Petančič Davorin: 13 Sveie gore. Povest. mmja ? •Da. Da vzameš zlato «ionštranco in kelih z dragoceni kameni, da boš dobil denarja, da ga pomoliš pred Miho, da vzameš Lenčko, da boš srečen .. .« »Ne, tega ne storim.« »Nočeš za svojo srečo? Ne upaš iz strahu?« Lovec je pustil Laha in se razburjal: »Ng, nočem ... to se pravi: ne morem ...« »Ker se bojiš?« Janez je bil ujet. Iz trme se je branil, Zakaj, pa ni vedel povedati. Lah je pel dalje. Saj je vedel vse, kar mu mora povedati, da bo padel. »Nihče ne bo vedel prijateljček. Meni se zaupaj! Junaka se pokaži! Kaj je junaštvo? Nekaj si upati storiti in izvršiti to tako, da nihče ne ve. Glavno pa ie, da si upaš. In kaj si vse upajo Ijudje za srečo? Hrti... Ubijajo celo, ubijajo, veš ...« Lah je užgal svetilko, kakof da si hoče napaliti pipo. Pogledal je na skrivaj Janezu v obraz in lokavo se je posmejal, pa še ponovil:. • »Ubijajo za srečo ... ker vsak hoče srečen biti...« Ja'neza je peklo v dno duše Lahovo ponavljanje in luč ga je bodla y oči. »Zakaj ponavljaš? Naprej pripoveduj!«. Lah je doznal upadlost v njegovem govoru in strah. »Kaj ti je to neprijetno? Te morda na kaj spoV Janeza je vrezalo kakor strela. " Zavpil je z razdrazenim glasom: ... »Kaj rrii hočeš?« Lah je kihnil kakor za šalo in dejal v smehu: »Ti si že ubijal!« Njegov smeh je dajal besedi njegovi gotovost, kakor da bi vse vedel. Janez ni mogel misliti, da ga Lah samo skuša in se je izdai z vprašanjem: »Kdo ti je povedal. ..?« Hotel se je popraviti, pa je bilo že prepozno. Lah je pograbil besedo kakor zver svoj plen. »Kdo? Nihče! Iz obraza sem ti bral, da si ga, starega z Gor. In vem, da se mučiš. Pa čemu ? Kaj je to kaj tako hudega? Saj si za srečo ubijal.. . In če te sreče potem nisi dosegeL kaj moreš ti zatb? Tvoja krivda je radi tega še rnanjša!« »Vse ve!« Ko se je osvobodil prvih vtisov udarca, mu je postajalo celo prijetno, da ima prijatelja. »Vedel je, pa me ni izdal!« se je zavedel. Zaupal mu je vse in se krčevito oprijel njegovih nasvetov nekaj iz vere v niegovo prijateljstvo, nekaj iz strahu, da bi ga izdal. Strahovi. Na Gorah se je razvijalo življenje, ko je Mara odšla in se je Mihova ženitev izjalovila, se bolj pusto in dolgočasno. Gostov skoro ni bilo nobenih. Le včasih je zablodil kakšen lovec iz graščine na Bizeljskem. Lojze je žvižgal in pletel košare in jerbase i suhega vrbičja, ker za. drugo delo ni bilo. Miha se je oziral po kmetijah in računal, kje bodo hčere dobile večji denar. Dolg ga je bolel kakor rana. Nago varjali so mu zdaj eno, zdaj drugo, pa ae za nobeno ni mogel odločiti, ker je sodil, da so vse prerevne. Lenčka se je kazala brezčutno, čeprav je v globmah duše vojskovala hude boje. Večeri so bili posebno prazni. Pepa je molila na prej dolge molitve tako, da se je Miha večkrat ne voljno obregnil nad njo. Nekega večera, ko eo bili i sredi molitve, je nenadoma potrkalo ha okno. Ura j< bila sicer šele pet, a vendar so se vsi iiačudili. Mihs je šel odpret in vstopil je Janez. Miha ga ni tbil vesei kaj posebno. Lovec je sedel v kot in si naročil vina, kakor da bi bil tujec. Videti je bil močno utrujen in upehan. »Kaj je novega na oni strani?