!
RSeeeivisn© politično
glasil® sa Slovenee
Izhaja vsako soboto: ako je ta dan praznik, pa dan poprej. Velja za celo leto 5 K, za pol leta 2 K 50 v. — Naročnina se plačuje vnaprej, na naročbe brez istočasno vposiane naročnine se ne ozira. — Posamezne številke po trafikah po 10 v.
t
Z mesečno prilogo
Slovenska Gospodinja
t
t
Uredništvo in upravništvo je v Kamniku, kamor naj se izvolijo pošiljati dopisi, naročnina in reklamacije. Rokopisi se ne vračajo. — Oglasi se računajo tristopna petit-vrsta po 14, 12 in 10 v. za 1-, 2- oz. 3krat. za večkrat izdatno znižane cene.
Vsebina:	Dr. R.: Volilna reforma za deželni zbor
kranjski. — Poslanska zbornica. — Jurij Drobnič: Iz Slovenske Kmetske Neodvisne Stranke. — Dogodki na Ruskem. — Političen pregled. — Štajersko: Našim ljudem! Razno. — Koroško: Razno. — Primorsko: Tržaško vprašanje. Razno. — Kranjsko: Razno.
Podlistek: Žena in socializem.
Volilna reforma za deželni zbor kranjski.
V svojem jesenskem zasedanju je deželni zbor kranjski z glasovi vseh slovenskih poslancev sklenil resolucijo, ki ž njo pozivlje vlado, da naj v kratkem predloži načrt volilnemu redu na podlagi splošne in enake volilne pravice.
Vsi govorniki, ki so zagovarjali resolucijo, so soglašali v tem, da je splošna in enaka volilna pravica tudi za deželni zbor edino pravična rešitev tega vprašanja. Nezmisel je terjati tako volilno pravico za državni zbor, zanikati jo pa za deželni odbor ali za občinske odbore. Kakor je vlada za državni zbor opustila staro svoje stališče, da morajo biti zastopane posebne interesne skupine: veleposestvo, trgovina in obrt, ktoetovalstvo, mesta in trgi, ter ji celo peta kurija v primeri z načelom splošne in enake volilne pravice več ne zadošča; — isti razlogi govore za opustitev takih skupin in kurij tudi za deželni zbor. Ni ga pametnega in vzdržljivega vzroka, ki bi podpiral razloček v tem pogledu med državnim na eni in deželnim zborom na drugi strani.
Zlasti je veleposestniška skupina, ki nima dandanes tudi ob sedaj obstoječem volilnem redu prav nobene eksistenčne pravice več. Velepo-
Žena in socializem.
Spisal Avguštin Bebel.
Zena v preteklosti.	(Dalje)
Ali žensk, ki so jih jemali v zakon, niso samo kupovali, ampak so jih tudi ropali. Ropanje žensk pa ni bilo le pri starih Židih nekaj navadnega, ampak je stvar, ki je dobimo skoro pri vseh narodih starega veka. Najbolj znana primera te navade je rop Sabink pri Rimljanih. Zenske so si prisvajali rodovi potom ropa tam, kjer je manjkalo zadostno število žen, kakor naj je bilo to pri prvih Latincih v Rimu, ali Pa tam, kjer je vobče veljalo mnogoženstvo, kakor naprimer na Jutrovem. Baš tuje zavzelo ropanje žensk pri Arabcih v času od 7. do 12. stoletja najvišji obseg.
Simbolično izražajo rop žensk še danes po nekaterih krajih. Tako n. pr. Arkanci v južnih Cilah (Amerika). Med tem ko se pogajajo ženinovi prijatelji in znanci pri očetu njegove neveste, se približa ženin na svojem konju hiši in skuša ukrasti izvoljenko. Če se mu to posreči, jo vzame predse na konja in oddirja ž njo proti bližnji šumi. Ženske, moški in otroci prično kričati na ves glas in skušajo preprečiti ženinovo namero, če se jim ne posreči in se jim skrije ženin v šumi, se morajo vrniti, kajti s tom hipom je sklenjen veljavni zakon med njim
sestniki so danes ali veliki kmetje, torej najdejo svoje poslance mej kmetskimi poslanci, ali pa so veleobrtniki, ki zamorejo njih korist zastopati poslanci, vzeti iz trgovskih in obrtnih zbornic. Kot posebna skupina morejo veleposestniki tem manje priti v poštev, ker je njihova davčna sila v primeri s celokupnim davkom naravnost neznatna. Veleposestvo v Avstriji plačuje davka borih 14 milijonov kron, to je 73. del vseh posrednih in neposrednih davkov. Z narodno-gospodarskega stališča pa bi bilo naravnost priporočati, da izginejo še ti rudimenterni ostanki nekdanjega srednjeveškega veleposestva. To je današnja mrtva roka.
Vse te razloge je upošteval deželni zbor kranjski, ko je bil sklenil, da je tudi deželno-zborski volilni red zgraditi na načelu splošne in enake volilne pravice. Tem večje je bilo naše začudenje in presenečenje, ko smo izvedeli, da c. kr. vlada ni kar nič slušala mnenja velike večine kranjskih poslancev, temveč ne oziraje se na to mnenje in prezirajo razloge, govoreče za to mnenje, vrgla poslancem pred noge predlogo, ki ž njo vzdržuje vso krivico dosedanjega volilnega reda. Ne glede na vprašanje, zamore li modem volilni red še prenašati kake viriliste, je zlasti ohranitev veleposestniške skupine ona točka, ki ne more prenesti nobene kritike. Toda slučaj je, da je kranjsko veleposestvo po svoji večini v nemških rokah! Odtod ona skrb naše vlade, da imej v deželni deski vpisano veleposestvo svojih deset poslancev. Razen njih določa novi volilni red deset poslancev za mesta in trge ter trgovsko zbornico, šestnajst poslancev za kmetske občine in deset za splošno kurijo. Da bodo ti slednji s poslanci kmetskih občin vred ob današnjem položaju v deželi in dokler
in odpeljan ko, tudi če je izvršil rop proti volji njenih starišev. Podobne navade imajo avstralski rodovi.
Pri nas se je obranil v navadi ženitvanj-skega potovanja le še spomin na nekdanji rop žene. Nevesto odpelje ženin od domačega ognjišča. Menjanje poročnih prstanov spominja zopet na suženjsko pokornost žene in njeno odvisnost od moža. Najprej so imeli to navado v Rimu, kjer je prejela žena od svojega moža prstan v znak njene priklenitve na svojega zakonskega. Kasneje so menjali železo z zlatom in šele potem so vpeljali polagoma medsebojno menjanje prstanov kot znamenje, da sta navezana oba drug na druzega.
Stare družinske navade rodov so torej vsled razvoja pridobninskih razmer in zasebne lastnosti izginile. Rodinsko pravo materinstva je zamenjalo za nekaj časa rodinsko pravo očetovstva, ki je imelo še druge naloge in dolžnosti. V prvi vrsti je moral opravljati očetov rod skupne verske obrede in pokopavati mrliče. Dalje so se morali ti medsebojno zavezati v svrho varstva in obrambe pred nasiljem, imeli so pravico, v nekaterih slučajih celo dolžnost, poiskati si nevesto v svojem rodu, zlasti če se je šlo za zakonsko zvezo bogate ali osirotele mladenke. Rod (gens) je opravljal tudi skupno premoženje. Ali čim bolj se je ločilo poljedel-
se duhovniku svobodno pripušča, da sme s prižnico, spovednico in zakramenti vplivati na vo-lilce, da bodo vsi ti poslanci klerikalnega mišljenja, je več kakor gotovo.
Toda to ne pride toliko v poštev, to je le mimoidočega pomena; glavni naš protest proti vladnemu načrtu gre kakor rečeno na to, da hoče vlada kranjskemu nemškemu veleposestvu na ljubo vzdržati dosedanji krivičnim spoznani kurijalni zistem in to navzlic od deželnozborske večine vsprejeti resoluciji ter proti volji ogromne večine vsega prebivalstva na Kranjskem. Proti tej vladni nameri, ki hoče nemštvo v deželnem zboru petrifikovati za nedogloden čas, morajo vsi slovenski poslanci ne glede na to ali ono stranko nastopiti kakor en mož. Na to jih veže ne samo od njih sklenjena in sprejeta resolucija, temveč velevajo jim to oni nazori, ki so vodili slovenske poslance k vsprejemu resolucije, veleva jim to njihova možatost, doslednost in — rodoljubje. Pričakujemo, da v njihovih vrstah ne dobimo omahljivca, ki bi le trenotek mogel misliti, da je vladna predloga sprejemljiva. — Zato vladna predloga ne sme in ne more postati zakon.	Dr. R.
Poslanska zbornica.
400,—401. seja.
ločitev Galicije od Avstrije.
Ker se zdi V s e n e m c e m, da bo v novi zbornici preveč slovanskih poslancev, zato niso znali, kako bi prišli temu v okom. Naposled so stavili dva nujna predloga, s katerima so zahtevali, naj se izloči Galicija iz avstrijske državne zveze. Načrt gotovo ni zelo bistroumen, francoski Figaro ga imenuje ingenieuse idee,
stvo od rokodelstva ter se je razvijala trgovina
—	slednje dvoje je prisililo ljudi, da so se naseljevali v mestih — čim večji vpliv je dobilo prisvajanje plena in vojnih jetnikov na gospodarstvo, tem prej so se izpremenile prvotne navade in razmere. Rrkodelstvo se je ločilo vedno zopet v nove stroke — lončarstvo, tkalstvo, orožarstvo, kovaštvo, čolnarstvo, zidarstvo itd.
