžarski meji in avtor knjižice A Vendség multja és Je- lene (Vendstvo v preteklosti in danes), ki je leta 1928 izšla v Budimpešti. V knjižici obšir- no utemeljuje vandalski oz. keltski izvor pre- kmurskih Slovencev, ki so v 7. ali 8. stoletju prevzeli slovanski jezik, vendar so v madžar- sko upravo prevzeli madžarsko miselnost in kulturo, zato zanje izven Madžarske ni pro- stora. Prepričanje, da so Prekmurci samosto- jen narod Vendov z »vogrsko mislnostjo« in da nimajo nič skupnega z ostalimi Slovenci, so širili tudi številni promadžarski časopisi, ki so povsem legalno izhajali v Prekmurju: Sa- batsag (Svoboda) 1923 - 1925, Mörszka kraji- na ali pozneje Muravidék 1922-1927, Muran- tul és Muraköz héti ertesitöje (Informativni tednik za Prekmurje in Medžimurje) - 1932, Duševni hszt 1922-1941 in Naše novine z madžarskim dvojnikom Neplap (Ljudski list) 1926-1927. Dobro se je dalo izkoristiti tudi strankarsko razcepljenost Slovencev. Iz zago- varjanja domačnosti je nastala Domača ver- stvena stranka, vključena v okvir Pucljeve Slovenske kmečke zveze, vodil pa jo je nekda- nji ogrski poslanec Geza Hartner. Njegov po- sinovljenec Ferdinand Hartner pa je celo kan- didiral na listi JNS ter postal soboški župan in banski svetnik, čeprav svoje polirične usmeri- tve ni nikoli prikrival. Tudi na gospodarskem področju ni bilo veliko drugače. Velik del kapitala je bil v rokah Židov, ki pa so se skoraj striktno deklarirali za Madžare, največja ban- ka v Prekmurju pa je bila Prekmurska banka, last Ferdinanda Hartnerja, ki je imela tudi svojo tiskamo. Madžarska revizionistična dejavnosti v Pre- kmurju je bila zelo živahna predvsem prvo desetletje po prvi svetovni vojni, potem pa se je nekoliko unesla, čeprav ni nikoli prenehala. Po priključitvi Avstrije k rajhu marca 1938 se ji je pridmžila tudi močnejša nemška propa- ganda. Že leta 1933 je sodelavec Volksbund für das Deutschtum in Ausland dr. Helmut Carstanjen pod imenom Gerhard Werner objavil članek o Nemcih v Prekmurju. Pisal je o nemških vaseh ob zahodni meji, Kramarov- cih, Ocinju in Fikšincih, ostanku stare ne- mške kolonizacije in o obstoju večjega ne- mškega območja v severozahodnem delu Pre- kmurja in okolici Murske Sobote, kar pa je popoln konstrukt. Pri tem so veljala za ne- mška področja vse tiste občine, ki so imele po štetju leta 1880 5 % aH vsaj deset nemških prebivalcev. Na podlagi tega članka je bil leta 1940 izdelan načrt o ureditvi slovenske Štajer- ske in Prekmurja, ki je prvič postavil tudi za- htevo o priključitvi velikega dela Prekmurja oz. smiselnosti razdelitve Prekmurja v smeri sever-jug med madžarsko in nemško državo, i Svojo vlogo pa je odigrala tudi obnovljena or- ganizacija Kulturbunda s svojimi krajevnimi organizacijami, v katere so se dokaj številno vključevali tudi prekmurski sezonski delavci. Kratek pregled dogajanja med vojnama nam pokaže, da se ne gre čuditi dejstvu, da je postala Pogodba o večnem prijateljstvu med Kraljevino Jugoslavijo in Kraljevino Madžar- sko, podpisana 12. decembra 1940,2 kmahi le farsa. Madžarska želja po reviziji trianonske pogodbe se je ujemala z nemškimi načrti na Balkanu. Zato je madžarska vlada dovolila Nemcem nemoteno uporabo svojega ozemlja za napad na Jugoslavijo. Z razglasitvijo Neod- visne države Hrvatske, ko je Jugoslavija kot država formalno nehala obstajati in so s tem nehala veljati tudi določila pogodbe o prija- teljstvu, je regent Horthy 11. aprila 1941 izdal proglas in vojaški ukaz o pričetku vojne z Jugoslavijo.3 Istega dne so enote 3. armade za- sedle seveme dele Jugoslavije in po vzom na enak odlok, ki je veljal za Transilvanijo leta 1940, je bil izdan odlok o uvedbi vojaške uprave na zasedenem ozemlju.4 64 Regent Miklos Horthy Določal je upravno razdelitev zasedenega jugoslovanskega ozemlja, katerega upravo so prevzela mestna in okrajna vojaška povelj- stva, podrejena Poveljstvu vojaško-upravne skupine južne armade (Deli hadsereg katonia közigazgatasi csoport parancsnoksag), ki ga je vodil podpolkovnik Alajos Novakovits, po- drejeno pa je bilo vrhovnemu poveljstvu (od 10. maja 1941 Zaledni skupini generalštaba), ki ga je vodil komandant 3. armade general podpolkovnik Elemer Novak Gardony. Poleg upravne razdelitve je imel odlok še vrsto dolo- čil, od oblik naseljevanja, postopanja s prebi- valstvom in uradniki, organiziranja tiska, šol- stva, vojaškega sodstva, preskrbe, do postopa- nja z begunci in internacij. Prekmurje sta 6. aprila 1941 zasedli 101. in 125. nemška divizija iz sestava 2. armade, ki sta imeli zbirno mesto v okolici Radgone. Od- por jugoslovanske vojske je bil le neznaten, prebivalci obmejnih vasi in predstavniki Kul- turbunda pa so navdušeno pozdravili nemške vojake.5 V Murski Soboti so jih sprejeh in po- zdravili okrajni načelnik dr. Franc Bratina, narodni poslanec Josip Benko in župan mesta ter banski svetnik Ferdinand Hartner. 11. aprila 1941 sta okrajni načelnik dr. Bratina in komisar nemške uprave dr. Fleck izdala pro- glas: »Vsem občanom!«, v katerem sta jih po- zvala k spoštovanju reda in miru ter podala vrsto navodil o obnašanju v novih razmerah.6 Razmere pa so bile zgolj prehodne, saj je bilo Prekmurje določeno za madžarsko zasedbe- no področje. 15. aprila 1941 je tako prišla ma- džarska predhodnica, 16. aprila pa je vkorakal v Mursko Soboto 2. körmendski bataljon V. pešadijska polka iz Szombathelyja pod povelj- stvom polkovnika Józsefa Radvanya. Istega dne so jim Nemci na prireditvi v Murski So- boti svečano predali oblast v Prekmurju. Ostali so le v občinah ob zahodni meji, kjer je živelo nemško prebivalstvo. 10. junija 1941 je bilo dokončno odločeno, da pripadejo vasi Fikšinci, Kramarovci, Ocinje in del Serdice Nemčiji, ostalemu nemškemu prebivalstvu v Prekmurju pa je bilo dovoljeno, da se preseli na ozemlje rajha.7 S prevzemom oblasti v Prekmurju je pričel tudi tukaj veljati odlok o vojaški upravi, na podlagi katerega sta bili ustanovljeni dve okrajni vojaško-upravni poveljstvi v Murski Soboti (Muraszombati jarasi katonia közigaz- gatasi parancsnoksag) in v Dolnji Lendavi (Alsolendvai jarasi katonai közigazgatasi pa- rancsnoksag), ki sta bili direktno podrejeni Poveljstvu vojaško-upravne skupine južne ar- made, s sedežem najprej v Subotici nato v No- vem Sadu. Poveljstvom je zagotavljal varnost 104. zaledni bataljon, nastanjen v Murski So- boti, delovalo pa je tudi poveljstvo orožniške podružnice, ki je imelo svoje postaje v vsaki nekoliko večji občini. Za kazensko preganja- nje na področju vojaško-upravnih poveljstev je bil po odloku generalštaba o ustanovitvi vo- jaških sodišč^ pristojen poveljnik 3. szombat- helyskega korpusa. V okviru vojaško-uprav- nih poveljstev so delovali tudi odseki za posamezna področja, npr. kmetijstvo, indu- strijo, zdravstvo, šolstvo in propagando, za vodje odsekov pa so bili imenovani zaupniki, po možnosti domačini, ki so imeli zagotovlje- no skoraj neomejeno oblast. Vojaška uprava naj bi ustvarila ugodne po- goje za uvedbo civilne uprave, to pa je pome- nilo v najkrajšem času izbrisati vse sledove, ki jih je v Prekmurju v 22 letih zapustila jugoslo- vanska država. Ukinjene so bile vse institucije in nadomeščene z novimi, iz služb so bili od- puščeni uradniki in učitelji, ki so se tukaj naselili po priključitvi k Jugoslaviji ali pa so bili v tem obdobju protimadžarsko usmerjeni, odstranjeni so bili slovenski napisi in skoraj vse slovenske knjige iz knjižnic in šol, uveden je bil madžarski črkopis, med gotovo najpo- membnejšimi pa je bil odlok, izdan 7. julija 1941, da preide vsa zemlja, kije bila v Kralje- vini Jugoslaviji na kakršenkoli način razlašče- na zaradi agrarne reforme, v last madžarske države.9 Na podlagi tega odloka je bil narejen popis, po katerem je bila junija leta 1942 izse- ljena večina primorskih in istrskih kolonistov iz kolonij, nastalih med vojnama ob madžar- ski meji. V času trajanja vojaške uprave je bil sprejet tudi začasni odlok o administrativni razdelitvi zasedenega jugoslovanskega ozemlja, sprejet 22. julija 1941,10 ki je to ozemlje vključil v 65 Proslava »osvoboditve« Prekmurja v Murski Soboti 29. februarja 1941 administrativno razdelitev Madžarske, tako, da so se ozemeljsko razširile posamezne župa- nije, razdelitev okrajev in notariatov v njih pa je do uvedbe civilne uprave prevzel minister za notranje zadeve. Po razdelitvi je lendavski okraj svoj sedež iz Lentija ponovnoprenesel v Dolnjo Lendavo, soboški in monoštrski okraj, ki sta bila po prvi svetovni vojni združena, pa sta bila ponovno razdeljena na dva okraja s sedežema v Murski Soboti in v Monoštru. Prvi okraj je spadal v županijo Zala, ostala dva pa v Železno županijo. Civilna uprava, kije 15. avgusta 1941 za- menjala vojaško, je le legalizirala proces vključevanja zasedenega ozemlja v madžarske županije. Uvod v to je bil navedeni odlok, za- ključek pa uradna priključitev, sprejeta v par- lamentu 16. decembra 1941. Namesto mini- stra za notranje zadeve je notarje postavljal okrajni nadglavar, na podlagi seznamov, ki jih je že prej pripravila vojaška uprava. ' ' Okrajni nadglavar v Murski Soboti je postal dr. József Apathy. Simbolično so civilno oblast v sobo- škem okraju 23. avgusta 1941 prevzeli tudi veliki župan Železne županije dr. Istvan Szücs, podžupan dr. Kaiman Horvath in žu- panijski tajnik Jozsef Tulok, ki so jim pripra- vili sprejeme v večjih okrajnih občinah. 12 Prebivalce lendavskega okraja pa je s prokla- macijo pozdravil veliki župan Žalske županije Bela Teleki.l3 Po novi upravni razredlitvi, ki se je naslanjala na stanje z dne 31. oktobra 1918, so bili okraji razdeljeni na občine ali notariate. Notarji, ki jih je sedaj postavljal okrajni nadglavar, so bili uradniki s srednje- šolsko izobrazbo in posebno dveletno notar- sko šolo, ki so imeli na svojem ozemlju skoraj neomejeno oblast. Vodili so matične knjige, poravnavali manjše spore in izrekali kazni, opravljali civilne poroke in vrsto drugih ob- veznosti, ki so jim bile sproti naložene. Upravna razdelitev Prekmurja 14; Županija Zala; okraj Dolnja Lendava z veliko občino Dolnja Lendava in notariati v Dolnjem Lako- šu, Dolnji Lendavi - okolici, Bogojini, Tur- nišču, Beltincih, Črensovcih, Bratoncih in Nedelici; Železna županija: okraj Murska So- bota z veliko občino Murska Sobota in notari- ati v Puconcih, Bodoncih, Tišini, Gornji Len- davi, Martjancih, Murski Soboti, Murski So- boti - okolici, Prosenjakovcih, Pertoči, Pe- trovcih, Rogaševcih, Pečarovcih, Križevcih, Fokotcih in Cankovi. Soboškemu okraju so bili priključeni še kraji Velemér, Magyars- zombat in Godorhaza ter iz monoštrskega okraja Dankovci, monojtrskemu okraju pa so pripadle vasi Budinci, Čepinci, Trdkova, Do- lenci, Šalovci in Hodoš. Madžarska vlada je že 2. septembra 1940 izdala poseben odlok o delovanju oblasti v 66 posebnih razmerah, ki naj bi veljal do 2. sep- tembra 1941, vendar je bil podaljšan za celo obdobje trajanja vojne. Zaradi vojne se torej civilna oblast ni veliko razlikovala od vojaške. V Murski Soboti je tudi do nadaljnjega ostalo poveljstvo 2. bataljona V. pešadijskega polka, dve strelski četi in ena artilerijska v Rakičanu, vse skupaj podredjeno 3. korpusu v Szombat- helyu. Pri 3. korpusu je delovalo tudi vojaško sodišče za vse vojaške prestopke, v okrajih pa so bila postavljena okrajna sodišča za vse ci- vilne prestopke. Za t.i. »primere nelojalnosti« je delovalo posebno sodišče generalštaba, ime- novano tudi leteče sodišče (repülö birosag), ki se je selilo iz kraja v kraj, po hitrem postopku opravilo proces in šlo dalje. Delovalo je od 13. oktobra do 22. novembra 1941, v Murski Soboti od 28. do 30. oktobra 1941.14 Poleg izdelanega represivnega aparata je nova oblast s svojim delom na področju gos- podarskega, družbenega in političnega življe- nja storila vse, da bi pokrajina v vseh elemen- tih življenja postala neločljiv del madžarske države. Eden od korakov k temu je bilo tudi madžarsko državljanstvo. Po priključitvi t.i. južnih pokrajin (Délvidék) je pričel veljati od- lok, po katerem so stalno bivajoči na tem po- dročju oz. tukaj rojeni, od 11. aprila 1941 po- stali madžarski državljani. Državljanstvo ti- stih, ki so se priselili v času Jugoslavije oz. so se v tem času »pregrešili zoper interese Ma- džarske«, je individualno reševal minister za notranje zadeve. V primeru, da je kdo izgubil državljanstvo, ga je lahko obnovil v treh ali petih letih, izjemne prošnje pa je odobraval le regent. 15 Z državljanstvom je bilo povezano tudi redno služenje vojaškega roka. Okrajna vojaškoupravna poveljstva so v sodelovanju s policijo in orožniki namreč zelo zgodaj priče- la popisovati prebivalstvo, namen teh popisov pa je bil evidentiranje nezanesljivih oseb in priprava seznamov za rekrutacijo. 26. maja 1941 je poveljnik generalštaba Henrik Werth izdal vojaški ukaz, da se morajo v desetih dneh javiti vsi, ki so se po 31. oktobru 1918 priselili na sedaj zasedeno ozemlje, prosto- voljci bivše Avstroogrske monarhije, vsi, ki se želijo prostovoljno izseliti in pripadniki četni- ških organizacij. 16 Prva rekrutacija je bila objavljena 16. julija 1941, potekala pa je od 25. avgusta do 15. septembra in je bila pove- zana z vstopom Madžarske v vojno proti So- vjetski zvezi 1. julija 1941. Veljala je za letnik 1920, razen tistih, ki so služili v jugoslovanski vojski dlje kot dva meseca, za letnike od 1916 do 1919, razen Židov, ki so uspešno zaključili osem razredov in do sedaj niso služili vojaške- ga roka in letnike od 1921 do 1924, ki bi se prostovoljno javili za služenje v madžarski vojski. 17 Od 1. oktobra do konca decembra 1941 so bili vpoklicani vsi rezervni oficirji ter dijaki z oficirskim izpitom, ne glede na to, kje so dobili svoj čin in vojaški obvezniki bivše jugoslovanske vojske zaradi evidence, opra- vljanja predvojaških vaj in zaradi vaj po rodo- vih vojske in specifikaciji.18 Po februarskem dogovoru med budimpeštansko vlado, Rib- bentropom, von Keitlom in Cianom leta 1942 se je pričelo formiranje 2. armade. Redni na- bori v Prekmurju so bili marca in novembra 1942, po katastrofalnem porazu 2. armade na Donu pa so leta 1943 pričeli prihajati vojaški pozivi s takojšnjim vpoklicem. Naslednji red- ni nabor je bil novembra 1943, marca 1944 pa so se popisovali že vsi možje od 16. do 60. leta starosti, neborci in delno nesposobni, ki so bili določeni v delovne skupine.Težke bitke pri Kolomei v Romuniji, kjer je sodelovalo tudi veliko prekmurskih fantov, ter velike iz- gube pa so povečale tudi število beguncev in skrivačev. Novi popis vojnih obveznikov je bil oktobra 1944, 18. oktobra pa je bila že raz- glašena splošna mobilizacija, ki je bila decem- bra razširjena na skoraj vse prebivalstvo. Kljub strogim ukrepom, ki so veljali za voja- ške begunce, je njihovo število naraščalo, voj- na se je namreč bližala koncu in nihče ni imel več volje umirati na bojišču. Okrajni predstavniki oblasti v pokrajini so bili aktivno vključeni v delo županijskih skupščin, ki sta se sestajali na tri mesece in v delo njunih organov. 5. februarja 1942 je mi- nistrski predsednik Laszlo Bardossy imenoval 26 poslancev iz južnih pokrajin v madžarski parlament. Iz soboškega okraja je bil to Ferdi- nand Hartner, iz lendavskega pa Pavel Orsza- gh. Vsi imenovani poslanci so stopili v vodil- no madžarsko stranko Magyar Elet Part - MEP (Stranka madžarskega življa). Občni zbor stranke za soboški okraj je bil 7. marca 1942 v hotelu Slon v Murski Soboti, krajevne organizacije pa so bile ustanovljene tudi v Do- lnji Lendavi in v vseh večjih krajih Prekmur- ja. Vsa politična agitacija je potekala nekako v duhu citata: »Bog je izvolil Vogre, da tu za Karpati tisoč let kraljujejo. Ni sile in je nikdar ne bo, ki bi nas raztrgala. Trianon je bil samo enkrat!