Požfcaina plačana v gotovini. Cena 20.— lip) Spediz. in abb. post. I. gr. DEMOKRACIJA Uredništvo: Trst, ulica Machiavelli 22-11. - tel. 62-75 Uprava: Trst, ulica S. Anastasio 1-e - tel. 30-39 — Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18 — CENA: posamezna številka L 20. — Naročnina: mesečno L 85, letno L 1.020. — Za inozemstvo: mesečno L 150, letno L 1.800. — Poš-tni čekovni računi: Trst štev. 11-7223, Gorica štev. 9-18127 Leto IV. - Štev. 27 Trst - Gorica 7. julija 1950 Izhaja vsak petek Samozavest in pogum! Slovenska demokratska zveza za Svobodno tržaško ozemlje je pred leti na svojem prvem zborovanju v Mavhinjah izjavila, da je s stistim dnem umrl tovariš Strah, ki je vse do tega prvega slovenskega javnega protikomunističnega nastopa neomejeno vladal nad slovenskim dejanjem in nehanjem na Tržaškem. In če se ozremo na pot, ki je za nami, moramo vsekakor ugotoviti velik napredek, velike izpremembe v slovenskem javnem življenju. Naš človek se s krepkimi koraki vrača k prejšnji samostojnosti, tako v mišljenju kakor v dejanju. Za nas demokrate so to bodrilna dejstva. Ko gledamo, kako narašča-, jo vrste tistih, ki si upajo kritično motriti komunistično spletkarjenje in demagogijo, potem dobivamo s tem isamo vedno nove dokaze, da smo na pravi poti. Pri tem ni tako važno, da se nam vsi taki novi o-samosvojenci takoj tudi javno pridružijo. Za nekaj takega je potrebno že nekaj več poguma in odločnosti, premagati je treba razočaranje, ki so ga doživeli nad komunizmom. Za premnoge je veliko že to, da so se izvili iz smrtonosnega objema lovk polipa vsakovrstnih komunističnih organizacij, ki so mu dotlej odrejale ne samo vsak njegov korak, temveč tudi vsako misel. Kdor je dosegel to notranje osvobojenje, ta bo po vsej nujnosti prej ali slej doživel tudi drugo stopnjo političnega ozdravljenja. Spoznal bo, da ne more ostati ob strani, da mora pomagati našemu narodu iz težav, v katerih se nahaja. To pa bo dejansko in koristno dosegel samo na ta način, da se pridruži demokratičnim vrstam kot politično organiziran borec. Niti suhe, niti zdivjane veje ne dajejo drevesu nobene koristi, niti ena, niti druga ne nosijo sadu, kljub temu, da izčrpavajo drevesne sokove, ali pa ga izpostavljajo s svojim mrtvim telesom stalni nevarnosti gnilobe. Podobno je z narodnim političnim življenjem. Kdor stoji ob strani ter samo opazuje, ta prav nikomur .ne koristi. Vsa njegova morebitna domišljavost in samoljubje, s katerim morda opravičuje tako svoje postopanje, stoji na presneto trhlih nogah, ki se mu bodo nekoč tudi v njegovih lastnih očeh pokazale v vsej svoji črvivosti. Za uspehe in dosego odgovarjajočih življenjskih pogojev je potrebno predvsem mnogo samozavesti in poguma. Star pregovor pravi: Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagali V tem je velika resnica. V dnevni politiki, v zgodovini vidimo, kako ni nihče nikdar ničesar dal tistemu, ki sam ni imel sile, da bi si to priboril, volje, da bi zahteval. Kdo je v mednarodnem življenju še prišel na pomoč narodom, ki se v stiski celo sami niso hoteli braniti? Za lastno kožo se je treba najprej sam žrtvovati, potem se bodo šele drugi! Tega se moramo zavedati tudi tržaški Slovenci v svojem odnosu do dveh sil, ki nas skušata uničiti in glede katerih se med nami še vedno najdejo slabiči, ki si ne u-pajo pokazati svojega poguma. To sta italijanski iredentizem in komunizem Premagali ju bomo mar na ta način, da jima kažemo svoj strah, da v malenkostih in v velikem pred njima kapituliramo? To je vprašanje, ki ga ponovno stavljamo vsem tistim, ki se še vedno niso povzpeli do tega, da bi pravilno vrednotili svoje koristi. Precej pozno je. Potem ko so že mnogi izpregledali je čas, da bi končno tudi zaostali spoznali pravo smer. Kar se tiče naših odnosov do italijanskega iredentizma, ki nam odreka pravico do našega jezika, kulturne samobitnosti itd. se moramo zavedati, da njegovih napadov ne bomo nikdar odbili, ako se bomo sami isramovali ali pa bomo sami omalovaževali svoje kulturne svetinje, med katerimi je prva nai jezik. Kdor sam sebe ne spoštuje, tega tudi drugi ne bodo spoštovali! Mi smo tisti, ki si moramo naše kultu me in narodnostne pravice priboriti s tem, da jih neprestano uveljavljamo. Sele potem in pod tem pogojem nam jih bodo drugi priznali. Potrebna sta torej samozavest in pogum. Podobno je z našim odnosom do komunizma. Se vedno je, posebno v obmejnih vaseh mnogo takih, ki te boje javno dati izraza svojemu resničnemu razpoloženju. Strah jih je posledic. Imajo mnoge koristi, ki bi po njihovem morda trpele, ako bi odkrito igpregovorili to, kar čutijo v svojem srcu. Eni se boje vidali-jevcev, drugi babičevcev, tretji o-nih preko meje. Ali se vsi taki posamezniki ne zavedajo, kako slabotna je sila, s ka- Sloumska demokratska zom za enakopravnost slovenskega jezika in šolsiua Dne 2. julija je bilo zborovanje Slovenske demokratske zveize v Trstu, na katerem so se zborovalci z navdušenjem enoglasno izrekli za uvedbo dvojezičnosti na Svobodnem .tržaškem ozemlju. Zahtevali so odpravo vseh onih zakonov in u-kazov, ‘ki teptaj.o osnovne pravice in čast slovenskega naroda. Govorniki in zborovalci so poudarjali v svojih izvajanjih, da se ■morajo vsi Slovenci s pogumofri potegovati za uvedbo enakopravnosti in spoštovanja slovenskega jezika v zasebnem in javnem življenju. Metode fašističnega raznarodovanja, ki jih na našem ozemlju nadaljuje demokrščanska večinska stranka « znanjem Zaveteniške vojaške uprave, se morajo ukiniti! Slovenci vztrajajo na mirovni po-godhi z Italijo, ki jim zagotavlja vse pravice kot enakopravnemu delu prebivalstva Svobodnega tržaškega ozemlja, v.ključivši tudi priznanje enakopravnosti slovenskega jezika z italijanskim. Slovenci bodo kljubovali in neprestano bodo budno odstranjevali vsako naisilje, posebno pa tako, ki jim okrnjuje njihove narodnostne in prosvetne pravice. Ne bomo ponavljali, da so metode, kakršne izvajajo pogostoma tur kajšnji funkcionarji Zavezniške vojaške uprave na prišepetavanje italijanskih ekstremnih krogov, neredko pravo nasilje nad slovenskim prebivalstvom Svobodnega tržaškega ozemlja! 'Izrabljajoč geslo protikomunistične borbe so krajevni italijanski zagrizenci prikazali vse tukajšnje Slovence kot komuniste, sami pa so se enostavno istovetili s protikomunisti. Zahodne sile so se pustile oviti s to kopreno slepote in pričele so ponovno podpirati vse italijanske želje, ki si postavljajo kot svoj končni smoter ponovno izavojevanje velikih delov slovenskega ozemlja, združeno ,e uničenjem slovenskega naroda na vseh področjih, ki se nahajajo v njihovi oblasti. Pr.i tem pa je Zahod popolnoma pozabil na zgodovinsko že preizkušeno nezanesljivost italijanskih obljub in zavezništev. Zahodne sile nočejo videti, da ustvarjajo Italijani 'z nesocialno ureditvijo lastne države (počasnost agrarne reforme!) v svoji lastni hiši tak komunizem, kakršnega pri Slovencih nikdar ni bilo. Ne pričakujemo, da bo zaradi našega zborovanja zavzela Zavezniška vojaška uprava drugačno stališče glede krivic, ki so se nam dogodile in se še dogajajo. Toda prepričani smo, da bo to zborovanje s svojimi resolucijami privedlo odgovorne č,i-nitelje Zavezniške vojaške uprave vsaj do razmišljanja, kam vodi taka politika, ki jo tu izvajajo in podpirajo prav oni, kot nositelji demokracije. S svojim zadržanjem ne doprinašajo prav nobene koristi k uspešnemu razširjanju demokratskih idej, ne v očeh Slovencev, ne na drugi strani železnega zastora. Kaj ni dovolj primerov na svetu, kam vodi taka pot, ki ne upošteva potrebne skladnosti med proglaše- vanimi načeli in izvrševanimi dejanji. Zborovanje je otvoril in vodil predsednik Slovenske demokratske zveize dr. Agneletto. V svojem govoru je najprej v jedrnatih besedah orisal sedanji mednarodni položaj, za katerega je značilno, da je prešla demokracija pod vodstvom Amerike od pasivnega odpora proti komunizmu k dejanski oboroženi obrambi. Dejal je: »Z zlomom komunizma, do katerega mora priti prej a-li slej, se bo podrlo komunistično drevo in iz njim bodo padle fcudi vse zdivjane veje, ki so iz tega drevesa pognale.« Potem, ko je dr. Agneletto opisal napore za združitev Evrope, med njimi posebno Schumanov načrt, je ugotovil, da je tržaško vprašanje še vedno odprto. Predlog za vrnitev STO-ja Italiji so zahodne sile nadomestile s predlogom, naj se o> tem vprašanju neposredno sporazumeta Italija in Jugoslavija. Toda ta sporazum je težak in tržaško vprašanje ne bo rešeno prej, dokler ne bo rešen spor med Vzhodom in Zahodom. In v tem času, komaj pet let po izlomu nemškega nacizma; in ital. fašizma, sta se na tržaških tleh zopet ralzbohotila italijanski šovinizem in nestrpnost v zasmeh načelom demokracije in človečanstva. Tu se izvaja nasproti Slovencem s strani krajevnih oblastev politika diskriminacije, zapostavljanja in načrtno premišljenega potujčevanja. Govornik dr. Agneletto je nato osvetlil krivice, ki jih trpe Slovenci na gospodarskem, socialnem in prosvetnem polju. Govoril je o državljanstvu, stalnem bivališču, šolah, otroških vrtcih, obrtnih dovolilnicah, delavskih knjižicah itd. Posebno pa se je zadržal pri preganjanju slovenskega jezika, s posebnim ozirom na okrožnico področnega predisedništva z dne 11. maja t. 1. na slovenske občine, ki jo je »Demokracija« prikazala že v svojem uvodniku v št. 24 z dne 16. VI. t. 1. Dr. Agneletto je zaključil, da ni Slovence zlomil niti italijanski liberalizem, niti italijanski fašizem. Z zmago demokracije, ki je na pohodu, pride tudi naša zmaga — zmaga pravice! Možato in jedrnato je nagovoril prisotne tudi Tence Kristjan iz Sv. Križa, ki jih je pozval, naj bomo vsi Slovenci eno in pogumno naj si sami ustvarjamo lepšo bodočnost. Po razpravi, v katero so posegli številni zborovalci, je bila soglasno sprejeta resolucija v zveai z zapostavljanjem slovenskega jezika, ki jo objavljamo na drugi strani: Po sprejetju resolucije je predal dr. Agneletto