Kratkočasen in podučen list za slovensko ljudstvo. Izhaja 10. in 25. vsakega mesca. Velja celoletno 2 gold. 50 kraje. — polletno 1 gold. 30 kraje. List 9. V Celovcu 10. maja 1873. Leto V. Hvaležnost. (Spisal Josip Korzeniowski.) (Konec.) Nekega večera, ko gospe E. dva dneva nisem bil videl, prejel sem od nje listek: „Moj mož je hudo bolan. Od nikogar neče pomoči, le Vašo bi rad, gospod Karol! Karol! pridite in otmite ga." Med ponovljenjem svojega imena sem slišal obupni jek njenega serca in opomin, kako me veže sveta dolžnost, da jej pomorem. Pobegnil sem z doma, da sem komaj sopihal. Gospa K. je jokala, starčka pa je vročica kuhala. Nasmijal se je, ko me je bil zagledal, in pokazal na persi. Takoj sem mu puščal in zapisal primerno zdravilo. Gospa in jaz sva vso noč presedela pri njegovej postelji. Zjutraj je zadremal — in poprosil sem gospo K., naj bi tudi legla. Potle skoraj nijsem več šel iz njiju bivališča. Po noči in po dnevi smo bili skupaj. Videl je nijsem le tačas, ko je spala, ali pa kedar sem šel domov, da sem se preoblekel in oddehnil se na čverstem zrači. Ali kljubu vsemu temu tovarištvu, kljubu nepreterganemu vzajemnemu občevanju ni z besedo — ni s pogledom nijsem njene misli vabil z moža na - se, temuč smilila se mi je še bolj, nego kedaj popreje; ali nikoli ni bila moja ljubezen čistejša, nikoli mirnejša, zat6 ker se mi nikoli nij zdela tako sveta, kakor tačas. Sedmega dne je gospod R. terdno zaspal, a jaz onemogel, ker toliko nočij nijsem spal; odšel sem v salon, legel na blazinjak in tudi zaspal. Po nekolikem časi sem začutil, da so se na lahko neka ustna dotaknila moje roke. Zdelo se mi je, da je to morda sen samo, torej nijsem hotel pogledati, da se ne bi bil do cela probudil. Po nekolikih trenotkih se je neka nežna roka dotaknila moje roke in bolj in bolj tiščala jo. Vsklonil sem se — gospa R. je stala pred menoj, nje obličje je gorelo od samega veselja. „TJi6 dolgo časa sem tu" — dejala je, „pa vi ste spali tako ljubeznjivo, a nijsem se upala, da bi vas bila izbudila. O, ljubi moj gospod Karol, njemu je boljše — probudil se je veselejši, nasmijal se mi je in poljubil me." „Hvala Bogu!" — „to je bilo odločilno spanje. Saj zopet ozdravi, le mirni bodite!" „Zatd bodem pa vaša dolžnica, ljubi gospod Karol," — dejala je, zopet prijela me za roko in k ustom hotela pritisniti jo. Jaz sem jo objel, pritisnil k sercu in bratovsko poljubil na čelo — ali zato" mi nij bilo žal ni takrat, niti se ne kesam zdaj-le za tega delj. To je bilo nedolžno razodetje, nedolžno veselje zaradi ozdravljenja, saj sva oba ljubila bolnika. Pa to nij bilo zmerom tako. Po treh nedeljah je gospod R. do cela ozdravel, malo po malo se je zopet do cela zamaknil v svojo poprejšnjo delalnost. Mirni in tako znani — začeli smo zopet veselejše živeti. Zaupnost v najini moči je krepko vzrastla vsled dolge sterpnosti; ali — žalibože! z njo vred je rastla tudi nevarnost. Naš razum je mogočen — moramo pa biti z njim zmerom na straži, kakor vojščak, — ki po noči in po dnevi čaka sovražnika in ne zaspi. Oe onemore ubožec, če mu omedle" moči, sovražnik varno pride mimo spečega stražnika: a tako se je zgodilo tudi z nama. Ker sva dan za dnevom občevala, če prav nama je bilo živo pred očmi, kaj sva sveto sklenila, vendar-le sva stopila vsak čez svojo mejo, ki sva si jo bila sama postavila skrivoma, brezi kakove prisege. Nekega večera sva bila sama doma. O temnih urah se človek lehko dopadljivo razgovarja; jaz sem hodil gori in doli po sobi, gospa R. pa je sedela na svojem blazi-njaku. Malo po malo so nama oterpnele besede; nevarno molčanje naju je pokrilo se svojima perotnicama; približal sem se jej, sel k njej, prijel jo za roko, stisnil in dolgo časa deržal na svojih persih. Po nekolikih trenotkih se mi je zdelo, da joče. Nagnil sem se jej k obličju — pa je res plakala. Pokleknil sem pred blazinjak, objel jo, pritisnil k sercu, polnemu hude obupnosti in ljubezni. Nje glava je zlezla mi na ramo: poljubljal sem jej čelo, oči in ustna. Nij se branila mojim poljubom, pa tudi vračala jih nij. Kmalu sem znal, da si nij več v svesti. Prestrašen se vsklonim — obupnost, zaničljivost, neizrekljiva bolest je razsajala mi v persih. Takov sem nekoliko časa stal brezi vsakojakega gibljaja in gledal nedolžno žertvo svoje blaznosti. Sreča — da sva bila luč dobila v sobo. Dejal sem služniku na tihoma, da je gospa zadremala. Sluga je veroval in odšel — a jaz sem se izpametil; ker mi je pri rokah bila voda, razdramil sem jo. Ko je do cela zopet bila si v svesti, pokimala mi je, da bi sel k njej. Poslušen sem bil, kakor dete. Prijela me je za roko in jela poljubljati jo. „Ne branite mi tega razkošja," — omenila je, „jaz sem vaša velika dolžnica: največa zatd, ker ste oteli živenje mojemu soprogu, pa tudi za tega delj, ker ste mi persi oživili z nekim globokim, neizrekljivim čutom; dolžna sem vam hvalo za čast in pokoj vesti, ker — ko bi vi ne bili moški bili, stokrat slabejša bi še bila jaz. Ali bi me osrečili še z neko dobroto?" — „Gotovo rad," — odgovorim krepak. — „Odidite jutri zjutraj," — rekla je s tihim glasom. „Jutri ne," — odrečem. „Rad bi se poslovil od vašega moža. Pojutrajšnjem ob osmih odidem." — »Prav," — poterdila je, „le varujte, da nijste le obljubili, da se — 66 — žertvujete — zdaj pa idite, ljubi Karol!" — Ko je bila to izgovorila, vstala je, stisnila se mi v naročje: najina ustna so se zedinila na dolgo slovo — a v nekolikih trenotjih sem uže bil na dvorišči: noč me je skrila; gosti oblači so viseli nad božjim svetom. Drugega dne" zgodaj sem gospodu E. dal glas, da moram oditi. Pred odhodom me je obiskal pošteni starček : na poti je bil od svojih bolnikov, — in odšla sva skupaj. Gospo sva našla, da se je oblačila, ali pražnejše nego navadno, s posebno — z gorečo radostjo, katera je največa sila obupnemu sercu. Po obedu je gospod R. stopil v svojo sobo. Gospa je stopila k meni in urno omenila: „Ne bojte se za-me, Bog nama pomore, saj najina prijaznost je čista in poštena. Pa pridite todi mimo, rada bi vas še enkrat videla, čakala bodem na pomolih." Gospod R. mi je prinesel dar na spomin: sam mi je dal dragoceno krabico z angleškimi lekarskimi stroji, gospa pak mi je podarila mošnjo, ki jo je prav sama splela. Poslovil sem se ranjenega serca in odšel. Vso noč nijsem