« 19 Toda s katastrofalnim porazom 2. armade je doživela udarec tudi znana madžarska voja- ška morala in Madžarska si je izredno priza- devala, da bi njena vojska ostala znotraj osvo- jenega ozemlja. Seveda si Hitler še ene Italije ni mogel privoščiti, zato je marca 1944 okupi- ral Madžarsko, ohranil pa je privid madžar- sko-nemške zveze v osebi regenta Horthya, ki je z ohranitvijo svojega položaja dajal zvezi neke vrste zakonsko osnovo. Kakor hitro je ministrskega predsednika Miklosa Kallaya za- menjal Szotajay Dome, so bile razpuščene vse stranke na Madžarskem, razen MEP, ter pre- povedana vsa zborovanja in prireditve, sledili pa so tudi strožji antisemitski zakoni.20 Večjo vlogo je dobila njilaška ali fašistična stranka (Njilas kerestes Part), ki jo je vodil Ferenc Szalasi, njene okrajne in krajevne organizacije 67 Obletnica »osvoboditve« Prekmurja v Dolnji Lendavi 16. aprila 1942 pa so bile tudi v Prekmurju. V začetku sep- tembra 1944 sta bila soboški in lendavski okraj proglašena za vojno področje, kar je po- menilo predvsem zaostreno evidenco prebi- valstva. Kmalu so se začele ukinjati tudi avto- nomne pravice županij, mest, in vasi, vsa oblast pa se je združevala v rokah velikega žu- pana oz. okrajnega nadglavarja, ki sta bila do- lžna izpolnjevati naloge obrambnega ministr- stva. Oktobra 1944 je bil za novega predsedni- ka vlade imenovan Ferenc Szalasi, ki se je 4. novembra 1944 proglasil za regenta ali »vodjo naroda«. Upravo v Prekmurju, ki je bila po- novno vojaška uprava, pa je prevzela t.i. Ob- murska mejna obrambna skupina (Magyar ki- ralyi Muravidéki Hatarvedelmi Csoport), ki je obsegala področje Prekmurja in Medžimur- ja.2i Značilnost madžarske uprave ali madžarske politike v Prekmurju je bilo njeno intenzivno ukvarjanje z narodnostnim vprašanjem. Pre- kmurski Slovenci so v tem času doživeli nekaj dodatnih razlag svojega narodnega izvora, od že omenjene Mikolove do Hartnerjeve, ki ka- tegorično zaključi, da vendskega vprašanja ni, ker ni Vendov ampak so samo Madžari. Zato, da bi znanstveno dokazali teorijo o Vendih, je etnograf dr. Balint Bela dobil za nalogo izde- lati topografijo Prekmurja, ki naj bi bila poleg slovnice vendskega jezika, ki jo je posebna ko- misija zaupala dr. Avgustu Pavlu, temeljno raziskovalno delo o Vendih in vendskem jeziku.22 Poleg vedno aktualnega vendskega vpraša- nja so bile v Prekmurju na dnevnem redu sve- čanosti in parade, na katerih naj bi se pokaza- la moč in veličina madžarskega domoljubja in moč madžarske vojske. Nosilec večine teh ak- cij je bilo ponovno ustanovljeno Madžarsko prosvetno društvo za Vendsko krajino (Ven- dvidéki Magyar közmüvelödesi egyesület- VMKE), ki je tri dni po svoji ustanovitvi, t.j. 24. maja 1941, izdalo prvo številko društvene- ga glasila Muraszombat es Vidéke (Murska ] Sobota in okolica). Časopisje urejal Emo Szä- \ sz in je izhajal redno vsak teden do konca voj- ne. Program društva je temeljil na osnovnem načelu, da se v pokrajini ne sme zgoditi nič brez znanja in sodelovanja društva, konkretno pa je bil razdeljen na štiri točke: 1. izdajanje glasila Muraszombat es vidéke 2. organiziranje jezikovnih tečajev 3. organiziranje političnega in kulturnega življenja 4. skrb za dvig gospodarstva v pokrajini. Že kmalu po ustanovitvi je društvo skupaj z odsekom za šolstvo pripravilo obvezne preus- meritvene tečaje za šolarje. Januarja 1941 je bil ustanovljen odbor za izvenšolsko ljudsko izobraževanje, ki je organiziral vrsto pred- vsem zimskih tečajev v skoraj vseh okrajnih vaseh. Vsebina tečajev je bila različna, od uče- nja jezika, madžarskih ljudskih običajev, zgo- dovine, ocen politične situacije, državljanskih < dolžnosti in pravic, do čisto praktičnih tečajev \ iz kmetijstva, sadjarstva, gospodinjstva ipd. ; Dmštvo je prirejalo tudi gostovanja madžar- j skih folklomih skupin, pripravljalo predava- j nja na različne teme, od kulture do politike in gospodarstva. Dva najpomembnejša elementa oblikovaiya \ človeške zavesti, to je šolstvo in informiranje, j 68 sta bila torej na nek način v pristojnosti dru- štva. Šolski sistem je že obsežneje obdelan,23 njegova osnovna značilnost pa je, da je v Pre- kmurja zrasla vrsta malih enorazrednih šol, katerih osnovna naloga je bila otroke čimprej naučiti madžarskega jezika. S šolo pa je bila tesno povezana tudi mladinska predvojaška organizacija Levente, v katero so bili od leta 1938 obvezno vključeni vsi dečki od 12. do 24. leta starosti, klerikalna organizacija s stro- go disciplino, ki je novačila prostovoljce za vojsko. Posebnost madžarskega okupacijskega siste- ma v Prekmurju je bila predvsem v odnosu do prebivalstva, ki je striktno ločeval priseljence in staroselce. Prekmurske Slovence, ki so bili sami ali njihovi predniki rojeni v pokrajini pred 31. oktobrom 1918, je madžarska uprava smatrala za sebi lojalne državljane, ki so bili sicer 22 let pod napačno propagando in vzgo- jo, vendar se jih da ponovno prepričati v to, da so Vendi, kar naj bi bil prvi korak k spo- znanju, da so Madžari. Vzgoja in propaganda torej in ne represija. Zato je Prekmurje tudi predstavljalo neke vrste miren otok v osrčju zavojevane Evrope. To pa še zdaleč ni veljalo za priseljence, sodelavce odporniškega gibanja in Žide, ki so še kako občutili moč represivne- ga aparata, po nemški zasebi in prihodu faši- stične stranke na oblast pa se je ta spravil nad vse prebivalstvo. OPOMBE 1. T. Ferenc: Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji 1941-1945, Maribor 1968, str. 85-113 — 2. 1941. évi orszagos törvenytär, II. Törvenycikk - izdano 28. februarja 1941 — 3. Zbornik dokume- nata i podataka o narodnooslobodilačkom ratu na- roda Jugoslavije, TOM XV, knjige 1, Beograd, Bu- dimpešta 1986, str. 34 — 4. n.d. str. 44 — 5. Kroni- ka župnije Sv. Jurij - na župnijskem uradu v Juri- ju — 6. Vsem občanom! Arhiv sreskega načelstva Murska Sobota, fase. 25, Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota — 7. Zbornik dokumena- ta i podataka o narodnooslobodilačkom ratu naro- da Jugoslavije, TOM XV, knjiga 1, Beograd, Bu- dimpešta 1986, str. 93 — 8. n.d. str. 74 — 9. n.d. str. 147 — 10. n.d. str. 161 — 11. Vasvarmegye Törvenyhatosägi Bizottsaganak Közgyülesi Jegzö- könyv 1941, Županijski arhiv Szombathely — 12. Muraszombat es Vidéke 35/15, 29. 8. 1941, str. 3 — 13. Muraszombat es Vidéke 35/16, 5. 9. 1941, Str. 2 — 14. Proces proti Štafanu Cvetku, Evgenu Kardošu, Kolomanu Cigütu in sodelavcem — 15. Muraszombat es Vidéke 36/21 25. 5. 1942, str. 3 — 16. Muraszombat és Vidéke 35/3, 6. 6. 1941 str. 1 — 17. Zbornik dokumenata i podatka o narodno- oslobodilačkom ratu naroda Jugoslavije, TOM XV, knjiga 1, Beograd, Budimpešta 1986, str. 147 — 18. Muraszombat és Vidéke 38/11, 10. 3. 1944, str. 1 — 19. Muraszombat és Vidéke 36/44, 3. 10. 1942, str. 5 — 20. Madžarska vlada je od leta 1920 do 1941 sprejela tri antisemitske zakone, ki pa še ved- no niso bili takšni, da bi lahko zadovoljili nemške zaveznike, ki so vztrajno pritiskali na vlado, naj »reši« židovsko vprašanje. Zidom je bilo tako pre- povedano opravljenje vseh pomembnejših del, sep- tembra 1942 je bil sprejel odlok o odkupu njihove zemlje, od novembra 1942 so jih pričeli mobilizira- ti v delavske bataljone, od januarja 1943 pa so bili vsi židje dolžni nositi na rokavu rumen trak, pre- krščeni pa belega. Z nemško okupacijo Madžarske marca 1944 se je njihov položaj bistveno poslabšal. V Prekmurju sta bili dve večji deportaciji Židov: 16. aprila 1944 in 20. oktobra 1944, iz taborišč smrti pa se jih je vrnilo le neznatno število — 21. Muras- zombat és Vidéke 38/48, 24. 11. 1944, str. 1 — 22. Muraszombat és Vidéke 37/1, 1. 1. 1943, str. 1 — 23. M. Kokolj in B. Horvat: Prekmursko šolstvo, Murska Sobota 1977 69 Ljutomer, odposlano 3. 6. 1902 Sv. Barbara v Slovenskih Goricah, odposlano 29. 6. 1915 ZAPISKI IN GRADIVO ČLOVEK, KI SE JE V ZGODOVINO ZAPISAL SAM - PTUJČAN LEOPOLD SCHICKELGRUBER MARIJA HERNJA-MASTEN Leta 1981 je završki župnik, gospod Ivan Pucko 1 prinesel v Zgodovinski arhiv v Ptuju nekaj starih listin, ki so jih našli ob adaptaciji hiše v Hrastovcu št. 130 pri Zavrču. Hiši pra- vijo po domače Bimerova (Wibmer) in je last stanovanjske skupnosti Ptuj. Pri delu so nad podbojem vrat našli kovinsko škatlico, veliko 23 X 15 cm. Bila je dobro zacinana, da bi listi- ne ostane nepoškodovane. Varno spravljene v skrivališču, so po več kakor 160 letih nepo- škodovane prišle na dan naslednje listine: 1. Pregled vinskih letin od 1799 do 1817 (Wein fechsungs - Tabelle); na drugi strani je popis cen za material in plačila delavcem pri gradnji hiše v vinogradu (Material und Arbe- itslohn - Preise bey Erbauung des Weingart- hauses) 2. Zapis V obliki kronike, ki obsega enajst strani 3. Grafika po fi-eski iz cerkve Mariahilf v Gradcu Petra de Pomisa iz leta 1661, tisk Jo- han Kauperz, Gratz 1773. (Wahre Abbildung des wunderthätigen Gnadenbilds Mariahilf bey den BBCCPP Minoriten zu Graetz in Steyermark, alwo alltaeglich volkommene Ablas^s zu erlangen ist.) 4. Šest bankovcev za nominalne vrednosti 1,2, 5 in 10 goldinarjev 5. Trije izvodi Gratzer Zeitung iz leta 1818, številka 158-3. oktobra, 159-5. oktobra in št. 160-6. oktobra 6. Vabilo na ples - Bali Anzeige. »Tako radi se pomudimo pri slikah prejš- njih stoletij, z veselim poželenjem posežemo po vsaki, še tako nepomembni listini, če le nosi znake starosti. Redke, spoštovanja vred- ne so kasnejšim lastnikom take listine, ki mu odgovorijo na vprašanja: Kdo je to hišo zgra- dil? Kaj se je v ekonomskem pogledu nena- vadnega dogajalo? Na vsa ta vprašanja želim kasnejšim rodovom v tej listini odgovoriti.« Tako je zapisal ptujski meščan Leopold Schickelgruber. Iz uvoda njegovega zapisa je čutiti, da je bil človek z izostrenim čutom za dogajanje svojega časa, ljubitelj lepega, pred- vsem dobrih vin in starin. Nekako se mu je posrečilo, da se je izognil pogosti napaki ljubiteljskih zapisovalcev zgo- dovine, ki v preveliki vnemi z zamahom ne- vešče roke napišejo zgodovino kraja ali kake tematike od neolitika do svojega časa, pri tem pa se izgubijo, naredijo toliko napak, da je kasneje takšen zapis skoraj neuporaben. Naše- mu piscu se to ni pripetilo, najbrž se je tega zavedal in je v svoj zapis preprosto ujel utrip svojega časa, dogajanja v svoji širši in bližnji okolici, jih kot kronist zapisal in dodal nekaj dokumentov, za katere je menil, da bodo ne- koč imeli takšno izpovedno moč, da bodo do- volj nazorno podkrepili zapisano. Vse to je zapečatil in prepustil času. Leopold Schickelgruber je bil Ptujčan, rojen 15. oktobra 1772. leta, umri 7. junija 1843. leta. Za meščana je bil sprejet leta 1795.2 Kot pravi sam, je bil njegov oče Benedikt meščan- ski tesar v deželnoknežjem mestu Ptuj in po njem je prevzel tesarsko obrt. Njegova žena je bila Elizabeta, rojena Wisiack, dne 26. 1. 1776, hči takratnega oskrbnika gospoščine. V Rokopisni zbirki Zgodovinskega arhiva Ptuj je tudi Glavna knjiga dolžnikov in upni- kov tesarskega mojstra Leopolda Schickelgru- berja iz let 1785 - 1798, v katero je skrbno za- pisoval vsa dela, ki jih je izvajal.4 Med mestnim magistratom Ptuj in tesar- skim mojstrom Leopoldom Schickelgruber- jem je bila leta 1809 sklenjena pogodba, s ka- tero je prevzel vzdrževanje velikega dravskega mostu in majhnega mostu čez Grajeno, hkrati je sam dobavljal tudi les za popravilo, obenem pa skrbel za manjše mosričke.5 Nasploh lahko ime tega meščana najdemo še marsikje, saj je imel tudi nekaj slikarskega talenta in je med starejšimi znanimi vedutami najti tudi njego- vo iz leta 1792 - pogled na mesto z juga.6 Schickelgruberjeva družina je prebivala v hiši levo od Dravske ulice, ki je bila zgrajena leta 1803. V seznamu za dobrodelne prispev- ke za popravilo cerkve sv. Jurija ga najdemo vpisanega na hišni številki 182, ko je daroval 15 goldinarjev. Kasneje, v seznamu hišnih po- sestnikov za mesto Ptuj iz leta 1823 - 1824, ki je bil narejen po zapisnikih katastrskega ope- rata kot priloga franciscejskega katastra, se ta številka potrdi. Po skici lahko ugotovimo, da je to hiša v današnji Cankarjevi ulici št. 7.8 Vinograd v Zavrču, ki ga je v zapisu opisal, je kupil leta 1799. Leta 1818 je zgradil na me- stu, kjer je nekoč stalo staro leseno poslopje, lepo gospodarsko hišo. Hišo je kasneje pode- dovala njegova hči Anna, ki se je poročila z Francem Wibmerjem, znanim ptujskim medi-1 71 carjem in svečarjem.9 Na starem mestnem pokopališču na Ptuju sem poiskala nagrobnik družine Wibmer; na njem sta zapisani tudi imeni zakoncev Schic- kelgruber. Zanimivost tega zapisa je morda tudi v tem, da je zgodovinar in arheolog, rojen Ptujčan, dr. Balduin Saria, nekako izvedel za te zapise, ki so bili v lasti družine Wibmer in jih obdelal v Cillier Zeitung (v članku z naslovom: Aus einem altem Weingarten) leta 1923. V njem pravi: »Leopold Schickelgruber je zgradil novo hišo leta 1815, nad vrata je dal pod marmorno ploščo vzidati listino o gradnji, »Bauurkun- de«. Gospa H. Wibmer, sedanja lastnica, mi je prijazno posodila kopijo tega dokumenta, ki ga v prepisu hranijo v hiši v vinogradu in je v več pogledih zelo zanimiva, zato jo bom objavil.«io V svojem zapisu je Schickelgruber podal pregled vinskih letin v svojem vinogradu, cen vina ter drugih pridelkov, cen dela dninarjev, sprememb vrednosti denarja ter učinkov teh sprememb, s poudarkom na cenah kmetijskih pridelkov. Pa si oglejmo njegove ugotovitve. O denarju Po dvajsetletni vojni s Francijo je bila Av- strija prisiljena iz leta v leto povečevati količi- no papirnatega denarja, ker v oktobru ni bilo več toliko goldinarjev konvencijske veljave, da bi država zmogla bremena vojne. Že v letu 1799 je vrednost papirnatega denarja padla zaradi tega povečanja. Vrednost papirnatega denarja je bila prej enakovredna srebrnemu in kdor je potreboval srebrni denar, je moral že takrat za 100 srebrnih florintov plačati 103 papirnate goldinarje. In v letu 1810 je stalo 100 srebrnih florintov celo 1600 goldinarjev v bankovcih, se pravi 15 krat več. V obtoku je bilo takrat 1600 milijonov papirnatih goldi- narjev in sicer samo na takratnem avstrijskem področju, kije mejilo na jugu na Savo, na za- hodu na Beljak, Salzburg in na predel ob Innu, na severu na Saško in Šlezijo ter na vzhodu na Rusijo in Turčijo. Pri takih velikih količinah denarja v obtoku je bila velika dra- ginja. Takrat bi za svoj vinograd, za katerega sem plačal 6100 srebrnih goldinarjev in 40 dukatov dodatka, lahko dobil najmanj 140.000 goldinarjev. To veliko vsoto denarja je državna uprava nenadoma zmanjšala s finančnim patentom, s katerim je po 15. mar- cu 1811 veljal en papirnati goldinar le 12 kraj- carjev, veljati je torej moral za štiri petine manj. Tako znižanje papirnatega denarja je izzvalo nepričakovano hitre spremembe pri vseh cenah domačih produktov, kajti namesto 1600 milijonov goldinarjev naj bi v obtoku ostalo le za 200 milijonov bankovcev. Stare bankovce so zamenjevali pri državnih blagaj- nah in namesto teh je prišel v obtok novi pa- pirnati denar z imenom »Einlösungsschein«, kije bil leta 1818 tu in tam v obtoku, vendar ni imel nikoli od izdaje enako vrednost kakor srebrniki. Tako so na primer za 100 srebrnih goldinarjev plačevali 240 odkupnih vrednot- nic. Papirne vrednotnice so imenovali ta pa- pirnat denar, državna uprava je te izterjala vedno znova z davki. O davkih Davki, kijih plačujemo: 1. Že stoletja obstoječi rustikalni in domini- kalni davek, kije za tretjino povečan 2. Za oskrbo vojakov se plačuje režijski da- vek za vojsko, »Militairregiebeytrag« 3. Kasarniški prispevek se plačuje za nasta- nitev vojske in plačevanje obresti 4. Pridobninski davek plačajo vsi, ki se ukvarjajo s kakšno dejavnostjo, »Erwerb- steuer« 5. Obrtni davek, ki ga plačujejo obrtniki v mestih in trgih, »Erwerbsteuer« 6. Davek na dediščine; plačati ga morajo prevzemniki dediščin, »Erbsteuer« 7. Osebni davek, glavarino, plačajo vsi pre- bivalci mest, ki se ne zadržujejo v mestu le za- časno, v višini 30 krajcarjev srebrnikov, »Per- sonalsteuer« 8. Razredni davek, ki služi za odplačevanje državnih dolgov, »Klassensteuer« 9. Deželni davek za vprege, ki ga plačujejo vsi podložniki za opravljanje voženj s pripre- go, » Vorspannslandsbeitrag« 10. Davek na vino - vinska doklada, ki je znašal leta 1814 za štrtinjak vina 53 goldinar- jev, » Weinaufschlag«. Celotna vsota, ki jo je plačal Schickelgruber za hišo v mestu, vrt blizu Minoritskega samo- stana ter drugi vrt med Špeharskimi in Ogr- skimi vrati, od zemljišča in vinograda v Hra- stovcu, je bila v letu 1817 189 goldinarjev in sedem tri četrt (7 3/4) v odkupnih vrednostni- cah, v srebru pa še 43 fl in 30 kr. O vinu Zelo dobre vinske letine so bile leta 1797, 1802,1807 in 1811. Štrtin vina letnik 1811 je stal tri leta kas- neje 1500 do 2000 goldinarjev v papirnatem denarju ali 500 do 670 v srebrnikih po takrat- ni vrednosti. Tudi sam sem prodal leta 1818 četrtino letnika 1811 iz svojega vinograda za 6 goldinarjev papirnatega denarja ali za 2 fl 30 kr srebrnikov, kar je bila istovetna vrednost. Cena vina letnik 1811 je bila izstopajoče viso- ka, še posebej, če primerjamo cene vin leta 1798 in 1799, ko je bila vrednost papirnatega in srebrnega denarja v malem prometu še enaka. Takrat je najboljše vino stalo največ 16 72 Dokument o vinskih letinah kr, sedaj stane 2 fl in 30 kr. Razlog za tako vi- soko ceno je v tem, ker po letulSll šest let ni bilo dobre vinske letine in je zato bilo dobro vino iskano. Vinska letina 1812 je bila zelo obilna, če- prav je bilo vino le srednje kvalitete. Štrtin so v letu 1815 in 1816 prodajali po 550 do 600 papirnatih goldinaijev ali 200 srebrnih. Tabela vinskih letin nam prikazuje, koliko vina je pridelal Schickelgruber v letu 1812. Čudno je bilo, da se prenekateri vinogradnik ni oskrbel s sodi ob tako obilni vinski letini. Zato je moral za en štrtinski sod plačati skoraj več, kakor je takoj po trgatvi dobil za vino s sodom vred. En štrtinski sod je stal 20 goldi- narjev papirnih in štrtinjak z vinom vred le 25 do 30 goldinarjev. Le kdo bi si v letu 1812 mislil, da bo prav to vino, ki ste ga lahko ku- pili za 25 do 30 goldinarjev, vino najboljše kvalitete pa za 40 goldinarjev, nekaj let za tem stalo 550 do 600 goldinarjev. Slabi vinski leti- ni 1813 in 1814 sta pripeljali do tako visokih cen vina. Že v letu 1814 je stal en četrt letnika 1812, oplemenitenega z letnikom 1810 2 gol- dinarja, boljša vina pa so stala celo 3 papirne goldinarje. En četrt letnika 1815 in 1816 je stal goldinar 30 krajcarjev letnika 1817 pa 24 do 30 krajcarjev. (Cena za eno mersko enoto, ki je bila mer- nik ali mecelj.) Leta 1814, 1815 in 1816 so bile slabe žitne letine. Ljudje so umirali od gladu, še posebno hribovci, ko niso imeli več koruznih storžev (Kukuruzstengel) in otrobov, da bi iz tega de- lali moko. Dobri žitni letini 1817 in 1818 pa sta cene žitom ponovno znižali, tako da je sta- la merica pšenice 6 fl, žito -rž 3 fl 45 kr, oves 2 fl, ječmen 2fl 15 kr. Tako je marsikateri žit- ni oderuh, ki sije v letih stiske 1814 in 1815, še bolj pa v letu 1816, nagrabil tisoče in tisoče, moral spomladi 1818 žalostno povesiti svojo špekulantsko glavo, kajti v enem letu mu je celoten velikanski dobiček šel k vragu. 