133
V rečeh slovenskima pravopisa.
Na večkrat ponovljeno prošnjo, de bi gosp. profesor Metelko v prid slovenšine opustili svoj pravopis, so si v 28. in 29. listu prizadeli prednosti svoji ga pravopisa memo na siga dokazati, ter so rekli, de pri svojim ostanejo, dokler boljiga ni.
De častitimu gosp. profesorju Njih pravopis nar bolj dopade, Jim radi verjamemo, — pa v taki reči ne velja to, kar meni in mojim prijatlam dopade, ampak to, česar občinstvo razsodi. V pravopisu pa je občinstvo p osta vedajavni vladar, kterimu se mora pisavec vkloniti, ako hoče, de bo ljudstvo bralo, kar on piše.
Napol samoglasniki (Halbvokale), ktere gosp. profesor nar veči prednost svojiga pravopisa čislajo, ločijo že G oren ca od Dolenca, še bolj pa Kraj ne a od Štajarca i. t. d. — torej nikakor ne morejo vpeljani biti v slovenski pravopis! Gosp. Metelko so Dolenc, torej hočejo, de bi vsi Slovenci po dolenski pisali plesali — to pa brez zamere ne gre. Gorenc za-glasniga t, kar je nam znano, nikjer ne izgovarja, torej postavimo: ne bo besede Podpežnik drugači izgovoril, kakor jo mi pišemo, čeravno bi se mu Dolenc smejal!! Dolenc bo besedo Podpežnik i. t. d. tudi po našim pisano, vender le po svojim izgovarjal—Gorenc pa tudi po svojim, ako ravno je po Vašim pisana. In poslednjič: če bi hotli vsaki glas do lasu na-tanjko zaznamovati, bi tudi z Vašim pravopisam, gosp. profesor! ne mogli izhajati.
Prazne besede so na dalje, de kljuke (v) nad s, c, z so mudivne — ali ni h na strani s, f in z še bolj mu-diven?— Kdor po našim š, č, ž piše, si prihrani (po storjeni skušnji) pri 27 natisnjenih polah celo polo; ali ni to prihranitev časa in denarja? — De se c lahko z e zameni, damo Latincam razsoditi: ali jim je že kdo to očital. — Kar ličnost gosp. Metelko-toviga in Bohoričeviga pravopisa memo našiga zadene , naj bravci, ki Metelko to vi ga še ne poznajo, sami iz naslednje predpodobe razsodijo.
Po stari Bohoričici:
S velikimi gofpodi ni dobro zhefhinj sobati, je rekel Shabnikar is Zhirzhizh. Po Metelkotovim:
3^ velikems gospode ne d©bro \^ew^n 3a>bate, je rekd SGabnekar i3 ^njeij.
Po novim slovenskim:
Zv velikimi govspodi ni dobro cešinj zobati, je rekel Zabnikar iz Cirčič.
(Konec sledi.)
136
V rečeh slovenskima pravopisa.
(KonecO
Ker starima (Bohoričeviga) pravopisa razun majhne množice Slovencov nobeno drugo slovansko ljudstvo ne piše in tudi nikdar ni pisalo, — ker gosp. Metelkov pravopis še clo Krajnca od Krajnca, še bolj pa od Šta-jarca in druzih Slovencov loči, naš sedanji pravopis pa nobene ločitve ne dela, in se mu tedaj tudi ni treba pogube bati, zato ke'r je edin z ilirskim in zlo enak pravopisu druzih Slovanov, kterih bukve in časopisi se bojo zmirej bolj med Slovenci razširjevali— kdor — pravimo — vse to le nekoliko premisli, bo lahko razsodil: kterimu pravopisu prednost gre. S tem pa nočemo reči, de je novi pravopis brez vse pomanjkljivosti — tode k ter i pravopis je na svetu, ki je popolen ? Kteri jezik zamore to reči? Nobeden.
Pa pustimo vse to besedovanje na strani, in ozrimo se po Slovenskim in poglejmo: kteri pravopis zdej kraljuje na Krajnskim, Stajarskim , Koroškim, Teržaškim in Goriškim? v kteri m pravopisu se natiskujejo zdej nar imenitniši knjige?
1.  V stari Bohoričici se zdej nobene druge bukve več ne pišejo , kakor molitevne in pa pratike.
2.   Ze v letu 1832 začeti prepir zavoljo Metel-koviga pravopisa se je--kakor večidel naših bravcov ve — v letu 1833 tako hudo vžgal, de se je popisala cela knjiga pod nadpisam: „Nuovo discacciamentodi lettere inutili, d. i. slovenischer ABC-Krieg, Laibach 1833." — In odtistihmal je zginil gosp. Metelkov pravopis iz natisa. Drugači pa je z njegovo slovnico (gramatiko), kteri vkljub overženih čerk radi podamo nevsahnljivi venec slave.
