roftnilMA TlAiktJi T MHTOi. Mentor — dijaški list — XXIV. leto 1936-37 Vsebina 8. številke: Francž Jesenovec, Več veselja 169 / I. K., Hrepenenje 171 / Ivan Čampa, Kadar srce zacvete 172 / Janko Mlakar, Spomini 177 / R. T„ Večer 180 / J. L., Dr. Jože Debevec 181 / Dr. Vilko Novak, Slovenska zemlja v pripovedništvu 184 / Prof. Albin Žabkar, Težkoče številke II 186 / M. A., Sol in poper. OBZORNIK: Nove knjige 189 / Pomenki 191 / Zanke in uganke 192. Uredništvo lista: Prof, dr. Joža Lovrenčič, Ljubljana, Zrinjskega c. 7. — Na uredništvo se pošiljajo vsi rokopisi in dopisi, ki so namenjeni za objavo v listn. — Rokopisi se ne vračajo. > Uprava je v Ljubljani, Miklošičeva cesta 7. > Na upravo se naslavljajo vsa naročila in reklamacije. Mentor izhaja v Ljubljani med šolskim letom vsakega 1. v mesecu. — Izdaja ga Prosvetna zveza v Ljubljani (odg. Vinko Zor, Ljubljana, Sv. Petra cesta 80.) Urednik prof. dr. Joža Lovrenčič. — Tiska tiskarna Tiskovnega društva v Kranju. Celoletna naročnina za dijake Din 30., za druge in zavode Din 40. Posam. številka Din 4.—. Plačuje se naprej. — Stev. ček. računa pri poštni hranilnici v Ljubljani 14.676.— Naročnina za Italijo: Lit. 10.— za dijake, Lit. 15.— za druge; za Avstrijo: S 4.— za dijake , S 6.— za druge. — Plačuje se po italijanskih, oziroma avstrijskih čekovnih položnicah »Katoliških misijonov" v Grobljah pri Domžalah. — Naročnina za Ameriko 1 dolar, za vse druge kraje vrednost 4 švic. frankov. — Poverjeniki dobivajo za vsakih 10 plačanih izvodov enajstega zastonj. — Plačati pa morajo vso naročnino z vse naročene izvode pred izidom šeste številke vsakega letnika. M Dr. Ivan Pregelj" PLEBANUS JOANES (VIKAR JANEZ) Roman, ki ga je označila vsa književna ocena za eno najmočnejših in najboljših slovenskih pripovednih del, opremljen z nujnim tolmačem tujih izrazov, glede zgodovinskih in krajevnih motivov i. p., naj bi imel VSAK DIJAK! Zato je tudi cena za dijake znižana, da si more knjigo vsak nabaviti; stane broširana Din 7*SO. TISKOVNO DRUŠTVO V KRANJU r.z.z o.s. M FRANCIS JESENOVEC : VEČ VESELJA Je pač tako, cla je Bog človeku radi krivde odločil, da bo v tej solzni dolini, ki mu rodi trnje in osat, jedel v potu svojega obraza trdo prisluženi kruh. C e je za katero dobo veljalo to božje prekletstvo, ki si ga je človek nakopal, velja to v današnjih težkih dneh socialne, gospodarske in duhovne stiske. Če za kak narod, velja to za naš slovenski narod, ki je pel v dolgih stoletjih germanske sužnosti svoje lirske pesmi le prerad o žalosti in tugi in ki ga je po pravici imenoval Gregorčič v svoji pesmi \ pepelnični noči „ubogTnarod mo}“. Slovenski študent je člen tega ubogega naroda, je ud današnje zbegane družbe. Zato ni čuda, če je tudi njemu skoroda zamrl smeh na ustnicah in če je tudi študent postal borec za vsakdanji kruli. Sicer je res. da tudi v prejšnjih dobah zanj ni bilo kaj prida bolje. Če mu ni sreča naklonila bogate štipendije, je moral jesti trd kruh instrukcij ali pa čakati v bedi in pomanjkanju na težko prisluženi honorar pri kaki slovenski reviji. Vsemu temu je danes še huje, vse to je danes še ostreje zadelo študenta, kmetskega in delavskega, uradniškega in obrtniškega. Dom naj bi študentu nudil čistega domačega družinskega veselja! Toda kako? N a kmeti h prede trda, vse je v delu. da se vsaj skromno preživi in odplača svoje davščine. Kje je potem čas za veselje? V delavski družini je še slabše, saj tamkaj za študenta sploh ni več doma. Oče in mati morata zgodaj zjutraj na delo v tovarno, zvečer pa se izmučena in trudna vrneta domov in ležeta k počitku. Drugo jutro se začne pesem znova in tako traja vse dni. Kje ie potemtakem doni veselja za delavskega študenta? Pa v gosposkih in bogatili hišah ni prav nič bolje. Tu je oče ves dan v trgovini ali v pisarni ali v delu za kopičenje bogastva, mati pa hodi podnevi po mestu, k prijateljicam, zvečer pa po kinih in gledališčih in zabavah. Tudi za tega študenta ni doma, ni domačesra družinskega veselja in miru. Šola naj da študentu veselja! Kako. če pa je danes vsa polna nai-raznovrstnejših predmetov, ki z njimi trpa študenta, da mu komaj da dihati? Čas drvi, svet drvi, civilizacija drvi. V tem strašnem hrupu in MENTOR 1936-37 ŠT. 169 vrtincu ni niti trenutka časa za oddih, veselje, zabavo. Čas je v ta svoj vrtinec potegnil tudi šolo. Če je že pred petindvajesetimi leti dejal o šoli pedagog Hiltv v svoji znani knjigi „Sreča“,da„namdanašnia šola vzame velik del naše vesele mladine in naše telesne svežosti4', bi v marsičem to isto mogli tudi danes ne le ugotoviti, ampak celo debelo podčrtati. Kn jiga naj bi dijaku nudila veselja in razvedrila! Saj je res, da naša slovenska književnost uspeva že štiri sto let. saj je res. da nam izkazuje že prelepa dela in sega s Prešernom. Cankariem in Župančičem v prav visoke vrhove svetovne književnosti, toda kie in koliko ie v naši lepi knjigi humorja, šale. dovtipa? Murnik in Milčinski pa še nekaj humorističnih črtic tega ali onega pisatelja — in že je ves naš zabavni indeks knjig izčrpan. Je že tako. da je naš slovenski značaj resen, da se tudi preprosti Slovenec šele ob kozarcu cvička malo po-razveseli in nasmeji, sicer pa rajši žalostno toži. kot dekle z rožmarinom, ki je obupalo nad srečo tostranskega življenja in z vero v posmrtno življenje šele pore: ..Tam vesela z mera i bom“. Ali pa kot Slomšek vzdihuje: ..Preljubo veselje, oj kje si doma?...