O razstrelivih. Spisal dr. Ivan Robida. fflif&Jamko segrevamo v primerni stekleni posodi vodo, ||^pli vidimo, da se po kratkem času prično na-čisl^Si birati v tekočini drobni mehurčki, ki se pri nadaljnjem segrevanju dvigajo na površino in se tjakaj prišedši strnejo z zrakom nad njo. Preden smo pričeli segrevati vodo, nismo videli v njej sploh nobenih mehurčkov; stoprv pri gotovi višini gorkote so se pojavili prvi, drobni in komaj dobro vidni. Gorkota je izgnala namreč v vodi absorbirani zrak iz nje. Čim raste temperatura, raste pa tudi prostornina zračnih mehurčkov: prvotno komaj zaznatnim slede pri nadaljnjem segrevanju vedno večji in večji mehurji, ki dosežejo svojo največjo obliko tedaj, ko voda zavre. Ker se ni mogla voda med poskusom nasesati novega zraka, je jasno, da je vsa množica od najdrobnejših pa do največjih mehurčkov ob začetku eksperimenta že bila vmešana vodi. Na prostornino zračnih mehurjev je vplivala torej izključno samo gorkota, to se pravi: mehurček, ki je pri kakih 50° C velik kakor pšeno, naraste na približno veličino oreha, ako ga segrejemo na 100° C. Iz tega sledi, da se zrak, ako ga segrevamo, močno razširja in da pri višjih temperaturah njegova prostornina narašča daleko nad njegovo prvotno prostornino ob nizki temperaturi. Ker je nemogoče, da bi eno in isto telo zavzemalo isti prostor, je jasno, da se tak zračni mehur, ako ga segrevamo, širi na vse strani, odriva vodo krog sebe in pritiska tako neposredno nanjo, kakor tudi na steno posode. Njegov pritisk raste, čim večja postaja njegova prostornina, ali z drugo besedo: z višino temperature raste tudi napetost zraka. Zrak je zmes kisavca in dušivca, dveh znanih plinov, je sam plin, in ima v fizikalnem zmislu iste lastnosti, oziroma sledi istim zakonom, kakor ostali nam znani plini. Kar torej velja za zrak, velja tudi za ostale pline: pri njihovem segrevanju raste njihova prostornina in njihova napetost. Mislimo si pa sedaj napravo, s katero bi bilo n. pr. mogoče segreti 1 cm3 zraka v vodi v trenotku na 100° C. Ako bi to napravili v steklenici in bi jo opremili n. pr. še z zamaškom, bi se tisti kubični centimeter zraka v trenotku tako razširil in napel, da bi mahoma odrinil vso vodo krog sebe in pritisnil z veliko silo na steno steklenice: le-ta bi se razletela vdavši se napetosti segretega plina in tako bi imeli eksplozijo pred seboj. Razmet ali eksplozija v najširšem pomenu n1 torej nič drugega kakor učinek nakrat zvišane prostornine plinov, zmagujočih s svojo napetostjo nad uporom (lenostjo) svoje okolice. V svrho eksplozije pa seveda ni treba da uporabljamo ravno samorodne pline aH njihove zmesi kot razteznotekoča telesa, katera naj v kakem trenotku povečajo svojo prostornino. Mnogo plinov tvori, kakor znano, v zvezi z drugimi prvinami kapljivotekoča in trdna telesa. Med temi spojinami pa jih je precejšnje število, ki ob svojem razkrajanju in razpadanju v njih kemično vezane množine plinov zopet oddajajo. Ako se tako razkrajanje kemično vezanih plinov zgodi naglo, pride tudi v kratkem času lehko do mogočnega zvišanja prostornine, zlasti ako se završi razpad pod visokimi temperaturami. Da, razpad takih teles, ki razpolagajo pred razpadom z jako majhno prostornino, je zvezan še z večjim efektom kakor bi se ga dalo doseči z zvišanjem iste količine plina ob enaki premeni temperature. Kar je n. pr. kisavca v 1 g solitra, zavzema gotovo menj prostora v svoji trdni spojini kot pa plin. Ako ga torej segrejem kot plin od 15° C na 100° C, nisem njegove prostornine zvišal tolikrat, kakor jo zvišam, če ga segrejem v spojini solitra od 15 na 100 stopinj. Izmed nebroja spojin in zmesi plinov, bodisi da imajo obliko plinastih, kapljivotekočih ali trdnih teles, pa jih ima samo nekaj lastnost, pod gotovimi pogoji nagloma ali v trenotku razkrajati se in razpadati v svoje sestavine in s tem pretvarjati, oziroma povečavah' nagloma svojo prostornino. Spojine in zmesi pa, ki imajo opisano lastnost, ki so torej posebno karakterizovane po labiliteti svojih molekulov, imenujemo razstreliva ali eksplozivna telesa. V kemičnem oziru dobivamo pri eksplozijah iz više kompliciranih spojin navadno res preprostejše spojine in razpad v komponente tja doli do prasnovi. Seveda pa so časih tudi spajanja in tvorjenja više sestavljenih snovi združena z eksplozijami, z gorenjem in pokom, zvišanjem in znižanjem prostornine, kakor n. pr. pri raznih klorovih, jodovih in fluorjevih spojinah, ki so, kakor znano, mnogokrat svetlobočutna in ki se združujejo pod sijajnimi svetlobnimi in akustičnimi fenomeni. Znani pokalni plin, sestoječ iz dveh delov vodenca in enega dela kisavca, je tudi eksplozivna zmes, ki se sestavlja potem razpoka v više komplicirano spojino: v vodo. 217 BELGRAD V splošnem pa velja za pregled navadnih eksplozij kemična preosnova: Re = 0K + *CO +yC02 + zH20 + PS kjer naj pomenijo Re = razkroj pri eksploziji, Ok = trdi ostanek, Ps = specifično plinasti razkroj kakega razstreliva, dočim so ogljenčev okis, njegov dvookis in vodena para v raznih množinah konstantni sprem-ljevavci eksplozivnega razpada. Razstreliva pripravimo v splošnem na ta način do eksplozivnega razpada, da spravimo njihove molekule do gotovega gibanja, bodisi s pomočjo toplote, pretresa ali kakoržekoli. Reče se lahko, da ima vsako razstrelivo svojo gotovo temperaturo, preko katere ga ne smeš segreti, če nočeš, da se razpokne. Eksplozije spremlja navadno pok kot akustičen izraz mehaničnih izmen med napetimi plini, razredčenim in zgoščenim zrakom. Svetlobni in toplotni pojavi pa so izraz vršečih se oksidacij. Hitra oksidacija se vedno združuje s svitom in žarom. Trdna telesa navadno zgorevajo z žarom, plinasta s plameni. Kar se tiče naglosti procesa, ločimo počasen, živahen in hiter način zgorevanja. Slednjega vidimo uveljavljenega pri vseh razstrelivih. Hitri način zgorevanja eksplozivnih sredstev pa zopet ni vedno enako nagel, tudi tukaj so stopnjevanja. Tako ločimo bri-zantna, rapidna in fulminantna razstreliva, kakor naglo se že