besedo dr. Janku Ježu, ki je izpregovoril tehtne misli o slovenskem šolstvu, njegovih problemih, potrebah in zapostavljanjih. Potem ko je govoril o razvoju našega šolstva pred in po drugi svetovni vojni, je dr. Jež podčrtal, da od izačetka noben odgovorni faktor ni niti .pomisli), da bi Eaščitil domačine. Bivše žrtve fašizma, ki so se vračale na svoje domove, so bile od tujcev siprejete kot tujci! Odkod sedaj naenkrat, taka skrb, da so uvedli dvojno lestvico, ki naj da popolno prednost domačinom pri nameščanju na slovenskih šolah? Tu so najbrž v ozadju drugi nameni, ki streme za tem, da bi znižali kakovostno raven našega šolstva. Dr. Jež je govoril obširno tiudi o drugih vprašanjih in končno je svoje zaključke posnel v resoluciji, ki so jo zborovalci enoglasno sprejeli ter jo objavljamo na drugi strani. Zaključne besede je na tem uspelem zborovanju izpregovoril prof. Rudolf, ki je v ognjevitih besedah pozval zborovalce, naj branijo svoj jezik posebno s tem, da ga povsod in stalno uporabljajo. Posebno pa je naglasil, da je dolžnost slovenskih staršev, da vpisujejo svoje o-troke v slovenske šole. Amerika in njene naloge Ni mogoče predvidevati, kakšne posledice bo imelo korejsko vprašanje, če bo z vzpostavitvijo prejšnjega stanja prenehalo vse zlo ali pa če ne bodo Koreji priskočili na pomoč komunistična Kitajska in komunistična Indokina iter ako ne bo Sovjetska zveza izkoristila ameriško vpreženost v Aiziji iza to, da hi zadala svoje udarce Srednji in Zahodni Evropi in tako potegnila v vrtinec Berlin, Nemčijo, Avstrijo, Jugoslavijo .in v zvezi s tem sprožila vprašanje Dardanel, Perzijskega izaliva ali kakor koli bi se že iz tega izvirajoča politična vprašanja imenovala. Možno je vse, toda je vsaj za sedaj, in upajmo še tudi za daljšo bodočnost, vse to še vedno problematično. Ali nekaj je gotovo, in to je, s kakšno lahkoto se more stanje mir.u spremeniti v vojno, kljub nevarnosti atomskega orožja! »EDINI RAZLOG, IZ KATEREGA SEM UKAZAL AMERIŠKIM POMORSKIM IN LETALSKIM SILAM, DA POMAGAJO ZAUSTAVITI KOMUNISTIČNI VDOR V JUŽNO KOREJO, JE BILO UPANJE, DA BOMO KONČNO P,REKO Z.DRU2ENIH NARODOV DOSEGLI MIR NA SVETU. SMO V ZELO RESNEM POLO-aAtfiU. UPAMO, DA S TEM, KAR SMO STORILI, SLUZIMO STVARI MIRU. UPAMO, VEDNO UPAMO, DA BOMO KONČNO PJBEKO iZORUZENIH NARODOV LE DOSEGLI MIR NA SVETU. TO JE EDINI RAZLOG ZA NAS NASTOP.« TRUMAN Vojska Severne Koreje je prekoračila 38. vzporednik in zavzela glavno mesto Seul, prekoračila je reko Han, .zavzela Sevon, radio Moskva pa pripoveduje, da napad ni začel s severne, temveč z južne strani. Napadalca in vojnega krivca določa torej Moskva po vojnem u-spefeu! Kdor je zroag avale*, ta piše zgodovino in prikazuje razvoj stvari tako, kakor to čitamo iz življenjepisa Kira, Aleksandra Velikega, Julija Cezarja in drugih velikih zmagovalcev. Za Ameriko naj bi ta. izkušnja bila silno važno opozorilo. Ne morda zato, ker ji more človek brez takta kot Auguato Guerriero dajati lekcije v »Corriere della Sera«, ampak zato, ker ameriški narod, ki je preko Marshallovega plana na razne. načine na levo in desno toliko dal, ne more biti ravno navdu- Antikomumstični kongres izobražencev v Berlinu V Berlinu se je vršil zadnje dni junija štiiridnevni kongres za kulturno svobodo, katerega so se udeležili predstavniki 24. držav. Na otvoritveni seji sta govorila protikomunistični pisatelj Arthur Koestler in profesor sociologije na heidelberškem vseučilišču Alfred Weber. Koestler je ostro napadel vse tiste, ki iščejo kompromis v sedanjem svetovnem položaju in je označil današnje zagovornike tretje svetovne sile za »bedake, ki pridigajo o nevtralnosti v borbi proti kugi«. Izjavil je: »Mnogi izmed tistih, ki iščejo neko tretjo možnost med svobodnim svetom in totalitarizmom, so žrtve poklicne boiletzni — ■odtujili s.o se stvarnosti. V današnji življenjski borbi stoji človek na razpotju, ki mu kaže samo dve poti. Preseneča nas, ko vidimo, kako v tej kriizi najbolj izkušeni ljudje če-sto nastopajo kot ibedaki, ki niso sposobni, da sami sebi priznajo, da .obstojajo položaji, v katerih so odločitve življenjskega pomena za duhovno in fizično zmago«. tero jih komunisti drže v oblasti? bo imel komunizem spoštovanje, Samo strah, in nič drugega! Ako ga premagajo, potem bodo videli, da se bo razblinil v nič. Posledice? Nobenih ne bo. Tudi orii, ki jih danes z grožnjami ustrahujejo, ne bodo mogli napraviti ničesar drugega, nego da se sprijaznijo z dejstvom, da ima v demokraciji pač vsakdo pravico sam izbirati svojo pot in nazore. tako, kot je izid naše borbe s skrajnostnim stališčem italijanskega iredentizma odvisen od odločnosti in poguma vseh pripadnikov našega naroda, prav tako je od istih lastnosti odvisna tudi osvoboditev naših ljudi iz dušečega objema komunizma. Samo pred pogumnimi samo %>ogummim bodo lahko nekomunistične sile dajale podporo v njihovem odporu! Skrajni čas je, da se tudi naše obmejne vasi o tresejo more, ki jih še vedno duši. Ko se je bodo otresle, bodo spoznale, kako prijetno je dihati svež zrak, in čutile se bodo, kako je to vendar enostavno doseči in smejale se bodo strahovom, ki so jih pred tem korakom plašili. Torej pogumno in samozavestno na plan! Ti lastnosti sta že do sedaj vsem svobode željnim pridobili njihove uspehe in to je edina pot, po kateri jih bomo dosegli tudi v bodoče. * * * Med drugimi je govoril tudi Ignacij Silone, italijanski romanopisec in protifašistični voditelj. Svetovno znani učenjaki in intelektualci so v svojih govorih obsodili komunistični napad na korejsko republiko. Avstrijski strokovnjak za atomsko energijo Hans Thirring je izjavil, da napad dokazuje, da komunizem ni iza svetovni mir. 'Profesorju sociologije na heidelberškem vseučilišču Alfredu We-iber.ju so ploskali, ko je izjavil, da je kot član izstopil iz berlinske akademije znanosti. Izvedel je namreč, da je akademija poslala vdanostno brzojavko Stalinu, toda brez vednosti tistih, ki so jo podpisali. Udeleženci so bili vidno ginjeni, ko so govorili neki emigranti iz dežel za železno zaveso. Govoril je poljski slikar in pisatelj Jožef Czapski, ki je prosil kongres, naj ne pozabi na tiste, »ki propadajo za železno zaveso«. Norveški delavski voditelj Haa-kon Lie in italijanski pisatelj Igna cij \Silone ata izjavila, da bo prišel dan, ko se bo svobodni duh zahoda spet izdružil z osvobojenimi duhovi narodov, ki so sedaj pod komunističnim pritiskom. V spomin tistih, ki so padli kot žrtve totalitarnega nasilja je 3000 gostov in sto delegatov iz vsega sveta vstalo in z enominutnim mol kom počastilo padle. Zupan svobodnega Berlina Ernest Reuter, ki je pomagal organi .zirati kongres, je omenil skupni predlog kongresa in .zahodnega Berlina, da se postavi spomenik žrtvam diktature bli.ru berlinskih branibor skih vrat. Na spomeniku bodo zapisana imena vseh koncentracijskih taborišč na svetu. Kongresu je prisostvovalo mnogo dijakov in delavcev iz sovjetskega področja Berlina. Od srede do srede_ šen >0b perspektivi, da v obrambo dokaj .gnilega socialnega sesitava pošilja na najrazličnejša bojišča svoje najboljše sinove. Za Ameriko je torej nastopil čas, da premotri svoje prijatelje in da jih oceni po njihova notranji vrednosti iri ne po njihovi parazitski pohlepnosti in po meri njihovega podlega hvalisanja. V resnih časih’ pomeni prijateljstvo resno požrtvovalnost borca in tedaj ise šele vidi, kateri narod je junak po svojih delih ali pa le junak po svojem jeziku. .Pravijo, da je naloga Amerike, da zaščiti svetovni društveni red od uničenja po komunizmu. Ona, da je na braniku bele kulture proti nekulturi rušilnega barbarstva. AJi te naloge si ne moremo zamisliti ob enostranskih gmotnih in krvnih žrtvah, ki naj bi se plačale s ploskanjem publike, kakor žrtve gladiatorjev v rimskem cirkusu, ampak iz organizacijo odpora proti družabni kugi v vseh onih predelih sveta, ki so najbolj izpostavljeni in v največji meri ogroženi. Kajti v stvari ne bi smelo iti, kakor to nekateri lahkoumni pisuni mislijo, za borbo prati slovanstvu, temveč gre za borbo proti zakonu mržnje, za borbo proti nepravičnemu tlačenju, iza solidarnost vseh narodov brez razlike porekla in jeaika. Kajti, kakor Slovani nočemo, da bi nam kdo ■delal krivico, v enaki meri ne smemo dopustiti, da bi kdo delal krivico Neslovanom. Ravno zato imamo pravico zahtevati od Neslova-nov, na primer ravno od Italijanov, da nam ne le s cenenimi frazami, temveč z vso resnostjo in viztrezni-rni dejanji izpričajo razumevanje v duhu evropske vzajemnosti. Kajti, ako v tem prizadevanju ne uspemo, ni daleč nevarnost, da se obramba Zahoda in Vzhoda po-■veri onim narodom, ki so pač v največji meri odgovorni za drugo svetovno vojno, Nemcem iin Japoncem, in to seveda iza nagrado, ki si jo bodo določili sami, kajti noben Francoz ne 'bo hotel prelivati krvi za Zahodno Nemčijo brez sodelovanja Nemcev, enako kot noben Ne-j-apanec ne bo hotel paslatt svojih 'borcev na azijsko celino brez iz-vesitnih »garancij« glede japonske nadvlade. Gas hiti in nakaizanemu ramvoju ' bližamo vedno bolj ter ga ne morejo zaustaviti nikaka puhla razpravljanja o izjavi od 20. marca 1948. Ameriftkte delavstvo odobrava pomoft Koreji Ameriški naijvečji delaViSki organizaciji, Kongres industrijskih or-iganizacij in Ameriška delavska zve-iza, sta izjavili, da popolnoma odobravata odločitev predsednika Trumana za pomoč korejski republiki •v njenem boju proti severnokorejskim komunističnim napadalcem. 28. JUNIJA: Severnokorejske čete so zavzele južno prestolnico Seul in prodirajo proti Suivcmu. — Zahodna Nemčija sme odslej sklepati trgovinske pogodbe z deželami vzhodne Evrope. — Jordan je odklonil neposredna pogajanja z Izraelom. — Stanoje Simič je postal predsednik jugoslovanskega zveznega komiteja za turizem. — V Kamniku pri Ljubljani bodo zgradili najmodernejšo livarno za temperovano litino. — Dovršena so gradbena dela za veliko hidrocentralo na Kolpi. — Novo japonsko Jošidovo vlado so sestavili liberalci in konservativci. 