—	in je zahtevalo svoje posebne organizacije. Vedno obsežnejše suženjstvo in sprejemanje tujcev v občinstvo sta bili zopet dve stvari, ki sta delali stare družbene navade vedno bolj nemogoče.
Zasebna lastnina in dedinska pravica posameznih oseb pa je povzročila razliko med ljudmi t. j. razredna nasprotstva. Bogatejši so se združili proti manj bogatim in takim, ki niso ničesar imeli. Bogatini so si prizadevali zasesti vsa upravna mesta in jih zagotoviti s pomočjo dedinstva svojim potomcem. Kot neob-hodna potreba je bil vpeljan denar, ki je dal zopet povod zadolženju, kar je bilo svoj čas nepoznano. Boji na zunaj in nasprotujoči si interesi na znotraj, dalje različne razmere in interesi, ki so jih imeli poljedelci, rokodelci in trgovci — vse to je zelo zamotalo upravo. Posledice tega so bili javni organi, katerih skrb je bila, paziti na nemotljenost družbenega reda in odločati pri spornih vprašanjih: med svobod-
vendar bi prišlo v zbornico, če bi se Vsenemcem ta naklep posrečil, približno 100 slovanskih poslancev manj v bodoči parlament. Nujnost tega predloga pa je bila odklonjena.
Revizija ustave.
Mladočeški poslanec Herold in tovariši so predlagali revizijo avstrijske ustave. Zbornica ni kazala za njih predlog skoro nič zanimanja. Nujnost je bila seve odklonjena.
Povišanje pokojnine uradnikom.
Nato je bil sprejet zakon o povišanju pokojnine uradnikom in uradnim uslužbencem. Vse to pa utrpe uradniki prej na svojih plačah. Uradniki so plačevali dozdaj 3°/o 0(i svoje plače v pokojninski zaklad, sluge niso plačevale dozdaj ničesar. Zdaj pa odtegnejo uradnikom 3 8%) slugom l-6% njih plače.
Zvišanje pokojnine uradniškim vdovam.
Zbornica sprejme nato predlog, po katerem se zviša vdovam uradnikov, ki so prejemale plačo po starem štilu, za 25% t. j. za četrtino njih sedanje pokojnine. Izdatki zato bodo znašali na leto 800.000 kron, vendar se bodo manjšali od leta do leta.
Velikonočne počitnice.
Ko je bilo prebranih še 30 interpelacij in sprejeta dva neznatna vladna načrta o oprostitvi nekaterih davščin, je zaključil predsednik pred-velikonočno zasedanje, želel vsem poslancem vesele praznike in naznanil, da je prihodnja seja šele na torek dne 24. aprila t. 1.
Iz Slov. Kmetske Neodvisne Stranke.
Propali kandidat kmetske neodv. stranke Jurij Drobnič.
III.
Ljubi g. župnik K.! V mojem „Našemu Listu1- poslanem dopisu z dne 16. marca t. 1. sem obljubil izpolniti, kar sem Vam ostal dolžan. Ker pa veste, da mora učitelj svoje učence o kaki stvari poučevati, drugje zopet kake stvari ponavljati, vsledtega se Vas drznem zopet prijazno prositi, da mi blagovolite oprostiti, ker se iznova obračam do kmeta. Saj poravnam, ako Bog da, tudi Vam obljubljeni dolg, kakor hitro bo to le mogoče.
Dragi kmeti V zadnjem dopisu sem stavil vprašanje: Je-li za nas, kmetski stan potrebno, da vpoštevamo načelo katoliške vere? Odkritosrčno povedano mislim jaz tako: Za nas, kmetski stan, je krščansko-katoliška vera tako potrebna, kakor ribam bistra voda in pticam čisti zrak. Ali kaj vse pa nam je potrebno, da krščansko živimo? Potrebno nam je v prvi vrsti, da smo v krščanskem nauku dobro
nimi in sužnji, med dolžniki in upniki. Nastala je torej potreba po oblasti, ki bi vodila, uravnala, varovala in sodila v novih razmerah. I z tega je vzrastla država, kot posle-dicain sad medsebojno nasprotujočih si razmer, ki so stopale v novi družbi vedno očitneje v ospredje. In docela naravno je, če je padlo njeno vodstvo v roke teh, ki so imeli na njeni ustanovitvi največ interesa, vsled svojega družbenega stališča tudi naj večji vpliv, v roke bogatinov. Aristokracija, bogataši in demokracija, ljudstvo, si je stalo v nasprotju tudi tam, kjer so bile na zunaj zajamčene vsem enake politične pravice.
V času starih materinskih razmer niso imeli nobenih postav zapisanih. Medsebojni od-nošaji so bili preprosti, navade so bile vsem svete. V novem kompliciranem družbenem redu pa je bilo pisano pravo eno najglavnejših zahtev. V njegovo izvrševanje je bilo treba posebnih oblasti. Ko so postajale sčasoma pravne razmere vedno bolj zmedene, se je zbrala kmalu cela skupina ljudi, ki se je pečala samo s pravnimi vprašanji in kateri je bilo naposled v korist, če so postajala ta vprašanja vedno bolj zamotana. Tako je nastal stan pravoslovcev, juristov, ki so postali s tem, da so odločevali pri vprašanjih, ki so se tikala cele družbe, najvplivnejši in uglednejši možje v vsaki deželi.
poučeni, in da po teh naukih svoje dolžnosti tudi dejanski in praktično izpolnjujemo. Kaj pa se pravi krščansko verovati? Kolikor se spominjam še iz mladih dni, se pravi krščansko verovati: vse verovati, kar je Bog razodel, kar je Kristus učil, kar so oznanjevali apostolji in kar sv. katoliška cerkev verovati zapoveduje, naj bo v sv. pismu zapisano ali ne. — Dragi kmet, po tej veri moramo živeti in pri tem skrbeti, da delamo dela zraven t. j. da ljubimo Boga čez vse, svojega bližnjega kakor samega sebe; kar želimo, da bi se nam ne zgodilo, ne smemo želeti, da bi se zgodilo našim bližnjim. — Kar pa želimo samim sebi, moramo privoščiti tudi svojemu bližnjemu. Dragi kmet! Tukaj mislim, imaš ves zapopadek vere, treba je samo še po njej se ravnati in živeti. Ge si tedaj v verskih zakonih dobro poučen, in si pri • tem vešč kolikor mogoče še posvetnih ali državnih in deželnih zakonov, potem si lahko ponosen na to, ker se smeš prištevati zavednim članom človeške družbe ter se neustrašeno zagovarjati in potegovati za tiste svoje pravice, ki ti morejo služiti v duševni in gmotni blagor. —
Avstrijski državljani imamo posvetne in duhovske ali cerkvene zakone. Posvetne zakone sklepa ljudstvo po voljenih poslancih, nato jih predlože cesarju v potrdilo; duhovske ali cerkvene zakone pa sklepajo višji duhovniki na cerkvenih zborih. Posvetni zakoni se imenujejo n. pr.: državni in deželni zakoniki; cesarski patenti; vladni ukazi, naredbe itd. Te posvetno zakone more ljudstvo po svojih zastopnikih zopet predrugačiti. Podpiše jih zopet cesar. Božjih zakonov ne more cerkev predrugačiti. O cerkvenih zakonih, ukazih in naredbah sklepa višja duhovščina. Potrditi jih morajo cerkveni poglavarji n. pr. rimski papež ali škofje. Posvetni zakoni se imenujejo skupno „Državno pravo11. Cerkveni zakoni pa „Cerkveno pravo".
Božji in posvetni zakoni si ne smejo ugovarjati, kajti drugače bi nastale zmešnjave in nazadnje celo lahko velike prekucije. — Vsi posvetni in božji zakoni imajo to bistveno merilo: smeš —- ne smeš — moraš. — Z drugo besedo: Ti smeš ubogim pomagati, smeš hoditi v cerkev, smeš bližnjega ljubiti itd. Ne smeš pa krasti, ubijati, krivo pričati proti svojemu bližnjemu itd. — Moraš pa davke plačevati, pošiljati svoje sinove k vojakom itd. Sploh se mora: dati božjim in posvetnim postavam veljava in spoštovanje in se jim tudi pokoriti. Vprašam: Če bi pa n. pr. jaz žalil sodnika, bi žalil s tem postavo ? Ne 1 Ker sem žalil sodnika, sem se pregrešil proti postavi in vsled tega sem lahko kaznovan. — Če bi pa n. pr.: zasmehoval drž. postavo ali kako podobno, je-li bi s tem žalil državne poslance? Ne! Ker sem ruval proti postavi in jo v nič deval, sem se zakrivil le vsled
Novi pravilni red je vdobil tekom časa svoj najpopolnejši izraz v rimski državi. Odtod vpliv, ki je ima rimsko pravo do danes.