izvrši eksplozija. Od dobrih razstreliv moramo zahtevati, da ob najmanjši teži in prostornini razvijajo čim največ plinov s čim največjo napetostjo; nadalje se morajo dati na čim enostavnejši način pripraviti do eksplozije; njihova oblika bodi priročna; eksplozija toliko hitra, kolikor odgovarja našim namenom; in končno morajo biti snovi toliko stalne, da ne razpadajo brez naše volje, in da ob varnem, previdnem in veščem ravnanju ž njimi ne pride do eksplozij in nesreč. Kemija pozna jako eksplozivne snovi, ki bi sicer bile jako uporabljive, a so tako občutljive, da so radi svoje velike razpadljivosti, radi svoje neverjetne labilitete povsem izključene od praktične upo- rabe. Naj omenim radi primere dvoje teh skrajno eksplozivnih snovi, klorovega dušivca in jo-dovega dušivca,1 na katerih se je lahko prepričati, da jih skoro vsak tresljaj, najrahlejši sunek ali udarec, da celo stik in solnčna luč spravi do silnega razpoka. Take snovi so seveda v praksi povsem neuporabljive in se izključujejo, kot je to obsebi umevno. Časih seveda ni bilo veliko ali celo nobene izbire med razstrelivi, in moralo se je za vse, tako za tehnične kakor za vojne namene, kajpada izključno uporabljati navadni črni smodnik. Iznajdbo navadnega črnega smodnika pripisujejo frajburškemu frančiškanu Bertholdu Schwarzu. Ta je baje nekdaj, hoteč delati zlato, slučajno sestavil tako zmes, ki se je na iskro vnela in kamen z možnarja, v katerem jo je imel spravljeno, z velikim pokom vrgla v strop. Zgodovinsko dokazana pa ta trditev ni. Mogoče je, da je menih Berthold identičen tudi z nekim Konstantinom Anklitznom, ki je tudi približno v istem času živel v Freiburgu. Dosti verjetnejše pa je, kakor uče novejše raziskave, da je Berthold izumitelj strelnega orožja, ne pa smodnika samega. Angleži so pripisovali glasovitemu učenjaku do-minikancu Roger Baconu, ki je živel v XIII. stoletju, izumljenje smodnika in so se pri teh trditvah opirali na dejstvo, da ta pisatelj v nekem svojih spisov res približno opisuje smodnik. A niti on, niti drugi, kakor Marcus Graecus in Albertus Magnus, ne morejo veljati kot izumitelji smodnika, ampak samo kot 1 Klorov dušivec napravljamo s pomočjo električnega toka iz razstopine navadnega salmiaka v vodi. Klorov dušivec je umazana oljasta tekočina, katera se takoj razpokne, ako se je dotakneš s peresom, namočenim v terpen-tinovem olju, ali ako ga vržeš kapljico v vročo vodo. — Jodov dušivec nastane, ako večkrat poli ješ jodovo tinkturo z najmočnejšim amoniakom; črnikast prah, ki se sesede na dno, je jodov dušivec. Ako tekočino odcediš skozi cedilni papir in prah, ki je na njem ostal, dodobrega posušiš, eksplodira že, če ga pihneš na tla ali če samo mizo potreseš, na kateri papir leži. 28 218 opisovalci in poročevalci njegove eksistence. Popolnoma sigurno pa je, da so Kinezi že mnogo stoletij pred Kr. r. poznali smodniku podobne zmesi in da so jih izvečine uporabljali za prirejanje umetelnega ognja. O Arabcih se trdi, da so rabili smodnik že v XII. stoletju kot strelivo in da so streljali z njim iz cevij, nekako topom podobnih, katere so „medfaa" imenovali. V resnici imamo še danes arabski predpis iz začetka XIV. stoletja, ki obravnava napravo in uporabo njihovega smodnika. Gotovo je, da pozna človeštvo oglje že iz prastarih časov, in stanovniki vulkaničnih krajev ravnotako drugo sestavino smodnika: žveplo. S solitarjem in njegovimi lastnostmi pa se je seznanil zapad potem arabskih učenjakov in zdravnikov šele v VIII. stoletju po Kr. r. PRINC ALEKSANDER novi srbski prestolonaslednik Ni dvoma, da so solitar poznali Kinezi prej nego Arabci, in jako verjetno je, da so ga dobivali le-ti začetkom iz Kine, kar se da sklepati iz dejstva, da se solitar v arabskem jeziku imenuje kineška sol ali kineški sneg. Kot strelivo v našem zmislu pa ti narodi niso poznali smodnika. Podobne zmesi so pač pritrjevali v teh časih na pšice ali so polnili z njimi železne lonce, katere so potem s posebnimi metalnimi stroji metali na sovražnike, v oblegana mesta in na sovražnikove ladje, katere so poizkušali na ta način užgati, kar se jim je pogosto tudi posrečilo. Zlasti v srednjem veku so uporabljali gotove netilne snovi, tako v bizantinskih kakor v križarskih vojskah, in so jih tedaj vobče nazivali „grški ogenj". Legenda pripoveduje, da je to skrivnost neki angel izročil cesarju Konstantinu (v IV. stoletju). Vsekakor se je hranilo prirejanje smodnika kot važno tajnost; na izdajo te tajnosti so bile nastavljene najstrašnejše kazni, tako da se je res posrečilo ohraniti jo neiz-dano — do današnjega dne. Kajti povsem zanesljivih dokazov za to, da je bil grški ogenj eno in isto, ali vsaj približno isto, kakor naš smodnik, nimamo. Mogoče je tudi, da so tedanji vojaki poznali še druge zmesi in da je grški ogenj skupno ime za razna netiva in užigala. Poroča se tudi, da je grški ogenj bil zmes, ki se je v dotiki z vodo takoj vnela — kar gotovo ni mogla biti smodniku podobna sestavina. Koliko je na tem bajnega, koliko resničnega, tega do danes ni bilo mogoče določiti, in ne ve se, če bo to kdaj sploh mogoče. Toliko je pa gotovo, da so že v prihodnjih stoletjih rabili razne zmesi za razstreljevanje okopov in zidov, kar svedoči, da so se tedanji pirotehniki zavedali, da smodnik ne užiga samo, ampak da tudi raznaša. Sigurno je, da je začetkom XIV. stoletja postala uporaba smodnika kot streliva po Evropi precej splošna. Neka listina, datirana z 11. februarjem 1.1326., potrjuje, da so tedaj imeli v laškem mestu Florenci že kovinaste topove in železne krogle. Dokazano je, da so stali že 1. 1340. v Augsburgu, 1.1344. v Span-dauu, 1. 1348. v Liegnitzu mlini za smodnik; 1. 