29. JUNIJA: Truman izjavlja, da je ameriški poseg v Koreji navadna policijska operacija in da Zedinjene države niso v vojni. — Zunanji minister LR Kitajske poziva vse narode na Vzhodu, naj »napravijo konec z ameriškimi vojnimi hujskači«. — V Franciji so prepovedali razpečevanje italijanskega komunističnega glasila »L’Unita«. — Sovjetska zveza smatra za nezakonit sklep Organizacije združenih narodov o pomoči Južni Koreji. — Po neuspehu Bidaulta je dobil Queuil-le ponovno mandat za sestav o nove francoske vlade. — Komunistični listi so na Japonskem prepovedani. 30. JUNIJA: Queuillu je francoski parlament s 363 glasovi proti 20S potrdil mandat za sestavo nove vlade. — Varnostni svet Organizacije združenih narodov je razpravljal o Koreji: Švedska, Egipt in Jugoslavija ne bodo pomagale Južni Koreji. — Sovjeti so prekinili tudi dobavo vode vzhodnemu delu Berlina. — Beograjska »Politika« piše o lažnivi gonji »italijanske reakcije in kominformistov« proti ljudski oblasti v Istrskem okrožju. — Paničen umik južnokorejskih čet pred severnimi oklepnimi oddelki. — Truman je izdal ukaz za bombardiranje Severne Koreje. — Kitajska komunistična vlada trdi, »da se bo ves-kitajski narod kot , en sam mož boril za osvoboditev Forrnoze izpod ameriških napadalcev«. 1. JULUA: V Severni Koreji so odredili - splošno mobilizacijo. — Morala Južne Koreje se dviga zaradi uspešne ameriške pomoči. — Tudi Japonci in kitajski nacionalisti ponujajo svojo pomoč Južni Koreji. — Angliji najbolj prija razdelitev Eritreje. — Po vsej Evropi azsaja neznosna vročina. •— Brazilija je izločila Jugoslavijo iz tekmovanj za svetovno nogometno prvenstvo. — Italijan Fanti je zmagal v krožni kolesarski dirki po Sloveniji in Hrvaški. — Kitajski komunisti pripravljajo petletni gospodarski načrt. 2. JULIJA: Mac Artur je ukazal, da je treba doseči čimprej vsaj mejo s Severno Korejo. — V luki Fu-san se nemoteno izkrcujejo ameriške čete, ki prihajajo iz Japonske na pomoč Južni Koreji. — Luka Suuion je še vedno v rokah južne korejske vojske. — Queuille je sestavil novo francosko vlado; zunanji minister je zopet Schuman. — Na Češkoslovaškem nadaljujejo z epuracijskim postopkom med vodilnimi komunisti. — Kitajske komunistične čete se zbirajo na meji s Korejo. — Sovjetski radio poziva zahodne sile, naj se umaknejo iz Koreje. — V Avstriji so razpustili novo nacistično stranko. 3. JULUA: Mac Arthur je odre-dil cenzuro časnikarskih poročil Z bojišč. — Ameriški bombniki so napadli severnokorejsko prestolnico Piongpiang. — Tudi angleška mornarica se je pridružila ameriški v borbi ob korejskih obalah. — V francoski vladi so ustanovili novo ministrstvo za Daljni Vzhod. —-Jugoslavija javlja, da preseljuje Madžarska jugoslovansko manjšino nasilno preko romunske meje, češ da »hočejo Madžari z izmišljotinami o napadalnosti Jugoslavije zakrinkati vojno hujskaitvo sovjetskih maršalov Bulganina in Vorošilova«. 4. JULUA: Francija je spet brez vlade! Po dveh dneh obstanku je Queuillova vlada doživela v parlamentu težak poraz, ki so ji ga ■pripravili poleg opozicije tudi »nevtralnii« socialisti ter celo pripadniki vladnih skupin. — Španski emigranti ustanavljajo krožke Socialistične akcije. — Finančno ministrstvo ZDA izkazuje primanjkljaj treh milijard dolarjev. — Na Škotskem je izbruhnila stavka rudarjev. — Anglija je zaskrbljena zaradi svoje vojaške nepripravljenosti. — Južnokorejci se po odhodu i2 Suvio-na še vedno umikajo. Bodo res delavci gospodarili v podjetjih? 'Tito nadaljuje svojo tekmo s ko-minformom v borbi za posest de lav skega zaupanja. Kakor dokazuje v teoriji, da je sam ostal zvest pra vemu marksizmu, ki ga je po njegovem sedanja uradna notranja in zunanja politika Sovjetske zveze izdala, tako skuša sedaj dokazati resničnost svojih naizorov tudi v praksi. V tem smotru je izdal zakon o delavskh svetih in upravnih odborih .podjetij, katerega je vladno časopisje prikazalo ljudem kot eno največjih in najbolj revolucionarnih pridobitev. Novi zakon določa, da bodo odslej upravljali tovarne, .rudnike, prometna, transportna, kmetijska, gozdna, komunalna in druiga državna gospodarska podjetja, kakor tudi splošno ljudsko lastnino, v imenu družbene Skupnosti delovni kolektivi. Svoje delo bodo seveda vršali v okviru gospodarskega plana in na osnovi iz zakoni določenih pravic in dolžnosti. V manjših podjetjih tvorijo delavski svet vsi člani delovnega kolektiva, v večjih pa se ga voli. Delavski svet voli nato zopet iz svoje srede upravni odbor, ki upravlja nato gospodarsko podjetje kot predstavnik celotnega kolektiva. Najmanj tri četrtine članov u-pravnega odbora morajo biti delavci, samo ena četrtina je lahko iz vrst tehničnega, inženirskega in drugega nameščenega osebja. Na papirju je torej vse v redu in. novi predpisi vzbujajo res vtis velikega napredka, vse dokler si ne ogledamo njihovih podrobnosti. Na ta način dobljene ugotovitve so nadvse zanimive. Prvič: podjetja o-stajajo tudi nadalje last političnih teles, države, republik ali krajevnih odborov, ki bodo seveda lahko vedno tudi v bodoče uveljavljali svojo voljo gospodarja na znan dosedanji način. Drugič: delavskemu upravnemu odboru bo onemogočeno, da bi se povzpel do primerne strokovne kvalifikacije, ki bi edina lahko zajamčila njegovo uspešno delovanje, kajti zakon določa, da ne ■sme nihče biti član upravnega odbora delj kot dve leti in obenem predpisuje svojim članom, da o-pravljajo ta svoj posel poleg svojega rednega dela. Kako se bo lahko na ta način nešolani delavec poglobil v probleme, n. pr. jeseniške železarne in njene dnevno se igpre-minjajoče potrebe, je vprašanje zase. Tega mu zakon očitno, s svojimi omejitvami, ni hotel omogočiti. Tretjič: pravico predlaganja list za volitve članov v delavski svet ima samo sindikalna organizacija ali pa po zakonu določeno minimalno število delavcev (ena desetina), toda med predlagatelji morajo biti enakomerno zastopani posamezni ločeni obrati in enote podjetja. Pogoji so torej trdi: kdo si bo upal nastopati proti volji vsemogočnih sindikalnih organizacij? In če bodo taki posamezniki na razpolago na enem oddelku, jih pa ne bo na drugem. Zato bodo delavski sveti ostali poslušno orodje, ki bodo izpolnjevali kvečjemu naloge, ki jih imajo sindikalne organizacije. Kot laki ne bodo upravljali delavski odbori podjetja v interesu delavstva, temveč v interesu režima, kajti po režimskih smernicah ni v Jugoslaviji naloga sindikalnih organizacij čim višja dobrobit, izražena posebno v obliki čim višje plače, temveč morajo te organizacije skrbeti samo za čim večjo in popolnejšo produkcijo. V komunizmu je delavcu dovoljeno in priznano samo garanje, na 'zahteve in potrebe pa mora pohabiti! Tega nov zakon ni izpregle-dal. Osrednja oseba podjetja ostaja tudi po novem zakonu direktor. On namešča, premešča in odpušča delavstvo, on presoja, ali so skrbi u-pravnega odbora v skladu z zakonskimi določili in drugimi predpisi ter nalogami podjetja, ter se proti takim sklepom z odložilno močjo lahko pritoži na višje organe itd. Direktor je torej tisti, ki po zakonu organizira delovni proces v podjetju ter neposredno vodi izvajanje plana in poslovanja podjetja. Direktorja ne postavlja upravni odbor, temveč višje gospodarsko združenje ali pa državni organ. Njegova neodvisnost od upravnega odbora, ki se zaradi kratke poslovne dobe posa-meiznih članov itak nikdar ne bo mogel poglobiti v probleme podjetja, je na ta naičin popolna. Direktor ostaja dejanski gospodar podjetja, v katerem predstavlja državno volje, ki jo je poklican izvrševati tudi proti volji delavstva. U-pravni odbor, izvoljen po delavskih svetih, je torej degradiran na enostavno formalnost. .Nova ureditev vodstva podjetja ne prinaša torej jugoslovanskemu delavstvu nobene dejanske izpre-membe. Stvarno bo ostalo vse pri starem. Režim je iznašel samo nov način, po katerem bo priganjal delavca k delu formalno po njegovi lastni volji. Oblastniki upajo, da bodo s tem prenesli del dosedanjega nezadovoljstva s svojih ram na same delavce, saj se bodo oblastva in voditelji podjetij lahko na vsako pritožbo izgovorili: tako hoče vaš upravni odbor! In to je edini končni smoter, ki ga je zakon dejansko uresničil. Za vsemi lepimi besedami in izročili se skriva samo novo preveja-no sredstvo za nadaljevanje dosedanje nesrečne gospodarske politike. Delavcu bo tudi v novi organizaciji podjetij prav tako onemogočeno, da brani svoje koristi in izraža svoje mišljenje o gospodarskih ukrepih, kakor mu je to onemogočeno na političnem polju, kljub formalno najbolj demokratičnemu volivnemu zakonu. Zakon o delavskih svetih in u-pravnih odborih podjetij predstavlja najnovejši primer take dvojnosti. Njegova formalna širokogrud-nost služi samo kot krinka za popolno totalitarnost, kakršno smo v prednjih vrsticah tudi odkrili. Prepričani smo, da bo bodočnost to naše mišljenje samo potrdila. Če bi namreč obstoječi komunistični režim v Jugoslaviji hotel dejansko izpolniti vse, kar je v zvezi z novim zakonom obljubil in napove-, dal, potem bi najprej moral likvidirati samega sebe. Tega pa ne bo napravil!- Spomenica o osnovnih narodnostnih pravicah ORGANIZACIJI ZDRUZENIH NARODOV, ORGANIZACIJI UNESCO, ZAVEZNIŠKI VOJAŠKI UPRAVI. V VEDNOST PARLAMENTARCEM IN DRŽAVNIKOM Z. A. D.. VEL. BRITANIJE in FRANCIJE. Demokratični Slovenci Svobodnega tržaškega ozemlja, dosledni borci proti vsakršnemu nasilju, ki je glavno sredstvo tako fašistične kakor komunistične diktature, zbrani na '.zborovanju Slovenske demokratske lzyeze v Trstu dne 2. julija 1950, ugotavljamo: 1) da vodi politika današnjih lokalnih upraviteljev tega ozemlja, katerim Zavezniška vojaška uprava postopoma razširja oblast, k ponovni obnovi usodepolne fašistične miselnosti, ki je pognala svet v drugo svetovno vojno. Ta miselnost, ki je napori ameriške demokratične prevzgoje niso preoblikovali, je v prvi faizl svojega ©življenja naperjena proti Slovencem na S.TO-ju in se izvaja v .grobih kršitvah najosnovnejših človečanskih pravic, ki v smislu atlantske poslanice vključujejo tudi jezikovne in narodne pravice vseh narodov sveta. Proti zapostavljanju in žaljivemu poniževanju pravic uporabe slovenskega jezika, demokratični Slovenci javno in pred vso svetovno javnostjo obtožujemo področno oblast v Trstu .grobih kršitev človečanskih pravic in zahtevamo, da tukajšnja upravna oblastva spoštujejo pred kratkim sprejete mednarodne konvencije o rasni in jezikovni diskriminaciji. 