mogel zaspati. Skozi okno sem lehko videl na morje, odperl sem ga torej in gledal morja globino, ki je bila priča najblagostnejšim trenotkom mojega serca. A jelo se je daniti — obnebja rob začel jasniti; bela svitloba se je nenadoma zmodrila in modrina je svobodno vstajala na nebo in razprostirala se nad morjem. Po nekolikem časi se je zlato oko prikazalo na daljnem obzoru; večalo in večalo se je to oko — in žareče solnce z najkrasnejšimi barvami se je prikazalo do cčla in nenadoma sčlo na svoj prozorni stol. To trenotje se je razlegnil topovega strela grom se stražne barke. Sklonil sem glavo, solze so se mi vsule iz trudnih oči, tiha molitev je objela mi dušo — in se zemljo vred sem pozdravil kralja dnevu in svitlobi. Ta krasni prizor me je pomiril, njegove velikosti se je zbalo moje majhno bitje in z bitjem vred moje ter-pljenje; začel sem se pripravljati na pot, — ob osmih sem uže bil pred njenim domom. Moj voz je svobodno derdral naprej, a jaz sem nekoliko časa ostal pod pomoli; ona me je uže čakala na balkonu: dolgo časa je stermela va-me, spregovorila pa nij ne besede. NapMed je z balkona po nitki spustila zapečaten listek, razpro-sterla proti meni roci, pritisnila ji na persi, kakor bi me bila hotela še enkrat pritisniti k sebi — in odšla je. Sel sem na voz skoro v nesvesti. Peljal sem se kmalu po tej — kmalu po tej ulici, naposled pa sem ukazal vozniku, naj me zapelje v to in to oddaljeno go-stilnico. Tam sem razpečatil nje poslednji dar. Na verhi sem našel listek, na listku pa te-le besede: „Hvala ti, ljubi angelj! Bog te spremljaj!" — Tudi je v zavitku bila nje podoba, prav dobro ponarejena, nekoliko listkov tiste ovenele cvetice, nje lasje, lasje njenega moža in dnevnik — začet v sedemnajstem letu njene starosti — pa do dne najine ločitve. Ce me Bog nadari s hčerjo, prejme to na dan svoje poroke. Zamišljen — kakor jetnik, tako sem v svojej sobi sedel nekoliko dnij. Le zgodaj zjutraj sem o gotovej uri vsak dan šel v cerkev, kjer sem vselej dolgo časa stal skrit v temnem kotu, od koder sem videl tijakaje, kjer je vsak pot sedela. Stoperv petega dne je bila prišla v svetišče. Ognjeno je molila. Obličje je imela še bledo, a vnenjost je kazala, da je mirna in pokorna božjej volji. Ko je bila odšla, mirnejši sem bil: poln svete zaupnosti sem pokleknil — v kratkej molitvi sebe in njo priporočil varstvu usmiljenega Očeta — uro kasneje sem bil uže daleč za mestom." Doktor je umolknil, sklonil glavo na persi — vsi navzočni so molčali. Napdsled je gospa Adamova spregovorila: „Saj sem znala, konec — da bode tak! Mi smo bili zamaknjeni v pripovedanje — ali gledite, uboga gospa ima vso ruto solzno." To je izgovorila in z obema rokama prijela roci gospe Kaminjske. »To nij so bile bridkostne solze, verujte mi," — omenila je Kaminjska. Mož je stopil k njej in prijel jo za roci. „Ljubi gospod Karol!" — dejala je stolnica, „hvala vam mnogostranski za vaše razodetje. Vaša žertvovalnost je bila redka in važna; ali kako ste prebili vse to? Po-vedite nam to verno, — kaj se je zgodilo s to siroto?" „0, dokončajte no, gospod!" — oglasila se je go-spodičina Zofija, ki je imela oči vse solzne. „Ali je potle niste videli nikoli več?" — povprašala je žalostno. „0, videl sem jo še, gospodičina! Še štiri leta sem ostal v Podolji. Gospodu R. sem velikrat pisal; doktor mi je odgovarjal, a v njegovem pismu je bil v vsakem njene roke majhen pripisek, poln prijaznosti in prijateljstva. Ali vendar, to mi nij zadoščevalo. Vsako leto sem svoje prijatelje okanil, da idem v Kijev ali v Litvo, pa sem šel v Odeso. Bival sem vselej v tistej oddaljenej gostilnici. Zvečer sem zahajal pred nje dom, da sem gledal svitlobo v njenih oknih in časi videl tudi njeno senco na zavesah; pol noči sem več potov prežedel na svojej navadnej klopi in gledal na morje, zjutraj sem hodil pa v cerkev. Vselej sem bil v Odesi tako dolgo časa, dokler je nijsem videl, potle" pa sem se Bogu zahvalil za nje" zdravje in mirnejši vernil se domov. Četerto leto sem se tam mudil delj časa nego navadno; nij mi več bilo dosti to, da sem jo le enkrat videl. Hotel sem jo videti vsaj nekolikrat, ker sem bil razboleščen hujše, nego kedaj poprej e; nesreča me je nekega večera gnala k njenemu domu — in uže sem stal pred vrati, prav na tistem mestu, kjer sem jo videl pervi pot. Gotovo bi bil šel dalje — ali tega dne sem goreče molil, in gotovo angelj, ki stoji pred človekom, kateri se nagiblje v propast, — angelj, ki mu roko podaja, ko vidi nevarnost, ta angelj se me je usmilil. To trenotje sem zaslišal glas gospoda R., ki je poslovil se: „Lehko noč, zlato moje! hudo je bolan, ne bode me nazaj do jutra zjutraj." Te besede so me preplašile, čutil sem, kaka propast se odpira pred menoj: pobegnil sem takoj. Ko pridem domov, zapustil sem Podolje za zmerom in preselil se v Varšavo. Tam sem preživel tri leta; pridno in neumorno sem delal ves čas, ker delo mi je bilo in je še najboljše zdravilo, kedar je serce slabotno ali duša bolestna. Julija meseca 1836. leta sem iz Odese bil dobil velik zavitek — černo zapečaten. Razpečatil sem ga s tresočo roko, neznansk strah me je mrazil po udih. Od-dehnil sem se, ko sem bil verhi velikega zavitka zagledal napis pismu, ki je bil njene roke. List je bil tak-le: „Pošiljam vam zapečateni zavitek, ki sem ga našla med popirji svojega moža. Na zavitku je napis prav njegovega peresa. Naročil mi je, naj vam to pošljem stoperv po njegovej smerti. Mislim si uže, kaj je v zavitku. Kar koli mi odpišete, rotim vas, tako dolgo časa ne, dokler ne mine leto." Zavil sem ta zaklad, drag mojemu sercu, — zaklad — s celim pečatom. Vse življenje nobeno leto mi nij. bilo tako dolgo, kakor to. Ko pa je bilo minolo, dal sem za sv. mašo rajnkemu za dušo, šel k sv. izpovedi in vernil se domov — in razpečatil zavitek. To je bilo dolgo pismo, polno — 67 — očetovske ljubezni. Gospod R. je slutil, kaj se je godilo v mojem serci, zato" mi nij stavil nikakoršnih zaprek in nij zaderžaval me, ko sem se poslavljal od Odese. Drugo pa je izvedel od svoje soproge po mojem odhodu. Za-hvaljal se mi je v pismu za žertvovalnost, za ohranjenje svete cesti in blagodejnega miru slabej ženskej, — za češčenje njegove sive glave — pa tudi rotil me je, da bi bil varh in mož tej, ki jo je umirajoč blagoslovil. Poleg tega lista