“ Ali po vsem tem in takem res ne more in ne sme biti slovenski študent nikoli vesel, razigran in dobre volje? O. pač! le besede niso pisane zato, da bi samo ugotavljale žalost in resnost naših težkih dni. marveč da pokažejo, daveselieje in da ga najti moramo! Zato naj ga tudi pokažem. Naj pokažem tri poti, ki naj po njih slovenski študent krene, da pride do veselja. Sam Odrešenik se je v Kani Galilejski udeležil veselja in zabave na ženitnini in tudi naš preprosti slovenski človek pravi, da ima veselega človeka še Bog rad. Res. rad ga ima in tudi v svetnika ga je že poveličal. V spomin mi nrihaja veselo življenje svetega Frančiška Asiškega. Nekje sem bral, da je mladi Frančišek v svoiem rodnem mestu Assisiju zbral okrog sebe veselo družbo, katere ,.kralj" je bil sam in ki ie z vsem navdušenjem gojila ..jraia scienza“. pravcato „ve-do“ o veselem življenju. Tn to veselje je bilo pri Frančišku pristno, notranje, medtem ko ie bilo v istem času po drugih italijanskih mestecih le zunanje, le moda tistih dni. V rodno mesto je prinesel veselje, ga razširjal po vsi Italiji in ga zanesel celo v katoliško cerkev, v cerkvene redove in samostane. In pod n jegovim vodstvom je katoliška mladina zarajala. Vse njegovo veselje pa je prevevala skromnost in preprostost. Vse je bilo tako naravno, nič pretiranega, nič čutnega in osladnega, nič napačnega in razuzdanega ni bilo v veselju mladega Frančiška. Frančišek A s i š ki nam je pokazal prvo pot do pravega veselia in ta pot vodi v cerkev, k Bogu, v globoko vero. Njegovo veselje je izviralo iz n jegovega življenjskega gesla ..p e r a m or di D i o“. To je vse tisto veselje, ki ga dom in knjiga in šola in ves svet ne morejo dati, dati ga more edino le Boa: sam. Srečen tisti študent, ki se more povzpeti do tega najiskrenejšega, najidealnejšega, do svetniškega veselja. Ta prva pot do veselja vodi po globinah tvoje duše, razprede- na je po življenju iz Boga in za Boga in te pelje do najpopolnejšega veselja v uživanju Boga samega v nebesih. Zal, nam povprečnim zemljanom ni mnogokrat dosegljiv ta najidealnejši A'ir veselja. Pa vendar tudi za slovenskega študenta klije premnogo, če ne nebesnih pa vsaj zemeljskih virov veselja. Modra cvetka romantike na j vzklije zopet zanj, veselo trubadursk o življenje naj zaživi v njem, malo po d o n k i h o t-sko naj zadiha naš študent! Zakaj je vendar skoroda zamrla v študentovskih ustih tista vesela in poskočna študentovska pesem: „Če študent na rajžo gre, dobro pije, dobro je!“ Ali ne bi v to kruto vsakdanjo realnost naših dni, ki je prečesto naravnost prozaična, zopet poklicali študenta s popotno palico, ki bi obiskoval župnišča in gostilne, se povsod lepo okrepčal brez krajcarja v žepu, bi živel brezskrbno življenje v veselju in v sreči in bi v zadovoljstvu preživljal počitnice po slovenskih vaseh, da si tam zopet nabere moči in volje do dela in študija v mestu? To vam je, glejte, druga pot do premembe naših mrkih delavnih dni v veselo, pojočo nedeljsko jutro, pot iz zimskega mraka v živahni in cvetoči pomladanski poldan- lz cerkve in romantike pa je treba ponesti veselja tudi v domove, v šolo, v knjige. Kaj pa je treba drugega spremeniti, kakor da zamenjamo strogost in red in h 1 a d, ki veje v šoli in knjigi, s toplo ljubeznijo. Ljubezen v domove in v šolo in v kjige, tople socialne ljubezni do bližnjega, ljubezen med starši in otroki naj se poživi, vzgojitelj naj vzljubi mladino, ki jo vodi, in knjiga naj nas pelje v kraljestvo lepote in sreče, pa bo slovenski študent zopet vesel in zadovoljen in srečen, kot je bil v nekdanjih dneh. Kako lahke in preproste so vse te tri poti do veselja. Iz materializma naj se študent dvigne k idealizmu, iz mrkih dni hladne in trezne civilizacije naj poseže v globine srčne kulture, iz suhe znanosti naj obrne pogled v kraljestvo lepote in poezije, v skrite kraje, kjer cvete modra cvetka, kjer mu poje modra ptica prelepe pesmi tihega in zadovoljnega romantičnega veselja. Ali ne boš krenil po njih? I. K.: HREPENENJE Ko bi že vendar čas prišel, da polje bi vzcvetelo in sonce bi me grelo, ko bi med travami samel! Nemir, ki se je v srcu vnel, raztresel bi po polju tedaj, ko po podolju narahlo veter bi zavel... KADAR SRCE ZACVETE... Dijaška zgodba. 8. Proti koncu maja je bilo. V spalnici dijakov privatistov so po kosilu sloneli na posteljah štirje pripravniki. Naravnost blažilno je bilo zlekniti se v tem času, ko je glava kot vulkan od napetega učenja, za nekaj kratkih trenutkov na mehko posteljo. Vsi štirje so kadili, kajti sem je le redko kdaj zašel kak nadzornik. „Zmeraj bolj me skrbi, kaj bo, čimbolj se približuje konec. Čim bolj se učim, tem bolj se mi zdi, da nič ne znam, izpiti so pa tu-le,“ je tožil sedmošolec Stan“, resen fant, ki mu ni bilo za šale in je kar naprej tičal pri knjigah. „Pojdi, pojdi! Kar bo, bo!” ga je miril njegov rojak Leo, zanikrnež, ki je že dvakrat pogorel pri izpitih v peti. „Če še letos ne naredim, pojdem k vojakom, pa bo!“ „lmaš prav!" je dejal tretji. „Ti kar lepo hodi tja pod gozd z dekleti! Saj profesorji nič ne vedo in mislijo, da si kot božji volek." To je dejal v tako malomarno porogljivem tonu, da je onega kar speklo, kajti bilo je ravno nasprotno res. „Kaj pa ti, si že dobil prošnjo od ministrstva?" je nekdo vprašal Vaneta, ki je ležal na postelji pri peči in gledal pod strop. „Seveda!“ je odvrnil. — „To se pravi: ne!" je potem hitro popravil. Vsi trije so se zakrohotali. „Tudi tebi se že mešajo pojmi kot Stanetu." „Saj se mi lahko. Ne vem, kaj počenjajo tam doli, da mi ne pošljejo rešitve. Pa če so vam trem ugodili, bodo menda tudi meni." Tedaj je nenadoma pridrsal neki četrtošolec v spalnico in povedal Vanetu, da je prošnja prišla in da naj prinese takoj denar za šolnino k ravnatelju. Strahoma se je napravil Vane k upravitelju. Bal se je tega človeka, ki je s črno kapico na glavi vedno hodil prav oblastno po dvorišču in na eno nogo čotal. Ali mu bo dal toliko vsoto, če mu še zvezkov ni hotel zadnjič zaupati na dolg? Pa saj to je vendar nujno, gotovo bo dal. „Gospod upravitelj, danes je prišla rešitev moje prošnje in prosim, če bi dobil denar za šolnino." „Kakšen denar? Pri meni nimate nobenega denarja" ni hotel razumeti upravitelj. „Vem, da ne, ker teta še ni poslala. Ne more vsega tako hitro. To pa moram že danes nesti in teti ne morem takoj sporočiti, da pošlje." „Jaz ne bom nikomur plačeval šolnine!" „Kdo pa pravi, da boste vi plačevali, gospod upravitelj?" se je ustrašil Vane. „Kdo drugi? Kje bo pa teta vzela, da vam bo dala. Saj