2) Ob sami železni zavesi, kamor je uprtih na milijone zasužnjenih narodov, ki z upom in nado obračajo svoje poglede v svobodo in demokracijo, nedemokratični in fašistični ukrepi očitno sabotirajo napore demokratične miselnosti in posredno podpirajo komunistični vdor v Izahodno Evropo. Taki ukrepi jemljejo nekomunističnim Slovencem vero v demokracijo in pravičnost, da v svojem razočaranju nasedajo lažnjivim komunističnim vabam. Proti takemu sabotiranju demokratične zamisli protestiramo demokratični Slovenci STO-ja ijavno in pred vso resnično demomokra-tiično javnostjo ter zahtevamo, da sabotiranje demokratičnih in svobodnjaških načel preneha v interesu uspešne iprotinasilniške 'borbe in izaradi učinkovite obrambe svetovnega miru. Zahtevamo načelno spoštovanje slovenskega jezika in osnovnih človečanskih pravic slovenskega naroda na tem ozemlju, kakor tudi popolno spoštovanje demokratičnih načel. Spomenica o šolstvu ZAVEZNIŠKI VOJAŠKI UPRAVI. Demokratični Slovenci Samostojnega tržaškega ozemlja, zbrani na zborovanju Slovenske demokratske zveze 2. .julija 1950, zahtevamo: 1. - iDa morajo ostati slovenske šole kakovostno na čim višji stopnji. Zato smo, v kolikor bi utegnila uvedba dvojne lestvice in način njenega izvajanja pri nameščanju učiteljev in profesorjev za slovenske osnovne in srednje šole znižati strokovno raven slovenskih šol, proti taki dvojni lestvici. Pri tem pa naglašamo, da morajo imeti pri enaki usposobljenosti in pri novih namestitvah domačini prednost. 2. - Protestiramo proti vsakemu okrnjevanju slovenskih šol in priznanih pravic slovenskega šolstva na tem ozemlju in zahtevamo spopolnitev našega šolstva z ustanovitvijo dv-oraizredne trgovske šole dn višje industrijske šole. 3. - Zahtevamo odprtje slovenskih otroških vrtcev pri šolah v ulici Sv. Frančiška, Donadoni in v Rocolu. 4. - Zahtevamo iza sedaj odprtje izabavišča (»ricreatorio«) za slovensko mladino pri Sv. Jakobu. 5. - Opozarjamo Zavezniško vojaško upravo na nehigijenična poslopja, kjer so nameščene zlasti slovenske srednje šole, in zahtevamo novo šolsko poslopje za slovenske srednje šole v Trstu. 6. - Zahtevamo lilzločitev slovenske šolske uprave iz podrejenosti italijanski upravi ter vzpostavitev popolne šolske samostojnosti za slovenske šole na Samostojnem tržaškem ozemlju. 7. - Zahtevamo, da se kot stalna ustanova ustanovijo samostojne slovenske šolske kolonije in da se v glavni odbor, ki razdeljuje fonde med razne organizatorje kolonij, imenuje tudi sorazmerno število Slovencev. Desti s Tržaškega Slovenske šolske kolonije Slovensko dobrodelno društvo v Trstu je s svojimi odločnimi intervencijami .pri Zavezniški vojaški upravi preprečilo namero predsed-ništva področja, ki je hotelo letos prirediti mešane slovensko-italijan-ske kolonije v Italiji, po tako imenovanem »fratelaničnem« vzorcu. iTake kolonije naj bi pospešile raznarodovalne namene italijanskih šovinističnih -ustanov. Tako bomo pa, zahvaljujoč odločnosti Slovenskega dobrodelnega društva, imeli letos, čeprav nepopolne, vendar prve slovenske počitniške kolonije na tržaškem ozemlju. Kolonije bo vodil posebni odbor, kateremu nače-djuje zastopnik mestne tržaške u-stanov-e za pomoč revnim (»Ente comunale .di assistenza«). Zavezniška vojaška uprava je določila zanje znesek tri milijone lir, kar je -seveda mnogo premalo v razmerju s številom vseh prijavljenih slovenskih osnovnošolskih otrok. Zato bo uživalo počitniške kolonije samo približno 300 najpotrebnejših slovenskih otrok. Z -uspehom naših intervencij smo izato samo delno zadovoljni. Res je, da smo dosegli izključno slovenske kolonije in preprečili mešane. Res je. tudi, da smo dosegli ločeno u-pravo .teh kolonij, dlzven okvira in -vpliva italijanskih raznarodovalnih ustanov, -toda še vedno nismo dosegli popolnoma slovenske uprave. Se vedno smo pod vairuštvom. Naše načelno stališče je bilo: POPOLNA ENAKOPRAVNOST SLOVENSKIH USTANOV Z ITALIJANSKIMI PRI UPRAVI SLOVENSKIH POČITNIŠKIH KOLONIJ' Izkušnja je dokazala, da je to mogoče doseči in Ije dosegljivo z združenimi močmi, to je s krepko povezavo vseh Slovencev! Naj bo letošnji uspeh vzpodbuda za združeno delo v prihodnjem letu! iStarše pa pozivamo, da pravočasno pošljejo* svoje otroke v to našo prvo z javnimi sredstvi organizirano počitniško otroško kolonijo. • Slovensko dobrodelno društvo bo priredilo na Tržaškem ozemlju brezplačne počitniške kolonije za omejeno število najpotrebnejših slovenskih srednješolcev obeh spolov. Sprejemalo bo pa tudi dijake, ki lahko v celoti ali delno sami prispevajo za hrano. Natančnejše pogoje ter kraj vpisovanja bomo objavili v prihodnji številki »Demokracije«. Počitniške kolonije, ki bodo trajale mesec dni, bodo začele prve dni avgusta. Praznik slovenske besede na Repentakru Slovenska prosveta je priredila dne 2. julija slovenski tabor na Re-pentabru. Prireditelji so izbrali za to priliko zelo primeren prostor! Slovenski tabor na zgodovinskem re-pentabor-skem prostoru je le pridobil na pomenu. Pozdravne besede predsednika Ameriški tisk o novem jugo slovanskem poslaniku V članku z naslovom »Naš prijatelj Tito« piše ameriški list »Wa-shington Daily News«: »Novi jugoslovanski veleposlanik v Washlngtonu Vladimir Popovič je napisal, da Sovjetska zveza »zavira« razširjenje komunizma z zunanjo politiko, ki jo je težko ločiti od severnoameriškega »imperializma«. Popovič je objavil svoj članek v glasilu centralnega komiteja jugoslovanske komunistične stranke. Popovičev članek, ki razlaga, kakšno zlo .pomenita Severna Amerika in Sovjetska zveza, bo prav kmalu potolažil tiste, ki bi radi verjeli, da so jugoslovanski ldečkarji Ameriki manj nevarni kakor ruski komunisti. Gospod Popovič se jezi na Kremelj samo zato, ker v svoji politiki izkorišča komunizem kot orodje ruske ekspanzije. Tudi on si želi vsekomunističen svet, le da trdi, da mora biti manjšim državam dovoljena neka stopnja narodne avtonomije, medtem ko Sovjetska zveza zahteva popolno poslušnost vseh podložnic v rdečem bloku. Položaj, ki ga ima g. Popovič, in list, • katerem je bil njegov članek objavljen, sta dokaz, da je Popovič moral izraziti mnenje samega maršala Tita. In za nas je dobro, da to staliSče jasno razumemo — pravi »Washington Daily News«. Veliko laže bi bilo, da bi se spravili ruski in jugoslovanski komunisti, kakor premostiti vrzel, ki jo vodijo fugoclov&raki komunisti med svo- jim stališčem in stališčem Združenih držav. Morda se nekoliko izplača, da podpiramo Tita, v kolikbr je nekak trn v sovjetski peti. Nespametno pa bi bilo misliti, da bi si lahko kupili zvesto prijateljstvo jugoslovanskega diktatorja. On bi prav gotovo na namig z očesom obrnil hrbet Zahodu, če bi hotel Stalin pozabiti preteklost in ga sprejeti nazaj v svojo čredo, — zaključuje »Washington Daily Newis«.« Ustoličenje novega patriarha srbske pravoslavne cerkve Dne 3. julija so v Beogradu ustoličili novega patriarha srbske pravoslavne cerkve. Slovesnosti so prisostvovali člani osrednje in srbske vlade .ter člani diplomatskega Kbora. Po smrti patriarha Gavrila Do-žiča je bil izvoljen na zasedanju svetega sinoda srbske pravoslavne cerkve iza njenega novega poglavarja škof Vikentij Prodano v, in sicer s 33 glasovi proti 25. Po ustavi Srbske pravoslavne cerkve lahko vsakokratni režim odločilno vpliva na izvolitev novega patriarha. Izid glasovanja nam kaže, da je režim naletel na močan *d-por pravoslavne duhovščine ter se je najbrže obilno poslužil svojih pravic, da izsili izvolitev svojega kandidata. Tržaško vprašanje gledano z zahoda Pariz, konec junija 1950. Da so dale italijanske volitve 18. aprila 1948 glavni povod za znano deklaracijo zapadnih zaveznikov z dne 20. marca 1. 1948., o tem pač ne dvomi nihče, vendar so bili njeni razlogi tudi globlji. Angliji se je navzlic njenim stoletnim političnim tradicijam, izkušnjam in rutini med vojno in po vojni posrečilo zapraviti z njeno nesrečno in neskladnostjo njenih slovesnih izjav in o-bljub z dejanji vse svoje stare politične prijatelje in si ne pridobiti nobenega novega. Amerikanci so radi svojega tedanjega popolnega nepoznanja in nerazumevanja evropskih problemov prepuščali na mnogih evropskih sektorjih vse politično usmerjanje Angležem. Tako pada torej vsaj glavna politična odgovornost za zapadno zavezniško politiko na mnogih evropskih sektorjih predvsem na Angleže in med tistimi področji, ki so čutili in še danes prav posebno čutijo vse tragične posledice angleške politike, smo žal tudi mi Slovenci, tako na Koroškem, kakor tudi v Primorju. Seveda se ne da la-jiti, da smo pri tem vsaj precej sokrivi tudi sami, ker so napeli komunisti pač prav vse sile, da zanetijo s svojimi izvajanji pravo roržnjo ■zapadnjakov napram nam, a — kar priznajmo si — ostali narod je bil politično tako zapeljan, da jim je slepo sledil v lastno pogubo, oziroma je stal mnogo predolgo vsaj pasivno ob strani. Iz nepojmljivih razlogov so Angleži .