ZaJedalci Poglavje o zajedalcih je vsaj toliko staro kakor človeški rod. Če hočejo zajedalci iz tega dejstva kovati zase kapital, jim to ne bo delalo posebnih težav, kajti zgodovina človeštva je na vsaki svoji strani natrpana s to vrstjo kreatur. Poleg družboslovnega nauka o vladajočih in vladanih, izkoriščevalcih in izkoriščanih, o gospodarjih in sužnjih — na čijih antitezah se je odigravala vsa dosedanja zgodovina, lahko z mirno vestjo pristavimo še usodni antogonizem med požrtvovalnim delom idealistov in entuziastov ter zajedalskim užirkarstvom asocialnih individijev, ki so se znali izza svojih zapečkov vedno okoristiti z delom drugih. Skozi tisočletja že vlačijo za seboj najboljši izmed gloriozne vrste »homo sapiens« svoje »soljudi« kakor robijaške verige, ki jih ovirajo in žulijo cb slehernem gibu. Čc so si stanovi in razredi ter celi narodi v vckovitih odkritih borb.ih ieklenili mišice in razum ter gradili na ta način svojo materialno in duhovno kulturo, je vplival istočasni neprestani boj proti skritim zajedalccm v lastnih vrstah vedno razkrajajoče in dcprimirajoče na bojne vrste onih, ki so hrepeneli dalje in višje na poti k soncu in sreči. Vzajemna požrtvovalna povezanost celotnih narodov in slojev je pomenjala v borbi za boljšo usodo vedno krepitev etičnih osnov ter je vzbujala v udeležencih osrečujočo zavest poštenosti in pravičnosti lastne »stare pravde«. Odkrit sovražnik v nasprotnih bojnih črtah ni v stanju , lomiti moralnc hrbtenice borcev za nujne življenjske interese. Demoralizacija ograža vojsko v prvi vrsti od znotraj, plazi se iz lastnih vrst in zastruplja polagoma zdravo kri celotnega organizma. Nič čudnega, če čitamo v zgodovini, da se je v-odil vedno najbrezobzirnejši boj proti škodljivcem v lastnih vrstah tcr da se je človeštvo ponižalo na najbolj živalsko stopnjo ravno pri obračunavanju med seboj — med sorodstvom. Odkrit nasprotnik na drugi fronti stoji tam nujno, zaradi svojih življenjskih zahtev, z isto pravico in usodno neizbežnostjo, kakor vojska na tej strani. Ta medsebojna zavest nuje in neizbežnosti poraja občutek medsebojnega spoštovanja in upoštevanja: zato ostaja borba kolcktivna in na neki — bodi nam izraz dovoljen — moralni višini. Zajedalstvo je zelo značilen in poučen družben pojav za vsako dobo. Čim več ga je, toliko žalostneje je z moralno višino dotičnega časa. V dobi, ko uravnava strogo nravno javno mnenje vse hotenje in delovanje človeške družbe, se parasiti ne upajo dvigati glav izza svojih draperij. Danes jih nosijo visoko pokonci, kajti zajedalec in pamet sta postala v tej žalostno slavni naši dobi sinonima, prav tako kakor poštenjak in bedak. Če je bil bo.j proti parasitom kdaj potreben, je to danes ta dan. Gorje narodu in njegovim stanovom, če bodo »pametni« nadvladali poštenjake. Vsaka organizacija bo morala poslej najskrbneje paziti na moralno kvaliteto svojega članstva, vsak stan mora skrbno čuvati, da se »pamet« poedinih »tovarišev« ne razpase prebohotno, kajtr v bojnih dobah ne pomenja zajedalstvo samo kvantitativnega zmanjšanja, marveč tudi — in to predvsem — izpodkopavanje nravnih temeljev vsake organizacije. Učiteljski stan mora korakati pri tem varovanju svojih nravnih kvalitet na čelu vsem drugim stanovom, kajti njegova vzgojna misija v narodu ne prenese novodobnih pametnjakov. Racionalistična doba, ki ima za čustvene sektorje človeške duše le še porogljiv posmeh, ne brzi žal tudi mimo naše organizacije brez kvarnih posledic. Vedno pogosteje se čujejo pritožbe, da se zlasti najmlajši tovariši in tovarišice z vso skrbnostjo ogibIjejo svoje stanovske organizacije ter ne kažejo napram delu svojih požrtvovalnih kolegov ničesar razen suvereno odklonilnega posmcha. Na stanovsko organizacijo se spomnijo šele tedaj, ko jim niti njihovo »pametno« gledanje na razmere in ljudi ne pomaga več ter so prisiljeni, zateči se po pomoč k svojim »smešno sentimentalnim organiziranim tovarišem«. Po njihovem sodobnem naziranju je organizacija dobra, če more kaj dati, naivno zahtevna pa, če zahteva protidajatve. Kam plovemo, tovariši in tovarišice, če se med nami razbohoti tako utilitaristično pojmovanje svojega dela in svojih dolžnosti? Kje so dejanja tistih, ki so še pred kratkim zagotavljali slovensko javnost o svojem hrepenenju po žrtvah za narod in njegovo kulturo? Kako mislijo realizirati svoje prosvetne težnje med narodom, če stoje brezbrižno ob strani Iastne stanovske organizacije, ki edina lahko nudi možnost organiziranega in sistematičncga dela na šolskih in prosvetnih vprašanjih med slovenskim ljudstvom? Kako to, da ti nekdanji kulturni golečncži ne najdejo poti tja, kamor bi morali priti, če jim je v resnici za resno delo? Edini odgovor: živimo v dobi, ko sta parasit in pamet postala sinonima.