1360. pa se je primerila v Lfibecku eksplozija; ob tej priliki je pogorela mestna hiša. R tudi pri nas na Slovenskem nismo ostali brez podobnih nesreč. Tako je v prešlih stoletjih na ljubljanskem Gradu zletelo skladišče za smodnik v zrak, in sicer 28. aprila 1.1680. Ljubljana je imela tedaj troje skladišč za smodnik na ljubljanskem Gradu. Eno, mestno, je stalo malo nad vrtom sedanje ljudske kuhinje; drugo, državno, ki je bilo največje in v katerem je bilo časih spravljenih do 1000 centov smodnika, je stalo približno „Na Osojah", kjer stoji dandanes gostilna; ne daleč od državnega pa je bilo tretje — deželno skladišče. Dne 28. aprila leta 1680. je udarila strela v državno skladišče, v katerem je bilo nad 500 centov smodnika, ter ga zanetila. Stolp je izginil s površja, eksplozija je pa bila tako močna, da so bile vse hiše po mestu več ali manj poškodovane. Zlasti krog Sv. Florijana so bile vse šipe in vsa vrata udrta in sneta; tudi mnogo ljudi je puh vrgel na cestah ob tla. Prvotno so meščani mislili, da je samo tresk bil tako mogočen; ko je pa začelo smrdeti po mestu in se kaditi s hriba, so si bili hitro na jasnem, kaj se je zgodilo. Dasi je lilo kakor iz škafa, je gorel gozd, zlasti ker so po drevju zanesle ogenj užigače (lunte), ki so ob razpoku zletele na vse strani okrog. Mnogo dreves je ležalo izrvanih na tleh in daleč proč zanesenih z mest, na katerih so prej rastla. 219 Tudi v bližini stoječe deželno skladišče se je že vne-malo, vendar je nekaj pogumnih mož navzlic vsej nevarnosti splezalo na njegovo streho in pogasilo nastajajoči ogenj. Ljubljana, dasi je mnogokrat skoro na polovico do tal pogorela, je navzlic temu imela vendar srečo, da se ni sicer nikoli nobeno skladišče vnelo; pred par leti pa je neko majhno skladišče smodnika na ljubljanskem polju za Sv. Krištofom po dobrih 200 letih po prvi nesreči zopet zletelo v zrak. Večje nevarnosti kakor skladišča sama, v katerih pride časih do spontanih, dostikrat povsem Smodnik sestoji, kakor znano, iz kalijevega so-litarja, katerega vsebuje v sto delih 74—76%, žvepla 10—12 0/0 in 0gija l4—-16o/0. Kalijev s o 1 i t a r ali kalijev nitrat (KNO3) je bela, soli podobna spojina enega dela kalija z enim delom dušivca in tremi deli kisavca. Rko segrevamo kalijev solitar v epruveti in vtaknemo žareče oglje vanj, vidimo, da le-to lepo zasveti, pravtako kakor če ga vtaknemo v steklenko, napolnjeno s kisavcem — ali z drugo besedo: pri segrevanju solitarja se v cevi razvija kisavec. Ta lastnost, da solitar oddaja veliko množino kisavca pri gorenju, tudi omogočuje ¦ mm- PRED OBČINSKO HIŠO V CETINJU nepojasnjenih eksplozij, pa nudijo tvornice za smodnik ali, kakor jih tudi imenujejo, mlini. Pri napravljanju smodnika se je zgodilo nebroj nesreč, deloma vsled nepazljivosti in lahkomišlje-nosti ljudi, ki so imeli opraviti z njim, deloma pa iz vzrokov, ki se pri izdelovanju ne dajo popolnoma izključiti in ki bodo vedno delež takega zaposlenja. Kar je pa napredovala tehnika izdelovanja, odkar se je znanost pričela pečati tudi z razstrelivi in odkar se izpopolnjuje strelno orožje, se je omejilo mnogo nekdanje nevarnosti. Od današnjega smodnika ne zahtevamo, da je enostavno zmlet prah, ki se kadi, kakor prah na cesti, ampak zahtevamo, da je enakomeren v zrnih, enako dobro zgoščen, enako trd in suh, oglajen in vedno enako sestavljen. razpuh zanetenega smodnika. Čim več solitarja ima kak smodnik, tem eksplozivnejši je; čim več pa smodniku pridevamo oglja, tem počasneje gori. Zmes, podobno sestavljeno kakor smodnik ali z zmanjšano množino solitarja in s povečano množino oglja, imenujemo — počasni ali leni sestavek. O njegovi uporabi izpregovorimo pozneje. Smodnik napravljamo tako, da najprvo — seveda vse s pomočjo posebnih strojev — zmeljemo njegove sestavine na droben prah, jih potem zmešamo, zgostimo, jim damo obliko zrn in jih končno še ogladimo aH poliramo. Zrno navadnega smodnika je gladko kakor biljardna krogla, s čimer postane smodnik trpežnejši, se ne razkraja naglo in se tudi ne namoči tako hitro. Seveda imamo pa tudi vrste 220 smodnikov, ki so robati — in so laže unetljivi nego okroglozrnat smodnik. Take vrste smodnik uporabljamo za streljanje s puškami. Smodnik za razstrelbe in topove pa je velikozrnat. Dočim ima smodnik za puške zrna velika kakor makovo seme, ima smodnik za navadne tope velikost prosa do koruze ali je celo še večji. Za velike trdnjavske in mornarske tope pa rabimo še večja, kakor oreh velika, zrna ali celo kar več decimetrov dolge in več centimetrov široke cevi, napravljene iz smodnika. Saj pa porabi en sam strel iz takega topa ogromne množine smodnika. Tako je n. pr. tvrdka Krupp razstavila v Chicagi top, ki je SRBSKI MINISTER ZR ZUNANJE ZADEVE MILOVANOVIČ uporabil 115 kg takega prizmatičnega ali mamutovega smodnika in ki je vrgel kroglo (GeschoB), 215 kg težko, skoro 21 kilometrov daleč. Umevno je, da taki smodniki ne smejo biti tako eksplozivni kakor je smodnik za puške; zato jim tudi pristavljajo nekaj več oglja ali lesa, da počasneje razvijajo svoje pline in svojo moč. Preveč brizanten smodnik bi sicer razgnal topovo cev. Glede sestavnih množin naj pouče sledeče številke : Grški ogenj: Srednjeveški nemški smodnik: Solitarja 67 ... 74 delov Žvepla .11 ... 10 „ Oglja .22 ... 10 „ V državah Vsebuje delov smodnik za puške navadne tope razstrelbe .S, "o C/3 "H. CV > 'N .si "S) o .si cd "o c/3 _cd "o. O) > >N .si "8) o .si cd +-> "o t/3 _cd "o. O) > 'N •Si o Avstrija . . Francoska . Angleška . Italija . . Rusija . . Nemčija . . 75-5 74 75 76 75-5 74 10 105 10 12 12 10 14-5 15-5 15 12 10 16 75 74 12-5 10-5 12-5 155 65 62 70 66-8 66 20 18 18 16-6 12-5 15 20 12 16*6 21-5 Procentualne izpremembe smodnika potem fa-brikacije: Delov solitarja žvepla oglja Nemešan sestavek Zmes..... Zgoščen smodnik . Zrnat Posušen Zglajen Gotov 74 74-03 73-60 73-66 73-94 7443 74-49 10 10-13 10-25 1038 10-20 973 9-72 16 15-84 16-15 1596 15-86 15-84 1579 Radi popolnosti navajam še nekaj drugače se- stavljenih smodnikov: Schaffer-Rudenberg: Kalijev, solitarja 78 delov Žvepla ... 8 Oglja .... 10 „ Seiznekove soli 4 Puronone: Natrijev, solitarja 52'5 Žvepla .... 20 Čresla .... 275 Wynandov Saxifragin: Barutovega solitarja . . 76 delov Kalijevega solitarja . . 