je bila oporoka. Odkazal mi je vso knjižnico, vse zdravniške stroje, krasni anatomiški kabinet, različne starinske posebnosti, ki jih je bil v svojem ži-venji nabral — s kratka: vse, kar se tiče vede in ume-nja. Drugo svoje imenje pa, ki je bilo veliko, zapustil je soprozi. Ko sem bil oporoko prebral, pokleknil sem — še enkrat je iz serca vskipela mi in vroče proti nebu kipela mi molitev za večni pokoj tako blagemu človeku. Znajte: nijsem odgovoril, temuč precej tistega dne sem bil na poti. Po noči in po dnevi sem se peljal neprenehoma — zmerom dalje. Deveto jutro je tisti černi pas, kateri je pred osmimi leti se svojimi stolpi in kvišku kazočimi jambori potješil moje oči. Blezu ob desetih sem pridehtil v sobo gospe R. — našel sem sedečo na bla-zinjaku. Jasno-modro krilo, kakor zvezda nadi in dobro-dejnosti, blisknilo je pred menoj. Vskriknila je, ko hitro me je bila zagledala, a jaz sem jej bil pri nogah in objemal roci in nogi. Ko je bilo malo odjenjalo najino pervo razvnetje, omenila je : »Znala sem, da ta teden pridete. Gledite," pristavila je, „kar sem slekla černo obleko, zmerom nosim to-le krilo." Pritisnil sem jo k sercu, teden dnij potle pa je duhoven zedinil nama roki." „Ali je to tedaj ona?!" — vskriknili so vsi. „To je ona," — poterdil je doktor in na persi pritisnil jokajočo soprogo. »Ali menite," — omenil je, „ke-dor ljubi tako, kakor sem jaz ljubil, — kedor terpi toliko , kakor sem jaz sterpel, ali bi mu bilo mogoče z mirno vestjo podati roko kakej drugej ženskej in pred božjim obličjem priseči jej ljubezen ? !" Vsi so okrog čestita zakonca stopili — v sercih s tistim zavzetjem, s tistim češčenjem, katero v nas vzbuja mogočna krepost in sreča — zaslužena na borišči in se solzami. Kakor gotovo je poznanje samega največa umnost, tako gotovo je najkrepostnejši tisti, kateri se zna zmagovati in tudi res zmaguje se. Poslovenil L. G.-Podgoričan. Kraljevič in kraljevična. (Ljudska pravljica. Cul na Dovjem Gr. J.) Nekemu kralju je bilo napovedano, da bo njegovega sina veter odnesel. Da bi se to ne zgodilo, mu da na vsako sprehajališče mnogo spremljevalcev, naj ga vedno derže in varujejo, da ga veter ne odnese. Dolgo časa je preteklo in ni bilo še nikoli hudega vetra, tako da so že vsi pozabili na prerokbo in spremljevalci ga niso več na sprehajališči deržali, ampak zraven njega hodili. Večkrat se je to zgodilo, pa nikoli se ni nič hudega zgodilo. Tako se grejo nekega dne po navadi sprehajat; vse je bilo mirno, ni bilo veterca, ki bi bil pihljal; solnce se je bilo že skoraj za gore skrilo in vesele ptice so že potihnile, vsi so brez skerbi; ali v tistem trenotku postane vihar, da se močna drevesa lomijo, tanka priklanjajo, ptice na vse kraje raznašajo in vsi spremljevalci na tla popadajo; kraljeviča pa veter visoko vzdigne in kakor klisk odnese; ko drobno tico ga še vidijo in zdaj se zgubi izpred njihovih oči. Težko se zdaj vzdignejo in grejo povedat slabo novico starišem nesrečnega kraljeviča, ki se ne dajo več nikdar potolažiti. — Dolgo je že nesel veter kraljeviča po zraku in potem ga spusti v neki gozd; krog in krog je vse gosto obraščeno in tako temno, da svoje roke ne vidi; tu leži in ne ve-, kaj bi počel. Ker je tema in goščava, ne more nikamor iti; ali tukaj prenočiti se boji divjih zveri, da bi ga ne stergale; kaj tedaj početi. Ko tako premišljuje in se sem ter tje ogleduje, zagleda skozi gozd od daleč svetlo luč; hitro vstane in gre proti kraju, od koder svitloba prihaja; težko pri-lazi do koče, terka in prosi, da naj mu odprejo in ga prenoče. „Kdo je ?" vpraša oseba v koči ter počasi duri odpre. Ko lepega mladenča vgleda, ga hitro za roko prime in noter pelje. On tu vse pove\ kaj se je ž njim zgodilo. Bile so pa v ti borni bajti tudi tri druge osebe ženskega spola, ena drugi prav enake. Ko neha govoriti, mu reče starka: „Prav je, da si prišel in dobro boš imel pri nas, če nam boš dobro služil; tukaj imaš in okrepčaj se, vem, da si od dolzega popotovanja že lačen." On si ne da to dvakrat reči, hitro seže po tem , kar mu je starka napravila. Ko se je zadosti okrepčal, mu reče ba-bulja: „Zdaj pa poglej, kaj boš jutri delal;" odpre duri in pokazavši s perstom na veliko veliko njivo zrelega žita, mu reče: „To žito boš jutri požel in v snope zvezal," in poda mu lesen serp. Ves prestrašen vzame serp in ne upa besedice ziniti. Kmalo potem grejo spat. Zjutraj na vse zgodaj vstane in hiti na polje, poskuša žeti ali serp še bilke ne odreže, verze ga tedaj od sebe in žito z rokami puli. Ali ko solnce že najviše stoji, on še toliko ni podelal, da bi mogel hišo na tem kraju zidati. Poldansko solnce in nenavadno delo ga tako utrudita, da se omotičen na tla zgrudi. Ko se zopet zave, vidi zraven sebe najmlajšo izmed tistih žensk, ki so v rečeni koči prebivale; prinesla mu je južino, da se okrepča. Ko ga vidi onemoglega in utrudenega, se ji v serce usmili in ona mu reče: „Ne trudi se brez potrebe; nikar ne žaluj, če si ravno daleč od svojih staršev in prijateljev; tudi jaz sem kraljevega rodii. Šla sem nekega dne po zeleni trati v hladni log cvetlice brat. Ker bi bila rada vedno lepše dobila, zmiraj naprej grem in tako daleč zajdem, da nazaj ne znam. Od dolge in nenavadne hoje trudna sedem v senco košatega hrasta ter zaspim. Ko se zbudim, vidim zraven sebe to starko stati, spravlja me s seboj, jaz pa se branim. Ali ker mi le vedno prigovarja ter žuga in ker že noč prihaja, na zadnje vendar ž njo grem. Že dve leti živim med njimi brez priložnosti, da uidem. Kmalu od konca spoznam, da so copernice; tudi jaz sem se že nekoliko od njih naučila. Kakor sicer le mene za delo rabi, tako me tudi danes pošlje, da ti jesti prinesem. Vidim, da če ravno še tako hitiš, vendar takemu delu kos nisi, hočem ti pomagati. Stara copernica bo mislila, da si sam toliko podelal in s tem ji boš močno dopadel. Potem ti bo dala še več družin del; če boš vse srečno doveršil, te bo zadnjič oženila z eno izmed nas, mene in svojih hčer, ki ste meni prav podobni. Ce mi tedaj obljubiš, da boš mene izvolil, ti bom vse sama po-delala med tem, ko boš ti južinal; od unih dveh me boš pa lahko spoznal po ti-le pikici na licu. Dala ti bo zvito ruto v roko, v ktero jo boš vergel, tisto boš za nevesto dobil. — Kraljevič z veseljem v to dovoli ter se pripravi južinat. Še ni