že od nekdaj povsod in dosledno nasprotovali vsem upravičenim slovenskim težnjam in zahtevam, a iz navedenega vzdušja se je izoblikovala polagoma prava prikrita sovražnost napram nam, ki dobiva menda dovolj jasen iaralz v politiki ZVU v Celovcu in v — Trstu. Angleži hočejo natrositi Italijanom peska v oči z »vrnitvijo« STO-ja, ker v svoji kratkovidnosti mislijo, da si bodo pridobili s tem njih simpatijo in »zavezništvo«. Seveda so hoteli istočasno tudi za stalno in popolnoma priključiii to prevažno politično, gospodarsko in strateško barijero napram vzhodnemu komunizmu na Zapad. .Toda v to usmerjenost angleške politike na tržaškem prostoru je naenkrat planil Stalin-Tii-ov spor, ki .ga je smatral Zapad za močno svojo pozitivno postavko v mrzli vojni in ga želel zato še poglobiti in razširiti. Glede na to je smatral, da ni v njegovem interesu, če Sovjeti -zrušijo Tita in ga je za majhne zunanje politične koncesije najprej moralno, iza tem pa nekoliko tudi materialno podprl. Med temi koncesijami je bila tudi ta, da je Tito ublažil svoje dotlej agresivne aspiracije na Slovensko Koroško in na STO, a .zapadni zavezniki so se tudi dobro izavedali, da bi nameravana vrnitev $TO-ja še bolj omajala že itak kritično stališče Tita, radi česar s.o poslej tudi oni precej utihnili o navedeni vrnitvi. Medtem so se pa izačele Združene države postavljati v svoji evropski politiki vedno bolj na lastne noge in so budi glede STO-ja zavzemale vedno bolj skeptično stališče napram angleškemu konceptu, a Franclja .sama se je tudi prenehala o-grevati za angleške namere. Res je, da je skoro ves zapadni tisk po večini podpiral idejo 20. marca 1948., toda Francozi, ki so se 'zlasti po prvi svetovni vojni mnogo intenzivnejše zanimali za Podonavje in tudi mnogo točnejše poznajo in vrednotijo njegove probleme nego Angleži, očividno vedno bolj žele, da ostane pri STO-ju. Zlasti Schuman je izelo previden. Sopodpisuje sicer še vedno razne angleške resolucije, a prav vsi znaki kažejo, da niti z najmanjšim navdušenjem. Toda zadnje čase so nastopile še nove, jako važne komplikacije. Notranje politični položaj Tita prihaja radi njegove tragične petletke do tako kritične točke, da ne vidi nobenega praVega izhoda več iz nje. | Vsi ti dogodki'so pa zadnjih par mesecev potisnili ravno Jugoslavijo in jugoslovansko vprašanje sploh v prvo vrsto politične aktualnosti, čeprav .se trenutno o tem še ne govori in ne piše preveč. Angleži so Jugoslavijo že pred leti očividno odpisali in računali le še z dejanskim položajem, -toda novi dogodki so vnovič sprožili to vprašanje. A-merikanci so ga začutili prvi in že izačeli iskati novih solucij brez Tita in vprašanje postaja vsak dan nujnejše. Amerikanci kažejo najboljšo voljo, da 'ga rešijo tako, kot bi bilo prav. Kakor smo že omenili, je k sedanjemu nesrečnemu položaju nas Slovencev prav gotovo mnogo s.o-pripomogla popolna politična nezrelost, ki so jo pokazali med vojno in le predolgo tudi še po vojni narod v Sloveniji, še bolj v Primorju in prav nič manj tudi v e-migraciji. Morda bomo imeli že v prihodnjih -njesecih priliko pokazati, če so nas vsi ti dosedanji polomi vendarle kaj naučili. Kdo ve, če niso najnovejši dogodki na Koreji tudi .zadnji poizkusni predznak za analogno sovjetsko igro tudi proti Titovi Jugoslaviji in — Trstu? Ce se pokažemo vnovič nesposobne, u-tegne zadeti vse Slovence in ne le Trst dokončna katastrofa, o kateri ni gotovo, če bi jo mogli preživeti. V tej zvezi naj mi bo dovoljeno tržaške rojake opozoriti, da njih vprašanje nikakor ni zigolj lokalno-, temveč zelo, zelo tesno povezano z narodom v Sloveniji in v emigraciji, radi česar bi bilo morda zelo koristno, če vzdržujejo nekoliko več stikov z emigracijo. »M.J a Slovenske prosvete Lasiča, tržaški poizdrav Stanka Kosmine, goriški pozdrav Stanka Staniča in koroški pozdrav prof. dr. Incka so dale prireditvi značaj narodnostne svečanosti zamejnega - brezmejnega slovenstva. Koroški poizdrav je vsem navzočim prav posebno legel v srce: krepak, žilav in nasmejan irod bdi nad našo severno mejo in nam na jugu vliva novega izanosa pri vztrajanju v borbi na mrtvi straži slovenskih postojank. P-o razvitju slovenske zastave ob petju »Slovenec sem« so se vrstili na odru pevski zbori s Koroškega, Goriškega in Tržaškega. Slovenska narodna pesem, prepletena z besedo pesnikov Beličiča, Janežiča in Pijanca, je nato skoro dve uri s svojo nežno in prodorno evonkostjo prevzela vse prisotne, da so celo poizabili na neznosno vročino. Vsi sodelujoči .zbori so se brez razlike lapo uveljavili. Vsak zbor je prinesel nekaj novega in drugačnega, saj je vsaka naša pesem v svoji ubrani lepoti za nas vedno nova in drugačna. Pevovodje pevskega zbora iz St. Lenar.ta na Koroškem, koroškega kvarteta in kvinteta »Slavček«, izibora iz Vrha Sv. Mihaela na Goriškem, izbora iz Jamelj, zbora iiz Steverjana, izbora iz Gorice, tržaških .zborov iz Mačkovelj, Iz Baizo-vice, iz Mavhinj, moškega Kbora tržaških visokošolcev »Jadran« in komornega zbora »Skrjanček« so lahko ponosni na svoje delo! Tretji javni nastop gojencev Glasbene šole SPNI v Trstu V .ponedeljek, dne 3. julija 1.1. zvečer se ‘je zaključilo šolsko leto z uspelim nastopom gojencev instrumentalnih -oddelkov. Kljub hudi vročini so prihiteli starši in prijatelji naše mladine, ki so napolnili dv.orano v Machiavellijevi ulici in z zanimanjem prisluhnili izvajanjem nadebudne mladine. Gojenci so nastopili tudi v tržaškem radiu s svojim samostojnim sporedom. Razen tega so nekateri sodelovali še pri dveh oddajah .ob priliki mladinskih ur. Vseh nastopov je bilo šest. Vsi ti številni nastopi so nam pokazali lepe uspehe te šole, ki je v rokah naših znanih in priznanih umetnikov in pedagogov. Razveseljivo dejstvo se zrcali še v tem, da obiskuje .glasbeni pouk nad' polovico gojencev moškega spola, ki -kaže čedalje večje zanimanje za učenje orkestralnih inštrumentov. Tu se polagoma že ustvarja podlaga za naš lastni bodoči orkester. Ponosni smo lahko na tako lepe u-spehe, ki jih je pokazala ta glasbena šola že v prvem šolskem letu svojega obstoja. Na vseh treh produkcijah je nastopilo 13 violinistov, 39 pianistov, 1 trobentar in 7 harmonikarjev. Izvajanih je bilo 109 skladb. Od teh: 62 slovenskih, 16 ostalih Slovanov, 31 klasikov in drugih mojstrov. Ob sklepu III. produkcije so gojenci prejeli svoje ocene, odnosno spričevala. 2e kakovost izvajanja na vseh treh produkcijah nam je pokazala, da je pretežna večina glasbeno nadarjena in s pridnim in vztrajnim delom bo lahko dosegla neslutene -uspehe pod vodstvom takih učnih moči, katerih imena jamčijo za vsak napredek. Ni nam treba posebej podčrtavati, da gre zasluga za tako lepe uspehe tega šolskega leta predvsem inicijativnosti in strokovnemu izkustvu šolskega vodstva (prof. K. Sancin), ob odličnem sodelovanju pedagoginje 'prof. Mirce Sancinove (klavir) .in g. Mj-rija Sancina (trobila, klavir in harmonika). Naša mladin^ ,se je po končani sklepni produkciji vzradoščena in zadovoljna razhajala, izavedajoč se, da si je pošteno zaslužila počitnice, ■ob prisrčnem poslavljanju od svojih učiteljev, sošolcev in vseh svojih ljubiteljev. Filmski prosvetni večer SPM v Šempolaju Slovenska prosvetna matica -priredi v petek 7. julija ob 21. uri večer izbranih prosvetnih filmov v Šempolaju na prostem. — Dostop prost. Tržaški velesejem Tržaškega velesejma se udeleži 12 držav, od -katerih -bodo štiri u-radno zastopane: Brazilija, Češkoslovaška, Avstrija in Jugoslavija. Ostalih -osem držav bo sodelovalo poluradno. Cementarna v tržaški industrijski luki V tržaški industrijski luki v Zavijali bo nameščena velika cementarna, ki jo bo postavilo podjetje »Italcement-i« Iz Bergama. Cementarna bo povezana z okoliškimi griči z žično železnico, ki bo vsako minuto prevažala 150 ton marmorja in apnenca. Z gradbenimi deli bodo začeli v teku dveh mesecev in bodo končana proti koncu leta 1951. Cementarna bo v začetku zaposlila okoli sto delavcev in bo proizvajala sto tisoč ton cementa letno. Proizvodnja bo sčasoma narastla na tri s*to tisoč ton letno. Zaključek šolskega leta v delih naše mladine 2 vsakim zaključenim šolskim letam se veča duhovno in gmotno bogastvo naše šole. Duhovno bogastvo je neprecenljivo, gmotno bogastvo ■pa daje duhovnemu vidno osnovo ■za prilično ocenjevanje doseženih šolskih uspehov. Z duhovnega vidika je vsako leto razširjajoče se umsko obzorje in poglobljeno narodno čmtvovanje naše mladine neprecenljivo bogastvo, zlasti po zadnjih tridesetih ■letih preganjanja našega slovensko čutečega človeka po fašističnih samodržcih. A vsako nadaljnje šolsko leto veča tudi gmotno bogastvo naše šolske skupnosti, ki ji daje z novimi stvaritvami na najrazličnejših poljih šolskega udejstvovanja varne oprijemljive mejnike na komaj utrti razvojni poti. O duhovnem bogastvu naše šolske skupnosti smo govorili že zadnjič o priliki prelistavanja iizvestja naših srednjih šol; o tem bomo še spregovorili, iko bomo razpolagali tudi iz rzvestjem naših osnovnih šol. Danes pa hočemo spregovoriti še nekaj o vidnem izrazu tega našega šolskega duhovnega bogatenja, ki se lepo zrcali v delih naše mladine. Star slo\Penski šolski običaj je, da se ob koncu vsakega šoliskega leta naša mladina tudi javno pobaha s svojimi ročnimi deli, literarnimi vajami in odrskimi nastopi. Glede ročnih del moramo poudariti, da ne gre več pri tem zgolj za starokopitno izkazovanje ročnih spretnosti naših najmlajših in dokazovanjem obrtniške sposobnosti •učiteljev veščin. Novo vzgojeslov-tje ceni ročno delo z vida umskega obzorja doraščajočega človeka in kot izraz njegove umske poglobljenosti in družalbnega okolja. Zato u-vajajo. po 'tem sodobnem vizgojeslov-nem merilu ročno delo v vse šole, pa naj bo to ročruo delo navadno sestavljanje rezljanih in smotrno oblikovanih ploščic, izdelovanje preprostega orodja, mizarskih, kamnoseških ali strqjnih izdelkov, ali pa knjigovezništvo, vezenje, čipkarstvo, šivanje, kuhanje in risanje. 