Štev. 19.	Y Trstu, 10. oktobra 1893.	Letnik YI.
K t a
i.
Od vseli stranij potrjujejo, da danes pričeto jesensko državnozborsko zasedanje bode iz različnih vzrokov, sosebno pa zastran osadnega stanja v Pragi izredno viharno? Stranke in njih klubi stopijo v cisli-tavski osrednji zastop z določnimi namerami, oziroma tudi predlogi in načrti. Pri takem položenju. ko so duhovi bolj ali manj razgreti ali celo razburjeni, je težavno dokazovati in še bolj sovetovati kaj takega, kar se ne zlaga s psihologičnim razpoloženjem morda nobene skupine Dunajske zbornice poslancev. No dejstva so prezaresna, da bi ne silila k premišljevanju, in pre-sojevanje stvarij vede vsaj nas do tega, da bi zares slovanski zastopniki, zunaj poljskega „Kola", združili se za taktiko, nasproti kateri bi morale obmolkniti nasprotne stranke, in katera bi zajedno zaresno in odločno otipala mišljenje centralne vlade na stališču, na katerem po lastnih, svečano razglašenih zatrjevanjih stoji sama od začetka do danes.
Pri našem kratkem razpravljanju čitatelj ne zasledi nove logike, pač pa to, da je stara pesem ravno v tem trenotku, v pogledu na današnje otvorjenje državnega zbora, posebno primerna.
Vsi narodi in vse stranke obeh polovin cesarstva morajo priznati, da mednarodno položenje vpliva na našo monarhijo jednako. kakor na druge države. Pri vsem tem, da so zveze velikih evropskih držav, obrnene druga proti drugi, sedaj jako jasne, je vendar skupno evropsko položenje zapleteno, in vsled tega je tudi v naši celokupni državi obči razvoj stvarij in razmer te-žavniši, nego bi bil pri bolj preprostem položenju mirnih dob. Glede nato slovanskim narodom cesarstva čisto nič ne pomaga sedaj, raziskovati vzroke in krivde, da je tudi njih položenje hujše, nego je bilo ali bi bilo v čas naravnišega razvijanja mednarodne politike. Sedaj je jedino odločilno vprašanje, kaj bi bilo možno doseči kljubu mnogovrstnim zaprekam in težavam tudi v tej neprijazni in neugodni dobi.
Hic Rhodus. hic salta . . . !
Med avstro-ogerskimi narodi so jedni gospodovalni, drugi pa pod vplivom ali celo v podrejenosti tega go-spodstva. Med slovanskimi narodi so jedino Poljaki gospodovalni in kot taki v tej dobi še posebno mogočni, ali prav za prav v takem položenju, da se morejo vesti in tudi vedejo kot mogočni gospodovalci.
Vsi drugi Slovani našega cesarstva dolžni so še le boriti se za svoj narodni obstanek in neizogibno potrebni kulturni razvoj. V svojem boju streme za ciljem z dvojimi sredstvi; jedno je historiško državno pravo, drugo pa ste tostranska in ogerska, sedaj veljavna ustava. V ogerski ustavi je najvažnejši za tamošnje Slovane tako zvani narodnostni zakon od 1. 1868.; v cislitavski polovini pa sedaj veljavna ustava od 1. 1867., in v tej ustavi zopet je najvažnejši čl. XIX. in pa XIV., katerih prvi zagotavlja vsakemu narodu obstanek in gojitev narodnosti in jezika, drugi pa popolno svobodo vere in vesti, s katero svobodo je tesno združena tudi svoboda cerkvenih obredov in liturgičnih jezikov.
Zgodovinsko državno pravo podeljuje več avtonomije tudi v politiškem in sosebno materijalnem pogledu ; v narodnem pogledu pa ne daje in tudi ne potrebuje več, nego je zagotovljeno v sedanji cislitavski ustavi, in je to zavisno jedino od pravega izvrševanja navedenih ustavnih členov osnovnih zakonov. Historiška državna prava imajo gališki Rusi, Čehi in Hrvati; Hrvati imajo po zgodovini tako pravo, da je v njem prostora tudi za Slovence.
Gališki Rusi in Slovenci pa doslej ne povdarjajo toliko zgodovinskih državnih prav, kolikor pa ustavna prava, in med temi pred vsem za vse narode jednako narodnostno in v istem členu združeno jezikovno pravo. Gališki Rusi in Slovenci pa ne nasprotujejo in ne morejo nasprotovati historiškim pravom, ker se dostajajo tudi njih, in so le zaradi taktike doslej potegovali se jedino za narodnostno in jezikovno pravo ali, kar bolj odgovarja resnici, so se zlasti Slovenci omejevali celo izključno na narodno jezikovno pravo.
Ker pa je narodnostno in jezikovno pravo v zgodovinskih državnih pravih dejanski obseženo in umevno samo po sebi, je tudi umevno, da Čehi in Hrvati se niso mogli nikdar protiviti in se tudi niso protivili taktiki Rusov in Slovencev, vsled katere stremijo do tega trenotka za izvršenjem pred vsem ustavnega prava, bodisi v navadnem smislu omejenega ali pa popolnega, kakor je izrecno obseženo v mišljenih členih.
Antagonizem pa ni bil doslej od nobene strani znaten in mogočen ; po največ so se izražale želje, da bi negospodovalni slovanski narodi zjedinili se za skupno taktiko na to ali ono odločilno stran. Ta želja je bila in je do cela opravičena in naravnost potrebna; kajti nasproti velikim strankam gospodovalnih narodov je možno zastopnikom negospodovalnih narodov doseči to ali ono pravo v celoti jedino s pomočjo združene jedne in iste taktike.
Dosedanji napori teh narodov ostali pa so ne-vspešni; to pa ni čudo, saj so bili njih zastopniki v napačnih, njim neugodnih zvezah, in torej niso mogli nikdar in nikakor zjediniti se za skupno taktiko.
Doslej so storili največi korak Mladočehi s tem, da so v državnem zboru ločili se od poljskega „Kola" in kluba konservativcev; Mladočehi so vrgli velike verige v stran in s tem otvorili pot, po kateri je možno zjediniti se slovanskim, se ve da nepoljskim zastopnikom za skupno taktiko.
Ko je odpadla glavna ovira, je naravno vprašanje: Ali naj streme zastopniki negospodovalnih slovanskih narodov sedaj za izvršenjem historičnih državnih prav, ali pa naj se omeje na borbo za izvršenje ustavnih prav, oziroma narodnostnega in jezikovnega, za vse narode jednakega prava?
II.
Kot najviši aksijom velja vsem avstro-ogerskim narodom, da dinastija je nepremična zaščitnica celokupnih interesov, zgodovinskih državnih prav, ustav in v obče vseh zakonov. Ker pa pošteva korona ne le notranje dejanske razmere, ampak tudi mednarodno položenje, tudi ona ne more pogoditi na vse strani tako, kakor bi želeli ti ali oni narodi. Čehoslovani so razvideli iz spominov Beustovih, zakaj je padel v svoj čas Hohemvart, in so se ž njim pokopali tudi fundamentalni členi.
Iz vsega postopanja cislitavske osrednje vlade je sedaj razvidno, da ona ne more in noče delati na to, da bi se izvršila historiška državna prava. Na to stran je sedaj gluha ravno tako nasproti češkemu, kakor hrvatskemu državnemu pravu, in da ne nasprotuje tudi jednakemu pravu galiških Rusov, prihaja od tod, ker imajo poslednji sedaj dovolj opraviti z napori, da bi si priborili vsaj nekoliko narodne jednakopravnosti, in bi se jim ne rušila stara azbuka in cirilometodijska cerkev.
Vlada je tu gotovo v soglasju z najvišimi činitelji; to pa ne pomenja nič drugega, kakor da najviši fak-
torji ne vidijo sedaj primerne dobe za izvršitev zgodovinskih prav, ne tega ne onega slovanskega naroda. Torej ni nikakor treba misliti, da bi ti faktorji zanikovali načelno ta prava. Pride doba tudi za ta prava, in narodom zaradi tega ni treba obupovati ali pa kakor si bodi odstopati od teh prav.
Vse drugo je pri nacijonalnih in državnopravnih nasprotnikih ; nemška liberalna stranka načelno taji taka prava, in nemški nacijonalci so tu ne le v soglasju, ampak tudi neumorni v pačenju zgodovinskih dejstev in svedoštev. Nemške stranke se od osrednje vlade razločujejo v tem, da one bodo nasprotovale izvršenju državnih prav tudi tedaj, kedar bode vlada v soglasju s korono za tako izvršenje. V sedanji dobi se pridružujejo nemškim načelnim nasprotnikom državnih prav vse gospodovalne narodnosti, torej poleg Madjarov tudi Poljaki in vsi ti odlomki drugih narodnostij, kateri dobivajo dejansko ali moralno pomoč pri gospodovalnih narodnostih.
Naj se po takem slovanski narodi potegujejo sedaj še toliko za svoja zgodovinska prava, dosežejo jih v tej dobi ne, in dobiček vseh njih naporov je le v tem, da se širi in utrjuje zavest o teh pravih od inteligeucije do širokih narodnih množic. Ta dobiček je sicer velik, ali narodi imajo za svoj obstanek in razvoj ne le dejanskih. ampak tudi nujne potrebe. Kulturno mogočni in gospodovalni narodi vplivajo v toliki meri na tujčevanje slovanskih mas, da brez dejanske izvršitve narodne jednakopravnosti se od leta do leta veča izguba in opasnost v narodnem pogledu. Na izvršenje zgodovinskih državnih prav slovanski negespodovalni narodi morejo čakati, na odlašanje izvršitve popolne narodne jednakopravnosti pa nikakor ne. In to je velika in glede na taktiko odločilna razlika!
Ali se pa slovanski narodi morejo nadejati, da pridejo z izpremenjeno in skupno taktiko do cilja, da se jim izvrši v celoti narodna jednakopravnost ? Mi mirno trdimo, da na to stran je pri sedanjem položenju vsekakor več nadeje, nego za izvršitev historiških državnih prav. Zakaj ?
Staročehi, med njimi sosebno jako bistri Mattuš, so često trdili, da narodna jednakopravnost se mora izvršiti prej, nego pa historiško državno pravo, in sicer zato, da bi nemške stranke ne imele povoda trditi, da bode z izvršenim historiškim pravom v opasnosti nemška narodnost. Ali imajo osnovanih razlogov za tako mišljenje ali pa ne, to je druga stvar; dovolj, da je treba odstraniti tudi tako podtikanje. Resnica pa je tudi to, da pri Madjarih so se slepili ravno ti, kateri so jim najbolj pripomogli k vstvarjenju duvalizma, in uže ta izkušnja opominja manjšine, ki bi pripadale pod kako historiško državno pravo, k največi opreznosti.
Denimo, da bi se porušil duvalizem, pa da bi stremeli Madjari za njegovo obnovitvijo, kdo bi jim vero-
val, brez prej podanih poroštev ? Kdo iz Slovanov bi upal Poljakom, ako bi imeli jednaka neizvršena zgodovinska prava, kakor Čehi, Hrvatje, Halorusi ? In tudi Hrvatom ne bodo Srbi, n. pr. dalmatinski, nikdar verovali in bodo zahtevali poprej garancije za cerkev, narodnost in jezik, specijalno azbuko.
Sicer pa državnopravni narodi, kateri nočejo tuj-čiti drugih narodnostij, radi poprej privole v poroštva njih narodnemu obstoju in razvoju.
Državnopravni narodi morajo po takem zaradi lastnega cilja skrbeti poprej za izvršenje narodne jednakopravnosti, in to pravo je posebe zajamčeno tudi tem narodom, kateri ne spadajo, ali v obče ne ali pa samo posredno tudi pod historiška državna prava.