dojužinal, bila je njiva že vsa požeta in žito v snope zvezano. Ko dojužina, kraljevična nazaj gre, on se pa v senco vleže in cel popoldan leži. Ko zvečer v kočo pride, ga vpraša starka: „Ali si podelal, kar sem ti ukazala?" Potem pogleda na požeto * - 68 - njivo ter reče: „Dobro si delal, ti si Dam že po volji; zdaj pa poglej, kaj boš jutri delal. Tamkaj vidiš ribnjak, to vodo moraš jutri s tem rešetom čisto izmetati." Potem večerja in gre spat. Druzega dne ga babulja prav rano na delo pokliče. Ko blizo ribnjaka pride, se hudo vstraši, ker ni mislil, da je tako velik in že dvomi, ali bo mogla kraljevična to podelati. Začne tedaj z rešetom vodo iz-metavati; ker pa nič v njem ne ostane, popusti in se kakor poprejšnji dan v senco vleže. Opoldne pride zopet kraljevična z južino; komaj je bil na pol zjužinal, bil je ribnjak že suh. Ko zvečer nazaj pride, ga zopet starka pohvali, da dobro služi. Pokaže mu zdaj delo za tretji dan. Stal je pred kočo gozd, v kterem so stoletna drevesa stal. ,,Ta gozd," mu reče, »moraš jutri posekati, če hočeš živ ostati!" in poda mu leseno sekiro. Kakor poprejšnji dan, spravi se tudi danes na delo, ali danes ima že tako zaupanje v kraljevično, da se ne boji, da bi ne mogla tudi temu delu kos biti. Zato ne poskuša, kakor včeraj, saj bi bilo le prazno delo, ampak mirno čaka do poldneva, da kraljevična pride. V trenutku zgine gozd, kakor da bi ga bil popihnil. Ko zvečer v kočo pride in starka vidi, kako dobro je vse opravil, mu reče: „Ker vidim, da si v naši reči že dobro izurjen, pa si izvoli eno izmed teh treh deklet, ktero hočeš; tukaj stoje vse tri, verzi ta robec v tisto, ktera ti je najbolj všeč." Kraljevič vzame robec, gre nekaj časa gori in doli in zastonj poskuša jih razločiti, zadnjič vendar ugleda omenjeno pikico na licu kralj evične in na-njo verze robec. Vesela se objameta, une dve pa za vidno gledate, posebno se pa starka huduje, da ni eno izmed njenih hčer izvolil in nič več ga nobena lepo ne gleda. Tako preteče nekoliko dni; jeza še ni popolnoma potihnila. Starka in njeni hčeri se grejo sprehajat, bukve coperniške pa doma popuste, kar se še nikoli ni zgodilo. Kraljevična jih ugleda na polici, hitro jih sname, k sebi stisne in reče: „Zdaj pa le glejva, da pete odneseva, zdaj ali pa nikoli. Nihče nama nič ne more, ker imava bukve pri sebi." Hitro se napravita in pobegneta. Ko copernice nazaj pridejo, najprej starka zapazi, da bukev ni, berž si misli, kar se je res zgodilo; zato urno pošlje mlajšo hčer za njima, da jih nazaj pripelje. Dolgo mora hoditi, preden da jih zagleda. Kraljevič se oberne in strahu ostermi, ko copernico vidi: „Zdaj sva pa zgubljena; poglej, kako za nama hiti, kmalu bomo vkup." Kraljevična pa reče na to: „Nikar se ne boj, ta nama nič ne more škodovati, midva imava veči moč, ker imava bukve pri sebi; jaz bom drevo, ti pa jabolko," in glej, kjer sta pred onadva stala, tam je zdaj drevo in jabelko na njem. Ko copernica to vidi, se žalostno verne, ker razvidi, da nič ne more opraviti. Doma jo vpraša mati: „Ali si jih pripeljala ?" „Jaz ne vem," se izgovarja dekle, „kako je to, pred sem jih sicer videla, ali ko blizo pridem, ne vidim druzega, ko drevo in jabelko na njem." „0 ti neumno dekle!" jo okrega žena, „ali nisi mogla jabelko utergati, drevo bi bilo pa samo šlo. Naglo pošlje staršo hčer za njima; ali med tem una dva toliko naprej prideta, da jih še le drugi dan od daleč zagleda. Kraljevič vedno v strahu, da bi jih kdo ne zatekel, ozira se in tudi takrat pervi zagleda copernico. Zdaj se še bolj vstraši, kakor popred in reče: „Kaj bo pa zdaj, zdaj gre pa starša copernica, ta je že bolj modra." Ali kraljevična ga zopet potolaži ter pravi: „Nič se ne boj, jaz bom cerkev, ti pa mašnik," in naenkrat se spremenita v cerkev in mašnika. (Konec prihodnjič.) Lov na tigra. (Spisal J. P.) Lov na tigra je vedno v zvezi z veliko nevarnostjo in malokdaj se konča brez človeške žertve. Tu hočemo popisati lov na to kervoločno žival iz okolice Hiderabad v južni Indiji, o katerem neki lovec tako-le pripoveda: »Zvedeli smo, da se po Džunglah tiger skriva, in jaz hitim pridružiti se lovcem, ki so sklenili kervoloka poiskati v njegovem gnjezdišči. Dan dogovorjenega lova se približa, in naši sloni so nas čakali pred vratmi rezi-dentovega stanovališča. Na enem je sedela tropa indiških muzikantov, ki so imeli saboj različne hrumeče instrumente ; drugi je nosil cele zaboje različnega streliva, da bi ž njim tigra pregnali, ko ne bi hotel priti iz svojega skrivališča; na drugih slonih so bile napravljene majhine lope za lovce, ki vže nijso bili več mladi in dovelj gibčni za tako ježo; kar nas je bilo mladih pa smo zasedli živali, ki so bile samo z debelimi lepo tkanimi tepihi po-gernjene. Vsakteri izmed nas je bil oborožen z bodalom in dvema puškama. Sloni pokleknejo na prednja kolena, da bi nam bilo lože na-nje zlesti, kornaki (gonjači) oboroženi z ostmi vsedejo se živalim za vrat, in cela karavana jame se pomikati dalje. Kakor mora človek precej izurjen biti, ako se hoče vzderžati na nogah verh ladij e, ki jo zibljejo valovi, tako je treba tudi pri taki ježi večkratne vaje, predno je mogoče terdno sedeti na dirjajo-čem slonu. Jaz bi bil kmalo dobil morsko bolezen in grozno sem bil zdelan. Pa skušnja me je učila, da je najbolje, da se pustim guncati na herbtu, kakor se je slonu poljubilo. Med potjo je bilo treba prebresti precej globoko reko. Moj slon plane v vodo, zgubi kmalo pod seboj tla, in jaz sem vž6 mislil, da bo treba za vselej se odreči sladkostim tega sveta, ker je bil vže tepih, na katerem sem sedel, pod vodo, ter je ohabna žival samo glavo še molila iz vode, z ušesi enako z vesli brodila vod<5, rilec pa naravnost kviško deržala. Ko pridemo v bližnjo vas, ležalo je dete sredi pota; mislil sem vže, da ga bo slon pomandral se svojo težko stopinjo; pa ta ga lahno dvigne z rilcem ter ga posadi na streho bližnje hiše. Ta dokaz slonove ljubezni do otrok, katero sem čul tolikokrat hvaliti, me je jako razveselil, pa kmalo na to me zgrabi jeza, ko vidim, da je neki kornak brez vzroka svojega slona z ostjo na glavi do kervi ranil. Žival je to pohlevno terpela, pa kmalo sem zvedel, da razžaljeni slon os vete ne pozabi ter da le ugodnega časa počaka. — Konečno pridemo k džunglam in muzikanti začno trobiti in