'Ne gre več za vsiljevanje rečeni-ce, da ročno delo plemeniti našega duha, marveč gre za bistrenje duha z vežbanjem v kakršnem koli, toda smotrno izbranem ročnem delu. S tega vidika je ravno tako obsodbe vredno, če se mladina v urah ročnega dela vprega zgolj v knjigovezništvo, kakor, če se mora v urah risanja barviti zgolj s prerisavanjem najrazličnejših zemljevidov! Obžalovati moramo — ravno v težnji, da posvetimo ročnemu delu največjo pozornost —, da silijo u-čitelji veščin, ki jim je poverjena itako važna vizgojeslovna naloga, iz nižjih v višje šole, iz svojega skromnega (toda le navidezno!) predmeta v »važnejše« predmete, s čimer prepuščajo pouk ročnih del manj izvežbanim in usposobljenim močem, ki se morajo nato seveda po sili razmer baviti le z vezavo knjig in risanjem zemljevidov. K sreči gre le za nekaj izjem; težnja po prehodu v višje šole in po spremembi predmeta je pa na žalost tesno povezana z ne ravno dobrim gmotnim položajem učiteljstva veščin in v njegovem stremljenju po izboljšanju plačilnega razreda s spremembo učnega predmeta. To ne pride toliko do izraza na osnovnih šolah, zato je tudi tu uspeh pri pouku ročnih del iz leta v leto zadovoljivejši in stalnejši. Ne bo torej škodovalo, če se bodo naši šolniki nekoliko bolj poglobili v problematiko molkih ročnih del na srednjih šolah, ženska ročna dela — prav tako na srednjih šolah — pa, še smotrneje razširjali. Končno moramo pribiti /zahtevo o dolžnosti vsakega šolskega zavoda, da že v začetku šolskega leta miisli na razstavo ročnih del o priliki zaključka šolskega pouka! Ogledali smo si po časnikarski dolžnosti in tudi iz ljubezni do naše učeče se mladine več šolskih razstav na naših osnovnih in srednjih šolah. Kako naj o vsaki poročamo? Katero naj pohvalimo in drugim stavimo za vzgled? Ali naj damo prednosit vizomi razstavi osnovne šole v Rojanu pred ono na Opčinah? Ali naj posebe pohvalimo .razstavo ženskih ročnih del in kamnoseških izdelkov strokovne šole v Nabrežini pred uspelo razstavo Industrijske strokovne šole v Rojanu, kjer so nas letos presenetili k mojstrskimi izdelki naše delovne moške in ženske mladine? Ali naj stavimo višješolcem za vzgled razstavo na nižji gimnaziji? Res je, da- lo bi se dlakocepiti in modrovati! Vendar izkazujejo vse naše šolske ralzistave take vagojeslovne uspehe, da smo lahko z njimi zares ponosni. Se vedno je mnogo takih med nami, fei zmajejo neverno z glavo, ko jih povabiš, naj si ogledajo .to. ali ono šolsko razstavo. Predstavljajo si zapackane šolske zvezke in risbe ter grobo izdelane igrače. Ko pa enkrat vidijo vso pisano mešanico raznih lepih in koristnih izdelkov, se kar ne morejo načuditi. V prejšnjih letih so le redki na koncu šolskega leta pogledali v šolo. Zdaj so pa že redkejši tisti, ki se ne pokažejo! Vsi se hočejo prepričati o vztrajnem napredku svojih in drugih otrok in o potrpežljivem delu naših učiteljev in profesorjev. In tako je prav. Sola je last vsega naroda! Tudi ona mora polagati račune o svojem delu — prav tako kakor vse druge javne ustanove! Njen napredek je naš skupni napredek — narodni napredek! Zato se mora zanimanje zanjo še stopnjevati in povečati. Prav vsi bi morali priti na koncu leta k obračunu — na šolsko razstavo —, kjer so razstavljeni duhovni in ročni izdelki naše šole. Napredek otrok je dokaz splošnega napredka v kraju, je slika našega delovanja in omike. Prav razveseljivo je zato letošnje povečano zanimanje za zaključne 'razstave naših šol. Gruče obiskovalcev so ves dan polnile razstavne prostore, ki so običajno v večji učilnici. Ves razstavni prostor je natrpan z risbami, roč nimi izdelki, igračami in podobnim. Okoli in okoli po vseh štirih stenah vise risbe, prti in prtiči. Po mizah pa so razstavljene lepe vezenine s slovenskimi narodnimi o-kraski. Srčeca in cvetovi v pisanih barvah povečujejo lepoto izdelkov. Zelo lepi so tudi rezbarski izdelki raznih okvirjev, orodja, samokolnic, tovornih avtomobilov in »jeepov« ter škatel. Ljubko so izrezljane tudi hišice z vsemi pritiklinami. Na nič ne pozabijo naši malčki! Na strehi so dimniki, okoli hiš ograje, drevje in sredi dvorišča vodnjak. Pa vse lepo prebarvano. Igračk pa nič koliko... Treba je videti tako razstavo, da pravilno ocenimo delo naših otrok. Ure in dneve potrpežljivega dela je to zahtevalo od njih. Posebno pohvalo [zaslužijo krasno izdelani prti, ki so pravo umetniško delo. Izdelani so tako čisto in natančno, da ne opaziš prav nikjer površnosti a- li nemarnosti izdelovalke, ki ima največ 12 let starosti. Na gledalca napravi razstava močan vtis prav takrat, ko pomisli, da stoji pred izdelkom, ki iga je naredil .otrok sedmih, osmih ali devetih let. Ocena predmetov se mora opirati prav na to dejstvo, da so pred nami istočasno izdelki prvega in petega razreda. Vsak je prispeval po svoji spretnositi in znanju. Razstava nam kaj lepo pokaže razvoj osnovnošolskega otroka od dneva, ko stopi prvič čez prag ljudske šole, pa do tre-notka, ko jo zapusti. Šolske odrske prireditve ob zaključku šolskega leta so na deželi in predmestjih pravilo, v mestu izjema. Upoštevajmo, da' gre za posebno važno šolsko udejstvovanje, ki ga moramo zahtevati tudi od naših mestnih šol. Saj ne gre za pretirano zahtevo! Poglejte kaj zmorejo ne samo v Nabrežini, kjer so vprizorili igro »JURČEK«, ali pa na Opčinah, kjer so postavili na o-der »SIROTO JERIOO«, ali pa pri Svetem Ivanu, kjer so e vpri/ont-vijo igre »JANKO in METKA« marsikoga presenetili, temveč v vsaki naši okoliški vasi vam s preprostimi odrskimi sredstvi in mnogo dobre volje vprizorijo vsako igro ali pa vsaj ‘priredijo nastop z deklamacijami in pevskimi točkami. Na slovenski nižji gimnaziji pa izhajajo celo »Literarne vaje«, ki so jih naši mladi pesniki in pisatelji ponosno razstavili na vidnem mestu o priliki šolske razstave. Naj na ljubo naši književni zgodovini navedemo popolen bibliografski podatek: »Literarne vaje« so literarni list dijakov Slovenske nižje gimnazije v Trstu. Dijaške literarne •vaje izhajajo z dovoljenje ravnateljstva. Strokovno nadzorstvo nad njimi ima tza to pooblaščeni profesor. Urednik lista je Slokar Jurko, dijak III. c razreda. Upravo in o-premo lista ima na skrbi Černigoj Teodor, tudi dijak III. c razreda. V šolskem letu 1949 - 1950 so izšle štiri številke »Literarnih vaj«. (Kaj zmorejo naši najmlajši pisatelji in pesniki? Cenite sami! Naša šola in mi dijaki Po končani vojni, leta 1945, je iza nas Slovence tu na Primorskem napočil .teko /zaželeni dan, da smo po petindvajsetih letih narodnega trpljenja in /zatiranja zopet svobodno zadihali. Važen korak na poti kulturnega osvobojenja in prebujanja je pomenila ustanovitev slovenskih šol. S tem nam je ‘bila dana možnost, da se mi, slovenski otroci, zopet poslužujemo v šoli svojega materinega jezika, ga vzljubimo in z navdušenjem gojimo. Takoj ob ustanovitvi slovenskih šol smo pokazali našim zaveznikom, da imamo Slovenci zadostno š/tevi-lo šolskih otrok, ki čutijo živo potrebo po slovenski izobrazbi. Dobro se zavedamo velikega, pomena, ki ga imajo za nas šole v materinem jeziku. Slovenski otroci zato obiskujemo slovenske šole, v sebi in v drugih vzbujamo in krepimo narodno zavest, zavest, ki je postala, žalibog, v času italijanskega potuj- čevanja pri številnih Slovencih jako mlačna, pri nekaterih pa je celo popolnoma propadla. Mi dijaki smo poklicani, da napor za prebujenje našega naroda podpremo z vsemi svojimi mladimi močmi. Mi bomo namreč v bodočnosti predstavljali trdne stebre, na katerih bo slonela izobrazba in kulturni razvoj našega slovenskega ljudstva na /teh kraških tleh. Da bomo pa kos tej nalogi v prihodnjo-sti, se moramo že danes polagoma pripravljati nanjo. Mi nižjigimnazijci smo s to zavestjo odgovornosti zato ustanovili svoj literarni list, ki ima namen, zbirati v svoj krog vse one dijake, ki imajo voljo, udejstvovati se na kulturno-literarnem polju. Obenem pa hoče vzpodbujati k delu tudi one, ki še ne čutijo v sebi dovolj poguma, da bi uveljavljali svoje /zmožnosti. Černigoj Teodor, lil. c. Q7eahček Vse ptičke rada imam, zate, vrabček, pa vse dam, ker ljubiš domovino, iz nje nikdar ne greš v tujino. Naj bo vroče ali mraz, ti hočeš vedno ostati pri nas. Sneg in burja! Tebi joj! Drobtinic vržem ti takoj. Čiv, čiv, se ti oglasiš, nič se me ne bojiš! Lisjak Silvija, II. d (Ronec šolskega leia Leto se bo dokončalo, spet dobimo spričevalo, še te zadnje težke dni spraševanje se vrši. Kdor se je vedno rad učil, le dobre rede bo dobil, seveda, kdor se ne uči, zdaj spričevala se boji. Zastonj doma se je lagal, da v šoli vse je, prav vse znal. Kako je znal, bo spričevalo zdaj vsem očitno pokazalo. Zastonj doma si se lagal: »Profesor nič nam ne razlaga in nič, prav nič nam ne pomaga.« Kako boš zdaj odgovor dal, ko drugi vendar vse to znajo, kar tebi je bilo le v grajo! Le en odgovor je na to: Kdor hoče, vse mu je lahko. Fonda Vijolica, II. d. » &urja Kraška burja spet razsaja, Tržačanom prav nagaja, marsikatero streho odkrije, marsikatero šipo razbije. Mož tam na cesti za klobukom teče, tam neka ženska si krilo dol vleče. Burja spet piha, divje razsaja, zimi pomaga, nam pa, nagaja........ Fonda Vijolica, II. d. i^iVaš radio Brunda, brunda, brundala, radio naš godrnja, cele dneve do noči poje, gode, govoril Mama pravi: »No, zapri, Saj dovolj že govori!« Očka pa se oglasi: »Pusti, to ugaja mi!