3.   V letu 1843 so jele Novice po malim novi pravopis pisati, ki so se dolgo branile Bohoričici slovo dati, dokler jih niso od vsih strani SI o ve n-skiga naznanovane vošila pisavcov premagale, kterim so se pa potem rade udale, ko so spoznale , de so vošila občinske. Gospodje R. M. in J., ki so Novicam koj v pervim začetku prijazni pomočniki bili, bojo poterdili, de se v vpeljanji noviga pravopisa nismo prehiteli. — Zdej se pišejo v novim pravopisu vsi slovenski ca-
sopisi brez sneme, namreč: Novice, Slovenija, Cerkveni časopis, Vedež, Slovenske Novine v Celji. V ravno tem pravopisu so natisnjene rDrob-tince", drugi natis ;)Blaže in Neži ca" milostljiviga kneza in škofa gosp. gosp. Slomšeka, ki so mi lani naravnost rekli, de, poprijemši se noviga pravopisa, ga ne bojo več opustili; — gosp. Murkotova in gasp. Muršečova ;,slovnica" ^gramatika), gosp. Krem-peljnova „dogodivšina štajarske zemlje", pesmi gosp. Vodnika, gosp. Koseskiga in gosp. Prešerna, dalje: gosp. Vertovcova ;,kemija", — gosp. Mala-vašičova „Zlata Vas", gosp. Stojanova ;5Milo-serčnost do žival", gosp. A. Tomanove bukvice s podobami „zoper terpinčenje žival" — vse knjige gosp. M. Majerja, — gosp. Jabornikovo ?5Sveto pismo", kteriga 1. zvezek bo kmalo dokončan; gosp. Robidatove knjige „Zdravo telo nar boljši blago", Čujte, kaj žganje dela, gosp. F. G. Linhartov „Matiček se ženi", potem „Varh" —„Sedem Sinov" in še več družin knjig. — V novim pravopisu izhajajo že tudi oznanila c. k. ilirskiga poglavarstva, in Ljubljanske c. k. policije. Unidan je tudi na Dunaj i iz c. k. dvorne in deržavne tiskar niče v novim slovenskim pravopisu prišel na svitlo „za-zdajni red za opravila pri vstavivnim deržav-nim zboru in načert za prihodnji stanovitni red opravil". Tudinašnovi slovenski besednik, — gosp. Cafo v a „sl o venska slovnica zaNemce" in več družin v natis pripravljenih bukev. Poslednjič še povemo, de je novi pravopis že tudi v slovenskih šolah Primorskiga poglavarstva vpeljan.
Kdor iz tega ne spozna, kaj de je zdej storiti treba: ali se občinstvuudati ali pa sam svoj ostati, temu se bomo zastonj prizadevali sedanje potrebe razjasnovati.
Le ena sama se mora pri nas še zgoditi, de bo enkrat konec vsiga abcedniga besedovanja. In to je, de se ta pravopis po izgledu Primorskiga poglavarstva tudi po vsim Slovenskim v šole vpelje. To pa se mora zgoditi zdej pri osnovi noviga šolstva na Slovenskim, de se ne bo ljudstvu pod-učenje kradlo, ktero zamore iz gori imenovanih in tudi prihodnjih knjig in časopisov vživati. Vred-niki Dunajskih časopisov po pravici terjajo, de naj bojo vsi časopisi brez štempeljna, ki njih ceno povikšuje, zato ker so časopisi dušni živež ljudstva; — mi slovenski pisavci pa terjamo, de se novi pravopis po vsih šolah postavno vpelje, de se ne bo moglo ljudstvo pritoževati, de ne zna novih reči brati, in de ne bo zaostajalo v tako potrebnim omikanji.
Jez sim za tega voljo vvelkim deželnim zboru v Ljubljani 7. mal. travna tega leta zbranim stanovam svetoval, de naj položijo to reč ministru na Dunaj, de se ima povsod novi pravopis vpeljati, — in vsi so enoglasno ta naklep (Antrag) poterdili. Naš milost-ljivi knez in škof, gosp. gosp. Anton Alojzi, inf. stolni tehant gosp. Urban Jerin, vodja bogoslovskih šol, gosp. korar Zupan, in vikši vodja krajnskih normalnih šol, gosp. korar Novak so sedeli v tem zboru in so poterdili ta naklep; torej je tudi njih opravilo, skerbeti, de ne bo ta reč nikje'r nobenih enostranskih protivnikov našla, ker zdej v taci h rečeh ne velja več to, kar kaka posamesna glava ali posamesno vredstvo LBehorde) misli, ampak to, kar je glas občinstva. Kaj pa ta glas terja, spričujejo gori dokazane slovenske dela v novim pravopisu očitnimi, kakor vse naše besede.
Novi pravopis je za mladost, ki se še le brati uči, tudi veliko ložeji, kot stari, ker en glas č, š, ž je tudi le z eno čerko zaznamovan, ne pa z dvema kakor po starim sh, fh, z h.   Ravno tako ta pravopis polajša
137
tudi poduk v pregibanji glagolov, kadar se s, z, c spreminja v š, ž, č ali pa nasproti, postavimo: groziti — groben; nositi — nosa — nočen; rečem — red; stricem — strisi i. t. d. —
In tako sklenem ta sostavek s tem zagotovilam, de ne besedice več ne bom od te reči govoril, ker iz celiga serca poterdim resnico gosp. Hicingerjovih besed : „Raji bi več pisali in dobriga, kakor pa vedno se pričkali za gole čerke, in se tako zmirej v Abece-darje povračevali". Ojstro nam jo gosp. Hicinger tudi povedo v sledečim napisu, v kterim nam pokažejo, kaj Vodnik in Čop na unim svetu od nas govorita:
Vodnik: Dobro hitijo naprej v izobraženju verli Slovenci, Vedno popravljajo bolj narodni svoj pravopis.
Čop:
V tem se je bati samo, de se dost izučili ne bojo,
Ker se vracujejo skoz le v abecedo nazaj!
Ne boj se tega, slavni Čop! Ko si Ti živil, je spala Slovenija, le malo rodoljubov se je poganjalo za mater svojo. Zdej pa je vse živo po Slovenskim, in edinost ni več prazna beseda. Po mestih je še sicer premalo narodniga občutka, tolikanj bolj pa živi duh domorodstva po deželi, kteriga nar zvestejši varhi so od nekdej duhovni gospodje bili!             Dr. Bleivveis.