Se s
Briga me!
Jože Hudeček
Se strinjate z menoj, ki mislim, da Slovenci kronično trpimo zaradi pomanjkanja samozavesti in samospoštovanja in daje to ena izmed temeljnih napak, ena izmed zgodovinskih pomanjkljivosti v značaju tega naroda? Se strinjate, da v vsakomur izmed nas nekje globoko tli želja po identifikaciji z nekom drugim, s pripadnikom kakega velikega naroda in da od tod izvirajo vse težave s pogostnostjo uporabe tujk v našem vsakdanjem jeziku - zdi se nam pač »nobel« izražati se v jeziku tistih, ki so po našem zakompleksanem prepričanju »boljši«?
Se strinjate z mislijo, da so celo tisti, ki so na vso moč pretiravali z glo-rijo Slovencem in slovenstvu, to počeli samo zato, ker so hoteli, da bi bilo tisto, kar trde, zaradi njihove glasnosti in vztrajnosti - res? Se strinjate, da se z neverjetno lahkotnostjo odrekamo svojim ljudem, ki so na svetu postorili kaj velikega, in jih prepuščamo tujim narodom (ki si take »kalibre« brez predsodkov prisvajajo), samo zato, ker dvomimo, če drugače ne, pa podzavestno, da bi bil Slovenec česa takega zmožen, če pa je že bil, je s tistim trenutkom postal nekaj drugega? Se strinjate, da so prav v tej pomanjkljivosti naše zavesti zakoreninjena tudi vsa ugibanja (kako je kaj takega sploh mogoče!), ali dediščina tistih narodov, ki so pred nami poseljevali slovensko ozemlje, sploh sodi v naše mu-
zeje, ki naj govore o »slovenski« zgodovini, ne pa o preteklosti tistih, ki smo jih nekoč, ko nam še nihče ni dopovedal, da smo takoooooo majhni, brez predsodkov veselo, včasih pa tudi krvavo asimilirali in ki zdaj s svojimi geni delajo zgago po naših žilah in naših mislih?
Ali se sploh lahko strinjate s tem, kar počnemo z dediščino tistih idejnih ali družbenih plasti, za katere smo si izmislili »zgodovinsko resnico«, kako kruti da so bili kot gospodarji s svojimi podložniki, pa smo jih kljub nekaj-stoletnemu prebivanju in življenju med Slovenci, kljub včasih celo dokazanemu »poslovenjenju« (če je bilo to že zaradi njihovega domačega izvora sploh potrebno!) naredili v svojem zgodovinopisju za »tuje tlačitelje« - saj takšni, kakršni so bili ali za kakršne smo jih naredili, že niso mogli biti Slovenci - Slovenec je namreč brez izjeme angelsko dobro bitje, ki nikomur na svetu ne stori - še privošči ne! - nič zalega (šalo o sosedovi kozi so si izmislili tisti, ki so zaradi svoje prave pripadnosti svoje lastnosti dobro poznali, zaradi svojega deklariranega oddaljevanja od nacionalnega izvora in vključevanja v adoptirano nacionalno skupnost pa so bili prepričani, da želo fabule njih več ne zadene)?
Samo tisto famozno celjsko krstilnico vzemimo: če bi ne bila spomenik rimske kulture (kot da zgodnje krščanstvo ni v nekem oziru tudi naše), bi ji zagotovo ne prilepili »sex shopa« ob bok, kot da bi nuno dali dežurat v
Sodobnost 1999 /  347
Se strinjate
bordel! Pa kaj delamo z gradovi! »To so spomeniki fevdalizma!« so kričali funkcionarji (pa ne vsi!) prejšnje oblasti, ki jih je pustila toliko propasti, trdeč takoj po vojni, da bodo odslej dostopni, ne le »tuji eliti«, temveč »vsemu delovnemu ljudstvu«. Potem je nekatere res namenila »širokim ljudskim množicam«, da so jih uživale po svojih demokratično izvoljenih predstavnikih, na koncu pa je ravnala z njimi, kot ravna človek, ki ne mara živali, pa mu podarijo psa: ubiti ga noče, jesti in piti pa mu tudi ne da.
