t    Domišljija in resnica. ako prijetno deluje juterna in večerna zarija na človeka, razvidiš lehko na licu navdnšenega hribolazca, kadar ti pripoveduje o juternej zariji, katero je glodal z visokega snežuika.   Iz obličja mu sije nepopisljiva radost duše, katera v spominu na prekrasen prizor pozabi ves trud in neprijetnosti, katere mu je bilo treba prestati.   Ali še lepša je večerna zarija, ako jo opazuješ z visokih vrhov morsko obali.   človeku, opazujočemu solnčni zahod, zdi se, kakor bi zlato solnee utonilo v globokem morji pri nepopisljivo krasnem svitu.   Taki morajo biti  tudi občutki poštenega trpina na smrtnej , postelji, kadar se poslavlja od svojega življeuja, da bi šel skozi morje snirti v srečno večnost novega življenja.
Na zapadnem bregu otoka Krka čakala sta mati in sin o solnčnem zahodu očeta. ki je ribaril in se zdaj s svojo ladjico bližal obrežju. Oba sta se ozirala proti zahodu iu gledala žareče morje, na katerein se je zibala oče-tova ladija.
,,Mati, kam pa gr& zdaj solnce?" vpraša Ivanek mater, ki je gledala tja jia divno razsvitljeno morsko planjavo.
,,Kopat se gre v globoko morje," odgovorila je mati.
,,Kaj ne mati, zatp pa phiskajo zdaj valovi s tako silo ob bregove, ker se je soluce spustilo v globoko morje. Oj to jc lepo!" kriči na vse grlo veseli Ivanko.
,,Da, da, zdaj se je vže spustilo v globoko morje,"  odgovarja uiu niati.
V tem pripluje ladija h kraji in deček začne zopet: ,,Oj ljubi raoj oče in draga moja mati, zdaj ini je jasno, zakaj solnce vzhaja vsako jutro tako cisto, tako lepo iu svitlo in zakaj jo po naših travnikih vse polno rosc, da se leskeče, kakor bi stale same iskre po zelenej travi. Izvestno se otrese solnce, kadar izleze iz morja ter tako pokropi naše travnike, vrte ia polja z jutranjo roso.  Kaj pa bi bilo, ako bi solnce utonilo ter bi ne moglo več vzhajati?"
rPotem bi bila vedna tema na zemlji in vse stvari bi morale poginiti," odgovori mati.
„0} to bi bila groza in strah na zemlji; potern bi jaz še celo svojega doftrega očeta in mile mamice ne niogel videti," reče Ivanko.
Na vzhodnej strani se zdaj prikaže polna luna s svojim medJim svitom in oče potognejo ladjico na suho, rekoč: ,,])anes bode večji pritok kakor na-vadno, ker jo polna luna." To rekši izpraznejo ladjieo in vsi trije se vrnejo z ribami domov. Na zapadnej strani je bilo vidoti še samo svitel obrobok na nebu, kateri je postajal vcdno bledejši. Ivanko se ozre še jedenkrat nazaj in pravi: ,,Oče, zdaj je solnce vže v morji; oj da bi le skoraj začelo zopot vzhajati!"
,,Da se hodi solnce pri zahodu kopat v globoko morje, to je le pravljica," reko oče. Solnce stoji vedno na jednem in istem mestu, a naša okrogla zemlja se zavrti v štiri in dvajsetih urah. jedenkrat okoli svoje osi, in to vrtenje zemlje stori, da vidimo zjutraj solnce vzhajati, opoludne visoko nad nami, in zvečer zopet zahajati na ravno nasprotnej strani od one, kjer je bilo zjutraj. In vse to se vidi pri nas, kakor bi se solnce utopilo v morji. Tudi tvoji pojmi o jutranjej rfisi so napačni. Eesnica ,je to-le: Kadar po dnevi solnce gorko sije, izpremeni se jeden del vode v soparo, kateri plava nevidno po zraku, a zvečor, po solnčnem zahodu se zrak zopet izhladi, in sopare, ki so po dnevi plavale prosto v zraku, izpremene se zopet v vodo ter se vlego na različne trave iu druge rastline v podobi vodeuih kapljic, katere se pri solnčuem vzhodu blesto kakor najlepši biseri."
,,8koda," reže Ivanko, nmeni bi bilo Jjubše, da bi se hodilo solnce vsak večer kopat v gioboko morje, in bi potem vsako jutro vrglo po uekoliko drobnih kapljic po našiii livadaii.''                                                                   jos. Lamrie   .