Državni ustroj je torej neizogibna posledica družbe, ki se je razdelila na višji stopnji razdelitve dela v obsežno število najrazličnejših poklicev, o katerih ima skoro vsak svoj interes, katerega braneč napada druge. Posledica tega je zatiranje slabejših. Do tega spoznanja se je povzpelo celo staro arabsko pleme Naba-tejcev, o katerih pravi zgodovinar Diodor*), da so izdali sledečo zapoved: ne sejati, ne saditi, ne piti vina in ne zidati hiš, ampak stanujte v šotorih; kdor ne stori tako, ga prav lahko prisili kaka višja moč (državna oblast), da ji mora biti pokoren in poslušen. Tudi pri Rahebijcih, potomcih Mozesovega tasta, so veljali podobni predpisi. In celo več: vse Mozesovo zakonodajstvo je imelo namen, ohraniti Žide kot družbo, ki se bo pečala z obdelovanjem zemlje, ker bi prišlo drugače — kakor so se bali njih zakonodajci — v nevarnost njih demokratsko-komunistično občinstvo. Odtod izbiranje ,oblj ubijene d e ž e 1 e ‘ v pokrajini, ki jo je ločilo od dru-
*) Diodorus iz Sicilije je živel okrog 50 let pred Kristom. Spisal je svetovno zgodovino v grškem jeziku. Celo delo obsega 40 knjig.	Prev.
tega in zato sem kaznovan. — Če bi pa h. pr.: žalil duhovnika, je-li bi se zakrivil s tem proti cerkvi? Ne! Ker sem žalil osebo duhovnika, sem vsled tega lahko kaznovan. — Če bi žalil n. pr. ves duhovski stan, bi se zagrešil s tem proti veri? Tudi ne! Žalil sem edino le duhovski stan, in vsled tega bi bil lahko kaznovan. — Če bi pa recimo zaničeval vero ali jo motil; bi me mogel duhovnik tožiti, da sem žalil njega? Ne! Duhovnik me more le tožiti, da sem zaničeval in motil vero, ne pa njegove osebe. — Jasno je tedaj, da ni sodnik zakon; ravno tako duhovnik ni cerkev niti vera. — Sodnik in duhovnik sta le izvršujoča organa ali faktorja posvetnih in cerkvenih zakonov.
Dragi kmet! Zgoraj sem že omenil, da si ne smejo ugovarjati posvetni kakor cerkveni zakoni. To je tudi naravno. Kdor se zakrivi proti posvetnim zakonom, se zakrivi obenem proti cerkvenim. Ravno tako tudi obratno. Jasno je tedaj, da varujejo cerkveni in posvetni zakoni drug drugega.
Dragi kmet! Sedaj še eno važno točko. Pri vsakej volitvi, bodisi najmanjše ali najvišje korporacije, se prečita volilcem zakon, ki se glasi: vsak državljan ima pravico voliti svoje zastopnike po lastnem prepričanju tako, kakor on misli, da bo po njegovoj vednosti in vesti za splošni blagor najkoristneje. To je tudi naravno. — Zakaj pa se imenuje vsa stvar volitev? Zaradi tega, da voli vsakdo po lastnej volji, brez kakega samopridnega namena, voli edino samo tako, kakor se njemu prav vidi. — Xrprašam: Je-li obstoji kak posvetni, božji ali cerkveni zakon, ki bi ne dovoljeval volilcem voliti po svojem lastnem prepričanju? Vsaj jaz takega zakona ne poznam! Če bi pa ne imel volilec pravice, voliti po lastnem prepričanju, bi bilo pa vendar najboljše, da imenujeta papež in cesar državne poslance; škof in deželni predsednik deželne poslance, in okrajni glavar s sporazumljenjem kakega kanonika avtonomne predstojnike in načelnike. S to upravo bi se gotovo prištedilo dosti stroškov in morda celo preprečilo veliko sovraštva! Ker pa do tega seveda ne pride, temveč se je treba posluževati zakonitih sredstev, zato te vprašam dragi kmet: Si me razumel, kar sem trdil? Nisem dejal, da je klerikalizem in liberalizem sama politika, in da klerikalizem ni vera in liberalizem ni brez-verstvo? — — Dalje: Si me razumel, kako sem tolmačil, da imenuje včasih duhovnik klerikalcem človeka, ki ga pozna vsa občina kot nepoštenjaka in nasprotno je proglašen od duhovnika liberalcem mož, ki je v občini na glasu kot krščanski mož in poštenjak?!
Dragi kmet! Slišal si lahko že mnogokrat duhovnika na prižnici, ki je rekel: Karanje! Nikari ne volite liberalce; ako boste volili liberalce, se zagrešite s tem pred Bogom itd. —
zega sveta na eni strani težko dostopno gorovje Libanon, na drugi strani proti jugu in vzhodu puščave in malorodovitni kraji. Tako so bili Židje ločeni od drugega sveta. Ločeni od morja so razvili trgovino na znotraj, obseljevanje in nakopičenje bogastva. Zato tudi stroge postave, ki so jih ločile od drugih narodov, so jim prepovedovale sklepanje ženitev in možitev s tujimi, postave zaradi revežev, poljedelstva, obhajanje svetega leta — vse to same naprave, ki so imele odločni namen, preprečiti preveliko bogastvo pri posameznih. Žide so hoteli ohraniti kot narod, ki bi bil nezmožen tvoriti kako državo. Zato se je ohranila njih plemenska organizacija, sloneča na starem gentilnem ustroju, do njih končnega razhoda in vpliva pri njih še danes.
Pri ustanovitvi Rima v letu 753. pred Kristom pa so sodelovali najbrže taki latinski plemeni, ki so imeli dobo materinstva že daleč za seboj. Zato je bil ustanovljen Rim takoj kot država. Žene, katerih jim je primanjkovalo, so ugrabili sosednemu rodu Sabincev, kakor pripoveduje pravljica. Zato so se imenovali odslej po sabinskih ženah kviriti. Še v poznejših časih so nagovarjali rimske meščane na ljudskih zborovanjih kvirite. ,Populus Romanus1 (rimski narod) je označevalo prosto prebivalstvo Rima z obče, naslov ,populus Romanus quiritium‘ pa
Priloga „Našemu Listu“ št. 14 z dne 7. aprila 1906.
Tukaj pač vidiš, dragi kmet, da ti krati duhovnik posluževati se pravic, ki ti jih nobeden zakon ne zabranjuje! Ali je to mar pošteno? Nikakor ne! Ni iz tega jasno razvidno, da hoče duhovnik edino take zastopnike, ki so mu pripravljeni služiti v svrho njegovih materialističnih in sebičnih ozirov! Tukaj dragi kmet lahko vidiš, da želi duhovnik poslance in druge zastopnike po s v o j e j volji. Uradnik si izbira zastopnike po svojej volji, učitelj zopet po svojej volji, samo ti kmet, ki si največja in najrevnejša masa v državi, potrebuješ torej najvest-nejših in izkušenih poslancev, ne smeš voliti zastopnikov po svojem lastnem prepričanju ?! Se ti torej ne godi s tem, ker ti zabranjuje duhovnik voliti one zastopnike, ko bi jih ti v resnici rad po svojem prepričanju volil, vnebovpi-joča krivica?! Ljubi kmet! Pred in po dodatni deželnozborski volitvi sta proglasila klerikalna časnika: „Slovenec/ in „Domoljub" kakor tudi posamezna duhovščina — Drobniča liberalcem. Duhovnik trdi na prižnici, da ima vsakdo, kdor voli liberalca, pred Bogom velik greh. Na ta način je politični okraj kočevski zopet za 807 grešnikov bogatejši, kakor je bil pred enim letom! Če pa prištejemo zraven še general-grešnika Drobniča, potem jih je pa že za cel bataljon! Skromno, aj zato nič manj prepričevalno zakličem vprašujoč:	Častita duhov-
ščina ! Je-li se ne zavedaš v dvajsetstoletnem stoletju tolike pravičnosti, da bi privoščila preprostemu kmetu po Kristusovih naukih uživanje in posluževarije onih pravic, ki mu pristajajo po božjih in posvetnih zakonih?! V naši državi je sicer pripuščena pri volitvah dostojna agitacija, ali zlorabljati pri volitvah vero, to pa vendar ne gre. — Saj prekorači duhovnik izven cerkve za agitacijo že itak vse meje. — če pa straši še v cerkvi nedolžne farne ovčice s peklom in imenuje one kmete, ki izvršujejo svojo volilno pravico in dolžnost po zakonitih določilih in po lastnem prepričanju, za očitne grešnike — koga ne napolnuje žalost pri takih razmerah?!
