Tudi vzhodna Cerkev časti Mater božjo.
Avgust Štev. 8.
Raaiitarad at tfta G.P.O., Sydnay, for trantmission by poit •c a pariodical.
MISLI
(Thoughts)
Mesečnik za versko in kulturno življenje Slovencev v Avstraliji
Ustanovljen leta 1952
Urejuje in upravlja P. Bernard Ambrožič O.F.M.
Tel.: FA 7044 ★
Naročnina £ 1-0-0 letno se plačuje vnaprej ★
Naslov: MISLI 66 Gordon St., Paddington, N.S.W.
★
Tisk: Mintis Pty. Ltd., Fredbert St., Leichhardt, Sydney. Tel. WB 1758
		KOLEDAR
Avgust — Veliki srpan		
1	P	Vezi sv. Petra
2	T Porciunkula	
3	S	Alfonz, Lidija
4	č	Dominik
5 P Marija Snežna		
6	S	Spremenjenje G.
* 7	N	9. pobinkoštna
8	P	Roman
9 T Janez Vianej		
10	S	Lovrence, mučen.
11	č	Suzana, Tiburcij
12	P	Klara, devica
13 S Lilijana, Hipolit		
★ 14	N	10. pobinkoštna
* 15	P Vnebovzetje Mar.	
16	T	Joahim
17	S	Rok, Hijacint
18	č	Helena
19	P	Ludvik
20 S Bernard, opat		
* 21	N	11. pobinkoštna
22	P	Srce Marijino
23	T Filip Benicij	
24 S Jernej, apostol		
25	č Ludvik, kralj	
26	P	Cefirin
27	S	Jožef Kalasankcij
* to OO	N	12. pobinkoštna,
29 P Obglavljenje sv.		
		Janeza
30	T	Roza Limanska
31	S	Rajmund (Rajko)
..
o
p.
K
H
J
H
m
a
«
Ph
K
tn
H
v
k
Cu
a
«
”0
t/3
.J
SEPTEMBRSKA ŠTEVILKA “M I S L I” izide v ponedeljek 5 *eP*‘ lTrednik sprejema prispevke do 24. avgusta.
KNJIGE DOBITE PRI “M/SL/H”
VEČNOST IN ČAS — £ 1-0-0.
Izbrani spisi umrlega dr. Odarja. Poučni in razmišljajoči članki. Zelo priporočljivo. LJUBLJANSKI TRIPTIH — £ 1-0-0.
To izredno povest imamo spet v zalogi. Priporočamo.
SOCIOLOGIJA. — 3 zvezki po £ 1-0-0. Odlično delo dr. Ahčina, že večkrat priporočeno. Tudi o tej knjigi je v februarju z veliko ljubeznijo napisala oceno ga. Pavla.
MOJ ČAS IN MOJ SVET. — £ 1-10-0.
Zbirka črtic izpod peresa še živečega pisatelja Ivana Preglja. Le nekaj izvodov je še dobiti.
JUŽNI KRIŽ. — 12 šil.
Pesmi Neve Rudolfove.
GORJANČEV PA VLEK. — £ 1-0-0.
Pravljična domovinska povest znanega mladinskega pisatelja Mirka Kunčiča. Pravkar izšla v Argentini.
DHAULAGIRI — velezanimiva zgodba prodii'8'1^ v himalajske gore, opisuje gornik Bert celj. — £ 1-0-0.
LJUDJE, zbirka krasnih novel Narteja konje. Smo dobili še nekaj izvodov. — £
IZBRANI SPISI pisatelja Finžgarja I.
Dekla Ančka, Divji lovec itd. Vezana £ 1"*
časov
NA BOŽJI DLANI — £ 1-0-0.
Kociprov roman Slovenskih Goric iz nemškega navala. Velezanimivo!
DNEVI SMRTNIKOV. — Izbrane novele, Sl. Kult. Akcija v Argentini £ 1-0-0
BARAGO NA OLTAR! — £ 0-10-0.
Ves pomen Baragov in vse delo za nje#0 oltarno čast je popisano v tej knjigi.
PO SVETLI POTI. Poučna knjiga dr. Franca kliča. £ 1-0-0.
,v«
jr
leto ix.
AVGUST, 19fi0
ŠTEV. 8.
ZMAGA DUHA NAD SNOVJO
. toliko je na svetu stisk in nadlog,
^ K*
^	1 se občutilo skoraj kot žalitev, če bi kdo hotel
,!j ^°lgo pisati o skritem trpljenju človeških src. j ° globoko reže stiska sveta in ljudje smo že do 114 razklani, razdvojeni. Še večji prepad kot med
8amimi, je nastal in se poglablja iz dneva v
Jned človekom in Bogom. Zato je že kar ne
govoriti trpečim srcem besede tolažbe, po
^ a *n zaupanja. Človek ima občutek, da je vse
0	govorjenje samo sladkobno pokrivanje dej tCV 8
priučenim govoričenjem.
Usodna prevara današnjih dni je v tem, da člo no	V	svoiem	življenju	bolj	in	kolj	golo	snov
l ’ duhovnost mu postaja nerazumljiva, nezaže
velt
ti,
odveč. Kar ni otipljivo s peterimi telesnimi ču 'v °bstoji. Če pa že obstoji, je nekje tako da
PO;
da
S
ne sega v vsakdanje življenje in nima za
enega človeka nobenega praktičnega pofnena *em in takim občutjem romajo milijoni skoz
*tiSL v. ;............
j.jv^. 2|vljenja in iščejo opore zgolj v snovnih opo
. c,h* Če ta oporišča odpovedo, se nimajo kam lla
^ tak današnji svet pa še vedno sijejo žark \|A^Vtl°*ti in skušajo prodreti v človeška srca ‘A VNEBESAVZETA 5 8VOJim Paznikom 1 Hvgusta je samo eno med mnogimi opozorili Ok ^0|lien duhovnosti. In kako nujno potrebno
^^^arija nam predstavlja vzor čiste duhovnosti.
1	nJeno telo je bolj duhovnost kot snovnost. J® njeno poveličano telo, z dušo vred v nebesa
vzeto, prav isto telo, ki je v njem živela in trpela na zemlji, več kot živela in trpela pa ljubila. Je pa po smrti dobilo čisto posebno poduhovijenje, je bilo prerojeno v vse drugačne zmožnosti in sposobnosti. Čisto, neoskrunjeno duhovnost nam predstavlja krasni Marijin praznik.
Golo priučeno sladkobno govoričenje? Saj je res nepotrebno. Vnebesavzeta stoji pred nami brez besed, samo golo dejstvo njenega poveličanja je pred našimi očmi. Molče nas vabi: Samo poglejte in nekoliko razmislite! Pozoren pogled sam bo vlil v srce poguma in tolažbe, predvsem pa spoznanja, da se ne more in ne sme naše življenje oprijemati same snovnosti. Je pa le človek poklican za kaj višjega! Če v borbi življenja kdaj pozabi na svoj poklic, naj se zave svojega dostojanstva ob pogledu na Marijino poveličanje. Saj je njeno poveličanje samo dokaz, da je vsaki duši odprta pot do duhovnosti, naj bo tudi težka in trnjeva, kljub vsemu je lepa!
Ob Mariji in po njej se obeta zmaga duhovnosti nad snovjo. Ta zmaga gotovo pride. Nikomur pa ne bo vsiljena, tudi Mariji ni bila. Pošteno in z vsem prepričanjem se je zanjo trudila. Tako smo tudi mi, njeni otroci, poklicani, da dejanski pripomoremo do skorajšnje zmage duhovnosti v vsakem posebej in v nas vseh.
Potrebno nam je eno: Kristusov evangelij v roke in pred oči! Kristusov evangelij v v življenje, v vso vest in zavest — stopnjo za stopnjo rasti v evangelske ljudi!
ZA ZDRUZENJE LOČENIH BRATOV
Dr. Jakob Ukmar
Odkar je papež Janez XXIII. vrgel v svet misel na nov vesoljni cerkveni zbor, je stopilo vprašanje ločenih — pravoslavnih — kristjanov spet zelo v ospredje. Po vsem katoliškem svetu živahno razpravljajo o možnosti in težavah združenja.
Za nas je morda najprimerneje, da poslušamo, oziroma beremo, kaj je o stvari povedal v svojih pridigah v Trstu pred malo leti prelat dr. Jakob Ukmar. Takrat še ni nihče slutil, da bo prišlo v kratkem do novega vesoljnega cerkvenega zbora. Naš članek je povzet iz knjige ZADNJA VEČERJA, ki jo je g. prelat izdal v Trstu leta 1954. — Ur.
RAZKOL V KRŠČANSTVU JE BREZDVOM-NO velika nesreča. Milijoni, ki sicer verujejo v božanstvo Kristusovo, nimajo v polnem obsegu njegovega nauka, niti ne uživajo v polni meri sadov njegove odrešilne smrti. Pa tudi med ne-krščanstvom bi imelo večji ugled, če bi moglo nastopati kot nekaj enotnega. Tako pa na žalost prihajajo pogani in mohamedanci v stik z raznimi krščanskimi ločinami, ki jih ne morejo pravilno oceniti, in tako vržejo vse v en koš — z drugimi vred tudi katoliško vero in Cerkev.
Zato je pa dolžnost vsakega odraslega katoličana, da se za ločene brate zanima in po svojih močeh pripomore k združenju. Vse hvale vredno je delo za misijone v poganskih deželah, a nič manj važno ni delo za združenje kristjanov v pravo Cerkev Kristusovo, šele po veri in ljubezni združeno krščanstvo bo moglo pridobiti za Kristusa ne-krščanski svet.
Ko govorimo o ločenih bratih, mislimo seveda najbolj na ločene kristjane vzhodnih dežel. Ti so nam po veri bližji kot razne protestantske ločine; ujemajo s# z nami v pretežni večini verskih resnic, imajo veljavno posvečene škofe in duhovnike, imajo presv. Evharistijo in tudi Marija ima med njimi veliko častilcev. Nas kot Slovence zanima še to, da je ta ločeni krščanski Vzhod po večini slovanski svet, saj je samo ločenih Rusov nad sto milijonov. Slovanski svet — združen v pravi Kristusovi Cerkvi — bo mogočen faktor v kulturnem razvoju Evrope in Azije.
Težave na poti k združenju.
Združenje teh ločenih bratov z edino pravo
226
n*
Sv. Bazilij Veliki, cerkveni učenik, češč®n Vzhodu in Zahodu. Takole, v bizantinskem ga upodablja vzhodna Cerkev. Mozaik.
.di
to'
r 3®
Cerkvijo je potrebno in zelo zaželeno, je Pa izredno težavna reč. Mora biti res težavno, kei stoletna prizadevanja rodila le malo sadu. Misl^._ ski uspehi v poganskih deželah so neprimerno ' ji. Neuspehi prejšnjih stoletij so nam sicer V prijetnem spominu, vendar so nas dosti izučili-kazali so nam, kako ne smemo te stvari o*318'^ vati. Naučili smo se hoditi počasi, pa bolj va’ , Katoličani so se lotili z vnemo ogromnega p0”1
nega dela. Študirajo zapreke združenja ter z z stvenim delom in molitvijo pripravljajo pot-
n»n'
Velika zapreka pri delu za združenje je v lični miselnosti. Naši vzhodni ločeni bratje
t»f
imai0
ia cf
drugačno versko doživljanje, ki se včasih izraza _
lo	v verskih resnicah. Drugače umevajo na du pobožnost in askezo ali prizadevanje za ki's
bolj aktiv*';
sko popolnost. Mi katoličani smo vzhodni — pravoslavni -— bolj pasivni. Sicer se
v
di mi zavedamo, da je naša prava domovina v besih, vendar hočemo tudi našo zemeljsko do«1 no in ves sedanji svet pridobiti za Kristusa vse politično in socialno življenje urediti P° { govi postavi. Vzhodni rajši sprejmejo stvari pač so in čakajo, da Bog poseže vmes. Za sve no organizacijo Cerkve, za njen poseg v velik-1 cialna vprašanja naše dobe, za misijone po . j(). svetu, za karitativno delo po bolnišnicah in ^ tišnicah nima vzhodni človek skoro nič sn'1,-I1i Misli, da se ob takem delu Cerkev preveč raz
Misli, August,
1960-
na
fesiio
zunaj. fie vzame naš vzhodni brat evangelij
. 7 rajši zapusti svet in se zapre v samostan. aJvišji vzor mu je — puščavnik.
_ Tudi na Evharistijo gledajo ločeni bratje dru-e' Za vzhodnega kristjana je Evharistija skoro
0	daritev. Mašna liturgija mu je vse. Za Gos-j. ® v tabernaklju, za ure molitve pred izpostavil 1111 Najsvetejšim, za procesije sv. Rešnjega Te-Sa> za evharistične kongrese in druge take slav-se ne ogreva.
Predsodki proti papežu.
Mnogi ločeni bratje na Vzhodu so polni pred-ob] Proti papežu. Očitajo mu, da hrepeni po M 'n 'ma P^^ične namene, čeprav je pa-^.eya država tako majčkena, se vendar še pohuj-J° nad “Vatikanskim mestom”, nad švicarsko
20 in vsem neizmernim bogastvom, ki je baje
lo'	če	mi pravimo, da so vzhodne od Rima
Ha]6*16 cer^ve tesno povezane z državo in so po-q ® narodne, pa oni nam očitajo, da se katoliška je 6V samo ponaša s svojim mednarodnim značajni' ?ejansko Pa vlada v njej Italija, da so že papeži izključno Italijani, da je večina žev;nal°v italijanske narodnosti, da je vsa pape-
a diplomacija v italijanskih rokah, itd.
Celo v misijonski propagandi katoliške Cerkve
slutijo nekaj slabega. Da se Cerkev trudi med pogani, to naj že bo, da pa skuša celo ločene kristjane privesti v svoj tabor, ji zamerijo. Saj so ce-
lo	zamerili papežu, da je podpiral ruske begunce in poslal živeža lačnim sirotam na ruskih tleh. Povsod slutijo slabe vladoželjne namene, čeprav katoliška Cerkev spoštuje njihove vzhodne bogoslužne obrede, njih jezik in narodne običaje.
Treba velike širokosrčnosti
Vse te notranje težave, ki izvirajo iz di*ugač-ne vzhodne miselnosti, bi morali katoličani poznati in umevati. Saj se danes toliko poudarja važnost psihologije ali dušeslovja za uspešno dušno-pastirsko delovanje. Vse umeti se pravi vse odpustiti, pravi star pregovor. Pa tudi če se ne bo dalo vse odpustiti, se bo dalo marsikaj opravičiti.
Nekateri vzhodni očitki so vsaj deloma opravičeni. Tudi na naši strani ni vse prav. Skušajmo odstraniti vse, kar jim je v spotiko, če se le da po pameti odstraniti. Seveda pa ne sme trpeti zaklad svete vere in krščanske morale.
Pokažimo jim, da je v pravi Kristusovi Cerk-
vi	dovolj prostora za vse oblike pobožnosti in za vse še tako različne tradicije. Potrebna nam ja vsem velika širokosrčnost.
GOSPE VNEBOVZETI
Pavla Miladinovič
Očetove Besede cvetni kelih, odlika Davidovega plemena, pred zlobnim angelom deviška stena si Ti, Marija, moč src neveselih.
Vodnica romarjev osirotelih, izvoljenka sinajskega plamena, češčena dekla rešnjega Imena, si Ti, Marija, upanje strohnelih.
Telo in duša — potnica v prostorje nadzvezdne Vsemogočnega pristave si Ti, Marija!. .. A jaz gazim v morje
i S
^li A
’ August, 1960.
pregreh... O, reši grozne me poplave! Domov povedi me, v nebes obzorje, da vzkliknem Ti, Kraljica; “!\fati, Ave!’'
TEL: 86 - 778/
NAJPREJ MORAM POROČATI ŽALOSTNO VEST, da imamo med slovenskimi grobovi spet dva nova. — V ponedeljek 27. junija sem v Gip-pslandu bral melbournski “Sun” in obstal na napisu: “Woman bashed to death”. Članek govori o emigrantski ženi Zorki Jakac, ki jo je mož Ivan v nedeljo zjutraj do smrti potelkel. Čim sem se vrnil v Melbourne, sem se pozanimal za slučaj in zvedel, da sta oba istrska Slovenca, doma blizu Trsta. V Avstraliji sta že okrog deset let in v lastni hiši sta živela v East Brunsvvicku. Kakor sem mogel izvedeti, je bila umora kriva pijača. Žal, do danes nisem mogel izvedeti podrobnosti. Po časopisnih poročilih je bila Zorka stara 40 let. — Ker Ivan v zaporu čaka sodne obravnave in sorodnikov Jakčeve družine nisem zasledil, sem sam uredil vse potrebno za ta dvakrat žalostni pogreb. Mašo za-dušnico sem opravil v četrtek dne 30. junija v naši kapeli, pogrebni obredi pa so se vršili popoldne ob pol štirih. Naj bo pokojni Zorki vsaj večnost srečna, ko je morala v življenju toliko pretrpeti in ga tako žalostno končati. Kdor rojakov ve kaj podrobnejših podatkov o pokojnici, naj mi sporoči.
V	sredo dne 13. julija pa sem opravil mašo zadušnico in pokopal mladega Cvetka Pavliča, ki ga je v Malvernu v petek dne 8. julija elektrika na mestu ubila. Delal je pri gradbenem podjetju, odšel med opoldanskim odmorom in se ni več vrnil. Njegovo ožgano truplo so našli pod stolpom visoke napetosti. Kako se je zgodila nesreča, je še nepojasnjeno, vem pa, da je Cvetko zadnji čas postajal čuden ter si je domišljal, da ga zasledujejo in ga bodo vrnili v Jugoslavijo. — Pokojnik je bil rojen 7. septembra 1939 v kraju Rošiči pri Kopru. Bežal je v Italijo, v letošnjem januarju pa je na ladji “Sydney” dospel v Avstralijo. Po sezonskem delu v Shepartonu se je nastanil v St. Kildi. Komaj po šestih mesecih prihoda v novo deželo ga je doletela tako tragična smrt. Žalujočim staršem v domovini, trem bratom in sestrama naše sožalje.