Ne da bi tu navajali dokaze, s kratka trdimo, da pogajanje o poroštvih zunaj centralnega parlamenta bi ne dovajalo do pravega cilja, in bi spravljali nekatere slovanske narodnosti v veliko opasnost, in smo mi torej za izvršenje narodne jednakopravnosti tam, kjer je sedaj državni zbor, in kjer velja sedanja ustava za vse narode. Kar se dostaje Čehov samih, omenjamo le, v kako položenje so spravile ves češki narod Dunajske punkta-cije, ki so se sklenile in podpisale tudi zunaj državnega zbora. Dejstva in razmere slovanskih narodov silijo na to, da se izvrši narodna jednakopravnost v Dunajskem glavnem parlamentu.
Ta zahteva obseza taktiko v obče in se ne omejuje na nikako dobo, ker velja za vsak čas, za vsako položenje. Da je potreba porabiti to taktiko v državnem zboru baš v sedanji dobi, na to silijo pa posebni vzroki.
Vlada se je postavila za sedanjo dobo na izključno ustavno stališče, prezrši vse druge poprejšnje ali drugačne izjave. S tega stališča izvršuje ona ravnopravnost po svojem razumu, in ker ta razum ni nezmoten ali ne nedotakljiv, je dolžnost slovanskih narodov, da pridejo oni vladi na pomoč, kjer so opazili po skupnem in kritičnem presojevanju, da vlada ne izvršuje ustavnih zakonov pravilno.
Vlada je v poslednji čas razglasila sicer nekak gospodarstven program, katerega naj bi se držale tako zvane „zmerne" stranke, in k tem se je sama prištela tudi združena nemška levica. Po tem programu naj bi v narodnem pogledu začasno stvari ostale, kakoršne so bile do tega razglasa.
No „zmernost" nemške levice, da ne omenimo drugih njenih barantij, sezajočih v nacijonalno politiko, si vendar dovoljuje, v tej sesiji predstaviti se Dunajski zbornici poslancev s posebnim jezikovnim predlogom. Ako nima osrednja vlada nič proti taki „zmernosti", mo-
rejo se poslužiti iste zmernosti tudi slovanske stranke, bodisi da so v nacijonalno nadzmernem Hohenvvartovem klubu, bodisi da so razglašene ali celo razvpite kot hudi slovanski radikalci. To zmernost morejo sedaj porabiti Mladočehi in ti, kateri hodijo ž njimi jednake poti.
Vladi sami dovoljuje gospodarstveni program s posebnimi novelami nadaljevati izvršenje Dunajskih punk-tacij in, kakor se kaže, pogajati se, nekoliko v strani od gospodarstvenega programa, z južnotirolskimi Italijani.
Grof Kalnokj je v poslednjih delegacijah izjavil, da zadovoljnost narodov v celokupni državi bi tudi njemu olajšalo delo v zunanji politiki; to zadovoljnost pa bi pospeševalo najizdatniše in trdnejše izvršenje narodne jednakopravnosti, jednakomerno za vse narode, torej ne le za Nemce v Čehah in eventuvalno Italijanov na južnem Tirolskem.
Mednarodno položenje, kakor razumejo razni mero-davni činitelji stvari, ne dopušča sedaj izvršenja zgodovinskih državnih prav; pač pa dovoljuje izvršitev narodnostne in jezikovne ravnopravnosti za vse narode, in ta izvršitev bi celo ugajala zunanji politiki.
Postaviti se je torej iz najvažnejših razlogov na ustavno stališče, katero izključno zagovarja sedaj notranja vlada. Proti temu stališču ne more postaviti se noben činitelj, nobena stranka, ki hoče ostati zmerna v smislu vlade.
Proti „zmerni" stranki, ki predloži sedaj jezikovni načrt, treba je postaviti se z odgovarjajočo zmernostjo, to je z jednakim in v resnici z ustavo soglasnim mate-rijalom. Tak poskus bi bil dostojen pravih slovanskih zastopnikov; ta pokus je pri sedanjem položenju na znotraj in zunaj jedino možen, je v soglasju z notranjo vlado in posredno z vodstvom zunanje politike, je potreben za uslovja obstanka in vspešnega kulturnega razvoja vseh narodov, in zajedno najprikladniše sredstvo v zavrnjenje nakan združene nemške levice.
Tak poskus, stopiti skupno na ustavno stališče, prisili osrednjo vlado, da pokaže barvo, v koliki meri jej je do tega, da se dejanski izvrši ustava v členih, ki so za slovanske narode podstava in uslovje vsemu drugemu.
Tu označeno ustavno stališče priporočamo iz taktičnih razlogov pred vsem Mladočehom, in imeli bodo nakrat pomnoženo ne le dosedanjo moralno podporo, ampak se jim iz tehtnih razlogov pomnože tudi tovariši izmed ostalih slovanskih, se ve da ne poljskih zastopnikov. Ustavno stališče baš v tem momentu, v tem zasedanju je za slovanske zastopnike in za osrednjo vlado pravi: Hic Rhodus, hic salta . . . !
0 Mladočehi h.
Mladočehi so imeli uže od začetka raznovrstnih nasprotnikov in sovražnikov ; obtoževali so jim stališče v lastnem narodu in češkem konservativnem plemstvu v družbi z višo hierarhijo, in sovražili so jih nepremično v strankah raznih narodov, celo slovanskih. Največe nasprotje pa se goji proti njim, odkar so premagali v kraljestvu Staročehe ter so se povzdignili do mogočne stranke v narodu, do vpliva med Čehoslovani vseh pokrajin v obče in do krepkega kluba tudi v osrednjem parlamentu.
Sovraštvo in lmdo nasprotstvo proti Mladočehom prihaja od moralne sile, ki je neoporečno v tej stranki. Mladočehi so v obče nekaki in jedini zastopniki poli-tiškega idealizma, kateri se opira na moralne zakone in jednako pravo. Kot politiški idealisti držali so se svojih načel tudi nasproti strankam, katere so zaslužile jedino to pravo, katerega se drže same, pravo moči ali pesti. S svojega idealistiškega stališča dali so se zavesti, da so tu pa tam navduševali se za izjave, ki so prihajale od psevdo-liberalne nemške, prave darvinistiške in nizko materijalistiške stranke. Bili so v svojem idealizmu često nepraktični, ker se niso mogli s svojili višin pogrezati v nižine podlosti, hinavstva, da bi sodili stranke po njih vatlu.
To, da se razprostira mladočeški idealizem na mnogotere različne strani, ni samo po sebi napaka; saj je le doslednost v tem, ako so vzeli idealno vsako točko svojega bogatega programa. Ali ravno obilost tega programa je Mladočehe često premagovala, da so kazali tu pa tam nepraktično taktiko. Radi bi bili kar zajedno spravili ves program na dnevni red, in to jih je jako slabilo. Tako so se hoteli kazati v jedni in isti dobi, kakor so zanesle stvari, sedaj kot boritelje za prava liberalna načela, sedaj za narodno jednakopravnost, sedaj za zgodovinsko državno pravo. Sami njih načelniki so priznavali, da so kot skupnost prišli naglo in nakrat na poprišče; vsled tega je nastalo med njimi nekako vrenje, iz katerega so še le dozorevali poje-dinci, ne toliko za načela, kolikor za taktiko. Od tod izvira tudi razlika med njimi, ki jih loči, da govorimo parlamentarno, na levo, sredo in desno. Na levi bi bili tako zvani skrajni radikalci, v sredi jedro in večina pristašev mladočeške stranke in na desni, zmerna ali tako zvana realistiška stranka. Vsaka teh strank je imela ali prav za prav ima svojega znanega načelnika. Kljubu tej razliki so vse te skupine v glavnih točkah j edine, ločijo se bolj po taktiki, nego po bistvu, in na zunaj se kažejo vse kot jedna sama stranka, katero označujejo politiški nasprotniki z različnimi pridevki. Nobena stranka v Avstro-Ogerski ni dobila še toliko epitetov ali postranskih imen, kakor jednotna skupina Mladočehov. Imena državnopravne, federalistiške, radi-
kalne, husitske, panslavistiške, ruske stranke, kažejo uže same po sebi na značaj in bogastvo programa, ki ga zagovarjajo Mladočehi v skupnosti.
Idealizem, ki je v programu Mladočehov, kakor naravno, povzdiguje poslednje nad druge stranke ; oni imajo v tem programu kriterije ali merila nasproti vsaki drugi stranki, nasproti zunanji in notranji politiki. Ta merila se opirajo na zgodovino, na naravno in ustavno nacijonalno pravo, na moralne zakone medse-bojnosti, na dejanske razmere našega cesarstva in njegovega skupnega naseljenja in so nasproti dosedanjemu razvitju strank in ustavnega življenja doslej neobičajna v naši državi. Ta merila imajo utrjeno podstavo, in to je ravno, kar vzbuja toliko nasprotja proti Mladočehom. Druge stranke, katerih jedne bi rade ostale pri dosedanjem gospodstvu, druge pa se še nadalje zibale v svojem oportunizmu, se boje jedino teh obsežnih, za nje celo rezkih meril. Tem strankam je torej do tega, da bi zatrle ta merila; po Mladočehih mahajo, na merila njih programa pa mislijo. Z nositelji meril nadejajo se, da odstranijo tudi merila sama. Zato tako strašni boji proti Mladočehom!
Taktiko, katero rabijo nasprotniki in sovražniki Mladočehov, so si uže od začetka jako olajšali, opisovali so namreč stvari tako, kakor da bi za Mladočehi ne bilo mnogo češkega naroda; sedaj pa, ko so pokazale različne volitve in druge pojave drugačno lice, priznavajo sicer, da za Mladočehi so tudi velike množice narodove, ali te da so zavedene, in da je treba torej skrbeti, da narod izprevidi krive poti, na katere jih je spravila mladočeška stranka; po tem spoznanju da se narod odvrne zopet od Mladočehov ter se povrne na prave poti. Prave poti pa bi bile v smislu gospodovalnih in oportunistiških strank v tem, da bi češki narod zašel zopet na pot in k taktiki Staročehov, češkega plemstva, starih zaveznikov „Kola poljskega" in kluba Hohenvvartovih konservativcev, in če treba, še nekoliko stopinj — niže, namreč do skrajnega postopanja s češkimi antipodi nemške levice.
Mase celo takih narodov, ki uživajo večo svobodo in daljše ustavno življenje, nego avstrijski, dajo se, kakor kaže izkušnja, do današnjega zavajati in zasukavati, da pripadajo sedaj v jeden, sedaj v drugi tabor. T češkem kraljestvu je narod duševno in politiški jako razvit, zajedno materijalno ugodno podprt, da mu ni treba prodajati glasov, kakor se godi v velikih merah po nekaterih deželah in državah. No na mase češkega naroda vplivajo toliko različni in mogočni činitelji, da tudi pri njem je treba poštevati omahljivost množic, samo da ne v tolikih merah, kakor drugod. V obče je možno trditi, da pri Čehoslovanih v kraljestvu so vendar razmere drugačne, kakor pa v ostalih deželah cesarstva,
in to celo v Moravi in Sileziji, kjer je naseljen češki narod tudi v kompaktnih masah.
Prilično nam je rekel jeden načelnikov mladočeške stranke, da v češkem kraljestvu ne sučejo poslanci naroda, ampak narod suče poslance, da se je treba torej njim ravnati po željah narodovih. To bi se utegnilo krivo razumeti ravno v pogledu na Čehe češkega kraljestva, zato je pojasnilo baš sedaj celo važno.
V obče je zgodovina človeška taka, da naposled odločujejo najviši narodni voditelji usodo narodovo. Ako se od mladočeške strani priznava v tej dobi, da narod vodi svoje zastopnike, ne pa obratno, priznavajo zajedno, da sedaj češki narod nima nobenega najvišega voditelja kot neoporečno priznano avtoriteto. Obči razum narodov je vrgel dr. Riegra, je vrgel še druge drugače zaslužne in tudi bistre može in vrže nadalje še kakega drugega izkušenega in mislečega dejatelja. Ako so sedaj Mladočehi na površju in na čelu narodu vsaj v kraljestvu, ima to posebne in tehtne vzroke. V češkem narodu ni le samo masa naroda, ampak je tudi velika masa inteligeneije, in ta naobraženi del naroda je tako rekoč združil sile svojega občega razuma in s tem postavil sebi in vsemu narodu Mladočehe na čelo. Za Mladočehi ne stoji le kaka kopica poprečno razumnih volilcev, ampak skupni razum inteligeneije narodove. Ta razum nima torej za seboj avtoritete pojedincev, ampak veliko večino narodnega naobraženstva. Ta skupni razum utegne sicer zaostajati za razvitjem pojedinih čeških dejateljev in zastopnikov, ali ima to prednost, da je bolje oprt in utrjen: ne more se motiti tako lehko, kakor se utegne to goditi pri priznanih, tako rekoč absolutnih avtoritetah voditeljev ali državnikov.