še mesečnine ne more plačevati." Vane je ostrmel. V dno srca je bil užaljen radi grobih upraviteljevih besed. Stal je nem sredi sobe in premišljal, kaj naj naredi. Znova je prosil: ..Gospod upravitelj, pa mi dajte, prosim, vsaj toliko, da grem do tete z večernim vlakom." „Pravim, da ne dam vam nobenega denarja. Je zastonj! Kar pojdite!' „Pa naj zdaj radi tega ne polagam izpita, ko sem že toliko časa tu-le? Saj moja teta še nikdar ni nikomur ostala dolžna niti pare ne," jo je zagovarjal. „Kaj me briga! Dovolj ste imeli časa za premišljevanje, kje boste dobili denar. Kako pa si upate misliti na izpite?" ga je ošinil z očmi in mu obrnil hrbet. Vane je vedel, da pri tem odurnem človeku ne bo opravil nič več. Zdaj ni utegnil misliti niti na to, kako ga je upravitelj žalil. Iskati je moral denarja za vlak. Ko je vzgojnemu voditelju povedal, kako je opravil glede denarja, so prišle t< mu solze v oči od sučutja. Poznal je upravitelja in ga zaničeval, a ni mogel nič proti njemu, ker je bil denarno tudi odvisen od njega. Ponudil pa je Vanetu voznino za vlak in Vane je v srcu sklenil, da mu tega nikdar ne pozabi. * Lenčka je bila sama doma in je pomivala po večerji. ,.Kaj neki je to, da se mi danes že ves popoldne kolca?" V odgovor je pozvonilo v vratih. Šla je odpirat in ustrašila se je do mrtvega: na pragu je stal Vane. „Križ božji, kaj je, da si prišel na noč?“ Ko ji je opisal v kratkih besedah popoldanski dogodek, je obnemela od groze. „Tako je! Tak zdaj še izpitov ne moreš delati? Fant moj, če nad teboj in nad 111 '‘noj ne leži neko prekletstvo .. „0, leži, leži! Hodiva v senci denarja,“ je rekel in se sesedel na stol. V kuhinji je nastala mučna tišina. Tudi Lenčko je silno stisnilo in začela je jokati. „Toliko je ljudi na svetu, ki jim jo poštenost deveta briga, a jim zaupajo, zato ker imajo, pa čeprav so prigoljufali; človek pa tako gleda, da vrne vsak najmanjši krajcar, pa nima zaupanja. Če to ni v nebo vpijoč greli..." „Še kaj drugega," je zaškrtal Vane. „Pa zdaj vendar ne smeš pustiti, ko sva že toliko zapravila v zavodu. Koliko pa bi rad?“ „Pet sto." ..Moj Bog! Saj so vendar vsi norci! Kje pa naj vzamem, ljubi moj otrok? Naj grem krast?" Še nikdar ni govorila tako. Vane je spoznal, da se ji je podrlo v srcu nekaj lepega. ..Kje boš pa spal, ko si na noč prišel?" je vprašala čez čas. ..Pri gospe čičkovi, saj jo poznaš, sem jo že prosil." Potem je spet utihnilo. Slišati je bilo samo Lenčkino globoko dihanje. Vane je vedel, da ji srce dela v stopah in da silno trpi. Nekaj je hotel reči, a je požrl, še dolgo je vladala mučna tišina. Potem je teta skoraj dahnila: ..Pridi jutri! Prosila bom na posodo kjerkoli. Bog pomagaj!" Še nikdar se ni zgodilo, da bi Vane poljubil teto. Ta trenutek pa je planil k njej in se je privil okrog vratu. Potem je oddivljal v noč, kot da bi ga bilo sram. 9. Odlomek iz Vanetovega dnevnika: 17. maja. — Še mi brni po ušesih ropotanje koles. Neprestano slišim tisti refren, ki me je včeraj, ko sem se peljal k teti. navdajal z grozo: ..Po denar, po denar..." Da. denar, ztlaj sem ga /e oddal. Kako me je žgal, ko sem ga nosil na prsih! Ta denar, ki mi ga je dala teta s toliko ljubeznijo. Zakaj mi ga je dala? Zakaj me ni nahrulila tako kot upravitelj? Prav lahko bi me in prav nič bi se ne čudil... Rajši bi videl, da ga ne bi bil dobil. Potem bi bil obupal nad vsem in bi bil šel kar na slepo po poti, ki jo hodim. Zdaj pa je toliko pomislekov v moji duši... 19. maja. — Z učenjem sem zaključil, zakaj ni mi več ostati pri knjigah. Kar znam, znam. Ne morem več: vse se mi inede. Na moji duši leži težka mora in vest mi ne da miru. „Nehvaležnež!“ Tako mi očita in ne vem zakaj. 20. maja. — Komu naj potožim svojo bol? Ni ga, ki bi se mu razodel, ki bi ga vprašal za svet. Prav sam sem. Zdi se mi, da blodim po teminah, iz katerih ni povratka. Kje si, ki mi boš razgnal dvome in pokazal pravo pot? 21. maja. — Sovraštvo, samo sovraštvo me je. Sovražim ves svet in samega sebe. Ali sem količkaj podoben teti, ki ljubi, samo ljubi, ki ne gleda ne na levo ne na desno, ki vse razume in vse odpušča, ki samo daje in ne pričakuje nobenega plačila? Kaj je pravo: sovraštvo ali ljubezen, svet brez Boga ali z njim? 23. maja. — Danes smo bili na izletu z gimnazijskim katehetom, ki bo moj razrednik pri izpitu. Zakaj sem šel, sam ne vem. a zdi se mi, da je bilo prav. Kako drugačen je ta človek, kot so navadni profesorji! „Danes ni med nami nobenega razločka, samo tovariši smo," je dejal in dovolil, da smo delali, kar smo hoteli. Igral je z nami najbolj neumne igre in jedel je z nami isto kot mi. In kako se je pogovarjal! Človek mora postati zaupljiv do njega. Zdaj razumem, zakaj ga imaj.> tovariši tako radi in kar tekmujejo, kdo se mu bo bolj naučil... Še bi rad prišel z njim v stik. Povedal bi mu vse, kar me teži. Morda bi me prav on razumel... 24 maja. — Znova sem skušal danes potopiti se v knjige, a zastonj. Ne gre mi v glavo nič več. Vedno znova se zalotim v drugih mislih. Kaj bo? Še teden dni in izpit je tukaj. In čudno se mi zdi, da me prav nič ne skrbi, kot bi bilo samo po sebi umevno, da bom zdelal. In vendar se mi zdi, da nič ne znam ... 25. maja. — Zakaj ne grem h katehetu in mu ne razodenem vsega? Zakaj si skušam dopovedati, da ga sovražim prav tako kot upravitelja, kot Mejačeve, kot — Nives? — Da, Nives! Kdaj sem se poslednjič spomnil nanjo, ki me je pahnila v tak pekel? Ali sem kdaj pomislil, kaj se je godilo v njej tedaj, ko je izgovorila tiste grozne besede? Mar ni storila tega iz otročarije? Če je, zakaj jo potem sovražiti, zakaj zaradi tega zaničevati ves svet? Zakaj se odtujiti Bogu? Da, tega ne razumem. Zakaj se radi tega vdajati brezplodnim sanjam, ki nikdar ne bodo postale resničnost? Zakaj v hrepenenju po maščevanju stiskati pesti? Mar teta dela tako? Če bi, kaj bi bilo z menoj ... 