bobnati; mi se razstavimo v verste in lov se prične. Trajalo je četert ure, da smo prišli zveri na sled. Konečno nam naznani strel, da so ga izpodili iz ležišča, in kmalo ga vidim derviti naravnost proti nam. Mi na tleh in naši pajdaši na slonih h krati vstrelimo. Ena kroglja ga zadene, druge se križajo, po sreči nas nij nobena zadela. Kanj ena zver se oberne ter zgine v džunglah. Med tem ko je večina lovcev tigra preganjala, slišim jaz nakrat v strani presunljiv krik. Takoj ukažem mojemu kornaku tjekaj pognati in kmalo zagledam strašen prizor: Kornaka, ki je prej svojega slona tako neusmiljeno ranil, zgrabil je ta z rilcem, treščil ga z vso močjo ob tla ter ga pomandral. Ko pridem blizo, bilo je kornakovo truplo samo še kervava kepa. Slonkončavši svojo osireto pobere jo naravnost domu. Ves osupnjen grem nazaj k svojim tovarišem, kjer se je začel nov prizor: Tiger nij hotel več iz zatišja priti, — 69 — začeli so metati rakete v goščavo, da bi ga spodili. Po nesreči se džungle vnamejo, požar se vedno dalje širi in neki slon strahu preplašen, nij hotel več z mesta; lovci so morali ž njega poskakati, da se rešijo. Plamen je začel krog in krog švigati, konečno plane slon, ves divji zarad bolečine, z neznanskimi koraki iz goščave, beži proti reki, pa komaj pride na drugo stran, zgrudi se z bolestnim krikom na tla — bil je mertev. Med tem se je ogenj vedno dalje širil. Vse živali, tudi kače, skušale so na vse kraje ognjenemu morju ubežati; konečno se pokaže tudi tiger, dobi še eno rano, pa vendar nam ubeži proti vasi. Vse hiti za njim, kmalo pa se čujeta dva poka, mi hitimo proti dotični strani ter kmalo dobomo našega sovražnika, katerega je krogla nekega kmeta ubila. Ležal je na tleh nepremakljivo in vsi smo mislih, da je mertev, nakrat pa plane kviško, pripravi se na poskok, in eden naših tovarišev, ki se mu je po nepazljivosti preveč približal, imel je jedva toliko časa, da se je skril pod slona. Mi drugi vsi učinimo taisto, in naši sloni dvignejo, kakor bi nas hoteli s tem pomiriti, grozeč svoje rilce kviško. Tiger je bil nekaj časa v zadregi, nij vedel katerega ' plena bi se lotil, konečno pa ves v obupu plane na slona, ki je nosil muzikante. Začuje se divje vpitje in videli smo, da je tiger nekemu bobnarju nogo raztergal. V persi zasajeno mu bodalo je pomagalo, da je nesrečnega spustil, v tem trenutku pa ga zgrabi slon, katerega je tiger s kremplji opraskal, z rilcem ter ga verze strašno visoko kviško. Ko na tla pade bil je popolnoma mertev, pa hudobnež se je dovelj maščeval, kajti zobje preganjanega tigra so strupeni, in ubogi bobnar je kmalo umeri. Jaz sem si mislil takošen lov zanimiv, nikakor pa nijsem pričakoval tako kervavega prizora. Pomandran kornak, razmesarjen bobnar, živ sežgan slon, to je bilo preveč strahu za-me, da bi bil še kedaj želel vdeležiti se takega lova." V kterih mescih se jih največ rodi ? Po dvajsetletnem povprečji seje rodilo od 1853—1872 Certice iz ljudskega gibanja na kmetih. (Spisal L. P.) (Konec.) Najrodovitniša leta so bila v preteklem stoletju: 1784, 1794, 1796 s 50—54 ¦ potem 1756, 1782, 1786, 1788, 1789, 1790, 1791, 1792, 1793, 1795, 1798, 1799 s 40 do 46 rojenČkov. Manj od 20 rojenčkov je bilo v letu 1702, 1706, 1711, 1712, 1713, 1715, 1734, 1739, 1742. V tekočem stoletji je bilo najrodovitniše leto 1818 s 54 porodi in najslabejše 1838 s 17 porodi. Razdelimo porode na 180 hiš: pride od 1. 1721 do 1800 ali v 80 letih na eno hišo 14-57 porodov in na leto 0-182 ali v 6 letih 1-09; od 1. 1801 do 1870 ali v 70 letih na eno hišo 13.34 porodov in na leto 0-19 ali v 6 letih 1-14. Omeniti je, da je le od 1. 1790 do 1830 bilo 180 hiš; zdaj jih ni več in popred jih ni bilo toliko. Glede spola bilo je 1701 do 1800: 1510 fantov 1514 deklet zakonskih, 36 fantov 42 deklet nezakonskih. Od 1801 do 1870 1141 fantov 1058 deklet zakonskih, 105 fantov 94 deklet nezakonskih; v preteklem stoletji prevagajo dekleta za 4 zakonske 6 nezakonskih, v tekočem stoletji pa fantiči za 83 zakonskih 8 nezakonskih. S tem razmerjem je božja previdnost poravnala veče nevarnosti preteče moškemu spolu v tekočem stoletji. »se i januarja . . 26 fantičev 18 deklic - - vkup 44 » februarja . 25 » 22 w . 47 marca . 32 20 » , 52 » aprila . 25 » 31 » . 56 n maja . . 28 rt 29 rt . 57 » junija . . 26 rt 20 v , 46 rt julija . . 26 rt 26 n . 52 V) avgusta . 27 rt 23 n . 50 v septembra . 17 n 32 » . 49 oktobra . . 17 v 28 . 45 n novembra . 27 27 . 54 rt decembra . 25 rt 21 n * 46 301 „ 297 „ , 598 Torej so mesci marc, april, maj, juli, avgust, november najrodovitniši. C. Merliči. Iz preteklega stoletja V desetletji Merliči nad 10. letom Merliči pod 10. letom Skupno število moških ženskih vkup fantje deklice vkup 1731—1740 1741—1750 1751—1760 1761—1770 1771—1780 1781—1790 1791—1800 58 39 48 55 67 53 85 48 64 52 54 53 55 92 106 103 100 109 120 108 177 49 36 33 54 47 61 92 48 29 38 57 48 81 108 97 65 71 111 95 142 200 203 168 171 220 215 250 377 V 70 letih 405 418 823 372 409 781 1604 V tekočem stoletji. Merliči nad Merliči pod 5. letom 5. letom 1801—1810 63 61 124 64 71 135 259 1811—1820 47 85 132 78 62 140 272 1821—1830 61 76 137 52 54 106 243 1831—1840 87 86 173 53 40 93 266 1841—1850 75 82 157 64 38 102 259 1851—1860 76 71 147 55 53 108 255 1861—1870 70 88 158 50 53 103 261 V 70 letih 479 549 1028 416 371 787 1815 V preteklem stoletji pride počrez na leto 11-76 mer-ličev nad 10. 1. in 1117 merličev pod 10. L, vkup 2293. V tekočem stoletji pride počrez na leto 16-1 merličev nad 5. 1. in 11-28 merličev pod 5. 1., vkup 27-4. V ravno tem času — to je od 1. 1731—1800 je bilo rojenih 1160 mošk. 1185 žensk., vkup 2345 in pomerlo 777 mošk. 827 žensk., vkup 1609, torej seje več rodilo kakor umerlo 741 oseb. V tem stoletji od 1. 