Poznozimsko in spomladansko izginjanje čebel iz čebeljih družin
Dr. F. K. Boechter: Die Fruehjahrsschwindsucht
Prevedel Norbert Jedlovčnik na predlog g. Sajevca
Pojav spomladanskega izginevanja čebel iz čebeljih družin so nekaj časa pripisovali nosemavosti, pozneje pa dvojni okužbi z nosemo in amebo (Morgenthaler, 1939). Na podlagi dozdajšnjih spoznanj pa ta pojav še najbolje označimo z besedno zvezo “splošno izginjanje čebel iz čebeljih družin” pozno pozimi in spomladi. Pojav je posledica skupnih vplivov zelo različnih dejavnikov. Med temi je tudi pomanjkanje cvetnega prahu, ki ima zelo pomembno, čeprav doslej nekoliko zanemarjeno vlogo.
1. KAKO SPOZNAMO POJAV IZGINJANJA’
Bolezenska slika je podobna pojavu nosemavosti, ki navadno spremlja ta pojav. Spomladi so družine zelo oslabele, če niso celo že odmrle. Pogosto preživi le matica s peščico čebel, ki tavajo po večji ali manjši površini zalege. Pred čebelnjakom ali pred panji po pravilu le redkokdaj opazimo čebele, ki ne morejo pojeteti na pašo, pogosto pa tudi ne mrtvic. Čebele so očitno izletele in umrle zunaj panja. Takšno izginotje čebel iz panja lahko opazimo že pozimi, posebej če v njem ostajajo neporabljene zimske zaloge hrane.
2. IZBRUH IN RAZŠIRJENOST POJAVA
Tako kot nosemavost in ameboza se tudi spomladansko izginjanje čebel pojavlja po vsej Srednji Evropi. Podoben pojav, katerega vzrok ni znan, poznajo tudi v ZDA (Kulinčevič s sod., 1982), pojavlja pa se na dve do štiri leta. Škoda, ki jo povzroča, dosega katastrofalne razsežnosti. Odmrejo cela stojišča, številne družine so bolj ali manj prizadete, hkrati pa na številnih območjih ni niti sledu o tem pojavu. Lahko računamo, da čebelarji na jugu Nemčije vsako leto izgubijo do 30 % čebeljih družin oziroma 10 % pridelanega medu, ne da bi pri tem upoštevali še izgubo zaradi odmrlih in oslabelih čebeljih družin. Gre za velike izgube, ki jih v čebelarstvu povzročajo bolezni. Po mnenju G. Gnaedinga te v Evropi dosežejo vrednost od 2,5-3,5 milijona evrov na leto.
3.	VZROKI
Kljub številnim objavljenim raziskavam, še vedno niso dokončno pojasnjeni vzroki za ta pojav.
Eden izmed vzrokov je gotovo vreme, to so dolgotrajne, ne posebej ostre, temveč bolj mile zime, za katere je značilna večja umrljivost čebel, še zlasti, če so bili prejšnji poletni in jesenski meseci hladni in deževni (Lotmar, 1943). Prav tako je vzrok izpad zalege in krajšanje življenjske dobe dolgoživih zimskih čebel, saj to povzroči motnje v ustaljenem ritmu življenja čebel ali celo izpad naravne generacijske menjave čebel v panju, to je zamenjavo dolgoživih zimskih čebel s pomladansko in poletno generacijo.