73 Nekaj o Ptuju Ptuj, stara rimska naselbina, zgrajen že pred našim štetjem, je štel v letu 1818 205 hiš in imel 2134 prebivalcev. Oblast je izvajal magistrat, kjer so bih zaposleni župan, dva iz- kušena svetnika, tajnik in dva pisarja. Župan Joseph Carl Neuman je bil leta 1810 zaradi posebnih zaslug za meščane in mesto med francosko invazijo 1809 odlikovan z veli- ko medaljo. Meščani so že ob izbruhu francoske revolu- cije leta 1791 ter kasneje iz nje izišle vojne, kjer so bile vse avstrijske cesarske čete upora- bljene proti Franciji, prevzeli v notranjosti mesta vojaško službo in obrambo z lastnim meščanskim korpusom, ki je bil vojaško uni- formiran in še vedno obstaja. Cesar je meščanskemu korpusu zaradi nje- gove vdane privrženosti izkazal posebno čast, da so lahko svoje oznake nosili v redni vojski. Stanje invalidov v obeh invalidskih domo- vih je 742 mož, katerih komandant je višji po- ročnik. Od nekoč obstoječih samostanov, domini- kanskem, kapucinskem in minoritskem, ob- stajajo sedaj le še zadnji. Prva dva je modri cesar Jožef II. razpustil. V mestno cerkev vzidani nagrobniki s svoji- mi napisi so najboljše priče o starodavnosti tega mesta. Škoda, da se je izgubila kronika o Ptuju, ki smo jo sestavljaU več let. Po pripove- dovanju je mesto segalo preko Drave do Haj- dine in na levi breg Drave tja do prvih gričev Mestnega vrha. Da to ni samo pravljica, nam pričajo mnogi opečnati zidovi, ki se prikažejo na površje pri oranju na najoddaljenejših ze- mljiščih. Sarkofagi ki jih izkopljejo skoraj vsako leto in mnogo zidov, ki so- največkrat sezidani iz kremenjaka, na katere naletimo pri kopanju skoraj na vsakem kraju izven me- sta. Kurat Simon Povoden je skrbno zbiral stare napise iz arheoloških ostankov, ki neopaženi ležijo tu in tam po Ptuju in jih je poslal c.k. historiografu dvornemu svetniku Hormaierju, da bi jih razvozlal ter morda kdaj pozneje predstavil javnosti. Mnoge nejasnosti o Ptuju bi razjasnili v Dravi potopljeni kamni, ki sem jih v spremstvu mnogih prijateljev še leta 1798 videl pod vodno gladino. Nenadna spre- memba rečnega toka pa je vzela vsako upa- nje, da bi jih iz njegovih grobov ponovno vrnili v življenje. Vendar obstaja možnost še sedaj, da bi te kamne izkopali, čeprav ležijo sedaj že najmanj 6 do 8 čevljev pod zemljo. Za teh ne- kaj entuzijastov pa bi bih stroški previsoki, si- cer pa mestnih trgovcev te starine ne zanima- jo prav nič. Ce pa bi Drava kdaj ponovno spremenila svoj tok, ter se vrnila v staro strugo, pa se bodo ti kamni, ki so po večini iz belega in čr- nega marmora ponovno pokazali in jih bo Grafika freske iz cerkve Mariahilf v Gradcu mogoče z majhnimi stroški potegniti iz vode. Veliki marmorni bloki, v katere so vklesane alegorične podobe dajo slutiti, da je na tem mestu stala velika stavba, ki je bila postavlje- na na lesene pilote, ki potekajo v ravni liniji in se pod vodno gladino vidijo. Ti piloti bodo kasneje pravi kažipot, če ne bo višina stroškov prevelika ter moj opis preslab, da bi bil še po stoletju uporaben. Marmorni kamni ležijo se- daj na travniku veletrgovca Andlingerja 6 ko- rakov navznoter od leve rečne obale, približ- no 160 klafter navzgor od dravskega mostu, ah 30 korakov više od nasproti stoječega po- rušenega dominikanskega stolpa. 4. oktobra 1805 je v spodnjem delu mesta od minoritskega trga proti trgu, kjer so me- sarske klopi - mesarske stojnice, pogorelo 25 hiš. Ptuj ima poleg Ljubljane prekrasno stre- lišče. V letu 1801 ga je na novo pozidal grad- beni mojster Peter Wagner, sedaj pa je last trgovca Mathiasa Fridricha, ki ga je v prej- šnjem letu kupil za 20.000 fl. Ptujčani so bih od nekdaj znani kot ljudje vesele narave in celo šest kislih vinskih letin jim ni pokvarilo te veselosti. V času vinske tr- gatve izgleda, kakor da je mesto izumrlo, kajti vsi hitijo veselih src v haloške vinograde ali pa proti Zavrču in če muzikantje ne pridejo 74 sami, jih povabimo, da nam igrajo vesele val- čke. V puščavah se vijejo karavane, pri nas po- tujejo karavane veselih ljudi proti goricam. Prvi se veselijo pitne vode, pri nas pa se mora v kozarcih lesketati dobro vino. In če kdo kljub vsemu ostane kisle volje in samo zdi v kotu - spada med bedake. Že tri leta vlada mir in iskrica upanja je v nas, da bo eno naslednjih let dalo tudi iz- vrstno vinsko letino. Pripisana je napitnica ter podpisi: Leopold SCHICKELGRUBER, tesarski mojster, star 46 let Elizabeth SCHICKELGRUBER, stara 42 let Anton SCHICKELGRUBER, roj. 5. aprila 1801 Anna SCHICKELGRUBER, roj. 28. avgu- sta 1808 Franc DUCHATSCH, dr. prava, rojen na Ptuju 19. oktobra 1788, Joseph LIDIMIGG, meščanski milarski mojster, stanujoč na h. št. 187 Anton WAGNER, meščanski gradbeni mojster, rojen v Celju leta 1790 Michael MUCHOUNT, meščanski kamno- seški mojster, rojen 7. novembra 1772 Catharina ZISTLER, rojena 18. aprila 1796 Anna v. LEUZENDORF, sestra žene SCHICKELGRUBERJA, roj. WISIACK. O hiši in vinogradu v Zavrču Leta 1799 je Schickelgruber kupil posest v Halozah v Zavrču. V letu 1815 je na mestu, kjer je nekoč stalo staro leseno poslopje, zgra- dil novo stanovanjsko hišo. Na njej je napis, ki govori, da je bila gostoljubnost te hiše ak- siom. Ob potki proti vinogradu je križ s podo- bo sv. Leopolda,* Elizabete jn Ane. *Na zgor- njem delu pa je zidana niša s fresko sv. Urba- na, zaščitnika vinogradnikov; oboje so zgradili leta 1818. »Stari Grki so častili Bakhusa, torej si ne smemo dovoliti, da bi čaščenje in hvalež- nost v našem času izginila«, je zapisal lastnik. V letu 1823 je dokupil še del posesti od Thomasa Preloga iz Gajevcev, ter tako pove- čal in zaokrožil posestvo, n Hkrati je skrbno pričel, zapisovati vinske letine in dogodke v svojem vinogradu. Tabela vinskih letin, ki je bila vzidana v hiši, je vodena do leta 1817. Evidenco je vodil naprej, saj hranijo v muzeju original iz te iste hiše,12 lepo okrašen in uokvirjen, s podatki do leta 1849. Naš original ima za mero cel štrtin (1. 1779 pridelek 7 štrtinov), na onem iz muzeja pa je mera pol štrtinjaka (pridelek 1779 je 1 4 pol štartinov), sicer pa se podatki do leta 1817 ujemajo. Material in plačilo za delo ob gradnji hiše je stajo: Štrtin apna 10 fl, pol štrtina peska 1 fl. klafter kamna 6 štrtinov. Tesarska in zidar- i ska dela brez hrane 1 fl 30 kr, hrana se je pia- j cala posebej, plača dninarja je bila 36 kr brez \ hrane. ; Cela zgradba je stala 20.000 fl v papirnatih j vrednotnicah, ali po takratni vrednosti papir- \ natega denarja 7.000 goldinarjev v srebru. Za- ' nimivo je, da pri gradnji te hiše zidarji in te- sarji niso popili niti enega litra vina. Zakaj? ; Prav gotovo ne zaradi skoposti mojstra, tem- \ več, ker v kleti ni bilo niti kaplje vina. Vabilo na ples To je tiskan plakat na rdečem papirju (24 x 39 cm). V prevodu pa se glasi: »Podpisana si štejem v čast, da lahko obve- stim cenjeno občinstvo, da bom v nedeljo 27. septembra priredila bal in vas vabim, da se ga udeležite. Bogato dekorirana dvorana bo raz- svetljena z voščenimi svečami. Zasedba orke- stra bo odlična, saj bodo igrali godbeniki in- fanterijskega regimenta barona Vogelsanga. i Da ne bo ostala nobena želja spoštovanih go- stov nepotešena, bomo poskrbeli za jedačo in pijačo ob najboljši postrežbi. Pričetek ob 9. uri. Ptuj, 23. septembra 1818.« Podpisana je Vabilo na ples 75 Aloisia NEISS,13 prirediteljica baia. Vstopni- na je bila 2 goldinarja dunajske veljave. Najbrž si je avtor predstavljal, da bodo ne- koč našli njegove zazidane dokumente. V ti- stih časih je bila modna muha, da so bogati lastniki vgrajevali najrazličnejše dokumente in predmete v svoje hiše, vendar je le našemu meščanu Schickelgruberja uspelo, da se je za- pisal v zgodovino. Njegova tiha želja, da bi o njegovih zapisih zvedelo čim več ljudi, je tako izpolnjena. OPOMBE 1. Že leta 1981 smo gradivo dobili od župnika Iva- na Pucka in se mu na tem mestu še enkrat lepo za- hvaljujemo. In zakaj ga objavljam šele sedaj? Ko sem ugotovila, daje kopija kronike 1. 1923 že obja- vil dr. Balduin Saria, sem že pripravljeni tekst odlo- žila. Po premisleku pa sem sklenila, da ga bom kljub vsemu objavila, glede na to, da večina mlajših bralcev ne posega po starejših objavah, še posebe- no, če so v tujem jeziku — 2. Zgodovinski arhiv Ptuj (dalje ZAP), Rokopisna zbirka, sign. R-30, Vpisna knjiga meščanov mesta Ptuja 1684-1917 — 3. ZAP, Rokopisna zbirka, Urbarji gospoščine Hra- stovec, sign. Hu-6 Prepis temeljnega urbarja gospo- stva Hrastovec, komisijsko sestavljenega leta 1715 (Abschriiftliches Stockurbarium), na zadnji strani majhen voščen pečat in podpis: Johan Joseph WIS- SIAKH INBILIRT K. K. Kreis Secretarius, ki je prepisal urbar. To je bil oče Schickelgruberjeve žene Elizabete Wisiack in njene sestre Anne, poro- čene von Leuzendorf, ki nastopa na koncu kronike kot priča — 4. ZAP, Rokopisna zbirka, sign. R-51, Glavna knjiga tesarskega mojstra Leopolda Schickelgruberja 1785 - 1798 — 5. ZAP, Fotokse- roteka, šk. 62, pogodbe 1788 - 1813 : 9 - 21, Po- godba med magistratom Ptuj in Schickelgruberjem z dne 22. 4. 1809 — 6. Iva in Jože Curk: Ptuj, Lju- bljana 1970, str. 152. Original vedute hrani Štajer- ski deželni arhiv v Gradcu v zbirki risb in fotografij - Pettau — 7. ZAP, Arhiv mesta Ptuja, škatla 26., mapa 69, ovoj 216. Prispevki za renoviranje župni- je Sv. Jurija 1809 - 1837 — 8. ZAP, Katastrski na- črt mesta Ptuja iz 1824, original v Štajerskem de- želnem arhivu v Gradcu — 9. Župnijski urad Sv. Jurija, poročna matična knjiga 1785 - 1837, dne 16. oktobra 1826 sta se poročila Anna Rosalia Schickelgruber, stara 18 letjn Franz Wibmer, sin ptujskega medičarja — 10. Študijska knjižnica Ce- lje, Cillier Zeitung, Nr. 31/Donnerstag den 19. april 1923, 48 Jahrgang: Aus einem alten Weingar- ten Von Dr. Balduin Saria - Beograd. Nr. 34/Son- ntag den 29. April 1923, 48 Jahrgang: Ueber Pettau (II. Teil des Schickelgruberschen Handschrift) von Dr. Balduin Saria - Beograd — 11. ZAP, Stara ze- mljiška knjiga, sign. 1197, Zavrč Nr. 3 - Berggrun- dbuch der Herrschaft Sauritsch, folio 5/6. Del do- kupljene zemlje je meril 1096 klafter— 12. Pokra- jinski muzej Ptuj. Fototeka kulturno zgodovinskega oddelka, fotografije tabel Schichelgruberja in Wib- merja — 13. Aloisia Neiss, je po smrti svojega moža Heinricha Straussa postala lastnica gostilne oziroma kavarne v hiši št. 65 (hotel Osterberger - Prešernova). V spomin na svojega moža ga je po- imenovala Zum goldenen Strauss - Pri zlatem noju. Kristina Šamperl Purg; Hotel Zlati noj, Tednik, let- nik XL III, št. 16, 26. 4. 1990 — 14. Gradivo je uvrščeno v ZAP v zbirko Varia, šk. št. 12, ovoj 194. UKINJENA DRUŠTVA, ORGANIZACIJE IN ZVEZE LJUTOMERSKEGA OKRAJA MARTA RAUTER-NOVAK Ljutomerski okraj je tik pred drugo svetov- no vojno obsegal 42,5 kvadratnih kilometrov, to je približno območje, ki ga danes pokrivata občini Gornja Radgona in Ljutomer. 41.381 prebivalcev, po štetju iz leta 1931, je prebiva- lo v 215 naseljih, ki so bila organizirana v 12 občinah. V okraju sta delovali 2 državni meš- čanski šoli, 2 občinski strokovni nadaljevalni šoli in 23 ljudskih šol. Ker je družabno in društveno življenje lju- tomerskega okraja v obdobju med obema voj- nama še dokaj neraziskano, skuša prispevek opozoriti le na njegovo izredno pestrost, ki za- hteva temeljitejšo zgodovinsko-sociološko obravnavo, pri tem pa nam kot vir lahko služi Uradni list ukinitvenega komisarja za društva, organizacije in zveze, katerega je izdajal Uki- nitveni komisar za društva, organizacije in zveze v obdobju od leta 1941 do 1943 ter s tem v zvezi nastali fond z naslovom: Ukini- tveni komisar za društva, organizacije in zve- ze, ki ga hrani Pokrajinski arhiv Maribor. Objavljeni seznam ukinjenih društev, orga- nizacij in zvez (dalje: organizacij) za ljutomer- ski okraj je sestavljen iz dveh delov. V prvem delu najdemo poleg zaporedne številke in tipa organizacije še indeks krajev, v katerih je tip organizacije deloval, ter delovodno številko ukinitvenega postopka, saj v dosjeju najdemo poleg posebnega vprašalnika (organiziranost, število članov, vodilni kadri organizacije, pre- moženje v premičninah in nepremičnina- h . . .) še odločbe o ukinitvi, tu in tam pravila ali kake druge finančne akte, predvsem pa ra- čune. V drugem delu pa je krajevni indeks, številke na desni strani pa pomenijo zapored- ne številke tipov organizacij. 