203
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. J ar o sla v.
32.
Maremme.
Zadnje obrežje italijansko je na zelo slabem glasil, in to zaradi posameznih nezdravih krajev. Taki kraji so močvirje med Rimom in Napoljem, pa maremme to-skanske, in te hočemo m mogrede pogledati.
Pizo imamo uže za seboj, in pred nami se razgrinja rodovitna krajina. Več ur se uže vozimo, na polju vidimo pizanske zagorele kmete v delavni obleki. Ta obleka je čisto priprosta, dolga bela srajca s kratkima rokavoma, to je vse. Vasi so čedalje bolj redke in man^e, tudi obdelane zemlje je čedalje manj. Vidi se samo J?8t-nato drevje in grmovje, divja trta, divja oljka, probkov hrast in divja krivenčasta smokva, pa lepe tratine z nizko, gosto travo.
Na trdi gladki cesti srečujemo dolge vrste ogljarjev. Oglja tu ne vozijo, nego prenašajo na konjih in mulah. Eden poganjač ima navadno po 3—5 konj ali mul dobro obloženih. Nogi ima obviti s kamašnjami, da ga gad ne more v živo pičiti. Na glavi mu stoji visok šilast klobuk, in čez rame mu visi rudeče-zagorel težek plašč. Nekaka groza spreletava potnika, kedar v tej divji samoti srečuje take črne možake. Ti kraji pa so tudi zelo nezdravi zaradi »malarije", to je, nezdrave sape. Lesa po teh krajih ne sekajo o pravem času in za navadne potrebe, ampak zažgo cel kos gozda ne glede na lepoto in vrednost njegovo. Požgani prostor na to brzo preorjo in posejejo. Prvi dve leti pridelajo jako veliko in lepe pšenice, potem čedalje m nj, naposled opuste oranje, in svet se zopet zaraste z grmovjem in mladim lesom, izmed katerega gledajo poedina poluožgana debla, kakor črni strahovi, Čudni so na pogled probkovi hrasti, s katerih na tri leta skorjo odero. Odrta debla so kr-vavorudeča in po njih se ovija divja vinska trta, ki sicer bujno rodi, ali le drobno grozdje.
Tudi žival smo dobili na spregled. Videli smo ru-jave ovce, črne, skoro golokožne prašiče, pa govedo in konje. Todi se pase od oktobra do junija, potem jo ženo v gore. Edini bivoli ostanejo v maremmah, ter se prav dobro počutijo v teh vročih in vlažnih ravnioah. Kedar jim je prevroče, gazijo do vratu v močvirje, in objedajo sveže morske niti. Bivoli so jako veliki, podobni naši govedi; vratu so osmučenega, glave široke, z navzdol obrnjenima kratkima rogovoma. Dlako imajo črnoru-javo, po vratu in po glavi so kodravi, pogleda so pri-huljenega in hudobnega. Nevarni so pešcu, a pred kon-jikom koj pobegnejo. Ukroteni so jako pripravni za vprego. Iz mleka delajo sirarji okusen sir, ki se ga veliko povžije in vzlasti v Rimu. Ta žival je doma v Afriki. Longobardski kralj Agilul je njo in divje konje pripeljal na Italijansko, kjer se je potem jako pomnožila. Tudi volkovi se klatijo po močvirjih, in preže na črede.
V maremmah smo toraj, na onih nekaj suhih nekaj zamočvirjenih ravninah zemlje italijanske, po katerih gospodari zavratna malarija. Vse dosedaj ni še mogla človeška moč pregnati te okrutnice, ter v last vzeti njene jako rodovitne zemlje. Pa kako, da so ti obrežni kosovi tako zamočvirjeni? Tukaj, koder smo se mi vozili, nagaja najhuje potok Ombrone. Izvira visoko v gorah, in z veliko silo se pridrvi v nižave noseč po en funt prsti na vsakih pet funtov vode. Prst to pušča ob izlivu svojem. Vsled tega voda v svojem teku zastaja, struga se bolj in bolj zakiduje, tako se nareja močvirje, v katero vhaja tudi morje, kedar je vihar buri. Voda morska se ne more brzo odtekati, vzlasti še zato ne, ker morje nareja zasipine ob obrežju, za katerimi voda lahko zaostaja. V tej oblodi morske in potočne vode bujno vspevajo nekatere rastline, in ko po letu začno gnjiti, naredi se tak smrad, da skoro vse pomrje, a me-talov se prime rija.