Kakoršne so po takem razmere baš sedaj na Češkem, ni verojetno, da bi narod mladočeško stranko takoj popihnil s poprišča ter jo nadomestil z drugo stranko, in naj bi se ta razlikovala od sedanje vodeče stranke tudi jedino po taktiki. Možno je misliti, da češki narod vrže in obsodi pojedince ali celo vse sedanje vsled izvolitev kvalifikovane poslance mladočeške stranke, nikakor pa ne mladočeške stranke kot take, kot skupnosti. Drugače bi mladočeška inteligencija v skupnosti, ki stoji za sedanjimi poslanci, obsodila sama svoj razum, torej sama sebe. Pokazala bi večina inteligeneije češkega naroda, da se je prelehkomiselno kvalifikovala za mladočeško stranko ter razglasila poseben program. Pokazala bi taka inteligencija, da bi se ne smeli opirati niti na skupni njen razum; da je omahljiva in vetrena celo v združenju svojih intelektuvalnih sil. Kaj takega bi bilo tužno in največa nesreča za narod; kajti potem bi bil tak narod popolna igrača svojih nasprotnikov in vragov, katerim bi bilo treba le nekoliko sile v smislu pestnega prava, pa bi ga vrgli, kamor bi hoteli.
Psihologični zakoni govore proti taki omahljivosti, in verojetno ni, da bi bila na to stran izjema pri narodu,
ki je podelil svetu uže toliko genijev ali veleumov na polju znanstva, umetnosti, obče politike in celo verskih reformatorjev. Misliti je treba torej, da to, kar je spoznal češki narod pred malo leti v svojem velikem in krepkem naobraženem delu za pravo, ne bode uže sedaj razglašal za krivo, in če je spoznal takrat potrebo posebne mladočeške stranke, cla bode isto stranko smatral potrebno še nadalje, in to toliko bolj, ko se ni uresničila doslej nobena točka mladočeškega programa. Mladočeška stranka torej ostane, in le zastopniki njeni se utegnejo menjati; to pa ni nobena nesreča odločilnega pomena.
Mladočeška stranka utegne glede na kako točko celo taktiko izpremeniti, ne da bi vsled tega izgubila svoj pravi značaj. Saj dozoreva tudi ona, in njej izkušnje še več pomagajo, nego v parlamentarizmu uže zastarelim strankam. V njenem idealizmu pa je taka sila, da ne more zastareti, kakor stranke, katere so se izneverile prvotnim načelom, kakor je to najočitniše pri nemški sedanji Združeni levici. S svojim idealizmom ostane ta stranka ne le mlada med Čehoslovani, ampak mlada tudi nasproti vsem drugim strankam avstrijskega parlamentarizma in mlada v obče.
Značaj mladočeške stranke kaže, da se utegnejo preračuniti ti, kateri računijo na njen razpad v skupnosti. Tudi ko bi prišlo do novih volitev, ostane mladočeška stranka krepka, in le sila, ne pa naravni razvoj jo more oslabiti na zunaj, v tem ko ostane na znotraj neporu-šena. Mladočeška stranka ostane, dokler se bocle držala svojega programa, krepka, kakor je krepek češki narod sam; saj ima v njem oporo in ima podstavo v veliki večini češke inteligeneije.
S tem, da je mladočeška stranka bolj idealistična nego vsaka druga, ni rečeno, da stremi ta stranka za cilji, ki bi se ne dali doseči; preidealno je ona doslej mislila le o strankah, o katerih se je nadejala, da se jej pridružijo; motila se je pri nemški levici, ako je kedaj menila, da ta stranka ima le pičico pravega liberalizma v sebi; motila se je, ako je mislila tudi le na trenotek, da se poljska frakcija poboljša kedaj, in jednako bi bila slepila sama sebe, ako bi se bila nadejala prave sopomoči od konservativnega kluba.
Kar se dostaje programa samega, ne pretiravajo Mladočehi nikjer, ker poštevajo dejanske razmere cesarstva v presojevanju zunanje politike, zgodovinska prava in tudi ustavo glede na notranjo politiko.
Mladočehov ni spravila lastna volja v opozicijo, ampak stvari same ; te stvari se niso izpremenile, zato ne morejo tudi oni izpremeniti stališča opozicije. Tista potreba, katera jih je silila k aktivni opoziciji, je ostala neizpremenjena, in zato ni možno misliti, da bi Mladočehi to aktivno opozicijo zamenjali sedaj s pasivno opozicijo.
Mladočehi so bili prvi, ki so stopili s kritičnimi merili v državni zbor in odtod tudi v delegacije. V po-
slednjih so bili oni doslej celo jedini kritiki zunanje politike in politike okupovanih dežel. Zaradi te kritike so jih še posebe obsojali raznih vrst nasprotniki. Poslednji niso vajeni prenašati drugih kritičnih meril, nego taka, katera odobrujejo vsa dejstva in vse odnošaje. Nasprotniki mladočeške stranke se postavljajo na stališče nezmotljivosti, na katerem ne trpe nikake opozicije. Celo v konciljih so opozicije, kjer so načela in stvari vendar na trdnejših podstavah, nego pa strankarski interesi parlamentarnih odločujočih skupin in vsako-dobnih vlad, a gospodovalne stranke našega osrednjega parlamenta se vedejo tako, kakor da bi zagovarjale same dogme. Nestrpnost nasproti mladočeški stranki je v našem parlamentu v resnici do skrajnosti velika, in priimek husitov, ki ga dajejo Mladočehom, spominja zajedno na željo, da bi se tudi ti sežgali na ognjih. ka-koršne neti moderno popačeno konstitueijonalno življenje.
Mladočelii so se okrepili z zagovarjanjem tega, kar so opuščali Staročelii; ti so molčali nasproti občemu položenju in zunanji politiki, so utihnili nasproti historičnemu državnemu pravu češkemu, so se vezali s proti-slovanskimi klubi, kakoršna sta Hohenwartov in poljski klub, in so naposled udali se za Dunajske punktacije. Pri poslednjih je odločilo to, da osrednja vlada ni privolila v notranji češki jezik na Češkem. Mladočehi so se postavili na stališče večine naseljenja avstro-ogerskga, in ta večina je slovanska. S tega stališča so začeli pre? sojevati tudi' zunanjo politiko, o kateri želi sam grof Kalnoky, kakor se je izrazil v poslednjih delegacijah, da bi bila ž njo v soglasju notranja politika pri zadovolj-nosti vseh narodov cesarstva.
V notranji in zunanji politiki pa vidijo Mladočehi jeden in isti sistem, in oni delajo nato, da bi se izpremenil ta sistem ter položil na primerniše podstave, kakor so se poslanci dr. Herold in mnogi drugi mladočeški zastopniki izjavili mnogokrat. Za izpremeno sistema pa je treba mnogo dela in časa, zato se tudi Mladočehi nikdar nadejali niso, da pokažejo s svojim opozicijonal-nim delovanjem takoj vidne vspehe. Največa krivica in kratkovidnost se nasproti Mladočehom kaže v tem, da se jim očita dosedanja nevspešnost. Dosegli so uže mnogo, da so prvi začeli pretresati stvari objektivno in ne samo s strankarskih stališč, in je to le ugodno, če se njih
kritika vjema s treznim premišljevanjem dejstev in razmer. Mladočehi se ravno vsled tega, da delajo na preobrat sistema, ne ustrašijo zaradi dosedanjih nevspe-hov na zunaj, dobro vedoč, da so dosegli v toliki veči meri vspehov moralnih. In na tej poti hočejo delovati tudi nadalje, in bi bili vsi dosedanji vspehi izgubljeni, ko bi se ločili od dosedanjih načel in dosedanje taktike.
Le te stranke, katere tirajo v oportunistiških zvezah protislovansko politiko, dražijo prav po otročje Mladočehe, češ, naj pokažejo, kar so dosegli. Oni se uže od začetka niso potegovali za malenkosti in so pobijali dosledno drobtiničarsko politikovanje Staročehov in drugih, njim podobnih ali pa še slabših strank.
Mladočelii niso dosegli še vidnih vspehov, ker so osamljeni; njih osamljenost kaže pa le, da so vse druge stranke, z izjemo malo zastopnikov, ki so se jim pridružili, gnjile in v protislovanskem tiru, s katerega iz raznih vzrokov ne morejo ali ne marajo pridružiti se mladočeški opoziciji. Poslednja ni kriva, da imajo toliko nezdravega pred seboj, in je le ironija stvarij, da pri trebljenju gnjilavi je ta stranka najbolj sovražena od vseh stranij. Z izpodkopavanjem te stranke pa se ne odstranijo vprašanja, katera so z mladočeško stranko stalno na dnevnem redu; modri državniki bi se morali zahvaliti, da jim daje mladočeška stranka potrebnega gradiva v premišljevanje in popravljanje tega, kar se je zagrešilo ali zamudilo doslej. Ostale stranke jo tirajo dejanski pristranski, oziroma celo proti ustavi in raznim njenim osnovam; Mladočehi so jedini, kateri so sposobni in pogumni, da vsaj moralno brzdajo gospodovalne in ohole stranke, teptajoče zgodovinska in ustavna prava negospodovalnih narodov. Mladočehi s tem, da so kritiki dejstev in razmer v obči politiki, kažejo na potrebo korektur, in s tem so si uže pridobili in si nadalje pridobivajo zaslug za državo in vse te narode, kateri so dejansko lojalni. Sedaj se Mladočehi obsojajo, kakor se običajna godi objektivnim sodnikom; pride doba, ko bodo s hvaležnostjo spominjali, da je vsaj jeden narod imel stranko in može, ki se niso zbali izjavljati svoje preverjenje o potrebah za preobrat. Ta doba napoči, čim preje dobe Mladočehi somišljenikov in zaveznikov med ostalimi Slovani.
Čehi, Poljaki, Rusi.
V pogledu na sedanje osadno ali izjemno stanje v Pragi, izražajo se Rusi prijazno nasproti Cehom. Poljske novine v Galiciji pa karajo zaradi tega Ruse, češ, s kakim pravom so naklonjeni Čehom, ko se v Varšavi poljski listi podrejajo takisto, kakor sedaj v Čehah, poprejšnji cenzuri itd. S tem, pristavlja „Velehrad", so se dotaknili Poljaki najtužnejšega vprašanja v Slovanstvu,
namreč ruskopoljskega vprašanja. Rusi pa so porabili to priliko in odgovarjajo Poljakom. Ravno ta odgovor pa je poučen sosebno v pogledu na sedanje položenje Čehov in drugih Slovanov našega cesarstva,
Z „Velehradom", od 30. septembra t. 1., priobčimo tudi mi odgovor, ki ga daje Poljakom „Kijevsko Slovo"; to pravi:
„Med položenjem avstrijskih Čehov in ruske Poljske je velik historiški in dejanski razloček. Kraljestvo češko je vstopilo v zvezo Habsburške korone po prostovoljnem dogovoru, carstvo (kraljestvo) poljsko pa je bilo priklo-pljeno k Rusiji tedaj, ko je pod imenom velikega voj-vodstva Varšavskega vedlo pod prapori Napoleona I. vidno vojno proti Rusiji. Vendar pa je Aleksander I. Poljski pustil njeno konstitucijo, njeno vojsko, upravo, sodišča, zakone, šole, denarje! Isti general Zajonček, kateri je zapovedoval poljskim četam proti Rusiji leta 1812. in 1813., ostal je glavni vojni poveljnik v ruski Poljski. Med rusko državo in poljskim kraljestvom je ostala carinska ali čolna granica. Vrhu tega je dobil poljski živelj, vsled politike Adama Čartoryškega, veči vpliv v zapadni Rusiji, nego za posljednjih poljskih kraljev. Poljska in Rusija ste bili v osebni uniji, združeni po osebi ruskega vladarja, kateri je bil zajedno poljski car. Od 1. 1815. do 1. 1830. je ruska Poljska uživala razmerno večo samostalnost, nego sedanje Ogersko, več dejstvenosti, nego sedanje Bavarsko; ruski Poljaki so imeli več prav, nego ostali ruski državljani. Poljskemu narodu se je godilo dobro ; ali poljski magnati, kateri niso hoteli pozabiti starih časov, zanetili so 1. 1830. vstanek. Ta vstanek je bil potlačen z ruskim orožjem; Poljska je izgubila svoj zbor, svoje armade, ali ohranila si je vse druge uredbe. Vstanek 1. 1863., provzročen po magnatih s pomočjo angleških in napoleonskih spletek baš v dobi, ko seje Rusija pripravljala k reformam, je zapravil ruski Poljski prejšnjo avtonomijo (dasi n. pr. državljanski kodik ima Poljska tudi sedaj), in je vrgel na Poljake znano omejenje.
Po tem vstanku je ruska Poljska nekoliko v druž-beno-politiškem pogledu zaostala za Rusijo, ali temu ni kriva Rusija. V kraljestvu Poljskem ni porotnih sodišč, ni deželne in mestne samouprave ; no tudi v mnogih drugih ruskih mestih, katera se niso puntala nikdar, ni ne tega, ne onega. V Varšavi je cenzura ne le za poljski, ampak tudi za ruski tisk, ali je tudi v Kijevu, Odesi, Harkovu, Saratovu, v Moskvi in Petrogradu. Rečejo Poljaki: od dobe vstanka 1. 1863. je prešlo 30 let, moglo bi se to uže pozabiti; pravimo: da, uže davno je bil čas, v Varšavi ne pripravljati in v Levovu ter Krakovu ne prirejati slavnostij v spomin vstanka poljskega. Ali neglede na vse to, kar je ruska Poljska izgubila vsled dveh vstankov, ona se pripravlja tudi sedaj k boljšemu gospodarskemu položaju, nego Poljska pruska. Ne Levov, ne Krakov, se ve da tudi ne Poznanj ne more pretendovati na poljsko stolico, tako, kakoršno se kaže le ruska Varšava sredi poljskega življenja, poljske literature in umetnosti.
Pruski Poljski so dali še le sedaj velikega ali pra-biskupa; v Rusiji ni in ni bilo nikdar drugih katoliških škofov razun poljskih.
In poljski jezik v Varšavi in Kališi ima se dejanski boljše, nego v Poznanji, v Gdansku.
Pruska politika ... no je vedno dobra le za politiko druga Koscielskega, ne pa za poljski narod, kateri stalno izgublja stara poljska tla in polni vrste „Polonije" v severni in južni Ameriki. Svoboda tiska ... a tudi ta je dobra le za prusake, poljski pišoče" —• — —!
Taka je pri primerjanju položenja ruske in pruske Poljske. Sam časopis „Przeglad" ne pobije, da na vsakem koraku pruskih Poljakov zaznamujejo mogočne izjave zagotovljenje vernosti k Nemcem in neprijateljstvo k Rusiji.
Ruski Poljaki so tudi lojalni, tudi verni podaniki ruske države, verujemo do cela to, no oni molče, ker so preveč glasni kriki neprijateljski pri granicah. Ti kriki terorizujejo ruske Poljake in imajo vpliv na rusko družbo. Se ve da so odkrito lojalni ruski Poljaki, ne-razločujoč se v ničemur od Rusov, možno jih je najti v vseh delih državljanske in vojne službe; a „Przeglad" in njegovi sobratje imenujejo jih ,.izdajnike" ter se klanjajo pred pruskim Stablevskim, „deželnim admiralom" Koscielskim, katera sta dokazala uže davno, da nemška milost jima je draža, nego poljski narodni interesi.
Poljaki ruski kot verni podaniki ruskega vladarja stoje na ravni z ostalimi prebivalci Rusije, in veljajo za nje popolnoma gospodujoči zakoni. Dura lex, sed lex . . . !
Drugo položenje imajo Čehi v Avstriji. Ustava zagotavlja jednako pravo vsem prebivalcem Avstrije brez razlike narodnosti in vere. Dejansko Čehi nikakor ne morejo doseči ravnopravnosti z Nemci. V Pragi so za manjšino nemško, sestajajočo najbolj iz Židov, na ulicah zaukazani dvojezični napisi, češki in nemški, v Libercu češka manjšina ne more doseči čeških napisov poleg nemških. V Brnu je jezik povsod nemški. Vsak Čeh, uradnik ali sodnik, mora znati nemški, no Nemec, uradnik v severnih Čehah, ne mora znati češki. V ostalem ve „Przeglad" najbolje, kako se kaže v Galiciji ravnopravnost ruskega prebivalstva pod nadvlado poljsko.
Čehi niso nikdar vstali proti Avstriji, nikdar se niso pridružili k vragom Avstrije, kakor so to delali Madjari 1. 1866 in Poljaki 1. 1813 ; Čehi so prelivali svojo kri na vseh poljih v bitvah pod prapori avstrijskimi ; oni „so povzdignili slavo in moč Avstrije" po besedah samega vladarja Franca Josipa.
Čehi žive v Pragi in okolici sedaj v osadnem stanju. Državni zbor bode brzo presojeval zakonitost tega izjemnega stanja. Po ,.Przegladu" bode poljsko „Kolo" glasovalo za osadno stanje, pritrdi tudi Trutnovski predlogi in predlogu Plenerjevemu o uvedenju nemščine kot državnega jezika....
Kedar bode v Galiciji rusko prebivalstvo, sestavljajoče večino, ker Zidov ne štejemo med Poljake, niti ne Rusov, zapisanih pri znanem ljudskem štetju, ko je bil vsak Poljak, kateri je kakor si bodi govoril poljski, kedar, pravimo, bode rusko prebivalstvo v Galiciji dejanski ravnopravno s Poljaki; kedar bode rusko prebivalstvo gališko imelo toliko ruskih gimnazij, kolikor je poljskih; kedar bode ruski jezik pri sodiščih in upravi na isti stopinji s poljskim; kedar bode v Levov-skem deželnem in Dunajskem državnem zboru toliko poslancev ruskih, kolikor poljskih ; kedar bode ruskemu državljanu svoboden vstop v javno službo, kakor Poljakom ; kedar jezuviti ne bodo mešali se v stvari ruske cerkve, in visoka gospoda v rusko pravopisanje, z jedno besedo, kedar bodo Rusi in Poljaki v Galiciji dejanski „svobodni s svobodnimi", ,.jednaki z jednakimi" : tedaj in jedino tedaj priznamo „Przegladu" pravo, očitati nam simpatije k Čehom. Ali pa ne bode treba očitanj, ako prestanejo Poljaki biti verni sluge germanizmu, brezu-slovno udani nemškim interesom, tamquam ad cadaver; tedaj postanejo Slovani, takrat i mi, Rusi, dasi ne gojimo k Poljakom sovražtva, bomo stali k Poljakom, kakor sedaj k Čehom, Slovencem, Srbom — kakor brati k bratom!"
Zastopniki nepoljskih Slovanov imajo v besedah „Kijevskega Slova" dovolj snovi v sedanje premišljevanje.
Ribice.
Oj ribice prijazne !
V	vodici pri tolmunih Vesele vi živite.
A vi lehko neskrbne
V	potocih se igrate,
V	globokej vodi skritih Vas solnčni žar ne najde I srca vam ne vname;
A meni srce vnela Devica je prelepa, Da ga ne pogase mi Potoci vsega sveta, Deževje vsega neba, Ш vse široko morje!
Izvirnik.
Iz poezij Fr. Levstika.
РмбИЦлЛ.
Oii рнбицл npiasHe !
B водицп лри то.хмјннх
Веселе ви живихе. A вм лехко нескрбне В потоцих са играте, В глжбокк вод'ћ скрнтнх Bac солнчнбш жар не наиде II срца вам не внаие; A менЉ срце вндла Д-бвнца ie пре.г£па, Да га не погасд м Иотоди всега св4та,, Дежевж всега неба, Ни все ншроко морк; !
Ламурскш.
У руЧБП.
O рибки доропа ! Вђ водидахг вн глубокихг ВеселБШ живехе. A ви легко безЂ скорби Вт, рутаахт, играете; Bi) водб глубокои скрштмхг Лучт, солнца не наидеи. васт>, Не загоритт, ваих сердце. Лрекраснан-жг д^вида Мена восшаменила, Что погаситв мн-ћ сердца Ручви не могуи. bi> Mipi, Ни неба Bet потокн, Ни водн Bcin> жореи.
фр. Целестит.
POROKA.
Godci pa piskajo, Svatje mi vriskajo.
Streli pa pokajo, Ženske se jokajo. —
V hiši oblačijo Mojo mi Ančiko.
Lepo na glavo jej Devljejo venček bel.
Solze teko jej, Grenke solzice !
Brišejo hitro jih Bele ročice.
Bele ročice, Vas sem jaz ljubil!
Ljubil sem lice. — Vse sem obljubil.
Stari pa oče Fiekli so hudi:
„Ančika hoče, Nič se ne mudi !"
Nič se mudil ni Snubil je Ančiko :
Oče so dali jo, Mati jokali so.
Ančike niso
Nič mi vprašali.
Hitro pa revo So oklicali.
Danes pa piskajo, Godci veselo,
Peljejo Ančiko Svatje vso belo.
Naj jo le peljejo, Mojo to Ančiko !
Glasno naj vriskajo Svatje veseli vsi!
Pojdem še jaz tja, Glasno zavriskam,
Da bo to čulo Mrtvo srce.
Mrtvo bo čulo Moje srce!
Culo bo njeno Vroče srce ! —
Godci pa piskajte, Svatje mi vriskajte!
Naj le mi poči Moje srce !
—st-
Iz Krče vinskih potočni c.
ELEGIJA.
Mnogo sem videl ravnin, potujoč za mlada po svetu,
Mene nobena nikjer ni žalostila tako, Kakor me ti žalostiš, prelepa ravnina Prekmurska, In žalostila me boš vedno, ko pridem v ta kraj. Kaj je te žalosti vzrok? Zakaj ona tukaj nastaja?
Je-li nesreče spomin, ki mi je v srcu? Grozne nesreče spomin, v kateri vzdihuje tu narod,
Ki kakor megla nad njim je razprostrla svoj krov. Draga mi zemlja si ti, zelo rodovitna ravnina, Daleč jednake ti ni, kamor okrog se ozrem. Mala si vejica nam slovenskega šibkega debla, Narod na tebi živeč, miren, pohleven krotak, Zmeren, pobožen, plašan, nalik je cijočemu slavcu, Ki za grmovjem je skrit, a žvergoli presladsko. On se krokarja boji, močnejšega mnogo od sebe,
Pozdravljam solnona te ravin, KI pred menoj si razprostrta, Gregorčič.
Sili ga vedno krokar, glas naj posnema njegov. Čuden krokarjev je glas, neznosen je nežnim ušesom,
Nikdor ne sluša ga rad, njega se ptice boje. Nekaj je ptic, ki dobro vedo posnemati druge,
Da se jim čuditi smeš, če jih po perju poznaš. Čudiš se res jim lehko. A slavec ni srakoper, škorec,
On ni papigi jednak, tudi ni šoji nalik. Slavec si tujih glasov nikdar ne bo dal vsiljevati,
Saj sam najlepše žgoli, ptičjih glasov je on kralj. Čili moj rod, nesrečni trpin živeč preko Mure,
Ne potujči nikdar tebe oholi Madjar. A da zbok njega trpiš, krivičnika ti neprestano, To me, ali, to me boli, zmerom bolelo me bo. Solznimi torej očmi vsekdar te pozdravim, ravnina, Kedar se na te ozrem, žalosten tod potujoč.
Božidar Flegeru-.
G a v r a n vt.
Sad se viješ grobištem, Jerbo sječe nema, Pa ipak mi zakovan Jedan narod driema.
Tiho driema uspavan, Ej moj druže stari, A po tjelu rana mu Do rane krvari !
Na tu krvcu nečeš ti, Moj gavrane vrani, Jerbo tu mu zadaše Negvami tirani!
Al za robsku biednu krv Tebi se nemari, Kukavičji ukus slast Otoj krvci kvari.
Al da rod se podigne, Pa da se probudi, I da smelo izvrgne Topu čile grudi:
Ti se pustaš ponosan Po razbojnom polju, Ili sitiš grobištem Požudnu ti volju.
Letio bi razbojem, Ti moj črni stvore, Na lješine obsjane Trakom nove zore !
-K. Katalinič-Jeretov.
Живетг народЂ*) завнстниковЂ,
Ужаснни ада плодђ ; Толпа то ненаснтниковЂ,
Стремитсл лишв виередг. A честв и правда все молчи!
Ненужнои зто хламЂ: Ти самого себн дмби, Лк)би и свои карманг!
Зач1т бл^дно твое лиде? — Твои друп теперв усп^тв! A ждалх онђ долго, безЋ конца,
Надежду лишв итгћлг. Тебн же завиств все грнзетг !
Душа еа полиа: Teot сиатв ночмо не даетг, И гонитђ днемг теба.
Она елавднское дита,
Враги намх говорагв. — Хотв не одна славанекан,
Все жв наша благодатв! И какЂ еш,е! Да тутЂ молчатв,
lIpiflTe.it, долженЂ ти ! Не терннтЂ правдн в1здбтвои братт., Не знаетЂ завнсти! . .
*) Народг pomeni tu ljudje, kakor n.
Фр. Целестинг.
pr. v: купцн ловкш народг, trgovci so prebrisani ljudje. C.
Iz spominov na Galicijo.
(Napisal „X". — Konec.)
Malorusinje niso bile gotove, ali smejo menjati poljube z vojaki-Nemci. Naše „vojaške ustnice" niso zadele ob tej priliki ob ustnice nežnega spola, ker se je ta odtegnil ustnam tujcev vojakov.
Dobro to malorusko ljudstvo vedelo je nasproti vojakom izkazovati svojo gostoljubnost.
Primerjaje to ubogo ljudstvo našemu slovenskemu, n. pr. maloruskega kmeta našemu kraškemu, zasledimo res veliko razliko.
Malorusko ljudstvo kaže se nam uže na prvi pogled jako ubogo. Kmetske koče in iz bičja ali trsja pleteni hlevi nam svedočijo to; priča nam tudi živina, poljsko orodje in drugo.
Človeku, navajenemu zreti po naših vaseh lepe cerkve z visokimi zvoniki, zdi se pač čudno videti tam (vsaj po manjših selih) borne lesene cerkve z malimi lesenimi zvoniki. Kakor po slovenskih zakotjih, sosebno primorskih gorah, uživa tudi malorusko kmetsko ljudstvo meso le ob največih praznikih (i tu velja izjema).
Vino in deloma celo pivo je ubogemu tamošnjemu kmetu skoro nepoznana stvar. Za to ljudstvo je le vodka — boljša in „navadna" — katero običajno izdelujejo brezvestni Židi v svojih tovarnah.
Milo se uže mora storiti človeku, videčemu, da je ta ubogi narod malone povsem v rokah Židov, da mu Židje varijo polusmrdljivo vodko, in mu isto še posebe točijo v svojih „krčmah".
Z malo, najmanjšo izjemo se mora reči, daje vsaka krčma v vsakem selu lastnina Židova.
Žida najdeš v obče povsod, kjer jeje kaj izdatnega, a lahkega zaslužka. Ne najdeš pa Žida na polju, da bi sam obdeloval zemljo.
Tujcu zdi se na prvi hip, da je Galicija židovska ali vsaj polužidovska dežela, vsaj če poštevaš manjša mesta. Ta se ti zde prava gnjezda, kjer gospodari umazani Žid! Da, umazani so ti Židje! Mnogokrat primerjal sem jih kar boljšim ciganom. Onim, kateri so privajeni Židom naših mest, zdelo bi se to do cela neve-rojetno. Bolji, da, mnogo bolji se mi vidi v tem pogledu „nežni spol*. Zunaj na deželi bilo je videti primeroma lepo število krasnih židovskih deklet.
Primerjaje pa v narodnem pogledu maloruski živelj poljskemu, spomnil sem se uborne domovine naše. Kazmere so se mi kazale na to stran jednake, kakor pri nas, ali prav za prav še mnogo slabše.
Pri nas so ugnjezdeni Nemci in Italijani po mestih, vasi in „zemljo" puščajo poprek pa nam Slovencem.
Pri nas povsod gospoduje nemščina in italijanščina, a naša materinščina je sužinja. Da, jednako kakor pri Slovencih, je tu med Malorusi, mislil sem si večkrat. Mesta v Galiciji so v poljskih rokah, poljskke so srednje šole, poljska je skoro vsa inteligencija, poljska je aristokracija. Kar preostaje Poljakom, imajo pa — Židje!
Kako naj si torej izdatno pomore ubogi maloruski narod v tej deželi, čeravno je po številu veči od poljskega? Mislim, da dokler bodo v naši državi take razmere, kakoršne so sedaj, bode v Galiciji še nadalje Poljak gospod, Malorus pa trpin !
Чвмђ лк)ди hmbbi ? — Zakaj so ljudje živi?
РазсказЂ Д4ва Толстого. — Preložil M. P.
Mu знаем'Б, что им перешли изг смерти bi жизнг, пo тојгј что лгобимг братвевг; ве лкб.члџи брата пре-бнваегв вт, смерти (1. посл. 1оанна Ш. 14).
A кто им-ћетх достатокв вг Mipi, но, вида брата сво-его вг нуждћ, затвораеи. ом, него сердце свое: как'1. пребшваетх bi. тозп, лгобовв Божјн? (III. 17).
д4ти мои! станемЋ лк>6итб не словомт, или изнкомг bo д^ломћ и истинок) (III. 18).
Љобовв отб Бога, и всакш лмбшцш рожденг огб Бога, и знаетг Бога (IV. 7).
Кто не лк>6игб, тогб не позна.п, Бога, потому что Богб еств л»бовБ (IV. 8).
Бога ликто викогда не видћ.тв. Если ми лЈобвогБ другв друга, то Богђ в-б насв. (IV. 12).
Бои. естг либовг, и пребиваипци вг либви пребБ!-ваетт. в-б Bori, и Богг вт, немг. (IV. 16).
Его говорнгБ: a л»5лјо Бога, a браха своего нена-зидитћ, тотЂ лжедг: ибо не ЛЈобадџи брата своего, ко-хораго видигб, какг можетг лк>6итб Бога, котораго не видитб? (IV. 20).
I.
Жилг сапожнпкЂ сљ женого и д^твми у иужика на квартир!,. Нп дома своего, ни земли у него не бнло, и кориилсл онђ ст, сембего сацожного работои. ХлМб бнлт. дорогои, a рабога дешевал, п что заработаетт., то п npotcrt. Бнла у сапожнпка одна шуба сђ женои, да п та пзноспласБ вђ лохмотбл ; и второн годг собпралсл са-пожнпк купитБ овчннг на новуго шубу.
Kђ осенп собралжљ у саножнпка денБжонкп: трп рублл бумажка лежала у бабн вг сундук^. a еце плтб рублеи двадцатБ плтб копкек било за мужикашг вх сел4.
II собралсл сћ утра сапожникг вђ село за шубои. Над^лЂ нанковуго бабт.го куртушку на вагћ на рубаху, сверху кафтанЂ суконнни; взллђ бумажку трехрублевуго вх карманг. внломалг палку п пошелЂ посл^ завтрака. ДумалЂ: „получу плтб рублеи ст, мужиковг, приложу своихђ трп, куц.тк) овчннђ на шубу".
ПришелЂ сапожннкг вђ село, зашелЂ кђ одному иу-жпку — дома н'ћтт>, об-бцала баба на нед1;л1; прислатв мужа сђ денБгамп, a денегЂ не дала; зашелг кђ дру-гому — забожилсл мужикг, что н1;тгб денегг. толбко двадцатБ кок^екг отдалг за цочпнку саногт,. ДумалЂ са-пожннкг В7. долгђ взатБ овчпнбг. Бт. долгт. не иов^рплт. овчинникђ.
—	Денежки, говорптт., прннесл, тогда внбпран л»-бил, a то знаемг мн какт. долгп внбпратв.
Такх п не сд^лалг сацожникЂ никакого д^ла, толбко полјчн.гб двадцатБ коп^екг за починку, да взллг у му-жика старнл валенки кожен обшнтБ.
Потужилг саножлпкг, вмцнлг на всћ двадцатв ко-п^екг водки и ношолђ домои безг шубн. ИдетЂ сапож-никг дорогои, самг сб собои разговарнваетг:
—	/I, говорптт., и безЂ шуби тенелг. Випп.гв шка-ликх. ono во Bcfat жплкахЂ играетг. И тулуиа не надо.
Vemo, da smo prešli iz smrti v življenje zat6 ker ljubimo brate; kdor ne ljubi brata, ostane v smrti. (I. posl. Jan III, 14).
A kdor ima premoženje tega sveta, pa vidi svojega brata v potrebi in zapre svoje srce pred njim: kak4 prebiva v tem ljubezen božja ? (III, 16).
Otroci moji! ljubimo ne z besedo in jezikom, temveč z dejanjem in resnico (III, 18).
Ljubezen je od Boga, iu vsak, ki ljubi, je rojen od Boga in pozna Boga. (IV, 7).
Kdor ne ljubi, ta ne pozna Boga, zato ker Bog je ljubezen. (IV, 8).
Boga nikdar nikdor ni videl. Ako se ljubimo med seboj, ostane Bog v nas (IV, 12).
B°g je ljubezen, in kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu in Bog v njem. (IV, 16).
Kdor govori: ljubim Boga, a črti svojega brata, ta je lažnik, ker ne ljubeč brata svojega, katerega vidi, kako more ljubiti Boga, katerega ne vidi? (IV, 20).
I.
Živel je čevljar z ženo in otroci pri kmetu na stanovanju. Ni hiše svoje, ni zemlje ni imel in živil je sebe in družino s čevljarskim delom. Kruh je bil drag, a delo po ceni, in kar se prisluži, to se i zaje. Imel je z ženo kožuh, a tudi ta se je raztrgal; drugo leto pa se je pripravljal čevljar kupiti ovčjih kož na nov kožuh.
Proti jeseni se je nabrala čevljarju vsotica: tri rublje v papirju je imela žena v om&rici, a še pet ru-bljev in petindvajset kopejk je bilo pri kmetih v vasi.
Napravil se je čevljar zjutraj v vas po kožuh. Na srajco je oblekel nankovo, poddelano jopico, a po vrhu sukneni kaftan; papir za tri rublje je vtaknil v žep, odlomil palico ter po zajutreku odšel. Mislil je: „od kmetov prejmem pet rubljev, priložim svoje tri, kupim ovčjih kož za kožuh".
Prišel je čevljar v selo, šel k prvemu kmetu — ga ni doma; žena pa je obečala, da pošlje čez teden moža z novci, a novcev ni dala; Šel je k drugemu — kmet se je zarotil, da ni novcev, samo dvajset kopejk mu je dal za popravo čevljev, Mislil je čevljar vzeti ovčji kož na dolg. V dolg kožuhar ni zaupal.
—	Novce, pravi, prinesi, potlej izbiraj po svoji volji, a to vemo, kako se dolgovi izbirajo.
Tako ni opravil čevljar ničesar, le dvajset kopejk je dobil za popravo, in vzel od kmeta stare izvaljane čevlje iz klobučevine, da jih obšije s kožo.
