Evropo ni mogoče tako razdeliti na posamezne države, da bi vsak narod imel svoj<> lastno državo, v kateri bi prebival samo on brez pripadnikov drugega uaroda. Evropski narodi so namreč tako pomešani med seboj, da je stroga, do zadnjega izvedena ločitev nemogoča. Narodnostno načelo, ki je bilo osnova politične razdelitve Evrope po svetovni vojni, zahteva za narod lastno državo na ozemlju, kjer on prebiva v večini brez ozira na manjšino drugega naroda, ki tudi stanuje na tem ozemlju. Po tem načelu izvedena razdelitev Evrope ima to posledico, da imajo večalimanj vse evropske države poleg državnega naroda tudi narodne manjšine. Društvo narodov In narodne manjšine. Isto narodnostno načelo, ki so na njegovem temelju nastale narodne države v Evropi, zahteva za narodne manjšine ne sicer lastno državo, ker je to nemogoče, pač pa obrambo in zasiguranje njihovega obstoja in razvoja. Nobena država in noben državni narod nima pravice pripadnike drugega naroda, ki prebiva v državi, oropati lastne narodnosti, jih raznaroditi ali, kakor se to danes pravi, sebi asimiliratl = priličiti. Tisti, ki tako postopajo z narodnimi manjšinami na ozemlju lastne države se izgovarjajo s tem, da je to notranja zadeva njihove države, ki se di-uglh ne tiče. Temu pa ni tako. Gospodar tudi ne sme vsega storiti, čeprav je samo on gospodar v lastni hiši in noben drug. Če surovo postopa z lastno deco ali s služinčadjo, če Crezmerno pretepa svoje otroke, če lahkomiselno zapravlja njihovo imovino, potem mu nič ne pomaga izgovor: »Jaz sem gospodar v hiši«, javnost se peča z nje<7ovimi zadevami In sodnija poseže vmes, da napravi red. Nekaj sličnega so narodne manjšine v državi. Tudi tukaj ne velja izgovor državnega narocia in njegove vlade: »Jaz sem gospodar v državi, smern torej z narodnimi roanjšinami postopati, kakor hoficm.« Mednarodna javnost ima pravico zanimati tor brigati se za usodo narodnih manjšin. Kjer je pravica, je tudi dolžno-t. V imenu meddržavne in mednarodno javnosti bi se moralo za usot'o naT-ocinih manišin v po^meznih državah brigati Društvo narodov. Slovanska manjšina v ItaliJL Društvo narodov je imelo kakor vsako leto tudi letos v mescu septembru svoje zasedanje. Obžalovatl moramo, da se Društvo tudi letos ni pečalo z usodo tiste narodne manjšine, ki sedaj gotovo največ trpi v Evropi, s trpljenjem -Slovencev in Hrvatov v Italiji. Ko je svet Društva narodov začel zborovati v Ženevi, so 6. septembra navsezgodaj * Krasa — 8 km od Trsta — odjeknili streli fašistovske milice, ki so štirim jugoslovanskim žrtvam: Bidovcu, Marušiču, Milošu in Valenčiču, vzell življenje. Ne vem, ali so se za te strele zanimali v Ženevi. Pa bi jih morali slišati. Ti streli hujše ogrožajo svetovni mir in mirno sožitje med narodi, nego bogzna kakšne kanonade. Ti streli dokazujejo, kako rešuje italijanski fašizem vprašanje slovenske in hrvatske narodne manjšine. Daleč je od nas, da bi izgovorili le besedico v obrambo nasilnih nastopov in podvzetij, ki so jih izvršili oni štirje mladeniči. Dejanja, kl so jih izvršill ti štirje narodnoidealni mladi možje, so potekla iz njihovega narodnega navdušenja. Smatrali so jih ter jih tudi storili kot protest zoper zatiranje jugoslovanske narodnosti v fašistični Italiji. Tako jih je tudi smatral ves kulturni svet ter se je dvignil s protestom proti fašistlčnemu nasilju napram Slovencem in Hrvatom. Kaj pa Društvo narodov? Ali bo še vedno si mašilo ušesa in zapiralo oči ter ostalo hladno »do srca«? Slovenci na Koroškem. O priliki kongresa (zborovanja) narodnih manjšin v prvem tednu septembra in o priliki zaaedanja Društva narodov so Nemci v Jugoslaviji poslali v nemške liste v Avstiuji in Nemčiji poročila o stanju in zahtevah nemške narodne manjšine v naši državi. Nemci nikakor niso bili skromni, kadar je šlo za zahtevo njihovih pravic, bodisi resničnih bodisi namišljenib. Tudi z ozirom na nemško manjšino v Jugoslaviji njihove zabteve niso skromne. Niso zadovoljni s tem, kar imajo, marveč zahtevajo veliko več. Popolno kulturno avtonomijo Nemcev v Jugoslaviji zahteuajo, potem bo naša dižava deležna zaupanja nemškega ljndstva: tako i/.javljajo po aeinSkiU listia v Gradcu«. Nimamo nlč proti temu, da se našim Nemcem dajo pravlce, ki jim gredo. Ml te njihove zahteve podpišemo, dobro vedoč, da je zadovoljitev narodnomanjšinskih zahtev najboljše jamstvo za ohranitev miru in za dobre sosedne razmere med evropskimi državami. — Opozoriti pa moramo gospode Nemce na to, da so čisto pozabili na načelo, ki je izraženo v prislovici: »Kakor ti meni, tako jaz tebi«. Kako postopajo Nemcl s Slovenci na Koroškem? Desetletnica plebiscita in vse svečanosti ob tej priliki kažejo v svetli luči nakane Nemcev s koroškimi Slovenci: Ponemčiti jih hočejo. Niti jim ne privoščijo imena Slovencev, marveč jih kakor v zasmeh imenujejo »vindišarje«. In tem »vindišarjem« ne dajo v javnosti nobenih pravic. Slovenci na Koroškem nimajo niti ene slovenske šole! Gospodje Nemci, ali veste, kaj to pomenja??! Če bi se vam merilo z istim merilom, kakor vi merite koroškim Slovencem, bi Nemci v naši državi ne smeli imeti niti ene iiemške šole, kamoli lastno nemško učiteljišče! Ko bo Društvo narodov ocenjevalo —,ako bo sploh kdaj ocenjevalo — pritožbe Nemcev in njihove zahteve za nemške manjšine po fposameznih državah, naj bi na drugo stran tehtnice položilo koroške Slovence, njihovo stanje in njihove neizpolnjene pravice. Tako se bo najboljše pokazala vrednost nemških pritožb ia apravičenost nemških zahtev.