76 I. Seznam ukinjenih organizacij I.AEROKLUB - Gornja Radgona, 733 - Ljutomer, 647 2. BRALNO DRUŠTVO -Cezanjevci, 1340 - Ljutomer, 1337 -Mala Nedelja, 1342 -Veržej, 1339 3. BRALNO IN PEVSKO DRUŠTVO - »Branibor« Stara cesta, 1353 4. BRALNO IN PROSVETNO DRUŠTVO -Veržej, 1343 5. BRATOVŠČINA ROŽNEGA VENCA -Apače, 1908 6. CECILIJANSKO DRUŠTVO - Ljutomer, 529 7. CIRIL-METODOVO DRUŠTVO - Gornja Radgona, 1257 -Križevci, 1254 - Ljutomer, 1253 - Radenci, 1256 - Ščavnica, 1255 8. DEKLIŠKI KROŽEK - Križevci, 88 9. DR. GOTTWEISOVA BOLNIŠNIČNA USTANOVA - Ljutomer, 3118 10. DR. GOTTWEISOVA MEŠČANSKA USTANOVA -Ljutomer, 3119 11. DRUŠTVO ABSOLVENTOV KME- TIJSKE ŠOLE -Ljutomer, 1738 12. DRUŠTVO KMEČKIH FANTOV IN DEKLET - Cven, 32 - Očeslavci, 3J - Sv. Jurij ob Ščavnici, 30 13. DRUŠTVO KMEČKIH POSESTNI- KOV -Vučja vas, 977 14. DRUŠTVO LASTNIKOV HIŠ -Ljutomer, 2103 15. DRUŠTVO »LJUDSKA ŠOLA« -Veržej, 1969 16. DRUŠTVO REZERVNIH OFICIRJEV i - Ljutomer, 3330 17. DRUŠTVO »ŠOLA IN DOM« -Mala Nedelja, 1742 18. DRUŠTVO VOJNIH VETERANOV i IN INVALIDOV - Kapela, 2906 - Sv. Duh, 2908 - Ščavnica, 2907 19. DRUŠTVO ZA IZGRADNJO CER- KVA - Mala Nedelja, 1866 -Sv. Duh, 1867 -Ščavnica, 1865 1 20. DRUŠTVO ZA PODPORO REVE-! ŽEV V ŽUPNIJI j - Apače, 1924 i j 21. DRUŠTVO ZA VARSTVO OTROK IN MLADINE - Gornja Radgona, 3322 22. DRUŠTVO ZA VARSTVO OTROK IN MLADINSKO SKRBSTVO -Ljutomer, 3339 i 23. DRUŠTVO ZA VZREJO SELEKCIJ- SKE GOVEDI - Gornja Radgona, 2373 - Ljutomer, 2365 -Lutverci,2361 -MalaNedelja, 2357 -Veržej, 2400 j 24. DRUŠTVO ZA VZREJO SELEKCIJ- SKE SVETLOLISASTE GOVEDI -Veržej, 2358 2 5^ FANTOVSKI ODSEK -Črešnjevci, 132 -Negova, 1519 26. FANTOVSKO DRUŠTVO - Gornja Radgona, 188 i -Kapela, 189 -Križevci, 187 - Ljutomer, 182 - Mala Nedelja, 186 -Negova, 184 - Razkrižje, 163 -Veržej, 185 27. FOND LEGAT LUISE PRESTERL (OBNOVA ŽENSKEGA STEBRA) - Ljutomer, 3231 28. FOND ŠOLSKE KNJIŽNICE DR-! ŽAVNE MEŠČANSKE ŠOLE - Ljutomer, 3249 \ 77 29. FOND ZA IZGRADNJO BOLNICE USMILJENIH BRATOV - Ljutomer, 3249 30. FOND ZA UČNE PRIPOMOČKE DRŽAVNE MEŠČANSKE ŠOLE -Ljutomer, 3194 31.F0NDŽUPNIŠČA - Gornja Radgona, 3221 32. GLASBENO DRUŠTVO - Mala Nedelja, 778 - Gornja Radgona, 779 -Ljutomer, 3313 33. HIRALNICA - USTANOVA KATA- RINE JORGOVIČ - Ljutomer, 3117 34. HRANILNICA IN POSOJILNICA - Mala Nedelja - Radenci - Veržej 35. HRANILNO IN POSOJILNO DRU- ŠTVO - Ščavnica 36. JUGOSLOVANSKA NARODNA STRANKA -Ljutomer, 1404 - Mala Nedelja, 1403 37. JUGOSLOVANSKA RADIKALNA STRANKA -Cezanjevci, 1493 - Gornja Radgona, 1483 - Ljutomer, 1481 - Mala Nedelja, 1479 -Negova, 1482 -Radenci, 1484 - Ščavnica, 1490 -Veržej, 1480 38. JUGOSLOVANSKI RDEČI KRIŽ - Cezanjevci - podmladek, 1679 - Gornja Radgona, 1661 - Križevci, 1673 -Ljutomer, 1722, 1990 - Ljutomer R podmladek, 1674 - Ljutomer - na deški šoli, 1676 - Negova, 1663 -Štrigova, 1662 - Veržej - podmladek, 1680 -Veržej, 1678 39. KATOLIŠKI CERKVENI ZBOR -Apače, 1911 40. KATOLIŠKO PROSVETNO DRU- ŠTVO -Kapela, 1506 - Ščavnica, 1505 41. KMEČKA HRANILNICA IN POSO- JILNICA - Kapela 42. KOLESARSKO DRUŠTVO - Hrastje - Mota, 605 - Ljutomer, 436 43. KOLO JUGOSLOVANSKIH SESTER - Ljutomer, 1826 44. KRAJEVNA KMEČKA ZVEZA - Apače, 967 -Cezanjevci, 358 - Gornja Radgona, 312 - Križevci, 300 - Ljutomer, 304 - Mala Nedelja, 298 - Negova, 966 - Radenci, 284 - Razkrižje, 354 - Ščavnica, 968 -Veržej, 965 45. KRAJEVNA SKUPINA »JADRAN- SKE STRAŽE« -Gornja Radgona, 1445 46. KRAJEVNA SKUPINA ŠVABSKO NEMŠKE KULTURNE ZVEZE -Apače, 3085 - Gornja Radgona, 3098 - Konjišče, 3097 -Žiberci, 3100 47. KRAJEVNA SKUPINA VOJNIH IN- VALIDOV - Gornja Radgona, 3043 48. LOVSKO DRUŠTVO - Ljutomer, 2923 49. MARIJANSKA KONGREGACIJA -Apače, 1908 -Cezanjevci, 1899 -Ljutomer, 2144 - Mala Nedelja, 1903 50. MARIJINA DRUŽBA - Ljutomer, 2094 51. MLADINSKA ZVEZA KMEČKIH DEKLET - Ljutomer, 2094 52. MOTORNO IN KOLESARSKO DRUŠTVO - Gornja Radgona, 622 53. NARODNA ODBRANA -Ljutomer, 1375 78 -Negova, 1374 -Radenci, 1373 54. OBČINSKA HRANILNICA - Ljutomer 55. OBRTNA ZADRUGA ZA SODNI OKRAJ - Ljutomer, 2788 56. OBRTNO DRUŠTVO -Veržej, 1980 57. ODBOR ZA IZGRADNJO SPOMENI- KA PADLIM VOJAKOM - Gomja Radgona, 2815 5 8. OKRAJNA GASILSKA ZVEZA -Ljutomer, 1299 59. OKRAJNA POSOJILNICA - Ljutomer 60. OKRAJNA UČITELJSKA ZVEZA - Ljutomer, 2013 61. OLEPŠEVALNO DRUŠTVO - Ljutomer, 2990 62. PEVSKO DRUŠTVO - »Zora« Gomja Radgona, 706 63. PODPORNO DRUŠTVO ZA SIRO- MAŠNE UČENCE -Ljutomer, 1958 64. PODPORNI FOND MEŠČANSKE ŠOLE - Ljutomer, 3247 65. PODRUŽNICA ČEBELARSKEGA DRUŠTVA - Gomja Radgona, 2535 -Ljutomer, 2530 - Mala Nedelja, 2544 -Radenci, 2532 -Ščavnica, 2531 -Strigova, 2533 -Veržej, 2529, 2534 -Vučja vas, 2536 66. PODRUŽNICA KONJEREJSKEGA DRUŠTVA ZA DRAVSKO BANOVINO - Gomja Radgona, 2326 - Ljutomer, 2324 67. PODRUŽNICA SADJARSKEGA IN VRTNARSKEGA DRUŠTVA - Cezanjevci, 2292 -Cven, 2293 - Gomja Radgona, 2296 - Kapela, 2295 - Ljutomer, 2288 - Mala Nedelja, 2291 -Veržej, 2290 - Železna gora. 2294 68. PODRUŽNICA VINARSKEGA DRU-' ŠTVA - Gomja Radgona, 2349 - Ljutomer, 2350 i 69. PODMLADEK »JADRANSKE \ STRAŽE« I -Ljutomer, 1449 -Veržej, 1450 70. POSOJILNICA - Gomja Radgona - Križevci 71. PROSTOVOLJNO GASILSKO DRU- ŠTVO -Apače, 1245 -Babinci, 1246 - Banovci, 1247 -Berkovci, 1230 - Bolehnečici, 1540 -Borejci, 1242 - Bučečovci, 1221 -Bunčani, 1227 -Cezanjevci, 1220 -Cven, 1212 - Dragotinci, 1225 -Gajševci, 1615 - Gomja Radgona, 1208 -Grlava, 1224 -Gmšovje, 1617 -Hrastje-Mota, 1209 - Iljaševci, 1219 - Ivanci, 1547 - Ivanjševci, 1153 -Janževbreg, 1613, 1548 -Kapela, 1539 - Ključarovci, 1216 -Kokoriči, 1218 - Križevci, 1213 - Kupetinci, 1250 -Ljutomer, 1233 - Logarovci, 1543 - Lukavci, 1214 - Lutverci, 1554 -Mala Nedelja, 1243 -Moravci, 1541 -Mota, 1542 -Noršinci, 1222 -Okoslavci, 1226 -Orehovci, 1215 -Podgradje, 1244 - Pristava, 1544 -Radenci, 1239 - Radomerje, 1612 -Radoslavci, 1231 -Slaptinci, 1237 -Spodnje Krapje, 1614 -Stanetinci, 1249 79 - Stara cesta, 1546 -Stara nova vas, 1228 - Stavešinci, 1236 - Stročja vas, 1217 -Sv. Duh, 1241 -Šafarsko, 1616 -Ščavnica, 1211, 1549 -Šratovci, 1229 -Štrigova, 1248 -Veržej, 1223 - Vogričevci, 1552 - Vučja vas, 1232 -Zgornje Krapje, 1550 -Žepšovci, 1235 -Žiberci, 1234 72. PROSVETNO DRUŠTVO - Gornja Radgona, 863 i - Ljutomer, 864 i - »Slomšek« Mala Nedelja, 1278 ; - Negova, 862 - Razkrižje, 866 - Veržej, 865 - Vučja vas, 870 73. PROTITUBERKULOZNA LIGA - Gornja Radgona, 3307 - Ljutomer, 3308 -Radenci, 3312 74. SLOVENSKA STRAŽA - Gornja Radgona, 1412 -Ljutomer, 1411 75. SLOVENSKI DEKLIŠKI KROŽEK -Veržej, 86 76. SLOVENSKO BRALNO DRUŠTVO - Ljutomer, 1344 77. SOKOLSKO DRUŠTVO - Gornja Radgona, 2432 - Ljutomer, 2425 - Mala Nedelja, 2430 -Veržej, 1802,2412 78. SPLOŠNA DELAVSKA ZVEZA, PO- DRUŽNICA - Selnica ob Muri, 2678 79. STRELSKO DRUŠTVO - Ljutomer, 396, 420 - Štrigova, 413 80. STROKOVNA ORGANIZACIJA DE- LAVCEV - Ljutomer, 2676 81. STROKOVNA SKUPINA GRADBE- NIH DELAVCEV - Ljutomer, 2672 - Zbigovci, 2673 82. STROKOVNA SKUPINA GRADBIN- CEV - Apače, 2669 83. STROKOVNA SKUPINA OPEKAR- NIŠKIH DELAVCEV - Borejci, 2675 - Gornja Radgona, 2670 84. STROKOVNA SKUPINA VINIČAR- JEV - Gornja Radgona, 2666 - Kapela, 2667 - Ljutomer, 2664 - Štrigova, 2674 85. STROKOVNA SKUPINA ZDRAVI- LIŠKIH DELAVCEV -Radenci, 2671 86. STROKOVNO ZDRUŽENJE VINI- ČARJEV -Ljutomer, 2577 87. STROKOVNA ZVEZA VINIČARJEV - Ljutomer, 2663 88. STROKOVNA ZVEZA VINIČARJEV IN POLJEDELJSKIH DELAVCEV -Cven, 2665 89. STROKOVNA ZVEZA ZDRAVILI- ŠKIH DELAVCEV - Radenci, 2868 90. ŠOLSKA KUHINJA - Ljutomer, 1974 91. ŠOLSKA USTANOVA -MalaNedelja, 3081 92. ŠOLSKI FOND DRŽAVNE MEŠ- ČANSKE ŠOLE -Ljutomer, 3195 93. TAMBURAŠKO DRUŠTVO - »Sloga« Ljutomer, 788 - »Vigred« Presika, 790 94. TRETJI RED -Apače, 1880 -Cezanjevci, 1888 95. TRGOVSKI GREMII - Gornja Radgona, 3126 -Ljutomer, 2122 96. TRGOVSKO IN OBRTNO DRU- ŠTVO - Ljutomer, 2974 97. TURISTIČNO IN OLEPŠEVALNO DRUŠTVO 80 - Gomja Radgona, 2935 98. UBOŽNA USTANOVA -Ljutomer, 3116 99. UBOŽNA USTANOVA FRANČIŠKE KARDINAR - Gomja Radgona, 3175 100. ZDRUŽENA OBRTNIŠKA ZADRU- GA - Gomja Radgona, 2758 101. ZDRUŽENJE GOSTILNIČARJEV - Ljutomer, 2939 102. ZDRUŽENJE GOSTILNIŠKIH PO- DJETIJ - Gomja Radgona, 2936 103. ZDRUŽENJE GRADBINCEV - Ljutomer, 2668 104. ZDRUŽENJE OBRTNIKOV - Križevci, 2759 -Veržej, 2760 105. ZVEZA BORCEV ZA KOROŠKO -Lukavci, 1399 106. ZVEZA JUGOSLOVANSKIH ŽE- LEZNIČARJEV IN LADJARJEV - Ljutomer, 2038 II. Število ukinjenih organizacij po krajih APAČE: 9-5,20, 39,44,46,49, 71, 82,94 BABINCI: 1-71 BANOVCL 1-71 BERKO VCL 1-71 BOLEHNEČICI: 1-71 BOREJCL2-71,83 BUČEČOVCL 1-71 BUČKOVCI (MALA NEDELJA): 17-2, 17, 19, 23, 26, 32, 34, 36, 37, 44, 49, 65, 67, 71,72,77,91 BUNČAM:1-71 CEZANJEVCL 8-2, 37, 38,44, 49, 67, 71, 94, CVEN: 3 -12,71,88 ČREŠNJEVCI: 1-25 DRAGOTINCI: 1-71 GAJŠEVCL 1-71 GORNJA RADGONA: 33 - 1, 7, 21, 23, 26, 31, 32, 37, 38, 44, 45, 46, 47, 52, 57, 62, 65, 66, 67, 68, 70, 71, 72, 73, 74, 77, 83, 84, 95,97,99, 100, 102 GRLAVA: 1-71 GRUŠOVJE: 1-71 HRAST JE MOTA: 2 - 42, 71 ILJAŠEVCL 1-71 IV ANCE 1-71 IVANJŠEVCL 1-71 JANŽEVBREG: 1-71 KAPELA: 7-18,26,40,41, 67, 71, 84 KLJUČAROVCI: 1-71 KOKORIČL 1-71 KONJIŠČE: 1-46 KRIŽEVCI (SV. KRIŽ): 8-7,8,26, 38, 44, 70,71, 104 KUPETINCL 1-71 LJUTOMER: 66 - 1, 2, 6, 7, 9, 10, 11, 14, 16, 22, 23, 26, 27, 28, 29, 30, 32, 33, 36, 37, 38, 42, 43, 44, 48, 49, 50, 51, 53, 54, 55, 58, 59, 60, 61, 63, 64, 65, 66, 67, 68, 69, 71, 72, 73, 74, 76, 77, 79, 80, 81, 84, 86, 87, 90, 92, 93,95,96,98, 101, 103, 106 LOGAROVCL 1-71 LUKAVCL2-71, 105 LUTVERCL2-23,71 MALA NEDELJA glej BUČKOVCI MORAVCI: 1-71 MOTA: 1-71 NEGOVA: 7 - 25,26, 37, 38,44, 53, 72 NORŠINCL 1-71 OČESLAVCI: 1-12 OKOSLAVCL I-71 OREHOVCL1-71 PRESIKA: 1 - 93 RADENCL 10 - 7, 34, 47, 44, 53, 65, 71, 73,85,89 RADOMERJE: 1-71 RADOSLA VCL 1-71 RAZKRIŽJE: 3-26, 44, 72 SELNICA OB MURI: 1-78 SLAPTINCL 1-71 SPODNJE KRAPJE: 1-71 STANETINCL 1-71 STARA CESTA: 2-3, 71 STARA GORA: 3-18, 19,71 STARA NOVA VAS: 1-71 STAVEŠINCL 1-71 STROČJA VAS: 1-71 SV. DUH glej STARA GORA SV. JURIJ OB ŠČAVNICI glej VIDEM OB ŠČAVNICI ŠAFARSKO: 1-71 ŠČAVNICA: 9 - 7, 18, 19, 35, 37, 40, 44, 65^71 SRATOVCLI-71 STRIGO VA: 5 - 38, 65, 71, 79, 84 VERŽEJ: 19 - 2, 4, 15, 23, 24, 26, 34, 37, 38, 44, 56, 65, 67, 69, 71, 72, 75, 77, 104 VIDEM OB ŠČAVNICI: 1-12 VOGRIČEVCL 1-71 VUČJA VAS: 4 - 12, 65, 71, 72 ZBIGOVCL 1-81 ZGORNJE KRAPJE: 1-71 ŽELEZNA GORA: 1 - 67 ŽEPOVCI: 1-71 ŽIBERCL2-46,7I V ljutomerskem političnem okraju je delo- valo 106 različnih tipov organizacij, ki so bile organizirane v 271 enotah. Dmžbeno in dm- žabno življenje je bilo stmjeno predvsem v 81 »mestu po nazivu« Ljutomer, v obeh »trgih po nazivu« Gornja Radgona in Veržej ter v ostalih občinskih središčih Apače, Cezanjevci, Križevci, Mala Nedelja (Bučkovci), Negova, Razkrižje, Radenci, Sv. Jurij ob Ščavnici (Vi- dem ob Ščavnici) in Štrigova, ki so imela sta- tus vasi. Na omenjene občinske sedeže odpade 63,8 % vseh ukinjenih organizacij, v ostalih 46 krajih pa je bilo ukinjenih le 36,2 % orga- nizacij. Sv. Bolfenk v Slovenskih Goricah, odposlano 24. 3. 1903 82 JUBILEJI PROF. DR. VASILIJ MELIK - SEDEMDESETLETNIK Med Filozofsko fakulteto in domom na Cankarjevi cesti v Ljubljani premeri vsakod- nevno pot s svojo značilno hitro hojo in nikoli praznih rok človek, ki mu ne bi mogel priso- diti rojstne letnice, ki je zapisana v vseh nje- govih dokumentih. Še manj mu jo prisodiš, ko se spustiš z njim v pogovor, v vsakodnevno kramljanje ali v razglabljanje o strokovnem problemu, ki te žuli in teži. Nikoli ne ostaneš brez sugestije in, kar je poseben čar sogovorni- ka, z velikim zanimanjem prisluhne vsaki novi ideji in podatku, ki ni »zabeležen« v nje- govem, sicer izrednem spominu. Da, to je vsem in ne samo zgodovinarjem, znani profe- sor dr. Vasilij Melik, kije 17. januarja prazno- val sedemdeseti rojstni dan. Noben jubilejni zapis ne more iti mimo življenjskih prelomnic izraženih v suhoparnih številkah in dejstvih, ki pa so za jubilanta izrednega pomena in »dokazi« njegovega dela. Vasilij Melik je bil rojen 17. januarja 1921 v Ljubljani kot edini sin znanega slovenskega geografa dr. Antona Melika. Po končani kla- sični gimnaziji se je odločil za študij zgodovi- i ne in primerjalne književnosti, ki gaje končal i že v vojnem času. Povojne zaposlitve v Ta- j njugu, Mestnem arhivu ljubljanskem in Slo-. vanski knjižnici so bile kratkotrajne. Leta j 1947 je bil mladi Vasilij Melik izvoljen za asi- i stenta v historičnem seminarju Filozofske fa- i kultete v Ljubljani. Sprva je predaval sloven- ( sko zgodovino na Višji pedagoški šoli, v letih j 1952-59 pa gospodarsko zgodovino na Eko-! nomski fakulteti v Ljubljani. Leta 1959 se je vrnil na Filozofsko fakulte- to, ki je ni zapustil do danes. V letu vrnitve (1959) je na njej doktoriral s temo Volitve na Slovenskem 1861-1918, ki je kasneje izšla v knjižni obliki. Kot univerzitetni učitelj je pre- ' daval zgodovino jugoslovanskih narodov od' srede 19. stoletja do prve svetovne vojne in šele od leta 1970 tudi slovensko zgodovino za I isto obdobje. Ni samo dober poznavalec de- mografske, upravne in politične zgodovine Slovencev 19. stoletja, temveč je njegov ne- mirni raziskovalni duh posegal v vsa obdobja 83 in na vsa področja. Pritegnila so ga tudi vpra- šanja iz gospodarske, družbene in kulturne zgodovine. In še več: če ga je zanimal določen problem, gaje raziskoval, ne glede na to, kate- ri »stroki« je pripadal. Vsem študentom in ljudem, ki jih zanima zgodovina Slovencev prejšnjega stoletja, je znana knjiga Slovenska zgodovina 1792-1918, ki stajo napisala s pri- jateljem in stanovskim kolegom prof. dr. Fer- dom Gestrinom. Na tem mestu bi rad poudaril Melikov ve- lik interes za krajevno zgodovino, za prouče- vanje načina življenja ljudi in posameznikov, njihovega standarda in kvalitete življenja. Za- nimajo ga mnoge drobne stvari iz preteklosti kot npr. spremembe v izgledu ljubljanskih ulic. Tu ni teoretiziral: vzel je staro razgledni- co ali fotografijo, se postavil na mesto, kjer je nekoč stala fotografska kamera in primerjal staro podobo z današnjim stanjem. Zato ga najdemo kot sodelavca pri dveh objavah raz- gledniškega gradiva, tako pri knjigi Pozdravi iz Ljubljane (1985) in Pozdravih iz slovenskih krajev (1987). Ni ga bilo zborovanja iz sloven- ske krajevne zgodovine, na katerem ne bi so- deloval profesor Melik. Splošne zgodovinske slike je vedno »začinil« z lokalnimi poseb- nostmi in zanimivostmi. Slovenski prostor pozna do zadnjega kotička, saj že od mladih nog dalje hodi na »izlete« v najrazličnejše dele Slovenije in le redkokdaj je zamudil strokovne ekskurzije. To so zanj delovni izleti in marsi- katero trditev iz literature in virov preverja na terenu samem. Vprašanja in ugotovitve pa si vedno sprotno zabeleži in velikokrat ga vidiš, ko si jih zapisuje, skoraj praviloma na pre- majhen košček papirja s še manjšim svinčni- kom. Omenim naj še eno njegovo lastnost, ki je vedno poživila preteklost: pozna neverjetno število raznih zgodbic, vezanih na posamezni- ke in minule dogodke, s katerimi je rad začinil predavanja in še bolj vzdušje v krogu svojih prijateljev. Njegovo raznoliko in plodovito znanstveno in strokovno delo nam kaže njegova bibliogra- fija. Zato o tem ne pišem v tem prispevku. V imenu sodelavcev in ljubiteljev Kronike mu želim veliko delovnega elana in zdravja ter srečnih trenutkov v življenju in v druženju s stanovskimi kolegi. Marjan Drnovšek, PROF. DR. SERGEJ VRIŠER- SEDEMDESETLETNIK Rojen Ljubljančan, pa vendar je velika ve- čina njegovega življenja in dela povezana z Mariborom in Štajersko, namenil se je postati poklicni vojak, pa je prevladala njegova umet- niška žilica in ljubezen do lepega in je raje po- stal umetnostni zgodovinar: 7. novembra lani je dopolnil sedemdeset ustvarjalnih let prof dr. Sergej Vrišer, prominentni strokovnjak za slovenski barok, muzealec in univerzitetni profesor za muzeologijo in konservatorstvo. Ker je že več kot trideset let zvest sodelavec Kronike, se spodobi, da mu ob njegovem jubi- leju čestitamo in mu želimo, da bi še veliko let užival v svojem delu, hkrati pa se ozremo na njegovo prehojeno pot. Po diplomi leta 1954 na oddelku za umet- nostno zgodovino Filozofske fakultete v Lju- bljani se je zaposlil kot kustos v Pokrajinskem muzeju v Mariboru. Leta 1962 je doktoriral na temo baročnega kiparstva na slovenskem Štajerskem - dopolnjena disertacija je že na- slednje leto izšla v knjižni obliki kot temeljno delo svoje vrste - od leta 1963 do upokojitve pa je bil ravnatelj mariborskega muzeja. V letu 1971 je prevzel katedro za muzeologijo in 84 konservatorstvo na oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, ki jo je pravzaprav sam sooblikoval tako, da je dobila celo zvezni značaj. Tri področja dela so, ki jim je vtisnil močan osebni pečat in kjer je marsikdaj oral ledino: prvo so raziskave slovenskega baročnega ki- parstva, kjer je najprej ovrednotil slovenski štajerski barok tudi v primerjavi s sosednjimi deželami (1963), sledila sta pregleda baročne- ga kiparstva v osrednji Sloveniji (1976) in na Primorskem (1983), vmes pa je sintetičen pre- gled podal v knjigi Baročno kiparstvo v Slove- niji (1967, nem. prevod 1971). Ob tem je na- pisal še vrsto specialnih del, bodisi o posa- meznih vrstah baročnih spomenikov ali spo- meniških kompleksih, bodisi o posameznih kiparjih. Drugo področje je kulturna zgodovi- na, v okviru katere je vrednotil stare fotografi- je in proučeval zgodovino noše in uniform na Slovenskem. Poleg teoretičnega je tu opravil še veliko praktično delo, saj je zbral, uredil in v svojem muzeju predstavil zbirko noše in uniform. Tej tematiki je posvetil tudi nekaj specializiranih razstav, ob katerih so izšli tudi katalogi. Tretje delovno področje pa sta mu- zeologija in spomeniško varstvo, kjer je zelo dejaven že od svojega prihoda v muzej: nekaj let je bil okrajni spomeniški konservator, an- gažiral se je v mnogih društvih in strokovnih organizacijah, domačih in tujih, omenjeno je bilo že njegovo delo na univerzi, bibliografija njegovih člankov na to temo pa je spoštovanja vredna. Naš časopis ima rad. Ostal mu je zvest tudi potem, ko je prestopil tisti prag, ki loči razi- skovalca - začetnika od uveljavljenega znan- stvenika. Prav malo je let od tistega daljnega 1958., ko je v Kroniki