Sodobna slovenska poezija Aleš Debeljak Potopljena monarhija Rodno mesto Tisočere fontane, mogočni curki vode, ki v sanjah sprehajalcev morje vabijo, ne preveč oddaljeno, da plane skozi skrita usta in vsaka ulica, drevo v redkem gaju Tivolija, arkada in hodnik s krhko skorjo je prekrita, sled slane darežljivosti, ki pojema, se razpusti in ponikne v granit. Morje je tukaj, morje je tukaj, besneče vre, skozi kukalnike na vratih in slavoloke zmag: svežina hribov na dosegu roke mu ni mar, kaj šele mladenke, ki za hip, mogoče dva, poblisknejo tam dol pri mlinu, kjer barje vase vleče čas in žile praproti se znojijo skupaj z zvezdami. Trsje, orgle stoječih voda, žvižgam sam pri sebi, da šumenje med otrplimi kanali bi preglasil, medlo svetlobo pod zaprtimi vrati in zaudarjajoče ulice, z uslužnim poklonom še zadnjikrat na voljo ženski, ki sope od napora, njeno gibko jantarno telo odriva plapolajoče jezike svetilk, nemirnih od želje, da bi zrak prevrtale, soparen od bojazni, ki brani prišlekom, da domačini bi postali. Predolgo so upirali se snu, zdaj so dobili, kar jim gre: skupinsko moro, ki seje zavlekla v hiše in odprla usta rožam, da žuželke so izpljuvale. Ne čudi me, da glava kipa, ki prvič konja jase, utaplja se v mulju. Čakam, da posuši se zvezdni znoj in ladjam, od časov Jazona Sodobnost 2004 I 726 Aleš Debeljak: Potopljena monarhija zasidranim pod gradom, jadra spet poženejo in palača guvernerja postane žrtev iluzije, da vsa sozvočja in brnenje jamborov še vedno komandira, ko prevaranti, vsi po vrsti naši, na pot podajo se do legendarnega otoka in z njimi gre skrivnost, ki meščani niso je hoteli zase, ker za nesreče terjali so pojasnilo, prozorno kakor prazna steklenica, puščavski pesek in zid trdnjave, ki molči, kot jaz ne morem: v imenu ljudstva slutim, da glas, hitrejši od strnada, nas kaznoval bo in razklal lobanje prav do dna. Madžarska, blizu in sama Tramvajske tirnice, položene še pred zadnjo vojno, k visokim hišam vodijo na glavnem trgu, drugam pa ne, na odprtih oknih se belijo rjuhe, krvave rahlo ob robovih, nosečnice mahajo v predvečerni pozdrav, mene pa presune, da imam izsušena usta, sanjač, ki zanimajo ga školjke in alge z neznanimi imeni, tako kot zanima me soseda, ki nabrekle prsi izboči v mrak in prisluhne rada neurju nad jezersko gladino, nad bakrorezi, kakršnih si sam ne morem privoščiti, zato zaupam raje v naključja dobrih del in nujnost pesmi v jeziku brez sorodnikov, in trgovci, ogoljufani od preobilnega spomina, zbegano strmijo čez trsje Balatona, ko vzpenja se in upogiba od napora, da spet morje bi postalo, in veka v žalosti, ki jo izurjeno oko pri nedonošenčkih odkriva, ko španski bezgi odprejo se s prasketom in nori pianist pogladi tipke, alkohol pomaga mu, seveda, in telovnik modno kmečki si razpne, ko note veze za bivše gospodarje. Sodobnost 2004 I 727 Aleš Debeljak: Potopljena monarhija Avstrijskemu prijatelju v pomoč Pigment na kamniti koži Wilendorfske Venere raztaplja se v vodnjakih deževnice, narasle, pod žlebovi alpskih hrbtov. Jalova tolažba za vodenoglavce v prestolnici ob veletoku. Manjkajo še konji. Zamisli si, če hočeš, panonske ravnice in tiho hlipanje dečkov, z ustnicami, črnimi od izsiljenih poljubov, ki nima smisla o popolnosti