Kolikor sem v krščanskem nauku poučen, se tudi spominjam, da je dal Bog človeku prosto voljo. Po tej volji more človek po lastnem razumu misliti, delati in gospodariti. Kako vporablja človek svojo prosto voljo in razum v duševno in gmotno srečo ali nesrečo, od tega je odvisno tudi vse drugo. — Navadno ti pove že vest ali razum, kako delaj, da bo boljše, če pa se imaš boriti z večjim razumom, kakor je tvoj, se zelo lahko zgodi, da podležeš v svojo škodo. Recimo, da bi si napravil o kakem predmetu — naj bo ta že političnega ali kulturnega pomena, načrt po svojem razumu in svoji lastni in izrecni volji. Popolnoma si bil prepričan, če delaš tako, kakor si si napravil načrt, izvršiš svoje podjetje tudi res srečno in plodonosno. Sedaj pa pride k tebi tvoj tekmec, ki bi te rad izkoristil
je kazal na izvor in lastnost kot pravi rimski državljan. Rimska gens (rod) je imela za podlago očetovstvo. Po očetu so podedovali otroci; če ni bilo teh, so postali dediči naj bližji sorodniki umrlega v moški vrsti; če tudi teh ni bilo, je podedoval po pokojnem njegov rod. Ženska je izgubila pravico do dedščine po svojem očetu in svojem bratu s tistim trenutkom, ko se je omožila. Ta njeni korak se je smatral kot izstop iz njenega rodu, zato tudi njeni otroci niso mogli podedovati po njenem očetu in njenih bratih, ker bi s tem ne ostalo več pre-nioženje v istem rodu. Razdelitev po rodovih, Racijah in plemenih je bila v Rimu še na stoletja podlaga za vojaško organizacijo in vporabo državljanskih pravic. Z razpadom rodov očetovskega prava pa so se tudi razmere rimskih žen vedno boljšale; ni dobila samo dedinske pravice, ampak je smela upravljati tudi svoje premoženje. Stala je torej na mnogo višji stopnji kakor njena grška sestra. Baš to, da se je osvobodila vzlic vsem postavnim zaprekam in oviram vedno bolj, je dalo Katonu starejšemu, roje-aemu 234 let pred Krstom, povod, da je milo zaklical: „Če bi si prizadeval vsak hišni oče, vcepiti ženi tisto pokorščino, kakor so jo znali naši pradedje, bi ne imeli toliko javnih poslov 8 celim rodom."	(Dalje prih.)
na zvit način, če mu bo znano, kaj nameravaš, in meni, da to zanj ne bo posebno dobro, te poskuša premotiti z lepimi besedami. Zmede ti tvoj razum, da sam ne boš vedel, kdaj si se mu udal. Nisi torej ravnal po svoji, ampak po tuji volji. K malo si spoznal, da si zapeljan in da imaš vsled tega v političnem ali kulturnem oziru škodo, tvoj tekmec ali zviti svetnik pa korist ali dobiček. In kje hočeš zdaj dokazati, da si bil zapeljan, kako popraviti svojo škodo, kdo ti da kaj za to, če te je izkoristil „dober svetnik" ? In kdo je kriv tvoje nesreče? Nihče drug, kakor ti sam, ker nisi imel samostojnega prepričanja. Opravičen je torej pregovor:	Boljše
je 99krat premisliti, kakor enkrat napačno storiti. —
Ljubi sokmet! Iz teh mnogih slučajev lahko razvidiš, če hočeš biti zaveden državljan in ponosen na svoj kmetski stan, moraš posedovati sledeče lastnosti: samozavest, razsodnost ter samostojno in premišljeno prepričanje. Ako poseduješ to, potem ne bo lahko oškodovati in izkoristiti te na tvojih zasebnih in političnih pravicah. — — Ljubi kmet, naj ti dostavim še to: kolikokrat sem ravnal drugače, kakor je bilo moje lastno prepričanje, sem storil še vsakokrat napako in imel vsled tega manjšo ali večjo gmotno ali moralno škodo. Kako potreben je torej človek zdravega in konsekventnoga premisleka !
Ljubi kmet! Mislim, da ti je znan pregovor, ki pravi: „Kolikor glav, toliko misli". Vsaka glava torej hoče, da se pripozna veljava njej. Eni žele, da se vpošteva vera in se časti duhovščina nad vse; drugi trdijo, da je vera postranska stvar in duhovnik je le uradnik; tretji zopet: čemu dajati duhovniku toliko plače in mu zidati kake posebne gradove, češ, če je Kristusov namestnik, mu tega ni treba itd. Na svoje lastno uho pa sem že čul: Je-li misli Drobnič glede na to, ker ga zdaj duhovščina pisano gleda, še vnaprej tako goreče zagovarjati versko načelo in ljubiti duhovščino v isti meri?
Ljubi g. župnik K.! Tukaj vidite, kako različnih misli so kmetje in kaj vsega ne zahtevajo od mene, naj jim povem in pojasnim, kako mislim o tem jaz. — Ko bi bil absolviran jurist ali doktor sv. pisma, bi še šlo, ali ker sem preprost kmet, me je veljalo tako že marsikateri siv las. Vendar sem se namenil, odgovarjati svojim sokmetom in trpinom na stavljena vprašanja. — Vsled tega Vas g. župnik prosim, da me blagovolite počakati, za kar sem Vam še dolžnik; kajti bržkone bom imel opraviti zopet s kmetom radi zadnje stavljenega vprašanja. Do tja ostanite z Bogom!
V Sodražici dne 24. marca 1906.
Jurij Drobnič,
resnicoljuben kmet.
Dogodki na Ruskem.
Onečaščena učiteljica.
Iz ,Rusa£ posnamemo sledeče: Učiteljica Spiridonova je ubila po naročilu ,bajevaje organizacije' tambovskega guvernerja. Počakala ga je na ulici in ga ustrelila z revolverjem. Planili so na njo policaji in kazaki, pretepavali jo sredi ceste z biči, osuvali jo z nogami in s kopiti svojih pušk. Kri je curljala od nje, ko so jo prenesli v ječo. Ker jim ni hotela izdati članov revolucionarnega odbora, so jo slekli in pretepali, nato so jo zaprli brez vsake obleke v mrzlo celico, kjer so jo bili stražniki v obraz itd. Ker se vzlic mukam ni udala, so jo prepeljali v kraj sodišča. V železniški voz se je zaprl z njo častnik, ki je imel nalogo, čuvati napadalko, sam in jo posilil. Zdaj so obsodili učiteljico na smrt. Ker pa leži Spiridonova v bolnici vsled prejetih bolečin — tudi eno oko so ji suroveži izbili — mora prej vsaj toliko okrevati, da more k vislicam. Posebnemu poročevalcu lista ,Rus‘ je priznala, da je ni imenovani častnik samo oskrunil, ampak da jo nalezla po njem tudi spolsko bolezen sililo. — Seveda, če delajo na Ruskem na tak način, potem se res ne moremo čuditi, če dobimo vsak dan poročila o novih atentatih.
Revolucija ?
Iz severnih industrielnih mest prihajajo vesti, ki prerokujejo, da se delavstvo nenavadno sumljivo vede in da naj se vse pripravlja tako, kakor da bi imeli izbruhniti novi punti.
Duhovnik Gapon.
Pon Glapon, o katerem je znano, da je peljal 22. januarja m. 1. na tisoče in tisoče delavcev z ženami in otroci proti carskemu dvorcu v Petrogradu, da bi potožili svoje gorje „ba-tjuški", je bil v zadnjem času predmet najži-vahnejšim razpravam. Mnogi listi so ga obdolžili, da se je dal podkupiti od vlade za dvajset tisoč rubljev. Celo njegovi bivši osebni prijatelji mu niso več zaupali. Zdaj je naprosil Gapon poseben zbor, naj preišče vso stvar, obenem pa je izdal na državno pravdništvo posebno pismo, v katerem povdarja, da mu je dovolil Vite lansko jesen, vrniti se nazaj v Rusijo (Gapon je ubežal namreč v Francijo), da se pogaja z njim zaradi zopetne dovolitve delavskih klubov in mu v to svrho zagotovil polpostavno bivanje v Petrogradu t. j. Gapon sme biti v mestu, ne sme pa nikjer javno nastopiti, niti ničesar spisati. Pop Gapon zahteva zdaj, naj se mu da polna amnestija, ali pa se ga postavi pred sodišče, če se ga dela krivim kakih deliktov. V takem položaju, kakor dosedaj, pa da ne more več biti, ker ne sme nastopiti in mu je s tem odvzeto sredstvo javne obrambe.
Češka.
(Slovanska razstava.) V zadnji seji praškega odbora za prireditev češkega oddelka na petrograjski slovanski razstavi se je sklenilo, da prirede leta 1910 vseslovansko razstavo v Prago in povabijo vse druge slovanske narode, da se je udeleže.
(Sežiganje mrtvih.) Pred šestimi leti se je osnulo v Pragi društvo za sežiganje mrtvecev. Društvo je imelo tedaj 72 članov, danes jih ima že 500. Vendar so bila dosedaj vsa prizadevanja, dobiti pravico do zidanja krematorija (sežigališče), brezuspešna. Stoprav zdaj upa društvo, da se mu to dovoli, ko so pričeli tudi v sosednji Nemčiji s stavbo krematorijev. (Prav te dni so pričeli s zidanjem krematorija v nemškem mestu Dasau. Stroški so proračun-jeni na 120.000 kron.)
(Ves denar v narodne namene.) Nedavno umrli Ceh Milštajn je zapustil vse premoženje blizu tretjine miljona kron v narodne namene. Za češke šole je odločil sto tisoč, toliko tudi za štipendije češkim visokošolcem. Po petdeset tisoč je daroval za češko gledališče in za fond društva čeških pisateljev in časnikarjev.
Hrvatska.
(Štrajk zidarjev.) V Zagrebu so zahtevali zidarji neke tvrdke, da odpusti enega svojih uslužbencev, ker so prišli z njim v nasprotje. Podjetje pa ni hotelo vstreči zahtevi zidarjev, zato so jeli ti štrajkati. Tem so se pridružili še ostali zidarji v celem mestu, tako da delo pri vseh stavbah počiva. Stavbeni podjetniki so se pismeno obrnili do vseh hrvatskih podjetništev, da ne sprejmo ne enega štraj kujočih na delo. Naravno, da je tem načinom srd in mržnja zidarjev do podjetnikov znatno na-rastla. Pogajanja so bila dosedaj brezuspešna.