Potožil je čevljar, izpil za vseh dvajset kopejk žganja in šel domov brez kožuha. Ide po poti, pa govori s seboj:
—	Jaz, pravi, sem tudi brez kožuha gorak. Izpil sem ga kozarček, igra mi po vseh žilicah. Tudi ovčjega
Иду, забнвшп rope. Вотђ какои л челов^кг! Мнгћ что ? H безг шубн проживу. Мн4 ел вћкг не надо. Одно — баба заскучаетг. Да и обндно: тн на него работал, a онт. тебл водитг. Постои же теперв: не нрпнесешв де-нежки, a сг тебл шакку сг ниму, eii Богу снпму. A то что-жђ зто ! По двугривенному огдаетг Ну, что на дву-гривешши сд^лаешв? Внплтб—одло. ГоворитЂ: „лужда*. Теб4 нужда, a arat не нужда ? У теб! домђ и, скотина, п все, a л весв тутг; у тебл свол хл46ђ, a a на попо-куиношЂ: откуда хочешв, атри рублл вђ нед&ио на одинђ хл-£6ђ подаи. Приду домол, a хл^бт, пошелЂ. Одлгб пол-тора рублл вндожб. Такг тн мн^ мое отдаи.
Нодходптг такЂ сапожникг кг часовн^, у иовертка; гллдитг: за самои за часоввеи что-то бФл^етел. Стало ужЂ сиеркатвсл ; прпгллдиваетсл сапожникг, a не можетг разсмотр^тв, что такое. Камнл, думаетг, зд^сб такого ле било. Скотила ? На скотилу ле похоже. C t головн по-хоже на челов-£ка, да 6t.io что-то. Да и челов^ку зач+.мт, тутг 6нтб?
Подошелг бллже—совсбмг впдно стало. Что за чудо: точно челов^кЂ, живои лн, мертвни, голшшемЂ сидитђ, нрпслоненЂ кђ часовл^ и не шевелитсл. Страшно стало сапожнику, думаетг ce6t: „убили каие-вибудБ челов^ка, разд4ли да п броснлн тутг. Подоиди толбко, и пе раз-д^лаешБсл цотомг-'.
И пошелх сапожникг шшо. Заше.тБ за часовлго—ве видатБ стало челов!жа. Нрошелг часовнго. огллнулсл, вндитг: челов4кг отслонллсл отђ часовни, шевелитсл, какЂ-будто пригллднваетсл. Еце болвше зароб^лЂ са-ложникг, думаетЂ ce6t: „подоитн, ллп млмо проити? Подоити— какг би худо не бнло: кто его знаетх, какои онх? Не за добрнл д'£ла поналг сгода. Поидеињ, a онђ вскочитђ да задушптЂ, и не уидешв отђ пего; a ве за-душптЂ, такг поди возжаиса сћ нимг. Что сђ нимђ, сђ голимђ д1>латБ ? Не сг еебл же с-нлтб, посл4днее отдатв. Лронеси толбко Богх"!
И прибавилЂ сапожникЂ шагу ; сталг ужг проходитв часовшо, да зазрила его сов^стб.
H остаповлдсл сапожвикг па дорогб.
— Тн что-же зто, говоритг ла себл, — Сененг, д^лаешБ ? Челов^кЂ вх б^д^ помпраетЂ, a тн зароб^лг, мимо идешБ. Али дк»же разбогат^лг ? Боишбсл, ограбнтг богатсво твое ? Аи, Сема, ве ладпо !
II.
Поверлулсл Семенх и псшелг кг челов^ку; додходлтг Семенг кг челов$ку, разгллднваетг его п вндптђ : чело-вћкТ) молодол, вђ сил4, не видатв на rfari лобоевг, толбко, видло, измерзЂ челов^кг и лапугалг, — сндитг, црислонлсБ, л ле г.тлдитг на Семепа, будто ослабг. глазг лоднлтб не можетг. ПодошелЂ Семелг вллотб, и вдругЂ—какг будто очлулсл челов^кг, поверлулг голову,
kožuha ni treba. Idem, pozabivši gorje. Glej, kak človek sem ! Kaj je meni ? Jaz preživim brez kožuha. Meni ga vse življenje ni treba. Jedino — žena bode nevoljna. A tudi razžaljivo je : ti delaj zanj, a on tebe vodi (za nos). Počakaj pa: ako ne prineseš novcev, vzamem ti kapo, za Boga, da jo vzamem. In kaj je to! Po dve grivenki (sreberni drobiž) plačuje. Nu, kaj napraviš za dve grivenki? Zapiti — vsejedno je. Pravi: „sila je*. Tebi je sila, a meni ni sila?-'. Ti imaš hišo, živino in vse, a jaz sem ves tukaj; ti imaš svoj kruh, a jaz živim od tega, kar kupim : od koder hočeš, a tri rublje daj na teden jedino za kruli. Pridem domov, a kruh je pošel. Zopet poldrugi rubelj izvleci. Tako plačaj tudi ti meni moje.
Tako se čevljar bliža cerkvici na ovinku ; gleda: za cerkvico se nekaj beli. Začelo se je uže mračiti; gleda, gleda čevljar, a ne more razložiti, kaj da je. Kamenja, misli, takega tukaj ni bilo. Žival ? Živali ni podobno. V glavi je podobno človeku, a nekaj belega je. A čemii je tudi človeku tu biti ?
Stopil je bliže — povsem se je razločilo. Čudno : človek je, živ ali mrtev, kot siromak sedi prislonjen k cerkvici in se ne gane. Ustrašil se je čevljar in si misli: „ubili so človeka, slekli ga, in vrgli semkaj. Približaj se samo in ne boš se opravičeval potem*.
In šel je čevljar mimo. Šel je za cerkvico — človeka ni bilo videti. Prešel je cerkvico, ozrl se in vidi: človek se je odslonil od cerkvice in se giblje, kakor bi se ogledaval. Še bolj se je preplašil čevljar in si misli: „hočem li približati se ali mirno iti ? Približati se -— ko bi hudega ne bilo : kdo ga pozna, kakošen je ? Za dobra dela ni tukaj. Ako pojdeš dalje, skoči k tebi, te zaduši in ne uideš od njega; ako te pa ne zaduši, pojdi, hodi ž njim. Kaj hočem ž njim, nagim ? S sebe ne slečem, poslednjega ne oddam. Obvaruj me Bog"!
Čevljar je pospešil korak; oddaljil se je uže od cerkvice, ko se mu je vzbudila vest.
In ustavil se je na poti.
— Kaj delaš Semen? govori sam s seboj. Človek v bedi umira, a ti si se zbal in ideš mimo. Ali si močno obogatel ? Ali se bojiš, da ugrabijo bogastvo tvoje ? Oj, Sema, ni prav!
II.
Vrnil se je Semen in šel k človeku ; pristopi k njemu, opazuje ga in vidi: človek je mlad in močan, na telesu ni videti udarcev, vidno je le, da je otrpnel od mraza m prestrašen, — sedi naslanjaje se in ne gleda na Semena; kakor da bi bil oslabel, ne more povzdigniti očij. Stopil je Semen tik njega, in hipoma, — kakor da bi se probudil, povzdignil je glavo, odprl oči in po-
открнлг глаза и взгллнулг на Сеиена. Сх зтого взгллда полмбилсл челов-ћкЂ Семену. Бросцлт. онх наземв валенки, скинулЂ кафтанг.
—	Будетг, говоритг, толковатв-то. Од^ваи что-ли. Ну-ка.
Взллђ СеменЂ челов^ка подђ локотб, сталг поднл-матБ. Поднллсл челов^кђ. И видитђ СеменЂ ; т-бло тонкое, чистое, руки, ноги не ломанннл и лицо умилБНое. Наки-нулЂ ему Семенг кафтант. на плечи. Не попадаетг вг рукава. Заправилт. ему Семент, руки, натлнулЂ, запахнудг кафтанг и иодтлнулт. подиолскок>.
Оннлт. било Семен^ ев головеј картузЂ рванни, хо-tI-ti. на голаго над$тБ, да холодно голов4 стало ; думаетЂ: „у менл лнсина во bcio голову, a у него виски курчавне, длпннне, над-ћлЂ оплтб. „Лучше сапоги ему обук*.
ПосадилЂ его п сапогп валенне обулЂ ему.
Од^лђ его сапожнпкЂ и говорптЂ:
—	ТакЂ-то, братЂ. Ну-ка, разлинаАсл, да согр4ваисл. A зти д4ла всћ безх наев разберутЂ. Идти можешв ?
Стоитђ челов^кг, умплБно гллдитг на Семена, a внговоритБ ничего не можетЂ.
—	Что-же не говорппњ ? Не зимоватБ же тутг. Надо кт> жилбк. Ну-ка, на, вогб, добинку мок), обоцрнсв, коли ослабг. Раскачивансл.
И ношелг челов^кт.. И пошелг легко, не отстаетг.
ИдутЂ онп дорогои, н говоритг Семенг.
—	Чеи, значитЂ, буденњ ?
—	И не зд"6шнш.
—	Зд^шнихђ-то a зна». Попалг-то, зћачигб, какг сгода, подг часовнго ?
—	Нелвзл мн'1; сказатБ.
—	Должно, лјодп обид-бли ?
—	Никто менл не обид^лЂ. Менл Богг наказалг.
—	ИзвЗјстно—все Богђ, да все же куда-нибудв при-биватБСл нало. Куда надо-то, теб'ћ ?
—	Mfffc все равно.
Подивилсл Семенг. Не похожђ на озорника и на р^чахг млгоеђ. a не сказвшаетг нро себл. И думаетЂ СеменЂ: мало ли кашл д^ла бнваитЂ. И говоритЂ чело-BtKy:
—	Что-жђ, заходи ко мн'1; вт> домђ, хотб отондешБ мало-малБСки.
Идетт. Семенг; не отстаетг отг него страникг, рлдомг идетг. Ноднллсл вгћтерг. прохвативаетЂ Сеиена подђ рубаху и сталЂ сг него сходптб хм4лб, и прозлбатв сталг. ИдетЂ онг. носомг иосаннваетг, запахиваегв на ceot куртушку бабБК) и думаетг: „вотгте н шуба: пошелЂ за шубои, a безг кафтана приду, да еце голаго сћ собого цриведу. Не похвалптг Матрена" ! И какЂ кодудаетт. o Матрен$, скучно станетг Семену. A какг погллдитђ на странника, всиомнитЂ, какг онг взгллнулг на него за часовнеи, такЂ взнграетЂ вх немг сердце.
(Продолжете будетг).
gledal na Semena. S tem pogledom se je človek priljubil Semenu. Vrgel je izvaljane čevlje na tla, odpasal se, položil pas na čevlje in slekel suknjo.
—	Izpregovori kako, pravi čevljar, Nu, odeni se.
Vzel je Semen človeka pod pazduho in ga začel
vzdigovati. Dvignil se je človek. In vidi Semen: telo je tenko, čisto, roke in noge nepolomljene in obraz je mil. Vrgel mu je suknjo na pleča; roki niste padli v rokova. Uredil mu je roke, oblekel ga, zavil v suknjo in ga prepasal.
Snel je Semen kapo z glave in ga hotel pokriti, a glavi je bilo mraz ; misli: Jaz imam vso golo glavo, a on ima kodraste in dolge lase", in seje zopet pokril. „Rajši mu čevlje obujem".
Posadil ga je in mu obul izvaljane čevlje.
Odel ga je čevljar in rekel:
—	Tako je to, brat. Nu, idi, da se segreješ. A vse to brez nas nastane. Ali moreš iti P
Stoji človek, milo zre na Semena a" izpregovoriti ne more ničesar.
—	Čemu pa ne govoriš? Tu nam ni prezimovati. Treba je domov. Nu, na, mojo palico, opri se, ako si slab. Giblji se.
In šel je človek. In šel je lehko, ne zaostaje
Ideta po cesti, i vpraša Semen:
—	Odkod si ?
—	Nisem domačin.
—	Domače poznam. Obnemogel si, kakor je videti, pri cerkvici ?
—	Ne morem reči.
—	Gotovo so te ljudje napadli ?
—	Nikdor me ni napadel. Bog me je kaznoval.