« Oddaja lepa — glasba po željah! V četrtek slušna igra zabava nas! Sirota jaz — kako naj se učim, kako naj se petice ne bojim! Debelli Lida, II. e. FRANCOSKI PRIMER Današnje evropske potrebe Italija poudarja ob vsaki priliki, da mora iza Trst žrtvovati vsako leto 17 milijard lir. Zaenkrat se ne bomo spustili v podrobnejše razi-skavanje načina, kako se troši ita denar. Ali moramo postaviti vprašanje, da-li bo Italija tudi po prestanku Marshallovega načrta v stanju, da žrtvuje toliko denarja za Trst, kajti Marshallov načrt in iz njega izvirajoča podpora preneha, kakor izgleda, leta 1952, torej čez dobrih 18 mesecev. Zato kaže že danes pripraviti gospodarsko podlago za bodoči obstoj Trsta, in ta se more ustvariti samo tako, da se slično kot za Posarje ustanovi gospodarski konzorcij za Trst, v katerega bi vstopile vse tiste države, ki so zainteresirane na trgovini s Trstom, in sicer z udeležnim odstotkom. Vse te države bi marale ustanoviti konzorcij, ki bi prevzel finansiranje tržaškega pristanišča in zavarovanje njegovih dovoznih zvez. Ta konzorcij bi moral nalik pasarskemu dajati državljanom vseh udeleženih držav vso svobodo in enakopravnost za ustanavljanje novih .podjetij, za .poživitev starih tržaških vezi, ki so bile koristne ne le Podonavju, temveč tudi za Italijo. Ta konzorcij bi moral omogočiti ne le gospodarsko, temveč tudi politično ozdravitev Srednje Evrope. In s tem bi bila označena tudi njegova edin-sitvena politična važnost. Enako kot je Donava imela svojo donavsko komisijo, sueški kanal svojo posebno organizacijo, enako bi se tudi s čisto gospodarske strani moralo organizirati tudi svobodno tržaško mesto in področje. Z italijanske strani se je naglaševalo, da je to nemogoče, in da zaradi 'tega vsa .ustanova Svobodnega tržaškega ozemlja nima življenjske sposobnosti. Ni dvoma, da ima Italija, po mirovni pogodbi prikrajšana za Trst, ves interes na tem, da o tej nesposobnosti glasno prepričuje sivet. Vendar za/vezniki, v kolikor resno jemljejo svojo odgovornost, ne bi smeli enostavno pristati na tako naglaševanje neobstoječe nesposobnosti. Ravno Schumanov predlog je pokazal, da se iz dbro voljo najde izhod tudi iz najizapletenejšega položaja. Prizadevanje, da se tudi v tržaškem vprašanju najde izhod, ni torej le želja življa, ogroženega v svojem obstanku, ampak je zahteva ureditve in varnosti Evnope. In ta s prave strani pomeni ostvaritev mirovne pogodbe v celoti. Z gospodarske strani pa pomeni ta poizkus ■Vključitev Trsta v gospodarski sestav Srednje Evrope. S politične strani pa to pomeni ohranitev na železni osnovi vzpostavljene evropske skupnosti Cki naj nadomesti ohranitev stalno se ponavljajočih italijanskih groženj). Nedvomno so Slovani tržaškega področja zaskrbljeni v prvi vrsti .zaradi svojega golega obstanka. Ali spričo svoje vztrajne borbe se zaivedajo, da .je njihova današnja vloga, slično oni največjih trenutkov njihove zgodoivine, predvsem gradiilna. Nasproti italijanski zamisli ozkosrčnih izključujočih koristi, naslavljajo Slovani poziv na evropsko zavest zavetnikov, v prepričanju, da je za uspeh Schumanovega načrta in za pomiritev zahodne Evrope neobhodno potrebna oživitev tesne gospodarske skupnosti na tem tako občutljive/m delu naše celine. Cas je, 'da uvidi svet, škodljivost in nevarnost enostranskega italijanskega nacionalizma. Zato pozivamo zaveznike, da v svoji skrbi za potrebe evropske sedanjosti stavijo ob bok francoski zamisli o preprečitvi nemške napadalnosti našo ■ zamisel o preprečitvi italijanske napadalnosti. Alko se Italija hoče še nadalje osianjati na trditev, da je mirovna pogodba neiizvršljiva, ji zakličemo z besedami beneškega dože Bra-bancija v Sekspirjevem Otellu: »TRDITEV NI DOKAZ«. A. S. ' s?!® • * v * *£»>•. t m mmt , SKUPINA TRŽAŠKIH IN GORIŠKIH SLOVENCEV PRED LANDR-SKO JAMO V BENESHI SLOVENIJI Josip Jurčič: Sosedov sin- »Na mojem domu je treba kmeta. Takega jaz nečem, da bi v gosposki suknji okoli hiše hlačal pa da ,bi ga ljudje vikali, ter bi še jaz ne mogel govoriti 7. njim, kakor z vsakim človekom. Pojdite mi vkraj z gospodom! Moj oče je bil kmet, in moj ze.t bo kmet; kdor poleg česa drugega prinese najprvo trdno delavno roko, kdor se bode v ponedeljek drugače oblačil nego v nedeljo, tak pride pod mojo streho pa je amen besedi!« »Smrekarja je kmetstvo podstavilo, kaj ne? Iz zemlje si stotine In stotine denarja izril!« žena zabav-ljivo reče. »Baba, ti govoriš, kakor veš. Kmetstvo ne redi, ali pošteno živi; drži se ga, kdor ga imaš. Iz dežja je doibro, če ima človek kam pod streho pribežati. Pri trgovini človek kolne, pri kmetstvu pa moli. Smre-fcaT je znal kleti in moliti in zato *e je podstavil, baba!« »Tako rajši vzameš takega, ki ti bo na starost v zobe gledal?« »Jaz svojega zeta ne bom nikoli ničesar prosil, če Bog da. Povedal sem ti, da ga nečem, ki bi v petek suknjo nosil in bi ga starci vikali. Molči!« Ni se dalo več govoriti o tem ženinu. Vsi drugi niso bili materi po volji, hči se ni hotela oglasiti za nobenega, katerega bi .oče bil rad imel; predpust je minil. Ljudje, ki so pričakovali ženitovanja pri Smrekarju, zmotili so se tudi to zimo. Snubači so bili ali razžaljeni ali žalostni in vse je ostalo, kakor je bilo. XII. /Sneg je skopnel, pomlad je prišla, pšenica po polju je zelenela, rastla, v klasje se vretenila ter naposled orumenila, bila požeta in omlačena. Smrekarjev Anton je je imel v vrečah dva visoko nadeta voza pred veižo. Namenjen je iti v mesto na trg. »Janez je bolan, ne bo mogel iti s teboj; koga drugega dobodi,« reče mati Smrekarica, gledaje, kako mož na vozu po vrečah hodeč tu ter tam kaj popravlja in prelaga* »Vrag še take hlapce!« — zahudi se Anton — »Kadar ga je treba, pa je kilav. Koga čem dobiti? Povedi mi človeka, da bi mu bilo upati.« »Glej, tam-le gre Brašnarjev Stefan. Vprašaj ga, morda on utegne /z enim vozom iti, z enim pojdeš pa sam.« »Ta bi bil dober. — Stefan, stopi malo sem, stopi!« Stefan se približa. Smrekarjev An/ton izvleče mehur tobaka iz žepa ter mu ga ponudi E voza: »Nd, natlači!« Stefanu se malo čudno zdi, da je Smrekar danes .tako prijazen ter mu tobaka ponuja. »Pojdete še nocoj?« vpraša Smrekarja, ko pipo zažge. »Do polu poti bi še nocoj rad šel, pa hlapec mi je zbolel. Kaj boš pa ti, kaj kmetoval?« »Nimam nič /posebnega, postoril sem že, kar je bilo velikega. « »Utegneš dva dni z domu iti?« »Da bi z vami šel namesto hlapca? Zakaj ne, rad, če hočete,« odgovori Stefan. »Prav je. Vsakega nečem s seboj jemati, tebe pa rad vzamem. Stradal ne boš po poti niti žeje trpel, kadar boš vozil z menoj: za drugo že marediva, da bo prav.« »Cez koliko časa se bo treba odpraviti?« »V mraku zapreževa. Le pojdi zdaj domov in preskrbi kar imaš, ter potem k meni pridi, da kaj prigrizka dobiva pa da grlo splakneva, pradno poženeva,« reče Anton. Ko je sonce zašlo, bili so v oba voza po trije in trije konji napre-ženi. Smrekar zamaje z dolgim bičem, konji se upro in kolesa se začno premikati po tiru. Mati Smrekarica, ki je s praga za vozema gledala, reče, da Stefanu, ki je s poslednjim vozom šel, bič in vajeti prav lepo pristujeta iter da bi bil čeden voznik na vsaki veliki cesti. »Skoda je, da ne bo nikoli vozaril, ker nima s čim. Njegov oče, ki mu je vse zabil, vreden je, da bi skozi šibe dirjal,« — pritakne star sosed, kateri je mimo grede pri .Smrekarici postal, ker njemu je bila ona pohvala Stefanova govorjena. »Bog ve! pridnega človeka Bog zmerom vidi,« reče žena. »Kakor je že! Vidi ga, ali videti mu ne da,« odgovori starec z nasmehom ter s prsti pokaže, kako se srebro šteje. Franica je imela v veži opravek. Slišala je, kaj mati govori z onim možem, in vesela je bila. XIII. Drugi večer pozno sta ustavila Smrekar in njegov pomagač Stefan iz mesta domov grede v kmečki pri-cestni krčmi, da bi konji zobali in pili tar sama tudi »malo rdečega videla,« kakor /je dejal Smrekar, ki je bil ta dan nekaj bolj beseden, kajti dobro in lahko je bil prodal. V krčmi je bilo mnogo voznikov in kmetov okolo več omizij; vendar tistih, s katerimi je Anton posebno rad govoril, nocoj ni bilo, ker so bili že odšli. Zatorej sede s Stefanom malo bolj na samo, tjekaje na ogel v kot. »Le pij, kolikor moreš; vsega ne zapijeva, kar imava, hvala Bogu,« reče Smrekar, ko sta imela najboljšega vina pred seboj. »Klobuk nama ne vzemo,« reče Stefan. »Bogme, da ne! — Glej, pečenino nama nese. Reži, saj ne bomo vekomaj živeli.« /Smrekar je sam nocoj tudi precej pogosto pil. Jezik se mu vedno /bolj in bolj razvezuje; Stefan ga ni še nikoli videl tako prijaznega poleg sebe. Pripovedoval je /razne reči iz prejšnjih let: kako je počasi obogatel; kako je tu in tam srečno kupčeval; kako so ga gospodje po mestnih magazinih izkušali prekaniti, pa se jim ni dal, in več takega. »Ti nisi neumen fant!« — reče Smrekar Stefanu. — »Zdaj te res vije, pa počasi naprej prideš. Kmetstva se drži, tvoje 'zemljišče je dobro; pa tudi trgovstva bi smel po malem poskusiti, kadar si malo opo-moreš; to je dobro, brez njega bi ne bilo Smrekarja, kakor je.« »To želim že od nekdaj. Takoj drugo leto si konja kupim,« odgovori Stefan. »Dolg plačuj, pa leso za seboj zapiraj, pa boš .po vsem svetu lahko hodil in ljudje te bodo radi imeli. Pošten si, in tudi ostati moraš. Jaz tvojega starega nimam posebno na dobrem, a tebe imam jako rad, in kadar ti bo velika sila, pri meni se oglasi. Na!« Stefan prime roko, ki mu jo je Smrekar pomolil in reče: »Vi ste dober mož. Denara vas ne bom prosil ter nečesa drugega. In če me •boste slišali, storim vam, kar si morete misliti, da vam živ človek stori.« »E, kaj boš! Jaz ne iščem ničesar. —> Zmerom ne bom. Ni se mi treba ubijati po svetu. Lahko bi ležal doma v senci, sama navada človeku miru ne daje. Kadar enkrat zeta v hišo dabodem, menim da bi to trgovstvo malo popustil. Staram se, pa ni dobro, če si človek vedno in vedno spanec utrguje.« (Nadaljevanj« De s ti z Goriškega Občinska seja in pravice Slovencev v Italiji Kakor smo na kratko že poročali, je 'bila v torek 27. junija seja občinskega isveta v Gorici, na kateri je prišlo do izbruha proti našemu svetovalcu g. Bratužu. Ko je namreč prišla na dnevni red prošnja za posojilo neki italijanski ustanovi, ki se bavi z otroškimi vrtci, je g. Bratuž stavil vprašanje, ali bo slovenski vrtec v Stan-drežu še nadalje skupen z italijanskim. Vprašanje g. Bratuža je o-pravičeno, ker je že meseca marca stavil županu pismeno zahtevo, naj se popravi krivica, ki jo je Slovencem nenaklonjeni italijanski svetovalec prof. Di Gianantonio napravil, ko je takrat oblastno vzel več ko petdesetim slovenskim otrokom eno sobo in jo dal sedemnajstim italijanskim otrokom, tako da je moralo imeti teh več ko petdeset 'Slovencev eno samo sobo. Zupan se ni brigal, da bi dal kak odgovor na Bratuževo pismo, niti ni zadeve stavil na dnevni red občinske seje, čeravno je g. Bratuž izrecno to zahteval. Pač pa je župan nekaj dni pred sejo šel v Standrež in »ugotovil«, da se otroci obeh jezikov igrajo skupaj na dvorišču, v šoli so pa ločeni. Ko je torej svetovalec Bratuž stavil na seji omenjeno vprašanje, ni dal župan nobenega jasnega odgovora, ki naj bi zahtevo po popravi krivice v vrtcu ugodil. Zato je g. Bratuž odločno in jasno povedal, da se skuša na tak zvit način raizna-roditi slovensko deco in uničiti slovenske vrtce. Ker pa imamo pravico biti in ohraniti se Slovenci, zahtevamo posebne vrtce za naše o-'troke, in sicer po določilih mirovne pogodbe in italijanske ustave. Tedaj je župan izjavil, da je tudi »učiteljica odnosno nadzornica izjavila, da je prav, da so v vrtcu v Standrežu take razmere«. Tedaj je svetovalec Pavlin tu stavil opazko: »Seveda, ker se boji za kruh!