2 „ Oglja.......21 „ Naj omenim končno še takozvani pokalni smodnik, ki ima lastnost, da prižgan razpokne brez večjega pojava; ako pa ga n. pr. segrevamo na železni plošči, se stopi in stoprv potem razpokne s silnim pokom. Pokalni smodnik sestoji iz treh delov solitarja, dveh delov kalijevega karbonata in enega dela žvepla. (Konec.) 274 O razstrelivih. Spisal dr. Ivan Robida. (Dalje.) jjruga snov, podobna v gotovem zmislu pravi gonilni matici smodnika: kalijevemu solitarju, je kalijev klorat ali klorovokisli kalij (KCIO3). Tudi ta je belkast, nekoliko solitarju podoben, in je spojina enega dela kalija, enega Sladkor, žveplo, žvepleni antimon, fosfor, magnezij, oglje, stearin in še cela vrsta drugih snovi tvorijo s klorovokislim kalijem eksplozivne zmesi. Kalijev klorat uporabljamo zlasti za napravo bengaličnih luči, in tistim zmesem primešavamo pri- HLJAŽEV DOM - ODNESEL PLHZ (Koder je zarisan križ X, je stal Aljažev dom) dela klora in treh delov kisavca. Svoj kisavec oddaja na svojo okolico še rajši nego solitar, če se ga segreva. Vse gorivne snovi zgore živahno, ako jim primešamo kalijevega klorata. Zmesine organskih tvarin — n. pr. vzetih iz rastlinstva — zažgane zgore sicer živahno, toda ne eksplodirajo. Rko jih pa segrevamo, tedaj se razpoknejo pri gotovi temperaturi. Mnogo teh stvari — in v tem tiči velika nevarnost — pa eksplodira s silnim pokom, ako jih teremo zmešane s kalijevem kloratom. mernih soli, s katerimi pobarvamo slabo modrikasto sveteči plamen kloratovih kompozicij. Tako n. pr. dobivamo s primesjo litijevega nitrata rdečo, kalcijevega nitrata oranžasto, bakrovega oksida ali baritovega nitrata zeleno, kadmijevega nitrata rumeno luč itd. Kot razstrelivo v pravem pomenu besede se kalijev klorat sam ali v zvezi z drugimi snovmi malo uporablja, pač ker so te zmesi jako razpokljive in skrajno občutljive za vsak količkaj krepkejši udarec. 275 Pred kakimi 50 leti pa so večkrat poizkušali vpeljati klorovokislega kalija zmesi kot surogat smodnika. Tako sestoji Pohlov beli smodnik iz: Kalijevega klorata Navadnega sladkorja Ferociankalija . . , 49 delov 23 „ 28 „ Jako nevaren in eksploziven smodnik je bil tudi Hahnov kloratov smodnik: Kalijevega klorata . Žveplenega antimona Oglja...... Maščobe .... 367 delov 168 „ 18 „ 46 „ Poleg teh so še eksistirali razni drugi klora-tovi smodniki od Himlu pl. Triitschlerja, Mellanda, Ferreja in mnogo drugih, ki so prišli popolnoma iz rabe in veljave, tako da dandanes kalijev klorat uporabljamo skoro izključno samo v pirotehniki v zvezi s posebnimi vžigali ali netili kot posredovalca večjih eksplozij, kakor bomo to še pozneje videli, ko se pomenimo o tehniki raztrelb samih. Zlasti važno je tudi dejstvo, da napominane zmesi kalijevega klorata takoj eksplodirajo, ako kane nanje kaplja zgoščene žveplene kisline. Kalijev klorat kakor kalijev solitar oba pripomoreta k eksplozijam vsled obilice svojega kisavca, s katerim pospešita gorenje, stopnjujeta vročino za-netenih tvarin in tako spravita pline do visokega pritiska ali napetosti. Spoznali bomo pa sedaj še druge vrste razstreliv, katerih učinek ni dosti za-visen od kisavca, kolikor ga je v njih, ampak od naglega in mogočnega sunka oziroma pretreska, vsled katerega razpadejo s silno vehernenco v svoje molekule, ako jih slučajno tak sunek zadene. Vrnimo se zopet k našemu staremu znancu kalijevemu solitarju nazaj, iz katerega ne delamo samo smodnika, ampak potom posebnih, precej zamotanih procesov tudi takoimenovano solitar-jevo kislino, ostro, na zraku kadečo se, silno jedko tekočino, v kateri se tope skoro vse kovine. Ako vzamem en del take kisline in tri dele v mno-gočem ji podobne žveplene kisline (ki se odlikuje zlasti po tej lastnosti, da se jako pohlepno polasti vsake kapljice vode, kjerkoli jo more dobiti) — in ti dve kislini v pripravni posodi zmešam, potem pa v to zmes vložim razne organične snovi, kot les, papir, celulozo, bombaž, glicerin, sladkor itd., ako potem katerokoli teh snovi zopet vzamem iz zmesi, jo dobro izperem in posušim — najdem, ako jih preiskujem, da so s tem vlaganjem v kislinsko mešanico — postale jako eksplozivne. Ves ta proces, kakor sem ga ravnokar naznačil, imenujemo o soli ta rje nje ali nitracijo. Že v XV. stoletju so poznali takoimenovano „blaženo olje" („oleum benedictum"), katero so na-pravljali na ta način, da so surova smolnata olja spajali s solitarjevo in žvepleno kislino. Ta „oleum benedictum" pa ni menda nikoli prišel do splošne veljave; vsaj, ko je 1. 1747. Rouelle starejši predložil francoski akademiji razpravo o nitraciji, je bila stvar vsem nova. Pozneje sta se pečala z zadevo Pelouze (1838) in Dumas; kot prava izumitelja strelnega bombaža in podobnih snovi pa veljata — vsaj med Nemci! — Schonbein in Bottger. Višina nitracije in ž njo seveda eksplozivna sila preparata raste s koncentracijo kislin, katere se uporabljajo pri napravljanju. — Čim več dušivca ima nitrat v sebi, tem jačji je. Nitro-preparatov je nebroj, ali v splošni rabi jih ni posebno veliko. V tehnične svrhe kakor tudi v vojski uporabljamo za razstrelitve v prvi vrsti strelni visokonitrirani bombaž (C^HnO^ONC^je s l^l^lo dušivca), ki je podoben navadnemu bombažu, a je nekoliko zarumenel in se čuti bolj trd in resast med prsti. Ako ga zažgemo, zgori z visokim oranžastim plamenom brez eksplozije. Manj nitrirani bombaž je pa n. pr. kolodij, ki je raztopljiv v etru in alkoholu, fotoksilin, dinitroceluloza i. dr. Strelni bombaž eksplodira z veliko silo, ako udarimo po njem ali ako ga mahoma segrejemo na 182° C. — Ker strelni bombaž zavzema jako mnogo prostora, ga stiskajo v kocke, da postaja na ta način priročnejši za uporabo. Ako vzamemo mesto bombaža navadni glicerin, znano prosojno, debelo se pretakajočo tekočino, in ga prepustimo vplivu nitracije, dobimo drugo nič manj eksplozivno sredstvo, takoimenovani nitroglice rin. Nitroglicerin (C3H5[ON02]3) kot kemično telo glicerid salpetrove kisline ali, še bolje povedano, ester salpetrovokislega glicerina je oljnata, brezbarvna tekočina, osladno-pekočega okusa in je precej strupena. Specifična teža je 1*6. V