—	Izvestno — Bog je povsod, vendar pa je treba kje ostati. Kam si namenjen.
—	Meni je vse jedno.
Začudil se je Semen. Ni podoben malopridnežu, v govoru je mehak, a o sebi noče govoriti. In misli Semen : „kaj se še ne zgodi" ter reče človeku:
—	Pojdi k meni v hišo, vsaj se malo odpočiješ.
Semen ide ; a tujec ne zaostaje za njim, ideta vštric. Vzdignil se je veter in silil Semenu pod srajco; pijanost ga je popuščala, in zebsti ga je začelo. Ide, diha skozi nos, zavija se pod ženino poddelano jopico in misli: „glej, to je kožuh : šel sem po kožuh a pridem brez suknje in še nagega privedem seboj. Ne pohvali te Matrena" ! In tesno je Semenu, ko pomisli na Ma-treno. A ko pogleda na potnika in se spomni, kako se je ozrl nanj za cerkvico, tedaj vzigra v njem srce.
(Dalje pride.)
Pravoslavje v
Mračen je začetek 17. veka ruske zgodovine. „Смутное врема" so ga okrstili domači zgodbepisci, i to nazvanje je resnično i polno notranjega globokega smisla. K najžalostnišim prizorom te dobe pa spada plen i smrt nesrečnega moskovskega carja Vasilja Ivanoviča SujsJcega. Zaplenila ga je zapadna intriga, katera je v podobi poljskega carja Sigismunda III. privzdignila glavo do sedmega nebesa.
Karamzin po tem slučaju piše: »Poslali so Vasilja v Gostynski grad okolo Varšave, kjer je čez nekoliko mesecev okončil svoje žalostno, pa ne bezslavno življenje, 12. sep. 1612. 1. Tam so pomrli tudi njegovi brati, koji pa v križih i težavah niso bili tako trdni, kakor pa je bil Vasilj Ivanovič. Da bi uvekovečil svoj triumf, vzdignil je Sigismund nad mogilo svojega nesrečnega neprijatelja i kneza Dmitrija Ivanoviča mramorni spomenik. Bilo je to v Varšavi, na Krakovskem predmestju, v novi kapeli pri cerkvi sv. Križa 1. 1620". Nadpis, ki ga navaja tudi slavni ruski zgodovinar, je gromoglasen i jamči, da je Sigismund bil kralj poljski i švedski, da je razbil moskovske vojske pri Kljušinu, da je vzel Moskovsko stolico, da je Smolensk pa le vrnil „Reči Po-spolitoj" i da je zaplenil celo moskovskega carja z njegovim bratom itd.
Začetkom tekočega stoletja je kapelica Sujskega z gradom, v kojem je bila sezidana, pripadala liberalnemu poljskemu mecenatu Stašicu. Ta je podaril vse svoje gromadno ozidje upravi narodne prosvete, koja je je oddala „Obščestvu ljubiteljev nauk". To društvo pa je leta 1830. nauke pozabilo i se je poprijelo puške i meča ter je igralo skoro prvo vlogo v prvem poljskem metežu (vstaji). Ruska vlada ga se ve da ni po glavici pogladila za njegove „nauke", pa glavo je vendar pustila njegovim članom, kar bi ceteris paribus gotovo ne storila ni jedna druga vlada, a samo razgnala je na vse četiri kraje sveta te čudne „ljubitelje nauk", a imetje društva je konfiskovala kot glavno ognjišče zmote (revolucije). Ko se je pa plamteča poljska mečta (fantazija) vendar nekoliko povspokojila i ohladila v teku časov, priredila je ruska vlada iz Stašicevih poslopij prvo rusko klasično gimnazijo v Varšavi. Storila je to nekaj se ve da zato, ker je v prekrasnem ozidju bila uže urejena pravoslavna časovnja (kapelica), kjer so torej mogli prilično urediti pravoslavno cerkovno službo za dijake pravoslavnega krsta.
Ko je pa predlanskim japanski fanatizem skoro ubil našega caijeviča, učna uprava Varšavskega okrožja predelala je nekoliko staro kapelico ter postavila nekoliko novih božjih podob na čast tega žalostnega i veselega historičnega dogodka. Stari zgodovinski spomenik Šujskih postal je tako ruskemu srcu še bolj drag i mil kakor spomenik na čast spasa ljubimca naslednika.
Ali ruski minister narodne prosvete, neumorni grof Deljanov, obiskavši i ogledavši si lanskega leta ves varšavski učni okraj, a letos pa le navestivši Varšavo po slučaju odkritja (otvorjenja) zemljedelnega Aleksan-drovskega instituta, se s tem ni ograničil ali omejil.
zapadni Rusiji.
Zapadni kraj je sedaj v trdnih ruskih rokah. Ne santo gen. gubrn. Gurko je pravi mož na mestu, tudi g. po-pečitelj učnega dela Apuhtin, si je zaslužil slavo človeka istinito ruskega v vseh obzirih svojega vedomstva (uprave); o ravnatelju rečene gimnazije pa ne bomo govorili: to je stari izkušeni borec za rusko delo v poljskem okraju, ime Stefanoviča grmi na vso Poljšo...
I glejte, ti jedrnati delavci na polju ruske prosvete na ruski zapadni meji predstavili so grofu Ivanu Davgdoviču svoj načrt, po kojem se spomenik carjev i knezov Šujskih, spomenik o spasu sedanjega ruskega caijeviča spreobrne v vdičastveni sobor (cerkev stolno) ruske pravoslavne učeče se mladine v Varšavi, katere se nabere več nego 1000 duš. Načrti so utrjeni tudi od samega carja, torej delo pojde bistro (naglo) naprej. Hram božji bo iz treh predelov: Glavni — v čest sv. Tatjane, dne otvorjenja gimnazije; postranska pa — v čest slovanskih blagovestnikov sv. Cirila i Metodija i sv. Nikolaja Čudodejnika v spomin spasa naslednika — Nikolaja Aleksandroviča. Sobor ruske učeče se mladine v Varšavi bo precej obširen, na 600 duš, po obrazu Petrograjskega Smolnega hrama. Ob nedeljah morejo biti torej tri opravila, tako da ruski otroci v ruski državi uže ne bodo po praznikih bez sv. maše, kar je bivalo doslej.
Pomimo (razun) hrama pri prvi ruski — ona je možka i ženska — gimnaziji v Varšavi, še skoro sezidajo tri druge pravoslavne cerkve: Pravoslavno stolno cerkev na Saksonskem trgu, na dobrovoljne doneske vsega ruskega naroda; podpisko je začel spomladi gen. guber. Gurko s prenavdušenim pozivom. Na Ujaz-dovskem drevoredu, cerkev vojnega vedomstva (poslov), na sredstva vojnih dospevkov i vojnega ministerstva; ta cerkev je po poročilih „Mosk. Ved." uže skoro dovršena. Bolnični hram, načrti kojega so tudi uže predloženi osrednji vladi.
V poljskem stanu je taka energična delavnost ruskih vlastij (oblastij) se ve da vzbudila strašen jok i stok. Poljska intriga je dolgo likovala (radovala se) i mudila razvoj ruskega pravoslavja. Ali vsaka laž ima kratke noge, a laž hudobna v okrožju vesti i vere je tem mani dolgotrajna. V ruski stolici, na Nevskem progledu, stoje poljski hrami v polnem svojem veličju. Prah Šujskih je bil zares skoro po smrti moskovskih vladarjev odpravljen domov, v Moskvo; ali zavet Sigismundov od tega svoje veljave ni izgubil, torej pravoslavje klije tam, kjer ga je posejal Sigismund III., dika i ljubezen nekdanje poljske slave; volenti non fit iniuria... Slovenskim latinizatorjem pa še hoc sit solatio: Bili so časi, ko je ruska vlada milijone trosila na olepšanje „poljske stoike11, na poljska gledališča itd. itd. itd. ■ a Poljakom ni bih volje niti peti, niti plesati po ruski, torej je pač naravno, da je Rusija vstopila na drugo pot svoje kulturne delavnosti : more biti, da se Poljaki pravoslavnega Boga ne bodo tako bali, kakor se boje ruskega Mamona...
Božidar Tvoreov.
Ruske drobtinice.
V Kolomskem ujezdu, kojega prostranstvo je = 150,000 □ vrst, je prebivalcev 6,661 duš. Narodnih šol je 13, med njimi dve mimeterski, 11 pa cerkovno-prihodskih. V ministerskih se je učilo 1891-2 1. 61 dečkov i 14 deklic, v cerkovno-prihodskih 137 dečkov i 48 deklic. Iz otrok, koji bi po svojih letih morali učiti se, ne uči se 279 dečkov i 365 deklic. V 5 cerkovno-prihodskih šolah učili so vse predmete svečeniki, v 1. psalmščik, v 3. učiteljice i v 2. posebni učitelji. Cerkovno-prihodske šole, iz kojih 4 imajo svoje hiše, veljale so 1,162 rub., v tem ko so za trud svoj dobivali učitelji določeno plato le v 6 šolah. V Pečengskem samostanu skoro bodo zidali novo cerkev, a v Pečengski naselbini novo školo, katere je uže davno potrebno. Kajti najbliža šola je pazreeka v 110 vrstah razstojanja (oddaljena)!
—	Da bi spodbudili dobivanje prirodnih bogastev i da bi povzdignili obrtnijo v najbolj severnih ruskih gubernijah, ustanovilo je ministerstvo narodne prosvete v Arhaneelsku mehanično i tehnično učilišče drugega razreda. Na to učilišče je začetkom nazna-čilo 64 tis. rub., na uredbo je pribavilo 32 tis. rub. a na vzdrževanje mu je na leto namenilo 20 tis. rub.
—	V Tarnerforsu, na krajnem zapadu Finije, ustanovili so dvorazredno ljudsko šolo za pravoslavne ruske otroke. Ce pomislimo, da je finski separatizem v poslednjo dobo dosegel svoj vrhunec, moramo to naredbo smatrati za malo brco od ruske vlade, tem bolj, ker bo ta šola pod vedenjem (upravo) ruskega ministerstva prosvete.
—	Do konca prve polovine tekočega leta bilo je v Rusiji 1500 strokovnjaških šol raznih tipov i razredov.
—	V teku prve polovine tekočega leta ustanovili so v Rusiji 16 trgovih in prometnih društev na delnicah z osnovno imovino do 12 milj. rub.
—	V južno-zapadni Rusiji zasnovali so letošnjo jesen 6 novih tovaren umetnih vezenj. Srednja Azija je neki začela silno po-r kupovati prejo in tkanje.
—	V Petrograjsko akademijo duhovnih naukov stopi letos 97 lic (oseb), med kojimi je troje svečenikov, 1 dijakon, 2 vseučili-ščna dijaka, 7 dijakov, okončivših klasično gimnazijo, 1 pitomec Gatčinskega sirotskega instituta, 1 Srb, 1 Bolgar, 1 Črnogorec i 2 Gruzina. Vsi drugi pa so pitomci duhovnih seminišč, iz kojih odlični navadno postopajo v duhovno akademijo ali pa gredo v selske svečenike.
—	„Nov. Vr." priobčilo je nedavno plamen (ognjen) članek pod zaglavjem „Весени H36ienie младенцевг". Kakor vidite, titulus furiosus; a prebravši članek, smo našli, da se v njem govori o tisti hibi ruske prosvete, katero je kratko možno opredeliti tako: Srednje šole v Rusiji dajejo tako mnogobrojen naraščaj inteligencije, da ga visoke strokovnjaške šole nimajo kam devati. Največa krivda temu je seveda duh sedanjega ruskega občinstva. Ta duh je duh nažive, duh špekulacije, od koje mladini preti postopati v tihe, mirne prostore vseučiliščnih muz: razni tehnologični zavodi mikajo, a še bolj mikajo tisoči, koji bliste v nedaljnji bodočnosti... Naj bi postopali v vseučilišča, i ne bilo bi nikakih jesenskih otročij", ne ginolo bi 83% „nadepolne" mladine. A kakor smo uže rekli, vlada tukaj ni kriva, krivo je samo rusko naobrazeno občinstvo, gledajoče s prevelikimi očmi na boga 19. stoletja, na bogu židovstva, na tele zlata... B. Iv.