3.1	IZPAD ZALEGE
Življenje čebele je samo po sebi naravnano na dolgotrajno zimo. Ce so zdrave, preživijo ob pravilni prehrani 6-8 mesecev na leto, ko ne morejo izletavati. Glede na to čel)ele, izležene od avgusta do oktobra in tudi pozneje, odmrejo šele sredi maja (Ewenius, 1937), tako da še na zgodnji paši nabirajo medičino in cvetni prah. Preden se njihovo življenje konča, se mora razviti nova, letošnja generacija, ki nadomesti staro in družino varuje pred odmrtjem. Zaradi tega matice pozimi, navadno od febniar-ja naprej, zalegajo le v manjšem obsegu, nekoliko več zalegajo marca, obilno pa aprila. Od obsega zalege v tem mesecu je odvisno, kolikšna bo moč družine maja. Tedaj se namreč zale-ganje spet zmanjša, in če zalege ni, družine odmrejo. Minimalno naj bi vzredile toliko zalege, da bi prezimljene družine ohranile moč, maja pa bi mlade čebele že presegle moč prezimljene družine. Prvi pogoj za obsežno zalego v tem olxlobju je zadostna oskrba s cvetnim prahom. Prezimljene dolgožive čebele so ga uživale le jeseni in ga naložile v svojih telesih kot beljakovinsko rezervo. S tem so zmožne spomladi prehranjevati prvo zalego. Prve izlegajoče se zimske čei^ele svoje potrebe po beljakovinah
250 Slovenski čebelar 9/2005 - letnik CVII ^
zadostijo iz zalog cvetnega prahu v panju, te pa so dostikrat majhne, zato so hitro tudi porabljene. Pomembnejši, celo odločilen, je svež cvetni prah, ki ga čebele spomladi nabirajo v naravi in prinašajo v panj. Zaradi vremenskih razmer pa je možnost nabiranja cvetnega prahu v naravi dostikrat ovirana, včasih pa je sploh ni. V tem primeru se zaleganje zmanjša, ob skrajnih primerih pa Uidi prekine. Tolikšen izpad zalege je že sam po sebi dovolj, da ogrozi nadaljnji obstoj družine.
3.2 SKRAJŠANJE ŽIVLJENJSKE DOBE ČEBEL
3.2.1. Skrajšanje življenjske dobe zaradi pomanjkanja cvetnega prahu
Izpad zalege m edina škoda, ki jo povzroča pomanjkanje cvetnega prahu. Če cvetnega prahu ni dovolj, je družina podhranjena, to pa tudi občutno skrajša življenjsko dobo čebel. Mlade čebele morajo v prvih 10 dneh po izvalitvi zaužiti dovolj cvetnega prahu, da dosežejo pričakovano življenjsko dobo. Če v tem življenjskem olxlobju ne zaužijejo zadostne količine cvetnega prahu, se njihova življenjska doba občutno skrajša, celo veliko lx)lj kot pri nosemavosti (te ugotovitve so potrdili Maurizio, 1946, 1950,1954, Beutler s sod., 1949, Kulinčevič s sod., 1982). Cvetni prah različnih rastlin se tudi zelo razlikuje po svoji kakovosti. Ugotovili so namreč, da precej vrst peloda čebelam ne omogoča polne življenjske dobe.
3.2.2 Skrajšanje življenjske dobe zaradi nege zalege
Nega zalege skrajšuje življenjsko dobo čebel. Zaradi tega živijo poleti 6-8 tednov, pozimi, ko jim ni treba skrbeti za zalego, pa 6-8 mesecev. Pozimi so razmeroma pogosti tudi vdori toplega zraka, največkrat okrog božiča. Ta pojav čebele navadno zapelje k zgodnji vzreji zalege, zato se skrajša življenje čebel, ki so zalego negovale. To velja zlasti za kranjsko sivko, saj začne ob toplejšem vremenu takoj zalegati in je zato zelo ogrožena (Dreher, 1975). Tem zgodnjim, mladim čelx;lam v njihovem razvoju dostikrat primanjkuje cvetnega prahu, zato je krajša tudi njihova življenjska doba.
Takšna zalega, ki se pojavi ob neustreznem času, je nevarna:
- za čebele, ki hranijo zalego, in
- za izlegajoče se čebele.
O tem se lahko prepričamo tudi sami, če trisatni narejenec še zelo pozno, vse do oktobra, torej do meje še mogočega, s stalnim dodajanjem hrane silimo k zaleganju. Pri takšnih, tesno in toplo dniga ob drugo postavljenih družinah I» zalega pozno jeseni izjemno lepa, strnjena, na velikih površinah sata. Toliko večje bo razočaranje spomladi. Pri teh narejencih bomo spomladi našli le še sate, polne zalog hrane. Čebele so odmrle in zvečine izginile brez sledi.
3.2.3 Skrajšana življenjska doba zaradi bolezni in neprimernega medu
Bolezenskim klicam, ki so nevarne čebelam in skrajšujejo njihovo življenjsko dobo, se v obliki mešane infekcije pridružita predvsem nosemavost in ameboza, dostikrat še povzročitelji sep-tikemije, rikecije in viaisi (Mille 1965,1967,1973). Opazili so tudi razpad mišic in tvorbo kristaloidov. Nosemavost in ameboza se v čebeljih družinah hitro širita zlasti pozimi, predvsem ob predčasnem zaleganju in pomanjkanju čistilnih oz. izletnih priložnosti, domnevajo celo, da tudi ob slabem vremenu poleti in jeseni (Lotmar, 1943). Če so čebele pozno jeseni v panj
nanosile še gozdni med, ki prav tako skrajšuje življenjsko dobo čebel (Poltjev, 1956) in povzroča grižo, zaradi katere se čebele trebijo v panju, se zaradi kombiniranega infekcijskega delovanja vseh naštetih dejavnikov (ali le posameznih) pojavi huda okužba z nosemavostjo in amebozo. V tem primeru je propad družine spomladi neizogiben.
4.	BOJ PROTI SPOMLADANSKEMU IZGINJANJU ČEBEL IZ ČEBELJIH DRUŽIN
Kot boj proti spomladanskemu izginjanju čebel iz čebeljih družin velja vse, kar je rečeno o ukrepih proti krajšanju življenjske dobe čebel zaradi nosemavosti in ameboze. Zlasti naj vas še enkrat opozorimo na potrelx) po skrbi za higieno v družinah (Bemdorfer, 1971, in Pfeferle, 1978) in na pravočasno poznopo-letno oskrbo, saj bomo le tako vzredili močne družine s številnimi mladimi čebelami, ki bodo bogato preskrbljene s cvetnim prahom in zdrave. Močne družine same skrbijo za potrebno toploto. Pri takšnih družinah je nevarnost škodljivega trebljenja v panju najmanjša. Poznemu knnljenju se je treba zaradi opisanih nevarnosti izogibati. Prav tako je treba zavirati prezgodnje zimsko zaleganje matic, to pa še posebej velja za kranjico. Priporočajo tudi, da družin ne zapažimo že v prvi polovici zime. Pri dobro izoliranih panjih na široko odpremo žrela in jih zavarujemo pred mišmi (Dreher, 1975). Družinam je treba odvzeti gozdni med in dmge vrste medov, ki niso primerni za prezimitev. Za preprečevanje griže je ob pozni gozdni paši družine priporočljivo toplo odeti. Na gozdni paši je oslabele dmžine priporočljivo okrepiti ali združevati. Nevarnost lahko zmanjšamo tako, da panje zložimo v skladovnice, enega poleg dnigega ali enega na drugega. Na ta način zmanjšujemo toplotne izgube. Ne pozabimo, da mora biti žrelo odprto, vendar zavarovano pred mišmi. Weygandt (1991) trdi, da se griža nikoli ne pojavi v družinah, katerih panji so tesno zloženi v čebelnjakih. Po mojih izkušnjah zadostuje že dobro, toplo odevanje družin.
Prav tako je pomembno, da družinam po potrebi dodamo cvetni prah. Za ta namen naj bi se odločili za neke vrste gospodarjenje s cvetnim prahom. Tako v obdobju, ko je v naravi veliko cvetnega prahu, namestimo na panje smukalnike ali družinam odvzamemo sate s cvetnim prahom, jih primemo uskladiščimo, pozno jeseni ali spomladi pa jih znova vstavimo v panj. Kakovost peloda bomo ohranili tako, da sate s cvetnim prahom posipamo s sladkorjem v prahu. Shranimo jih v suhem prostoru, ki je dobro zavarovan pred škodljivci (plesen, miš, voščena vešča, slaninar). bhko jih tudi preprosto shranimo v hladilnik ali zamrzovalnik, v tem primeru pa seveda posipanje s sladkornim prahom ni potrebno.
Družine lahko spomladi knnimo tudi z nadomestki cvetnega prahu. Posušeni cvetni prah lahko posipamo v satje in poškropimo s sladkorno raztopino. Če je vreme lepo, seveda čebele v naravi same nabirajo cvetni prah.
Druga možnost je priprava testa. Nadomestek cvetnega prahu zmešamo s sladkorjem v prahu, domačim medom in nekaj cvetnega prahu, maso pregnetemo in razvaljamo v tanko plast testa, potem pa to mešanico polagamo na nosilne letvice satnikov. Spomladi je priporočljivo dodati tudi naravna sredstva proti nosemi.
Sji* Slovenski čebelar 9/2005 - letnik CVII 251