(Šest mesecev težke ječe.) Urednik v Zagrebu izhajajočega dnevnika Pokret je bil obdolžen ščuvanja proti javnemu miru. Ker je porota na Hrvatskom v časnikarskih zadevah izza Kuhenovih časov (od 1. 1902) odpravljena, ga je sodilo madžaronsko sodišče. Obsojeni urednik je bil spoznan krivim in obsojen zaradi tega v šestmesečno težko ječo in njegov list v 2000 K globe. — Vsa obsodba ni druzega, kakor justični umor nad človekom, ki ni všeč madžarski vladi na Hrvatskem.
Bosna - Hercegovina.
(Zakaj je bil „Osvit" zaplenjen?) V Mostam izhajajoči „Osvit" je bil zaplenjen, ker je priobčil sledečo spomenico, ko so jo podpisali najimenitnejši Mostarčani, nadalje vodje vseh političnih strank, škof Buconjič itd.: „Visoko ministarstvo! Mi podpisani gradjam grada Mostara, smatramo svojom dužnošću iz-
javiti, da je sloboda štampe (tiska), zbora i dogovora neobhodna potreba i želja cijeloga našega naroda. S toga podupirući peticiju nekoliko naših književnika i novinara tražimo (zahtevamo), da se te slobode dadu što prije narodu, i to u sporazumu s ljudima, koje bi on u tu svrhu izabrao
(Borba za ustavno svobodo.) Odgovor avstrijskega min. predsednika Gauča na interpelacijo viteza Vukoviča zaradi Bosne in Hercegovine je napravil tudi v hercegovskih krogih slab utis. Lepim obljubam bi verjel pač samo otrok. Gauč je dejal med drugim, da je vlada vedno težila za kulturno povzdigo in konsolidiranje dežele. A kako? S srednjeveškimi ustavnimi sredstvi: s špionažo, z zapiranjem, s kaznovanjem, s sumničenjem veleizdajalstva itd. Zato se niso dali premotiti hercegovski narodni boritelji vseh treh veroizpovedanj, ampak hočejo v istem smislu naprej, dokler ne postane dežela svobodna.
Dalmacija.
(Izseljevanje — je-li dobro ali zlo?) Pod tem naslovom objavlja zadnja ,Sloboda', glasilo hrvatske demokratske stranke daljši članek, ki ga je napisal v Ameriki (Punta Arenas) bivajoči Hrvat z dalmatinskega otoka Brač, N. Štambuk. V svojem spisu navaja, da ima kraljevina Italija od izseljevanja vsako leto 800 miljonov lir dohodkov, t. j. v dvajsetih letih 16 milj^rd lir. (Vojna odškodnina Francije 1. 1870/1 Nemčiji je znašala 5 miljard lir oz. frankov). Z otoka Brač je trinajsti del prebivalcev komaj nekaj časa v Ameriki, a že so bogatejši kakor vsi njih rojaki na otoku, ki jih je vseh 13 krat toliko.
(Delavske zadruge.) Dalmacija ima 18 delavskih zadrug, vendar životarijo te v obče le za silo, in to zbok tega, ker ni složnega, organiziranega dela. Organizacija je pač za vsak najmanjši pokret in zboljšanje javnih razmer prvi in glavni pogoj.
Francija.
(Zlodej st vo v Kur j er u.) O grozni nesreči v tem rudniku, ki jo je zakrivila zgolj do-bičkarija podjetnikov, smo že poročali. Izmed nad tisoč ubitih so jih rešili te dni samo trinajst. Voditelj te gruče, rudar Henrik Nemy je rešil sebe in tovariše le s svojo hladnokrvnostjo. Za svoj junaški čin je prejel odlikovanje v obliki križa častne legije, ostali rešenci pa velike zlate kolajne. Ker niso imeli v jamah nič hrane, so zobali oves in mrvo, ki so jo dobili drugače konji, ki so prevažali po rovih vozove. Najhujše so občutili pomanjkanje vode. Z žveplenkami ^o gledali na Nemyevo uro, dokler jim ni zmanjkalo tudi teh. Dvanajsti dan, kar so bili zasuti, so zadeli pri tipanju v temi v nekem rovu ubitega konja, ki je že smrdel, vendar so z veseljem in slastjo grizli meso, ki so mu ga odtrgali od kosti. Ko so jih privedli na dan, so jim zabranili zdravniki vsako govorjenje, v hrano so dobivali izpočetka le nekaj mleka in vode.
(Delavski minister ranjen.) Delavski minister Barthou (izg. Bartii), ki je obiskal trinajsterico rešenih v Kurjem, je šel tudi v rove premogokopa. Tu pa se je usulo nanj kamenje. Da ni imel na glavi močne kovinske čelade, bi se mu gotovo zgodilo kaj več. Tako pa je ranjen samo na rokah in nogah.
(Se živi v jami?) Sodijo, da morajo biti še nekateri živi v jamah. Rešitelji so našli tu in tam trupla, ki so morda mrtva komaj en dan. Na nekem telesu je konstatiral zdravnik, da je komaj 20 ur, kar je mogel izdihniti nesrečni rudar.
Nemčija.
(Proti Poljakom.) Pruska vlada je izdala odredbo, glasom katere ne more biti sprejet nobeden Poljak v sodnijsko službo, ki je znan še izza dijaške dobe kot agitator za poljsko stvar. Na interpelacijo poljskih poslancev je odgovoril minister za pravosodje v pruskem deželnem zboru tako: „Poljaki pač morejo stopiti v sodnijsko službo, ako so prežeti z nemškim duhom in delujejo v tem smislu. Poljskih agitatorjev pa v sodnijski službi nikakor ne trpimo. “ — Sodnik je torej agitator lahko samo tedaj,
če dela za nemštvo! Ker pa ne more postati na Nemškem — kakor je to tudi pri nas — nihče odvetnik, kdor nima sodnijske prakse, je onemogočila nemška vlada narodnim Poljakom, da bi se posvečali advokaturi.
(Ženske na vseučilišče.) V Nemčiji preustroje višje dekliške šole (liceje) tako, da pojdejo lahko njih absolventke brez druzih skušenj na univerze.
Španija.
(V zadevi Maroke.) Vjužnošpanskem mestu Algeciras so se pogajali dolgo časa zastopniki raznih držav zaradi afrikanske pokrajine Maroko. Tu in tam je nastala že taka napetost, da so vsi listi z resnostjo pisali, da se razvije v Evropi vojska. Nemčija in Francija sta si bili zlasti v laseh. Naposled se je vendar doseglo popolno sporazumi)enje.
Japonska.
(Policaji v parlamentu.) V japonski poslanski zbornici je uprizorila manjšina, ki je propadla pri glasovanju glede vladnega načrta za podržavljenje japonskih železnic, take nemire, da so se poslanci dejanski pretepali, dokler ni napravila mir policija, ki je stopila med pretepajoče se.
Amerika.
(Pol milj ona štr aj kuj očih.) Več mesecev so se pogajali rudarji premogokopov Severne Amerike z delodajalci, da bi jim bil zmanjšan delavni čas in povišane plače. Vsa pogajanja so se razbila, zato so zapustili rudarji delo. Nad pol milj ona delavcev v premogokopih štrajka.
Štajerske?«
Našim ljudem!
Priloga graške Tagespošte „Deutsche Stim-men" je priobčila 25. marca notico „O skrivnostih slovenskih hotelov"; baš eno najbolj izzivajočih letošnjega leta! — Naslanja se na podlago „Slov. Naroda". Meneč, da je to poročilo le dobesedna prestava originala tega lista, ne navajam še enkrat, ker bi bilo brezsmiselno. Le toliko bodi omenjeno, da nam oriše ta nebodijetreba priloga Union kot nekako središče demoralizacije slovenske družbe. Ta mejnarodni hotel je kratko rečeno nekak francoski „moulin du rouge“ prejšnih dni j m to vse vsled agitatorjev in podpornih bank duhovščine. Fanatični srd „Slov. Naroda14 do duhovščine in vse kar je ž njo v dotiki je postal že davno oseben, ne oziraje se na to, kakšen duševni hasek oziroma napredek bo dosegel z jednakim besedičenjem med ljudstvom in kako nas bode sodil tujec, ako čita naše liste.
Izrazim se v popolnoma narodno radikalnem prepričanju, ne glede na to ali ono stranko; ker taka strankarska zaslepljenost in pretirani e v istinitosti demoralizuje in pogublja ugled „Slov. Naroda14 v očigled in posmeh drugim. Vendar bodi le toliko omenjeno, da bombastična surovost prvaka naših listov tira s silo vse naše nelepe, tujcu raje zamolčane razmere na sramotilni kamen. V dokaz: „Deutsche Stimmen", katere z bagatelnim prezirom ter preračunljivostjo ponemčujejo izbrane delikatese naših listov; da tem bolj označijo barbarstvo Slovenca in njega nezmožnost do napredka.
Vlada ima fino uglašena ušesa napram Slovanom, čita in posluša brez prepričanja; Nemci pa so vsekako izborni prednašatelji, kjer se gre za njih povzdigo.
Sledimo samo malo z razsodnostjo nemške časnike in odpre se nam, odpreti se nam mora končno vid.
Nemci imajo vrlo dobro organizovane časnike, ki so, kjer se gre za celotni avstrijski obstanek, dosledno germanski. Njihova vijugasta zvijača se vije brez posebne težkoče med našim bornim ljudstvom, ki mu manjka žal celokupnosti in požrtvovalnih narodnih voditeljev, katerim je prvo narod, potem še-le osebnost.
Tagespošta je eden tistih listov, ki omamljajo s svojim sladkoopojnim strupom skoro Vs slovenske elite izrecno na Spodnjem Štajerskem.
Slovenska inteligenca je v obče tega mnenja, da mora imeti in čitati vsak naobraženec vsaj po en nemški časnik, ker se boji kompromitiranja v družbi, kadar se govori o politiki in tutti fruti izvenslovenskih krogov. Skoro pa bi rekla, da sta ta dva pojma pretežni večini skoro istega pomena.
Pri čitanju enakih časnikov se nehote vdihavajo mijazmi dotičnoga mnenja in ne zavedamo se, kdaj smo se prav za prav okužili. Pred vsem naj bi bile naše dame malo boij previdne in naj ne verujejo slepo v vse tiste tuje pojave, katere le na pol razumevajo in se jim zde silno učeni — ker so drugojezični.
N. N.
Meso cenejše. V Celju se znižajo cene mesu pri vsakem kilogramu za 4 vinarje.
-J- Vekoslav Pečar. Notarski koncipient dr. Vekoslav Pečar iz Ormoža se je podal v Gradec, da bi ga operirali. Tu pa je vsled operacije umrl. R. I. P.
Brezupna ljubezen. V nekem gozdu pri Mariboru so našli trupli neznanega moškega in ženske. Trupli so že lisice strahovito razjedle. Sedaj se je dognalo, da sta bila samomorilca neki doktor in uradnica, ki sta služila oba pri istem odvetniku v Znojmu na Moravskem. Zaljubila sta se drug v druzega brez upanja na zakon. Iz Znojma sta izginila že meseca oktobra.
V aprilu — zmrznil! Pri Krškem so našli 77 let starega posestnika Domintroviča mrtvega. Mož je zmrznil v prvih pomladanskih dneh.
Javna dražba pri konsumu. V Leskovcu pri Ptuju so prodali na javni dražbi blago tamošnjega konsumnega društva. Vendar je še precej primankljaja, menda okrog 5000 K. To vsoto bodo morali najbrž tamošnji kmetje poravnati iz svojega žepa. Težek udarec!
Rana ob žrebelj — smrt. 35-letni sadni trgovec Buttolo iz Celja se je ranil pri odpiranju zaboja ob zarjavel žrebelj. S tem si je zastrupil kri in res je kmalu nato umrl.
Po treh letih. Posestnik Arzenšek iz Vo-denovega je prepeljan v preiskovalni zapor, ker je obdolžen, da je dal svoji ženi, ki je bila pred tremi leti v otročji postelji, mišnice med jed, vsled česar je umrla.
Motljen pri tatvini. V Mariboru je vlomil na četrtek minulega tedna neznan tat v stano-novanje Ane Reichenberg in pokradel več hranilnih knjižic, 400 K v bankovcih in več drugih vrednosti. Ker ga je zasačila pri tem kuharica, jo je zgrabil za lase in vrgel ob tla, kjer je nekaj časa obležala, ter zbežal s samimi bankovci. Tat je imel krinko.
ICoroško«
Učiteljski Dom. Za stavbeni sklad zavoda Učiteljski Dom so darovali za lansko leto koroški Slovenci 27 kron. Zelo majhna vsota.
Mesto orati — odmetavati sneg. Kmetje v Dholici so hoteli že orati, a naenkrat se je vreme izpremenilo in naletelo je snega za več kot pol vatla. Obetala se je zgodnja pomlad, pa veselje je bilo prekmalu.
Narodna požrtvovalnost. Na občnem zboru kat. pol. in gosp. društvo za Koroško je tožil upravitelj Mohorjeve tiskarne g. Legat o velikanskem primanjkljaju pri „Miru". „Naročniki44 hočejo prejemati list zastonj. Tudi stanje društva samega je precej v žalostnem položaju. Društvo namenjeno za vseh stotisoč Slovencev na Koroškem je prejelo v teku enega leta komaj 600 kron prispevka, v zadnjem „Miru14 pa čitamo, da je daroval v Zakamen-Vetrinjah preprost dobrotnik, ki noče biti imenovan pred svetom, celih 300 kron za mašni plašč zakamen-vetrinjski cerkvici sv. Florijana. — Kaj izvajamo iz tega? Da naj nihče za cerkev ne daruje? Ne! Pač pa nam kaže ta slučaj, da so tudi pri nas ljudje požrtvovalni, celo tako, da nočejo biti za to imenovani, da pa smo sami krivi, če ni ljudstvo tudi narodno dovolj požrtvovalno. Kakor si je znala vzgojiti cerkev veliko požrtvovalnost, tako bi dosegla vsaj približno isti uspeh naša politična organizacija, če bi se zamislila v vprašanje, ki mu pravimo: politična vzgoja.
Zmaga nad škofom. Uredniku celovškega -Mira" Ekarju se je rodil sin začetkom decembra 1. 1. Ker sta oče in mati zavedna Slovenca, sta želela, da bi bil otrokov krst vpisan slovensko v župnijsko matico. Grosp. Ekarju so se delale silne ovire. Po dolgem, dolgem času je pa s svojo prošnjo in zahtevo vendar prodrl in pred nekaj dnevi je bil krst njegovega sina brez vsakega zadržka slovensko vpisan v župnijsko matico. Škof Kahn je dobil s tem precej dolg nos, ker je ministrstvo vsled pritožbe nasprotno odredilo, nego je on trdil, da je prav.
Nesreča v Mizici. Odtrgalo se je nekaj stropa v tukajšnjem svinčenem rudniku in je zasulo 231etnega rudarja Jožefa Olindra. Ko so ga odkopali, je v treh urah umrl. Štirje drugi so se ravno prej odstranili iz nesrečnega kraja. Dva od njih je še doletelo nekoliko kamena. Zasulo jim je jopiče.
F^imopsko.
Tržaško vprašanje.	(Dalje)
Da ne pomeni stavba nove luke v sv. Andreju dosti manj kakor 60 miljonov zmetanih v morje — projekt za vse stavbe pri novi luki kaže 95 miljonov vseh potrebščin, od teh pride 60 miljonov za stavbe v morju — pa ni samo mnenje lajika.
Avstrijsko društvo inženerjev in arhitektov je imelo dvoje strokovnih sestankov z edinim dnevnim redom: Trst. In na teh sestankih je dokazal ravnatelj pristaniščih stavb na Reki, svetnik Nadory, da je vse zidanje v novi tržaški luki od temelja do vrha izgrešeno, zastarelo in neodgovarjajoče dejanskim okolnostim. V kritiki, katero ovreči ali vsaj oslabiti so prizadeti krogi zaman poskušali, je povdarjal, da ni treba komu tehnične izobrazbe, da uvidi pogubonosnost načrta za novo luko. V Trstu porabljajo še danes metodo podstavnih del (fun-damentiranje), ki se je tekom let že zadostno izkazala kot popolnoma neodgovarjajoča ondotnim morskim tlom. Tla v tržaškem zalivu niso skalnata niti peščena, ampak blatna, glenasta. Treba bi bilo torej najprej zasuti vsa tla in potem šele zidati in ne tako, kakor v resnici delajo in je bilo vzrok, da se je pogreznilo že toliko ključev in molov v naši luki.
Prostor, ki ga hočejo zazidati, obmeje najprej od vseh strani z lesom, potem ga obzidajo in nato nasujejo vanj skale in podoben material. Nato ga obteže s stavbami. Ker pa nimajo tako blatna tla dovolj odporne sile, je tudi podlaga obzidin le od danes na jutri in zato se je že tako mnogokrat prigodilo, da so izginili naši pristanski nasipi kar preko noči.
Treba bi bilo pa ravno obratnega dela, kar je pripoznal tudi stavbeni svetnik Giinther in kar mora uvideti tudi vsakdo drug, le zastopnik pomorske uprave, stavbeni svetnik Michel ni hotel tega pripoznati. Njemu se zdi dosedanji zistem zidanja v naši Inki še vedno najboljši. Že dolgto vrsto let si je prizadeval reški svetnik Nadory izposlovati izpremembe v zidanju naše luke, cel pro memoria jim je predložil profesor Schbn, ali vlada je gluha in slepa, ker noče pripoznati svoje zmote.
In kdo trpi pri tem? Mi davkoplačevalci. Težko zasluženi denar meče vlada v blato tržaškega pristanišča. Če se pogrezne kak molo ali drugokrat zopet obrežina, smo tega že tako vajeni, da se niti ne začudimo več. Da pa trpe pri tem zelo občutno tudi naši trgovci in vsa trgovina, nam ni treba povdarjati še posebej. Vse to pa pride odtod, ker posluša stavbena direkcija prej juriste kakor inženerje-strokovnjake. Da so projektirani moli nagnjeni 40° proti obrežju — o tem niti ne govorimo. Ne zahtevamo utemeljevanja temu čudežu, ker bi morala priti naša pomorska oblast vsled tega v vidno zadrego. Tudi svetnik Giinther ni vedel povedati v svojem članku, priobčenim lanskega leta v dunajski Preši, ničesar, čemu ta kot, ki bo po-rabnost krnice, basena, očividno zelo zmanjšal, če skušajo dokazati potrebo tega nagnenja s tem, da zahteva 40° bora, naj bi vsaj v isti sapi ne hvalili izbire sv. Andreja za novo luko, <5eš, da ni tam nikdar bore in da pristajajo tam
ladje že zdaj zelo rade, dasi ni nikjer nobenega valoloma! Ako pa skuša dokazati g. Giinther ta kot s tem, da ga zahtevajo udobnosti prista-nitve ladje, ki naj so nemogoče pri navpičnem molu, naj bi pogledal vsaj v izvestje društva inženerjev in arhitektov, kjer je dokazano in rešeno ravno nasprotno, kar dokazuje svetnik Giinther, ki je pripoznal izgrešenost v zistemu, kakor izdelujejo novo luko, celo sam.
Delo pri sv. Andreju je projektirano — in o tem se nas zagotavlja dan za dnem! -— da bo izvršeno tekom osmih let, t. j. do leta 1916, ali komur je znano, da so prekoračili postavni rok pri drugih pristaniščnih stavbah, n. pr. pri stari luki za celih dvanajst let, drugje zopet za deset let, ta tudi v tem slučaju ne more pričakovati in zahtevati drugega, kar je v Trstu pod vodstvom naše pomorske oblasti že obično, vsakdanja praksa.
Minula bodo leta, in primerne luke še vedno ne bomo imeli. Stekla bo nova železnica, razmišljajo o kanalu, ki naj bi vezal Trst z Dunajem in neposredno z Vzhodnim in Severnim morjem, razmere v naši luki pa so prej kot slej naravnost neznosne.
Ker omenjam že kanal med Dunajem in Trstom, naj zaključujem ta izvajanja z nekoliko besedami o tem projektu.	(Dalje prih.)
Nova telefonska zveza. Trst in Kormin so zvezali pred nekaterimi dnevi s telefonom.
V hipni blaznosti. Vodja tržaške tvrdke Behr & Kp. je bolehal že dlje časa na živcih. Mož je imel že 50 let in bolezen je postajala vedno hujša. Naposled se je obesil in si prerezal ob enem vrat. Na vsak način mu je moral za hip otemneti um.
Pazite na (lečo! Marija Gabrovič v Trstu je zaklenila v sobo svojo triletno hčerko doma in odšla po opravkih. Kmalu potem so začuli sosedje grozen krik dekličin, ki je pa s časoma ponehal. Ko se je mati vrnila in odklenila vrata, je ležalo dekletce na ognjišču vse sežgano. Neprevidna mati je pustila ogenj v odprtem ognjišču in otrok je zgorel po njeni krivdi. Koliko takih nesreč bi se lahko preprečilo, da bi matere vsaj nekoliko pazile na svoje otroke.
Surov zidar. 28-letni zidar Rossi v Trstu je udaril svojega 40-letnega tovariša Lupettija s tako silo po glavi z zidarskim kladivom, da se je ta zgrudil in da ni dosti upanja, da bi okreval, ker ima velikansko rano. Rossi je po dejanju zbežal.
Ogenj v goriški drožeriji. Pri Jeretiču se je vnelo minuli teden žveplo. Zgodila bi se lahko velika nesreča, da niso prihiteli gasilci o pravem času in pogasili ogenj. Skoda je sicer znatna, vendar je bil Jeretič zavarovan.
Samomor. V stanovanju svojih staršev se je zastrupila v Trstu 23-letna učiteljeva hči Anita Žaratin. Vzrok samomora je neznan.
Nepošten trgovec. V Trstu so zaprli Gru-derja trgovca z južnim sadjem, ker je oškodoval razne tržaške tvrdke za znatno vsoto 50 do 60.000 kron.
Smrtonosen gadov pik. Ani Šumi s Krasa je pičil gad, ko je obdelovala doma vrt. Prepeljali so jo v reško bolnišnico, a ni bilo več pomoči. Šumi je umrla po nekaterih dnevih.
Kranjsko.
Obstrukcija v deželnem zboru kranjskem. Vladna izjava v prvi seji na dan 2. apr. nenadoma sklicanega deželnega zbora je slovenske napredne poslance po vsem vznevoljila, kajti gotovo je, da dobi klerikalna stranka po vladnem načrtu v kranjskem dež. zboru večino. Poslanec Hribar je stavil predlog, naj bi se o vladni izjavi otvorila splošna debata. Na predlog poslanca Šušteršiča pa je bil Hribarjev predlog odklonjen in sprejet predlog poslanca barona Šveglja, da naj se vladni načrt odstopi ustavnemu odseku, ki naj o njem ustno poroča že v prihodnji seji. Hribar predlaga, naj bo odsekovo poročilo tiskano, a tudi ta predlog ni bil sprejet. — Ustavni odsek je imel v torek sejo, a ni prišlo do nikakega sklepa, ker tega niso dopustili napredni poslanci. Seja je trajala do 11. ure ponoči. — Za drugo sejo, ki je bila v sredo 4. t. m., so pripravili napredni poslanci 15 nujnih
predlogov, a glavar Detela se je izjavil, da jih ne da v razpravo. Dal je besedo dekanu Arkotu, da naj v imenu ustavnega odseka poroča o volilni reformi. Poslanec Hribar je protestoval proti takemu nepostavnemu postopanju in zahteval razprave o nujnih predlogih, a glavar Detela o tem ni hotel slišati. Posl. dr. Tavčar izjavlja, da si kaj takega slovenski napredni poslanci ne bodo pustili dopasti in v tem tre-notku se je tudi že začela obstrukcija. Narodno-napredni poslanci so piskali, ragljali, trobili, bili z renami, zvonili s kravjimi zvonci in tolkli na boben. Galerija je vpila: Ven z Detelo! Heil Žlindra! Lumpi! Izdajalci! Živio Švegelj! Na vstopivšega dež. predsednika so vpili: Abzug Schvvarz! Marš ven! Čulo se je še vse polno raznih psovk in tudi škofa Jegliča so sprejeli s klicem: Abzug škof! — Obstrukcija se je popoldne nadaljevala in ko so napredni poslanci, zaznavši za nove nepostavnosti, obstruirali tudi še v večerni seji, je glavar zaključil ob 9. uri sejo. Kdaj bo prihodnja seja — in če sploh bo — še ni znano. Kompromisna pogajanja, ki so se začela tekom tega popoldneva med Hribarjem, dež. predsednikom in Šušteršičem, se bodo najbrž razbila, ker so pogoji nemške in klerikalne stranke za narodno napredne poslance baje nesprejemljivi. Pri vsem tem pa je najžalostnejše to, da se nam narodni sovražnik zopet porogljivo v pest smeje.
Poročilo o trgovski akademiji v Ljubljani ima deželni odbornik g. P. Grasselli vže poldrugo leto pod svojim sedežem. S strokovnjaške strani se mu je bilo na krožniku prineslo vse potrebne podatke ter so mu taki podatki še danes jako blizu njegove postelje na razpolago. Ves slovenski narod nestrpno pričakuje rojstva trgovske akademije, tega za naš kulturni razvoj, za naše življenje tako visoko pomembnega zavoda. Kako naj s primernimi besedami označimo moža — Slovenca, ki naravnost namenoma zavira postanek naše trgovske šole? —
V er it as.
Herostrati. Mož, ki ga smatra narodno-napredna stranka izmed svojih najzvestejših somišljenikov in zaupnikov nam je blagovolil poslati sledeče pismo: Slavno uredništvo „Našega Lista" v Kamniku. Vže davno je bila potreba na Kranjskem, da se izdaja nov list, in sicer vsled tega, da pridejo razna mnenja do veljave. Slovenski Narod in Slovenec ne poznata druzega, kakor sebe. Prebral sem že razne članke kakor tudi razne Vaše ideje in moram priznati, da pišete o dejanskih razmerah popolnoma objektivno. Današnja kranjska politika se suče samo okrog oseb. Te razpolagajo zopet s svojimi klikami kakor jim do-pade. Odobravam popolnoma in strinjam se z Vami, da obvladuje na Kranjskem separatizem, brez vsakega ozira na obmejne Slovence. Pri nas ne vpoštevajo strank, ampak samo dve osebi: Dr. Tavčar in dr. Šušteršič. Eden je velik političar, drugi neprecenljiv apostolj kmetov. Ali eden in drug živita od ljudstva, nihče ne napravi koraka brez plačila. Narodnost je pa stvar, ki jo raztezajo kakor gumi: enkrat manj, enkrat več. Ljubezen do naroda je tu kakor tam na najnižji stopnji.
Družba sv. Cirila in Metoda v Ljubljani poroča slovenskemu svetu, da so nam v noči od 23. na 24. marca t. 1. v naši družbini šoli v Trstu pobili skoraj vsa okna ob cesti na južni in zahodni strani. Družbino vodstvo je ukrenilo potrebne korake na višjih oblastih; obenem pa se priporoča slovenskemu svetu, da nam je — kakor že večkrat ob podobnih prilikah — tudi to pot na radodarno pomoč. Veli-kovška pobita okna so bila dvakratna sreča za nas: moralna sreča, ker so kazala slovensko visoko kulturo nasprotno toliko nizki naših sovragov in materijelna sreča, ker so nam dona-šala sijajnih domoljubnih preplačil. — Slovenci! Beležeč Vam dejstvo o barbarskem tržaškem napadu na naš kulturni zavod in ponosni na svojo oliko Vas prosimo, da se posebno še prihodnje praznike spominjate tržaških pobitih oken in pa svojega dičnega slovenskega izobra-ženja. Vodstvo družbe sv. Cirila in Metoda. V Ljubljani, dne 4. aprila 1906.
Narodni kolek „Družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani* bodo odslej rabila tudi ameriška slovenska društva. „Slov. podporno društvo v Brooklynu“ bode prvo, ki zatrži z njim na svoji veselici meseca aprila. Naročilo ga je po svojem zastopniku ameriških Slovencev g. Antonu Trstenjak, kontrolorju mestne hranilnice ljubljanske. Ko beležimo ta narodni čin svojih ameriških rojakov, želimo, da bi bil v spodbudo vsem onim društvom v naši ožji domovini, ki našega narodnega koleka ne rabijo. — V tem navedenem veselem pojavu se zopet prepričujemo, kako nam prednači Amerika in sicer v vsakem oziru: v socialnem in v narodnem. Kolikrat in kako prepričevalno smo že n. pr. klicali slovenska društva v domovini na narodni kolek in kazali ob tem na brate Cehe. A to bolj ali manj zaman — sedaj pa prihajajo Amerikani, akopram jih še klicali nismo. — Zato živele naše zavedne sestre in živeli naši zavedni bratje tam za oceanom!
Doktorjem modroslovja je bil proglašen (i t. m. v Pragi profesorski kandidat Pavel P e s t o t n i k.
Hiša za miši in podgane. V Trnovem na Notranjskem je sezidala tamošnja mlekarska zadruga hišo za miši in podgane. Pred dvema letoma je sezidala zadruga svoje lastno poslopje za približno 15.000 K. Prej je imela najeto (in kakor ima tudi še sedaj) hišo v Ilirski Bistrici. Udje pa so sklenili postaviti si lastni dom. In kupili so pri postaji Trnovo-Bistrica prostor, da bo mlekarna zraven kolodvora in ne bo treba najemati voznika, ki vozi mleko trikrat na dan iz II. Bistrice na postajo. A mlekarna pa mora imeti poletu vedno tekočo vodo, sicer se mleko, kakor tudi surovo maslo izpridi. Računali so, da bodo dobili vodo po vodovodu iz II. Bistrice. Pa preden so si bili tega gotovi, so že sezidali poslopje za imenovano svoto. Ko je bilo poslopje že dokončano, so pa začeli misliti, kako bi se napeljal vodovod iz Ilirske Bistrice. Pomagala bi tudi trnovska občina, ker so menili napeljati vodovod tudi po Trnovem. Ali napravili so račun brez krčmarja. Bistričani ne puste napraviti vodovoda, ker bi toliko vode, kolikor so jo mislili vzeti, škodovalo njim pri trgovini v poletnem času, ko se vodna moč znatno zmanjša. Bistriška voda goni namreč mnogo žag in mlinov ter dve tovarni. Ce bi se pa vodna moč za toliko zmanjšala, bi morali v poletnem času, ko pritisne suša, stati vsi stroji in žage. Tako je mlekarska zadruga vsled nepremišljenosti zazidala toliko lepih tisočakov. Poslopje stoji prazno, ker je brez tekoče vode ne morejo rabiti, kupi je pa tudi nihče. V hiši prebivajo zato zdaj le miši in podgane. In pa otroci imajo tam svoje strelišče. Vadijo se streljati. Pa so tudi dobri strelci in pogostoma zadenejo tarčo, kar se pozna na šipah, katerih je že nad polovico ubitih. In dež in veter silita v poslopje skozi ubita okna, kar pa menda ne bo všeč štirinožnim hišnim prebivalcem.
Št. 267/1906.
Razpis ličiteljske slaažbe.
Na peterorazredni deški ljudski šoli „Družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani" pri sv. Jakobu v Trstu se razpisuje služba druge moške učne moči z definitivnim nameščenjem.
Definitivno nameščen učitelj dobiva na leto 1.400 K plače in 500 K stanarine ter ima pravico do 8 petletnic po 200 K.
Nekolekovane a pravilno opremljene prošnje naj se vpošljejo najdalje do 25. aprila 1906 pod naslovom: „Vodstvo družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani."
Službo bo nastopiti začetkom šolskega leta 1906/1907.
Vodstvo družbe sv. Cirila in Metoda V Ljubljani, dne 26. marca 1906.
Češko posteljno perje po nizki ceni!
5 kilo: novo naskubljeno K 9'60, boljše vrste K 12"—, belo puhasto naskubljeno K 18'—, K 24'—, snežnobelo puhasto naskubljeno K 30 —, K 36"—. Razpošilja se franko po povzetju. Zamenja se ali vzame nazaj proti povrnjeni poštnini.	, 21
Benedikt Sachse!, Lobes 369. P. Plzen, češko.



Ojfpnio za poljedelstvo, @11 Uj|6 m motori.
TrflftlllP za ¥0(l0 in ¥ino’
I & U $9 cevi vsake vrste.
IffŠtli® in Potreb^ine
JlIlslJG se najceneje kupi
v skladišču
Trati Hematt-a, fjahljaaa
Poljanska cesta št. 24.
Upravništvo prosi cenj. naročnike, ki še niso poslali naročnine, da jo blagovolijo čim preje obnoviti.
e
cini
JzKavre
v
Net»Bork
vozijo zanesljivo najhitrejši brzoparniki francoske prekmorske družbe. Edina najcenejša in najkrajša črta čez ---------------------------
Pariz m	w Ameriko.
Prosta dobra hrana z vinom vred že od Bazelna naprej.
Veljavne vozne liste in brezplačna pojasnila daje za to črto edino koncesijonirana potovalna pisarna
v Ljubljani, Dunajska cesta št. IS -	-_____ .
nasproti znane gostilne »pri Figovcu«.

Pod to znamko zavarovani Fellerjev Fluid ozdravlja proti-naste in revmatične bolečine, bodljaje, trganje, glavobol, influenco in druge vsled prehlajenja nastalo bolečine. 12 malih ali 6 dvojnatih steklenic franko 5 kron. — Naročila se naslove na E. V. Feller, Stubica, Elzin trg št. 138 (Hrvaško).
Brezskrbno
družinsko srečo garantira najvažnejša knjiga o preoblagodarjenju z otroci. Z nad tisoč zahval, pismi pošilja diskretno proti 90 v. v avstr, poštnih znamkah ga.A. Kaupa, Berlin S. W. 298 Lindenstrasse 50.
Stavbeno podjetje	Q J^n0ch
hrhitetiia	Ljubljana, Gradišče (7.
m	mojstra ____i___i--------------
Prevzameta izdelovanje projektov, vsakovrstnih Stavb, k.ah^or zidanje hiš, izdelovanje cest ter razne vodne — l^analizcteijsKs — vodovodne naprave.
Proračuni na zahtevanje brezplačno.
8£ainiB38^2IBEZ^
Tri goldinarje
“poASuSS toaletnega mila (eipadkon)
z vijoličnim, rožnim, heliptrop, mošusovim, šmarničnim, breskvinim itd. duhom.
Razpošilja proti povzetju podjetje Manhattan Budapešta, VII. Bezeredy ul. 3.
Zakonito zavarovano.
Vsako ponarejanje in ponatiskovanje kažnjivo.
gjSgr*' Edino gsrasfi je
Thierryjev balzam
le z zeleno znamko z nuno.
Staroslaven, neprekosljiv zoper motenje prebavljanja, krče v želodcu, koliko, prehlajenje (katar), prsne bolezni, influenco itd. itd.
Cena: 12 malih ali 6 dvojnatih steklenic ali 1 velika posebna steklenica s patent, zamaškom K 5.— franko.
Thierryjevo centifolijsko mazilo splošno znano kot „non plus ultra11
za vse še tako zastarane rane, vnetja, poškodbe, ture in otekline vseh vrst. — Cena: 2 lončka K 3’60 franko razpošilja le proti predplači ali povzetju	14
Lekarnar i firri v Pregradi pri logaški Slali.
Brošuro s tisoči zahvalnih pisem zastonj in franko. Dobiva se skoro v vseh lekarnah in medicin, drogerijah.
—-------------
Odlikovana
v Parizu s častnim križcem, diplomo in zlato medaljo.
Patentirana v 30 državah.
W Streha pdhodnlosii! **
iz portland-cementa in peska
Praktična !	iSSiT Lepa l
Trpežnejša in bolj lahka streha, kakor iz vsake druge vrste strešnih opek iz ilovice.
Edini izdelovatelj za Kranjsko:
Janko Traun
izdelovale!)
cementnin na Glincah pri Ljubljani.
J
m*
5 kron in več zaslužka na dan!
Iščejo se osebe obeh spolov, ki bi pletle na naših strojih. — Preprosto in hitro delo vse leto doma. - Ni treba znati ničesar. Oddaljenost ne škodi nič in blago prodamo mi. 11
Družba pletilnih strojev za domače delaVce
TotnJ.Wiick$§e.
Praga, Petrske namesti 7—254. Budapešta, Havas uteza 3—254.
Izdajatelj in odgovorni urednik Hinko Sax.
Lastnina in tisk tiskarne A. Slatnar v Kamniku.
I