objavil svoj prvi prispe- vek o baročnih slikarjih in kiparjih Celja, Ptu- ja in Slovenskih Konjic, da se ne bi v njej oglasil s kakšnim člankom. V prvih letih so bile to krajše študije o baročnih umetnikih severovzhodne Slovenije, ko se je v muzeju začel intenzivneje ukvaqati s civilno in voja- ško nošo, pa je o svojih izsledkih poročal tudi v Kroniki. Dragocene so zlasti njegove razpra- ve o vojaških uniformah (Uniforme ljubljan- skih meščanskih korpusov v 18. in 19. stole- tju, 1974/1, Uniforme meščanskega korpusa in deželne brambe v Mariboru, 1975/3, Uni- forme borcev za severno mejo, 1978/2, Av- stroogrske vojaške uniforme v svetovni vojni 1914-18, 1987/1-2) ter v zadnjem času o dru- štvenih krojih Sokolov in Oriov (1990/1-2). Svoje znanje o tem je strnil v monografiji Uni- forme v zgodovini, ki je izšla leta 1987, in ki jo je, kot že mnogo svojih člankov, tudi sam ilustriral, kar ji daje še dodatno kulturno zgo- dovinsko vrednost. Odprt za najrazličnejše probleme slovenske kulturne zgodovine, se je posvečal tudi stari fotografiji, katere čar pomaga odkrivati že do- brih petnajst let. Njegove razlage starih upo- dobitev Maribora, njegovih meščanov in do- godkov, posebno še usodnega časa okoli bojev za severno slovensko mejo z generalom Ma- istrom na čelu, so dragocen prispevek k zgo- dovini, ki je bila našim staršem še polpretekla, nam pa po krivici tuja in odtujena. Svojemu mestu je posebej posvetil še fotomonografijo Maribor (1984). Nič ne dvomim, da bo prof Vrišer bralce Kronike tudi v bodoče še bogatil s sadovi svo- jega dela in da se bo treba ob njegovem na- slednjem jubileju spet pošteno potrudid za iz- popolnitev njegove bibliografije. Zatorej: še na mnoga leta! Maja Žvanut 85 NOVE PUBLIKACIJE Vaško Simoniti, Turki so v deželi že. Celje, Mohorjeva družba 1990,210 str. Malo je knjig slovenskih zgodovinarjev, po katerih bi lahko z zanimanjem segali tako nji- hovi stanovski kolegi, kot širše, v zgodovino- pisju ne preveč ali celo bolj malo podkovano, občinstvo. Med redkimi tako zasnovanimi deli kaže morda omeniti J. Mala Staro Lju- bljano in njene ljudi ali uvod V. Melika v Po- zdrave iz slovenskih krajev. Kako težko je ustreči profesionalcu in ljubitelju, ni treba po- sebej poudarjati, saj za dobro historično delo s takimi ambicijami ni dovolj le, da je pisano z veliko erudicije, da so v njem prisotne nove ideje in momenti ter da je pisano v privlač- nem, »user friendly« slogu. Imeti mora nekaj več. Več, s čimer nagovori bralca, več, zaradi česar zazveni njegova senzibilnost. Brez obču- tenja minulega, pojavi se včasih ob pogledu na kak star predmet ali fotografijo, morda ob sprehodu po starih mestnih ulicah, brez obču- tenja minulega torej, povezanega s celo vrsto asociacij, ki presegajo sentimentalnost, sliko- vitost in lažno domačnost, je razumevanje tega minulega osiromašeno. Delo Vaška Si- monitija je nedvomno prešlo velik del poti v smeri, ki združuje strokovnost, privlačnost in tisto nekaj več. Avtor se ukvaqa z enim izmed najbolj trav- matičnih obdobij v slovenski preteklosti, s turškimi vpadi. Predstavi prizadete kraje in pokrajine, ljudi, njihove tegobe in reakcije. Govori o Methki, Črnomlju, Ribniški dolini. Pa o Vinici, Stični, MuljavHn Kočevju. O Vi- pavski dolini. Koroški in Štajerski. Predstavi vpadne poti, turške ogleduhe in vohune, gr- made, turške šance in tabore. Ne izpušča dav- kov, utrjevanja mest in obrambnih redov. Ustrezno pozomost posveti organizaciji, fi- nanciranju in delovanju obrambe. Sledimo ji od 15. stoletja, ko sloni v pretežni meri na na- porih, iniciativi in iznajdljivosti prizadetega prebivalstva, do konca 16. stoletja, ko izobli- kovana v centralno voden sistem utrdb, po- klicnih vojakov in deželnega poziva končno odvme turško nevamost od slovenskega etnič- nega ozemlja. Mnogo izvemo tudi o material- ni škodi, opustelih kmetijah, požganih vaseh in odpeljanih ljudeh. Knjiga prikaže diplo- matska pogajanja ter način odkupovanja ple- mičev in vojakov iz ujetništva. Skozi optiko turških vpadov je torej osvetljena vrsta vidi- kov slovenske zgodovine 15. in 16. stoletja. Celotna problematika je tudi smiselno vpeta v širši balkanski prostor in Evropo. Petina knji- ge je potrebna, da avtor pripelje Turke na Slo- vensko. V tej petini so na stmjen način prika- zani nekateri aspekti balkanske zgodovine, zlasti mehanizmi in metode politike. Hitro centralizirajoči se turški državi z jasnim poli- rično ideološkim ciljem in motivacijo se zo- perstavljajo notranje razcepljene balkanske države brez politične vizije, razen tiste, ki za- deva oblast tega ali onega večjega fevdalca. Ključno mesto za slovenske dežele v tej zme- deni, pogosto težko razumljivi igri balkanskih interesov, menjajočih se zavezništev, vaza- Istev, dvojnih vazalstev, porok, intrig in km- tosti ima padec Bosne. Z njim se vrata v naš prostor na široko odpro. Primeren prostor je posvečen hrvaški zgodovini in njeni tesni, včasih kar usodni povezanosti s slovensko. Ekskurzi v evropski prostor pa jasno izposta- vijo sicer banalno dejstvo, da je cesarjeva perspektiva dmgačna od perspektive kranj- skih deželnih stanov ali podeželskega župni- ka, kronista Jakoba Unresta. Za cesarja so Turki samo eden izmed dejavnikov v navzkri- žju globalnih evropskih interesov. Pred nami se torej odvija zgodba o ljudeh, družbah in vojnah. O strahu in pogumu, trpljenju, upa- nju in predstavah nekega že davno minulega časa. Pripovedovana snov je razporejena v lo- gično oblikovana poglavja. Njihovi naslovi, kakor tudi naslov knjige, so vzeti iz različnih sodobnih virov. Pripovedi dajejo nadih pri- stne arhaičnosti in pripravijo bralca na vstop v drugačen svet. Svet, predstavljen na zelo konkretni ravni. Konkretni so opisani kraji, konkretni so pogosto navajani datumi, katerih namen pa ni obremenjevati bralčevega spomi- na, ampak ponazoriti časovne dimenzije do- gajanj. Konkretni so tudi ljudje. Iz pripovedi lahko zaslutimo osamljenost in nemir Katari- ne Celjske, dileme Ivana Kacijanerja zaradi nemilosti, v katero je padel po porazu v bitki. Zaslutimo lahko trpljenje ujetega harambaše Cvitka, ki je ob zasliševanju odgovarjal le do devetega postavljenega vprašanja. Začutimo negotovost Jurija Mikca, podložnika iz Pri- mskovega, tridesetega moža deželnega poziva, vedno v nevamosti, da bo vpoklican. Zasluti- mo tudi strah ljudi iz Kostela in okolice, stal- no na udaru roparskih martolozov. H kon- kretnosti in avtentičnosti zgodbe pripomorejo tudi krajši aH daljši odlomki iz virov. Njihova funkcija ni dokazovanje te ali one pripovedo- valčeve teze. Kot integralni del pripovedi ne- posredno razpirajo pretekli svet in pozivajo 86 bralca k sooblikovanju. Ne nazadnje pa velja omeniti še eno značilnost. Dinamičnost pri- povedovanja. Pripovedovalec uporablja vrsto glagolov, v glavnem dovršnih, ki preslikavajo intenzivnost dogajanja: Turki so prihrumeli, pridrli, udarili, divjali, vdrli, razkropili, po- gnali v beg... Hiše so zagorele, ljudje so se nagnetli. . . Mestoma imamo torej opraviti s sugestivno in nabito ubeseditvijo. Zgodovino je gotovo moč predstaviti kot zgodbo. A le, če je narejena z znanjem in ustvarjalnostjo. Simonitijeva zgodba je taka zgodba. Marko Štuhec i Prispevki za slovensko cerkveno zgodovino Leto 1990 bi lahko imenovali plodno na področju cerkvenega zgodovinopisja. Obja- vljenih je bilo nekaj več naslovov kot prejšnja leta. Hitrost pripravljanja besedil ter morda kdaj iskanje najcenejše rešitve je v nekaterih naslovih nehote pustilo sled. Ker pa so bila dela vezana predvsem na krajevne cerkvene skupnosti in so navadno imela za povod bolj obhajanje jubilejnih letnic, kot željo po siste- matičnem predstavljanju njihovih zgodovin, jih velja vsaj na kratko predstaviti tudi v Kro- niki. Brošura Križniški red v Sloveniji je izšla ob praznovanju 800-letnice obstoja reda. Pred- stavlja, resda zelo sumamo, začetke in organi- ziranost križniškega reda, od prihoda križni- kov na slovenska tla v letu 1199, ter njihovo delo v sedanjem času, ko je v ospredju njiho- vega dela župnijska pastorala, manj pa var- nost in skrb za meje, kot je bilo v začetku. V slovenskem prostoru so bili navzoči že ob za- četku organiziranja župnijske mreže (župnije Črnomelj, Metlika, Semič, Podzemelj, Vinica, Velika Nedelja, Ormož, Središče ob Dravi, Sv. Miklavž pri Ormožu sodijo med najstarejše, ob njih pa še redovna cerkev v Ljubljani), zla- sti še na obmejnih področjih, z bolnišnicami in zavetišči pa so nadaljevali zamisel začetni- kov. Z gradnjo cerkva in drugih poslopij so opravljali splošno kulturno delo, ki je še pose- bej v tem primeru presegalo strogo cerkveno pastoralni okvir. Zasnova dela kaže, daje nje- gov urednik, križnik Drago Avsenak, imel v mislih bolj poljudno predstavitev redovne skupnosti kot celovito zgodovinsko delo. Pogled na prehojeno pot kaže knjiga Kranj- ska gora. 600 let župnije. Izdal jo je župnijski urad Kranjska gora. Na temelju predpisov li- stin iz leta 1390, hrani jih Nadškofijski arhiv v Ljubljani, ki govore tudi o prefaranju Rateč iz župnije Marija na Zilji v Kranjsko goro, je bilo upravičeno sklepati, da je Kranjska gora takrat že bila župnija; prej je to področje spa- dalo pod pražupnijo Rodine. Po vsej verjetno- sti je nastala med leti 1362 in 1390. Zato seje župnijska skupnost odločila, da jubilej prosla- vi, najprej z vrsto predavanj, nato v obliki knjige. Besedilo sta pripravila - pri čemer jima je bilo v pomoč bogato že obstoječe kra- jevno zgodovinopisje - župnik Marko Bene- dik in dr. Metod Benedik, profesor cerkvene zgodovine na Teološki fakulteti v Ljubljani. V obrisih je prikazan razvoj župnije kot temelj- ne organizacijske strukture cerkvenega življe- nja in raznovrstna področja njenega delova- nja; v to so zajete vse tri župnije v Dolini (še Rateče in Bela peč). Predstavljeno je delo du- hovnikov, razne oblike verskega življenja, pa tudi Bogoslužni red iz leta 1805 (to je seznam duhovnih opravil, ki so bila takrat v navadi) in še nekaj značilnosti župnijskega življenja na podlagi matičnih knjig, ki so jih začeli pi- sati leta 1638. Na temelju ohranjenih listin in vizitacijskih zapisnikov je bilo mogoče zazna- ti spremembe v liturgiji, opremi in gradnji cerkvenih stavb. Vsaka od teh je prikazana pod umetnostno-zgodovinskim vidikom. Av- torja sta v spominsko knjigo vključila nekate- re pomembnejše rojake ter razvoj za kraj pomembnih ustanov, kot so sodnija, upravni urad, zdravstvena služba in šola. Zadnji del kaže Kranjsko goro v sliki, kot je izgledala v preteklosti in kakršna je v naših dneh. Daljši povzetek v angleščini omogoča, da bodo po knjigi lahko segli tudi priložnostni obiskovalci Kranjske gore. V spomin na blagoslovitev nove župnijske cerkve, stara je zgorela skupaj s kulturnim do- mom in župniščem ob partizanskem napadu na postojanko vaških straž decembra 1943, je izšla Kronika župnije Ajdovec. Zgodovinski del je pripravil Marko Terseglav, poglavje o novem sakralnem prostoru je prispeval žup- nik Andrej Sever. Prvi del je tako po kroniki in drugih zapisih povzet pregled pomembne- jših dogodkov v življenju župnije, od leta 1789, ko je postala lokacija dobrniške župnije, do leta 1947; do takrat so namreč pisali kroni- ko. V oris dogajanja so vključeni seznami du- hovnikov, ki so službovali v Ajdovcu in tistih, ki so se tu rodili; od teh sta obširneje predsta- vljena domačina Janez Gnidovec, škof v Sko- pju in Franc Grivec, jezikoslovec, zgodovinar in teolog. Zgodovinski del obsega tudi sezna- ma žrtev obeh svetovnih vojn, ki sta terjali, glede na število prebivalcev, izredno visok krvni davek. Zadnji del pa kaže trnovo pot re- ševanja vprašanja cerkvenih objektov, ki jo je bilo v preteklosti potrebno prehoditi, zlasti tam, kjer krajani v času revolucionarnih spre- memb niso bili na pravi strani, da je bilo ven- darle možno postaviti novo cerkev v župnij- skem središču in obnoviti podružnice. Besedi- lo dopolnjuje obilno fotografsko gradivo. 87 Pri Moiiorjevi družbi v Celju je izšla Zgo- dovina blejske župnije, ki jo je napisal Franc Gornik, župnik na Bledu v letih 1947-1962. Že leta 1967 je v založbi Zavoda za napredek turizma izšla njegova knjiga Bled v fevdalni dobi. Avtor je vanjo vključil tudi več podat- kov iz cerkvene zgodovine. Delo, posvečeno blejski cerkveni zgodovini, pa je bilo zaključe- no že sredi petdesetih let, a je v rokopisu ča- kalo vse do zdaj. Poseben pečat mu daje dej- stvo, da je izšlo prav v letu, ko je cerkev na otoku ponovno postala sakralni prostor. Vse- bina je razdeljena na dva dela. Prvi povzema zgodovino župnijske cerkve in njenih podruž- nic. Od začetkov župnije - ustanovljena je bila med leti 1461 in 1469 - do leta 1907 seje imenovala Grad; takrat je dobila ime Bled. Predstavljeni so različni segmenti župnij- skega in cerkvenega delovanja, od stavb in drugega cerkvenega premoženja, do bratov- ščin, župnikov, kaplanov ter duhovnikov do- mačinov. Dodatek je namenjen obravnavi lu- teranstva in protireformacije na Bledu v 16. stoletju. Zadnjih sto strani obsega zgodovino otoške romarske cerkve. V prevodu je tu obja- vljena listina briksenškega škofa Henrika iz leta 1185, ki vsebuje najstarejšo znano omem- bo blejske otoške cerkve. Avtor je obravnaval gradnjo poslopij, obseg posesti in organizira- nost bogoslužja, skrb za šolo na Bledu in na otoku, razgiban potek prehajanja jurisdikcije od škofije Briksen na Ljubljano ter tragično usodo cerkve in drugih poslopij v času po konfiskaciji v letih 1946-1948. Prvotno bese- dilo je bilo na nekaterih mestih razširjeno z novimi dognanji, predvsem arheoloških izko- pavanj na začetku šestdesetih let. Ilustracije so vzete iz starih upodobitev Bleda, druge je pri- pravila Melila Vovk. Ob 300-letnici dograditve in razširitve lju- tomerske župnijske cerkve sta župnijski urad Ljutomer in Pokrajinski arhiv Maribor izdala Zbornik župnije s\. Janeza Krstnika v Ljuto- meru. Uredil ga je Miroslav Novak in k sode- lovanju pritegnil večje število avtorjev z raz- ličnih delovnih področij, kar zborniku daje dodatno vrednost. Jože Mlinaric predstavlja predzgodovino župnije - razvila se je iz pra- župnije Radgona in se prvič omenja leta 1328 -, njeno življenje do konca 18. stoletja ter sta- tistično nakaže versko prakso za obdobje 1645-1759. Miroslav Novak je Zbornik obo- gatil s štirimi prispevki: Kronika župnije sv. Janeza Krstnika v Ljutomeru z zanimivostmi iz življenja trga in župnije v 19. stoletju. Pri- spevek h kroniki ljutomerske župnije, z opi- som 58 sakralnih znamenj na področju župni- je kot izrazov verskega doživljanja ob določe- nih dogodkih, Portreti duhovnikov ljutomer- ske župnije od leta 1924 do 1990 ter Cerkvena statistika od 1958 do 1989. Ivan Rihtarič je razpravi dal naslov Župnijski uradi in njihovi stiki z okrajnim sodiščem v Ljutomeru od 1900-1914. Življenje župnije v obdobju 1918-1941 je proučil Tone Ratiznojnik, v času okupacije dr. Tone Ferenc in čas po zadnji vojni Nada Jurkovič. Dr. Sergej Vrišer je svoj prispevek namenil umetnostnemu pri- čevanju ljutomerske župnijske cerkve. Osebne poglede na vernost prleškega človeka v ljuto- merski župniji je predstavil dr. Ivan Štuhec. Poleg že omenjenih člankov je med prilogami tudi vodnik po ljutomerskem župnijskem ar- hivu, pripravil ga je Anton Ožinger, ter oris dela križniških sester v Ljutomeru izpod pere- sa ljutomerskega dekana Izidorja Veleberija. Članke spremlja bogato ilustrativno gradivo. Kot je mogoče razbrati iz spremnih besedil, je Zbornik začetek obsežnejšega in širše zasta- vljenega projekta, h kateremu je sodelavce spodbudil krajevni jubilej in obilno gradivo, ki ga je kljub večkratnim uničenjem še vedno veliko ohranjenega in je bilo ob tej priložnosti evidentirano in urejeno. Obletnica postavitve župnijske cerkve je bila povod za pripravo zbornika o župniji Prevalje, Fara ali Devica Marija na Jezeru, kot se je v preteklosti imenovala; imenu so običajno dodali še »pri Goštanju«. Uredniki Gabrijel Cizl, Tone Sušnik in Jožko Kert so mu dali naslov Bodi pozdravljena Devica Ma- rija ... Podoben zbornik je bil sicer načrtovan že za 50-letnico cerkve, težke razmere nepo- sredno pred začetkom vojne pa so preprečile njegov izid. Takrat zbrano gradivo je v veliki meri služilo za pripravo pričujoče publikacije. Nanj se je oprl Tone Sušnik, ki je pripravil neke vrste »lepljenko zgodovinskih in literar- nih utrinkov