vodi skoro ni raztopljiv, pač pa v alkoholu, etru itd. Pri — 8° C zmrzne in kristalizira v dolgih belkastih kristalih; enkrat zmrzel pa se stopi zopet pri -f-H0 C. Nitroglicerina samega kot razstreliva nikjer ne uporabljamo; pač pa kot razstopno zmes niže nitriranih bombažev v njem, takoimenovano razstrelno žel a t in o. Vendar so tudi to zmes skoro povsod izpodrinile napojnine nitro-glicerinove, kot žaganje, opeka, infuzorijska zemlja, kaolin, magnezija in druge. Vse te napojnine imenujemo s skupnim imenom d i nam i te. Dinamitov je torej, kakor je iz povedanega razvidno, več vrst, kakor ga uprav ta ali ona tovarna izdeluje. Čim več nitroglicerina vsebuje kaka taka zmes, tem eksplozivnejša, tem jačja je. Navadno imajo močni dinamiti po 75% nitroglicerina v sebi, 35* 276 25% pa je napojnine. Nekateri dinamiti imajo tudi primesi, sestoječe iz solitarja, kalijevega klorata in drugih podobnih eksplozivnih snovi. Sestavo nekaterih dinamitov naj pokaže sledeča tabela: Dinanrt Nobel I.: Nitroglicerina...... . 75 delov Kremenaste vreline (Kieselgur) . 25 „ Sode.......... 0-5 „ Dinamit Vonges: Nitroglicerina....... 75 delov Randanita........ 20'8 „ Kremena......... 3'8 Magnezijevega karbonata . . 0"4 Dinamiti z eksplozivnimi primesmi: Sestavine Karbonit Stonit Vigorit Nitroglicerin . . . 25 68 30 Žaganje .... 40-5 4 9 Natrijev solitar . . 34 — — Kalijev solitar . . — 8 7 Kalijev klorat . . — — 49 Magnezijev karbonat — — 5 Kremenasta vrelina . — 20 — Natrijev karbonat . 0-5 — — Preden ostavimo to važno skupino nitroceluloz, ne smemo pozabiti še ene vrste teh preparatov, ki so se uprav v zadnjem času vspele do največjega pomena, t. j. brezdimnih smodnikov. Brez-dimni niso, ali v primeri z navadnim smodnikom razvijajo le malo dima, kakor vse nitroceluloze. In kaj drugega tudi v istini brezdimni smodniki niso, samo v toliko se razlikujejo od navadnih nitroceluloz, da jih s pomočjo včasih jako zamotanih preosnov oslabimo ali tudi razredčimo, ne glede na to, da pogosto že od vsega početka ne sežemo po pravem razstrelnem bombažu, ampak po niže nitriranih ko-lodiastih bombaževinah. Sam pravi bombaž je za streljanje iz topov ali pušk premočan; tako pripravljen pa ne prekorači dopustne meje 3000 do 4000 atmosfer, to je približno toliko kil pritiska na vsak kvadratni centimeter notranje cevne ploskve. Brezdimni smodnik sestoji iz sivkastih, rjavkastih ali belkastih luskin, luščinic, ploščic, kakršno obliko mu dajo že posamezne tovarne. Zgori počasneje nego črni smodnik, toda razpade v dokaj več plinov nego oni. Ena njegovih največjih napak v gotovem zmislu je ta, da se teže in počasneje vname, da je vsaj doslej mnogokrat nezanesljiv v svojih učinkih, in da jeklo mnogo bolj trpi — zlasti vsled naglo nastopajoče rje ob njegovi uporabi, kot sicer. Vendar ni dvoma, da je prihodnost njegova. S tem smo končali skupino nitroceluloz in prehajamo na novo skupino takoimenovanih pikratov, to je spojin raznih kovin s pikrinovo kislino. Pikrinova kislina nastane pod vplivom solitar-jeve kisline na znano barvilo indigo ali kakor jo izvaja moderna industrija: pod vplivom solitarjeve kisline na karbolovo kislino. Kemično je pikrinova kislina trinitrofenol s formulo CeH2(N02)30H. Pikrinova kislina tvori drobne kristalaste luskine ali prizme, je v vodi raztopljiva, jako grenkega okusa in žveplenorumene barve; zato jo rabijo tudi v industriji kot barvilo. Pri 122° C se topi, izhlapeva, če jo počasi segrevamo, in se razpuhne, ako jo se-grejemo nakrat na 300° C. Eksplozija, na ta način započeta, pa ni ravno posebno silna. Ako spojimo kalij, natrij ali amonijak s pikrinovo kislino, dobimo na videz njej sami jako podobne pridelke. Ti pa se ločijo od nje že v tem, da so dokaj občutljivi tako za udarce, kakor tudi, da eksplodirajo z veliko silo, ako jih primerno zanetimo ali zažgemo.1 ' Pravtako kakor dinamit, smodnik ali razstrelni bombaž, uporabljamo tudi spojine pikrinove kisline. Zlasti amonijev pikrat je jako razpočen in velja kot mogočno razstrelivo. Značilno za vse pikrate je njihov črni dim, razvijajoč se ob njihovem zažigu. Vojaki rabijo pikrate tudi za takozvane signalne ali opozorilne luči, in sicer v prvi vrsti iz baritovega in strontijevega pikrata. Prvi se razpoči s svetlo-zeleno, drugi z rdečo lučjo in krepkim pokom. Važnejša pa kot vse njene spojine je pikrinova kislina kot razstrelivo sama. Če jo pod navadnimi pogoji užgemo ali segrevamo, ni učinek njene eksplozije velik. Ako pa denemo pikrinovo kislino pod stope in jo krepko natlačimo n. pr. v kako cev ali ako jo previdno stopimo in potem kako posodo nalijemo ž njo, tedaj izgubi, ko se strdi, svojo prvotno relativno nedolžnost. Vneta s primernimi sredstvi, kot strelno bombaževino, netiči (kapselci) in podobnimi preparati, ki provzroče v njej vsled hudega pretresa mogočen molekularen razpad — eksplodira s tako silo in vehemenco, da nadkriljuje daleč vsak strelni bombaž in najmočnejši dinamit.2 » Pikrinovokisli kalij (CeHzfNOalsOK) dobiš, ako raztopiš pikrinovo kislino v vroči vodi, in ji prilijaš vročo raztopino kalijevega karbonata do nevtralizacije; ko se zmes ohladi, izpade iz nje kalijev pikrat, iznad katerega treba tekočino odliti, ostanek pa varno na zraku posušiti. Podobno dobiš amonijev pikrat (C6H2[N02]3 0NH4), ako vzameš mesto kalijevega karbonata, amonijev karbonat. Strontijev pikrat dobiš zopet, ako priliješ malo množino strontijevega karbonata v raztopino pikrinove kisline. Kontrola zadostne nevtralizacije pa je v tem slučaju jako dificilna. 2 Ta svojstva pikrinove kisline je odkril 1.1886. Francoz Turpine. 277 Jasno je, da je tako sredstvo, ki glede prenašanja, glede ravnanja ž njim ne potrebuje skoro nobene previdnosti, ki se brez posebnih okoliščin sploh niti ne razpoči, ki pa z veščo roko užgano razvije sile preko vseh nitroz, ideal vsakega tehnika in vojaka. Zato se ni čuditi, če uporabljajo dandanes armade vsega kulturnega sveta pikrinovo kislino kot razstrelivo. Seveda jo rabimo tudi pri nas pod imenom ekrasit. Tuintam so v navadi tudi njene spojine ali zmesi njene z nitrozami; v splošnem pa so vsa no- mejah, vezan na gotovo število tresljajev. Jodov du-šivec ne eksplodira če ga položimo na H-struno velikega basa in potegnemo z lokom po njej. Takoj pa se razpuhne, če napravimo isti poizkus na G-struni istega instrumenta, s čimer je dokazano, da je eksplozija odvisna od gotovega števila tresljajev, ki je za vsako struno seveda drugo. Takih snovi, ki same jako občutljive in eksplozivne provzročajo mogočen molekularen pretres v praksi uporabnih razstreliv, poznamo doberšno število, vendar jih radi njihove prevelike labilitete MLADENIŠKI TELOVADNI POUČNI TEČAJ V LJUBLJANI vejša ;sredstva, [kot melinit, lidit, amonit eno ter isto: ekrasit ali pretopljena in v posebne posode ali v izstrelke, bombe, granate in kakor se jim že pravi, vlita pikrinova kislina. Že prej, posebno pa pri ekrasitu, smo videli, da navaden prižig ne zadostuje vedno k provzro-čitvi eksplozije. Kalijev klorat z žveplom zgori prižgan sicer naglo in živahno, a ne eksplodira; tudi nitroglicerin in dinamit se vsaj v malih množinah lahko zažgeta, ne da bi se razpoknila. V razpok rabita kakor sem že omenil, gotovega pretresa, ki je dovolj močan in ki je gotovo, četudi v širokih in nagnjenja do razpadanja v praksi ne moremo uporabljati, ker so prenevarne. Semkaj spadajo vse spojine pokalne kisline, med katerimi omenimo najprvo pokalno živo srebro (CHg [N02]CN), belo, jako strupeno snov, katero uporabljamo kot polnilo za znane pokalne ne ti če ali kapselne, kakor jih natikamo na pistone starih pušk, kakor jih vidimo v patrone vdelane in kakor se — seveda izdatno večji — uporabljajo tudi pri razstrelitvah dinamita, pikratov itd. Razpad v to skupino spada-jočih snovi — fulminatov imenovanih — je tako silen ali bolje rečeno tako nagel, da bi v tej 278 naglici nobena cev ne mogla prenesti hipoma nastalega pritiska in da bi se ob tej hitrosti noben izstrelek, nobena kroglja ne mogla ogniti in umakniti napetosti. Vsaka cev bi se razletela. Zato jih rabimo samo kot dobro pretresujoča užigala ali netila. Pokalno živo srebro je jako občutljivo napram vročini in pritisku kakor tudi udarcu. Kot pri vseh razstrelivih, je tudi tukaj takoimenovani z d r s e k ali drseč udarec najzanesljivejši provzročitelj eksplozije. Še bolj občutljivo kot pokalno živo srebro pa je pokalno zlato in pokalno srebro (Cflg2[N02]CN), od katerih poznamo dvoje vrst: prva je pravi ful-minat (Hovvardovo), torej spojina pokalne kisline, nastale pod vplivom alkohola in zgoščene solitarjeve kisline na kovino — druga pa je iz srebrnega oksida pod vplivom amonijaka (AgsN) dobljeni srebrni nitrid (Berthelotovo pokalno srebro). Kko pa kuhamo pokalno srebro z amonijakom, dobimo ob hlajenju drobne, svetlobele kristale po-kalnokislega srebrnega amonijaka (C2N202Ag[NH4]), snovi, ki je tako eksplozivna, da se celo pod vodo zadeta s strašno silo razpoči. Da so take tvarine za uporabo nepripravne, je ob sebi umevno. Zato si je tudi pokalno živo srebro, kot relativno še najbolj zanesljivo in najmanj nevarno, priborilo kot pravo začetno ali inicialno netivo neomajno prvo mesto.1 Začetne ali inicialne netitve pa iz umevnih razlogov neposredno tudi ni mogoče izvršiti, zato je bilo treba misliti na sredstva, kako ob določenem času in iz varne daljave, pripraviti netivo do užiga in potem razstrelivo do eksplozije. Dvojen način netenja poznamo: hipni zanet ali užig in časovni zanet, kakor že hočemo, da pride do eksplozije ali v t r e n o t k u , ali stoprv v gotovem od nas že naprej določenem času. Za časovne zanete porabljamo snovi, ki bolj ali manj počasno tle ali gore in ki nam omogočujejo, da 1 Proste pokalne kisline (CH2[N02]CN) dolgo časa niso poznali. Kristalizuje v jako nestalnih, brezbarvnih kristalih, ki se tope pri 40° C, so raztopijivi v alkoholu in etru, a tvorijo v vodi oljnate, potapljajoče se kaplje. — Sama ne eksplodira, pač pa se lahko užge in zgori s svetlim plamenom. Njene kovinske soli napravljamo na ta način, da potrebno kovino stopimo v solitarjevi kislini, ji pridenemo vinskega cveta in potem kuhamo — seveda vse s posebnimi varnostnimi pripravami, kajti sicer so eksplozije najhujšega značaja povsem neizogibne, tako da je pred napravo fulminantov oziroma že pred vsakim poizkusom nestrokovnjaka treba najresneje svariti. se še oddaljimo od kraja eksplozije. V to svrho uporabljamo kresilne gobe, smodivo (Ziinder), v salpetru ali svinčenem oksidu namočene vrvi (užigače), potem netivne vrvi, v katerih sredini se vleče ozek pramen iz smodnika ali podobnih zmesi, takozvana duša itd. Uprav tukaj uporabljamo pogosto počasne sestavke, na katere sem posebej opozoril, govoreč o smodniku. Čim več oglja je primešanega, tem počasneje gori taka vrvica. Počasni ali leni sestavki so zmesi, podobne smodniku, z znižano množino salpetra ali zvišano množino oglja. Navadno pa uporabljajo dandanes zmlet smodnik, kateremu pridevljejo potem oglja, žvepla in drugih snovi, ki imajo namen zavirati prehitro gorenje. „Solitarjevo žveplo" sestoji iz 3 delov solitarja in 1 dela žvepla; sivi sestavek" (grauer Satz) iz 7 delov zmletega smodnika in 100 delov „solitarjevega žvepla", zamešenega z vinskim cvetom. „Ogljeni sestavek" ima na 500 delov smodnika 6 do 8 delov oglja, „leni sestavek" v ožjem pomenu besede vsebuje 54 delov solitarja, 12 delov žvepla in 34 delov oglja. Na podoben način so napravljeni tudi časovni netilniki na topničarskih projektnih, ki se dajo „tempirati" na toliko in toliko korakov ali bolje rečeno na toliko in toliko sekund. V principu se izvrši zanet eksplozivnih izstrelkov (šrapnelov) tako-le: Izstrelek je votel in napolnen s kakim razstrelivom. Iz votline vodi na bazo šrapnela cev, nabita s takim lenim, počasi gorečim sestavkom. V momentu strela zaneti strelni plamen sestavek, ki prične počasi goreti dotlej, da prigori do sredine, kjer užge potem v sredini projektila nahajajoče se razstrelivo. Mesto pa, da je ta cev zvrtana naravnost v smeri najdaljše osi projektilove, je zavita in vdelana v njegovo bazo, vrhutega še opremljena s pripravo, ki omogočuje, da se vname od središča bolj ali manj oddaljena točka cevi. Jasno je, da pride tem prej do eksplozije, čim krajša je cev, nabita s sestavkom, in da se eksplozija tem bolj zakasni, čim dalj časa porabi sestavek, da pregori do sredine. Na ta način je mogoče potem regulirati brzino gorenja z ozirom na distanco. Tako n. pr. veljajo v splošnem sledeče vrednosti: Naglica ognja na Sivi sestavek Smodnik 2-6 cm v sek 100 0 42-62 80 20 7-21 60 40 3-42 40 60 2-76 20 80 250 0 100 2-59 (Dalje.) 376 O razstrelivih. Spisal dr. Ivan Robida. (Konec.) mamo pa tudi vžigalne vrvice, ki jako hitro, skoraj hipno preneso ogenj z enega konca do drugega. Nekatere n. pr. Bickefordova so na-pojene s čistim smodnikom, druge so napravljene iz strelnega bombaža, ali so celo impregnirane s pokalnim živim srebrom. Take vrvice seveda ob prižigu pokajo in se zato imenujejo pokajoče ali detonujoče vrvice. Po nekaterih takih sukankah se širi ogenj s hitrostjo od 100—5000 m v sekundi. Poleg teh netitev poznamo še mehanično netitev z udarcem, bodisi da udari petelin na nakovalo, kakor pri puškah, ali da prileti izstrelek, imajoč na rtu pokalni netič, s silo na tla, na skalo ali kamorkoli na trdo: perkusijska netitev.1 Tudi s tem, da pripravne zmesi kalijevega klorata, fosfora, žveplenega antimona in stolčenega stekla drgnemo drugega ob drugem, dobimo iskro, plamen in eksplozijo (netitev s frikcijo). Največ pa je dandanes v navadi in ima tudi največjo prihodnost netitev z električnim tokom, ki prehajajoč v drobno platinovo žico vpleteno med debelejše-vodilne žice, prvo segreje do žarenja, ter tako zaneti inicialno netivo. (Gl. sliko 2.) Pa tudi s pomočjo statične elektrike, da, celo na način brezžičnega brzojava se da netitev izvesti električnim potom. Pozabiti pa ne smemo končno še mehanično-kemične netitve z žvepleno kislino in kalijevim kloratom, o čemer bomo še posebej izpregovorili. Sedaj, ko smo proučili posamezna razstreliva, ko poznamo njihove učinke in njihovo posebnost, Slika 3. Pro-rez skoz model šrapnela, napolnjenega z razstrelivom in svinčenimi krogljami. ab je cev, nabita z lenim sestavkom. Topov ogenj zažge v trenotku strela zmes pri a, ki gori v smeri proti b, kamor prigorela zaneti razstrelivo v šrapnelu. " l Perkusijska netitev izstrelkov (granat) je v principu ista kot pri puškah, pri katerih udari petelin na nakovalo ali piston. Razlika tiči v tem, da projektil sam, kadar prileti na trda tla, v zid ali kamenje, ubije netič in s tem zaneti razstrelivo v sredini granate. Mehanizem takih vojaških krogelj je seveda prekompliciran, da bi se mogli tukaj podrobneje pečati ž nim. Omenjeno bodi samo to, da imajo moderni razstrelivni izstrelki oboje: netitev na čas in per-kusijo, da se jih lahko uporablja kot šrapnele ali kot granate, torej da jih lahko temperiramo tako, da se ob gotovem času v zraku razlete ali pa stoprav tedaj, kadar zadenejo ob trdoto. Prvi način uporabljajo v vojski, kadar hočejo nas bo zanimalo izvedeti, kdaj in kako uporabljamo razstreliva. V tehniki je njihova uporaba precej omejena. Posezamo vedno tedaj po njih, kadar nismo z navadnimi sredstvi zmožni premagati skladnih ovir v terenu, torej kadar izpeljujemo ceste, delamo predore, uravnavamo reke ali kadar rabimo kamenja, katerega ne moremo z lahkoto odbiti iz skalovja ali izkopati iz zemlje. Za manjša podjetja uporabljamo slabejša razstreliva; par kil smodnika in navadna netivna vrv pa (gl. sliko 1) opravijo ves posel, potem ko smo v skalo zavrtali par lukenj, nabili vanj smodnika, napeljali do njega vrv in luknjo zabili zopet s peskom in ilovico. Pri večjih razstrelbah pa rabimo dinamit ali ekrasit (gl. sliki 6 in 7), tedaj iz-kopljemo najprvo večje rove v skalovje, nanosimo vanje na tisoče kilogramov razstreliv, zazidamo zopet vhod s kamenjem in cementom in potem sprožimo vse skladišče v zrak. Težje je delo pod vodo ali v vodi. R tudi tukaj opravimo stvar po svoje. Razstreliva vtopimo, dobro obtežena v hermetično zaprtih posodah, na dno vode, če je mogoče v kake razpoke skal, do njih pa napeljemo električni tok ali tudi netivne vrvice, seveda odete v svinčene cevi. Vsako razstrelno napravo, take ali podobne vrste imenujemo mino. Posebno pa pravimo tako tistim razstrelnim napravam, ki imajo uničiti sovražna krdela, nad katerimi se razleti projektil, drugi način, kadar streljajo na sovražne utrdbe, hiše poslopja itd., katere hočejo poškodovati potom eksplozije. (Gl, sliko 5.) Slika 4. Cev ab prejšnje slike je na tej sliki zavito udolbe-na v bazo šrapnela. Pri a zaneti, ako je cela cev sicer zakrita, topov ogenj leni sestavek, ki pre-gori, recimo v prvi časovni enoti do /, v drugi do 2 itd. do b, kjer vodi udolb-nina naprej do razstreliva. Da prego-ri sestavek od a do b se rabi po sliki 4 časovne enote; ako pa se s posebno pripravo omogoči, da se sestavek v trenotku strela vname mesto pri a pri /, bodo potekle do eksplozija samo 3 časovne jednoteitd. Slika 2. Električna netilna cev. bb' zama-ški, aaaa steklena cev v prorezu; -|----- žice električnega toka, x žica iz platine, ki ob sklenjenem toku prične žareti in vnameg = mešanico kalijevega klorata in žveplenega antimona; rr dinamit ali smodnik. :3?7 Slika 1. Navadna, z jeklom v skalo dd izklesana luknja; a smodnik, c netilna vrvica, b pesek in ilovica. ob času vojske namen ovirati prodiranje sovražnika v deželi, kar dosežemo s tem, da z razstrelbami zasujemo železniške predore, razderemo proge, razstrelimo mostove, zame-temo prehode itd. Pri polaganju min je vedno treba paziti na to, da izkušamo doseči tisti efekt, katerega nameravamo. (Gl. sliko 8 in 9.) Ako hočemo razstreliti most, moramo preračunati kam in kako bomo položili mino, da ne poškodujemo mostu samo neznatno, ampak da sovražniku res zabranimo prehod. To ni odvisno samo od množine razstreliva, katerega se porabi, ampak tudi kako se ga uporabi. Sicer ima mnogo mostov — n. pr. most v