1801 do 1870 se je rodilo moških 1246, ženskih 1155, vkup 2401 in zamerlo „ 895, „ 920, „ 1815 351, „ 235, „ 586 torej 586 več rodilo, nego umerlo. V 140 letih bi se bilo prebivalstvo pomnožilo za 1327 duš, ali za vsako leto za 9-5 duš. — 70 — Stanovnikov je pa zdaj le manj, nego okoli let 1790—1810; za 100 ali še več se je zmanjšalo število prebivalcev. Kam so prišli? Izselili so se v mnogotere kraje, in ni jih več bilo nazaj. Nekteri so bili vzeti k vojakom in so ostali ali v vojskah, ali v bolnišnicah ; drugi so šli za posle po svetu in so ostali na tujem, so se poženili ali kje drugod nastanili; mnogo jih gre vsako leto dervarit in tu ali tam kteri ostane. Eazdelimo merliče po hišnih številkah 180. Pride jih v preteklem stoletji 1731—1800 ali v 70 letih na hišo 8-9, v tekočem stoletji 1801—1870 ali v 70 letih na 1 hišo 10-1. V zadnjih 'iO letih je prišel na 1 hišo vsako 7 leto 1 merlič. V 30 letih 1 ženitba; v 6 letih 1 porod; v 7 letih 1 merlič. Tu se vidi zopet gospodarenje božje previdnosti, ktera skerbi, da se ravnovažje ohrani in človeški rod rase in množi. „Kasite in množite se." Mesta in tergi bi se kmalo izpraznili, ako bi ne dobivali pritoka iz kmetov. Mestni zarod se po kmetskem telesno krepi; kmečko ljudstvo pa dobiva iz mest oliko in marsikaj drugega, česar bi ne bilo treba. Gospodične po mestih niso za težka dela, niti za službe, zato si dobivajo dekle iz dežele, ktere pa sčasoma tudi gospice postajajo; za terpežna dela tudi niso mestjanski sinovi, treba je krepkih rok vaških fantov, ki hodijo s trebuhom za kruhom in se tudi pogospodijo. V kakem razmerji stoj 6 mer lici do dopolnjen j a 10. leta k merličem nad 10. letom ? To se vidi iz pregleda merličev od leta 1731 do 1800. V 70 letih je umerlo moških nad 10. letom 405 ženskih „ 418 vkup 823 merličev do 10. leta moških 372 ženskih 409 vkup 781 Na vsako stotino merličev nad 10. letom pride 95 merličev do 10. leta; torej skoraj polovica vseh rojencev umerje v pervih 10 letih. V istem času je umerlo moških 777 ženskih 827 torej ženskih več 50 ali na 100 ženskih merličev pride 94 moških. Za 70 let tega stoletja sem poiskal razmerje merličev do dopolnjenja 5. leta k merličem nad 5. letom. Umerlo je moških nad 5. letom 479 ženskih „ 549 vkup 1028 moških do dopolnjenega 5. leta 416 ženskih „ „ 371 vkup 787 pride na 100 merličev nad 5. letom 7665 merličev do dopolnjenega 5. leta. Umerlo je v tem času moških 895 ženskih 920 torej 25 ženskih več. Do 5. leta je umerlo 45 fantičev več od deklic; nad 5. letom je pa 70 ženskih več umerlo od moških. Izmed 931 prebivalcev se je štelo otrok pod in z 10. letom 95 fantičev 94 deklic, vkup 189; mladine od 10. leta do z 20. letom 113 fantov 91 deklic, vkup 204; torej vseh skup 393; od 20. leta naprej 538. Kužne bolozni so razsajale v pretečenem stoletji v letih 1740, 1768, 1793 osepnice, 1794 griža, 1797 s 4 kužnimi boleznimi in 122 merliČi, 1798 osepnice, 1800 osepnice, posebno o vojskinih letih. V tekočem stoletji: 1801, 1806, 1814, 1833, 1834, 1838, 1855, 1866. Leta 1787 so umerle le 4 osebe. V tem stoletji jih je umerlo manj od 20: v letih 1830, 1837, 1841, 1845, 1869. Spremembe v posestvu. Najstalnejše so družine na kmetijah; tu so zaslediti rodovi v peterih in šesterih pokolenjah na istem posestvu. Po očetu podeduje kmetijo sin, unuk, itd. Najpogostejše se godijo spremembe na gostilnicah in sploh na obertnijah; malokdaj pride gostilnica ali obertnija do 3. rodu. Uzrokov temu je več naravnih in nadnaravnih. V gostilnicah se sini in hčere kaj radi razvadijo, in to je jim na zlo ; kedar pridejo na posestvo, gre premoženje rakovo pot in hiša, obertnija, gostilnica pride drugim v roke. Med Slovenci so obertniki, štacunarji večidel tujci brez zemljiškega posestva; zato tudi lahko njih sinovi poberejo spet šila in kopita in gredo" po svetu. Vpljivi tujcev med Slovenci. Da si Lah ali Nemec le skoz vas gresta, že sled zapustita. Znano je, da so Slovenci kraj desnega brega Drave dobivali duhovne iz Oglejske, Videmske in Goriške škofije; po njih smo dobili mnogotere obrede na Laškem navadne, tudi kajsi laških besed v kerščanski nauk. Tako so v Kanalski dolini še o začetku pretočenega stoletja po laškem običaji soseske svoje župnike, duhovne pomočnike, cerkovnike itd. vsako leto vnovič najemali ali k novemu letu, ali k sv. Jurju in se vsako leto po-godovali za plačo. Nasledek je bil, da so za župnije ba-rantali, pa tudi duhovni pogostoma se menjali. Da bi se mogotcem prikupili, hodili so duhovni tudi za botre otrokom premožnih ali veljavnih srenjčanov. Precej po odpravljenji srenjskega patronata je ta navada popolnoma zginila; bila je napaka. Slovencem so blago, bodi si svilnato, ali drugo nosili večidel Lahi, ki so za kupčijo in goljfijo posebno spretni; todi toliko laških besed za raznotero blago in za zlat denar n. pr. faciolet, skudela itd. V Kanalski dolini so imeli vso tergovino z železom, lesom Lahoni v rokah; zatorej imajo pa tudi vsi izdelki iz železa, pa tergovinsko lesovje zgolj laške imena n. pr. trabi, tra-bedure, ponti, murali, talje itd. Vsako kupčevanje, prevoz lesa itd. se imenuje sploh negocij. S tem sem dokazal, da imajo v ljudskem gibanji in občenji tudi malenkosti velike, dolgotrajne vpljive. Kar se denešnje dni zaseja, rodilo bo sad še le našim potomcem — in ti bodo nas sodili in morebiti dolžili nehajstva, zanikernosti! Lahko je zapaziti perst božje previdnosti, ki piše zakone ljudskemu gibanju. Zakoni so določni, — ljudstvom pa še ostaja mnogo prostosti, da sile ne čutijo. Drugokrat o čem drugem. Smešnice. * Dober odgovor. Nekdo pozabi v gledišču odkriti se, ko se je zagrinjalo vzdignilo. — „Klobuk z glave!" zadere se za njim sedeča ženska surovo ter ga precej terdo sune v herbet. Ta gledalka gotovo nij bila kljubu svojej — 71 — krasnej obleki izmed omikanih krogov. Omenjeni človek se oberne rekoč: „Gospa, dovolite mi samo nekaj minut še, da imam klobuk na glavi, kajti ko bi se sedaj odkril, bi marsikdo lehko napčno mislil, da sem vas pozdravil." * Javni govornik. Neka gospa, ki je bila v Parizu v operi, vidi grede iz gledišča pri durih stati znanega govornika. Oberne se k njemu rekoč: „Ah gospod, vi ste jako izverstni javni govornik in vem, da je to vaš naj-veči ponos?" „Da, da, milostiva gospa," odverne ta, kateremu je bila ta pohvala všeč, „ali vam morem s svojimi slabimi močmi kje postreči?" „Da, da; prosim, bodite tako dobri in pokličite mojega kočijaža." * Goljufani skopuh. Star skopuh je imel psa, ki mu je po noči hišo stražil, da bi mu nihče zakladov ne ukradel. Pa starec je kmalo zapazil, da pes ne čuva dobro ter le redko laja, ako mu da zvečer dosti jesti. Da bi psa navadil na boljše čuvanje, pusti ga cel dan stradati. To je pomagalo. Pes, ki ga je terla lakota, lajal in tulil je celo božjo noč tako neizrečeno, da sosed župan nij mogel spati. Ker je