JANKO SAMEC: SFINGA.                                   95
prišel v svojem delu. Kdor govori o veličini umetnosti, a v njegovih stvareh ni sledu instinkta globine nature, ta sam ne veruje svoji besedi; zakaj v dejanju njegovem ni vsebine njegovega naziranja, govori le z razumom, intelektualno, duša je brez vere, ker ne občuti višje lepote. Pravemu umetniku čustvo zbuja nove misli, katere razmotriva, da mu postanejo jasne, in išče z njimi novih oblik, novih možnosti izražanja.
Le umetnik, ki ustvarja, more o umetnosti novega povedati, in če to zapiše, je s tem naznačeno, ne izvršeno delo umetnosti. —
XII.
Bistvo umetnosti ostane večno isto, kot je narava ista, njen duh veže njeno preteklost z bodočnostjo, nje oblika pa se spreminja, kot se spreminja zunanjost življenja. —
(PSD
JANKO SAMEC:
SFINGA.
Vso noč me gleda z rdeče otomane zamišljena kot sfinga sama vase; jaz vpletel sem med razkuštrane lase ji rdečo rožo, pa se še ne gane,
kot mrtev kip... Le nekam v dalje gleda kot da bi čakala še na nekoga nestrpna vsa; drhti v strasteh ji noga, v očeh tli zamolčana ji beseda...
O vem, da nisem zadnji in ne prvi, ker dolga vrsta tvojega je plena, o zver, ljubezni nikdar sita žena! A vendar bi vtopil se v tvoji krvi...