Gradovi so tako postali čisto posebno poglavje našega skupnega ukvarjanja z dediščino, poglavje, o katerem smo bili (in smo še!) vselej, kadar naj bi se jih lotili, pripravljeni reči: »O tem pa drugič«, ne da bi še do danes evidentirali vse možnosti njihove ponovne oživitve.
V nekatere smo spustili kmetijske proizvajalce (kot se temu menda pravilno reče) in jim izročili grad, da z njim ravnajo, kot pač znajo in vedo, brez prave volje, da bi v sebi zatajili puntarsko kri, kije že od leta 1515 sem v njihovih žilah kričala po maščevanju, pa za to sami niso vedeli. Ravnali pa so z gradom tako, kot so jim ukazovali geni.
V drugih smo spet uredili muzeje, verujoč, daje to najprimernejši način vključevanja gradov v sodobno življenje - potem pa pozabili, da jih imamo, in je zato njihov prag prestopil komajda še kdo, razen upravnika, čistilke in vratarja. Imamo grad, v katerem imamo tudi muzej, ki je imel menda predlani celih osem obiskovalcev. Prazni samevajo in propadajo. Zgradbe - in kaj so gradovi, če ne to! - so kakor do-
mače živali: če se človek ne zmeni zanje, če jih - bog ne daj! - zapusti, poginejo. Gradovi umirajo na ta način drug za drugim. Pravimo, da so jih zgradili tuji ljudje za nam tuje namene in da je zato več kot razumljivo, če mi ne vemo, kaj bi z njimi. Danes, po tolikih letih, se ne spomnimo več, kaj smo hoteli, ko smo jih še pred dobrega pol stoletja »v imenu ljudstva« zahtevali zase.
V mestu, v njegovem središču, podiramo stare, častitljive zgradbe, da bi na njihovo mesto postavili nove, betonske, z garancijo tam nekje do šestdeset let (one druge, porušene, so tam stale že nekaj stoletij in bi jih bilo moč z malenkostnimi adaptacijami še vedno uporabljati!) in da bi vanje namestili ljudi, ki delajo z umom, včasih celo z dušo, in za to potrebujejo mir. Mi jim ga privoščimo tako, da jih stlačimo - denimo - v »štiblce« ponarejenih mestnih vrat na Karlovški cesti v Ljubljani, pod katerimi vsako uro rohni nekaj sto motornih vozil, tovornjakov in avtobusov. Kakšen mir! Kakšna zbranost za posvečeno delo!
Sodobnost 1999 I 348
Se strinjate
Nekaj kilometrov oddaljeni od središča mesta, dosegljivi v kakih petnajstih ali morda celo dvajsetih minutah avtomobilske vožnje, pa stoje in počasi razpadajo, neuporabljeni in zapuščeni, gradovi, kot so na primer Jablje, Krumperk, najbrž že nerešljivi dolski grad, pa Bokalce pred vratia Ljubljane, pa še toliko drugih.
V zahodnoevropskih mestih se strokovnjaki, za ceno miru in pogojev za koncentrirano duševno delo, vozijo tudi po uro in več daleč v službo - nam so te častitljive, udobne in razsežne stare zgradbe s svojimi senčnatimi parki - predaleč. Pa obnova, ta bi sta-
la preveč! Če pomislimo, da bi za ceno tistega, kar bi prenova gradu stala več kakor gradnja nove betonske škatle za vžigalice, rešili pričevanje o svoji preteklosti in neponovljivo estetsko ter umetniško kvaliteto slovenske pokrajine, bi nas po vsej logiki morala srečati pamet. Pa nas ne! Pred našimi očmi gredo v nič vrednote, s katerimi izgubljamo vrednost mi sami kot zgodovinska družba in postajamo nekaj trenutnega, začasnega, nekaj, kar je že v začetku namenjeno za odmet, nekaj kakor embalaža. Embalaža česa? Zavesti? Te, po vsem prej povedanem sodeč, prav gotovo ne!
Sodobnost 1999 I 349