vedel, kaj je vzrok pasjega tulenja, verze vsako noč skledo kosti na dvorišče, kjer je stražil skopuhov pes. Temu je bila večerja všeč in molčal je celo noč. Skopuh dolgo nij vedel, kaj to pomeni, da pes vedno molči, zato si je prizadeval to reč pozvedeti. Takoj drugi večer gre na dvorišče ter čaka ondi, kaj bode. Jedva začne pes lajati, ko se vsp6 iz županovega okna kosti na dvorišče. Skopuh to videti, sklene zanaprej psa odpraviti ter rajši sam kosti porabiti. Drugo noč gre sam na dvorišče ter jame posnemati pasje lajanje. — Čez nekaj časa res prilete kosti z okna in skopuh se je na tihem veselil svojega vspeha, ki mu je naklonil nov dobiček. — Pa župan je kmalo spoznal, da je sedanji glas od prejšnjega različen, da stari skopuh sam laja posnemajoč glas svojega psa, ter da sam gloda. kosti. Odslej župan nij več metal kosti na dvorišče in skopuh se je zastonj trudil cele noči tuleč pod oknom. Konečno pa je spoznal, da se župan nikakor več ne da omečiti, da je vse njegovo prizadevanje zastonj, zato si je zopet preskerbel psa, ki mu je stražil hišo. * Otroci govore resnico. V nekem mestu so praznovali ženitovanje neke bogate grofinje in mladega oficirja. Nekaj dni pred zaroko je napravil oče mlade neveste malo pojedino, h katerej je bil povabljen tudi duhovnik, ki je pozneje mlada zakonska poročil. Med pogovorom praša duhovnik nevestinega očeta, katere besede iz svetega pisma naj bi bile podlaga pridigi poročni dan. Niti oče, niti zaročenca nijso imeli o tej zadevi nobene posebne želje, kar se oglasi desetletni brat nevestin rekoč: „Gospod župnik, veste kaj, potem pridigovajte o besedah sv. pisma: Oče odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo." Družba sv. Mohora. (Konec.) Razpis družbinih daril, katerega smo priobčili v zadnjem listu, naj danes nekoliko razjasnimo. Pervič prosimo pisatelje, ki mislijo tekmecovati za eno ali drugo darilo, naj si zbero predmet, kateri, kar je le mogoče vstreza vsem udom ali podučuje vsaj večino družbenikov. Povesti, razglašene po družbinih Večernicah ali podučnega spisa, natisnjenega v družbinem Koledarju, ne prebira le peščica ljudi; temveč sestavek gre od roke do roke, njega prebira nad 2 0 tisoč rojakov. Naj si zlasti mladi pisatelji tega nikdar ne puste izpred oči! Glede rokopisov ponavljamo, daje družba z bolj obširnimi pavesti za leta in leta oskerbljena; tem težje pogreša jedernatih krajših spisov, zlasti humorističnih, ki seveda nravnosti žaliti ne smejo. Isto tako ustrezajo kratke pesmi didaktičnega zapopadka. Drugič opomnimo tekmovalce, naj rokopise pošljejo ob pravem času t.j. gotovo do 1. novembra. Imenu v zapečatenem listu naj dostavijo stanovanje in zadnjo pošto ter ob enem določijo, kaj z rokopisom, ako ne bi ga družba sprejela. — V zadnji odborovi seji se je raz-govarjalo tudi o rokopisu prof. dr. Šubiča: „0 telegrafiji". Vsi presojevalci so pripoznali, da je razprava sama o sebi po vsem izverstna in doveršena; vendar niso se upali odboru predložiti, naj družba rokopis sprejme in natisne. Povod temu nasvetu je, da naše prosto ljudstvo o temeljnih pravilih magnetike in elektrike ni še dostojno podučeno; pri vsem trudu, s katerim si je slavni gospod pisatelj prizadeval, stvar popularno in z izverstnimi podobami razlagati; ostala bi razprava vendar-le večini družbinih udov preveč znanstvena, tedaj nejasna. Iz tega razloga je odbor sklenil, da se rokopis g. pisatelju verne. Tudi o rokopisih: „Po-mladančnice" — povesti za slov. dekleta, ..Sulamita" in „Stari dobri časi" je obveljal predlog, da se izroče poši-ljalcu. Enoglasno pa je bil sprejet prav po domače razlagan poduk o„novimetrični meri invagi," katerega je sestavil g. J. Verhovec. Rokopis: „Krona nebeška," poslovenjen po sloveči Stogerjevi knjigi: „Die Himmels-krone," — je izročen presoj ovalnemu odseku. Razne iiovioe. DuhoTske spremembe t Kerški škofiji: Glavna mestna fara v Celovcu je podeljena č. g. Pišerju, fajmo-štru v Knezi in mestna fara v Velikovcu č. g. J. Š1 u e t u, fajmoštru v Št. Kocjanu, ki ob enem postane dekan za Ve-likovski okraj. Č. g. provizor v Ljubnem J. Štefaner je prestavljen v Šmartno na Polji in na njegovo mesto gre č. g. Payer, provizor v P611ing-u. Umeri, je č. g. J. Šofman, kurat v Šmartnu. R. I. P. Milostljivi g. knezoškof bodo od 17. do 26. t. m. obiskovali sledeče fare: 17. maja Hohenfeld. 18. Loling. 19. Št. Lenart-Škofiče-Preblje. 20. Eihenfels-Št. Peter. 21. Breitenegg - Theisenegg. 22. Wolfsberg. 23. Št. Jedert in Hom-Vogerče. 24. Pliberk. 25. Klobasnico in 26. Doberlo-vas-Kazaze. ljubljanski škof. Kakor smo iz zanesljivega vira zvedeli, dobili so tukajšnji korar in prost dr. Valentin Miiller, predsednik družbe sv. Mohora, iz Dunaja poročilo, da bodo imenovani za knezoškofa v Ljubljani. Pa koj po sprejetvi tega sporočila so se prost odpeljali na Dunaj, da bi to visoko čast, če je še mogoče, od sebe odvernili. Svetoma razstava na Dunaji je bila 1. t. m. po Njih Veličanstvu cesarji slovesno odperta. Nazoči so bili pri tej slovesnosti mnogi visoki gostje, med drugimi prestolna naslednika pruski in angleški. V velikanskem poslopji so tu različni izdelki in stvari iz vseh krajev sveta na ogled razpostavljeni. Obiskovali bodo razstavo, ki bode 6 mesecev trajala (t. j. 1. maja do konca oktobra t. L), ne samo pre-bivatelji evropejskih deržav, ampak pričakuje se tudi obilno obiskovalcev iz Amerike, Azije in Afrike. Nemški cesar biva zdaj v Petrogradu, kamor je z Bismarkom šel ruskega čara obiskat. Novine vejo veliko povedati o prijateljski udauosti obeh vladarjev. Pa kaj pomaga, da si vladarja prijazno roke podajata, ljudstvo prusko in rusko nikoli ne bosta sprijaznila. Pozneje se oba vladarja peljeta k svetovni razstavi na Dunaj. Št.Jakobska posojilnica v Rožu. Ravno bo 10. t. m. pol leta, kar je ta kmečka posojilnica začela svoje — 72 — delovanje in že kaže denarstveni zapisnik nad 15.1000 gld. prejemkov in nad 30.200 gld. vsega premeta. Tolilcem v poduk se tiskate v tiskarnici družbe sv. Mohora dve knjižici, namreč: „Politični katekizem ea Slovence," in „Wegweiser fur die JVahler," obe knjigi v duhu avstr. pravne stranke. Pervo je spisal naš rodoljub, profesor in deželni poslanec Andrej Einspieler in obsega: 1. Kaj mora vsak politično podučen Slovenec vedeti? 2. Kaj mora vsak pošten domorodec storiti? 