Ta stoječa voda je največ kriva, da je ta nekdaj tako cvetoča in z mesti posejana pokrajina uže več stoletij grozna pustara, s katere se morajo umakniti ondotni stanovniki navadno junija meseca, a včasih tudi popreje, da jih kužnina ne pobere. Pregovor veli: „Pojdi v maremme, v enem letu obogatiš, ali pa uže ob pol lota umrješ". Dobro plačujejo delavce, ki prihajajo z Apenin žito kosit, toda delavec nese z dobrim plačilom navadno tudi trdovratno mrzlico domov, a če je slaboten, pobere ga kužnina uže v ravnini. Povpraševali smo, kako deluje malarija, in povedali so nam to-le: „Naj-preje začne mraz tresti človeka, potem pritisne navadna mrzlica, včasih tudi opasna, ter se vleže hudo na vra nico in na jetra."    Povedali so  na«,  kaj je skusil po-
204
gumni italijanski prirodoslovec Brocchi. Septembra meseca je šel v neko cerkev, okolo katere se vleže posebno huda kužnina. Štiri noči je prebil v omenjeni cerkvi. Petega dne je uže obolel Brocchi, in mlad krepek možak, ki je šel ž njim, obolel je koj prvo noč. Kdor dalj časa prebiva v takem zakuženem kraju, dobi bledorumeno kožo, lica mu vpadejo. oči ima motne, trebuh se mu napne, in nogi se mu vlečeta pri hoji.
Drugačni pa so sosedje po bližnjih gorah, zdravi so, čvrsti, okretni in veseli. In ti ubožni ljudi« vendar na spomlad zapuščajo svoje zdravo, gorsko dmuovje, ter lezejo doli v maremme orat in sejat. Po sto plugov vidiš, vsakega s tremi ali štirimi močnimi voli ali bivoli, ki orjo eno samo njivo, dolgo skoro eno nemško miljo. Delo se splača prav dobro, ki bi zdravje in življenje ne viselo na niti. Kmalu se pokaže mlada setev v vsi bujnosti, in ob žetvi zopet prilete okolični gorjanci, da pred ko pred pokose in pospravijo. Kakor bi udaril, naenkrat je vse živo ljudi, in, kakor bi gori pogledal, uže je vse golo po njivah. Po svetu je malo tolikih in takih nasprotij, kakor na teh močvirjih italijanskih.
Še manj boječ je pastir. Na zimo žene črede z gora v nižave, na spomlad zopet nazaj v gore. Ta divji, toda gostoljubni pastir je vedno na konju s kopjem v žilavi roki. Bistro strelja z očmi po vsi okolici, po kateri pase, in do malega vse opazi. Gorje upornemu biku ali preširnemu žebcu, če sta napravila zmešnjavo v cedi! Pastir se zaleti z železno osiljenim kopjem va-nj, in koj se pocedi kri po njem. Nemirneža to zaboli in skeli, in pohlevno gre, kamor mu pastir pokaže. Nam so se čudni videli ti pastirji v kosmatih hlačah in telovnikih iz surove kozlovine, a še bolj so se oni čudili nam in lepi vpregi naši. Na primernih mestih imajo iz slame zmašene kočice, v katere zahajajo ob nalivih.
Storilo se je tako rekoč vse, da bi se ti jako rodovitni obrežni kosovi oteli in iz novega naselili. Veliki vojvod toskanski Leopold I. je privabil mnogo delavnih ljudi v te kraje, kjer je menil, da redno obdelovanje zemlje bode najpreje odpravilo kužnino, Obetal je ljudem velikih plačil in oproščenje vseh davkov. Prišli so naseljenci iz Rimskega, tudi z Nemškega, ali kmalu so pomrli. Na to so začeli zemljo izsuševati, Ambrone so stisnili v jezova, skozi močvirje so potegnili vodo-toče, in napeljali va-nje prst donašajočo vodo. Tudi so poskušali ustaviti vdiranje morske vode, toda vse da sedaj se še ni posrečilo zatreti strupenega izparivanja. Upajo pa, da polagoma se bode vendar le obneslo kolikor toliko.