« Zupan je tedaj rekel: »Pustite o-troke pri miru in stavite trenja v stran.« G. Bratuž pa je zavrnil: »Ne, ne maramo raznarodovanja! In zahtevam, da kličete v Standirež mene, ki že tri mesece čakam, da odgovorite na moje pismo, ne pa učiteljico odnosno nadzornico. Prosim vas tudi, g. župan, da uredite zadevo vrtca v Podigori, kjer niste imenovali slovenske učiteljice in morajo naši malčki imeti italijansko u-čiteljico. Ko pa je ta učiteljica lani vpisovala v vrtec, je izjavljala, da bodo imeli naši malčki svojo slovensko učiteljico, in za tako učiteljico so dejanski starci svoje otroke tam vpisovali. Vendar slovenske u-čiteljice niste imenovali. Popravite krivko«. Tu je g. Bratuž očital in protestiral, ker županstvo pošilja mestne policaje v slovenske družine po informacije, ali in zakaj pošiljajo svoje otroke v slovenske šole. Pri teh besedah sta italijanska svetovalca dr, Delpin od MIS in demokrščan Bisiach dvignila močan glas in zahtevala, naj župan ukaže izključitev g. Bratuža iz sejne dvorane, češ ‘da je žalil. Oba Sta hlinila, da ni res, da se kaj takega dogaja v mestu in proti Slovencem. Zupan pa, namesto da bi pritrdil, da dejstvo odgovarja resnici, je izjavil samo, da mu je do sedaj 'znan samo en tak primer. ‘Svetovalec Paglavec prosi pri tej priliki za ločitev dveh vrtcev tudi v Podgori. In kominformist Pustet-to protestira, ker večinski svetovalci s svojim nastopom krivično rohnijo proti Bratužu, ko ta stavlja vprašanja in 'brani svoje zakonite pravice. Zupan je šele sedaj izja- vil, da bo 'Ugodil zahtevi g. Bratuža in zadevo vrtcev uredil. V debato je posegel tudi g. Ivan Bru-•mat, ki je, kakor smo že poročali na seji 27. t. m. prvikrat nastopil. Izjavil je, da je zahteva po ločenem slovenskem Vrtcu popolnoma upravičena, s čimer je podprl g. Bratuža. V debato pa je posegel tudi de-raokrščanski svetovalec Beltrame, ki je dejal, da so slovenski delavci in slovenski narod miroljubni, le »nestrpni voditelji« jih motijo in ščuvajo proti Italijanom. Ta njegova izjava je seveda plod njegove nemiroljubnosti in krivičnega mišljenja, da so Italijani absolutni gospodarji nad Slovenci. Njemu odgovarjamo z nasprotno trditvijo, da so ravno italijanski voditelji, v prvi vrsti demokrščani, tisti, ki kra- tijo pravice Slovencev in na tak način ne le motijo odnošaje med dvema narodnostnima, ampak žalijo demokratična in krščanska načela in ne spoštujejo krščanskih zapovedi. Naslednjega dne .zgodaj je g. Bratuž prejel pismo od g. župana, ki se glasi: »Za ustanovitev italijanskega oddelka šolskega vrtca v Standrežu je bilo županstvo primorano, čeravno težko, uporabiti enega od dveh prostorov vrtca. Zal pa ni bila možna nobena druga rešitev v pomanjkanju drugih razpoložljivih prostorov, kakor je Vam to dobro znano. Toda z zadovoljstvom Vam zatrjujem, da je taka rešitev le povsem začasna in da se bo s prihodnjim letom nedostatek odpravil.« 0 odnosih večine di manjšine K zadržanju večine napram manjšini moramo spregovoriti še nekaj besed. Naša svetovalca g. Bratuž in z njim pok. g. Kemperle, sedaj pa g. Brumat, sodelujeta stvarno in u-činkovito z večino pri vseh občinskih zadevah. Ko pa pridejo na dnevni red vprašanja, ki jih v korist Slovencev stavljajo, se večinski svetovalci obnašajo grobo in žaljivo. Gospod župan pa izgleda, kakor da bi zanemarjal izadeve, ki se tičejo naše manjšine. Tako na primer ni istavil na dnevni red niti vprašanja vrtca niti zahteve po državljanstvu za one, ki so imeli v Gorici svoj domicil 10. junija 1940. Obe vprašanji in zahtevi je g. Bratuž predložil že meseca maroa. Dr. Delpin in svetovalec g. Birsa, demokrščan, >pa sta stavila predloge za preimenovanje konza in Diazove u-lice šele 21. junija in župan ju je stavil takoj na dnevni red. Zakaj tako ravnanje? In kako to, da demokrščanski voditelji, ki imajo vendar večino V odboru in svetu, ne ravnajo spoštljivo in pravično s slovensko Ihanj-šino? Zakaj so ravno oni med najbolj nestrpnimi do Slovencev? Mi ne zahtevamo naših pravic pogojno, ampak smo hkrati tudi v lojalnih odnošajih do večine! Hkrati si morata večina in manjšina seči v roko po načelu: »Nemi-nem laedere, suum cuique tribue-re.« — »Nikogar oškodovati in priznavati vsakomur 'svoje!«, ki je glavna podlaga za pravično sožitje in plodno sodelovanje. Na seji v torek pa g. župan ni čutil niti toliko potrebe, da bi pozval večinske svetovalce in dr. Del-pina k disciplini. Kakšnega pokoljenja pa je sveto- Prireditev srednješolcev Goriški srednješolci bodo imeli tudi letos, kakor vsako leto, svojo prireditev. Izvajali bodo Vo-dopivčevo spevoigro KOVAČEV ŠTUDENT. Ker v mestu ni mogoče dobiti v najem dvorane, bo prireditev v Standrežu, na prostem, in sicer v nedeljo, 9. julija ob 20. uri. Prireditelji hočejo u-vesti lepo staro slovensko navado točnosti, ki je žalibog prišla že v pozabo, in bodo začeli s prireditvijo točno. Zato se priporoča vsem, naj ne zamujajo, da ne bodo s tem motili poteka prireditve. Otroiki tabor V sredo 5. ,t. m. na praznik sv. Cirila .in Metoda so priredili slovenski otroci naših osnovnih šol svoj letni tabor v Standrežu pri Gorici. Ob 10. uri zjutraj jim je maševal j sam gospod škof in jih nagovoril v slovenskem jeziku. iPo maši so pa imeli igrice in sre-čolov. Sli «0 tudi na Sočo. Taboro-vanje je poteklo lepo in otroci so iblli zelo veseli ter izrazili željo, da bi se talki .tabori prirejali vsako leto. Upokojen* učiteljica Učiteljice gospa Strel Otilija, vdova Terpin, ki ije poučevala na slovenski osnovni šoli v ulici Croce v Gorici, je s koncem šolskega lete »topila v pokoj. Zaslužni in vestni 'gospe učiteljici, ki je z ljubeznijo opravljala svoj poklic in častno dovršila svoja lete službe, želimo, da Ibi še doltga leta uživala zasluženi pokoj. Promocija Dine 3. t. m. je na univerzi v Milanu promoviral iza doktorja živtao-izdravsitva 23. letni rojak Rihard »Nemec iz Bilj. Uspešno je obravnaval raziskovalno tezo o novem načinu depuracije mleka z vodikovim peroksidom. Mlademu doktorju želimo obilo koristnega uspeha v življenju. Podgero (Tu so 29. junija osnovnošolski ,u-čenci in učenke vseh raaredov priredili mično razstavo svojih del. - ! • Za refilter Tinske kriče Da bi se olajšala vinska kriza in s tem tudi kmetijstvo, kajti vina je vedno več, cena vinu pa vedno ■bolj nizka, je notranje ministrstvo Izdalo posebna navodila, po katerih smejo krajevna oblaatve izdati dovoljenje za prodajo vina na drobno tudi v prostorih, kjer do sedaj prodaja ni bila dovoljena. Poleg tega; sme vsak pridelovalec vina dobiti valeč Bisiach? Ali ni morda potomec kakega Bizjaka? Kaj smo mu storili, da nas tako mrzi, on, demokrščan?.. Radovedni smo, zakaj g. župan ni stavil na sejo predlog g. Bratuža, naj občinski svet izglasuje zanikanje trditev demokrščanskega senatorja Tessitorija, ki je v rimskem senatu izjavil, da uživamo Slovenci na Goriškem »vzorno ravnanje kar se tiče liberalnosti, upoštevanja, pravičnosti in lojalnosti«, ali pa, da občinski svet uvede dejanski tako ravnanje s slovensko manjšino ter odredi vse potrebno za enakopravnost slovenskega .jezika. Kaj porečejo večinški svetovalci k tej zahtevi, ki je povsem upravičena? Nihče ne more trditi, daod-govarja Tessitorijeva izjava resnici. Nasprotno lahko dokažemo, da je prav sen. Tessitori svetoval, naj protestiramo pri vladi v Rimu zaradi krivičnega ravnanja s slovensko manjšino na Goriškem in v dolini Nadiže! Kdaj stavi g. župan ta predlog na dnevni red? V jeseni morda?.. Ali pa nikoli? V petek zvečer 30. junija se je ebčinski svet zopet sestal k seji in odobril petdeset tisoč lir podpore ,za židovsko pokopališče. Napravili so namreč novo pokopališče, ker je ono staro ostalo v Jugoslaviji. Svet je odobril tudi drugo manjše posojilo za neko židovsko ustanovo in pa raztegnitev vodovoda v Standrež, kar je res nujno potrebno. Dobro ‘bi biio, in g. Bratuž je to zahteval, da se vodovod v Pevmi razširi na potrebne kraje. Svet pa je odločil zadevo prodaje zemljišča poleg pogorele hiše g. Nanuta, poleg železniškega mostišča ob južnem kolodvoru, ker je nevarno, če bi tam kupec gradil stavbo, da bi zaradi velikega avtomobilskega prometa imeli še več človeških žrtev. Izglasovan je bil poslovnik za lepljenje objav in razglasov po občinskih prostorih. Pri razpravljanju o tej zadevi glede odstavka, da uživajo o priliki volitev »italijanske« stranke znižano pristojbino na polovico, je g. Bratuž zahteval pojasnilo, ali bodo tega deležne tudi slovenske stranke v Italiji. G. župan je odgovoril pritrdilno. ,Na prihodnji seji, ki ibo morda že prihodnji teden, pride na dnevni red preračun za leto 1950. dovoljenje ,za »osmico«. »Osmicam« pa je izopet dovoljeno staviti stole in točiti kot v gostilnah. Za vsa te nova navodila in še .za druiga, ki jih je ministrstvo izdalo v zvezi z vprašanjem vinske krize, naj se prizadeti obrnejo na krajevna in policijska oblastva za podrobnejša pojasnila. Natečaji Finančna iniendanca javlja, da je razpisanih več natečajev za službo ■pri raznih finančnih uradih v državi. Zato obveščamo našo javnost, naj se izanima m podrobnosti in navodila, ki jih dobi pri Finančni intendanci v Gorici ali drugod. Zidarski rajeaci ( Goriška pokrajinski .urad za delo (»Ufficio del Lavoro«) razpisuje •mesto za 95 zidarskih vajencev, ki naj se prijavijo do 9.