*	Ko smo že pri grobovih, bi kar tu on,en9. da je naše delo na pokopališču spet za korak predovalo. Kamnosek je končal granitni °^vll’ofe. terega smo v soboto 16. julija postavili in
mentirali na temelje. Z menoj so bili kipa1 ^ jf
Dorič, Štefan Sernec in Janez Vidovič
r t»°'
eb»'
dela seveda Štefan in Bog mu povrni, kako! ostalima dvema. Več rok za ta dan nismo P0^1 je vali, a delo nam je vzelo ves dan ter nas Je ^ noč odgnala domov. Janez mi je naslednJ1 ^ povedal, da sta šla s Štefanom še enkrat »a ^ kopališče, skončala delo in izravnala zemlJ0'^ Tako delo počasi napreduje. Za naš noveflibe ^
h de'
obisk res še ne bo spomenika, a grobovi bod°
lepo urejeni. — Fante, voljne “udarniškega la, bom pa v kratkem naprosil še za kako so^ da skopljemo in zacementiramo temelje za skupino grobov.
pr<r
★	Na tretjo nedeljo v juliju nam je na geir svetnem sestanku po maši predaval g. France^ -]t ko, naš cerkveni slikar in restavrater. Seve ^ svoje stroke in s skioptičnimi slikami. Je ^nezanimivo videti reprodukcije starih slik na ^ nicah slovenskih panjev, slike pred in p° 1 riranju, in še marsikaj. Občudujem našega stra, kajti to delo res zahteva natančnosti 111 j( trpežljivosti. G. Benko je po svojem odho ^ Slovenije restavriral v holandski kraljevi fiil po prihodu v Avstralijo pa vse slike, ki v lasti melbournska stolnica sv. Patrika. Me<' ” ^ je zasledil tudi original beneške slikarske za katerega niti vedeli niso, da ga imajo. Našemu Francetu se za predavanje iskre110
...	   ,	l.nll	11	.■
hvaljujem. Prihodnjič bo pa na sporedu kak
domače izdelave. Le pridite, bomo spet P1 prijetno urico v dvorani!
reži'
)S9
★	Pa se ustavimo pri porokah! —- ^ p, naj omenim dve, ki še nista prišli v “caj*e ^ četudi je že nekaj mesecev od njih: Dne ruarja sta si v Millicentu, S.A., pred oltarje11' ^ ljubila zvestobo Alojz Jerič in Ivanka Rozma^ j{ ma iz Brezove Rebri na Dolenjskem. Dosp
, j# Misli, August,
suka iz domovine k svojemu ženinu ne dolgo ^ " Poroko in srečal sem ju pri ladji v mel-^nskem pristanišču. Žal nista imela prilike za ka^6nSk° P01'oko, a kakor piše Lojze, je Ivanka odločno rekla: “I will!” — Dne 18. aprila pa Uj,V Marijini cerkvi v Dandenongu Slavko Koprivca	Theodori Reynen, po rodu iz Ho-
'Je. Od kod je Slavko, se pa v tem trenutku Vj,sPorninjam. — Sv. Janez v East Melbournu je ^vensko poroko dne25. junija: Jožef Tav-„ >\ Emilija Bergoč sta se vzela. Ženin je iz ca) °V*ja> nevesta iz Trnja. — Isti dan sem poro-tudi v North Richmondu: Marta škrget iz Ma-yeira je obljubila večno zvestobo Udu Schnee-pf. ’ Po rodu iz Neubrandenburga, Nemčija. — |jj V- Janezu v North Geelongu sta si dne 9. ju-]r Podala roke Zdravko Andrenšek in Cecilija iz t* ' ^en'n je doma iz Loke pri Žusmu, nevesta ie	reke	pri Loki, oba vesela Štajerca, zato
vjfc a tudi vesela štajerska ohcet pri Pobežino-pet Dne 16. julija je bila poroka v stolnici sv. tai T ’ kamor Je Franc Stanjko (doma iz Laz li6) . inju) popeljal svojo škotsko nevesto Wil-Sta ln0 ^rassick. Pri sv- Jožefu v Northcote pa dan nastopila skupno življenje Anton 'n Ana Marija Fabjančič. Tone je iz Po-Pri Govcu, njegova izvoljenka iz Malih Mun. sVo. °S živi vse ženine in neveste ter jim daj J blagoslov!
* Zadnjič mi je slovenski fant dejal: “Saj bi dfu r°čil, pa kar ne najdem prave. Ena ni lepa, Pre^letna, ena je predebela, druga pre-Itd ’ ena premlada, druga prestara, ena noče ni-C6s,. v družbo, za drugo pa preveč potrošim.. . ” ta - atl'’ fant, imaš vse pogoje za večnega sam-*c_boš še nekaj let takole izbiral. In če boš Vjjjh	'mel	srečo	in našel nevesto po svojih pra-
Vje-’ ^oš verjetno razočaran. Mi je pa že bolj Jožetovo pravilo. Fanta sem lani ali predle j .m Poročil in ko sva se nedavno videla, mi *te i.	“Z	ženko	sva srečna in zadovoljna. Veti^ Jubezen	mora	biti praktična. Ko sem iskal
hotej	S6m	^ i8*58* pred cerkvijo, ker nisem
k* ji maše ni več mar. Med pogovori p0*,ara*' če mami kaj piše in pošlje, ker Ptj hotel take, ki je starše pozabila. Na obiskih sem gledal, če zna držati red in če zna kuhalnico. Vem, da lepota mine, zato je «f(,e ,lskal. A našel sem pridne roke in zlato
N>t ^c,a;i pa krsti — kar po vrsti! Elvira je ime ^	Karla Fekonja in Magdelene r. Mesch,
,'a krščena 22. maja v Richmondu, pa je 'me v prejšnjih dveh številkah po pomoti
‘Uli .
•	ugust, 19G0.
izpadlo. — John Marjan je zajokal pri Klemenčičevih v Clifton Hillu ter smo ga krstili dne 25. junija v Hawthornu. — V St. Albansu smo kršče-vali dne 10. julija: Marija Sonja je novi prirastek družine Ludvika Korena in Barbare r. Vegi. Deklica je bila rojena komaj nekaj dni po prihodu družinice iz Bonegille. — Dne 17. julija pa je pri krstnem kamnu v Havvthornu zajokal Pomota! Fantek je pri krstu dremal!) John Silvester, sinko Jurija Ferligoj in Angele r. Ivančič iz Mal-verna. — Vsem naše čestitke!
Krstov je to pot malo manj. Verjetno starši čakajo z novorojenčki, da mine mrzlo vreme, ki pritiska v Melbournu že nekaj tednov. Le ne odlašajte krsta predolgo! Odloži se en mesec, pa drugi in tretji... končno bo pa otroček lahko sam prikorakal v cerkev. Naši starši so nas dali krstiti v prvem tednu po rojstvu, pa četudi smo jim bili božični dar in se je naša rojstna hiša komaj videla iz snega. Nekateri se boje, da se bo otrok prehladil, ne pomislijo pa, da lahko umre brez krsta, še huje mi je, kadar odlašajo krst samo zaradi gostije, ki mora slediti krstu. Za take starše se bojim, da jim krst ne pomeni dosti in jim je več ali manj samo še pobožna navada.
★	Štamsov Peterček vedno sprašuje mamo, kdaj “bomo šli spet pojčkat”, tako mu je všeč naše petje pri maši. Mama pravi, da mora fantek vedno dobiti svoj list pesmi, če ga drži prav ali narobe, ni važno. Nedavno jo je med mašo urezal v glasen jok in ko ga je mama spraševala, kaj mu je, je komaj izdavil iz sebe: “Pojčkati ne morem!” Po pomoti je dobil namreč list mašnih pesmi — prazen. Res, iz praznega lista pa ni mogoče “pojčkati”. To ve tudi Peterček, četudi še ne hodi v šolo.
(Konec str. 251)
X	t
t	¥
¥ Katoliška karitativna ustanova Sv. Vincencija v
V	V ¥ ♦ ♦ ♦}♦ je odprla posebno pisarno za emigrante •{•
:f	f
t MIGRANT EN0.UIRY CENTRE ?
X	v
%	I
♦\ na naslovu 585 Little Collins St., Melbourne ¥
...
•> Odprta je novim naseljencem v ponedeljkih X
¥ ¥
V zvečer od 7. do 9. ure. Uradnik vam nudi
X	5*
*t* brezplačno nasvete in pomoč v vseh zadevah. £
X	t
*	Telefon:	MB	2658	X
i	i
FRIDERIK BARAGA
v besedah Karla Mauserjt
(Nadaljevanje.)
Kaplan v Metliki
Premeščen je bil za tretjega kaplana v Metliko. Tudi todle se je ljudem takoj prikupil kakor v Šmartnem, čeprav sta ga oba kaplana hudo ovirala, posebno kaplan Sadavin, ki se je nekoč tako spozabil, da je Barago s škornjem udaril po glavi. Ta udarec mu je po dolgih letih Baraga vrnil z ganljivo ljubeznijo. V tistem času cerkev v Metliki ni imela križevega pota. Baraga,ki je bil dosti dober slikar, ga je sam naslikal, toda takega, kakor ga danes poznamo tudi mi. Jožefinci tudi križevemu potu niso prizanesli in so postaje malo spremenili. Ko je župnik videl, da križev pot ni tak kakor bi moral biti, je bruhnil jezo iz sebe, oba kaplana sta mu pridno pomagala. Dobri Baraga, ves še novomašniški, je strahovito trpel. In mu je Bog poslal žarek, iz daljne dežele žarek, ki ga je presijal s tako silo, da je odločil celo njegovo življenje.
Tisto leto, ko je Baraga stopil v semenišče, je bila v Ameriki ustanovljena cincinatska škofija, ki je štela v letu 1830 nekaj nad 30,000 vernikov in 18 duhovnikov. Misijonska Leopoldinska družba na Dunaju je izdala drobno knjižico in to škofijo opisala. In ta knjižica je prišla v roke trdo preizkušenemu Baragi. Plaz v duši se je sprostil. Po dveh mesecih premišljevanja je prosil tedanjega ljubljanskega škofa za odpustnico iz škofije, v istem času pa zaprosil cincinatskega škofa Fen-\vicka za sprejem v njegovo škofijo.
Dobil je odpustnico in sprejemnico in Baraga se je poslavljal od Metlike. Duhovniki so se hladno, celo grdo poslovili od njega. Mladi Baraga z lesenim kovčkom, v katerem je imel svojo beračijo, je sedel na voz, ljudje pa so z rokami zavirali kolesa in držali voz nazaj. Nekdanji graščakov sin je kot berač odhajal v tujino za dušami, še se je ustavil na Dunaju, še obiskal kraj, kjer je srečal svetnika Klemena Hofbauerja, nato je odšel v Francijo in jadrnica ga je na Silvestra leta 1830 postavila na ameriška tla. Pomemben dan — staro onstran oceaana — novo pred njim, v samotnih gozdovih. Bodoči apostol Indijancev je stal na taistem mestu kakor mi pred desetimi leti — v New Yorku. Prepričan sem, da je tudi nas takrat nevidno sprejemal duh tega velikega moža.
Jasno, da je bila prva pot k škofu Fenvvic^ Tam ga je že čakalo mesto — k Indijancem P0} deš. In je šel s tako srečo, da je ni mogel Pr čakati. Vaganakisi — Krivo drevo — je bilo P1'0 njegovo mesto. Gotovo ni mogoče v tem kratkeI1' govoru obširno naštevati, kaj vse je storil, kaj 'S obhodil. Dovolj nam bo, če vse to samo oriše1110 Tedaj ni bilo mest kakor danes, ni bilo vlakov avtobusov in avtomobilov. Bili so ogromni . vi, velike planjave in indijanska naselja ob i'eK in jezerih. Zime strašne, veter da je rezal do sti. Na širokih krpljah se je Baraga poganjal P® sneženih ravninah in če ga je ujela noč, se Je
lo	treba zviti kakor jež in gledati, da ne zn'r2 neš. Ob poletnih nevihtah mu je dež lil skoz ho iz lubja in sam je nekoč zapisal, da mora 119 svojim ležiščem kaj razpeti, da vsaj pri sp®" ostane malo suh.
Indijanci so preživljali težke čase. Minil8 j doba, ko so bili še prosti sinovi obširne zeio^ Združene države so od juga rinile v njih ozen'^. Kako bridko je slišati govor starega Očipvejca* ga je govoril pred Barago: Oče ozri se po zih svojega ljudstva. Bolezen in lakota, žganje vojska nas hitijo ugonabljati. Umiramo in ve" mo. Padamo na tla kakor drevesa pod sekiro lokožcev. Mi smo slabi, vi ste močni. Mi sm® v nevedni Indijanci, vi imate vednost in znanJe ^ glavi. Radi bi od vas pomoči in zaščite. Nin18111 ne hiš ne govedi ne zemlje, pa saj vsega tega A ^ go ne bomo več potrebovali. Vetrovi bodo ki"9 šumeli okoli zadnje koče tvojih rdečekožnih Srce mi je težko, a ne morem odvrniti naše usode. Tako zelo ljubimo sonce, mesec, reke gozdove, pa jih bomo zapustili, ko bomo spali v zemlji in se ne bomo več prebudili-nič drugega ti nimam povedati, oče. —
Usoda Indijancev je bila zapečatena. Beli lJu je so želeli zemlje in pravilo je bilo: Dober I® janec je mrtvi Indijanec. Toda Baraga jih je ^ bil z vso dušo, želel jih je rešiti vsaj za ve^1'? Vedel je, da časa samega ne more ustaviti. N ^ hujša muka zanj so bili beli prekupčevalci . so prihajali med Indijance z žganjem. Z vodo so jih zastrupljaljali, z njimi pa so marši* prihajali tudi pastorji raznih protestantov5
sekt, ki so Baragi škodovali, kjer so le mogli. To-a Baraga je potoval, učil, krščeval, hodil na ob-prosil in moledoval, sestra Amalija in Leo-poldinska družba sta mu pošiljala darove za nove britvice, ki jih je postavljal in da bi Indijance Zvrnil od pijače, se je sam pijači popolnoma odjedal. Bridek udarec zanj je bila smrt škofa
Femvicka. Novi škof, pod katerega je prišel, ni imel več tistega srca zanj. Že leta 1835 so Otavani prodali svojo zemljo Združenim državam. Dobili so na glavo letno deset dolarjev, država pa si je pridržala pravico, da jim odkaže bivališče, kjer se ji bo zdelo.
(Dalje sledi.)
Congo Prenagljena Samostojnost ?
fiRNE DEKLICE V DRŽAVI CONGO sredi Vroče Afrike stoje ob oknu in veselo gledajo v Sv®t. Gojenke katoliškega zavoda, misijonske usta-j °Ve- Morda jim gre na smeh zato, ker so zvede-’ da bo CONGO, njihova domovina, postal ne-^visna država in nehal biti belgijska kolonija.
0	se je res zgodilo z dnem 1. julija 1960.
0”
verjetno so deklice vedele, da je sam sv. Ce v Rimu čestital Congu, blagoslovil njegovo Saf*iostojnost in voščil vso srečo. Vedele so, da so Vs’ škofje v Congu, z njimi pa duhovniki, redovniki redovnice, domači in beli, ki so prišli tja misijo-iz tujine, v popolnem sporazumu že naprej 2(h'avljali dan, ko bo Congo zadihal v popolni ®v°bodi. Ogromna država z milijoni prebivalcev, Vlsokim odstotkom katoličanov.
. Vendar ni manjkalo zaskrbljenosti... Ali so milijoni v Congu res dozoreli za samostoj-®st? v aprilu letos so zapisali naši KATOLIŠKI ^IJONI, izhajajoči v Argentini:
‘Evropski naseljenci dogodkom pozorno slede. , splošno so precej zaskrbljeni, ker ne vedo, ,aj jim prinaša bodočnost. Na obljube nekaterih jjj. Politikov se preveč zanesti ne morejo; kakš-resnih pismenih dogovorov o njihovi bodoč-Af •» V	Pa n'- Spet pa je razumljivo, da
•	»cani to njih bojazen in nezadovolje po svoje „o^čij°: Evropejce izvečine dolže, da so proti n'ači neodvisnosti in da jo po svojih močeh celo
vlačujejo.”
i	Čudno hitro po oklicu neodsvisnosti se je iz-, “‘o, kako pomenljive so bile gornje besede. V rein tednu je bil domala ves Congo v silnih . et>ah — beli priseljenci, z misijonarji in misi-^na>'kami vred, so bili v smrtni nevarnosti, do-
li	^ med seboj sprti, da je velika država začela šal^at-i v drobce, ki o drug za drugim razglasi Neodvisnost. Ves svet je obrnil oči v središče
Af;
Srri
r*ke. Kdo bi vedel reči, kako so se spremenili
eJ°či se obrazi deklic na naši sliki? ^‘sli> August, 1960.
V	takih zmedah vedno hitro nabrusijo svoje srpe in nabijajo s kladivom — komunisti. Tudi zmed v Congu niso prezrli. Nikita je obdolžil Belgijo in menda tudi Ameriko, da sta novo državo napadli — napovedal je prihod sovjetskih čet, ki naj “imperialiste” poženejo iz Conga. On sam bo napravil v Afriki “red”... Prvi domači predsednik v Congu se obnaša nekako tako kot Castro na Gubi: v Sovjetijo mu uhajajo oči.
Videti pa je, da je organizacija Združenih Narodov vendar prehitela Hruščeva in mu presekala besedo. Pooblastila je čete raznih držav, svoji članic, da pošljejo tja čete in vzpostavijo red. Upajmo, da bodo uspele in pomagale Congu, da njegova svoboda ne bo ostala v zgodovini zapisa-. na kot — prenagljena, ker premalo pripravljena.
MEDNARODNI EVHARISTIČNI KONGRES V MUNCHENU
PRAV V DNEH, KO PRIHAJA V ROKE NAROČNIKOV pričujoča številka MISLI, so oči vsega katoliškega sveta obrnjene v Miinchen na Bavarskem. Ves teden, ki se začne z dnem 31. julija, je posvečen prireditvam evharističnega kongresa v geografskem središču Evrope. Letošnji mednarodni kongres v čast evharističnemu Kralju nosi številko 37. To se pravi, pred njim je bilo takih kongresov že 36.
Silnih priprav je bilo treba, da je Miinchen mogel sprejeti in primerno nastaniti milijon udeležencev, ki jih pričakujejo. Središčni kongresni prostor je znana “Theresienwiese”, ki jo je arhitekt za to priložnost posebej preuredil, ima obliko stadiona, ki je dovolj prostoren za pričakovano množico.
Glavna misel letošnjega kongresa je: Kako naj se svet rešuje s pomočjo Evharistije. Vse, kar se bo v kongresnem tednu vršilo in govorilo, bo pod tem vidikom. Kongres bo pokazal svetu, kako naj se presadi življenje po veri v današnje čase in okoliščine. Dal bo odgovor tudi na dvojno vprašanje, ki nehote bega današnjega vernika:
1. Kaj pravi Cerkev na vse sedanje socialno-etične probleme, ki rastejo kot gobe iz dneva v dan v naših časih?
2. Kaj pravi Cerkev na tehnično-znanstvene
probleme, ki jih vsak dan več pred našimi očmi, pa
veren človek pogosto ne ve, kaj bi z njimi?
Kongres bo odprl miinchenski kardinal Wen-
del v nedeljo 31. julija. Prvi trije dnevi so do-
ločeni za razna pošvetovanja in razgovore o delu
katoliških organizacij, za ogled raznih razstav in cerkva in podobno. Posamezne organizacije bodo imele te dni svoje prireditve.
V sredo 3. avgusta se bodo prvikrat zbrali vsi
udeleženci za skupno zborovanje na stadionu. V prisotnosti papeževega legata bodo najprej predstavili in pozdravili zastopnike raznih narodnosti. Nato bodo govorniki poedinih narodnosti dobili besedo in bodo v kratkih referatih izrazili v imenu svojih narodnosti, kako si zamišljajo rešitev človeštva iz današnjih skoraj obupnih zmed.
V četrtek 4. avgusta bodo škofje v raznih cerkvah delili zakrament mašniškega posvečenja, v dru-
gih cerkvah pa bodo škofovske maše za poedi»e narodnosti in pridige: Evharistija in dobrodelno*1 (karitas). V ostalih urah tega dne bodo škofje obiskovali bolnišnice, sirotišnice in kaznilnice vse' ga skoraj dvamilijonskega mesta. Vmes bodo Prl' redili po zgledu prvih kristjanov skupne “večerje ljubezni” (agape), kjer bodo pogoščeni in še p°se' bej obdarovani ubogi in stari ljudje. Stregli kod0 pri teh večerjah škofje in odličnejši duhovniki, Pa tudi razni svetni odličnjaki. Zvečer se bodo spet vsi strnili na stadionu v eno samo mogočno katO' liško družino, poslušali pridigo z naslovom: Evha' ristija in duhovnik, prejeli skupni novomašnišk1 blagoslov tisti dan posvečenih, končno prisostvovS'
li	veliki večerni maši z ljudskim petjem.
V petek 5. avgusta bo kongres usmeril vse sV° je misli v trpljenje Gospodovo, pa obenem z nj*111 v trpljenje človeštva na svetu. Poudarek bo na vpia Šanju: K.aj je smisel trplenja v luči vere?
DopoJ'
dne bo v bivšem strahotnem taborišču “Dachau ’ ki ni daleč od Miinchena, posvečen temeljni kanie’1 za novo spominsko cerkev. Tisoči in tisoči obsoje" cev, duhovnikov in laikov, so tu pretrpeli smrt1)1 strah — kakor Kristus na Oljski gori in Kalva1’" ji. S posebnimi obredi zadoščevanja se bodo u^e' leženci spominjali onih tisočev, ki so na tem ki'a' ju v groznih mukah žrtvovali svoja življenja. Obenem bodo molili za preganjano in molčečo Cel' kev. Zvečer bo pa na stadionu velika javna P!° slava v čast Križa, človeštvo naj spozna, da edini izhod iz vseh težav in trpljenja: Trpet* 5 Kristusom in biti z njim poveličan.
V soboto 6. avgusta se bo kongres bavil 2 vprašanjem: Ali naj bo nedelja samo
“vveekend
ali Gospodov dan? — Dopoldne se bo zbrala Ij11 stadionu mladina vseh prisotnih narodov. OsrednJ8 misel tega zborovanja bodo besede Gospodove: V* bodo vsi eno. Evharistija naj bo katoličanom zI,a edinosti. Kot poseben zunanji izraz edinosti zvečer pontifikalna maša po vzhodnem obredu*
V nedeljo 7. avgusta se bodo kongresniki P° novno in zadnjič zbrali na stadionu za
zaključi
zborovanje. Poslušali bodo nagovor sv. Očeta ** neza XXIII. Po nagovoru po papežev legat in'e veliko mašo, med katero bodo udeleženci peli ral in stotisoči prejeli sv. obhajilo. Po blagoslovU
*	^ajsvetejšim bodo v procesiji prenesli sv. Re-s,ye Telo nazaj v bližnjo cerkev in s tem bo kon-^res zaključen.
Nemški katoličani so imeli obilo dela s pripra-za ta kongres. Žene so šivale zastave in ban-era v stotinah, moška mladina je svoj letni dopust uPorabila za priprave na stadionu in za organizi-fanje poedinih božjih služb med tednom. Poleg teh 111 takih reči je nemška mladina pripravila polno
pevskih in igralskih nastopov med posameznimi točkami kongresa. Vrhu vsega tega je na programu še polno raznih razstav iz liturgije in cerkvene umetnosti raznih zgodovinskih dob. Posebno skrbno so pripravili tudi misijonsko razstavo, ki naj pokaže delo Cerkve za širjenje vere.
Ni treba posebej poudarjati, da ima svoje zastopstvo na kongresu Avstralija. Enako Slovenija iz zamejstva, izseljenstva in Jugoslavije.
I v O O 70,000 katoličanov se je udeležilo letos procesije sv. Rešnjega Telesa v Brisbanu, Qld. Ude-^ so se je tudi naši Slovenci s svojim novim banderom. Vršila se je razstavnem prostoru — Bris-p "e Exhibition Grounds. Slika kaže razvoj pro cesije, ki se je vila dve dolgi uri po ogromni areni. f Vft taka procesija je bila 1.1913 — udeležba ka kih 1,500 ljudi. Od tedaj vsako leto udeležba raste, *te — dokaz napredovanja katoličanstva v državi ({ueensland.
SREČANJE NA KOROŠKEM
Jože Kapucin
ŠE NI DVE LETI, KO SEM PRI ŽELEZNI KAPLJI prestopil državno mejo. Komaj sem bil na avstrijski strani, sem doživel srečanje, ki bi moglo biti čisto navadno, vsakdanje, mimoidoče, pa ga vendar ne morem pozabiti. Ni bil žandar, niti ne Nemec, ki mi je prvi rekel besedo. Bila je koroška Slovenka, mlado dekle, ki mi je spregovorila dve besedi v pozdrav — slovenski besedi!
Čeprav je še odmevalo v moji notranjosti vprašanje: Kam pa sedaj, begunec? — sta mi besedi tako prisrčno zazveneli nasproti, kot da bi ne bil šele pred malo urami slišal zadnjo slovensko govorico, ampak pred mnogimi leti.
Bil je samo prijazno zaželen: Dober dan!
Brž se mi je vrinil občutek, da nisem na tujem, čeprav onkraj domače moje. Morda nisem še nikomur v življenju odzdravil tako iz srca. Ne zato, ker je bila dekle. Pozdrav v rodnem jeziku na “tujih tleh” me je navdal s tako domačnostjo, da sem v hipu pozabil: Begunec si! še malo prej mi je brnela po ušesih Aškerčeva “Anka”, pa se je skoraj nezaznavno hitro spremenila v otožno, vendar tako ljubo donečo: “Gor čez izaro.
Ko sva z dekletom stopala po cesti v Železno Kapljo, mi je rekla:
“Pripovedujte mi o Slovencih v Ljubljani in sploh tam čez!”
Pripovedoval sem, pa me prekine:
“In povsod govore slovensko?”
“Povsod”, sem pribil. Po kratkem pomisleku sem dodal: “Ne čisto povsod.”
“Pa vas nihče ne gleda po strani?”
“Ne bi mogel reči.”
Srečala sva žandarja. Pomenljivo srečanje zame, ki sem prišel brez dovoljenja v deželo. “Guten Tag!” naju je pozdravil.
Hitro sem odzdravil in v naglici povedal, kako in kaj. Ko sem rekel žandar ju v nemščini: “Odšel sem iz Jugoslavije”, je dekle krepko pribilo vmes po slovensko:
“Ampak iz Slovenije še ne!”
Obšlo me je svečano občutje. Majhnega sem se počutil pred njo.
Žandar je vzel mojo osebno izkaznico in me napotil v urad v trgu. Z dekletom sva nadaljevala pot. Vprašal sem jo:
“Ali ste koroški Slovenci vsi tako zavedni narodnjaki kot vi sama?”
“Smo in bomo, dokler bo stalo Gosposvetsk0 polje.”
“Zakaj prav Gosposvetsko polje?”
“Saj poznate slovensko zgodovino, ne?” Prikimal sem. Potem sem še malo globlje PL' tipal:	3,
“Tu živite bolje kakor Slovenci v Jugoslavl ji. Ni vam treba misliti na beg v svet.”
Skoraj hud je bil njen odgovor:	.
“Življenje ni samo v uživanju dobrin, ki J1 nudi nai'ava. Treba je živeti z duhovnim življel1 jem naroda.”
Umolknila sva. Zmanjkalo mi je besed, Pa menda tudi nji. Moram priznati, da na te vrste pogovor nisem bil pripravljen. Koroško dekle Je pa bila v njem doma. čez čas je pripomnila: “Morda boste tudi vi to še kdaj spoznali' “Da, morda...”
Moj “morda” se je glasil kot domotožje, hfC penenje po domačnosti, pogled v novo doniov'nf' kjer naj si najdem gnezdece. Zakaj ne na Kor08 kem?	.
Bila sva pred žandarmarijo in sem se h° posloviti. Pa ni pustila.
“Ne še, ne še! Stopite gor in se prijaV‘*t Gotovo pojde vse po sreči in vam bodo dovd1 ' da si ogledate trg. Počakam vas in pospreiiiinl,.| Res sem v nekaj minutah opravil in se VI'n h Korošici.
“Vidite, imela sem prav. Stopite z mano gostilno. Boste imeli priliko spoznati še nekaj rošcev. Ob nedeljskih popoldnevih se včasi zke,e mo tudi pri kozarcu vina.”
Za veliko mizo je sedelo deset, morda dvanaJ Slovencev. Sprejeli so me toplo in prisrčno. sem doživel trenutke, ki jih je težko pozab'1' Med Slovenci v Jugoslaviji nisem nikoli slišal globoko občutenih besed o ljubezni do naroda jezika. Bo menda res, da mora človek najP' za stvar trpeti, šele potem jo zna ceniti.
Petdesetleten mož, kmečki posestnik, je (^v1^ nil kupico in napil zbranim s Prešernovo “Zdr9\ ljico.” Meni je posebej izrekel nekaj besed i° " voščil srečno pot. Bil je skoraj pobožen trenute ’
ist
vsa srca so bila v njem, malo da niso tekle S'
solz-
il.
“Hvala vam, rojaki”, sem komaj izg0,ti> “Hvala za ta veliki čas!”
Nisem mogel več, naša Korošica je pa s" našla svojega “duha”:
“Ko boste odšli naprej v svet, se ne nasičujte
Satn° s kruhom, ampak tudi z duhom, sicer boste
popadli. To povejte tudi drugim in pozdravite Jih!”
“In če me oblast vrne nazaj v Jugoslavijo?” ‘Tedaj vedite, da nam ni vseeno.”
‘Hvala!” sem rekel in se poslovil z obljubo, a naročilo koroških Slovencev izpolnim. V mislih J® Korošico se mi je “Gor čez izaro” sprevrglo v ru(T° narodno: “Men’ ga dala...”
„ Dala mi je kos svojega duha, spletenega iz r°žmarina slovenskega”.
ZAROCENKINA SVATBA
I. Burnik
Ej, veter, ki ohlaja« mojo bolečino, ki tih izginjaš v prazno kakor daljni blisk: ti v svate pelji me med njo in gostov vrisk, da žgoča «i omočim usta * tekočino!
Tujina mrzla, kam naj tvoj zdaj dih me žene? Tako zaganjaš se in nemo me podiš...
Če vprašam te: Zakaj tako? — samo molčiš in rogaš se — kot smeh neveste izgubljene.
Prekrižal roke sem in noge v njeno srečo, grenkost razgaljena kot grinta me boli.
Nič več ne hrepenim, le rana še skeli.
Je plamen dogorjen — ostal je loj pod svečo.
PRIMORSKI SLOVENCI ŽALUJEJO — IN MI Z NJIMI.
lit'
ki
^ četrtek 15. julija je po kratki mučni bolezni nadonia umrl v Trstu
DR. JOSIP ANGELETTO, odvetnik,
ga primorski Slovenci po vsej pravici smatra svojega narodnega voditelja. Eno od šte-
f»li
Vi>»ih »0,
M
obsmrtnic v tržaški DEMOKRACIJI narav-
l|4	t
Pravi o njem: Prvak slovenskih demokratskih
"'čnih delavcev. Dočakal je starost 76 let.
ki
D,
°ma je bil iz Trseka v Koprščini kot sin
e'kih staršev. Po končanih visokošolskih študi-
H !
Je najprej deloval v Pazinu, od 1.1913 v Trstu.
M
rl
drugo vojno so ga fašisti zaprli. Po vojni je
z vso odločnostjo odklonil komunizem in se postavil na stran demokratičnega gibanja, ki mu je kmalu postal — PRVAK.
Zlepa ni bilo pravega slovenskega gibanja ali podjetja, najsibo v politiki, kulturi, dobrodelju, da bi ne bilo kakorkoli združeno z Angelettovim imenom. Bil je še ves poln nadaljnjih snovanj za svoj narod, narod je še veliko pričakoval od njega — izguba tega moža se bo komaj dala nadomestiti.
Naš list v imenu vseh svojih naročnikov in bralcev izreka bratom in sestram v Primorju kar najbolj iskreno sožalje!
Slike Iz Razvoj a Cerkve V Avstraliji
Dr. Ivan Mikula
Duhovnik John Joseph Therry
ZADNJIČ SEM NAPOVEDAL VEČ POROČILA o tem znamenitem možu. Tu je njegova zgodba.
Ridil se je na Irskem leta 1790. Ko je bil že duhovnik, je nekoč srečal velik tovorni voz, obložen z vklenjenimi Irci, ki so bili določeni za deportacijo v Avstralijo. Brž je nakupil molitvenikov in jih zmetal jetnikom na voz. Kaj več takrat ni mogel storiti zanje. Takoj je pa sklenil, da bo skušal nekoč iti za njimi na nepoznani južni kontinent. Toda bilo je treba čakati in odstraniti marsikako oviro.
Glasovi o nevzdržnem položaju v Avstraliji in hude pritožbe, ki sem jih omenjal v prešnjih poglavjih tega spisa, so končno povrzočile v londonskem parlamentu pravi vihar. To je prisililo vlado, da je pristala na zahtevo: avstralska kolonija mora dobiti postavno nastavljenega katoliškega duhovnika, ki se mu ne bo treba skrivati, ampak bo lahko očitno pred vso javnostjo opravljal svojo službo.
Obrnili so se na katoliškega škofa v Londonu, ki je bil tedaj šele samo apostolski vikar, ta pa na Sv. stolico v Rimu s prošnjo, naj podredi avstralski kontinent kaki škofiji. Dotični škof bi potem uradno nekoga poslal v Avstralijo. Res je Rim zadevo hitro uredil — izbral je škofa Edvarda Slaterja v Južni Afriki in raztegnil njegovo oblast na Avstralijo. Pač ni bilo nikogar kje bliže. Temu škofu se je brž ponudil	Father Therry	in z	njim
še eden: Father Canolly.
Dne 3. maja 1820, na praznik Najdenja sv. Križa, sta se izkrcala v Sydneyu, poslana od škofa, uradno nameščena tudi od londonske vlade — x letno plačo £ 100. Bil	je velik	korak	naprej za
razvoj Cerkve, toda še vedno ni	steklo	vse	glad-
ko, zakaj še je bil na svojem mestu že znani nam guverner Macquarie. Ta je bil duhovnikoma vse prej kot naklonjen, dasi ju je kot vladna nastav-ljenca moral sprejeti. Guvernerjeva uradna hladnost je takoj pokazala, da bo še dovolj križev in težav, da bo treba velikega junaštva za dosego kakih uspehov. Šla sta na delo, toda že naslednje leto se je Rev. Conolly preselil v Tasmanijo, v Sydneyu je ostal Rev. Therry sam.
Guverner je nagajal, kjer je mogel. Za duhovnika je sestavil 2000 besed dolgo navodilo, kaj srne in česa ne sme. Iz vsakega stavka se je vi-
delo, da guverner še vedno smatra anglikansk0
vero za edino priznano pod njegovo vlado v
Av-
straliji. še vedno naj bi katoliški konvikti hodil' ’ anglikanskim cerkvenim opravilom, katoliški oti'0*1 prejemali pouk iz anglikanskega katekizma itd'
V	hudem boju je se znašel Therry, pa P°*a goma se je vendar nagibala zmaga na njeg0'0 stran.
Prve katoliške šole
■ iiel
Na zanemarjenem cerkvenem področju je 11 . Fr. Therry polne roke dela, V prvi vrsti je P8" skušal spraviti v red in poveljaviti nepostavne P° roke med zakonskimi pari in krste njihovh oti Toda guverner mu je zabranil poročati pare z l8Z lično vero, pa tudi ni smel poučevati katoliške^ katekizma po ječah, sirotišnicah in bolnišnic8. Da bi nadomestil osebni pouk vsaj s tiskanimi ^ sestavil posebno knjižico z evangeliji in kat^1 zemskim poukom — pa guverner mu je natis P,f povedal.. .
Tedaj je Therry sklenil, da osnuje lastne k*, toliške šole, in to mu je uspelo. Prva taka š»l» \ začela poslovati v Parramatti Že 1. 1821, nasle^ leto pa tudi v Sydneyu. Spet velik uspeh!
1$
Tako je Therry dobil več prostega časa dušnopastirsko delo med odraslimi. Ob nedeljah > opravljal službo božjo v Sydneyu ali Para*0® ' pritegnil je pa v svoj delokrog' tudi druge Illawarro, Newcastle, celo Bathurst, kamor je časa do časa pojezdil. Toda za ta apostolska P° si je moral zmerom izprositi posebno dovoljeI1J ' da je smel maševati za večje število ljudi. jj kega dovoljenja ni imel, je smelo biti pri 1,1 samo pet vernikov — z duhovnikom vred!
.d«
Gradnja prve cerkve
Že 15. junija 1820, mesec in pol po prih0' obeh duhovnikov, se je vršil sestanek, ki je . nil gradnjo prve katoliške cerkve v Avstr* Predsedoval je še Fr. Conolly, malo pred sV°,,()lll odhodom v Tasmanijo. Denar naj se zbere P° javnih nabirk med vsemi sloji. Zbiranje sc Je y čelo dva tedna pozneje, ko so se nekateri ugledni Sydneyčani zavezali, da bodo prispela ^ gradnji cerkve. Celo sam Macquarie je dal i' 10, malo pozneje še £ G. Podobne vsote so
!ovali mnogi drugi, nekdo je dal polovico izkupič-a 2a kravo, poznejši guverner Brisbane je primaknil celih £ 200.
Temeljni kamen za novo cerkev so položili že
•	1821 v oktobru. Slovesnost je vodil — guver-1jer Macquarie in to tik pred koncem svoje vla-e- Imel je lep govor. Izjavil je, da si šteje v čast
1	početnik katoliškega svetišča v Avstraliji. Čestital je britanski vladi, da je poslala duhovnike.
razil je upanje, da bodo katoličani vedno ostali ■®ki, kot jih je on spoznal — vdani in zvesti pomiki angleške krone... Lepo, kaj?
Prostor za novo cerkev so izbrali na kraju ki se je takrat zdel kar namjmanj pripraven, danes pa je priznan kot naj lepši v Sydneyu — kjer sedaj stoji katedrala St. Mary’s ob Hyde Parku. Toda od postavitve temeljnega kamna do posvetitve cerkve je trajalo 15 let. Tako počasi so kapljali prispevki zanjo. Posvetili so jo šele leta 1836. Služila je svojemu namenu do 1. 1865, tedaj jo je pa požar docela uničil.. .
Father Therry je še in še brodil skozi velike težave, pa tudi še in še žel uspehe. Bo treba še kaj spregovoriti o njem.
IZ POPOTNE TORBE
I)r. Ivan Mikula
kratkoročen zimski izlet v canber-
0 ali Coomo bi nujno svetoval vsem, ki se prikujejo nad enoličnostjo avstralskega vremena.
°j izlet so sicer narekovale dušnopastirske dolžnosti, vremenskim neprilikam se pa nisem mogel l2°gniti.
Canberra
Sijalo je popoldansko sonce, a mrzlega vihar-^Sa zraka ni moglo ogreti. Proti večeru so se 2t>i'ali temni oblaki. Za nas je pa oživela krstnica P1' sv. Patricku v Braddonu. Drugi sinko Franka 'n Marice Hribar je dobil ime Edvard Martin, po
0mače Edi. Bratec Franki, ki se že zna pokrižati Hi
bi
Možato izgovarjati “amen”, je pazno .sledil
“scevanju. Botrovala sta Majda Telič in Jože ipovec, ki ga je zastopala Olga Telič.
Za tem je sledil krst hčerkice Cvetka Faleža žene Ade. Deklica se ponaša z lepim imenom •^ary Barbara. Za botro je bila Apolonija Ortner.
atca Cvetko Jr. in Ivan, šolarčka, sta pobožno °Pazovala krstne obrede.
Že za veliko noč sta pa bila druga dva sionska krsta, ki morata ob tej priložnosti v obja-
Mihael Albert Karl Bresnik, sinček Franca in °žice, r. Habor, se je pridružil bratcu Frankiju Sestrici Jožmariji. Botrovala sta Aleks in Mari-Jeglič iz Sydneya. k Drugi krščenec je bil Boris, drugi sinček Mir-a 'n Angele Muha. Botrovala sta Tone in Roma-na Muha iz Sydneya — stric in teta, kajpak.
Prijetna domača zabava je združila starše, So,'°dnike in prijatelje na Faleževem domu v Ain-le> kjer smo občutili blagor skupnosti. Čestitali
iti
smo staršem in novim kristjančkom ter želeli obilo sreče v življenju milosti.
V nedeljo se nas je kljub mrzlemu dnevu kar lepo število zbralo pri službi božji. Poživili smo se ob domači molitvi in besedi božji. Ob branju evangelija smo se spomnili, da je prav na to nedeljo pred dobrim polstoletjem škof Gregorij Rožman kot mlad kaplan imel v Borovljah svojo prvo pridigo pod Jezusovim geslom: Ljudstvo se mi smili. Za sklep pobožnosti smo zapeli znano: Povsod Boga.
Po maši smo se pred cerkvijo razgovarjali o izletu, ki naj bi ga napravili Sydneyčani v pre-stolico Canberro. Kdaj — še nismo določili.
Vreme je dovolilo le malo obiskov po domovih rojakov. Med drugim smo blagoslovili novi dom Haborjevih v Queanbeyanu. Zgradil ga je gospodar sam, umetni mizar, in tudi sam opremil, gospodinja pa olepšala s slikami in vezeninami. Bog daj srečo!
V ponedeljek smo z Bresnikovo družino zdrsni-
li	v Coomo in to po lepo izpeljani, po dolgem času končno vendar dograjeni cesti. Okolica spominja na Slovenske gorice.
V S
nowy
»neg.
Še isti večer so me potegnili v Tantangaro. Vso pot je naletaval sneg. Naši fantje, ki jih zdaj ni dosti več kot tucat, so bili obiska veseli. Obisk se je zavlekel, zameti so ga zadržali. Šele v torek popoldne se je povratek posrečil, vozil je “invalid” Pavle, spremljevalca sta bila Martin in Ivan. Zelo se nam je prilegel prigrizek in “pri-pitek” pri Miletičevih, Bog povrni!
Nekaj novic iz Coome:
Pavle Kersikla pestuje levo roko, ki se mu je poškodovala pod prevrnjenim truckom. Nesreča bi bila lahko hujša, zato je fant kar dobre volje. Toni Walcher hodi po berglah — sekira mu je
(Konec str. 245)
o
PREBRODIL JE MLAKU20 J. T., N.S.W.
(Konec)
Vitajenje
ČAS JE MINEVAL, DELO JE ŠLO SVOJO POT naprej, tudi družba okoli Janeza je ostala pri starih navadah. Tovariši Janezove resnobe niso mirno gledali, na vse strani je vzbujal pozornost. Še najlaže je prenašal tiste, ki so ga zbadali in se bolj ali manj javno norčevali iz njega, šel jim je s poti, kolikor je mogel, pa je bilo opravljeno. Če	ni mogel,	si	je dopovedoval, da ničesar ne sliši,	čeprav	se	v	resnici ni mogel narediti gluhega.
Bili so pa tudi taki, ki so ga na tihem spoštovali in mu bili kar zavidni za njegovo tako lepo urejeno življenje. V srcu jim je nekaj px-avilo, da bi bilo prav, če biti tudi sami nastopili tako pot. Toda niso imeli v sebi te moči, zato so skušali Janeza omajati, samo da bi ne imeli pred seboj tega očitajočega zgleda. Vabili so ga v družbo, k zabavam, k pijači. Ni bilo lahko za Janeza premagovati skušnjave. Saj je čutil v sebi dovolj slabosti, ki se je od časa do časa spreminjala v moč in skušala prevagati Janezovo voljo. Fant si je moral pogosto prav živo poklicati v spomin doživljanje božica v Melbournu in svoje sklepe po povratku v hribe, da je vzdržal in ni zdrknil nazaj v plazove.
Tako	se	je	približala velika noč in z njo zopet	nekaj	počitnic. Z veseljem se je Janez odzval
Jožetovemu povabilu, naj se mu pridruži za izlet v Melbourne, kjer bosta podobno kot božič preživela veliko noč pod gostoljubno strehi blagih rojakov. Po tem, kar je Janez doživel v Melbournu
o	božiču, mu ni bilo o veliki noči že kar nič novo tam doli. Le to je bilo novo, kar je za veliko noč sam dodal — z drugimi vred je tudi sam opral dušo v spovednici in si jo okrepčal pri obhajilni mizi.
Po tem odločilnem koraku se je počutil spet kot nekdaj, ko je še slišal na ime Janezek. Zato je bil pa tudi vesel in srečen, da mu je srce kar pelo v notranjem veselju, ki ga tudi na zunaj ni imel vzroka skrivati. Pesem za pesmijo mu je vrela iz grla in vsa družba je poprijemala za njim, da je Jože kar zaostajal in je bil Janez središče prelepe domačnosti. Ko je spet ena ubrana pesem prišla do konca, se je Janez zresnil in rekel:
“Res, vredno je bilo, da sem pokosil travo, posekal grmovje in vse skupaj spravil v kraj.”
Začudeno so ga gledali, kaj misli reči in kaj
bo še povedal. On je pa odprl usta in udaril n«' vo:
Eno devo le bom ljubil, eni vedno zvest ostal.. .
Niso razumeli zveze, poprijeli so za njim in čakali, kaj pride. In res, ko je pesem utihnila, se je Janez obrnil k Jožetu in mu ginjen spregov0' ril:
“Jože, rojak, prijatelj, na kratko ti bom re' kel: Hvala in Bog ti povrni! Ti si mi priporno?6, do tega odločilnega koraka, ki sem se te di» trdno odločil zanj. Žal mi je za ta leta, ki sel® jih izgubil v tujini, ali uverjen sem, da mi bod° dobro služila za mojo bodočnost. Sedaj vem, k« je svet. Jože, Bog te živi!”
Šele po nekaj mesecih so razumeli to skrivn0' stno namigavanje Janezovo. Prejeli so nam*® njegove poslovilne besede v pismu, ki ga je da na pošto tik pred vstopom na ladjo. In so vedel1, Janez se vrača nazaj v svoje planinske kraje..-
Doma
Počasi počasi se je Janez bližal domovini in domu. V mislih je priganjal ladjo, pozneje vl#^1 naj se vendar podvizata. Srce ga je gnalo v d<>' mačo hišo, komaj malo ga je zanimal svet, ki se je odpiral njegovim pogledom na vse strani. in tam se je le zagledal v mikavno okolico, tod* nehote mu je skoraj na glas ušel vzklik izza ve like noči v Melbournu:
“Sedaj vem, kaj je svet!”	1
Nenadoma so stali pred njim prizori iz MeS' kove povesti “Na Poljani”. Nekoč	jo	je	bral,	Pre
mehka in preveč žalostna se mu zdela	takrat,	se
je spomnil. Zakaj Meško tako silno svari pred jino, zakaj se tako trese ob misli, da je doin°vl’ na v grozni nevarnosti pred grabežljivimi krei11' plji nenasitnega Nemca?
Skušal je priklicati v spimin prizore iz P® vesti, pa tudi svoje občutke tedaj, ko jo je br» • Zaželel si je, da bi mogel čimprej spet dobiti ^ roke Meškovo knjigo. Zavedal se je, da bi jo br® zdaj z vse drugačnimi občutki.
“Sedaj vem, kaj je svet...”	-
Končno je bil doma in pogledal spet enkr» v oči očetu in materi. Korotan! Korotan!
“Mama, ali se spomniš, kako sem ti nek°c pripovedoval sanje,? Kako majhen sem še bil &
Vse tisto sem res doživel, vsega je bilo do-Vo*Ji le notranje sreče nisem našel. Zato sem se "nil. Danes vem, da človek ne živi iz domišljije,
zdi
se mi, da sem postal mož. Za nekaj časa sem
^el izpod tvojega in očetovega vodstva, zdaj sem sPet ves vajin.”
Toplo ga je poljubila mati, ves potolažen mu
Je
°ce stiskal roko.
tov;
Ni bilo treba dolgo, pa si je Janez ob posve-anju s starši našel v sosednji vasi nevesto. Na Svatbo je prišel tudi zdaj že zelo osiveli Janezov stari oče. Veselil se je z veselimi, kot da mu je °dpadlo za ta dan breme visokih let. Pa se je 2resnil in vsa življenjska modrost se je spet 2bi'ala v njem.
“Janez, srečen sem, ko te vidim ob lepi mladi ženi. čestitam ti, da si se spomnil, da človek ni nikjer tako srečen kot tu na deželi, v domovini, kjer mlad človek še lahko najde nepokvarjeno dobro dekle za spremlejvalko po poti življenja”.
Tako je naš Janez prebrodil mlakužo. Njena umazanija se ga ni prijela. Postal je možak, ki je vedno pripravljen z dobrimi nasveti koristiti bližnjemu.
Če bi ga bil ta, ki to piše, poslušal in ubogal, bi ne bil nikoli tukaj in Janezove zgodbe ne bi pisal v Avstraliji.
ECHIDNA — žival malopridna
M. Oppelt
ECHIDNA MENDA NIMA SLOVENSKEGA “1ENA, pa tudi Avstralci ji ne pravijo tako. Po-?najo jo pod imenom “Spiny ant-eater”, v kolikor sPloh poznajo. Morala bi pa biti bolj poznana, ^ je pravo čudo med avstralskim živalstvom. °0 prav: med živalstvom sploh.
Da dobi potomstvo, zvali jajce, ko pa mladič ^r‘de na svet, ga mati echidna — doji! Zdi se ne-^erjetno, vendar je res. Morda si predstavljate °®» ^i je izvalila piščančke, potem jih pa hrani tastnim mlekom. Pa echidna niti malo ni kokoš, Vendar tudi sesalec ne, čeprav daje mladičem za-*es svoje mleko. Ampak kako to more, ko nima in bi mladiči zastonj iskali seske? Vse to je |€s. pa vendar ponavljam: doji! čisto preprosto iz-°Ca mleko skozi drobne luknjice v koži, ki so °Jnicam podobne. Res, čudna žival!
Se druga posebnost echidne je, da ima — ker *Pada med vrečarje — po najboljši avstralski tra-^c,Ji Vrečo, podobno kot kenguruj. Toda ta vreča Pojavi na telesu echidne samo za čas, ko jo ^ adič potrebuje. Ko se mali junak postavi na last-noge, se vreča zapre in — izgine!
, Kako pa naj povem, kako to avstralsko čudo Sleda? Na sliki vidite, da je echidna podobna je-,U' Vsaj na prvi pogled. Saj njeno telo pokrivajo (*>ce, kakor pri ježu. In res ji Avstralci v ne-p °kovnem jeziku pravijo “porcupine” — ježevec. 8 je to popolnoma napak, ker echidna ni v naj-^anjšem sorodstvu z ježem. Je sploh brez “žlahte” falskem svetu.
Echidna ni posebno velika. Njena dolgost je
kakih 45 cm. Živi v vzhodnih avstralskih državah. Ne razkazuje se dosti. Zimo vso prespi v drevesnem deblu ali razpoki med skalami. Hrani se z mravljinci in kako pride do njih, je spet njena posebnost.
V	koničastem rilcu ima stisnjen raztegljiv jezik, ki se da jako podaljšati in je pokrit z nekako lepilu podobno tekočino. Čemu to, ona sama najbolj ve. Da nima takega jezika zastonj, nam je njegova uporaba najboljši dokaz. Ko zasluti mravljince v drevesnem deblu ali v razpokah med skalami, se ji jezik prikaže iz rilca in se zarine v omenjene odprtine. Nekoliko ga tako podrži, pa ga kmalu potegne nazaj — z množico nalepljenih mravelj! Z jezika v želodec pa je kaj kratka pot!
Tak je ta “spiny ant-eater” — bodičasti mravljožer. Svoje ime, ki so ga ji dali Avstralci, pošteno zasluži. V učenem svetu pa seveda ostane — echidna.
.j.»X"X~X“X»<^~X“X"X~x~x~x^*^“X“X“X~x~x~XKK~X“X~x~x*»x~x~X“X“X~X“X“>*X“X“X"X“**vj 1
“POD BOŽJO MISLIJO SMO”
ZAKAJ DEŽUJE TUDI NA MORJU?
Doživljaj mlade matere.
Marija Z.
ODMOLILI SMO V OTROŠKI SPALNICI K ANGELU varuhu in že sem se obrnila proti vratom. Tedaj se je zabliskalo, zagrmelo in vlila se je ploha.
“Mama, zdaj ne smeš iti, ostani tu, da nas ne bo strah!”
Vrnila sem se k posteljicam in pokrila otroke z odejo preko ušes. “Nič ne poslušajte, kar zaspite!”
Pa Jožek, šestletni, si ni dal do sebe. Odrinil je odejo in stegnil roke proti meni.
“Mama, ostani, tudi pod odejo se sliši, kako tolče dež po oknih.”
Pogledala sem proti oknu in se obotavljala. “Mama, zakaj pa dež tako hudo pada?” “Bogec ga nam je poslal, saj je bila že velika suša. Kar radi ga imejmo.”
“Zakaj pa tako debelo pada? Bi lahko bolj počasi, da ne bi tako ropotalo. In zakaj tako grmi?”
“To se že potrpi, samo da pada. Kar potuhni se pod odejo iz zaspi.”
“Mama, zakaj pa dež tudi na morje pada, saj tam ni suša?”
“Saj ne veš, če pada tudi na morje.”
“Takrat je, ko smo se šli kopat, pa je začel.” “Hm! Ko že pada, se seveda ne ustavi pri morju.”
“Zakaj pa ne, saj na morju ni potreben?” Ha! To je bilo težko vprašanje. Kaj naj odgovorim?
“Če bi dež ne smel padati na morje, bi bil čudež.”
“Mama, kaj pa je čudež?” se je oglasila štiriletna Verica.
“čudež je taka reč, ki jo samo Bog zna narediti.”
“Vidiš”, je planil vmes Jožek, “Bog bi lahko ustavil dež pri morju, ko je tam brez dežja vse mokro!”
Vedela sem, da samo zato tako hiti z vprašanji, da bi ne odšla od njih. Na kratko sem odsekala :
“Lahko nočko, otroci! Jožek, te reči boš bolje
i«
razumel, ko boš velik.”
“Zakaj pa moramo priti na svet tako maji*1,1 in moramo dolgo čakati, da zrasemo in kaj mo?”
“To je Bogec tako uredil in ni slabo za n®5-Lahko noč.”
“Jaz pa nisem rad majhen, velik bi že ra
bil.”
“Jaz tudi”, se je bratcu takoj pridružila rica in svetlo pogledala. Mala Milenica je pa skoraj spala.
“liho bodita, da bo Milenica mogla zaspat1, “Mama, zakaj pa mora človek spati?”
Zdaj mi je bilo res že dovolj. No, tudi je malo odnehal. Sicer pa nič rada ne vidim, da ^ mi otroci vdajajo strahovom.
“Lahko noč! Boš pa jutri še kaj vprašal-" še je vpil za menoj, jaz sem pa smuknil skozi vrata in jih zaprla za sabo.
čudno! Tista vsiljiva vprašanja niso hot®** ostati v otroški spalnici, preselila so se z men01 vred v mojo.
Prav res! Le čemu pada dež tudi na mori6' Do nocoj si tega vprašanja nikoli nisem postaj la. Otrok si ga je pa sam zasnoval. In zakaj ne Ali ne pravi znan pregovor,, da je prazno delo ^ vodo v morje nositi?
Spomnila sem se, kako dostikrat ugibamo, ^ kaj je toliko reči na svetu narobe postavljenl11 Odkod zlo, čemu trpljenje, zakaj hudobija triu1*1' fira, pravica dobiva po glavi? Sto vprašanj, nl9.l° dokončnih odgovorov. Ali smo odrasli kaj boli5! pred Bogom, kot so otroci s svojimi zvedavi11' vprašanji pred nami?
Bog naj bi ustavil dež tik ob morju, zaht«vil moj otrok. Kak drug bi dodal, da tudi ob rek*1'’ potokih, mlakah, lužah — saj je brez njega vo<*e
dovolj. Pa če je ni, tiste kaplje niso potrebne, ko Se bo p0 suhem kmalu nabralo dosti dotoka. Toda brez čudeža bi to ne šlo. Ali je Bog dolžan narediti čudež, da naši muhasti pameti ustreže?
Hm! Tako naj bi Bog ustavil tudi trpljenje, d® se ne bi razlezlo tja, kjer ga je že popolno-1115 dosti! Toda kdo bo odločil, kdaj in kje ga je dosti? če bi Bog ljudi spraševal, dva ne bosta enako povedala.
Joj, kakšni otroci smo!
Toda kaj je še vprašal sinček?
Zakaj moramo priti na svet — majhni? Pojdi '1 odgovarjaj! Kaj pomaga reči: Zelo čuden bi bil SVet, če bi ljudje kar odrasli padali izpod neba
ali se dvigali iz zemlje? Otrok bi me morda vprašal: Mama, zakaj je pa treba, da so na svetu ljudje? Kdo ve za odgovor?
Zakaj moramo čakati — kot otroci na svojo doraslost — da bomo sto in tisoč božjih skrivnosti šele v večnosti razumeli? Zakaj nismo že tu na svetu dovolj modri, da bi pogledali za kulise božjega snovanja in segli do dna božjim načrtom?
Ali so ta vprašanja manj otročja od onih, ki sem jih pred minutami slišala v naši otroški spalnici? Joj otroci smo — veliki otroci, vse do smrti ostanemo to.
Vsa tolažba in vse veselje je v tem, da vemo: Bog ima otroke rad!
PISMO O BOŽJI PREVIDNOSTI
Dr. Alojzij Odar
Katoliški nauk
katoliški nauk o božji previdnosti
Je jasen in trden. Vatikanski cerkveni zbor je slojno izrekel nauk Cerkve v božjo previdnost. Takole pravi: “Bog vse, kar je ustvaril, s svojo prednostjo varuje in vodi, ko sega s svojo močjo °d kraja do kraja in vse prijetno ureja'’ (Mt. 8, *•) Deizem in fatalizem sta torej obsojena. Bog Se za vse zanima; za vse skrbi in vse vodi; nič Se ne dogaja mimo njega.
Kralj zemeljskega stvarstva je pa človek. Za-skrbi Bog pred vsem zanj. Ni zlepa verske pesnice, ki bi jo sv. pismo bolj naglašalo. V slikovitih primerah je Jezus prikazoval skrb nebeška Očeta za nas. Le berite:
“Ne bodite v skrbeh za svoje življenje, kaj °ste jedli, tudi ni za svoje telo, kaj boste oblekli.
1	ni življenje več kot jed in telo več kot oble-„a• Poglejte ptice pod nebom: ne sejejo in ne bijejo in ne spravljajo v žitnice, in vaš nebeški Ce jih živi. Ali niste vi veliko več vredni kot
0,,e? Kdo od vas pa more s svojo skrbjo dodati Sv°ji postavi en komolec? In za obleko, kaj ste v »rbeh? Poglejte lilije na polju, kako rastejo; ne ^Udijo se in ne predejo, a povem vam, da se še ‘Slomon v vsem svojem sijaju ni oblačil kakor atera izmed njih. če pa travo na polju, ki danes **°ji in se jutri v peč vrže, Bog tako oblači, ne ‘i mnogo bolj vas, maloverni?... Iščite najprej i(°2jega kraljestva in njegove pravice in vse to Se Vam bo navrglo”.
Bog je za vse poskrbel
Seveda je treba slikovito govorjenje Gospo-°v>h prilik pravilno razumeti. Nevera jih pre-',*‘ača v sramotilno in smešno. Toda s tem dela
v Duh. Življenju krivico Kristusovemu besedilu. Kristus ne uči otročje, naj bi človek posnemal ptice in lilije. Povedati hoče le to, da je Bog za vse poskrbel.
Seveda pa za vsakega na način, ki je primeren njegovi naravi. Lilija raste na polju. Nič se ne premakne, a vendar dobi vse, kar potrebuje. Krasne so njene barve, lepše od Salomonovega škrlata in zlata. Drugače pa skrbi Bog za ptico. Dal ji je čutila in krila za letanje. Sama si mora iskati hrano.
Človek pa je prejel od Boga spet svoje zmožnosti. Z njimi si more priskrbeti, kar potrebuje. Zemlja je za vse dovolj bogata. Kristus svari pred čezmerno skrbjo za zemeljske dobrine. Tako delajo pogani, ki nimajo pravega pojma o duhovnem življenju in večnosti. Zanje ima zemeljsko življenje svoj zadnji namen.
Drugače je pri kristjanih. Ti morajo iskati najprej božjega kraljestva in njegove pravice. Vse drugo je postransko v primerjavi s to nalogo, čeprav je tudi potrebno. Pri svojem zemeljskem delu mora kristjan računati z božjo pomočjo. Moliti mora zanjo. Seveda pa Bog ni avtomat, ki bi ti moral storiti, kar ravno hočeš. Molitev ni magično sredstvo, s katerim bi človek nadvladal Boga.
“Zgodi se tvoja volja, o Bog!” nas je učil moliti Kristus. Božja volja pa ni vedno naša volja. Naša volja se vedno ne sklada z njo. Naša majhna človeška modrost ne sme predpisovati neskončno modremu Bogu, kako naj vodi svet. Že po preroku Izaiju nas opominja Bog: “Moje misli niso vaše misli in vaša pota niso moja pota. Zakaj kolikor višje je nebo od zemlje, toliko višja so moja pota od vaših potov in moje misli od vaših misli. (Iz. 55, 8-9)
(Pride ie.)
TONČEK IZ POTOKA
Povest Spisal p. Bazilij
In še nekaj je skrivala skrinja! Zvit pergament s pečatom: staro listino, katere si Tonček skoraj ni upal potegniti iz pločevinaste urne. Pozneje morda, ko bo poznal črke. Pa saj jih oče tudi poznajo in vendar ne razumejo, kaj stoji na papirju... Vendar je Miha zvedel za vsebino od svojega očeta in temu jo je pravil stari oče. Tudi pri župniku je bil nekoč z urno in mu je duhovni gospod vse raztolmačil.
Enkrat samkrat pomni Tonček, da je oče pergament razvil in pokazal otrokom.
Slovesno se je tistikrat potoški Miha smejal izpod sivih brk in gledal svoj drobiž, ki je radovedno strmel v skrbno napisani papir.
“Vidite, otroci, to listino je nekoč dobila naša hiša. Takrat so bili kmetje še odvisni od gospodov, ki so stanovali po mogočnih gradovih. Stiski pa so imeli nad sabo bele menihe, ki so bili edini pravični gospodarji. Sicer so tudi oni pobirali desetino in zahtevali od tlačanov delo. Vendar niso nikoli povzročali krivic kot krvavi graščaki. — Pa je prihrumel Turek v deželo: v rdečih hlačah in s krvavim mečem.. . Brrr! Tonček bi zavekal, ko bi videl dolge turške brke! — V sam klošter bi vdrli in pobili menihe in kmete, ki so se zatekli tjakaj s svojimi družinami, da jim ni v zadnjem hipu Potoški Valentin zastavil pot in z gorjačo kot snope drugega za drugim pometal z obzidja... Tine je bil končno predrt s turško sulico, a medtem so tudi drugi utegnili priskočiti in so Turkom ubranili vstop v samostan. Valentinov sin Janez je po prestani nevarnosti postal svoboden desetine in tlake, dokler bo v Potoku gospodaril Pintarčkov rod. In še novo domačijo mu je postavil samostan, ker je staro požrl turški ogenj. — Vse to stoji na tem listu, ki so ga presvitli opat stiški podpisali s svojo roko in nanj pritisnili samostanski pečat...”
Sicer otroci niso dosti razumeli, vendar se jim je zdelo po prazničnem očetovem glasu, da je popisani zvitek dragocena stvar.
“Ni kar tako udrihati Turka za Turkom z gorjačo po glavi,” je vselej mislil Tonček, kadar je sedel na robu skrinje. Dobro se mu je zdelo, da je junak Tine pod Pintarčkovo streho jedel žgance kot jih on. V svoji gorečnosti si je skoraj zaželel, da bi zopet prihlačal rdeči Turek in bi ga zdaj on naklestil po betici. Toda kaj, ko je tako pri tleh! “Tonček bi zavekal, ko bi le ugledal dolge turške
L/'
brke,” so dejali oče. In dečko jim verjame. 0n' že vedo, po čem je moka v Potoku!...
Po tistem dopoldnevu, ko se je Janez zai'8^1 svojega brata kopal v luži ob hlevu, je Pintarčk<>v najmlajši zopet sedel na robu skrivnoste skrinje >n pregledoval njene zaklade. Nenadoma pa so vra^ podstrehe pritajeno zaječala. Tončka je postal0 strah: najbrž je še vedno mislil na rdečega Turk8; Morda je ravno zato obsedel kot okamenel. Nič n’ bilo hudega, kajti kmalu je spoznal Janezovo P°' stavo. A brat seveda ni slutil, da ga iz temnež8 kota nekdo opazuje.
Janez se je po prstih primaknil k tramu, kjer so bile obešene kose.
“Le počemu bo rabil koso?” je tuhtal Ton'
ček.
Brat pa je stopil k dimniku, v katerem so se na palicah med kosi svinjine sušile klobase. Dviff nil je koso in: “Resk!” — ostrina je dregnila v klobaso ter jo preščipnila. Nato je fant samo ma' lo pobezal in je že padla s palice ter se znašla rokah.. .
Tonček je bil presenečen. Brat — tat! Ta^ zatorej so oče že nekajkrat tožili, da mora hodi*5 maček v dimnik!
Nič več ni mogel molčati, kar sama so se nlU odprla usta. “Janez, kradeš...” je pritajeno kr1' knil.
Brat je prestrašeno pogledal v kot in spusy koso, da je neuglašeno zapela ob tram. Potem spoznal svojega mlajšega brata in skočil k nje«"1'
“Molči in ne povej očetu! Pa ti ne vrnem ^ tisto, saj veš...” je šepetaje prosil.
Tonček je prikimal, da sam ni vedel kdaj'
“Na!” mu je Janez porinil kos klobase v ko. “Nikomur ne pravi!...” Obrnil se je, obes’ koso na prejšnje mesto in tiho izginil po stopi” cah. Tonček je ostal sam...
Ne, ni bil sam! Vest je bila pri njem in je Kr*čala kot še nikoli v življenju. Ukradena kloba-
* Ea je pekla v prste, da je ni mogel več drža-^'•Zabrisal jo je v temni kot. “Maček naj jo, če jj0^, ali pa miši! Ne maram!” je skoraj glasno
ruhnilo iz njega.
Potem je zaprl skrinjo in odšel s podstrehe, podpira in ni vreden, da gleda svete stvari...
Iz bojazni pred bratom res ni povedal očetu, aJ je videl pod streho. No, sicer je pa Miha kma-,u sam prišel na to, kdo je “maček”. Šele takrat j® Tončku odleglo. Brat je bil kaznovan, da ga je Uo sram, Tonček pa je sklenil, da ne bo kradel
"'koli v življenju. Naka, kradel ne!----------------
★
Drugače sta se Tonček in Janez kar dobro šumela, dasi je "bilo med njima skoraj deset let razlike. Ono pomlad pa še prav posebno, ko sta ^Pravila načrt, da bi postavila čebelnjak.
Očetu se je kar samo smejalo, ko mu je Ja-^ez razkril svojo željo in je bratu tudi osemletni °ncek moško pritrdil. “Zakaj bi jima ne pomadi. če imata veselje,” si je mislil. Potem se je ®rav p0 očetovsko pomenil in jima vse obljubil. ak°j so odšli za hišo, da pregledajo in odmerijo ®r°stor ter ugotovijo pravo lego.
“Tu bi kar bilo. Sem že sam večkrat delal C1'te. Kdo bi si mislil, da me bosta vidva predela.. . ”
^ ^ Janez je šel naslednji teden z vozom na pod-reško žago po deske, nato se je v Potoku začelo *°- Oče je bil več za hišo kot v mlinu, tako je •»lagal sinovoma z besedo in spretno roko. Bi-ez ■ef?a bi iz brega za hišo nikoli ne zrastel čebel-J&k. Vendar jima je pustil veselje, da delata sa-a> neskaljeno.
Juhej! čebelnjak!... Nekaj panjev bodo imeli e> dva Janez in dva Tonček, i. ‘Še Martinu bi prepustil enega, da se ne bo ^ lo držal, ko se bomo mi oblizovali z medom. . ® vsaj vedel, da spada k Pintarčkovi hiši,” je 1 darežljiv Janez.
j ženskam pa nič! Saj se tako samo smejejo ' hodijo izza vogala oprezovat, “kdaj bo pasja ‘sica gotova”...
d ‘Le čakaj, Neža! Še medene žlice ti ne bom I oblizniti,” je grozil Tonček svoji dvojčici. Pa
• “olj za šalo. Saj je bil tako v delu, da se niti
ni utegnil.
d v.žaga je pela, strugalo je žvižgalo in gladilo *e> kladiva so zvonko udarjala... j. “Bo, bo,” se je smejal oče in trepljal Ton-a Po rami. “Pridna sta, da drug drugega pre-
Vr«
kašata. Ako bi bila dekleta take vrste pri hiši, bi mleko v Potoku nikoli ne prekipelo...”
Ho, ho! Si videl, kako hitro so glave Pintarč-kovih deklet izginile za vogal? Oče znajo udariti po pravi struni...
Ko je v soboto pred svetim Markom v Stični zvonilo delopust, sta bila potoška tesarja gotova. Oče ju je povabil v hišo na kozarček cvička. Naj ga danes tudi Tonček pokusi, saj je bil ves čas priden pri delu!
Pa sta se oba komaj spravila izza hiše. čebelnjak je stal z okrašeno smrekico na strešnih Škarjah, ves nov in brhek: kot zastaven dolenjski fant v pražnji obleki in s krivci za klobukom. Na stranici pa se je prav na daleč videlo, kar je urezala očetova roka:
T t J
1 8 7 8.
Tonček in Janez, leta Gospodovega tisočosem-stooseminsedemdesetega.. .
Naslednji teden je prišel iz Vira krovec Boltek: čebelnjak je dobil slamnato streho, da se je nova bleščala kakor zlato. Ne bo je zlepa premočil dež! Oče, ki je imel roko tudi za čopič, pa je narisal končnice panjev: svetega Mihaela, ki preganja hudobca v rdeči pekel; potem svetega Janeza Krstnika in svetega Antona s prašičkom. Na vrsto je prišel tudi hišni patron, sveti škof Valeitin, za njim pa manj pobožne slike. Seveda ni manjkal rdeči turški hlačon, nad katerim Po-toški Tine vihti svojo gorjačo...
Celo Tonček se je spravil k slikanju, dočim Janez ni imel veselja. Njegova končnica je predstavljala vogal Pintarčkove domačije, izza katerega gleda zmršena dekliška glava in kaže jezik: Neža.. . — A njegova umetnina je bila še isti dan popackana. Sestrino delo.
Kmalu je v Potoku oživel prvi panj. Vse lepše je bilo na Pintarčkovi domačiji, ko so za hišo brenčale čebele. Tonček bi jih poslušal ves dan, pa se ne bi naveličal. Vprav v nasprotju s svojo dvojčico, ki čebel ni mogla. Od tistikrat, ko je z oteklim obrazom bežela od čebelnjaka. Zakaj pa je hotela priti s slamico do medu, sladko-snedka!
MOJ OBISK V TASMANIJI
P. Bazilij, Melbourne
ŽE VELIKOKRAT PO PRIHODU V AVSTRALIJO sem si stavil vprašanje: “Kaj pa tasmanski Slovenci?” Marsikoga sem že srečal v Melbournu, ki mi je v pogovoru povedal, da ga je emigracijski urad najprej poslal v Tasmanijo in je šele po več letih presedljal v Viktorijo. Vsakdo je vedel, da je bilo veliko naših rojakov tamkaj takrat, a počasi so se raztepli. Koliko jih naj bi še bilo po teh desetih letih emigracije, mi ni znal nihče odgovoriti.
Tasmanski Slovenci! Da, veliko sem mislil nanje. Vedel sem, da še nikoli niso dobili obiska slovenskega duhovnika. Smo pač samo trije za vse ozemlje ogromne Avstralije in kakor razdeljuješ delo, ti zaradi razdalj zmanjka časa.Vendar sem že pred tremi leti sklenil zbirati naslove -tasmanskih rojakov. Res sem jih nabral kakih deset, pa še te z veliko težavo.
Dne 11. septembra lanskega leta sem se zaradi neke poroke moral oglasiti v župnišču v Carl-tonu. Father Kelly mi je povedal, da imajo ravno visokega gosta v hiši, tasmanskega nadškofa Younga. Povabil me je na večerjo in že sem se hotel zahvaliti ter povedati da nimam časa, ko mi je zopet oživela misel na tasmanske rojake. Tako sem ostal in po večerji posedel z nadškofom v prijetnem razgovoru.
Nadškofa Younga se spomisjam iz slike v ameriških časopisih v času,ko je bil imenovan za nadpastirja. Bil je najmlajši izvoljeni škof na svetu:	če se ne motim, je iniel komaj 32 let.
Kmalu so mu poverili Tasmanijo in v najinem pogovoru tisti večer sem videl vso njegovo skrb za svojo čredo. Ni mi bilo treba niti vprašati, če bi smel kdaj “skočiti” na otok. Ko sem mu govoril
o	svojem delu po Viktoriji in Južni Avstraliji, se je zamislil in dejal: “Hm, če so Slovenci tukaj, morajo biti tudi v moji škofiji, samo poznamo jih verjetno samo pod imenom ‘Yougoslavs’. Kdaj jih pridete iskat?” Povedal sem mu, da je prosta kvečjemu ena izmed petih nedelj v letu, kadar pride. In udarila sva v roke.
Tako sem vključil Tasmanijo v svojo veliko “župnijo”.
NA PRVO POT
Doma sem takoj pregledal koledar za letos. Maj ima pet nedelj. In napravil sem križ na peto majsko nedeljo, da je ne obljubim kam drugam.
Tudi zemljevid sem pogledal. Tasmanija .,e v primeri z Avstralijo kakor majhna pika. In t0 me je zavedlo, da sem si jo predstavljal mnog0 manjšo. Niti nisem računal, da bi bilo treba z aV' tom preko vode. Oppeltov Marjan pa mi je v sVO' jem zanimivem predavanju na tretjo nedeljo marcu prikazal velikost Tasmanije: nekaj nad t11 Slovenije obsega. Seveda, saj je avstralska celin8 za celo Evropo, torej bo tudi ona pika pod nj° kaj velika. Bo treba z avtom na pot, sicer bom n!l otoku popolnoma ohromel.
Nova težava je nastala, ko sem hotel kup^1 vozno karto za “Princess of Tasmania”, edin0 ladjo, ki prevaža med Melbournom in TasmaniJ0 avtomobile in potnike. “Za dva meseca so vsa n® sta zasedena”, se je glasil odgovor. Razlagal sen1' da ne potujem kot turist ampak je to moj pokl*c ni okisk ter tudi izbrani čas edini prosti čas nS razpolago. Zapisali so me na rezervno listo in k®11 čno sem le dobil vozovnico v roke: zase in za aV to. Bog blagoslovi tistega, ki se je premislil irJ odpovedal potovanje, da sem tako dobil Drugič bo treba pač pravočasno rezervirati pi'°st0 mesto! Vedno se učimo, kaj?
Tako sem končno lahko sporočil hobartsken’1 nadškofu, da pridem in kdaj. Poslal mi je ljube? nivo pismo, ki je vsebovalo tudi njegovo pism®1"1 dovoljenje za izvrševanje duhovniške službe njegovi škofiji. Povedal mi je, da ga žal ne bo d° ma in se ne bova več videla: odhajal je v B’1”’ da poroča o svoji škofiji.
Ker je četrta nedelja (22. maja) določena slovensko mašo v Adelaidi, Južna Avstralija, s bil ta dan seveda tam. Mašo smo imeli kakoi' nf
gg
vadno ob štirih po poldne. Redno ostanem tani nekaj dni po nedelji, to pot pa sem moral kal' koj po maši proti Melbournu. Vozil sem vso n°^. bilo je deževno in kaj zaspano vreme in tudi n’ ^ se je pošteno dremalo za volanom. Le misel Tasmanijo me je gonila, da nisem kje obstal m naspal. Saj sem imel vozno karto za ponedelJe (23. maja) zvečer in če zamudim ladjo, tasn1^ skih Slovencev ne bom videl. Tako sem le si'e |j privozil v Melbourne, odmaševal v domači ter uredil še nekaj nujnih stvari. Za počitek ^ je zmanjkalo časa, pa nič za to! Končno sem trpal avto z vsem potrebnim in se okrog šeste odpeljal proti melbournskem pristanišču.
“PltlNCESS 01' TASMANIA” je nova ladja. Kiisko loto je bila zglajena v Ne\v ('astle, N.S.VV. Inia 4.619 ton in more sprejeti 1534 potnikov, 100 °sebnih avtomobilov in še okrog 20 velikih tovor-nili transportnih avtomobilov. Je res lepa in udob-ria> tudi dovolj velika.
Bilo je že temno, ko sem vozil mimo pristanišča proti Williamstownu. Vso v lučkah sem za-Kledal “princezo” na vodi ob Williamstown Road, •)ei' ima svoj Terminal. Priključil sem se vrsti avtomobilov in počasi smo se pomikali proti veli-Im odprtim vratom na ladjinem zadnjem koncu. Ul'adnik je utrgal karto, drugi mi je pritisnil na okno listek, da nimam v avtu sadja, tretji je da-^ znake, kam zapeljati — in znašel sem se v °8romnem prostoru samih avtomobilov v ladjinem truPu. Pol ure kasneje so se vrata hermetično zaprla.
Ob osmih je zatulila sirena. Ladja se je za-Cela odmikati od kraja. Odpotovati z ladjo je res Vse nekaj drugega kot z vlakom ali avtomobilom.
Zanimalo me je, kako so spravili v ladjo vse avtornobile, ker jih je še toliko prišlo za mano. el sem v ladjin trup in se res začudil: svojega Kor>jička sem našel šest čevljev pod stropom, pod nJim pa drug avto. Kako je zlezel tako visoko, mi j® bila uganka. Res so mojstri in izrabijo sleherni ptiček. — Nato sem šel iskat svoj spalni prostor. °*eg kabin ima “Princess of Tasmania” še tri VeHke sobane z vrstami naslonjačev. Našel sem ®vojega: številka 314. Pokril sem se z deko in ttialu sem se izgubil v deželi sanj. Preutrujen Se|tt bil, da bi smrčal; vsaj slišal se nisem. Sosed 1)16 Pa tudi ni dregnil sredi noči pod rebra, kakor fredlanskim za božič, ko sem po polnočnici frčal Melbourna v Adelaido za slovenski božično ma-
po domače rešili: iztrebili so jih. Zadnji je menda umrl pred kakimi tridesetimi leti...”
Zamislil sem se v žalostno usodo aboriginov. Kaj res ne bi bilo prostora za vse, bele in črne? Kaj ne sije božje sonce na vse ljudi enako? Kje je zapisano, da smo beli več vredni? Pred Bogom smo vsi enaki in le toliko veljamo, kolikor imamo v srcu ljubezni do Boga in sočloveka. Zal mi je bilo, da po Tasmaniji ne bom srečaval teh preprostih črnih ljudi, kakor jih zlasti po severnem delu Južne Avstralije. Navadil sem se jih: del Avstralije so in dežela v pivi vrsti pripada njim. Tasmanija jih žal nima več...
“Princess of Tasmania” je okrog desetih počasi zavijala v zaliv Devonporta. Končno nas je vrv privezala na zemljo. Vrata so se odprla in kmalu so klicali mojo barvo. V pol ure sem prišel na vrsto in moj konjiček je odbrzel na tasmanska tla.
Bil sem presenečen, ker me je pričakal kaplan iz mestne katoliške župnije. Frančiškani iz Laun-cestna so mu sporočili, da pridem, pa je skočil, da mi pokaže pot. Ob pol dvanajstih sem maševal za otroke katoliške šole: bil je ravno praznik Malije Pomagaj, ki je patrona Avstralije. Tudi naša brezjanska Kraljica ima ta dan svoj praznik.
Fletno sem doživel v zakristiji, kjer sem oblekel frančiškansko kuto. Ministrantje še nikoli niso videli frančiškana, čim sem dal kapuc na glavo, je enemu ušel smeh. Z roki na ustih je dejal poglasno ostalim: “Look, Robin Hood!...” Na televiziji. ki je ravno nastopila svojo pot po Tasmaniji, je videl Robin Hooda s kapuco, drugega s kapuco pa — mene.
(Dalje prihodnjič)
Na tasmanskih tleh
Morje je bilo mirno, hvala Bogu. Pravijo, da j® včasih med Tasmanijo in celino dokaj razbur-an°. a to pot nam ni bilo treba držati krožnikov ?'* zajtrku. In ko se je dvignila megla, so sončni *a,,ki posrebrili morsko gladino, v daljavi pa se je Prikazala tasmanska severna obala. Zlasti mes-. c’e Burnie se je kopalo v soncu. Pokazal mi ga skozi okno moj nočni sosed, mlad medicinec ^dbournške univerze, iz Burnie-ja doma. Z njim Se,TI se zapletel v živahen pogovor. Njega je zani-^ala Slovenija in njene razmere pod komunistič-°blastjo, enako Združene države in Kanada, jaz Seni mu stavljal vprašanja o Tasmaniji. Zani-a|° me je, če ima otok kaj domačinov, aborigi-v- Odkimal je in nekako grenko povedal: “Tas-anski pi vi naseljenci so problem aboriginov bolj
IZ TORBE (s str. 237)
spodrsnila in se zasadila v stopalo. Fant se kljub temu zna nasmejati. Le pogum, fanta!
Smerdelovi, Godinovi, Koprivčevi, Geršakovi
—	lepe nove domove imajo. Bile so nemajhne žrtve — Bog daj srečo in blagoslov!
Pri Streharjevih se je oglasil prvorojenček. Pri krstu 17.6. so mu dali ime Branko Ferdinand. Očetu Ferdu in materi Ani čestitke!
Več novic zaradi zime in snega ni bilo mogoče nabrati. V sredo popoldne je sicer sonce že polizalo ves sneg, ostale so le še pege po senčnih pobočjih. Toda jaz sem moral na vlak — zeblo me je pošteno vso pot, šele tik pred Sydneyem sem začutil veliko spremembo. Ker sem bil toplote potreben, si mislim, da tudi ta opazka spada v mojo — popotno torbo...
<~£>i6n\C iz cITlelbcurna
Dragi p. urednik: —
Imam majhno zgodbo za Vas. Bolje rečeno: vprašanje, ki bi zanimalo še koga drugega. V Melbournu je nedavno vzbudila veliko pozornost sodna razprava, pri kateri je bil neki “Jehova Wit-ness” obtožen, da ni dovolil transfuzije krvi za svojega otroka. Otrok je zato umrl.
Kmalu po tisti razpravi pa potrka na moja vrata en tak “Witness”. Ti ljudje navadno hodijo za week-end po hišah in ponujajo brošure, knjige itd. Veliko naših ljudi je v Avstraliji prvič prišlo v stike s takimi “dor-to-door” verami. Tisti capin, ki je mene obiskal, me je našel itak pri slabi volji, potem pa še njegova vsiljiva propaganda! Tak sem bil, da bi ga najrajši pretepel in mu povzročil potrebo — transfuzije krvi... Kar človeka najbolj razdraži, je to, da čimbolj se ga otepaš in odklanjaš njegove ponudbe, da bi kaj kupil, bolj vsiljiv postane. Ko je zvedel, da sem katoličan, se mu je verjetno zdelo, da je zadeva še bolj zanimiva in bo njegov čas dobro izrabljen. Trdil je, da je v “Bible” pisano, da se ljudje ne smejo vojskovati, v vojnah pa katoličani morijo katoličane. Dalje: Pisano je, da človek ne sme sprejeti krvi od drugega človeka, in tako dalje. Najbolj me je razkačilo, ko je povedal, da oni v slučaju vojne ne bodo branili domovine. Potemtakem se bomo morali katoličani boriti, da bodo taki capini še naprej raznašali svoje neumnosti “door-to-door.”
Povejte, kako se rešiti takih nadležnih obiskovalcev. S svoje strani mislim, da bi bilo najbolje kupiti hudega psa in ga privezati k vratom zoper take vsiljivce. Kaj pa Vi pravite? — Naročnik.
Dragi Naročnik: —
Morda Vaša misel o potrebi “hudega psa” zoper take vsiljivce ni najslabša ideja. Vendar naj ne bo to zadnja beseda. Navadno, kolikor vem iz drugih ust, se dajo te vrste vsiljivci vendar odpraviti z mirno, pa odločno besedo: Ne želim in ne potrebujem vaše propagande, izvolite me pustiti pri miru. Enkrat za vselej si prepovem vaše
obiske, sicer bom moral poklicati na pomoč ob' lasti.
Če vidijo, da jih odločno odklonite, kako' hitro spoznate, kaj predstavljajo, bodo šli svoj0 pot in vas ne bodo spet nadlegovali. Kakor hitr° jih pa pustite v hišo in jim daste spregovoriti, s^e že v godlji. Začno vam navijati plošče, razklal' ti svojo vero, pobijati katoliško itd., prav kak°r ste opisali.	,
Ni treba poudarjati, da je njihova “vera prazna slama. V tem pogledu so siromaki in vse?3 usmiljenja vredni. Toda prišlo je pač do dol£e vrste takih in podobnih “ver”, ko si ljudje mišljajo, da lahko sveto pismo vsak po svoje »'aZ‘ laga. Tu lahko vidimo modrost naše Cerkve, ^ prepoveduje katoličanom brati sveto pismo, M 'J1 odobreno od škofa in nima nič razlage v katol*8' kem smislu. Kristus je izročil svoj nauk nezMot' Ijivi Cerkvi, da ga razširja in razlaga, ne pa vsa kemu domišljavcu, ki misli, da je poklican ustanovitev nove vere.
Tisto, da so “Jehovine priče” zoper vojno, se daleč ni najslabša reč. Le žal, da obsodba vojne> ki jo je res najti v sv. pismu, tako počasi prodi*11
v	svet!
Ko se otepamo — in to po vsej pravici in
dol'
žnosti — teh vsiljivcev, pa nikar ne prezrimo n® kaj drugega. V eni stvari so vsega občudovani3 vredni — v gorečnosti za širjenje svojega nauk® Naj bo ta gorečnost še tako napačno usmerjen8' zanje pomeni kolikor toliko osebno žrtev. Koli^0 osebnih žrtev pa poprečen katoličan zastavi z* jenje katoliškega nauka, ki o njem pravi, da njegova vera?
Slučajno sem skoraj v istem času, ko je pr’^° Naročnikovo pismo, bral številko “Katoliških "J1 sijonov” — mesečnik, ki izhaja v Argentini- 1
v njej piše misijonarka Sestra šubelj, umsilje11^1* na Portugalskem, med drugim takole:	,
“Učiti »e moramo od sosedov protest»i'*°v Priče Jehova so narasli v 25 letih za 2300 kov. Vsak ud uporabi tedensko več ur za to, J* pridobil novih udov.”
Seveda je ta njihova “gorečnost” nap»^nS’ imenovati jo moramo “fanatizem” — strastno 28 letelost. Toda ži-tvujejo se, osebne žrtve dopi''n8 šajo in to je priznanja vredno. In je res, kar P*8
vi slovenska nuna: Njih “vero” je treba obsoJfl in se čuvati pred njo, od njihove požrtvovalno*1' se pa le lahko — učimo... Ur.
V	?.* v v	*,♦ *,♦ *,♦ • ••••• *♦ ♦♦ •• ♦* •••••••» #,• *,♦ *'♦*'n
(ROMANJE!
•	«♦ •• ** ♦* ♦♦ *♦ •* •• •• *♦ •• •*	•• ••
Spet Nova Knjiga!
Pavla Miladinovič
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA V ARGENTINI je kot svoje 37. izdanje poslala v svet n°vo knjigo pod naslovom DNEVI SMRTNIKOV. ^njiga je zbirka izbrane proze, ki je nastala v emigraciji. Predstavlja nam 16 slovenskih pisateljev in eno pisateljico, ki so napisali svoje reči l2Ven domovine. Njihova imena so nam garancija, je knjiga vredna vse pozornosti. Vsako delo za-Se Je odlično, celota knjige je brez dvoma reprezentativen izbor proze, iz katere odseva naša emi-^racijska miselnost.
Knjigo je uredil slovenski skladatelj v Argen-*'n'. član SKA, Alojzij Geržinič. Za gradnjo knji-Oe bilo treba dosti truda. To bo rad priznal Vsak pozoren bralec, ki med čitanjem delo tudi 0eenjuje.
Gotovo je urednik čutil težko vprašanje: Kaj sP>'ejeti v knjigo, kaj izpustiti? Mislim, da bi nihče |*e rešil tega vprašanja bolje od Geržiniča. Knjigi zasnoval štiri dele: Dan — Noč — Mrak — Sij.
orano snov je porazdelil tem naslovom primerno.
Skoda, da si MISLI ne morejo dovoliti več
prostora, kajti rada bi naštela značilne poteze vseh pisateljev, ki jih najdeni v knjigi. Ker jih je 17, bi pač zavzelo preveč prostora.
V prvem delu — DAN — preveva vse črtice neskaljena ljubezen do domovine, kakor je bila, ko smo bili še doma. Danes gledamo to domovino le z notranjimi očmi. Med branjem mi je stal pred očmi naš stari pregovor: Ljubo doma, kdor ga ima.. .
Drugi del — NOČ — je pečat našega vojnega časa, naše duhovne noči in grozot v bratomorni vojni — pečat trpljenja tistih, ki so z vero v Boga darovali svojo kri za dom.
V tretjem delu — MRAK — je naslikana trpka usoda emigrantov, ki predano nosijo svoj križ v borbi za golo eksistenco, naslonjeni na spomine na domače in domovino — podprti z grenkimi izkušnjami. Tudi humorja tu in tam ne manjka — dokaz, da vendar počasi ozdravljamo od ran, ki smo jih dobili v noči razkola.
V četrtem delu — SIJ — se človek že dviga iz mraka v upanju na rešitev z vero v Boga na poti v svetlobo.
Prepričana sem da mi bo vsak bralec in literarni kritik pritrdil, če zaključim: Knjiga je vredna branja, saj vsebuje dela, ki so brezdvom-no nadpoprečne kakovosti. Dobite jo pri MISLIH, cena je označena na ovitku med drugimi knjigami.
DVE SMRTI MED SLOVENCI V SYDNEYU
da
do
LUDVIK DEKLEVA
V	soboto 2. julija je odjeknila žalostna vest, Je prejšnji večer na nepojasnjen način nena-ftia umrl splošno znani in priljubljeni rojak Lud-Dekleva, doma iz Ilirske Bisti-ice, lepo vrsto 1 bivajoč v Avstraliji. Star je bil .‘59 let, samec, dnje čase je tožil nad glavobolom in hudim pri-skom krvi. Truplo rajnika je dala sestra prepeljati v Melbourne, kjer ona živi, da ji bo grob <1*1
Vili
,®Bega brata bolj pri roki. V Sydneyu smo spra-7-anj sv. mašo 10. julija in pogrebne molitve slovenščini pred prevozom po zraku.
^ Kdor je Ludvika le enkrat srečal v življenju, ,e bo pozabil njegovega veselega živahnega znanja. Ljubil je slovensko pesem, narodno in cerk-
n°. Rojakom je rad pomagal ob raznih priložnostih
*abi
»ti to
Pogosto je zbral večjo družbo pri sebi in jo ‘Daval, kot je le on znal. Poleg drugih spretno-je šlo posebno dobro od rok balinanje, ki Je uvedel celo med fante v Snowy.
bodi
Mir božji Tvoji duši, Ludvik, v Očetovi hiši, to naša molitev.
JOŽE NOVAK
Mlad, komaj 341eten, je moral zapustiti soprogo Shirley in lepo hišico v sydneyskem predmestju Ryde. S težkim trudom si je zgradil dom in z ljubeznijo negoval vrt okoli njega. Zahrbtna bolezen se je dala spoznati šele, ko je bilo že prepozno za zdravniško pomoč. Vdano je prenašal trpljenje in zavračal pomilovanje. Dal je poklicati slovenskega duhovnika in prejel od njega zadnjo tolažbo sv. zakramentov. Dan pred smrtjo je celo odklonil pomirjevalno iglo, ker je hotel pri polni zvesti izročiti dušo v roke Očetove. Izdihnil je v ponedeljek 4. julija.
Zadušnica se je darovala ob obilni udeležbi prijateljev in znancev v cerkvi sv. Karla, Ryde.
Rajni Jože je bil doma v Celju, kjer mu še živi oče Franc, v Avstraliji je pa več sorodnikov. Naj mu sveti večna luč!
Pogreb se je vršil na obsežnem pokopališču severnih mestnih okrajev. Dolga vrsta vozov z žalujočimi je pričala o Jožetovi priljubljenosti.
POGLED V AVSTRALSKO KMETOVANJE
M. Oppelt
MARSIKOGA BO ZANIMALO, KAKŠEN JE ODSTOTEK obdelane zemlje na avstralskem kontinentu. Naberimo si nekaj podatkov.
Od celotne avstralske površine služi danes kmetovanju 60 odstotkov: poljedelstvu in živinoreji. Ostala površina je puščava, pokrajine z nezadostno močo v obliki dežja in vode iz zemlje. Pa tudi zemlja sama ni rodovitna in je predivja za obdelovanje.
Od navedenih 60 odstotkov odpade 57 na živinorejo, in samo 3 na poljedelstvo.
To se zdi skoraj neverjetno, ali ne? Vendar je res. Pač ne moremo primerjati Avstralije z deželami, ki so nam znane. Avstralija je sicer skoraj tako velika kot Evropa, njena klima se pa težko primerja z evropsko. Glavni vzrok, da poljedelstvo v Avstraliji ni bolj razširjeno, sem že omenil: pomanjkanje vode. Le s silnimi stroški je mogoče pretvarjati divjo, pusto zemljo v rodovitna polja, kjer je klima neugodna. In tu je treba upoštevati, da je komaj četrtina Avstralije klimatsko pripravna za obdelavo za več kot 4 mesece v letu. Samo 9 odstotkov celotne površine ima tako klimo, da dopušča obdelavanje skozi 8 mesecev.
Gotovo se bo ta nizki odstotek (3%) obdelane zemlje v bodočnosti povečal. Pa se oglašajo strokovnjaki, ki sodijo, da nikoli preko 10% celotne površine.
In vendar Avstralija v veliki meri sama živi od živinoreje in poljedelstva, poleg tega je njeno blagostanje odvisno od izvoza teh produktov. Saj izvaža Avstralija v tuje dežele 95% volne, 33% masla, 50% sira, 27% mesa, 62% žita, 57% sladkorja in 33% sadja.
To je mogoče zaradi tega, ker je tista njena zemlja, ki se izkorišča za poljedelstvo, zelo rodovitna in znajo poljedelci modro ravnati- z njo. Dolga leta študija so pokazala, da ni toliko važno, koliko zemlje imaš za obdelovanje, ampak kako jo obdeluješ. V učenih besedah povedano:	ne gre
toliko za ekstenzivnost kmetovanja, gre v prvi vrsti za intenzivnost. Da avstralski poljedelec gospodari intenzivno, je razvidno zlasti ob pridelovanju žita: nikjer drugje na svetu ne pridelajo na enem akru po 23.3 bušlov zrna (bushel žita tehta 60 lbs).
Ko govorimo o avstralskem kmetovanju in ugibamo o njegovi bodočnosti, je na mestu, da opozorimo na velika gradbena podjetja, ki so
usmerjena v racionalno gospodarstvo z vodo. ^°' da je dragocena stvar v Avstraliji, velja pa tud' tu znani pregovor: Voda dobro služi, pa slab0 gospodari. Sicer pravkar omenjena gradbena P0^' jetja morda v prvi vrsti merijo na razvoj indU' strije, vendar je v načrtu tudi korist za raZv°J poljedelstva.
Elektroenergija je bila največja skrb ljudi, ^ so pred leti planirali razvoj avstralske industriji Vse je namreč odviselo od tega, če bodo nove t°' varne imele dovolj električne sile, ki naj bi gonil* stroje. Avstralija se ni smela ustrašiti silnih stroS' j kov, morala je pogumno na delo, da si to sil° zagotovi. In tu nam stopa pred oči poleg drug6#11 zlasti drzni podvig, ki ga poznamo pod imeno*11 “Sno\vy Mountains Scheme” — eden največjih >n .[ najdrznejših podvigov na svetu.
Gre za to, da se ukrotijo naravne sile, ki do služile napredku dežele. Visoko v hribih gi-31*1 jo ogromne rezervoarje, da zbirajo vodo, ki hi si> ; drugače izgubila. Iz teh umetnih zbiralnikov 0	]
vajajo vodo skozi ogromne tunele — takorekoc
v •	1 *	q()
živo gorsko skalo vsekane — do elekrtran, ki -postavljene v primernih razdaljah druga od druge' Tu, v podzemelsjkih prosf}orih delajo niogočne turbine in izvajajo električno energijo, ki je industrijo isto kot kri za človekovo telo. Prizn^11 je gre onim ljudem, ki so že pred leti gledal1 bodočnost in se za to ogromno podjetje odloel Prvi del projekta je dokončan in vsak dan sn,° bliže končnemu uspehu. Zasluga gre delavce1” vseh mogočih narodnosti, ki so pod težkimi pot*0 ji krotili naravne zapreke in zgradili nekaj. j bo ostalo pred očmi vsega sveta kot zgled člove*. ke iznajdljivosti. Vemo, da je pri tem delu tu, lepo število slovenskih fantov. Lahko smo ponosi1' da smo tudi Slovenci udeleženi pri tem silno vflZ nem podjetju za bodočnost Avstralije.
Poleg zbiranja vode za elektrarne gre ^ . za to, da se struge raznih rek izpeljejo v srne^' kjer bo njihova voda namakala polja in omog°cl la na njih poljedelstvo.	I
Poleg tega menda največjega podjetja v wy Mountains tudi drugod po Avstraliji g'ra j. elektrarne in je že marsikje mogoče beležiti v , ke uspehe. Poglejmo razliko v enem desetleO11 Leta 1949 je vsa proizvodnja avstralskih elekti"1^ znašala 9 milijard kilovatov, danes pa presega
21	milijard. Z drugo besedo: v desetih letih pristratsek dosegel 13G%.
•zpod Triglava
BLIZU POSTOJNE je še druga podzemeljska Jan>a, ki je poleg postojnske začela sloveti. To je Jtoalograjska jama, nedaleč od starodavnega gradu. ®aj so tudi to jamo odprli za obiske in oglede. . je tri km in skozi njo tečeta rečici Unica
ln Pivka.
V	OKRAJU KRANJ na Gorenjskem je samo s« 18%
prebivalstva, ki se bavi s kmetovanjem in tega živi. Tako zelo se je delovna moč ljudi Usi»erila v tovarne in podobna podjetja. Še ne-®vno je bilo v tem okraju tako kot drugod po °veniji: 60% kmetov. Sedaj ta odstotek povsod
Pada, toda nikjer tako naglo kot v omenje-
kranjskem okraju. Težko je verjeti, da bi bil nagli prehod v industrializacijo narodu kot ce-koristen.
MARIBOR postaja bolj in bolj visokošolsko ■°- Videti je, da si bo počasi omislil svojo %o univerzo. Imajo že višjo trgovsko šolo, pre-
s 10 Jesen so pa odprli tudi višjo tehnično šolo . tremi oddelki: strojnim, tekstilnim in elektroteh-®>iim. Ko bodo imeli primerno poslopje, ki se ^'Povija, bodo ti oddelki mogli poučevati preko ^ °c študentov. Mislijo celo na pedagoško in prav-fakulteto. V vseh teh strokah imajo v načrtu Va le prve stopnje študija, pozneje bi jih raz-[	111	do prave univerzitetne stopnje.
tr Ljubljanska univerza slovi po svojih
y Resorjih v svetovnih znanstvenih krogih. Eden ^ '»o bolj priznanih profesorjev v poznanju ato-je dr. Anton Peterlin. Na povabilo tujih uni-j 1 Je predaval že marsikje izven Slovenije in ^Soslavije. Tako na primer v New Yorku in Bos-zdaj pa je menda v Moskvi, kjer predava
1,	Mednarodnem študijskem sestanku za “velemo-u*arno kemijo.”
PISATELJA FINŽGARJA “Izbrana dela” je ^eela izdajati Mohorjeva družba v Celju pod ^e(iništvom prof. Koblarja. V načrtu je sedem lu °v> d^iej je izšel prvi, dva pa imata priti sVetlo še letos. Ostali zvezki naj bi izšli vsaj
J(i..
*U. August, 1960.
do konca leta 1962. Prvi zvezek obsega manjše povesti, od katerih je najdaljša Dekla Ančka, pa znano ljudsko igri Divji lovec. Urednik pravi v uvodu, da so Finžgarjeva ZBRANA DELA, ki jih je v letih 1922-1943 izdala Nova založba, že davno pošla. Zato je treba vsaj nekaj Finžgarjevih spisov na novo natisniti. In zaključuje: “Za celotno izdajo tako raznovrstnega in obsežnega dela še ni prišel čas in za tako izdajo je treba dolgih priprav.” človek se vpraša: Zakaj neki “še ni prišel čas”, ko je pa tak čas že bil v letih 1922-1943?
V	TRSTU JE FRANC JEZA izdal knjigo pod naslovom: Nova tlaka slovenskega naroda. V njej pisatelj razpravlja o povojnem gospodarskem položaju Slovencev v Titovini. Franc Jeza je znan časnikar. Pred vojno je kot pristaš krščanske socialne skupine vstopil v Osvobodilno Fronto in postal partizan. Težke čase je preživel v dachauskem taborišču. “Nova stvarnost” po vojni ga je razočarala, zbežal je v Trst. Od tam opazuje socialni, politični in gospodarski razvoj v domovini in je zmerom bolj — razočaran. V tej svoji knjigi, ki se omejuje na gospodarski položaj v domovini, prihaja do dvojnega zaključka: Namesto večje gospodarske osamosvojitve so Slovenci pod Titom padli nazaj v čase, ko so bili odvisni od graščakov in jim je šel naslov: tlačani. Drugi zaključek pa je: Današnja Jugoslavija bolj kot kdaj v preteklih desetletjih zasluži osovraženi naslov: Velika Srbija Ocenjevalec knjige v goriškem Kat. Glasu pravi, da po nekaj mesecih, odkar je knjiga v javnosti, ni še noben časopis oporekal izvajanjem pisatelja. Pač pa omenjeni ocenjevalec sam ni povsem sporazumen z Jezom. Posebno mu ni všeč Jezov zaključek: Slovenci morajo izstopiti iz Jugoslavije... Po mnenju ocenjevalca “so sedaj in so vedno bili Slovenci sami, ki so omogočili Srbom uganjati” centralistično politiko”.
LETOŠNJE VOLITVE na tržaški univerzi še vedno odmevajo v slovenski javnosti in povzročajo pekoče bolečine. Tudi letos so slovenski dijaki nastopili z lastno listo, prav kakor lani, toda dobili so samo 56 glasov in enega samega zastopnika v akademskem predstavništvu. Lani so imeli dva. Le preveč levičarsko usmerjenih dijakov je šlo na volitve skupno z laškimi študenti, prav tako je bilo preveč takih, ki na volitve sploh šli niso. Tako so demokratično zavedni slovenski dijaki letos zaostali za lanskimi uspehi. Res ni vsa moč v številu, vendar vsaka izguba boli.
Iz Slovenske
Duhovniške
Pisarne
VELIKA GOSPOJNICA
V	ponedeljek 15. avgusta je zapovedan praznik Vnebovzetja Marijinega. Po Vseh cerkvah bodo tudi večerne maše. Vak katoličan naj se resno potrudi, da bo pri maši zjutraj ali zvečer.
ROMANJE
V	nedeljo 14. avgusta bomo Sydneyčani poromali v Granville k cerkvi sv. Trojice, seveda po poldne. Granville je veliko prometno križišče in je od vseh strani lahko priti tja.
Župnijska cerkev sv. Trojice je tik ob glavni prometni žili Woodville Koad v smeri od Granville proti Merrylands ob vogalu Randle St.
Tisti, ki pridete z žileznico, izstopite na južni strani in hodite po RAILWAY PARADE do Wood-ville Rd., tam isto malo na levo do Randle St. (Ta pot je dolga 15 minut — romarji se je ne smemo ustrašiti...)
Procesija se začne ob 2:30 okoli cerkve.
Nedeljske službe božje
Ulacktown: prva nedelja 7. avgusta ob 11. uri.
Sydney, St. Patrick’s: druga nedelja, 14. avgusta ob 10:30.
Leichhardt, St. Joseph’s, Roseby St. (v kotu med ulicama Parramatta Rd. in Norton St., 3 minute od avtobusne postaje) tretjo nedeljo 21. avg. ob 10:30.
Dohod: Od Parramatta Road vzemi Renvvick St. (prva od Nortona zahodno) in hodi do Jarrett St. (ena minuta). Zavij na levo po Jarrett St. do Thornley St. (ena minuta). Zavij na desno po Thornley (ena minuta) pa si tam.
K tej službi božji lepo vabimo posebno rojake iz Leichardta in krajev: Annandale, Glebe, Stan-more, Levvisham itd.
Sydney, St. Patrick’s, četrtta nedelja 28. avg. ob 10:30.
w	O
€)bič>k pri ^Sn. 0cetn
(Konec)
PO LJUBEZNIVEM POZDRAVU je papež takoj pričel obujati spomine na Ljubljano, skozi ka* tero je potoval v novembru 1927 kot apostolski Vi' zitator v Bolgarijo. Vprašal je, če še hodijo ver' niki radi v visoko dvignjeno Marijino (t.j. fran' čiškansko) cerkev, kamor so se takrat vozili tu^1 s kolesi; zanimal se je posebej za stolnico, za cer' kev sv. Jožefa, za cerkev sv. Frančiška, za duho''' sko semenišče, za zavod sv. Stanislava. Na vse to ima posebne spomine. Z vso ljubeznijo in skrbjo 3e vprašal, kakšni so starši in otroci, ali se vrši v >'e du pridigovanje, poučevanje verouka, ali je P°’ skrbi j eno za versko tolažbo umirajočim, kakšno le versko življenje med preprostimi in kakšno nie izobraženimi. S posebno skrbjo se je zanimali je kaj duhovniškega in redovniškega naraščaja prav izrazitim je želel vedeti, kakšno je življenj in udejstvovanje svetnih in redovnih duhovnikoV in ali je njihova zvestoba do Cerkve in njenih na' vodil prava; v ta namen je kar v pogovoru vzdih' nil k Bogu za pomoč. Zanimal se je za vers^0 življenje vseh Slovencev. — Kako sva bila °^a vesela, ko sem lahko marsikaj pohvalil, kako P’1 srčno je izrazil sv. oče svoje želje, da bi vsi Sl° venci ostali dobri in zvesti vei-i svojih očetov!
Ko sva dokončala še uradni pogovor, je P*e teklo 25 minut, medtem ko traja navadno zase^ na avdienca škofov le po 15 minut. Segel je te<W papež v predal svoje pisalne mize in poklonil je veliko srebrno medaljo, na kateri je na ett strani njegov relief, na drugi pa relief lurške ^ tere božje; izročil mi je tudi prgišče manjših sl'e brnih medaljerskih spominskih svetinj, ki so l^e kovane ob njegovi izvolitvi za papeža. S posebn0 naklonjenostjo mi je izročil tudi lep rožni ven«c na srebrni verižici in s srebrnim križem, kar n” bo pač najlepši spomin. Ob izročitvi rožnega vel1 ca me je pa ljubeznivo vprašal, če imam še živ. mater. Pač z namenom, da bit tudi njej pokl°nl enak rožni venec. Moral sem mu pojasniti, da umrla že pred 43. leti, da sem med devetimi »J6 nimi otoci zadnji in da je preteklo od dneva nJe’ nega rojstva že čez 100 let. Rad je pa, na Pr°' šnjo, izročil iz drugega predala posebni rožni ve nec za mojega tajnika, ki je čakal v predsobi-besedami hrabrenja za delo v čast božjo ter za *v’f ličanje neumrljivih duš in z objemom miru }* končno najvišji pastir podelil poseben blagosl°V’ tudi za vse vernike, redovnike, redovnice, bo?0
slovce in prav posebej za vse vernike, ki so mi izročeni. — Nato so vstopili v sprejemnico spremljevalci. Vsakemu je privoščil prijazno besedo in rad je blagoslovil spominke, ki smo jih imeli s seboj. Končno se je sv. oče še fotografiral posebej z menoj in posebej z vsemi obiskovalci. — Ko smo srečni zapuščali sv. očeta, je še in še blagoslavljal vse Slovence. Bodimo mu za očetovsko skrb, vzvišeno molitev in sveti blagoslov res hvaležni! Molimo zanj, molimo drug za drug-ega! Posebej v velikonočnih praznikih, združeni ob vstalem Zveličarju, ki naj nam pomeni vedno zmago nad grehom, pravo veselje in blagoslovljeno srečo. Amen.
Blagoslov vsega mogočnega Boga, Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na Vas in naj na Vas vedno ostane.
V	Ljubljani, pred velikonočnimi prazniki 1960.
t Anton,
škof ljubljanski.
(s str. 229)
*	No, pa še nekaj o šoli! Pred tremi leti sem ^enda prvič poskušal, da bi se naši otroci od ^asa do gasa obrali in nekaj slišali v domačem ■ez>ku. žal nisem uspel in se razen ene matere ni ft>hče javil. Morda danes po treh letih marsikateri °Ce ali mati mislita na ono moje povabilo, če sta ®a brala. V teh treh letih je že marsikateri sionski otrok “presvičal” na angleški jezik; sionskega razume, govoriti ga je pa sram. Preveč &a opažam med našimi družinami. Ali bi ne bilo ^rav> da bi s Slovensko šolo spet poskusili? Mor-a bo zdaj več uspeha, že samo dejstvo, da bi se 0venski otroci spoznali med seboj, je veliko vred-!*0' Lahek in čimbolj zanimiv pouk v slovenskem Jez>ku, katekizmu in naši rojstni domovini bi bil j10 slovenski maši na prvo nedeljo. Starši bi med-
1,1	lahko počakali v domačem razgovoru v dvo-^niei ob cerkvi, kjer bo na razpolago tudi prigrizek.
Kaj pravita k temu, slovenska oče in mati?
Kdi
»i-v
°r se zanima za naš poskus, naj po maši na
^ v° v avgustu počaka v dvoranici ob cerkvi, pa se °»io pogovorili, četudi bi bil razred v začetku aJhen, prepričan sem, da bi že! svoje sadove.
Šolo je pripravljen voditi g. Jože Kapušin, urednik “Vestnika”, Slovenski klub pa je obljubil vso pomoč, da bomo skupno tej otroški skupinici nudili obilico veselja. Vem, da bo v veselje nam vsem, zlasti pa staršem, ko bodp gledali našo mladino pri prvem otroškem nastopu na odru.
★	Ameriška organizacija Kolumbovih vitezov me je presenetila za desetletnico mašništva. Vsako leto pošljejo v dar kelih enemu ameriških misijonarjev. Letos so izbrali mene. Bil sem prijetno iznenaden, ko sem dobil pošiljko iz Johnstowna, Pa.: vsebovala je krasen kelih. Bom kdaj z njim maševal na avstralskih Brezjah?...
ROMANJE V GRANVILLE.
Cerkev sv. Trojice VVoodville in Randle Sts.
V	nedeljo 14, avgusta popoldne
SPORED:
Od 2. — 2:30 zbiranje za procesijo ob cerkvi. Ob 2:30 procesija z molitvijo rožnega venca. Ob 3. pridiga v cerkvi, pete litanije M.B. in blagoslov.
Vsi iskreno vabljeni!
/Z LOVČEVIH ZAPISKOV
HRČEK LAKOMNIK (Konec)
ČEZ NJIVO JE ZLETELA JATA SIVIH vran. Iz previdnosti se je hrček stisnil v brazdo, da je bil videti kot kamnit mejnik. Ko je v daljavi utihnilo vranje krakanje, se je po brazdi vlekel naprej in pobiral po poti vse, kar mu je užitnega prišlo pod zobe. Preden se je napotil domov, je seveda do vrha napolnil oba žepa z deteljo in pšeničnim biljem.
Ko je tako obložen prispel pred vhod v rov, je pred vstopom — po svoji stari navadi — temeljito prevohal vso okolico. Ko je porinil smrček v rov, ga je pa kar treščilo nazaj. Z vso naglico je s tačkami izpraznil oba nabita žepa, da so pšenične bilke kar letele po zraku. To je bila njegova sreča! Komaj je bil namreč s tem delom pri kraju, se je pokazala iz rova dihurjeva glava. Dihur je bil ves sestradan in se je zato z vso jezo zagnal v hrčka, da bi ga zgrabil za grlo. Stari hrček pa je imel za seboj precej dragocenih bojnih izkušenj. V trenutku je bil na vseh štirih in se nasprotniku odločno postavil v bran. Zgrabil je dihurja za smrček in ga ugriznil, da je ta vrešče odskočil.
Nekaj trenutkov sta nasprotnika stala. Hrček si je prihuljeno branil grlo, dihur pa si je visoko zravnan in razkačen oblizoval kri, ki se mu je cedila iz smrčka. Nato se je dihur nenadoma obrnil, da bi nasprotnika zgrabil s strani, čeprav je bil hrček nabito poln spomladanskih blagrov matere narave, se je bliskovito zasukal in se v treh skokih spet postavil s čelom proti svojemu napadalcu. Dihurju tudi puščanje krvi ni zmanjšalo bojevitosti. Kot kača se je zleknil in se pognal v hrčka. Vendar mu ni uspelo, da bi se prislinil do hrčkovega grla. Zagrabil pa je hrčka za ledja. Pa tudi hrček ni bil len. Zasekal je ostre zobe dihurju v sprednjo levo nogo. V divjem vrtincu sta se nekaj časa valjala oba pretepača, da je zemlja pod njima brizgala na vse strani. Razjarjeno je brliz-gal dihur, divje je sopihal hrček. Končno se je dihur le rešil hrčkovih zob in jo po treh tačkah odkuril v bližnje grmovje. Hrček je sopel kot preluknjana harmonika, si oblizoval krvava ledja in končno izginil v svoj rov.
čez nekaj minut pa je bil spet pred vhodom in kot skrben gospodar znesel v rov vso krmo, ki jo je moral pred pretepom odvreči. Nato se je
zleknil pred vhodom in se kot kuščar grel na top' lem soncu. Pa ne za dolgo. Hrček ne pozna lenobe, zato se je kmalu napotil nazaj na pašo in na lov. Spet je bil v deteljišču. Ustavil se je, se zravnal, povrtel z glavo na desno in levo, nato pa v divjih skokih zdirjal proti osamelemu grmičevja kjer zemlja ni bila obdelana.
Prisluhnil je. Glasno je nekaj soplo in prhala Bila sta dva hrčka, samec in samica, ki sta se igračkala blizu rova. Z zlovoljno bliskajočimi se očmi se je naš hrček vrgel na mladega fantalin8' ga zgrabil za tilnik in tresel s tako silo, da Je mlado fante na glas cvililo. Ko ga je končno ’z‘ pustil, jo je mladi zaljubljenec ucvrl naravnost v rov, kamor je pred njim že izginila samica. N8S bahaški znanec pa ni dolgo razmišljal. Pognal se je za ubežnikoma. Ni trajalo dolgo, pa je bil m*8' di hrček spet pri vhodu in jo ucvrl, kolikor so noge nesle, čez drn in strn. Njegov zmagoviti tek' mec in samica pa sta ostala v rovu, dokler ni za' šlo sonce. Nato sta prišla drug za drugim ven ’n se nakrmila na mladi setvi in sveži detelji.
Prišli so mrzli in mokri dnevi. Pa tudi vesel’ in topli. Kakršno je bilo vreme, takšno je bil° tudi zadržanje obeh hrčkov. Pustolovščin starem0 hrčku ni zmanjkalo nikoli. Skoraj ni bilo dneva ne noči, da ne bi doživel kake nevarne prigode. Nekega dne opoldne, prav ko je do dobra nasičen pasel na soncu dremavico, je nemadoma zaslis8 nad glavo čudno šumenje. Če ne bi bil bliskovit1’ smuknil v rov, bi ga bila zgrabila kanja. Ko Je nekoč že ob mraku posedal in lovil rjave hrosce> se je proti njemu zagnal vaški pes ovčar in za je manjkalo, da ga ni zgrabil za zadnje noge. '*■
sreči je bil v bližini gost grm črnega trna. Smuk-n'l je pod zaščito košatih vej in si tako rešil živ-'ienje.
Ko je cvel mak in se zrcalila plavica po pše-mčni njivi, ko je mrgolelo hroščev in gosenic in zrak iz dneva v dan opojneje duhtel po blagrih bogato pogrnjene zelene mize, je hrček preživljal SlJajne dni. Imel je toliko opravkov, da se ni kar n'ž zmenil, če se je kak sovrstnik umešaval v nje-Sove družinske zadeve. V pravo veselje mu je bilo. ko je zrele pšenične bilke drugo za drugo spo-drezaval, otepal zrnje iz klasja in se z njim mastil do sitega. Tudi še po tem je kosil bilko za bilko, lomil klasje, dokler se pred njim ni nakopiči visok kup, ki ga je umno omlatil. Ko je to dejo opravil, je z zrnjem natlačil obe malhi, pobral Se šop klasja med zobe in se preobložen majal Proti domu. Zgodilo se je, da je za zimo nanosil v r°v tudi do sto kilogramov pšeničnega zrnja. Ne enega, za pol ducata hrčkov dovolj za najhujšo
zimo!
Doma si je vse lepo razvrstil. Na enem kupu ležala pšenica, na drugem rž, na tretjem oves
1,1	zraven še fižol in grah, pa še pesa, korenje in krompir. Ob deževnih dneh je vso to zalogo predel, da se je krma prezračila in da ni čez zimo Pesnila.
l*ratci veseli vsi hrčki smo v pravljici,
V 5vet smo namenjeni, vitezi cenjeni, n,č ne bojimo se kanje prekanjene,
še pozna nas ne — hrčke iz pravljice.. .
—	Pa se je približal čas, ko so se s severa Počele seliti kanje, velike kot kragulji. Ena od sestradana po dolgem letanju, je obstrmela
1	razprostrtimi peruti na jasnem nebu. Njena sen-°a na zemeljski površini je ni izdajala. Kot blisk Se je kanja pognala proti zemlji in ujela hrčka za
zadnje noge. Medtem ko so bile sprednje že srečno v rovu. V smrtnem strahu je hrček zacvilil. Ostri kremplji so ga držali kot v kleščah. Kanja je z nj^pi odletela na bližnji mejnik. Od hrčka je ostalo samo nekaj koščic in šop dlake...
V	zapuščenem hrčkovem brlogu so tisto zimo kraljevale poljske miši. Stari skopuh jim je pripravil krme za dva tucata mišjih gnezd z najobilnej-šim zarodom.
ŽUPNIJSKI MISIJONI širom po Sloveniji dosegajo čudovito lepe uspehe, trdijo poročila iz domovine. Z misijoni so začeli lansko leto, nadaljujejo letos, prihodnje leto baje pridejo na vrsto še vse ostale župnije. Misijone vodijo jezuiti, frančiškani, kapucini, lazaristi, minoriti. Vsaka župnija se pripravlja na misijon po pol leta naprej. Skupno molijo za uspeh, v vsako hišo pošljejo podroben program, kako se bo misijon vršil, in seveda povabilo vsem, ki jim vera v Boga še ni izpuhtela. Vsa fara se uči misjonskih pesmi, vsa cerkev poje med misijonom, sv. obhajilo pa prejemajo po stanovih. Izreden vtis napravljajo dolge vrste mož in fantov, ki se v lepem redu pomikajo proti obhajilni mizi. Poudarjajo poročila okolnost, da misijonarje sprejemajo župnije z izredno slovesnostjo, prav tako se tudi od njih poslavljajo po končanem misijonu. Vpričo velikih množic vračajo odhajajoči misijonarji misijonske križe župniku in še enkrat prosijo blagoslova božjega na župnijo. — Ko človek bere taka poročila in se ob njih zamisli, prihaja nehote do prepričanja, da bi bilo za nekatere današnje begunce mnogo kolje, če bi ostali doma. Zdi še, da se v tujini mnogo hitreje odtujijo veri in Bogu, kot bi se doma — če le niso že tam bili Bogu tujci in so bežali iz domovine bolj pred Bogom kot pred komunisti. ..
SOUTH AUSTRALIA
QUEENSLAND
Western Camp. — Spet se oglašam in pošiljam naročnino in dar za SKLAD. Vesel sem tega prijetnega lista, lepa podučila nam prinaša in zanimive novice iz sveta. Posebno za mladino je zelo koristen. Prilagam tudi nekaj kitic od Soče, ker je moj rojstni kraj v bližini, mnogo mislim nanjo. Pri tolminskem mostu sva se zadnjikrat poslovila. Takrat mi je še bolj šumljala kot druge krati, kakor bi mi hotela reči: Oj, kam odhajaš? Ne pozabi name, saj sem še vedno pristna Slovenka in ostanem zvesta. Bog te živi in še pridi! Tako mi je govorila Soča, zato sem ji napisal nekaj kitic v pozdrav iz tujine.
SOČA
Ko v tvoje zrem valove, njih poslušam šumni glas, se spomin budi na dnove — bil je srečen srečen čas.
Tu vera je živela v srcih našega rodu, bil praznik je brez dela dan božjega Sinu.
Zvezda zdaj drugačna seva, nove “vzore” kažejo.
“Svoboda!” povsod odmeva, a prostost ni prava to.
Človek, tvoja je svoboda, da si sebi gospodar, da si pravi sin naroda, drugih ne tlačan nikdar.
Soča jasna, Soča krasna, kaj dočakala si ti?
Sodba tu rohni oblastna: bratu brat še smrt želi.
Padali so kralji, carji, o, zaman se svet boriš: kakor nekdaj v zlati zarji Bog ostal bo, zmagal Križ.
Aloj* Golja
Tovvnsville. — Mili rojaki, ljubeznive rojaku1' ie! Piševa, obljubljeno pismo mečeva na papir, P* ne v gradu v oblakih, v tesni bajtici prav na ze' meljskih tleh. Tako je, kot pravi tista pesem: T bom hišico pozidal ‘z orehovih lupin. Zato ne veva> če bo to pismo žalostno ali veselo, morebiti bo ve' selo-žalostno, ali pa obratno. O, kako se je vse sprevrglo in obrnilo! Sanjala sva, sanjala z prtimi očmi vse tiste tedne pred slavno porok0,
V	sanjah in na sanje sva se ženila. Na dan &8' roke sva kupila lepo številko v loteriji in verjela da nama ne odide — glavni dobitek! Zato sva za' dnjič tako pismo pisala. O, da bi ga ne bila! Kn>8' lu po poroki je prišel dan, ko so vlekli v loteri' ji številke, pa je tisto noč poprej gospa Kroni' pirjevec, rojena čebulček, sanjala, sanjala — pot z zaprtimi očmi.
Razglašena je bila loterija in — najina št«' vilka je zadela naravnost v črno. Tekla sva lZ hotela v mesto najemat arhitekte, zidarske m°J' stre, njihove pomočnike, tesarje, mizarje, spl0*1 vsake vrste mojstre in pomočnike, da bi takoj z8' čeli zidati najin grad. Doživljala sva pa čudne reči. Kjerkoli sva potrkala, so naju neprijazn0 odslovili.
“Ali ne vesta, človeka božja, da smo zadeli v loteriji glavni dobitek? In vidva mislita, da boi«0 še delali in si z rokami služili kruh? Ne, nisn'0 tako neumni! Iščita delavcev in mojstrov med t's' timi, ki niso zadeli v loteriji.”
Šla sva dalje in potem še dalje — povsod 3° nama enako pravili. Kako vendar je to mog°ce’ ali je bilo v tej loteriji na tisoče glavnih dobit' kov? In če smo vsi zadeli,pa nobeden noče veC delati, kako pa bo na svetu od danes naprej?
čudila sva se in čudila, gospa Krompirjev . rojena čebulček, se je tako globoko iz duše čudila, da je naenkrat odprla telesne oči in se zbudila. In ko se je zbudila, je nehala sanjati z zaprtimi očmi, tema je še bila okoli nje, Kron' pirjevec je pa smrčal. Njegova godba je naredil0, da gospa tudi z odprtimi očmi ni več sanjala. P8 je pocukala zakonskega druga in ga zbudila. P°, vedala mu je vso zgodbo iz sanj z zaprtimi oči*11 in sta dolgo dolgo razmišljala, kaj neki pomenil0 sanje.
sta
Mod tem razmišljanjem sc je naredil svetel e' dan in tedaj sta oba prišla k sebi. Vstala sta, oblekla in šla v mesto — dela iskat. Dobila Sa in obljubila, da začneta že drugi dan. Po-^ei>i sta šla in sta si najela za stanovanje tesno sftražico in v tej garažici piševa pismo, mili roja-*> ljubeznive rojakinje! Zdaj že nekaj časa pri-n° delava in si služiva kruh, piševa vam torej — rača in garažice tesne!
Pa je rekla nocoj gospa Krompirjevec, rojena ebulček: Ti, kako lahko sva pozabila na glavni °bitek! Pa sem zamahnil z roko in rekel: Kako 116 bi pozabila, ko si pa ti moj glavni dobitek, Pa tvoj. Zamahnila je z roko in rekla: Ti si Vedno malo prismojen, Krompirjevec moj, jaz
Jaz
pa takole pravim: Zadela sva glavni dobitek, ko naju je srečala pamet in vsa šla delat, tiste neumne sanje pa pustila v oblakih. Na to nisem vedel nič drugega reči, zato sem samo rekel: O tem bom pa še eno pismo napisal za MISLI. In je prikimala in sem začel. Ves čas mi gleda čez rame v papir in kadar ji prav po srcu kaj zapišem, me vščipne v desni uhelj, včasih pa v levi. Ko sem jo vprašal, če bo tudi ona podpisala pismo, je rekla, da bo. In tako je to pismo pri koncu, samo vsem še najlepši pozdrav in vsem želiva tako lep glavni dobitek, kot sva ga zadela midva. Vdana vsem in vsakemu posebej Vaša
Krompirjevec in Bivši čebulček
OBVESTILO SLOVENSKEGA DRUŠTVA - SYDNEY
Po daljšem presledku se naše društvo ponovno bl-ača do vas preko “MISLI” v upanju, da s tem °seže čimveč rojakov in jim pove, da društvo še Vedno obstaja in dela po smernicah, ki si jih je p0stavilo ob ustanovitvi pred skoro štirimi leti.
Namen Slovenskega društva je: združiti vse
Prosimo, da se v vseh vprašanjih društva in doma obračate na naše tajništvo: 7 Metropolitan Rd., ENMORE, glede najemnine sob v Slovenskem domu pa na hišnika, ki v domu stanuje. V nujnih slučajih telefonirajte na LA 1194 (Vlasta Cergol).
s pooblastilom odbora SD-S.
°bromisleče rojake, jim dati na razpolago pro-Stor. kjer se bodo lahko zbirali, zabavali in vzga-	Cu-ie*>	‘“j"1*1
j®*'- Društvo ni politična stranka in tudi ne želi u'ti. Pri nas so dobro-došli vsi, ki se zavedajo, da slovenskega rodu, se dostojno vedejo in so ''‘'Pravljeni sodelovati pri našem delu.
. Slovenski dom na 7 Metropolitan Rd., EN-	VABILO	I
°RE je trenutno odprt le ob nedeljah in sicer	J	J
0	lOh zvečer. Vstopnina za nečlane društva je	na družabni večer s plesom
alfinkostna, postrežba dobra in po zmernih ce-	J v veliki plesni dvorani	zraven	Slovenskega J
. Alkoholnih pijač ne točimo, ker nismo kupili	,	„	_	,	!♦!
...	'	.	,	....	o,	doma na Metropolitan Rd., ENMORE.
za kremo, temveč za kulturno sredisce Slo-	>;	>;
^-•icev v Sydneyu. V domu imamo tudi slovensko	^ soboto G. avgusta 1960 od 7h	do 12h zvečer.
. ■Junico, šah, biljard, ob nedeljah pa prosto za-	>!	Igra poznani plesni orkester.	Vstopnina za	*
av° in ples ob domačih ploščah.
v	>:	moške 8/-,	za	dame	4/-.	»
Jver od 20. julija 1960 upravlja dom društve-	A
^ °dbor, bo mogoče nuditi še marsikaj drugega	Za hrano in razvedrilo bomo	preskrbeli mi,	>;
v preteklosti, predvsem v prirejanju preda-	J	za pijačo preskrbite vi.	J
j. filmskih popoldnevov, iger in izletov za mla-	:*i	Pridite v eimvečjem številu in	pripeljite pri-
l110’	jatelje.	>!
\ upanju, da se večina strinja z nami, da	Odbor	Slovenskega društva	—	Sydney.	jj?
mai! Je Slovenski dom v Sydneyu ne le v ponos, S NB Vsako	nedeljo	družabni večer	v	Sloven-	$
te več še bolj v potrebo, vas prosimo, da podpre-	skem donlu od	5h do 10h_
( , r'aPore društvenega odbora in se polnoštevilno	J	>;
eležujete naših prireditev.	j.
»«»<»*»*«•• «*•»*•«•»» • *•*»•«•»•»•»«««»«••» ************** ****'****»***»*******»*****•*' ♦*
NAROČNIKI, POZOR!
||	Naročnina potekla
S Ni vas malo, ki vam naročnina
♦j
ll podeče sredi leifa. Takim prihaja ju-il lijska številka že “na npanje”. Tjepo j| prosimo, ne čakajte na osebne opoji mine, da nam prihranite čas in nepo-s trebile izdatke, ko je denar tako drag. Pošljite podaljšanje naročnine k čimprej, najbolje še ta mesec.
Je pa tudi takih še precej, ki jim j:j je naročnina potekla že z novim leji tom, prejemajo list “na upanje” vse k te mesece, pa se še niso javili z naje ročnino za to leto. Nujno prosimo: | Čas je!
ft M
♦	♦ u ♦ ♦
k	Novi naročniki
£
♦♦
| Vsa zaloga MISLI za preteklih | šest mesecev nam je pošla. Toliko S novih se je priglasilo po novem letu. 8
Z veseljem bomo tudi nadalje sprejemali nove naročnike, toda mo-0 gli jim bomo postreči samo s števil-$ kami od julija dalje. VSI DOBRO DOŠLI!
NOVT lahko plačajo samo za % šest mesecev (10 šilingov) ali pa do :| srede leta l!Xil (en funt.) Da se laže | izognemo pomotam, skušamo urav-g navati tako, da naročnina Itieče pre -| jemnikom MISLI od januarja do ja-|| nuarja, ali pa od junija do junija.
DESETI LETNIK	g
Kot l»i mignil, bo minilo na; ded- | n jih šest mesecev in MISLI bodo (ee I Bog da) nastopile svoj DESETI let-1 nik. To je že nekak majhen JUBl-1 LEJ.
Proslavili bi radi ta jubilej tako, da bi naročniki sami kaj napisali o MISLIH. Povejte, kaj so va-fli MISLI pomenile vsa ta leta, pa tudi. v čem so pomankljive.
Veliko je med naročniki takih, | ki imajo list od vsegi) začetka. Take | prosimo, da bi kaj napisali o ustano-1 vitvi našega lista, to se pravi, od is njihovega začetka. Posebno zaninu- | vo se bo bralo, če bo kdo opisal svoje g sodelovanje pri ustanovitvi MISLI | in sploh, kako je prišlo do prve šte- j* vilke in prvega letnika. Prosimo!
Šest mesecev imate časa. Ker ve- | mo, da večina težko prime za pero, | bomo na to v teku naslednjih šest | mesecev še opozarjali. Zdi se nam,
da |
ne bomo smeli popolnoma prezreti jj dejstva, da bo pred nami že DESETI letnik. Kaj se vam zdi?
Money Orders
(V nam pošljete M.O. (to je pri poroči jivo), prosimo, da daste napi sati PADDINGTON, ne
Svdne.v! f
I §
UREDNIŠTVO in UPRAVA- |
* **.**$
> ** ** ** ♦« ««•••••• ♦ #• •* ** ** •* •* ** •* ** •♦•»«,* *.♦	•»	<	,♦	#,♦ «,♦ #•	*,* •* »*	♦,«	m	*,♦ ♦ •	M I'#*«***
,*•	•*« «*•	** *’» *'****'**'**»***•• •• •* •*•** *• ♦♦ *♦ *•» **♦ **♦ **• ♦** *’♦	*'♦* ♦♦ ♦♦ •*
l*o šil. ID: Martin šileč, Ludvik Tušek, V'1’^
Mil*11
NADALJNJI DAROVI Z SKLAD
Po £ 1-0-0: Ludvik Šniuc Jr., Zora Uljanič, Ivan Klobasa, Alojz Golja (1-10-0), Slavko štrukelj, Slavica Mandič, Gvido Florenini, Lojze Čebokli, Bernard Zidar, Toni Bezjak, Ivan Poropot, Rok Baričič;
Domajnko, Bogomir Jesenko, Franc Ižanc,
<|viX'
Čeligoj, Marija Gerič, Janez Perko, Anton Lul Janez Lah, Franc Kovačič, Anton Vekar, Tadina, Rudi Jakšetič, Ivan Fatur, Lojzka Vuc Jožef Vuzem, Andr. Lavrenčič, Ivan Božič, LoJ Kmetič.
NOVE UGANKE
1. Križanka
Poslal Srečko Gajšek
	U	tl				6 i	7. L	¥1
	M	¥	« t	<; 1	*b	5	f)	r
	p	B	p 1	-H		M	I	K
K	€	k	Lil	V?	L	\	K	R
“n n f?			■1	KB		■		
		S:-			M	V	20 L	21 A
3l!	S	h	T i	p	zb	n	G	L
26 J_	M	e	1	¥0	L	0.	V	0
28 -L,	J	v	b					
		i	s		31 P	LB_	12	£
'°<Wavno
1	vik, vzklik vrsta plesa ® tiskan razglas bodeča rastlina Prilagoditi, usposobiti (angl.) ' narobe kima Utežna mera . )eP° vedenje ima god 26. julija ime filmske igralke drugo tako ime kratica za državo v ZDA °tok v Sredozemlju j' Ptica ujeda Posedoval S 2s Sv’nec v hrvaščini neprava (roka) nioško ime ' angl. nedoločni člen sestavljajo dinar
“'"vpično
*	tnala za sekanje drv stalen, točen domovina Odiseja Pokrivalo avstralska žival sledi sedmemu ^ svetni človek ,0 naPrava pri plugu 1K ^Va raz'ična soglasnika ^ Pesem hvalnica . Je bila prva Jg Pogorje v Afriki zdravilišče v Švici
20 hrvaški livar
21 sam v angleščini
22 draga, ljuba
23 tako bodi
24 zverina
25 dobiš, če jabolko obeliš 27 predlog
PRAVLjIČNA UGANKA
Milka Kovačič
Nekje v Ameriki je živel bogat trgovec. Razen številne služinčadi je imel tudi nočnega čuvaja. Tiste čase so zelo strašili tatovi, gozdni roparji, razbojniki in vsemogoči potepuhi. Bogati trgovec je dobil povabilo na imenitno svatbo svojega prijatelja. Nič rad se ni odzval, bal se je roparskega napada. Dejal si je, pojdem zgodaj v posteljo in zadevo v miru premislim. Premislil je pa tako, da ne kaže prijatelja razočarati, pa tudi strahopeten tak mož ne sme biti. Pojdem, pa naj bo, kakor bo, si je rekel in trdno zaspal.
Drugo jutro na vse zgodaj že čaka trgovčev nočni čuvaj pred spalnico gospodarjevo in posluša, kdaj bo gospod vstal. Končno se odpro vrata in na pragu se prikaže bogati trgovec. Nočni čuvaj, ponižen služabnik kot je bil, pade kar na kolena,, povzdigne roke in prosi:
“Dragi gospod, nikar, nikar ne pojdite na svatbo, imel sem strašne sanje! Videl sem, kako so razbojniki ob tisti poti napadali vozove in kočije in vse potnike pobili. Oh, groza me je povedati — tudi vaša kočija je bila med napadenimi in —vas so razbojniki ubili.”
Gospodar se je čudil, preveč ni verjel v čuvajeve sanje, vendar je sklenil, da počaka vesti. In res, komaj je potekla ura, že začno prihajati poročila. Vse tako, kot je povedal nočni čuvaj, le to seveda ni bilo res, da bi bili napadli in ubili tudi bogatega trgovca, ker pač ni bil še na poti na svatbo. Tudi sedaj ni šel, ostal je doma in morda še danes živi.
čez nekaj časa je pa trgovčeva žena poklicala predse nočnega čuvaja in mu rekla:
“Rešil si življenje svojemu gospodu, mojemu možu, zaslužil si lepo nagrado. Tu imaš mošnjo denarja od mene, moj mož ti pa v zahvalo daruje kočijo in konja, toda njegov hlapec ne moreš biti več, mene je naprosil, da ti v njegovem imenu odpovem službo.”
★
Uganka: S kakšno pravico so čuvaja odslovili in mu odpovedali službo? Zakaj so to naredili? Ali ne bi človek pričakoval, da bo gospodar svojega rešitelja obdržal v službi, za nagrado mu pa, recimo, povišal plačo? Kdo zna odgovoriti in rešiti uganko?
♦
I
DR. J. KOCE,
G.P.O. BOX 670, PERTH. W.A.
Še vedno je za vaše drage doma najlepše in darilni paket.
CENIK paketov, ki so carine prosti, kakor našli v oktobrskih MISLIH 1959. Sicer nam pa poslali.
Velika novost! Domov lahko pošljete motorna kol ne carine niti vi kot naročnik niti obdarovanec, Le resni interesenti naj zahtevajo cenik in ga
OBRNITE SE Z ZAUPANJEM NA NAS:
1) Ako želite pripeljati zaročenko, sorodnika ali lijo. Ravno tako, ako se želite izseliti iz Avstralije
2) Ako želite naročiti vozne karte za ivvijone ali
3) Ako želite dobiti točen in pravilen prevod spr
4) Ako želite dobiti nasvet glede v*eh vprašanj, domovini (polnomočja, testamenti itd.)
5) Ako želite dobiti odličen slovensko-angleški in
najboljše, za vas pa pa najcenejše: poslati domov
tudi paketov s carino, ki pa ni previsoka, bost« lahko pišete in vam bomo CENIK takoj posebej
esa, mopede in skuterje tako, da ne plačate nobe* ki mu motorno kolo, moped ali skuter pošljetc* bomo takoj poslali.
ali prijatelja iz kateregakoli kraja sveta v Avitr*'
ladje za potovanja po celem svetu.
ičeval in vseh dokumentov sploh.
ki se tičejo vas in vaših sorodnikov tukaj f
angleško-slovenski slovar (besednjak).
Dr. J. K 0 C E. G-.P.O. Box 670, Perth. W.A. (Tel.: 28-2311)
Zastopnik za Vic.:	Mr.	J. Vah,	Zastopnik za N.S.W. Mr. R. Olip, 65 Moncur
2 Kodre St., St. Albans, Vic. Tel. 65-9378 VVoollahra, Sydney, N.S.W. Tel.: FB 4806
>+++++**
OSTANITE V AVSTRALIJI!
Nikjer drugje na svetu niste tako dobro za
SYDNEY! N.S.W. SYDNEY!
Slovenska Karitas vabi na
>:
>;
>;
$
>1
>;
Tretjo Zimsko Zabavo
v SOBOTO 27. avgusta
CERKVENA DVORANA ST. FRANCIS, PADDINGTON
Začetek ob 7. zvečer, zaključek 11:30
Dar pri vratih: Moški 10/-, ženske 5/-
ODLIČNA GODBA in POSTREŽBA
►:>;
>:
>1
>1
>!
>;
>:
>:
>!
rovani pred... Seveda, če bi hoteli oditi, je
nar**'
no, da bi šli v Evropo, Severno Ameriko ali nado. Drugam vas ne vleče. Pa prav v te dez ^ — nikar! Poslušajte, kakšna strahota vas teh deželah! Nič drugega kot— peta (ne k°10 ne, ne ne!) ampak peta ledena doba!!!	j
Štiri ledene dobe so namreč že bile, P°^e. so brez vas in nas, tako so ugotovili znanstven
,ik>-
V83
■alij®
Če hočete, da bo peta ledena doba enako brez potekla, ostanite v Avstraliji! Vsaka ledena namreč zaseže dežele gori na severu, Avstr* pusti pri miru.	A
Peta ledena doba bo nastopila leta 2060 i pred nosom nam je! Leta 3000 bodo ledenik* Pj. krivali že pol Evrope in Amerike! čemu bi v tiste kraje? Saj bodo takrat od tam gon P jj| gotovo milijoni tiščali v Avstralijo — ali nl ^ pametno, da si držite svoj avstralski kotiček tiste čase?
No, eno reč pa še lahko povem, če ze. u « vsak način hočete onkraj ekvatorja. StrokovnJ predlagajo, da bi se dežele tam gori zava.r°Vin) zoper ledeno dobo in ledenike z ogromnim JeZ.,,0
ki se naj zgradi med Grenlandijo in NorV1 sto metrov visok, blizu 500 km dolg. če vaS seli, da bi šli pomagat gradit tisti jez, tedaj Pa prav srečno pot! — Vampec.
ve-