jim govoriti. Slišiš moje konje? Ne? Se mi je zdelo. Molk pod bičem imaš raje, vem, ki stare tete spremlja, ko čez Graben drsajo, mimo izložb z zemljevidi iz človeške kože in knjig o vitkih stotnikih, ki čast jih gnala je v smrt, boljšo, kot je strah pred prazniki in vikendi, ki nobena ceremonija ga ne razprši. Zdaj usmerja krčevite dni, za raso ljudi iz blata, ki pokonci le skupinska krivda jih drži. Kaj mi preostane? Zadnjo žetev maka vreči v reko, ki hrepenenje sili jo čez utrjene nasipe, pozabiti kostanj v žerjavici in poklekniti in iz peska na obali ladjo narediti. Bleščala se bo, vem, na prvi in poslednji plovbi, ko izteče se tvoj čas. Med prsti bistra voda mi polzi in po negibnih prsih drseti hoče, vzdolž večnega trebuha in do avreol ogromnih, ki jezik jih preizkuša kot jagode pozimi, pod gosto stkanim svodom kapucinske kripte, kjer razočarance za zadnji boj je zbral nasilni car. Sodobnost 2004 I 728 Aleš Debeljak: Potopljena monarhija Brez izbire Zvok se dviga iz severnih gozdov, temen in sladak. Mogoče, mislim si dvomeče, le kragulj. Mogoče pa, povsem mogoče, ruski deček, ki iz zenita krošnje se spustil je z dežnikom, odprtim kot nebo nad stepo, da med aplavzom trave je pristal in takoj z drhtečo pesmijo nadaljeval. Prenašati jo moramo naprej. Samo: kako? Nič ne rečem, polno smisla je doma, med knjigami in majhnimi otroki, a pozabim tudi dosti, recimo vso poletno strast, spomnim pa lahko se čajnika iz gline, in na popolnem robu še trpkih madežev, ki prekrivam jih z jezikom. Samo v rutini dneva sem lahko natančen, kakor zvon predmestne cerkve, ki potnikom in domačinom enako služi, ko v podaljšanih večernih sencah iz spomina delajo načrt dejanj. Ja? Ne? Nimam pojma. Vem le to, da metulji, ki ušli so iz tapete, ne bi sami preživeli, če ne bi vodil jih neki zvok, temen in sladak, ki kolobari po prostoru in se širi hitro kot angina, in smerokaz postane za prodajalce časopisov, ki skoz drevorede kolesarijo, poštarji lahkega sna, kot bi rekel mrtvi pesnik, in delijo zvitke, ki naročniki jih ne znajo brati, pisane v jeziku pozabljenih plemen, ki pred mano so tu živela. Svoje borce so pokopala v gomile, ženske pa spremenila v pepel. Po smrti vladajo in uvodniki opevajo jih kar naprej, dokler gre, dokler se krik novorojenca ne izteče v krohot. Ja? Ne? Izbire nimam. Pod dežnikom moram stati in pesem zapisovati, ki mi narekuje jo vojak. Sodobnost 2004 | 729 Aleš Debeljak: Potopljena monarhija Pobeg iz norišnice Mesečnik sem bivši, napol ozdravljen, a to mi ne prepreči, da ne bi v sanjah plaval kakor riba, ki izpila je vse morje. Noža se dotikam, ki je v sorodu s sencami živali, odrtih prav na sveže, in iz krvavih luž prerokovati se učim: klobuke krizantem nabirati pomeni bolezen, ki zdravila nima, lesko v rokah krepko držati, kot piščal, je privatni znak vrline, govoriti z vodo, ujeto v led, pomeni prihod bogastva od drugod, žensko sleči do traku med ritnicami, medtem ko spi, je začasna kap, zavreti čisto vino in okopati se v potoku, pomeni poštenost. Lubje jesti, hvalo peti, kesati se, preklinjati kot strojnik: to pomeni svobodo. In tako me jata gladkih rib, ki so jim zrasla krila, ko se je morje razdelilo, vodi skoz neurja in sanjske knjige, pozorno predse zrem, da mi