3. Poduk, kako se morajo volilci pred in pri volitvah obnašati? itd. Živo se ta knjižica priporoča vsem slovenskim volilcem. Dohodki družbe sv. Mohora za leto 1873. Na novo so pristopili dosmertni udje: 457. Gorišek Ana, dekle v Zatičini .... gld. 15.— 458. Korelec Marija, dekle v Zatičini (I. pol.) , 8.— — Gaspari Karolina, gospa v Kakeku (II. pol. št. 416)........„ " 8.50 — Korinčič Ana, kmetica v Dreženci (II. pol. št. 417)........ * 8.— 459. Skubin Urša, kmetica v Dreženci ... „ 15.— 460. Zupan Miha, kaplan v Leskovcu ... „ 15.— 461. Kramer Konstancij, posestnik v Žolcpahu „ 15.— — Gaberščik Miha, pos. v Gaberjah (II. pol. št. 415)..........„ 8.— 462. Pintar Matevž, dijak v Zalemlogu . . v 15.— — Flander Blaž v Orehku (št. 442) plačal še II. polovico........ „ 7.— 463. Šavperl Franc, nadg. sin v Jarenini . . „ 15.— 464. Brimšek Jožef, kupčevalec v Terstu . „ 15.— 465. Sevšek Ana v Celji....... „ 15.— — Biser Andrej, stolni kaplan v Celovcu (II. pol.)..........„ 8.— 466. Dr. Mencinger Janez, odvetnik v Kranji „ 15.— 467. Vrečko Matevž, župnik v Jurjevem kloštru „ 15.— — Eajna Vihernik Ana v Gotovljah je družbi volila...........„ 2.— Let n i no so poslali: Cč. gg. L. Albreht, župn. v Dobu 43 gld. 90 kr.; J. Hofstetter, dekan v Postojni 81 gld. 80 kr.; A. Carli, kapi. v Mirnu 41 gld. 30 kr.; prevzv. g. J. Dobrila, biskup v Poreču 60 gld.; dr. V. Nemec, prof. v Celovcu 2 gld.; B. Lesjak župnik v Štebnu 24 gld.; A. Zičker, župnik v Dolu 71 gld. 50 kr.; Fr. Zmazek, kapi. v Št. Petru 36 gld.; A. Hajšek, župnik v Makolah 35 gld.; A. Puc, kpl. v Gradu 3 gld.; Fr. Pire, fužinar v Kropi 4 gld.; J. Zoreč, župn. v Mengšu 70 gld. 50 kr.; A. Drobnič, župnik v Knežaku 11 gld; J. Škerjanec, kapi. v Ternovem 53 gld. 20kr.; Fr. Šabec, tergovec v Podgradu 45 gld. 30 kr.; J. Košar, kapi. v Šoštanji 68 gld. 50 kr.; J. Jarc, župn. v Dolu 65 gld.; J. Sorc, kpl. v Moravčah 69 gld. 40 kr.; A. Božič, kurat v Otlici 23 gld.; Š. Gaberščik, začasni kurat v Ajdovščini 18 gld.; Ig. Okorn, župnik v Senožečah 21 gld.; A. Fišer, kapi. v Vuzenici 56 gld. 10 kr.; A. Bre-žan, župnik v Djekšah 32 gld. 80 kr.; J. Božič, duh. v Kortah 9 gld.; B. Kosbaher 3 gld.; J. Cibašek, župn. v Turjaku 6 gld.; J. Mavčič, župn. pri sv. Tomažu 118 gld. 50 kr.; V. Božič, župnik v Pokerčah 20 gld.; F. Eath, župn. v Frajhamu 46 gld. 70 kr.; V. Legat, župn. v Borovljah 37 gld.; M. Dolinar, župn. v Slivnici 43 gld. 80 kr.; J. Kunce, kapi. v Svetinjah 43 gld. 30 kr.; M. Fric, župn. pri sv. Miklavžu 36 gld.; Mariborsko semenišče 70 gld. 70 kr.; Duhovnija v Št. Ivanu 18 gld.; V. Orel, fajm. v sv. Križu 70 gld.; M. Globočnik, fajm. Izdajateljica: K. Janežič. — Odgovorni urednik: Š. v Eibnici 65 gld.; M. Koršič, župnik v Kviškem 163 gld. 10 kr.; A. Lušin, kpl. v Selcah 97 gld. 50 kr.; M. Per-dih, vikar v Livku 38 gld.; P. Eežek, kaplan v Kerki 53 gld.; M. Pire, stolni vikar v Gorici (II. poš.) 170 gld.; A. Turak, župnik v Portolah 5 gld.; Fr. Pevc, 1 gld.; Mica Kos 1 gld.; L. Vojska 1 gld.; T. Zupan, katehet v Kranji 11 gld.; M. Šmid 1 gld.; G. Križnik 4 gld.; BI. Gerča, subsid. v Keifenbergu 59 gld. 20 kr.; Fr. Cerne, župn. na Občini 47 gld.; J. Mervec 2 gld.; J. Pajtler 1 gld.; A. Flander 3 gld.; J. Ferk 1 gld.; J.j Obersnel 1 gld.; J. Macak 1 gld.; M. Pušl 2 gld.; Fara Podbrezje 26 gld.; M. Hribar in J. Leks 2 gld.; S. Wil-fan, prost v Novem mestu 191 gld. 40 kr.; Fr. Čebular, župn. v Povirju 34 gld.; Dr. Eipšl, župnik v Loki 23 gld.; A. Jekše, dekan v Kobaridu (II. poš.) 50 gld. 50 kr.; Kr. Kandut, župnik na Sp. Polskavi 26 gld. 80 kr.; J. Jereb, vikar v Orehku (II. poš.) 7 gld.; V. Tamše, kapi. v Kapelah 18 gld.; K. Jelušič 1 gld.; J. Krapež 1 gld.; J. Kogej, dekan v Idriji 232 gld. 50 kr.; J. Kaz-boršek, kaplan v Dobrepoljah 46 gld. 30 kr.; J. Janah, učitelj v Št. Štefanu 7 gld.; Lj. Vodopivec vikar v Čez-Soči 5 gld.; A. Wolf, dekan v Kanalu 183 gld. 70 kr.; A. Gregorčič, vikar v Libušnji 71 gld. 80 kr.; T. Kramer, župnik v Dornbergu 24 gld.; J. Brence, duhoven v Dutovljah 82 gld.; J. Sovdat (II. poš.) 3 gld.; F. Vigele na Z. Bistrici 7 gld.; V. Matjan, župnik v Eisanu 43 gld.; Gr. Jakelj, kaplan v Zatičini 79 gld. 10 kr.; J. Tutek, dekan pri sv. Lenartu 364 gld. 20 kr.; D. Meško, kaplan v Št. Petru poleg Eadgone 135 gld. 90 kr.; M. Eubin, župnik pri Kapeli 64gld.; A. Stranjšak, kurat v Veržeji 32 gld.; P. Svetlin, admin. v Avberu 19 gld. 70 kr.; J. Vidmar, duhoven v Podkraji 24 gld.; L. Urbanija, farni predstojnik v Ambrusu 43 gld.; A. Muršec, kaplan v Lučah 13 gld.; F J. Boheim, kaplan v Laškem tergu 182 gld. 60 kr.; J. Hanžič, župn. pri sv. Duhu 4 gld.; BI. Lenček (II. poš.) 2 gld.; J. Bonner, dekan v Verh-niki 129 gld. 26 kr.; Dr. Fabris, dekan v Buzetu 17 Zupanija pri sv. Antonu 4 gld.; D. Grobelnik 2 ; J. Sodnik 2 gld.; J. Šuman 1 gld.; K. Klinar 1 J. Kastelec 1 gld.; J. Steklasa 1 gld.; J. Naber-pos. v Proseku 21 gld. ; J. Simonič, kaplan v Št. 36 gld.; J. Tomel, duh. pomočnik v Hinjah E. Jetmar, župnik v Mohličah 6 gld.; BI. Am gld-; gld. gld.; goj, Lorencu 44 gld., brožič 1 gld.; J. Koler, župn. v Brezi 9 gld.; J. Stiberc, farni oskerbnik v Šmarjeti 17 gld.; A. Stajdohar 1 gld.; J. Jan, dekan v Dolini 122 gld. 40 kr.; A. Eichholzer, župnik v Ločah 10 gld.; B. Burcar, kapi. v Pesnici 31 gld.; J. Lijavnik, prost v Dobrlivesi 242 gld. 60 kr.; A. Balon, župnik na Polzeli 17 gld.; J. Marušič, vikar v Nabrežini 20 gld; V. Pušavic, dekan v Jelšanah 28 gld,; A. Merva 1 gld.; L. Mazek, duh. pomočnik v Za-gorji 55 gld.; J. Gajšek, katehet v Brežicah 50 gld. 50 kr.; Fr. Stupica, kaplan v Polhovem gradcu 42 gld. 80 kr.; Fr. Heržič v Madjarevu 3 gld.; A. Mandelc, kapi. Škofji Loki 127 gld. 80 kr.; A. Juh, kaplan v Cernicah 50 gld.; V. Plemel, župnik v Koroški Beli 20 gld. 30 kr.; L. Serajnik, dekan v Pliberku 204 gld. 70 kr.; T. Eav-tar 1 gld.; Dr. J. Vošnjak, prost v Ptuji 600 gld.; o. A. Veleč, kapucin na Eeki 39 gld. 10 kr.; Helena Pleško 1 gld.; P. Konje 1 gld.; Neža Hauptman 1 gld.; Ivan Hanžič 1 gld.; M. Križaj 1 gld.; Fr. Šabec v Podgradu 4 gld.; J. Blaznik 2 gld.; BI. Gerča 2 gld.; Št. Ko-vačič 1 gld.; M. Absec, kaplan v Šmartnem 55 gld.; Št. Šprogar 1 gld.; Fr. Mercina, dekan v Št. Petru 126 gld. (Dalje prihodnjič.) Janežič. — Tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu.