Dopisi. Iz Maribora. (Prusaška rabuka.) Ministerski predsednik Badeni je dobil v nedeljo od cesarja slovo. S tem so prusaški divjaki v državnem zboru dosegli vsaj nekoliko tega, kar so hoteli. To je dalo našemu nemškemu prebivalstvu povod, kolikor je v njegovi moči, ukazati, da ima ponedeljek zvečer ob šestih vsako okno biti razsvetljeno; »kdor ga ne bode imel«, pristavljali so baje nekateri občinski sluge, >temu se utegnejo šipe pobiti«. Tudi so za večer nekateri občinski očetje najeli godbo, ki bi naj hodila po ulicah ter sviraia. Toliko smo Slovenci ponedeljek do večera izvedeli. Ko pa se je bližala 6. ura, zaprli smo se v svoja stanovanja ter čakali divjega plesa. In zares; ob šestih zažarijo okna, le ona Slovencev in nekaterih uradnikov so oslala temna. Še šole so morale biti razsvetljene, samo ob sebi se razume, da cesarske ne. Zasliši se godba, tuljenje, kričanje, skratka nepopisno divjanje. Pred godbo, okoli nje, za nio drvila je brezštevilna tolpa šolskih otrok, neroških dijakov, capinov in mokraške druhali. Drli so se kakor živina, najbolje je bilo šlišati: »Heil Bismak, Schonerer. Wolf!« pogosto razumelo se je tudi: »Hoch Resel!« »Nieder rait den Bindišen!«, »Nieder tnit den Pfaffen!« Slišalo se je, kakor bi bili vsi hudiči ušli. »Čin», zazveni okno in v sobo tresne kamen. Človek ni bil več življenja varen. Vendar se je divjanje ob 8. uri poleglo in šli smo spat. Drugi dan srao slišali, da je divja druhal pobijala okna povsod, kjer ni bilo razsvetljeno, še celo Marijini kapeli v gradu ni prizanesla; ludi so po mestu govorili, da so baje nekateri capini celo na velika slikana okna pri velikem oltarju stolne eerkve metali kamenje, toda zgoditi se ni moglo nič, ker so dobro zamrežena. Divja druhal vsula se je na glavni trg, kjer so se pevale pruske pesmi, in }e z občinske svetovalnice dol dr. Schmiderer nekaj govoril. »Heil, heil!« je zadonelo in tolpa se je po meslo porazgubila. Policija je zaprla samo dva razgrajača, par pa še jih zasleduje. — Ljubi Slovenec, glej, taki so nemčurji, ne podpiraj jih; glej, taki so socijalni demokrati, ne zabi na strah božji! Iz Celovca. (Nemci in mokrači.) V nedeljo se je pripeljal poslanec Dobernik z Dunaja v Celovec. Se ve, da je celo mesto že prej vedelo za njegov prihod, in zato je bil njegov vsprejem na južnem kolodvoru toliko sijajnejši. Zbralo se je tam zlasti mnogo dijakov, cvet nemške bodočnosti. Na čelu te množice je seveda bil celovški župan, ki je pozdravil došlega razgrajača. Odzdravljajoč županu, rekel je Dobernik med drugim tudi »Nieder rnit Badeni«, na kar je zaorilo iz vseh grl: »Proč z Badenijem, proč s šuftom!« Gotovo pa se bodeš, dragi bralec, za glavo prijel, ako ti povem še sledeče: Pri vsprejemu so bili navzoči tudi c. kr. prolesorji, torej tisti, ki imajo nalog, poučevati mladino v domorodnem avstrijskem duhu; toda pijani vsegermanskega duha so to v tem trenutku pozabili, da, nekateri so se baje tako spozabili, da so dijake k temu še navduševali; pripoveduje se celo, da so hoteli voz, v kojem se je imel došli poslanec odpeljati v mesto, izpreči in ga sami peljati po mestu. Kaj ne, kaj tacega je mogoče le v Gelovcu! Priprost in pameten kmet bo rekel: »Gospoda je znorela«. Ni rai treba omenjati, v kakšnem sprevodu se je peljal omenjeni poslanec v mesto. Vse poprek mu je klicalo in ga pozdravljalo s »hoch«-klici in psovalo Slovane in vlado. Ne meneč se za svoje profesorje, peli so dijaki z drugo pomestno druhaljo izdajske pesmi: »Die Wacht am Rhein« in dr. in to javno pri belem dnevu. Tako torej vzdržujejo Neraci Avstrijo, ki se vendar pri vsaki priliki tako ridi pobahajo, da so Ie oni v naši državi tisti živelj, ki je Avstrijo ustanovil in jo tudi vzdržuje. — Ob jednem se je pripeljal z Dobernikom tudi socijalni demokrat Daszynski. Celovčani so tudi njega burno pozdravljali, v prvi vrsti lukajšnji sociji. Popoludne se je že bralo na voglih: »Delavci, zberite se danes ob 5. uri v hotelu Grommer!« Toda ta shod je bil prepovedan in tako tudi Dobernik ni mogel poročati. Prepovedale so se tudi vsakojake demonstracije. Zato so se pa rudečkarji kolikor toliko mašCevali nad krščanskimi socijalisti, ki so iste^a dne zvečer zborovali v bližini Gromerjevega hotela, namreč v »Karntnerhofu« s tem, da so metali kamenje skozi okna v zborovalnico. Živela nemška in mokraška kultura! Iz Trsta. (Svarilo.) Tržaška mestna oblast je prijavila svarilo glede izseljevanja v Brazilijo. Južnoatneriška država S. Paole je sklenila namreč pogodbo z nekaterimi tamošnjimi družbarai, vsled katere pogodbe so obvezane tvrdke tekom treh let naseliti v Braziliji 60 tisoč kmetovalcev, izmed katerih naj bi jih bilo najmanj 10 tisofi iz Avstrije. Ti naseljenci bi se rabili ondi za delo v pridelavanju kave in sicer mesto zarnorcev. Omeniti }e, da sta že pričeli razpošiljati svoje agente dve genoveški plovbeni družbi, »Le Ligure brasiliana« in »La Ligure americana«, katerih agentje razpošiljajo svoje okrožnice in vabila tudi na vse kraje naše domovine. Ker bi omenjene družbe morale zapasti veliki globi, ako bi ne mogle dobiti toliko izseljencev, je umevno, da so napele vse žile, da ne zapadejo. V ta namen plačujejo najbrže jako dobro tudi svoje agente, ki si bodo prizadevali gotovo na vse moč, da zvabijo kar največ žrtev v svoje rareže z raznimi lepimi obliubami, da bi le zaslužili zase večih zoeskov denarja. Naš kmet naj bi bil potemtakem samo stvar, orodje, ki naj bi pomagalo služiti novce tem modernim trgovcem z človeškim mesom! Odločno svarimo torej vse naše rojake, naj ne gredo na limanice tera lovcem in naj pomislijo, kaj bi jih utegnilo čakati ondi, v nevarni južni Ameriki. Baš te dni je poročal neki araerikanski list, kaka usoda čaka dostikrat v Ameriki evropejske izseljence. V nekem kraju se je dalo Evropejcem cele množine gnilega mesa za hrano, ob katerem mesu so Ijudje nevarno zboleli, ker je bilo strupeno; nekaj jih je celo pomrlo. Drugod so zopet prodajali izseljencem posode, ki so bile znotraj prevlečene s svinčeno, mesto, cinasto glazuro in ker je svinec strupen, jih#je tudi mnogo obolelo. Take in jednake slvari se dogajajo v Ameriki na izseljencih, stvari, kakoršne bi morale oplašiti vsakogar, ki hoče tja onkraj morja v slepi nadi. »Ed.« Iz Slov. goric. (Volitve v št.-lenarški okrajni zastop.) V prvi polovici meseca decembra bodemo zopet volili nov zastop v št-lenarškem okraju. Opozarjamo narodne može na to volitev zaradi tega, ker je velika nevarnost, da pride zastop v roke naših nasprotnikov, in s tem okrajna hranilnica in okrajni šolski svet; to pa ne vsled tega, kakor da bi tukaj Nemcev mnogo bilo, temuč ker je naSim najboljšim kmetom zaupanje v sedanji zastop precej zginilo, in ravno to zadnje daje našim nasprotnikom novo nado do zmage. — Da naša dva trga Sv. Lenart in Sv. Trojica nista na narodni strani, to je že običajno na Slov. Štajarju, čeravno je smešno in krivično. Na te se itak ne moremo zanašati. Nevarnost je pa pri občinah in veleposestnikih. Dobro bi bilo, da bi se volitve, naj si bode za veleposestvo ali za občine, kmetje volilci kako uro pred določenin časom sešli in se prosto med seboj pogovorili, katere slovenske može bodejo volili. Pred tremi leti je bila res čudna volitev, da nikdo ni vedel do zadnjega trenolka, kako se bode volilo, izvzemši onih dveh mož, ki sta gredočim v volilno sobo stiskala tiskane liste v roko rekoč: »Te može poštenjake volite!" Dogovoritno se vendar poprej ter bodimo lepo složni! Zatorej volilci, pazite in ne volite slepo tja v en dan, temuč po lastnem prfpričanju slovenske može! Gorje in joj nam, ako dobijo nemškutarji večino! S Frankolovega. (Bralno društvo) je imelo v nedeljo, dne 28. nov. v proslorih g. Dominika Bezenšeka svojo ustanovitev. Ob določeni uri se je zbralo mnogo radovednega Ijudslva, ter je z vidnim zanimanjem poslušalo govornike. Predsednik začasnega odbora, g. Dragotin Zupančič, je pozdravil navdušeno vse navzoče, posebno pa g. dr. Radoslava Pipuša iz Celja. Slavnostni govor je itnel g. dr. Rad. Pipuš. Slikal je v jedrnatih besedah težnje kmečkega stanu. Povdarjal je, da so lo le piškavi izgovori, kmet trdeč, da se ni treba učiti delati, to itak znamo. Se ve da zna vsak delati, ali vprašanje je — kako ? Navadno se sliši, kako so moj oče ali dedek delali, tako bona jzz. Dandanes to ni veljavno. Predsednik se zahvali gosp. dr. Pipušu za umestni govor, proseč ga, naj o priliki zopet nas počasti s kakšnim govorom. Izreka s tem potom gosp. dr. Pipušu prisrčna zahvala. Ko je predsednik pojasnil društvena pravila, volil se je naslopni odbor: Predsednikoin g. Dragotin Zupančič; odbornikom č. g. Franc Ogrizek; č. g. Jakob Palir in gg. Filip Kodermann, Dominik Bezenšek, Gašper Šostar; namenstnikom pa Štefan Jakop in Tomaž Medved. Ustanovil se je tudi društven mešan zbor. Vaje bodo v vsako nedeljo. Kdor želi pristopiti, naj se oglasi pri predsedniku. Predsednik se je zahvalil vsem navzočim, spominjajoč se posebno našega milega vladarja, na kar vsi navzoči s trikratnira živio pritrde. Pri prosti zabavi je bilo več navdušenih napitnic ter veselo petje je vse navduševalo za novo društvo. Konečno pa prosimo vse udeležence, ki so se razkropili na vse strani, da nam v bodoče ostanejo zopet zvesti. Z Dnnaja. (Društvo zaizrejokrščanskih rokodelskih učencev.) Dunaj se odlikuje s premnogimi krščanskimi dobrodelnimi zavodi in podpornimi društvi. Ni še dolgo tega, kar se je ustanovilo društvo, ki skrbi za- to, da se rokodelski učenci zamorejo ob nedeljah v posebnih hišah zbirati, in se tamkaj podučujejo in pošteno kratkočasijo. Pokroviteljica tega društva jo nadvojvodinja Marija Valerija, hfii presvetlega cesarja. Oni ponedeljek je imelo to lepo društvo svoj občni ibor. Zborovalo je v največji dunajski dvorani, imenovani Grosser Musikvereinssaal. Odličnega občinstva se je Slelo nad štiri tisoč oseb. Zraven so bili tudi trije rail. gg. škofje: Dr. Mahnič s Krka, Šterk iz Trsta in dr. Rosler iz Št. Hipolita. Tudi prevzvišena gospa pokroviteljica in eden nadvojvoda, dunajski župan, knez Lichtenstein, paler Abel, eden slovenski in eden moravski državni poslanec in drugi so bili navzoči. Presvetli cesar so v blagi namen za podporo lega društva odločili 10000 fl. iz velike državne lnterije. Nastopili so kaj odlični govorniki. Knez Lichtenstein je popisoval blagonosno delovanje sv. Jožefa Kalasankcija v pomoč ubogim delavcem. Govorila sta ludi dunajski župan dr. Lueger in jezuit p. Abel. — Pridne krščanske delavce brez dvoma veseli, ko vidijo, da se za njihov duševni in telesni blagor potegujejo osebe tajco imenitnih stanov. Naj bi le vsi delavci zapirali svoja ušesa vabljivim glasovom zapeljivih rogoviležev, socijalnih demokratov! Kaj pomaga, razbiti zdajšnjo človeško družbo, ko pa ne morejo siromakom kaj boljšega dati? Iz Ptuja. (Ali se Nemci res nikogar ne bojijo?) Naši Nemci in nemškutarji so dandanes res prav ošabni in širokoustni, ker se jim Slovenci preveč pustimo in klanjamo. Ali če se tudi bahajo, da se nikogar ne bojijo, strah se jim vendar lahko napravi, in to tak strah, da se kar tresejo. Kako pa je to mogoče ? Na to odgovorim, da prav lahko. — Povem vam danes, dragi Slovenci, lep izgled iz najnovejše dobe. Pred kratkim je prišel na Ptuj g. J. Peteršič, rodom Slovenec. Nasproti velike kosarne si je najel od mesarja Reicher-ja malo štacuho, da zai':ne trgovino s pa"pirjera, tiskovinami za župnijske, občinske, šolske urade, notarje in odvetnike, s pisalnira orodjem itd. Takoj, ko je g. Peteršič napravil z lastnikom hiše pogodbo, je to zvedel g. Viljem Blanke, kaleri trži z istim blagom. Konkurenta g. Peteršiča pa se je tako ustrašil, da je prebrisanemu mesarju na mah"hišo za drag denar odkupil. S tem je hotel zabraniti, da bi se g. Peteršič ne mogel na Ptuju naseliti. Tu pa je g. Blankeju spodletelo. G. Peteršič je imel pogodbo radi stanovanja v žepu, on se je te pogodbe držal ter se ni hotel umakniti. To mogočnega g. Blankeja še bolje razsrdi. On, ki je mestni odbornik, svak župana Ornika, on, ki se tako rad ob žep tolče, katerega so mu dpu,gi napolnili, če je res poln, on, ki hoče vsakega Sloveriča snesti, on bi ne mogel tega trgovca začelnika odpraviti? Hitro mu odpove štacuno in stanovanje. Ker pa se g. Peteršič navzlie tetnu ne umakne, ampak ostane, je g. Blankeju sapo zaprlo. Le toliko še je mogel govoriti, da je zažugal, da bode g. Peteršiču na škodo blago kar zastonj dajal. Prepričani smo, da tudi Blanke ne more brez dohodkov živeti, da mora tudi on blago, katero razpečava, plačati. Torej. le počasi, g. Blanke! — lz vsega pa se vidi, da je g. Blanke dosihdob pri Slovencih doBro tfžil, da se boji, da mu sedaj nekaj odpade, da se hoče konkurenta g. Peteršiča na vsak način znebiti. Upamo, da.se mu to ne bode posrečilo, če si še toliko prizadeva; konkurenca je bila že potrebna. Slovenci pa spet vidimo, da se naši nasprotniki najbolj konkurence bojijo. Dajmo se iz tega učiti vsi, kmet in gospod, duhovnik in posvelnjaic, mož in žena! Ne bodimo, kakor Ijuba živinica, in ne hodimo po stari navadi v mestne štacune kupovat! Vsak naj vselej in vsigdar pomisli, preden stopi v štacuno, kdo je naš in z nami, kdo je naš nasprotnik in po tem se naj ravna! S tem se pride vsem našim nasprolnikom hitro in gotovo do živega. Le na ta način bomo naučili naše nasprotnike pohlevnosti in ponižnristi ter si bomo pripravili narodne obrtnike in trgovce! Na drug način to ni mogoče, ne pridemo mi Slovenci po mestih in trgih nikoli do veIjave, anipak bomo na vse veke hlapčevali. lz Celovca. (Nemčursko-mokraška sodrga.) Ko je došla brzojavka z Dunaja, da je Badeni odstopil, naročilo se je takoj meščanoin, naj razsvetlijo na večer mesto. Toda razsvetljava sama ni zadostovala. Socijalni demokrati in z njimi druga nacijonalna in liberalna klika so lakoj napravili načrt, to navidezno zmago tako-le slavili: Kakor hitro se je mesto razsvetlilo, začele so poslajati ulice nenavadno živahne; kar leze in gre, — otroci, ženske, sploh cela lakinaža ceIovška je zaeela sedaj svojo soeijalno - dernokratiško komedijo. Med grdim upitJHtn in razgrajanjem so je podilo kakih 3000 oseb po ulicab, pevajoč navadne izdajalske pesmi »Waeht am Rhein« in »Arbeiterlied«; se ve da upitje in klici: »Proč z Badenijem«, živio Wol!, in strašno »melodično« »heilanje« ni izostajalo; človek si je moral misliti, da je raed zverino, med divjaki tam kje v temni Afriki. A vsemu temu bi nič ne rekel, ko bi bile omenjene demonstracije ostale le pri upitju. Ne, razgrajači se s tem niso zadovoljili. Obstrukcijsko zmago so morali občutiti popolnoma nedolžni ljudje. Tako so se znosili ti rogovileži nad tukajšnjim bogoslovjem, ki je pod spretnim vodstvom čč. oo. jezuitov, kateri so vsem nasprolnikom trn v peti. Pred celo hišo so polili bencin in zažgali, da je ostudno smrdelo. Ko je vodstvo zahtevalo od policijskega ravnateljstva varnostno stražo, prišel je eden redar pred bogoslovje, ki pa je izginil, kakor kafra, ko je druhal pridrvila pred bogoslovje; ln tako je imela ta proste roke in pobijala okna ter upila »Nieder mit den Pfaffen, nieder mit den Schwarzen«. Okna so bila ubita v jedilnici, v knjižnici in v eni spalnici. Potem se je drvila druhal proti škofovski palači in tudi tam pobila nekaj oken in upila po navadi. Najnesramnejše pa je, da niti elizabetinskemu samostanu ti divjaki niso prizanesli. — Česa pa naj učijo tebe, kmečko Ijudstvo, ravno omenjeni izgredi tvojih zagrizenih verskih in narodnih nasprotnikov ? Kako pa li najbolje odgovoriš takim nečuvenim početjem? Z najodločnejšim boikotom, to se pravi, niti beliča ne daj nemškemu trgovcu, krčmarju ali obrtniku! Svoji k svnjim! Od Št. Ilja v Slov. gor. (Zmagali smo.) V krajnera šolskem svetu imamo vendar še Slovenci prvo besedo. A da jo imamo, odločilen je bil g!as velespoStovanega Schonweter-ja. Znani Pistor ga je hotel imeti na svoji strani. Ni se dal premotiti. Hotel je ravnati značajno, kakor mu je velevala vest. To je mož. Čast mu! Tako je bil s peterimi glasovi izvoljen velecenjeni Hauc za načelnika. Boljšemu možu se no bi bilo moglo poveriti to častno mesto, kakor se je. G. Hauc je mož na svojem mestu. Da, pred g. Haucem se radi klanjamo, a nikakor ne pred g. Pistor-jem. G. Hauc tudi nekaj razume, ne samo g. Pistor. A glavna stvar, g. Hauc je naš domačin, naš rojak, nas pozna, nas razume. 0 njem znamo, on deluie za nas, on je za nas. Pistor je tujec, in kakor obče znano, naš strasten narodni nasprotnik. Nemir v Št. Ilju, od kedaj se je začel? Razurani možje se povprašujejo, od kedaj se je začel tukaj nemir. Štejejo leta nazaj in obstanejo pri lelu, v kalerem je nastopil tukaj g. Pistor. Prej so se tukajšnji Nemci ravnali po Sloveneih. Odkar gospoduje tukaj g. Pistor, se je spremenilo. On je preobrnil, naopak postavil svet v Št. Ilju. Kar bi moralo biti doli, postavil je gor. Po g. Pistorju se naj bi ravnalo sto en tisoč Ijudij. Neumnost! Št. Iljč-ani tudi niso na glavo padli. Prav to, da znajo sami tudi kaj misliti, bodo pokazali v kratkem g. Pistorju. Svojo napako, katero je ravno porabil g. Pistor, so že odpravili. Ta je bila zelo velika boječnost. Brž ko je drzno nastopil g. Pistor pred njimi, pa so že bili nekako iz sebe. Začudeni so ga gledali, mesto da bi bili zamašili usta kričaču. Dokler so se zavedli svoje slabosti, je dobro rabil čas g. Pistor. No zdaj je že vse dobro. Možje št. iljski hočejo biti tudi možje in nočejo več nositi vlačulje g. Pistorja. Potem ko se spremeni Pistor in Št. Iljčani in bo daleč od njih Pistor, bo zopet mir v 8t. Ilju. Nerair ovira napredek, mir pa ga pospešuje. Kadar napoči mir tukaj, takrat se bodo glasila drugače poročila iz Št. llja. Od Sv. Jošta na Kozjaku. (Novo šolsko poslopje) se bode prihodnje leto stavilo pri nas. Krajni šolski svčt je sicer postavil v vsakoletni proračun postavek 500 gld., da se sčasoma nabere potrebna stavbena svota; ali visoki c. kr. deželni šolski svet graški neizprosno in brezobzirno zaukaže stavbo nove šole, če ne, stori to okrajni šolski svet konjiški na nevarnost in potroške šolske občine. Gospoda našteva tudi denarne zavode, pri katerih se dobi posojilo. Kako bode pa kmet pri sedanjem slabem denarnem stanju glavnico blizu 5000 gld. povračeval in obrestoval? Kaj to briga višjo gospodo ? Ti kmet plačaj, pa molči!