ne bi kaj važnega ušlo, stanjšam se kot rob obzorja, nekje popolnoma drugje, moj bog, nesmisel, ki le drsalnica hodnika z rešetkami na linah ga edina ne zanika, spreminjam se, brez volje, v ogromne kose mila, ki gladijo mi pot iz koraka v korak, pod nadzorom zaspanih paznikov, ki malo jih zanima, da zgrešim jih le za las, z blaženim izrazom na obrazu, ko zunaj ocean nori, in motna šipa v zidu poči in znajdem se v deželi, kjer deklicam dišavijo lase, da lažje znake berejo o preteklosti in domovini. Jaz, žal, je ne poznam. Sodobnost 2004 I 730 Aleš Debeljak: Potopljena monarhija Moj strah, tvoj pogum Nenehno smo na sledi, a na repu dogodkov. Ničesar nimamo, razen odjekov lastnih glasov, ko sedeli smo pred kaminom, tako globokim in prostranim, da trije moški v pepelu bi lahko prespali. Plapolali so odbleski sonca v kozarcih, v katerih smo gledali površine stvari, ki dogovor o imenih jih ni pohabil. Velik je, ta svet, velik od samoljubnih misli, ki izmikajo se hrepenenju potnika, pripravljenega, da dvorišče vsako doživi kot svoje, in čuječega kot nisem sam, ki prebudil sem se v sobi z morjem v oknu, se dvignil ves razburjen, preskočil druščino, poleglo pred kaminom še od včeraj, in spustil se do praga, s katerega si stopiti nisem drznil skozi drevored topolov k reki, na brv iz tesanih brun, ki kasneje smo vgradili jih v ostrešje hiše. Med dimnikom in žlebom gnezdijo penice: mar jih ne vidiš, kako si marseljezo žvižgajo in nekje daleč odgovarjajo jim škrjanci? Če zastala bi, ljubezen, na začasnem mostu, bi videla še belouško, ki po dnevno dozo mleka redno hodi, na prag, čez katerega si sam ne upam, zato napenjam ušesa, velika kot muflonov rog, da lažje vsrkal bi stokanje v harmoniki, ki nori godec jo razteguje in njegov pajdaš me prepričuje dol, dol in poje, da vir ponosa je premagan strah. Sodobnost 2004 I 731 Aleš Debel j a k : Potopljena monarhija Nauk teme Prst svetlobe, ki od zgoraj suva vame, mrzel kot živalska kost, ničesar ne razsvetljuje, še najmanj pa zločinca, žrtev, pričo: biografijam sončnih peg zaupam malo, mraku mnogo bolj, ker le v zavetju teme res lahko povprašam, kdaj drevo postane kamen in kdaj se kip iz njega izvije? To za druge je neznanka, kakor sanje umetnika, ki iz papirnatih denarjev dela ptice, zame pa, ki tavam kakor reka, ki struge še ni našla, in nasmeškov gube oponašam na otroških licih, zame važno je, da ljudje in stvari, ki vidim jih v globini sijočega zrcala, isti prostor napolnjujejo, in steklo, na vetru posušeno, jamstva daje, da igrani film in dokumentarec na istem traku pravično prikazujeta življenje moje, to čudno sliko, ki na koncu morda obsije samotarje v dvoranah, kamor hodijo se skrivat pred vrtoglavico, ki butne jih, kot prst svetlobe, šele v zavetju doma, širšega za vse korake in nezgode, ki videli so jih, ponižni kot lišaji severa, in ničesar ni, kar bi zagrešili, ničesar, kar za drugega bi zdaj storili, obremenjeni kakor žice, ki tramvaje v Pragi na nebo so pritrdile, v njih pa, mrzel kot živalska kost in popolno krut, lebdi neki angel, z zapestnico na bledi roki in v krilu, tesnem kakor popek, neizprosno mi narekuje, da neham vendar že pisati in priznam, da edine zgodbe, ki kaj šteje, ne morem res končati. Sodobnost 2004 I 732