fare skozi čas« in paberkoval po njeni preteklosti, še posebej po zadnjih sto le- tih. Zgodovina župnije - cerkev je prvič ome- njena leta 1302, samostojna župnija leta 1335 - kaže na razgibano menjavanje pristojnosti višjih upravnih ustanov nad slovenskim oze- mljem: upravijah so jo oglejski, ljubljanski, celovški in slednjič mariborski škoQe. Repro- dukcije izvirnih dokumentov, zemljevidov in časopisnih člankov dajejo besedilu dodatno vrednost in dopolnilo. Cerkveni umetnosti v prevaljski fari je posvečen članek dr. Marijana Zadnikarja. Poleg župnijske cerkve je na nje- nem ozemlju še pet podružnic, od teh je vsaka svojevrsten zgodovinsko-umetnostni spome- nik, pričevalno znamenje časa, v katerem so nastale in odraz dejavnosti cerkvene skupno- sti. Tu pa so še številni manjši sakralni spo- meniki, postavljeni ob poteh. Novi podružni cerkvi sv. Kozme in Damijana na Brinjevi gori je namenjena posebna pozomost. Enako so v dolgi vrsti krajevnih župnikov izkazali širšo pozomost dekanu Mateju Močilniku, ki je bil na Prevaljah kar 43 let (1938-1981) in je prehodil pot mnogih štajerskih duhovnikov, ki so bili v času vojne izgnani ter nato po nje- nem koncu v zaporih. Spominski članek je pripravil Alojz Božank. Kot se za tovrstni zbornik spodobi, prinaša tudi zapise o preno- vitvenih delih, ki so jih izvedli ob 100-letnici, sociološko analizo verskega življenja v župniji in nekatere kazalce razvoja v prihodnje. Vrsta krajših prispevkov predstavlja oblike stanov- skega pastoralnega dela. Okusno opremljena ter v platno vezana knjiga s ščitnim ovitkom je, poleg zgodovinske pričevalnosti, za pre- valjsko župnijo vsekakor velik izdajateljski uspeh ter znamenje odločenosti župnije, da jubilejnim proslavam da trajno obeležje. Za 80-letnico župnije sv. Nikolaja v Dole- njem Logatcu je župnik Tone Kompare zbral in uredil knjigo z naslovom Logatec. Črtice iz življenja kraja in obeh župnij. Bolj kot poklon zgodovini, želi biti spomin ljudem, ki so gra- dili župnijsko skupnost, zato je urednik v uvod zapisal besede Charlesa Trenaisa: Po- dreti bi bilo treba vse spomenike mrtvim in zgraditi spomenike živim, saj je živeti večji napor, kakor biti mrtev. Zapisana beseda in obilno slikovno gradivo, ki posamezne pri- spevke spremlja, pa so vendarle svojevrsten pomnik osemdesetih let in obdobij, ki jih je predhodila. Po dosegljivih zgodovinskih zapi- sih je povzeta zgodovina kraja Logatec, od pr- vih sledov naseljevanja, rimsko obdobje sku- paj s pregledom arheoloških izkopavanj, do novega veka, s posebnim poudarkom na Val- vasorjevem poročilu o Logatcu. Osrednji del, več kot dvesto strani, predstavlja ustanovitev in delovanje obeh župnij v kraju: župnije Rožnovenske Matere božje v Gorenjem Lo- gatcu, ki je postala samostojna leta 1862 in župnije sv. Nikolaja v Logatcu, ki so jo usta- novili, ne brez težav, leta 1910. Pri vsaki spre- mljamo utrip skupnosti okoli osrednjega cer- kvenega središča ter pri vseh podružnih cer- kvah. Tem objektom je namenjen tudi umet- nostno-zgodovinski oris. V kronološkem zaporedju so nanizani pomembnejši dogodki, tesno povezani s širšim družbenim dogaja- njem ter nosilci župnijskih služb. Od teh je nekaterim namenjenega več prostora, ker so imeli na razvoj kraja večji vpliv ali so pustili obsežnejše sledi svojega delovanja v kraju. Dosledno vodene cerkvene in šolske kronike so bile za ta pregled najtrdnejša opora. Zadnje poglavje vsebuje črtice iz življenja v kraju Lo- gatec. Orisanih je blizu trideset vidnejših osebnosti. Prikazane so kapelice, znamenje, spomeniki in naravne znamenitosti. Od nači- nov skupnega dela je posebna pozornost na- menjena amaterskemu gledališču in lovski družini ter polharstvu. Med zunanjimi doga- janji, ki so Logatec, kraj ob pomembni pro- metni žili, globoko zaznamovan, sta bila prva svetovna vojna -zato knjiga vsebuje prikaz odmevov soške fronte, poskus gradnje železni- ce Logatec-Čmi vrh - ter izgradnja južne že- leznice, ki je poleg drugega s seboj prinesla tudi možnost hitrega odhoda v svet; izseljeva- nje je Logatcu na prelomu stoletij vtisnilo glo- boko sled. Pokazano je na primeru dveh dru- žin, ki sta ohranili pisno gradivo o usodi nju- nih članov. Knjigi so dodana kazala in izbra- na literatura. Privlačna oprema, številne ilu- stracije in reprodukcije izvirnega arhivskega gradiva, delajo razgibano besedilo še bolj ber- ljivo. Bogdan Kolar Zbornik župnije sv. Janeza Krstnika v Lju- tomeru, Ljutomer 1990, 184 str. Ob 300. obletnici dograditve ljutomerske župnijske cerkve, je v začetku septembra izšel zbornik, ki sta ga izdala Župnijski urad Ljuto- mer in Pokrajinski arhiv Maribor. Poleg uvodnih besed župnika Izidorja Veleberija, ki med drugim pravi: »Lep je ta svet. Posebno ta košček slovenske dežele, kjer leži Ljutomer s svojo okolico, osreči človeka in ga napolni z radostjo«, je v zborniku 15 prispevkov, ki jih je napisalo 10 avtorjev. Dr. Jože Mlinaric, arhivski svetovalec v Po- krajinskem arhivu Maribor in redni profesor na Pedagoški fakulteti v Mariboru, je na pod- lagi ohranjenih listin vizitacijskih zapisnikov predstavil ljutomersko župnijo od njenih za- četkov do konca 18. stol. Avtor ugotavlja, da se je trg Ljutomer razvil v pomembno gospo- darsko, versko in politično središče na Mur- skem polju že v 13. stoletju. Svojo samostojno župnijo je dobil šele v 14. stoletju. Ugodni po- goji za gospodarski in kulturni razvoj trga in okolice so bili nekajkrat prekinjeni s turškimi vpadi v 16. in 17. stoletju ter z vpadi ogrskih krucev v začetku 18. stoletja. Omeniti velja, da je reformacijsko gibanje v Ljutomeru in okolici zaživelo le za kratek čas. Prav gotovo veliko poguma pa so Ljutomerčani zbrali v le- tih 1698-1690, ko so prizidaU sedanje tri ladje ljutomerske cerkve. Ob koncu pa avtor ugota- vlja, da je ljutomerska župnija ostala nespre- menjena skozi stoletja, vse do leta 1935, ko so ustanovili župnijo v Cezanjevcih. Miroslav Novak, arhivist v Pokrajinskem arhivu Maribor, je predstavil javnosti malo znano kroniko ljutomerske župnije z naslo- vom Liber Memorabilium Parochiae St. Joan- nis Luttenbergi, kj jo je začel pisati ljutomer- ski župnik Franc Šrol. V prispevku so naniza- ne le tiste zanimivosti, ki se nanašajo nepo- sredno na trg in župnijo Ljutomer v 19. stole- tju. Mag. Ivan Rihtarič, asistent na Pedagoški fakulteti v Mariboru, v svojem prispevku z naslovom Župnijski uradi in njihovi stiki z okrajnim sodiščem v Ljutomeru od 89 1900-1914 ugotavlja, da so prav župnijski uradi v svojem poslovanju s sodiščem najbolj dosledno uporabljali slovenski jezik v dopisih in s takimi dejanji zagotavljali uspešno obra- mbo slovenske nacionalne identitete v zadnjih letih Avstro-Ogrske monarhije. Sicer pa so dokumenti, najdeni na Okraj- nem sodišču v Ljutomeru, v jezikovnem smis- lu pripadali tudi nemškemu hrvaško-srbske- mu, madžarskemu in latinskemu jeziku. Kustos v Muzeju taborskega gibanja v Lju- tomeru Tone Ratiznojnik v prispevku Župni- ja Ljutomer 1918-1941 prikaže aktivnosti ljutomerskih duhovnikov Josipa Ozmeca, An- dreja Lovreca, Mihaela Ferka in Matije Mun- de, ki so vsak po svoje oblikovali ljutomerski vsakdan v obdobju med obema vojnama. Avtor nas seznanja s pomenom bratovščin in pobožnih družb, ki so po 1. svetovni vojni odigrale pomembno vlogo v razvoju krščan- skega življenja v Ljutomeru. Prosvetno- kultumo dejavnost je poživila otvoritev Doma kulture 8. septembra 1925. Dve leti za- tem sta bili v tem okviru dve pomembni ma- nifestaciji: odkritje spominske plošče slavistu dr. Franu Miklošiču na rojstni hiši v Rado- merščaku in proslave ob 15-obletnici Orla. Kontinuiteto kulturno prosvetne dejavnosti je zadovoljevalo leta 1934 ustanovljeno društvo Ljudska čitalnica. Zanimiva je ugotovitev av- torja, da je prav tekmovanje med katoliškim prosvetnim društvom, imenovanim Orel in državno organizacijo Sokol v času med obema vojnama rodilo najboljše proslave, koncerte, gledališke predstave. Dr. Tone Ferenc, redni profesor na Filozof- ski fakulteti v Ljubljani in znanstveni svetnik na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani, v prispevku z naslovom Pod nemško okupaci- jo razgrinja usodo slovenskega naroda v obdo- bju 1941-1945 skozi prizmo usod duhovni- kov mariborske škofije. Ob tem pa se je avtor še posebej dotaknil položaja duhovnikov v ljutomerski in okoliških župnijah, ter seveda cerkvenega premoženja, ki je bilo zaplenjeno v korist utrjevanja nemštva. Avtor nas posebej seznanja z ustanovitvijo okrožnega poveljstva vermanšafta in z nacionalističnimi nacional- poliričnimi gospodarskimi ukrepi, ki so tako kot druga območja Spodnje Štajerske, zajeli tudi Ljutomer. Po njegovih ugotovitvah je bilo župnišče v Ljutomeru spremenjeno v urad okrožnega vodstva Nemške mladine; še huje je bilo v Veržeju, kjer je bilo župnišče spremenjeno v urad Krajevne skupine Štajer- ske domovinske zveze, salezijanski zavod v ta- bor ženske delovne službe, kapela pa v telo- vadnico. Analizo tega obdobja zaključuje avtor z ugotovitvijo, da se je v Prlekiji vojna odražala kot boj proti okupatorju in v njej ni bilo ele- mentov revolucije in državljanske vojne. Arhivistka v Zgodovinskem arhivu Ptuj Nada Jurkovič v prispevku Ljutomerska žup- nija po letu 1945 razgrinja usodo premoženja ljutomerske župnije v povojnem obdobju ter prizadevanja ljutomerskih duhovnikov An- dreja Lovreca, Ludvika Duha in Izidorja Ve- leberija, da so kljub težkim gospodarskim raz- meram uspešno reševali kulturno dediščino sakralnega pomena. S konkretnimi podatki je avtorica razčlenila obseg cerkvenih posesti posameznih k.o. in nas seznanila z vzroki za njihovo zmanjševa- nje. Vzporedno s tem je tekla obnova cerkve, kapelic, mežnarije in kaplanije. Zanimivost predstavlja posvetitev dveh zvonov v letu 1984, izmed katerih je bil eden posvečen An- tonu Martinu Slomšku. Umetnostno pričevanje ljutomerske župnij- ske cerkve je naslov prispevka dr. Sergeja Vri- šerja, rednega profesorja na Filozofski fakulte- ti v Ljubljani. V njemu lastnem slogu nas vodi skozi umetnost ljutomerske cerkve, katere se Ljutomerčani ne smejo sramovati, še več, av- tor ugotavlja, da spada ljutomerska cerkev k pomembnim spomenikom na Slovenskem Štajerskem. Tudi naključni obiskovalec lahko ob ogledovanju njenih lepot spozna vrednote, ki jih je težko opisati z besedo. Višji predavatelj na Teološki fakulteti v Ljubljani z oddelkom v Mariboru, dr. Ivan Štuhec, je pripravil esej z naslovom Nekaj osebnih pogledov na vernost Prleka v ljuto- merski župniji. Med drugim ga označuje kot človeka, ki rad debatira o veri in iskreno pove svoje mnenje in pomisleke. Avtor ugotavlja, da je danes razpad ideolo- ških predsodkov prav gotovo opcija za skupne ustvarjalne napore na vseh ravneh našega ži- vljenja. Skupaj s tipiko prleškega človeka pa bi omenjena opcija lahko pomagala ustvarjati sproščeno in ustvarjalno duhovno ozračje v ljutomerski župniji. Sakralna znamenja ljutomerske župnije nam predstavi Miroslav Novak v Prispevku h kroniki ljutomerske župnije pod naslovom Sakralna znamenja. Na podlagi ustnih in ohranjenih pisnih virov avtor ugotavlja vzro- ke nastanka teh znamenj in seveda njihov po- men za kraje, kjer znamenja stojijo. Avtor ocenjuje sakralna znamenja po umet- nostnozgodovinski ter religiozno-pastoralni plati. Najpomembnejši med njimi, cerkvi sv. Ane na Podgradju, sledijo vaške kapele z zvo- niki in urejenim zvonjenjem na Cvenu, v Stročji vasi, na Moti, v Pristavi, Presiki, Nor- šincih, Babincih na Sp. in Zg. Krapju ter Ko- laričeva kapela v Radomerščaku. K tej skupi- ni priključuje tudi Fričevo kapelo v Kamen- ščaku, ki pa nima zvonika in urejenega zvo- njenja. V drugi skupini je pisec na zanimiv način predstavil sakralna znamenja, ki jih ra- zen umetniško sakralne vrednosti odlikuje tudi historični moment. To so kapele v Rado- merju, Gresovščaku na Starem trgu v Ljuto- 90 meru, Žižkova kapela na Kamenščaku, Žibra- tova kapela na Moti, Marijin kip na Glavnem trgu, Pečnikov križ v Ljutomeru kužno zna- menje v Ljutomeru ter kipa sv. Janeza Nepo- muka v Ljutomeru in v Noršincih. Zbornik ljutomerske župnije vsebuje tudi nekaj krajših prispevkov, ki so združeni pod skupnim naslovom Priloge. V okviru tega sklopa nam Anton Ožinger, arhivist škofijskega oddelka Pokrajinskega ar- hiva Maribor, podaja zelo koristne informaci- je o arhivskem gradivu ljutomerske župnije, ki ga hranijo župnijski arhiv v Ljutomeru, ma- tični urad Ljutomer, Arhiv Republike Slove- nije in arhiv Republiškega sekretariata za no- tranje zadeve v Ljubljani. Na podlagi službene kartoteke je Miroslav Novak pripravil portrete ljutomerskih duhov- nikov Andreja Lovreca, Jožeta Buta, Ludvika Duha in Izidorja Veleberija, poleg tega pa še vrsto kaplanov od 1940 do 1990 in cerkveno statistiko za najnovejšo dobo (1958-1989). Tone Ratiznojnik je predstavil vrsto ljuto- merskih kaplanov od leta 1917 do 1940. Kratek zapis o Križniških sestrah v Ljuto- meru je sestavil Izidor Veleberi. V prispevku najdemo tudi imena križniških sester, ki so delovale v Ljutomeru. Le-te so kot bolniške sestre delovale do leta 1948 v Ormožu, se po- svečale ostarelim v domu Muretinci in v Me- tliki, leta 1961 pa so kupile hišo v Ljutomeru. Še danes opravljajo svoje poslanstvo v najraz- ličnejših oblikah našega vsakdanjika. Izčrpne statistične podatke za starejše obdo- bje od leta 1945 do 1759 je na koncu zbornika objavil dr. Jože Mlinaric. Platnice publikacije je domiselno oblikoval arhitekt Peter Požauko, reprodukcije slikov- nega materiala in fotografije pa so delo Ljuto- merčanke Marije Tivador in Mariborčana Ivana Leskovška. Tekste, pripravljene v digitalni obliki, je postavilo in oblikovalo podjetje Mikronet iz Ljubljane. V nakladi 1200 izvodov je zbornik natisnilo podjetje Birom iz Ljubljane. Kot je v spremni besedi zapisal mag. Peter P. Klasinc, je izdana publikacija primemo iz- hodišče za pripravo širše zastavljenega ljuto- merskega zbomika, o katerem bi kazalo začeti razmišljati in se prej ali slej zanj odločiti. Slavica Tovšak Dve domovini (Two Homelands), izdal Insti- j tut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, Ljubljana 1990, 415 str., angl. povz. Vsi tisti, ki se tako ali drugače, poklicno ali ljubiteljsko, ukvarjajo z izseljenstvom, so z ve- seljem pozdravili rojstvo novega zbomika, ki naj bi v bodoče objavljal strokovne prispevke o izseljenstvu in tako »obarval« dosedanjo belo liso na tem zanimivem raziskovalnem področju. Zamišljen je kot vez med vsemi, ki jih ta tematika zanima, tako v matični domo- vini kot tudi izven nje. Njegov koncept je za- stavljen dokaj ambiciozno, saj naj bi v njem objavljali izvime razprave, dokumentacijsko gradivo, predstavitve sorodnih publikacij, bi- bliografije strokovnjakov, ki se ukvarjajo z iz- seljenstvom, pa tudi delo domačih in tujih strokovnih ustanov. Tako bi bile na enem me- stu zbrane vse informacije, ki jih je moral člo- vek do sedaj iskati na več mestih, včasih tudi neuspešno; zlasti velja to za tuje publikacije, ki so včasih raziskovalcu težko dostopne. V obsežnem zbomiku je zbrano štiriindvaj- set člankov avtorjev, ki živijo in delajo na raz- ličnih koncih sveta: v Sloveniji, ZDA, Avstra- liji in Italiji. Uvodnemu članku Andreja Vov- ka, ki je tudi glavni urednik zbornika, sledi pregled delovanja Inštituta za slovensko izse- ljenstvo od njegovega nastanka do danes, nje- gova avtorica pa je Breda Čebulj-Sajko. Oba članka, ki nekako uvedeta bralca v izseljensko problematiko, sta v celoti prevedena v angle- ški jezik. Naslednji problemski sklop odpira članek zgodovinarja Ferda Gestrina; ta primerja mi- gracije našega in preteklega stoletja z izselje- vanjem Slovanov, ki so se že v zgodnjem sred- njem veku in tudi kasneje preseljevali v ta- kratne italijanske dežele in v teh selitvah od- kriva mnoge sorodne poteze z migracijskimi procesi poznejšega časa. Na podlagi številnih statističnih podatkov in virov iz takratnega časopisja obravnava Vlado Valenčič izseljeva- nje Slovencev v obdobju od 19. stoletja do druge svetovne vojne, etnologinja Polonca Cesar pa piše o nastanku in delovanju sloven- ske katoliške kolonije patra Josipa Jerama v Rajski dolini na severu Kalifomije. Arhivar Bogdan Kolar predstavlja delo dunajske Družbe sv. Rafaela, ki je pomagala izseljen- cem na poti v tujino in jim lajšala težave, s ka- terimi so se srečevali ob prihodu v tujo deže- lo. Poleg nje so skrbele za nove priseljence tudi številne druge organizacije. Ena izmed njih je bila Dmžba sv. Mohorja, ki je predsta- vljala slovenskim priseljencem v ZDA po- membno kultumo vez z domovino; o njej piše Andrej Vovko. Tudi naslednji trije prispevki se ukvarjajo z življenjem Slovencev v Združe- nih državah: Darja Emeršič in Matjaž Kle- menčič predstavljata Slovenski dom na ulici St. Clair v Clevelandu, njegovo gradnjo in de- lovanje med ameriškimi Slovenci, bolj teore- tično pa je zasnovan članek Majde Kodrič, v katerem avtorica podaja pregled del o drugi generaciji izseljencev, zlasti v slovenskih in v italijanskih etničnih skupnostih v ZDA. Na- slednji članek izpod peresa Marjana Dmovška govori o delu partijskega inštruktorja in ured- nika publikacije Glas izseljencev Toma Brejca 91 med Slovenci v Franciji. Sledi razmišljanje Rada Lenčka iz New Yorka, ki na podlagi lastnih izseljenskih izkušenj razglablja o asi- milacijskih procesih med ameriškimi Slovenci in pri tem primerja izkušnje predvojnih in po- vojnih izseljencev. Tudi naslednji prispevek temelji na »izkušnjah iz prve roke« in je kri- tični prikaz delovanja Slovencev v Melboumu skozi optiko etničnega radia; njegova avtorica je Irena Birsa. Skupni imenovalec naslednjih štirih pri- spevkov je literarno ustvarjanje v novem oko- lju večinske družbe. Prvi je članek Jerneje Pe- trič, ki piše o posebni zvrsti literarnega ustvar- janja: o avtobiografijah slovenskih izseljencev v ZDA, njihovih značilnostih in pomenu v okviru etnične književnosti v Združenih drža- vah. Temu sledita prispevka Janje Žitnik o vzrokih za dolgoletno zamudo pri slovenski objavi dela Orel in korenine pisatelja Louisa Adamiča, in pa članek Jerneje Petrič o istem avtorju; avtorica krirično ocenjuje njegovo delo in literarno vrednost. O dveh pesnikih slovenskega rodu, o Vinku Žitniku iz Argenti- ne in Bertu Pribcu iz Avstralije, govorita član- ka Janje Žitnik in Barbare Suša, Mirko Jurak pa zaključuje pričujoči sklop z orisom literar- nega ustvarjanja dveh kanadskih rojakov, Iva- na Dolenca in Johna Križanca. Sledi prispevek Ingrid Slavec, ki poskuša ovrednotit etnološke raziskave slovenskega iz- seljenstva, ki so potekale v okviru seminarja na Oddelku za etnologijo Filozofske fakultete med Ieri 1980 in 1982, sledi pa mu članek Pe- tra Klinarja o skupnem slovenskem kultur- nem prostoru, ki bi povezoval Slovence v ma- tični domovini z izseljenci in njihovimi po- tomci po vsem svetu. Psihiater Jurij Zalokar je za zbornik prispeval Študijo o duševnih po- sledicah, ki jih ima izselitev v novo, tuje oko- lje, temelji pa na njegovem delu z jugoslovan- skimi priseljenci v Viktoriji v Avstraliji. Mili- ca Trebše-Štolfa predstavlja slovensko kultur- no društvo Simon Gregorčič, ki deluje v To- rontu v Kanadi že trideset let, zadnji članek pa je delo Andreja Vovka, ki v okviru načrto- vanega koncepta zbornika predstavlja Znan- stveno raziskovalni center za zgodovino prise- ljevanja Univerze Minnesota v St. Paulu v ZDA in njegovo slovensko-ameriško zbirko. V svojem nekrologu odkriva Rado Lenček bralcu Johna Phillipa Nielsena, profesorja slovenskega rodu iz ZDA. Sledita dve knjižni oceni: prva izpod peresa Majde Kodrič, ki piše o knjižni predstavitvi izseljevanja iz Be- neške Slovenije v fotoalbumu izseljencev iz Benečije, v drugi pa Andrej Vovko ocenjuje publikacijo Ljubomirja Antica z naslovom Naše izseljeništvo u Južnoj Americi i stvara- nje Jugoslavenske države 1918. Zbornik za- okroža še izbrana bibliografija sodelavcev In- štituta za slovensko izseljenstvo, ki jo je sesta- vila Breda Čebulj-Sajko. Nives Sulic Ludvik Tončič, Tiskarstvo na Dolenjskem. Novo mesto 1989. 159 str. Ob 170-letnici tiskarstva v Novem mestu sta Tiskarna v Novem mestu in Dolenjski muzej izdala bogato ilustrirano in tudi v teh- ničnem pogledu skrbno izdelano monografijo o tiskarstvu na Dolenjskem. Po krajšem uvodu o razvoju tiskarstva na sploh in še posebej v Sloveniji, se avtor usta- vlja pri Valvasorju. Opozarja na njegovo ba- kroreznico in bakrotiskamo ter ju označuje kot prvo tiskarsko delavnico na Dolenjskem. Iz tega izhaja, da bi bil zbornik lahko posve- čen 310 letnici tiskarstva na Dolenjskem. Ker pa imamo Dolenjci precej težav z mejami svo- je dežele, take obletnice doslej še nismo praz- novali. Tudi sicer Slovenci kot celota preveč spoštujemo Valvasorja, da bi si ga Dolenjci lahko kar lastili. Izjema so le krški meščani. Bolj žalostno pa je, da prebivalci dolenjske metropole premalo vedo o svojem nekdanjem mestnem sodniku Janezu Kochu (1650- 1715), ki je bil njegov risar. O njem se v bliž- nji prihodnosti obeta krajša monografija. Dolenjsko tiskarstvo se dejansko začenja z letom 1819, ko je Henrik Tandler v Novem mestu odprl svojo delavnico. Širši javnosti je ta priimek znan predvsem iz leta 1848, ko sta njegova vdova in sin tiskala Sloveniens Blatt. Leta 1873 je po osemletnem premoru nadaje- val s to obrtjo Vinko Boben, ki je bil zaveden Slovenec in mu Ausperg Lasserjev režim ni pustil odpreti delavnice, dokler se ni prepri- čal, da ne gre za kakšno prikrito podružnico Narodne riskame iz Ljubljane. Že po treh le- tih ga je nasledil doslej najznamenitejši do- lenjski tiskar Janez Krajec, ki ga slovenska javnost pozna predvsem po ponatisu Valva- sorjeve Slave Vojvodine Kranjske. Tudi tega moža sedanji meščani premalo poznajo, če- prav je bil v zadnjih desetletjih prejšnjega sto- letja ena izmed osrednjih kulturnih osebnosti v takratnem Novem mestu. Delno je temu vzrok tudi dejstvo, da o Janezu Krajcu preveč govorijo kot o tiskarju, kajti večina ne ve, da se je običajno za tem poklicem skrival tudi za- ložnik. V zbirki Narodna biblioteka je v dva- najstih lerih objavil 58 snopičev izvirnih slo- venskih del in prevodov tujih avtorjev. Leta 1885 je začel izdajati tudi Dolenjske novice, ki jih je skupaj s tiskamo leta 1901 prodal Ka- toliškemu tiskovnemu društvu iz Ljubljane. Nadaljnji razvoj novomeškega in dolenjske- ga tiskarstva v kultumem pogledu ni nikoli več dosegel Krajčeve tiskame. V začetku sto- letja sta začeli sicer delovati tiskami v Koče- vju in Krškem, ki sta zlasti v letih med obema vojnama tiskali tudi nekaj pomembnih časo- pisov, vendar več kot nudenja tehničnih uslug nista zmogli. Ponovno je narastel pomen do- lenjskega tiskarstva v zadnji vojni, kar je v ne- posredni zvezi z razvojem revolucije, ki je 92 vedno cenila moč tiskane besede oziroma pro- pagande. Tončič je pri njegovem obravnava- nju pokazal precej inovativnosti, saj se je na- slonil na izpovedi živih prič. Pri tem je bil zlasti hvaležen pripovednik Franc Lenart, o čigar delovanju celo neposredni sosedje nismo vedeli veliko. Novomeška in kočevska tiskar- na sta bili pri tem soudeleženi tako s tehnični- mi sredstvi kot tiskarji. Ker se je nova oblast zavedala pomena ti- ska, je po vojni nad njim vršila zelo natančno kontrolo. Zdi se, da je bil to poglavitni vzrok : za nazadovanje dolenjskega tiskarstva, in ne < ideja o racionalizaciji. Tu bi moral biti Ton- čič bolj kritičen. Tiskamo so leta 1947 v No- vem mestu ukinili, opremo pa v veliki meri j uničili, podobno se je zgodilo v Kočevju in Krškem. Zanimivo pa je, da je bila krška ob- novljena leta 1954, kočevska leta 1955 in no- vomeška šele leta 1958, kar je tudi odraz du- hovnih razmer, kiso vladale v dolenjski me- tropoli. Slednja je za njima še leta zaostajala in prav naša knjiga je upanje, da je temu ko- nec. Novomeško tiskarstvo je bilo pomembno samo takrat, kadar je bilo hkrati tudi založ- nik.Trenutno je ta dejavnost v vzponu, vpra- šanje pa je, doklej. Zdmževanje tiskarstva in založništva je nedvomno težavno, zlasti v na- ših časih, vendar nujno. Ni si mogoče predsta- vljati, da je nekdo uspešen kot založnik, za- ložba pa ima s to dejavnostjo zgubo. Del od- govora gotovo leži v inteligentnosti vodstva in njegovi poslovni žilici ter seveda ambiciozno- sti, ki je gibalo napredka. Delu Ludvika Tončiča bi lahko očitali ne- kaj manjših pomanjkljivosti. Večja napaka je, da je spregledal delo Branka Reispa. V celoti pa je opravljeno delo gotovo izredno pozitiv- no in je eden pomembnejših prispevkov k zgodovini te naše skromne dežele. Želeli bi še več podobnih monografskih študij iz njene preteklosti. Stane Granda 40 let Kmečke zveze v Trstu 1950 - 1990, uredil Jože Koren, besedilo Lucijan Volk, Trst 1990, 108 str. Okrogle obletnice raznih organizacij in ustanov v zamejstvu so vedno priložnost za izdajo primeme publikacije, kar predstavlja dragocen prispevek k poznavanju slovenske zgodovine tega področja. Avtor pregleda 40-letnega delovanja Kmečke zveze v Trstu Lucijan Volk je bil vrsto let tajnik te zveze, pokrajinski odbomik in njeno delovanje do- bro pozna. Poleg tega je za to kroniko pregle- dal vse članke s to problematiko" v Primor- skem dnevniku in dmgih časopisih ter arhiv- sko gradivo kmečke organizacije. Odločil se je za kronološki pregled, od enega občnega zbo- ra do drugega, čeprav se zaveda, kot sam pra- vi, da tak pristop pusti v senci opise živahne- ga, mnogokrat živčnega, a vedno zavzetega dela posameznih članov in voditeljev Kmečke zveze. Zbor kmetov na Opčinah 15. 1. 1950 po- meni začetek te stanovske organizacije. To je čas, ko vprašanje meje med Italijo in Jugosla- vijo še ni bilo rešeno, prav tako pa je bil še vedno močno prisoten razdor, ki ga je tudi med slovenskim kmečkim prebivalstvom za- sejal informbirojevski spor. Istočasno se je na- mreč ustanovila Zveza malih posestnikov in kar nekaj let je preteklo, da sta začeli zvezi so- delovati in se končno tudi združili (1968). Trdo pot uveljavljanja slovenske Kmečke zve- ze, ob stalnem zapostavljanju in ignoriranju italijanskih oblasti v 50-tih in 60-tih letih, je lahko preneslo le vztrajno, vsega hudega vaje- no kmečko prebivalstvo. V knjigi so med dru- gim zelo dobro opisani svetovalno delo, stro- kovna pomoč, boj proti razlaščanju zemlje, pomoč pri zagotavljanju finančnih sredstev ob raznih naravnih mesrečah, problem jusarskih zemljišč, kakor tudi sodelovanje z italijansko kmečko organizacijo. Propadanje kmetijstva v Julijski krajini ne gre pripisati le gospodarske- mu razvoju, zaradi katerega so se primame dejavnosti umikale iz bližine mestnih središč, ampak je prav pri Slovencih v Italiji povezano tudi, in lahko rečemo predvsem, s povojno raznarodovalno politiko, ki je slovenskega kmeta silila k iskanju boljših življenjskih po- gojev v drugih gospodarskih panogah.Ta trdi- tev je v knjigi jasno vidna. Prav za Slovence v Italiji je imela navezanost na zemljo globlji značaj, saj je imelo odtujevanje zemlje za po- sledico odtujevanje slovenskega človeka od naroda. Postopoma se je prisotnost Kmečke zveze vedno bolj utrjevala in je ni bilo več mogoče obiti, kot se je to dogajalo prva leta njenega delovanja. Volitve v kmečko bolniško blagajno leta 1972 so bile velika zmaga, saj so nedvoumno pokazale, kdo predstavlja večino krajevnega kmečkega življa. Vprašanje kraških rezerva- tov je bila ena glavnih tem, s katerimi se je ubadala Kmečka zveza sredi 70-ih let.Ob podpisu Osimskih sporazumov med jugoslo- vansko in italijansko vlado, se je Kmečka zve- za odločno zavzela, da morajo biti tudi kmetje aktivno udeleženi pri novih gospodarskih na- črtih. Delovanje zveze se je širilo tudi s čeda- lje pogostejšimi stiki ljudi na obeh straneh meje. Ena zadnjih večjih akcij je bil boj proti bazovski lokaciji sinhrotrona, kar bi imelo za posledico zopet razlaščanje zemlje. Jože Ko- ren je v knjigi na kratko predstavil Vestnik Kmečke zveze in njegove predhodnike. Lucijan Volk je v publikaciji uspešno osve- tlil vlogo Kmečke zveze, ki jo je imela pri 93 uveljavljanju slovenskega kmečkega življa v Italiji. V štiridesetih letih je postala močna profesionalna, izvenstrankarska organizacija, ki je danes zastopana v vseh javnih telesih kot močan sogovornik pri odločanju o vprašanjih, ki se tičejo kmetijstva. Knjiga podaja svojevr- sten pogled v polpreteklo zgodovino kmetij- stva v okolici Trsta. Poudarjene so specifične lastnosti delovanja, saj so se različni družbeni, in politični dejavniki še kako odražali in se še odražajo pri delu kmečke organizacije.Ker predstavlja štiridesetletni pregled delovanja Kmečke zveze delo, kije zanimivo tudi za ita- lijansko javnost, je škoda, da se uredniški od- bor ni odločil vsaj za povzetek v italijanskem jeziku, kar je sicer že ustaljena praksa za knji- ge, ki izhajajo v slovenskem zamejstvu. Metka Gombač 94 UDK 902 (497.12 Prekmurje) Savel Irena, višji kustos-arheolog. Pokrajinski muzej Murska Sobota, 69000 Murska Sobota, Trubarjev drevored 4, YU Najstarejša poselitev Prekmurja Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 39, št. 1-2, 1991, str. 6, cit. lit. 16 Arheološke raziskave kažejo, da Prekmurje v arheoloških obdobjih ni bilo ves čas enako poseljeno, še več, poselitvene kontinuitete tako re- koč ni bilo. Močnejšo poselitev sta poznali le bakrena doba in antika, bronasta doba šibko, v železni pa znakov naseljenosti skorajda ni. UDK 373.54-057.87 (497.12 Ljutomer): 373.54 (497.12 Ruše) i »1645/1760« Radovanovič Sašo, arhivist. Pokrajinski arhiv Maribor, 62000 Mari- bor, Glavni trg 7, YU Ljutomerski dijaki na ruški gimnaziji 1645-1760 Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 39, št. 1-2, 1991, str. 15 Na podlagi publiciranih matičnih knjig graške univerze iz let 1586-1760 in ruške kronike iz let 1645-1760 podaja avtor kratek pre- gled dijakov in študentov iz trga Ljutomer in njihovih poznejših po- klicev. UDK 930.22 = 945.11:940.1 (497.12 Prekmurje) Gymesi Endre, dr., direktor županijskega arhiva, Zalaegerszeg, H Madžarski viri o zgodovini Prekmurja Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 39, št. 1-2, 1991, str. 3 Pokrajina ob Muri je bila v preteklosti razdeljena med različne svetne in cerkvene gosposke in upravna področja, po prvi svetovni vojni pa jo je presekala še državna meja med Jugoslavijo in Madžarsko. Zato mora današnji raziskovalec iskati vire za preučevanje njene zgodovine v naj- različnejših krajih in ustanovah. Avtor našteje nekaj najpomembnejših današnjih nahajališč arhivskih virov za Prekmurje na Madžarskem. .