« je vprašala Pepa n prisedla. Žal ji je bilo le za molitev, ki so jo preinili, sicer pa je bila Janeza močno vesela. »Snežni plazovi se udirajo po gori. Skoraj ni varno okoli hoditi. Ste že slišali volkove?« Vsi so zazijali na široko. »Volkovi?« je prišla Lenčka do sape. »Teh je še treba!« se je razburil Miha in se približal. »Sava je zarnrznila, pa so prišli od Kočevskega. Več jih je. Slišal sem jih že. Na Prsski so konja napadli še za dneva. Po noči se bližajo celo hišam.« »Jemnasta, Jeziis, Marija!« je vila roke Marija. »Čira več bo snega in čim hujša bo zima, tem strašnejša bo ta nadloga. Zver je drzna in napade tudi človeka.« »Zdaj jih že več let ni bilo na to stran, ker so bile zime bolj mile.« Janez je postal naenkrat zanimiv in ga niso pustili. »Ko je tako dolgčas! Ostanite! Saj lahko tu spite. Pa tako ni varno ponoči hoditi čez goro.« Pepa se je odpravila zvonit. »Sama ne grem. Lojze, nocoj moraš iti z menoj, pa vzemi s seboj kako batino!« »Vas bom pa jaz spremil, ko iroam puško.« »Pa pojdimo vsi trije.« Zunaj je naletaval sneg in zametaval razširjena pota. Ko so se dvignili na vrh do kapele sv. Jurija, ju je Janez opozoril. »Posluhnimo v goro, če jih bomo slišali.« Nastavili so vsi trije ušesa vetru in molčali. »Slišite?« ju je Janez pozval. »Pod špičkom se ogiaša. Zver je menda gladna.« Pepa se; je oklenila Lojzeta in tarnala. Volk se je oglašal še in še. Vrvi sobile premrzle in gladke. ->Bom jaz z velikini,« se je ponudil Janez. »Lojze, ti pa malegp. primi!<: V lini ^oraj nad vrati se je nekaj zganilo, zavreščaio kakor sova in titihnilo. Pa se je oglasilo znova, ko sta onadva popustila vrvi. Pepa je treščila ob zid in jecnila, kakor da bi jo božje zadelo. Janez je bil v hipu pri njej. »Nie ni. Sova je žašia v lino, pa jo mrazi.« Skočil je na prizidek in segel z roko v lino. »Ne, da te ne bo!« je zaprosil Lojze. »Jo že imam!« je vzkliknil veselo Janez in vrgel mrtvo sovo na tla v zvonišču. »Kaj pa je to?« je vzkliknil naenkrat in ostal na prisidku. Težki koraki so bobneli po stropu in utihnili. Zažvižgalo je, potem pa ;ie bil mollc kakor prej. Pepa jemedlela in klicala Marijo. Tudi Lojzeta je napohiil strah, da ga je treslo. Še Janez se je čudil. »To je čudno. Prijel je Pepo čez križ in jo napol nesel pod breg, Lojze se je kar prevalil po snegu navzdol. »Straši!« je vpila Pepa. »Straši!« Lojze se je 3esedel za mizo veš prebledel. »Kaj vam je? Ali so vaš volkovi?« je zaskrbelo Lenčko. »Ne volkovi, nekaj drugega je. Kje je Miha?« »Pri hlevih zapira. Kaj je, za božjo voljo?« Miha je otresel sneg ob pragu s čevljev in godrnjal: »Kako ste pa nocoj zvonili? Se vidi, da ste bil trije, zvona sta p? samo dva.« »Hajdi, Miha, greva k cerkvi. Ni varno kar tako pustiti, da kdo monštrance ne odnese!« »Kaj?« je zakričal Miha in pograbil sekiro. Bežala sta na vso moč k cerkvi. »Kje je kdo?« se je brustil Miha. »Odmah ga! Tolkel je po hrastovem deblu, da je odmevalo daleč naokoli. Janez je svetil okoli cerkve, pdprl cerkev in vse pn-gledal po kotih, ako se je tat kam skril. Konec iskanja je bil, da ni bilo nikogar. Janez je vzel mrtvo sovo, vstrelil v zrak in dejal: (Dalje sledi.)