Hradeckega vasi v Ljubljani — že izdelane vdolbine, katere se v slučaju vojske napolni s potrebnimi razstrelivi. Vedno in povsod si je izbrati take točke, od katerih je pričakovati, da se ne bodo mogle izogniti pritisku plinov ali katere so najšibkejše pri vsej napravi, ki jo je treba razstreliti. Ako hočem razstreliti kos zidu, in nimam več časa izpodkopati ga, ni vse eno, ako zažgem par kilogramov ekra-sita dva metra od zidu ali čisto ob njem. Prvo je napačno, drugo je potrebno, ako hočem imeti po-voljnih uspehov. Pri trdnjavskih bojih, kjer prihajajo razstreliva do svoje največje veljave, prožijo se mine navadno iz utrdb ali pa so tudi avto- A tudi v bitkah na morju ali na velikih rekah postavljajo sovražnim ladjam podvodne mine, da jim na ta način onemogočujejo pristop v pristan ali pri- Slika 5. Shematičen prorez skoz model granate, katere ost nosi s peresom utrjeno iglo - ubijal-ko df; ako prileti izstrelek na tla ali ob zid, potisne iglo na netič c, na-taknjen na nakovalo e, odkoder šine plamen na razstrelivo r v sredino projektila. Slika 6. Večja mina v skali z rovi in nišami koncem njih. Kadar se niše in rovi napolnijo z razstrelivom, se vhod ab zabi\e ali zazida. matične, to se pravi, da jih sovražnik, ne poznavajoč krajevnih razmer, sam v svojo škodo sproži, ko prekorači gotove ograje, žice itd. (Gl. sliko 10.) Slika 7. Velika mina za razstrelitev celega skalnatega griča. ITEI-HI rovi v horizontali, I I rovi navzgor, II rovi in niše v globočino. bliževanje sploh. Kjer so ožine, kjer je vsled formacij obrežja mogoča tuji bojni ladji samo ena pot, tam je pravi teren za podvodne mine. Le-te stoje pritrjene na dnu ali plavajo tudi prosto po vodi, vendar skrite pod njeno površino. Iz njih mole drogovi, ob katere se prihajajoča ladja zadene, jih upogne ali odlomi, vsled česar se v sredini mine stre steklenica, napolnjena z žvepleno kislino, ki spravi kalijev klorat in z njim ostale mine do eksplozije in ladjo pogubi.1 (Gl. sliko 11 in 12.) Ravno po istem principu napravljene so tudi razne ročne bombe, kar seveda ne izključuje, da bi ne mogle imeti netitve na čas ali z udarcem vsled met-ljeja itd. Navadne, zlasti anarhistične bombe so večje Slika 8. Prosto ležeča mina; o pravilno, X slabo položena, ker dovoljuje plinom odhod na vse strani. Slika 9. Shema mostu s o pravilno, X s slabo vloženimi minami, ki rušijo samo neznatnosti in se ne ozirajo na konstrukcijo zidave. ali manjše železne škatlje, napolnjene s kakim razstrelivom ali s kosci železa in svinca. Sredi bombe pa tiči tenka steklena cev, napolnjena z žvepleno kislino; 1 Seveda se dajo konstruirati tudi podmorske mine z drugim načinom netitve. Precej v rabi je naprava, ki orno-gočuje, da odlomljeni drog odpre luknjico, skozi katero stopi nekoliko vode v posodo, napolnjeno z ingrediencami, ki vzbude ob dotiki z vodo električen tok in ki spravijo potem z iskro mino do zaneta (avtomatična baterija). 48 378 krog cevi je nasuta zmes kalijevega klorata in žvep-lenega antimona. Kko vržeš tako bombo, ubije se v njej vsled treska steklena cev, kislina izstopi iz nje in pripravi razstrelivo do eksplozije.1 Slika 10. Grič z utrdbo od strani in s ptičje perspektive, mm'm" mine, ki se dajo sprožiti električnim potom s fora / ali ki se vnamejo avtomatično, kadar se sovražnik mota krog njih; aaa palisade, trnaste žice itd. Razstrelivna industrija se je danes povzpela tako visoko, da je dosegla na tem polju skoraj vse, kar se da zahtevati od idealnega razstreliva. S tem, da nam je dala na izbiro celo vrsto tvarin za posebne namene, da je s čistostjo kemičnih preparatov in uvodom čistilnih metod utesnila nepoklicano nevarnost v jako ozke meje, na drugi strani pa, da je ob največji priročnosti, uporabljivosti in tudi zmanjšani prostornosti snovi njihovo eksplozivno moč dvignila nad vse pričakovanje — s tem je uresničila sanje prejšnjih stoletij in izpolnila želje vseh tistih, ki širijo kulturo in svobodo z ognjem in mečem. R tudi tistih, ki jo širijo z ognjem svoje duše in z Slika 11. Morski zaliv zzzz otokom o in ožinami ob njem, kjer so nastavljene podvodne mine v vrstah cd, zapirajoče vhod v luko. 1 Precej iz rabe so prišle ročne bombe s pistoni in ne-tiči, ki se vnamejo samo tedaj, če prilete na trdino. Čim več nakoval ima taka bomba, na čim trša tla in s čim večjo silo pade, tem večja je verjetnost eksplozije. mečem svojega duha, ki izpeljujejo železnice in ceste ki zidajo mostove in jeze reke — tudi tistih ni pozabila. Naj bi edino ti v bodočnosti zmagali, z dle- Slika 12. Podmorska mina. IV ladja, nn morska gladina; a in b mine z drogovi, prva zasidrana, druga trdno na dnu stoječa; dd morsko dno. Slika 13. Ročna bomba, ^/"železne stene; ab GeiBlerjeva cev, nalita z zgoščeno žvepleno kislino, cc zrnes kalijevega klorata in žveplenega antimona; dd pokalno živo srebro; e ekrasit ali dinamit. Ako pade bomba na tla, se stre steklena cev pri c; iz nje kane par kapljic v zmes in zaneti ostalo razstrelivo. tom in kladivom v roki, mir, blagostanje in srečo noseči v dežele. Kajti zidovi, ki sta jih sezidala mir in ljubezen, so najvarnejši, najtrpežnejši in najlepši. Naj bi blesteli vedno v zlatih žarkih izhajajočega solnca ; naj bi rdeli vedno samo v sramežljivi rdečici pokoj roseče zarje-večernice, nikdar pa naj bi jih ne oškropila in oskrunila očitajoča človeška kri! Slika 14. Shema ročne T .. TT.. bombe z nakovalci in Literatura: Haussermann: netiči (vsliki samo eno). Sprengstoffe und Ziindwaren, mm železne stene; de Stuttgart. Zeitschrift f. ang. Che- piston, pritrjen v steno mie, 1890. Dinglers politechn. bombe; od dna c vodi T i inna u n i • /-> drobna cev. nn netic. Journal, 1908. V. Romocki, Ge- r razstrelivo. schichte d. Explosivstoffe, 1908. Fehling-Hell: Handworterbuch der Chemie. Dr. Al, Bujard: Purotechnik. Dr. Krafft: Chemie L, II. Eschen-bacher: Feuerwerkerei. Guttmann: Die Industrie der Explosivstoffe. v. E. Mauer: Explosivkorper etc. Seg-fferth: Initialziindungen (Luez. Handbuch. d. g. Techn.).