27. maja. — Vsako nedeljo moramo v cerkev. Dozdaj sem se med pridigo vedno izmuznil iz cerkve in se proti koncu maše spet vrnil... Danes pa sem ostal. Slišati sem hotel, kako katehet govori... Mar je današnjo pridigo napravil nalašč zame? Saj sem njegove besede pil kot opojno vino. Odkrival se mi je popolnoma nov svet. Govoril je o poslanstvu krščanstva pri obnovi socialnega reda.. ..Ne z rušenjem avtoritet in kulturnih vrednot, temveč s svetlo idejo vere in krščanske ljubezni bo prišel na svet nov in pravičnejši družabni red. Ne sovraštvo in maščevanje, temveč odpuščanje in ljubezen, to je tisto, ki vedno daje in ne vpraša, kaj bo dobilo v povračilo..." Pritrditi moram. Kako da nisem že prej izprevidel vsega tega? Saj je tako jasno. 29. maja. — Veliko je odpuščanje, toda jaz ne morem, ne morem. Prevelika je žalitev, ki so mi jo zadali... 31. maja. — Samo še kratka noč in — začnemo. Kaj bo? Tako se bojim... 1. junija — Tri naloge smo imeli danes in proti koncu sem bil tako zbit, da sem moral ven. Na stranišču sem dobil tovariša Kalana, ki dela čez osmo in ne stanuje v kolegiju. Poznam ga radi tega, ker mu dijaki pravijo „boljševik“. Posojal mi je knjige, iz katerih sem študiral socializem, in prijatelja sva bila. Ves se je tresel od razburjenja in pravkar si je prižigal cigareto. Tudi meni se je zahotelo kaditi, a nisem imel nič pri sebi. Prosil sem ga za polovičko, ker sein videl, da ima v srebrni dozi polno cigaret. „Kaj si nor,“ mi je dejal, „ne veš, da moram imeti tole za ves teden?" Tako! — In jaz vem, da že nocoj ne bo tistih cigaret več... Kaj tako delajo marksisti, katerim Kalan z vso dušo pripada in ki so tudi mene zvabili v svoj krog? In v tem krogu naj se sukam jaz? Saj jih je samo hinavstvo in prevara. Ali pa ne vedo, kaj hočejo, in uganjajo socializem radi mode? Z gnusom se bom obrnil od vsega. Vse je prevara, sama prevara. Tudi marksizem je prevara... 4 junija. — Še jutri in konec bo. In upam, da bo šlo srečno. Saj se katehet besno poteguje zame. Če ni drugače, se tudi sporeče s profesorji radi boljšega reda... In potem pojdem. Da. pojdem. H katehetu. Če sicer ne, že zaradi hva ležnosti. In kaj naj bi odlašal? Čimprej se rešim tega pekla, tem boljše. Vse mu povem in se mu razkrijem do golega... 5. junija. — Vse je šlo srečno. In ne majhno zahvalo za to sem dolžan katehetu. V dveh bi bil moral pasti, pa me je rešil. Letal je od Poncija do Pilata. Jutri pojdem in se mu zahvalim. 6. junija. — Ne morem si kaj, da si ne bi na dolgo in široko zapisal današnjega dneva v spomin. — Ko sem popoldne potrkal pri katehetu, mi je srce delalo v stopah. Nihče se ni oglasil, a kljub strahu sem po ponovnem trkanju vstopil. Ostrmel sem: v mali in do skrajnosti preprosti sobi je bilo vse živo. Katehet sam je igral z nekim sedmošolcem iz kolegija šah, nekateri mlajši dijaki, ki jih večinoma nisem poznal, pa so stikali po njegovi knjižnici, se valjali po otomani in se kar na tleh fižolkali. Toliko je bilo smeha in vpitja, da sem se kar čudil, kako moreta biti ona dva tako zatopljena v igro. Ko so me zagledali, je vse utihnilo „No, prijatelji, za danes naj bo dovolj, boste pa še jutri prišli, kajne?" je dejal katehet in kot bi mignil, so se poslovili vsi nasmejani. Tudi oni od igre je vstal in po kratkem pozdravu zapustil sobo z obljubo, da še pride. Ko sva bila sama, mi je katehet ponudil roko: „No, tudi ti si prišel? To je lepo od tebe. Si zelo zmučen od izpitov, kajne? Vem, taka stvar ni malenkost, hujši je kot matura." Debelo sem ga gledal, ker me je kar tikal, vendar se mi je s tem silno prikupil. Da, ta človek tovariško obču je z vsemi. „Se ii čudno zdi, da sem imel cel ograbek vrabcev v sobi. kajne? Vsak dan pridejo, včasi še več. To je moje veselje, da morem biti z njimi. Zaupni so in vsako stvar mi povedo. Vsak dan moram svetovati, krotiti in pridigovati, a nikoli ne biti hud. Dijaka ne smeš nikdar zgrda. Ti si že velik in veš to, kajne?" Kaj je bilo vse to pripravljanje, da bi mu tudi jaz razlil svojo ulnjgo in razcapano dušo? Morda. Hotel sem se mu zahvaliti za pomoč pri izpitih, a ni hotel nič slišati, češ da se to razume samo ob sebi. Potom mi je nalil likerja in mi ponu- tlil kruha in medu. Pogovarjala sva se o vsakdanjih stvareh. Nisem in nisem se mogel odločiti, da bi začel s svojo izpovedjo. In zdelo se mi je, da je čutil, kako rad bi mu nekaj povedal, in vedel je, da si ne upam. Zato je začel sam napeljevati. In tedaj se je odprlo. Pripovedoval sem mu na dolgo povest o Nives, o teti, o denarju in o vsem, o vsem. Zdi se mi, da sem govoril več kot eno uro in ves čas me je verno poslušal. „Tako, gospod profesor, zdaj veste vse in zdaj vse sodite!" Opazil sem, da ima rosne oči. Premišljal je nekaj časa, potem pa dejal. „Odlično si zaslužil za to povest. Ni karsibodi!" Potem se je zagledal nekam skozi okno in dejal bolj sebi kot meni: Da, da, zaljubljenost, to je huda stvar. Prav nič nimajo prav tisti, ki se posmehujejo takim rečem in pravijo, da so mladostne otročarije. Ko bi bili sami na podobnem mestu, bi že videli. To je najvažnejša preizkušnja, ki doleti prav vsakega dijaka. Nekateri gredo brez bolesti mimo nje, drugim pa je lahko v pogubo. In če sc temu pridruži še pomanjkanje, ki ga mlad človek občuti mnogo bolj kot kdo izmed starejših! Vse polno želja je v dijaku in ko vidi druge, ki imajo vsega v izobilju, začne premišljevati, zakaj mora biti prav on med nesrečnimi zapostav-ljenci. Tako se 11111 vzbuja stud do vsega, zato hoče v mladostni nepremišljenosti preobrniti svet in se tako razbija ob valovih, ki butajo obenj. Prav nič se ne čudim, če si hodil po takih potih, in nobene obsodbe nisi vreden." Pogledal me je in najina pogleda sta se zu trenutek srečala. Oh, ta njegov pogled! Če bi mi bil zdaj ukazal, da naj počnem karkoli, bi bil storil brez premisleka. „ Kajne," je nadaljeval, „ko bi bil najbolj potreben tolažbe, nisi imel nikogar, ki bi te bil razumel. V šoli so bili profesorji morda še strožji s teboj, ker se nisi učil. O teti pa sam praviš, da ji nisi hotel povedati ničesar, ker dobro veš, da ona tebe ne razume, ti pa nje ne. In da bi bil tedaj poiskal spovednika, ki bi ti prijateljsko svetoval, ti še na um ni prišlo. Prav niči se ne čudim, v stiski se človek ne spomni vsega. Glej, in tako se izgubljajo mladi ljudje...“ Spet je prestal. Potem sva se pogovarjala o teti, tej svetniški mučenici, kakor jo je imenoval, in o Nives. Prosil me je, naj iztrgam vse sovraštvo, ki ga čutim do nje, iz srca, otrok da je bila tedaj, ko mi je tisto rekla, mestni otrok, ki čuti in misli vse drugače kot kmetišlci fant... I11 še dalje sva debatirala o marksizmu, o veri in o zakramentih, ki da so edino sredstvo, ki obvaruje človeka ob takih prilikah zablod. In vsaka njegova beseda mi je bila kakor olje na pekočo rano. Da, ta človek, ki niti malo ni tak kot drugi profesorji, niti kot drugi duhovniki, mi je pokazal pot nazaj in naprej. Šele zdaj sem spoznal, kako daleč sem bil zablodil. O, nikdar 11111 ne bom pozabil! Pri slovesu me je prav narahlo pokrižal. ..Gospod profesor, prosim vas, bodite jutri v cerkvi!" sem mil dejal. Prikimal je, kakor da bi se mu zdelo samo ob sebi umevno. Mračilo se je, ko sem odhajal, v meni pa je bilo svetlo, tako svetlo... In je še zdaj... 8. junija. — Prav sam sem v sobi. Po vsej hiši vlada mir, ker so vsi dijaki /e odšli na počitnice. Jaz pa uživam sveto spokojnost in mislim naprej in nazaj. Tako sem vesel! Pii obhajilu sem bil zjutraj, prvič po dolgem, dolgem času. O, kdo bi popisal vse občutke! To so trenutki, ki mi bodo ostali za vedno v spominu. Spet imeti Boga v svojem srcu! Spet. Saj ga prav za prav nisem bil še nikdar izgubil. Nisem bil bogataj, ne, samo tako zelo, zelo Bogu tuj sem bil. mrzil sem ga. kot bi bil 011 kriv vsega tega. kar sem moral prestati. Pa še nekaj moram zapisati: teta mi je odpisala vsa vesela na sporočilo, da sem naredil izpit. O, dobra teta! In še nekaj mi je pisala — da so Ceneta zaprli radi komunizma. Moj Bog, ubogi Cene, torej tako? Moj zvodnik si bil. a nisem hud nate, le smiliš se mi, ker trpiš radi zmote. In groza me je, če pomislim, da bi me bila lahko doletela ista usoda kot tebe... O, če bi teta vedela, kako je bilo z menoj nekdaj in kako je danes, bi bila še bolj vesela. Gledam nazaj: o kod sem hodil! Moj Bog, strah me je, ko premišljam: tema, blato, blodnje, nemir... Trst sem bil, ki ga v puščavti vetri majo... Gledam naprej: jasno je začrtana pot. Postati hočem značaj, ki vsako stvar sprejema z razumevanjem in ljubeznijo. Svetli so cilji in ravna so pota pred menoj. Po njih pojdem! Ti pa, profesor predobri: zdravstvu]! Jutri odidem, da se doma napijem božjega sonca in moči. Drugo leto pa se povrnem in pomagal ti bom pri reševanju mladih JANKO MLAKAR: SPOMINI Milena. (Dalje.) A soboto po tem sprehodu sem imel verouk v osmem razredu zadnjo uro popoldne. Spraševal in razlagal sem kakor po navadi, /raven sem pa ostro opazoval deklice, če je katera kaj zamišljena. Milene niti pogledal nisem. Dvakrat sem mimogrede opazil, da je dvignila roko. pa se nisem zanjo zmenil. Po molitvi sem peljal deklice v vežo, nji sem pa ukazal, naj ostane v razredu. Ko sem prišel nazaj, se je takoj spustila v jok. ..Zakaj jokaš?“ „Ali sie zelo hudi name?“ ..Hud nisem, pač pa žalosten. Milena, če hi mi bil najboljši prijatelj povedal, da te je videl na Gradu s fantom, bi mu ne bil verjel. Tako sem zaupal vate. Sedaj pa to razočaranje! Zgodilo se mi je kakor tistemu, ki je mislil, da je zgrabil jeguljo, pa je bila kača.“ „Saj nisem kača,“ je zaihtela na ves glas. „Seveda nisi. pa tudi jegulja ne. S tem sem ti hotel le povedati, kako neprijetno sem bil iznenaden. Kdo je pa ta fant?“ „Jvan Ferenčak, gimnazijec. Letos bo delal maturo.“ „Če bo dosti s teboj hodil po Gradu, ne bo prišel do mature.*1 „To pa ne. Je jako priden. Ta semester je imel celo odliko.’* ..Ali je že prvi semester s teboj hodil?*' „Ne, sva se šele v postu seznanila." »Seveda, post je ravno pripraven čas za kaj takega. No. koncem leta bo lahko vesel, če bo zdelal. Zaljubljeni fantje navadno niso odličnjaki: jih preveč dekleta motijo. Saj si tudi ti večkrat vsa raztresena. Kako sta se pa seznanila ?“ „Zapazila sem, da hodi za menoj: potem mi je nekega dne, ko sem šla v mraku v prodajalno, dal kar na ulici pismo.“ „Iil ti si ga vzela, prebrala in verjela iistim zaljubljenim čenčam, pa ne veš, da te vodi za nos. Najbrže ima še kako drugo, pa se iz obeli norčuje. “ »Ne, gospod katehet. Ivan je jako pošten fant in ljubi samo mene." »Seveda, ti pa njega. Milena, te ljubezni bo sedaj konec. Kar izbij si Fanta iz glave, bo za oba najbolje.*4 .Jaz ne morem pomagati, če ga imam rada,44 je zopet zajokala. „Saj sle sami rekli v šoli, da se čustvo vzbudi v srcu samo od sebe.44 »Kajpada, to si si dobro zapomnila. Tega pa ne, da je potem od naše volje odvisno, če hočemo čustvo gojiti ali ga zatreti. Napak si že naredila, ker si pismo sprejela in prebrala. Rekla bi mu, naj si kupi punco iz lecta. če jo že hoče imeti. Potem bi se ti ,čustvo’ niti ne bilo vzbudilo. Mislim pa. da še ni tako globoko, da bi ga ne mogla zatreti. Milena, ali ne veš, da taka ljubezen vodi naravnost v greli?'1 „la že ne,“ je rekla nekam odločno. „Saj se bova poročila.“ „Tako, poročila se bosta? Kajne, takoj po maturi?" „Takoj po maturi ne. Najprej bo šel na Dunaj študirat j us. ko ga bo dovršil in bo dobil službo, se bova pa vzela.'1 „Ali ti je obljubil zakon ?“ „Da. in jaz mu zaupam. Saj je tudi mami dal besedo, da me bo vzel.“ „Tako?“ se začudim jaz. „Torej, tvoja mama ve za to, da hodiš s fantom na Grad kakor kakšna ničvredna deklina s svojim . Janezom’.“2 „Ne, da sem šla z njim na Grad, tega ne ve,“ je vnovič zaihtela. „Samo to ve, da se imava rada. Gospod katehet, prav lepo prosim, ne povejte gospodični Šerc, da ste me videli s fantom. Nikdar več ne pojdem z njim. 'V četrtek je bilo to prvič in zadnjič. Saj sem se branila, pa me je slednjič le preprosil. Rekel je, da moram z njim. če ga imam res rada.“ .A idiš, Milena,“ sem zagrabil za njene besede, „drugič bo pa še kaj hujšega od tebe zahteval in te zopet na ta način pregovoril.'4 „Ne, ne. gospod katehet, jaz sem prepričana, da ne bo nikdar od mene kaj takega hotel, kar bi bilo greh. Verjemite mi, da je res jako pošten fant. Tudi mama pravi, da je zelo dober in pameten.44 „No, dober in pošten, to bi še verjel, ko se tako zanj vlečeš. Pameten pa ni, sicer bi rajši na maturo mislil, tebe pa v miru pustil. Milena, ubogaj me, in pusti to! Ali te ni škoda? Pomisli, preden bo ta fant mogel resno misliti na ženitev, bo preteklo najmanj osem do deset lei. Koliko deklet bo še v tem času videl! Skušnja uči, da so tisti jako redki, ki poroče svojo prvo .ljubezen’. Boš videla, da te bo pustil. Drugega ne boš imela od tega kakor žalost, in pa ljudje te bodo po ustili nosili. Glej, sedaj si šele v šestnajstem letu. Ali ni škoda tvoje lepe brezskrbne mladosti? Moj Bog. še včeraj si bila otrok, pa si že begaš glavo s stvarmi, ki še za odrasle niso vselej dobre. Slednjič se mi pa le zdi. da te ima fant za igračko. Pa te je res za kaj takega škoda.44 2 Janezi' so se imenovali vojaki domačega pešpolka. »Ne, gospod katehet, pa me nima za igračo. Prav resno misli, da se bova poročila, in jaz tudi. \ i ne veste, kako lep in čist značaj ima. Mami je rekel, naj ga kar tika. in pri nas se počuti kakor doma." »Seveda, kakor doma. Vidim. Milena, da si do ušes vanj zatreskana: zato je vsaka moja beseda kakor bob ob steno. In če je tvoja mama s tem zadovoljna, imam jaz toliko manjšo odgovornost. Angel varuh naj te varu je: bojim se pa. da bo imel veliko opraviti. To zadevo bom obdržal zase, pa le pod tem pogojem, da ne boš nikdar več sama z njim okrog hodila. Opozorim te pa tudi na to. da ga nikdar ne sprejmeš, če si sama doma.“ »Najlepša hvala,“ se je oddahnila, ..ker me ne boste gospodični Šerc zatožili. Obljubim vam sveto, da bom tako storila, kakor ste mi naročili. Ali ste še kaj hudi?“ ..Ne. nisem hud. Jaz se vsak dan pri sv. maši spomnim svojih učenk. Od danes naprej bom pa zate še posebej molil, da bi te kmalu pamet srečala. Tako, sedaj sva opravila. Pa povej mami vse, kar sem ti rekel.“ „Bom,“ je obljubila ter odšla počasi po stopnicah. Bila je le nekoliko potrta. Doma je materi res vse odkritosrčno povedala ter jo prosila, naj gre k meni in tudi ona pove, da razmerje z Ivanom ni nič hudega, marveč popolnoma resna zadeva. Mamica jo je seveda ubogala ter jo prišla naslednji ponedeljek „prat“. Takoj po prvih besedah sem spoznal, da je v svojo edinko zaljubljena. Na vse načine me je skušala prepričati, da je Milenina ljubezen nekaj čistega, poštenega in pametnega, ter je tudi fanta na vse pretege hvalila. »Vidite, gospod katehet, jaz moram skrbeti za njeno prihodnost. Saj ne rečem, ker je pridna in nadarjena, bi jo lahko dala v pripravnico. j oda potem bi morala na kmete v službo, ker nimamo protek-ci je. Jaz se pa ne morem tako hitro od nje ločiti ter jo prepustiti sami sebi kje v hribih. Zato jo bom rajši dala h kakšni šivilji, potem pa v kuhinjo, da se bo naučila kuhati in šivati. Ko bo Ivan dovršil študije in dobil službo, se pa lahko poročita. Vem, da sprva ne bo veliko zaslužil. Bomo pa nekoliko večje stanovanje vzeli in skupaj stanovali.*1 Milenina mati je bila sploh jako zgovorna gospa ter me je dobre po! ure morila. Iz Arsega njenega govorjenja sem pa spoznal, da bi ne bil dobil Milene s fantom na Gradu, če bi ne bila imela tako »skrbne in preračunljive" matere... Milena se je pri šivanju in kuhanju čisto dobro počutila, kakor je kazala njena zunanjost. Tekom naslednjih dveh let se je razvila v prav čedno deklico, za.katero se je marsikdo ozrl. kadar je šla po ljubljanskih ulicah. Včasih sem jo na Starem trgu, na poti iz šole ali v šolo, srečal. Če sem imel čas, sva se nekoliko pomenila. Pri neki priliki sem jo tudi podražil, kako se ji „ženin“ obnaša. »O, čisto priden je. Vi ne veste, kako lepa in pesniško sestavljena pisma mi piše. Lahko bi jih tudi vi brali, pa ne bi našli nič slabega v njih. Letos pojde o velikih počitnicah v Poljče na Gorenjsko. Tam bo pri grofu Alfieriju za domačega učitelja, l uko se bo čez počitnice preživel ter bo še za Dunaj lahko kaj prihranil.'4 Allieri jeve sem poznal. Hodili so vsako leto v Poljče na letovišče. Imeli so vedno s seboj inštruktorja za malega Marija in guvernanto za Margareto. Najstarejša hči Lucija ni več potrebovala učiteljice, pač pa kavalirje, ki jih pa v Poljčah in sosednih Begunjah ni bilo toliko na razpolago kakor v Trstu, kjer so bili Alfierijevi ena prvih rodbin, Lucija pa na vseh prireditvah znana in občudovana krasotica. Ko sem prišel nekega dne v drugi polovici julija na Zelenico, zagledam na trati pred stanom Ivana z Marijem. Sedela sta pri skledi kislega mleka ter jo hitro praznila. Prišla sta naravnost iz Poljč, lačna in žejna. Ko sta se odteščala, me je prosil Ivan. ki se je takoj domačega naredil, da bi mu pokazal, kje bi kaj planik dobila. Ker nisem imel drugega opraviti, sem šel z njima, in natrgala sta vsak lep šopek cvetic, Mario za mamo in Margareto, Ivan pa za Lucijo. Med potjo mi Ivan niti z eno besedo ni omenil Milene, pač pa mi hvalil konteso Luci jo, kako je z njim prijazna, ter mi zatrjeval, da se počuti pri Alfierijevili »popolnoma domačega". Zadnje dni počitnic sem šel čez Sv. Peter v Begunje. V gozdu nad cerkvijo sem našel Marija in Margareto, ki sta pod varstvom guvernante nabirala gobe, na trati poleg gozda pa Ivana z Lucijo. Kontesa je sedela na obraščenem parobku, Ivan je pa klečal pred njo ter zrl vanjo kakor v sveto podobo. Kot dijak sem videl nekoč v menažeriji. kako so krmili udava (boa constrictor). Kača je ležala zvita na velikem zaboju, pred njo so pa postavili živega kunca. Udav ga je srepo gledal ter se mu z glavo počasi bližal. Ubogi zajček je nepremično vanj zrl, kakor bi bil začaran, ter tako čakal svoje usode. Ko se je kača naveličala te igre, je široko zazijala, zgrabila zajca in začelo se je gnusno požiranje. Čudno, da mi je ta prizor stopil pred oči. ko sem zagledal Ivana in konteso Lucijo. Zaslišala sta me šele. ko sem bil že čisto blizu. Ivan je bil nekoliko v zadregi, Lucija pa nič. Odzdravila je hladno, a vljudno, ter rekla Ivanu, naj gre po otroka in guvernanto. Jaz sem odšel proti Begunjam, prepričan, da Ivan Ferenčak ni tako dober in pošten fant. kakor sta ga hvalili Milena in njena mati, pameten pa že celo ne. In imel sem prav. (Dalje.) R. T.: VEČER V toplem vzdušju gaji v mrak šumijo, tiho ptički od nekod /golijo, polja že v meglah temnijo, zvon v večer slavi Marijo... Misli moje vse v nebo gorijo. J. U: Dr. JOŽE DEBEVEC (Ob sedemdesetem rojstnem dnevu.) Kdo izmed Mentorjevih" naročnikov ne pozna edinstvene trilogije ,,Vzori in boji", „Do zmage", ..iz dnevnika starega profesorja"? \ tej trilogiji je dr. Jož. Debevec sam najlepše podal svoje življenje. ki je bilo, je in bo svetel vzor našemu srednješolskemu dijaštvu, akademikom in vsem kulturnim delavcem. Msgr- dr . Jož. Debevec, prof. v pokoju, a še vedno aktiven direktor zasebne uršu-linske gimnazije v Ljubljani, se je rodil 15. marca 1867 v Begunjah pri C erknici, odkoder je prišel v ljubljanske šole in obiskoval gimnazijo od 1879—1887. nakar se je v zimskem semestru 1887—88 vpisal na dunajsko univerzo in poslušal klasično in slavistično filologijo. Radi gmotnih razmer je ta svoj študij prekinil i'i vstopil v ljubljansko bogo- . . slovje, bil (890 ordiniran ter nato od 1801 —- 1892 kaplan na Breznici, od februarja do f’vu'ii>ta 1892 kaplan v I rnovem, potem do oktobra 1893 prefekt v ljubljanskem bogoslovju, nakar je nadal jeval teološke študije kot gojenec Avguštineja na Dunaju in bil 1894 promoviran. Poslej je bil do 1898 prefekt v ljubljanskem Alojzijevišču ter medtem vpisan na filozofski fakulteti v Gradcu (klas. in slav. filologijo) ter napravil 1900 profesorski izpit, la leta je bil suplent na nižji gimnaziji v Ljubljani, od 1900—1910 profesor v Kranju, nato pa do 1924 profesor na sedanji klasični gimnaziji v Ljubljani. Iz teh življenjskih podatkov vidimo, da je bil dr- Debevec ves čas v najožji zvezi s šolo in z mladino, lorej ni nič čudno, če so n jegova najboljša originalna dela posvečena v prvi vrsti šoli in mladini. Iz teh življenjskih podatkov vidimo, da je bil dr. Debevec ves nazijec pripravljal, da bi kdaj spretno zastavil pero in obogatil našo književnost. Tz istega vira tudi vemo. kako se je učil slovanskih in drugih jezikov, da bi izpopolnil svojo izobrazbo. Profesor Pleteršnik — kdo ne pozna njegovega Slovarja, prebogate zakladnice našega jezika? — je vzpodbudil sedmošolca Debevca, naj prevede iz češčine Baluckega „ležke ril>e“, kar je res storil in so izšle I. 1888. v Tali ji, zbirki gledaliških iger. Ob Debevčevem vstopu v ljubljansko bogoslovje so bogoslovci v semenišču ustanovili književno družino Cirilsko društvo ljubljanskih bogoslovcev, katerega je bil zlasii vesel dr. Frančišek Lampe, ustanovitelj in urednik Doma in sveta, upajoč, da bodo iz tega društva izšli dobri sotrudniki za njegovo revijo. Ni se varal. „Pomladni glasi", katere je začelo izdajati 1891 Cirilsko društvo, ko mu je bil dr. Debevec kot četrtoletnik predsednik, so pokazali nove ialente. Med njimi je bil tudi dr. Debevec, ki je priobčil povest „Cerkvica v gozdu“ in še dramatični prizor „V Rim!“ — Tedaj je spisal za Knjižnico CM družbe tudi prisrčno povestico ..Ljubezen do mamice“, a se je skril pod psevdonim J os. Matejev. „Časih ste me poznali, a zdaj že dolgo ne več,“ je pozdravil prof. Ant. Kržič, urednik „Yrtca“, dr. Debevca, ko se je vrnil iz Kranja v Ljubljano. Iz teh Kržičevih besed, ki jih beremo v Dnevniku starega profesorja, vidimo, da je dr. Debevec sodeloval tudi pri naših mladinskih listih „Vrtcu“ in ..Angelčku1', obenem pa vemo. da je pomagal Kržiču (1895) v prilogi Duhovnega pastirja pri .,Zgledih bogoljubnih otrok“. Dom in svet je v letih 1896—97 slovensko dijaštvo tako vzveselil. kakor dotlej gotovo noben drug list ne. Začel je prinašati povest v pismih iz dijaškega življenja „Vzori in boji11, ki jo je spisal — Jos. Ošaben, za katerim se je ponižno skrival dr. Jož. Debevec. Ta povest, v katero je zajel pisatelj vse sladkosti in bridkosti, vse hrepenenje in trpljenje, vse navdušenje, stremljenje in prizadevanje dijaškega rodu svoje dobe, je odlično vplivala na pokolenje, ki je rastlo pod konec preteklega stoletja in še naprej v predvojni dobi. Iz te povesti je prešel v mlada srca ves oni idealizem, ki je bil pravi blagoslov za razvoj našega slovenskega kulturnega življenja. In sredi vojne, ki je pretrgala lepo tradicijo, so leia 1917. izšli ,.\ zori in boji11 pri Novi založbi v knjigi, pač z željo, da bi tudi povojni rod zajemal iz nje vse one vrednote, ki naj izobličijo in izkrešejo značaje, kateri naj bi v novih razmerah novega časa z istim idealizmom delali v blagor naroda in domovine kakor predvojne generacije- .,Ali Ti smem povedati, da .Dom in svet’ še izhaja?41 je pozdravil dr. Opeka kakor Kržič dr. Debevca. To vprašanje je zaleglo. V Domu in svetu je v letih 1901—02 avtor „Vzorov in bojev11 nadaljeval Ivanovo povest na akademskih dunajskih tleli in ga vodil ,.Do zmage!" Ko se je 1. 1926. obnovil „Mentor“, je bil dr. Debevec njegova najmočnejša opora. V treh letnikih (1926—1929) je v treh delih zaključil svojo trilogijo, ko je kot Sempronij Tiro priobčeval svoje spomine Jz dnevnika starega profesorja’1, ob katerih se lahko dijak iu profesor uči. saj smo vsi „večni rekruti11, kar je v svoji duhoviti šegavosti s skromnim latinskim psevdonimom hotel povedati pisatelj, ko je Solonovo modrost ..gerasko d' aei polla didaskomenos11 .stisnil v dve besedi, ob katerih najbrž nihče ni mislil, da je z njimi označil sebe in našo slovensko dognanje, da se človek uči, dokler živi... Lepo bi bilo, če bi ob pisateljevem jubileju imeli poleg „Vzorov in bojev“ v knjigi tudi „Do zmage“ in ,.lz dnevnika starega profesorja'4 — saj so vsi trije deli ne samo odlično zabavno-vzgojno berilo, temveč tudi prvovrstni kulturni dokumenti naše preteklosti zadnjega pol stoletja. Poleg te triologije, ki pomeni najboljše v Debevčevem originalnem delu. pa je še nešteto drugih spisov, izmed katerih naj navedem imenoma le nekatere. V Katoliškem obzorniku, nasledniku Mahničevega Rimskega katolika in predhodniku Časa. je 1. 1897- priobčil dr. Debevec duhovito tragikomedijo v petih dejanjih „Liberalizem ali Večni žid“, ki je prevedena tudi v hrvaščino. Neštete so ocene in referati, ki jih je dr. Debevec priobčeval v Obzorniku in Času. V Koledarju Mohorjeve družbe se je znova oglasil kot pripovednik. ko je 1. 1902. mohorjane vzveselil z „Materino daritvijo" in 1. 1094. z »Mladim mornarjem'4. Leta 1910. je začel v Domu in svetu s svojim življenjskim delom, s prevodom in komentarjem Dantejevega religioznega epa ,.Divina Commedia", katerega je končal leta 1925. Ob ogromnem delu in trudu prevajanja, ki ga more slutite le, kdor pozna Dantejevo veledelo, je vendar neumorni kulturni delavec dr. Debevec našel še toliko časa. da je sproti bogatil naše znanstveno slovstvo, obenem pa mislil tudi na ljudske odre, katerim je kot Jože z Jezera napisal 1. 1910. igro „junaške Blejke". Kdo ne pozna Debevčeve razprave „Jos. Jurčič kot dramatik" v Izv. nižje gimn. Lj. 1900. kdo ni bral v Izv. kranjske gimn. 1905 študije »Podoba (metafora) v slovenskem jeziku in slovstvu", kdo se ni šele ob Debevčevi „Grški drami" v Izv. I. drž. gimn. v Lj. 1913, 1914 dodobra seznanil z grškim gledališkim življenjem, kdo se ne spominja literarne študije „V rginija — Atala — Bogomila", ki je izhajala v Domu in svetu 1903. in toplo pisanega članka o dr. Fr. Deteli v isti reviji leta 1920? In kje je kak naš list — od tednika preko dnevnika do naj-razl čnejših mesečnikov, v katerem ne bi sodeloval dr. Debevec, čeprav skrit za psevdonimom ali za šiframi in okrajšavo svojega imena? Globoko znanje, razgled, ki se mu čudiš, in čudovito čist in uglajen jezik izdaja slehernemu poznavalcu dr. Debevca, čeprav se skriva. ..Mentor" je bil dr. Debevcu od vsega početka posebno pri srcu, vedno ga je spremljal z ljubeznijo in ga podpiral s prispevki in z nasveti. Z raznim drobižem iz svoje bogate zakladnice ga je leto za letom polnil, a posebej naj omenim iz starejših letnikov sestavka ..Zakaj, kako in kaj naj čitamo" (M. XI.), kar ste brali sedanji višje-gimnazijci tudi v tretjem razredu v Westrovi Čitanki, ter razpravo o romantiki (M. XIII.). \ prvih treh letnikih obnovljenega »Mentorja" je priobčil, kot sem že omenil, svoje prezanimive spomine „Iz dnevnika starega profesorja", dalje ..Oton Zupančič, pesnik notranje svobode" /, = 3° 8’ °4,23”, 3,0/71 = 3» S’ 27,04”, srednja vrednost 3" 8’ 30”, kar da gornji približek. Seveda se za natančnost takrat ni vedelo. Indijski je tildi približek w~fo = 3,1623. ki ga je učil Bralimagupta (* 398 po-Kr. r.). Pri rimskih geometrih ni nobenega napredka. Rabili so 5. Arabci so prevzeli giške izsledke in niso ničesar prispevali. Tudi v srednjem veku niso v tem oziru napredovali. Nekateri so imeli Arhimedove približke za natančno vrednost. Nov približek je samostojno izračunal Leonardo iz Pise (v n. stoletju), in sicer S0V»-5. Samostojnost kaže tudi kardinal Nikolaj Cusanus (14-01—146-1). V splošnem je vladala nejasnost. Sele konec 16. stoletja je spravil stvar v tek. Vieta (1540—1603) v Parizu je določil 9 pravilnih decimalk s tem, da je Arhimedovo metodo dalje uporabil. V knjigi Ideae maihomaticae Nizozemca Adrijana van Roomena, ki je izšla 1. 1593.. je izračunan na 15 decimalk. Nizozemec Ludolf van Ceulen (1540—1610) je priobčil II na 32 decimalk. Izračunal je pa še 3 decimalke. Na njegovem grobnem napisu v cerkvi sv. Petra v Leidenu je bil II s 35 decimalkami. Po njem se tudi imenuje 11 Ludolfovo število. Približek 335 se pripisuje dvema: \drijanu Anthoniszu iz Metza (I527--1607) in nemškemu matematiku Valentinu Othonu, ki je umrl v začetku 17. stoletja. Popolnoma na drug način z uporabo vrst so izračunali veliko večje število decimalk: astronom Abraham Sharp (1651—1742) 72 decimalk, astronom Jr NOVA ZALOŽBA LJUBLJANA Kongresni trg št. 19. SOLSKE POTREBŠČINE za vse šole, učila, zvezki, barve, risalno in tehnično orodje, nalivna peresa. KNJIGE: šolske, leposlovne in znanstvene. Tuja literatura v vseh jezikih. Cankarjevi in Finžgarjevi zbrani spisi. OPOZORILO! Na polovico prvotne cene in še več so znižane pomožne knjige za dijake, tako: Kelemina, Literarna veda; Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih; razni pre. vodi iz klasičnega slovstva i. t d. 9 ALI POZNATE f% SLOVENSKO r ■ ZAVAROVALSTVO ■ Zadnja desetletja prejšnjega stoletja so v slovenski gospodarski zgodovini zelo važna. V konsumnih društvih in blagovnih ter kreditnih .zadrugah je našel; slovenski človek rešitev iz spon tujih kapitalistov in se osamosvojil. V enem dolgo časa ni mogel stopiti na lastne noge — v zavarovalstvu. Naši ljudje so bili v tej vazni gospodarski panogi cesto prepuščeni na milo voljo tujcev, ki so iz nesreče našega človeka kovali zlate kapitale. Pa je šinila tudi tu rešitev v letu 1900 z ustanovitvijo samostojne slovenske zavarovalnice Vzajemne zavarovalnice v Ljubljani Tekom 35 let se je Vzajemna zavarovalnica v Ljubljani iz skromnih početkov razvila v mogočno gospodarsko podjetje, ki ima v elementarnem oddelku 21 milijonov, v življenjskem pa 29 milijonov kritnih sredstev. Letni premijski donos znaša v elementarnem oddelku približno 10 milijonov, v življenjskem pa nekaj nad 5 in pol milijona. Za enkrat vodi Vzajemna zavarovalnica naslednje panoge: a) ELEMENTARNI ODDELEK, požarno zavarovanje, steklo, jamstvo, kasko, nezgode vlom in zvonove. b) ŽIVLJENJSKI ODDELEK, življensko in rentno zavaro- vanje v vseh kombinacijah, dalje v posebnem oddelku c) KARITAS* posmrtninsko zavarovanje. Slovenski izobraženec mora poznati zgodovino in pomen slovenskih gospodarskih institucij, da ve prav svetovati in prav tolmačiti vsakemu slovenskemu gospodarju, ki se z zaupanjem obrne nanj za nasvet.