------------..........._______________,„ä*« UDK 7.03 (497.12 Prekmurje) Balažic Janez, umetnostni zgodovinar-kustos. Pokrajinski muzej Mur- ska Sobota, 69000 Murska Sobota, Trubarjev drevored 4, YU Prekmurje kot ozemlje umetnostnih importov Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 39, št. 1-2, 1991, str. 11, cit. lit. 12 Za ozemlje Prekmurja je značilna zelo raznolika umetnostna produkci- ja, ki jo oplajajo ogrski, hrvaški in nemško-avstrijski kulturni prostori. Veliko vlogo so imeli pri tem naročniki, pri vrednotenju umetnostnih spomenikov pa je potrebno upoštevati tudi slogovni profil delavnic, ki so naročeno izdelale. Umetnost Prekmurja torej ni samosvoja, pač pa predstavlja zanimiv preplet različnih pobud srednjeevropskega prosto- ra. UDC 373.54-057.87 (497.12 Ljutomer): 373.54 (497.12 Ruše) »1645/1760« Radovanovič Sašo, Archivist, Provincial Archives Maribor, 62000 Maribor, Glavni trg 7, YU Ljutomer Students in Gymnasium of Ruše in the Years 1645-1760 Kronika, Magazine for Slovene Local History, 39, No. 1-2,1991, pp.15 On the basis of the published registers from the Gratz University, dated from 1586 to 1710, and the Chronicle of Ruše, dated from 1586 to 1710, the author gives a brief view of the pupils and students from the market-town Ljutomer and their later occupations. UDC 902 (497.12 Prekmurje) Savel Irena, Superior Curator Arcehologist, Provincial Museum Mur- ska Sobota, 69000 Murska Sobota, Trubarjev drevored 4, YU The Oldest Settlement of Prekmurje (Trans-Muraland) Kronika, Magazine for Slovene Local History, 39, No. 1-2, 1991 pp. 6, cit. lit. 16 Archeological researches show that in different archeological periods Prekmurje wasn't settled in the same extent, even more, ther wasn't practically any colonization continuity. Only in Copper Age and Anti- quity there was firmer settlement, in Bronze Age it was weaker, while in Iron Age there aren't almost any signs of colonization. UDC 7.03 (497.12 Prekmurje) Balažic Janez, Curator Art Historian, Provincial Museum Murska So- bota, 69000 Murska Sobota, Trubarjev drevored 4, YU Prekmurje (Trans-Muraland) as a Territory of Art imports Kronika, Magazine for Slovene Local History, 39, No. 1-2, 1991, pp. 11, cit. lit. 12 For Prekmurje a very colourful art production, ennobled by hungarian, Croatian and german-austrian cultural influences, is specific. Great role played the orderers, but by evaluating the art monuments one must also consider the style profile of the workshops by which the ordered products were made. We therefore can't say that the art of Prekmurje is original, it represents an interesting combination of different influen- ces from the Middle European space. UDC 930.22 = 945.11:940.1 (497.12 Prekmurje) Gymesi Endre, Dr., Director of the District Archives, Zalaegerszeg, H Sources for the History of Prekmurje (Trans-Muraland) Kronika, Magazine for Slovene Local History, 39, No. 1-2,1991, p.p. 3 In the past the landscape along the Mura river was devided among dif- ferent council and church authorities and governments. After the World War 1. it was yet cut by Yugoslav-Hungarian border. Therefore the nowaday searcher has to look for the sources of the Prekmurje hi- story at various places and institutions. The author gives a few of the most important present locations of the archives for this area in Hun- gary. UDK 929 Ivan Kukovec Ratiznojnik Anton, kustos-zgodovinar, Muzej taborskega gibanja, 69240 Ljutomer, Glavni trg 1, YU Narodni buditelj Ivan Kukovec Kronika, časopis za slovensko krajevno zhodovino, 39, št. 1-2, 1991, str. 24, cit. lit. 26 Avtor opisuje narodno buditeljsko delo ljutomerskega narodnjaka in politika Ivana Kukovca v času pred taborom v Ljutomeru in pozneje, v dobi taborskega gibanja. UDK027 (497.12. Ljutomer): 323.1 (=863)»18« Rojs Maks, 69240 Ljutomer, Ob progi 1, YU Vloga ljutomerske čitalnice pri širjenju in utrjevanju narodne zavesti Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 39, št. 1-2, 1991, str. 31 Obravnavani so nastanek, razvoj, dejavnost in pomen čitalnice v Lju- tomeru in sicer na podlagi literature, še posebej pa na podlagi zapisni- kov sej odbora čitalnice, ki so skoraj v celoti ohranjeni za obdobje od 1892 do 1941, ko je čitalnica prenehala delovati. UDK711.43 (497.12 Ljutomer)(084.3)»18« Radovanovič Sašo, arhivist. Pokrajinski arhiv Maribor, 62000 Ma- ribor, Glavni trg 7, YU Trg Ljutomer v luči franciscejeskega katastra Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 39, št. 1-2, 1991, str. 18 V prispevku je statistično obravnavana parcelizacija obdelovalne zem- lje po franciscejskem katastru. Na nekaj primerih je prikazana povpre- čna posestna struktura v trgu Ljutomer v začetku 19. stoletja. UDK 323.233 (041 ) (=863) »1868/1869« Granda Stane, mag., raziskovalni svetnik, ZRC SAZU, 61000 Ljublja- na, Novi trg 4, YU Organiziranje slovenskih taborov v letih 1868/69 (analiza vabil) Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 39, št. 1-2, 1991, str. 28 Avtor obravnava podpisnike vabil na ljutomerski, žalski, šempaski, briški, sevniški, notranjski, vižmarski in ormoški tabor. Iz analize po- datkov o socialni pripadnosti, poklicih in javnih funkcijah izhaja ne le demokratičnost gibanja, ampak tudi podoba njegove veljave v očeh prebivalstva. UDC 027 (497.12 Ljutomer): 323.1 (=863)»18« Rojs Maks, 69240 Ljutomer, Ob progi 1, YU The Role of the Reading Society in Ljutomer in Expansion and Set- tling of the National Conscience Kronika, Magazine for Slovene Local History, 39, No. 1-2,1991, pp.31 The author deals with the origin, development, activity and role of the Ljutomer čitalnica (Reading society) on basis of literature, as well as on the notes from assemblies of the Čitalnica committee, which are almost fully preserved for the period from 1892 to 1941, when Čitalnica was closed. UDC 929 Ivan Kukovec Ratiznojnik Anton, Curator Historian, Museum of the »Tabor« move- ment, 69240 Ljutomer, Glavni trg 1, YU Ivan Kukovec - the National Raiser Kronika, Magazine for Slovene Local History, 39, No. 1-2, 1991, pp. 24, cit. lit. 26 The article is a description of the national arousal work of Ljutomer's patriot and politician Ivan Kukovec in the years before the »tabor« in Ljutomer and later on in the preriod of the »tabor« movement. UDC 323.233 (041) (=863) »1868/1869« Granda Stane, M.A., Research Adviser, Slovenian Academy of Scien- ces and Arts Research Centre, 61000 Ljubljana, Novi trg 4, YU Organising of Slovene »Tabors« in the Years 1868/1869 Kronika, Magazine for Slovene Local History, 39, No. 1-2, 19912, pp.28 The author treats the signers of the invitations to the »tabors« (mass meetings in the open) in Ljutomer, Žalec, Šempas, Brda, Sevnica, No- tranjsko, Vižmarje and Ormož. The analysed data about their social class, professions and public offices show not only the democratic ap- pearence of the movement but also its worth in the eyes of the popula- tion. UDC 711.43 (497.12 Ljutomer) (084.3) »18« Radovanovič Sašo, Archivist, Provincial Archives Maribor, 62000 Maribor, Glavni trg 7, YU Ljutomer in the Light of the Franciscian Cadastre Kronika, Magazine for Slovene Local History, 39. No. 1-2, 1991, pp. 18 The contribution systematically deals with the parcelling of the culti- vable land according to the Franciscian Cadastre. The author shows on basis of few examples the everage land property structure in Ljutomer at the beginning of the 19th century. UDK 325.2(439 Železna županija)»l 867/1914« Racskay Jenö, zgodovinar, Elöd vezér u. 5, 9700 Szombathely, H Migracija in emigracija v obdobju dualizma v Železni županiji Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 39, št. 1-2, 1991, str. 45 V članku so obravnavani migracijski premiki v obdobju med^ letom 1867 in prvo svetovno vojno, ko seje struktura prebivalstva v Železni županiji zelo spremnila: zaradi pospešenega razvoja industrije se je praznilo podeželje in so naraščale mestne naselbine, pri čemer je imela važno vlogo tudi nova prometna infrastruktura (železnica). Odvečna delovna sila si je iskala zaslužek tudi izven domačega kraja, v velikih mestih Avstro-Ogrske in v Ameriki, vendar je bilo pravih izseljencev iz te županije manj kot iz drugih madžarskih pokrajin. UDK 711.43(497.12 Ljutomer)» 1918/1920« Novak Miroslav, arhivist, Pokrajinski arhiv Maribor, 62000 Maribor, Glavni trg 7, YU Trg Ljutomer v prvih letih slovenske trške uprave Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 39, št. 1-2, 1991, str. 53, cit.lit. 66 Prispevek je nastal na podlagi zapisnikov sej trškega sveta iz let 1918 do 1920 in skuša opozoriti na nekatere napore slovensko usmerjene ljutomerske trške uprave v prvih letih njenega delovanja. UDK 371.1:061.23(497.12-18)»1869/1918« Kačičnik - Gabrič Alenka, arhivist, Arhiv R Slovenije, 61000 Ljublja- na, Zvezdarska 1, YU Organiziranje slovenskih učiteljev na Štajerskem od 1869 do 1918 Kronika, Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 39, št. 1-2, 1991, str. 36, cit.ht. 86 Članek obravnava organiziranje slovenskih štajerskih učiteljev v slo- venskem delu Štajerske v letih 1869 do 1918. Prvo učiteljsko društvo je nastalo v Ljutomeru, pozneje pa je delovala še Zveza slovenskih štajer- skih učiteljev in učiteljic ki je povezovala okrajna učiteljska društva. UDK 314(497.12 Ljutomer)» 1880/1910« Rihtarič Ivan, mag., asistent. Pedagoška fakulteta univerze v Maribo- ru, 6200 Maribor, Koroška 160, YU Prebivalstvo okrajnega glavarstva Ljutomer v letih 1880- 1910 Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 39, št. 1-2, 1991, str. 49, cit. lit. 3 Prispevek prikazuje demografska gibanja v okrajnem glavarstvu Ljuto- mer v desetletjih od 1880 do 1910 na podlagi statističnih podatkov, ki jih nudijo popisi prebivalstva v letih 1880, 1890, 1900 in 1910. UDC 711.43(497.12 Ljutomer)»1918/1920« Novak Miroslav, Archivist, Provincial Archives Maribor, 62000 Mari- bor, Glavni trg 7, YU Market-town Ljutomer in the First Years of the Slovene Municipial Government Kronika, Magazine for Slovene Local History, 39, No. 1-2, 1991, pp. 53, cit.lit, 66 The contribution was made on the basis of the notes from the assem- blies of the municipal council in the years 1918 to 1920 and wants to point out some strains of the slovene-orientated municipal authorities in the first years of their work. UDC 325.2(439 Vasvarmegye)»1867/1914« Racskay Jenö, History Professor, Elöd vezér u.5, 9700 Szombathely, H Migration and Emigration in the Period of Dualism in Vasvarmegye in Hungary Kronika, Magazine for Slovene Local History, 39, No. 1-2,1991, pp. 45 The article deals with the migration movements in the period between 1867 and the World war I., when the population structure in the di- strict was changed very much: because of the quick industrial dvelop- ment the province emptied and the civic settlements increased. The important role hereby had the new infrastructure, ecpecially the rail- way. The overspill of the working-people searched for the job out of their home area, either in the big cities of the Monarchy or in America. But the number of the actual emigrants from this particular district was small compared to other Hungarian districts. UDC 314(497.12 Ljutomer)»1880/1910« Rihtarič Ivan, M.A., Assistant, Pedagogical Faculty of the Maribor University, 62000 Maribor, Koroška 160, YU The Population of the District of Ljutomer in the Years 1880 - 1910 Kronika, Magazine for Slovene Local History, 39, No. 1-2, 1991, pp. 49, cit.Ut. 3 The article is an analysis of demographic movements in the district of Ljutomer based on statistics which are contained in the population fists, made in the years 1880, 1890, 1900 and 1910 UDC 371.1:061.23(497.12-18)»1869-1918« Kačičnik - Gabrič Alenka, Archivist, Archives of R Slovenia, 61000 Ljubljana, Zvezdarska 1, YU Organizing of the Slovene Teachers in Styria in the Years 1869-1-918 Kronika, Magazine for Slovene Local History, 39, No. 1-2, 1991, pp. 36, cit.lit. 86 The article deals with the organizing of the Slovene Styrian teachers in the Slovene part of the Styria from 1869 to 1918. The first Teacher's Society was established in Ljutomer. Later on there was also the Asso- ciation of the Slovene Styrian teachers, which connected local teacher's societies. UDK940.533.6(=945.11)(497.12 Prekmurje) Fujs Metka, kustos-zgodovinar. Pokrajinski muzej Murska Sobota, 69000 Murska Sobota, Trubarjev drevored 4, YU Značilnosti madžarske okupacijske uprave v Prekmurju Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 39, št. 1-2, 1991, str. 63, cit.lit. 23 Madžarska je s trianonsko pogodbo izgubila precejšen del svojega na- rodnostnega ozemlja - v slovenskem Prekmurju 26 vasi. Ob nemškem napadu na Jugoslavijo leta 1941 ji je tudi madžarski regent Horthy ta- koj napovedal vojno in zasedel severne dele njenega ozemlja. Z odlo- kom o uvedbi vojaške uprave na zasedenem ozemlju je določil njihovo upravno razdelitev pod vodstvom mestnih in okrajnih vojaških povelj- stev. Vojaška uprava naj bi v najkrajšem času izbrisala vse sledove, ki jih je v Prekmurju v dvaindvajsetih letih zapustila jugoslovanska drža- va, to pa naj bi dosegla zlasti z vzgojo in propagando, manj z represijo. UDK 06.01(497.12 Ljutomer) Rauter - Novak Marta, dipl. germanist, 62000 Maribor, Goriška 7, YU Ukinjena društva, organizacije in zveze ljutomerskega okraja Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 39, št. 1-2, 1991, str. 76 Na podlagi Uradnega lista ukinitvenega komisaija za društva, organi- zacije in zveze iz let 1941-1945 ter s tem v zvezi nastalega arhivskega fonda, ki ga hrani Pokrajinski arhiv Maribor, podaja avtorica spisek ukinjenih organizacij po krajevnem principu. UDK 329(497.12 Prekmurje)»1919/1941« Kuzmič Franc, višji knjižničar. Pokrajinska in študijska knjižnica, 69000 Murska Sobota, Grajska 2, YU Stranke v Prekmurju med obema vojnama Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovina, 39. št. 1-2, 1991, str. 58, cit.lit. 24 Skozi vse obravnavano obdobje je bila v Prekmurju najbolj vplivna SLS, ki seje tu imenovala Kmečka zveza za Prekmurje, pod vodstvom župnika v pokoju Jožefa Klekla, saj se je potegovala za preprostega človeka. Socialne probleme je najbolj poudarjala KP Jugoslavije, ki pa nekako ni prav zaživela. V soboškem srezu je bila zelo opazna vsedr- žavna Jugoslovanska radikalna kmetska demokracija pod vodstvom poslanca Jožefa Benka. Članek obravnava delovanje teh in drugih strank, zlasti njihov boj za volilce. UDK 929 Leopold Schickelgruber Hemja - Masten Marija, arhivist. Zgodovinski arhiv Ptuj, 62250 Ptuj, Muzejski trg 1, YU Človek, ki se je v zgodovino zapisal sam - Ptujčan Leopold Schickel- gruber Kronika, časopis za slovenski krajevno zgodovino, 39, št. 1-2, 1991, str. 71, cit.lit. 14 Avtorica objavlja dokumente, najdene ob adaptaciji hiše v Hrastovcu pri Zavrču, Hiša je bila nekoč last tesarskega mojstra, znanega ptujske- ga meščana Leopolda Schickelgrubeqa. To je bil človek z izostrenim čutom za dogajanje svojega časa. Za njim je ostalo nekaj dokumentov, znana veduta Ptuja, ki jo je narisal sam, nekaj zapisov in poslovne knjige. Najbolj pa je znan po tem, daje vodil evidenco o viških letinah v svojem vinogradu v Halozah. UDC 06.01(497.12 Ljutomer) Rauter - Novak Marta, Germanist, 62000 Maribor, Goriška 7, YU Abolished Societies, Organizations and Associations in the District of Ljutomer Kronika, Magazine for Slovene Local History, 39, No. 1-2,1991, pp. 76 On the basis of the Official Gazette of the Commissioner for the Aboli- tion of Societies, Organizations and Associations from the years 1941-1945 and therefore established files, the authoress gives a com- plete catalogue of the abolished organizations of the Ljutomer terri- tory, following the local principle. UDC 940.533.6(=945.11)(497.12 Prekmurje) Fujs Metka, Curator Historian, Provincial Museum Murska Sobota, 69000 Murska Sobota, Trubaqev drevored 4, YU The Charracteristics of the Hungarian Occupational Direction in Pre- kmurie (Trans-Muraland) Kronika, Magazine for Slovene Local History, 39, No. 1-2, 1991, pp. 63, cit.lit. 23 According to the Trianon Peace Contract, Hungary lost great part of its national territory - 26 villages in Prekmurje. At the German attack on Yugoslavia in 1941, the Hungarian regent Horthy also instantly declared war and immediately occupied the northern parts of its terri- tory. With the Decree about establishment of the military direction on the occupied territory he determined its directional distribution under the leadership of the muncipal and district military commands. In the shortest time possible the military government should erase all the tracks, left in Prekmuqe by 22 years of the Yugoslav state. This aim should be achieved mostly by education and propaganda, less by repre- ssion^__ UDC 929 Leopold Schickelgruber Hemja - Masten Marija, Archivist, Historical Archives Ptuj, 62250 Ptuj, Muzejski trg 1, YU The Man, who entred the History by himself - Leopold Schickelgruber from Ptuj Kronika, Magazine for Slovene Local History, 39, No. 1-2, 1991, pp. 71, cit.lit. 14 The authoress publicizes the documents, found during the reconstru- ction of a house in Hrastovec near Zavrč. The house once belonged to the carpenter master, a well-known citizen of Ptuj, Leopold Schickel- gruber. He was a man with sharp sense for what was going on in his age. He left behind some documents, the famous city veduta, painted by himself, few writings, business books. But most of all he was wide known for his evidence of the annual wine crop in his vineyard in Haloze. UDC 329(497.12 Prekmurje)»1919/1941« Kuzmič Franc, Superiour Librarian, Provincial and Studious Library, 69000 Murska Sobota, Grajska 2, YU Political Parties in Prekmuqe (Trans-Muraland) between Two Wars Kronika, Magazine for Slovene Local History, 39, No. 1-2, 1991, pp. 58, cit.lit. 24 During this whole period, the most important political party in Pre- kmurie was the Slovene People Party, which was here called the Peasant Union, leaded by retired clergyman Jožef Klekel: it stood for the common people. Social problems were also stressed by the illegal Communist Party, which was yet week enough. In the Murska Sobota District, the whole-state party of the Yugoslav Radical Peasent De- mocracy under the leadership of the deputy in the Belgrade Parliament Jožef Benko was very noticeable. The article deals with these and other parties, especially thir contest for the voters. Sv. Jurij ob Ščavnici, odposlano 13. 8. 1907 Dolnja Lendava, odposlano 27. 3. 1920