Govoreč o carinski vojni Nemčije proti Rusiji, dobro omenjajo „Mosk. Včd." št. 199. t. 1., da je glavni udarec Nemčije prot' Rusiji povišanje carine na ruska žita. Ta naredba skoro onemogo-čuje prodajo ruskega žita v Nemčiji. Nadejajo se pa Rusi, da prodajo svoja žita drugod. Ker pa ruski gospodarji poprečno niso bogati, ter morajo časi svoja žita prodajati pod ceno, skrbi vlada,
Сг шру no нитк^, голоиу рубаха.
da bi i tu odpomogla, in sicer s kreditom iz državne banke na tako zvane solo-menjice. Privatne banke pa dovoljujejo posojila pod žita za 5-7%, a ta postopek je za Rusijo jako nizek. Kredit pa daje gospodarjem več samostalnosti, da ne morajo prodajati, ko so cene nizke, na kar jako računijo Nemci. Privatne banke stroške pri takih posojilih nosijo same, le za varovanje žit morajo plačevati sami gospodarji. S svoje strani državna banka daje posojila privatnim bankam v te svrbe za 3'/2%. Torej država pomaga tu v širokih razmerah gospodarjem in žitni kupčiji.
—	Za zadnje lakote razdali so državnih posojil okolo 135 milijonov za živež in za seme in sicer tako, da bi -se vračalo žito „pud za pud". Ker seje pa pokazalo, da je taka vrnitev neudobna (neprikladna), dovolil je car ukazom od 20. junija st. st., da se odplačuje to posojilo v denarjih, a ne po ceni onega leta, ko je bila lakota, marveč po povprečni srednji ceni zadnjih 10 let. To je velika milost za ubogo ljudstvo, ker država izgubi okolo 70 milijonov r. Cenili so pa kukuruzo, proso, ajdo, grah in drugo po ceni ovsa: gotovo jako nizko, in se ve da na korist ljudstvu. Tudi za rženo moko vrača se rž, ki je ceneja od moke. Se neke druge olajšave so dovoljene, tako, da bode ljudstvo letosi, ko pričakujejo, posebno dobro letino (gl. „Mosk. Ved." 181. t. 1.), lehko odplačevalo.
—	Pri finanč. ministerstvu sestavilo se je poverjenstvo za podpiranje žitnih cen in sicer pod predsedateljstvom tovarišča ministra Antonoviča. Glavna zadača je tu, da pomorejo kmetijstvu, ki uže nekaj let mnogo trpi ali od slabe letine ali od slabih cen na žitu.
—	Dohodki ruske srednje in male duhovščine v obče niso veliki. Zato jih povečujejo od časa do časa. Obča težnja pa je, da bi duhovščina dobivala od države plačo, in bi se tako gotovo povišal tudi njen vpliv, ko bi duhovnik ne bil tako zavisen od svojih župljanov, kakor je pogostoma sedaj.
—	O novi reformi občinskih sodišč (волостнне судц) izražajo se ruska glasila jako pohvalno, posebno za to, ker so podčinjena nadzoru zemskih načaljnikov, ker to pomeni red v teh sodiščih. Prejšnja popolna nezavisnost teh sodišč od vsakega nadzora bila jim je pogubna.
—	Čuje se, da kanijo osnovati posebno kamčatsko gubernijo. To bi bilo Kamčatki gotovo na veliko korist: poljedelstvo, živinoreja in druge vrste pridobitev povzdignile bi se. Tudi rudarstvo bi se hitro razvilo, ker v tem kraju so našli uže zaleže mnogih rud. Našli so rude: železo, med, žveplo i. dr. Našli so tudi premog, potreben za obdelovanje rud.
—	„Cepriii Сафоновх. Сшхогворешн." (1892-93. г.) Спб. 1893. S. S. poje še le kake 4 leta, kritika mu je prijazna in hvali svežest njegovih poezij. Primerjajo jih spomladjo, ko vse zeleni, cvete, diši, a vmes se čuje veselo pevanje drobnih ptic. Niso pa posebno raznovrstne Očitajo pa tudi temu pesniku ono otožno struno, ki tako rada zvuči v novejših ruskih pesnikih, a priznavajo, da ni pretirana in je iskrena.
—	G. Edegard bil je 1. 1892. v Ameriki najbolj zavzet, da Amerikanci naberejo nekaj v pomoč gladujočim v Rusiji. Bil je sam v Rusiji ter napisal celo knjigo o svojem potovanju. V predgovoru pravi, da, ko bi človek pisal le resnico o Rusiji, ne bi našel žitateljev, tako so ljudje priučeni na laži o tej državi. Pisatelj se čudi, da v Rusiji ni našel nikakih „užasov". Koj na meji je videl, da ruski carinski činovniki niso strašila, marveč bolj ljubeznjivi ljudje, nego so drugod taki činovniki. Prav srčno so ga sprejeli v Petrogradu in povsodi izražali svojo iskreno hvaležnost za pomoč. E. misli, da je glavni vzrok glada 1892. 1. občinsko skupno posestvo zemlje, in da so po osvobojenju kmetov zajeli se v njih selski oderuhi. Ko je pa nastopil glad; hiteli so prvi na pomoč bivša gospoda (graščaki) teh kmetov, ter jim pomagali, kolikor so mogli.
— Nedavno umrl je v Parizu Fran Dachinskij, kije nekdaj vzbudil pozornost s svojo teorijo, da so Rusi Mongoli. Rodil se je 1816. leta v Ukrajini. Odgojen je bil fanatičnim Poljakom ter je 1831. 1. hotel pristati k vstašem, ali je bil zasežen. 1846. 1. bežal je iz Rusije na Zapad, kjer je povsodi vzbujal sovražtvo proti Rusiji in zahteval, da se Rusi potisnejo za Ural. Posebno marljivo je
deloval v Parizu. A po krimski vojni preselil se je v London, kjer pri treznih Angličanih ni imel vspeha. Vrnil se je torej v Pariz, kjer je energično deloval za vzpostavo Poljske. Njegovo teorijo je kritika popolnoma pobila. Te dni umrl je v Parizu skoro pozabljen tudi od svojih rojakov: zadnja leta je živel od jako male podporice, katero je dobival od poljske emigr. zaloge.	C.
OGLED PO SLOVANSKEM SVETU.
a) slovenske dežele :
Otvoritev Dolenjskih železnic. Dne 27. pr. m.
odprla se je slovesno proga Ljubljana-Grosuplje-Kočevje. Slavnostni vlak so zasedli: trgovski minister marquis Bac-quehem, več zastopnikov trgovinsk. ministerstva, generalni ravnatelj drž. železnic Bilinski, sekcijski načelnik vitez dr. Wit-teck, prometni ravnatelj Skala, visi poštni ravnatelj iz Trsta Pokornv, divizijonar fml. Albori, dež. predsednik bar. Hein, dež. sodišča predsednik Hočevar, gen. major Fux, dež. orož. poveljnik Miiller, dež. glavar Detela, Ljubljanski župan Gras-selli, preds. trg. zbornice Perdan, več državnih poslancev, dež. odborniki in več dež. poslancev, več viših političnih in justičnih uradnikov itd. Po vseh postajah bil je vsprejem jako slovesen; nagovorom posameznih deputacij odgovarjal je minister na slovenskem jeziku. Originalno manifestacijo je bilo videti med postajama Ortnek in Bibnica v Žlebičah. Tu je bil postavljen visok slavolok z napisom: „Železniške postaje želimo!", okolo slavoloka pa je bilo zbranega mnogo ljudstva. V Kočevju pozdravilo je občinstvo vlak s „Hoch"-klici, mesto je bilo okrašeno z raznimi zastavami, večinoma črno-rudeče-žolte, deželne tribojnice ni bilo. V Kočevju je bil banket, na katerem je izpregovoril prvi drž. poslanec bar. Schvvegel v nemško-slovenskem govoru napitnico na vladarja, naglašujoč posebno zvestobo Slovencev. Za njim je izpregovoril minister, kateri si je s svojo ljubezn.jivostjo pridobil simpatije vseh prisotnih. Napil je deželi in sklenil svojo napitnico doslovno : „Jaz pijem na blaginjo vojvodine Kranjske in njenih pre-bivaleev". Napitnici so se odmeli burni „Živio"-klici. Minister Bacquehem sprejel je v Kočevju deputaciji, kateri ste izrekli željo za podaljšanje te proge do Karlovca. Minister je prijazno odgovoril, da se bode po možnosti uvaževaia ta želja.
Izlet „Ljubljanskega Sokola" v Ribnico. Novo Dolenjsko železnico uporabil je „Ljubljanski Sokol" dne 1. t. m. za izlet na dolenjsko stran. Ta izlet sponesel se je krasno, in vsprejem je bil povsodi sijajen. Vzlasti starodavni Ribniški trg dokazal je o tej priliki utrjeno svojo narodno zavest.
Volilni sliod v Postojini. Dne 1. t. m. sklical je dež. posl. notranjski kmetskih občin dr. Vošnjak svoje volilce, da jim poroča o svojem delovanju in da se dogovorijo o kandidaturi za prihodnje deželnozborske volitve. V svojem govoru je omenil, da nima dež. zbor kranjski sicer več nekdanje politiške veljave, pač pa je važen z obzirom na gospodarstvo in šolstvo. Opisal je vse deželnozborske naredbe v prid kmet-skim občinam, zatem je prešel na spolšni politiški položaj. Omenjal je najprvo novega deželnega predsednika bar. Heina, o mišljenju katerega se še ne more izreči prava sodba. H koncu pa se je govornik dotaknil domačega prepira, kateri se je, žal, zadnji čas še poostril. Povedal je, kdo je ta prepir zanetil, a dokazal je tudi, da v nevarnosti ni vera, pač pa narodnost. Želeti je, da skoro konča to nesrečno pričkanje,
in da se složi ves narod v boju za narodnost in vero. — Kandidaturo za izpražnjeni deželnozborski mandat po pok. Hinku Kavčiču, prevzel je g. Jurij Kraigher, posestnik v Hrašah, kateri je naglašal svojo gospodarsko vedo in se pri-poznal v politiškem oziru kot odločen pristaš narodno-na-predne stranke.
V pravoslavje so 8. t. m. v Trstu prestopili 3 Slovenci iz dveh rodbin, mož in žena iz jedne, 1 dekle pa iz druge.
„II Diritto Croato" bil je v 5ih letih svojega izhajanja 117 zaplenjen, nezaplenjeii je izšel 143krat. Ker misli, da je tej strogi cenzuri krivo tudi dejstvo, da izhaja v Pulju, namerja preseliti se z novim letom v Trst, kjer se nadeja svobodnejšega zraka.
„Zveza slovenskih posojilnic". Iz III. letopisa slovenskih posojilnic za leto 1892. razvidimo, da je imela največ posojilnic Štajerska (20) s skupnim denarnim prometom 7,169.514 gld. Na Koroškem je bilo 14 posojilnic s prometom 1,216.349 gld. Kranjska je imela 13 posojilnic s skupnim prometom 4,492.658 gld. Zadnje mesto zavzemlje Primorska s samo 7 hranilnicami in skupnim prometom 448.155 gld. Skupno je bilo torej 1892. leta 54 slovenskih posojilnic (proti 45 1. 1891.) Letos je prirastlo drugih 7, tako, da znaša danes skupno število 61 slovenskih posojilnic. Upravnih stroškov imela je zveza skupno 34.088 gld., kateri se razdelijo tako-le: Koroška 3652 gld., Kranjska 8612 gld., Primorska 1593 gld. in Štajerska 20.231 gld. Čisti dobiček znaša skupno 39.329 gld. — Pri tem izkazu pa niste vračunjeni posojilnici pri Devici Mariji na Jezeru v Prevaljah in v Št. Janžu v Božni dolini, kateri ste začeli še le lani junija in maja meseca delovati. Prva imela je prometa za 37.733 gld. in čistega dobička 12 gld., druga pa prometa za 35.346 gld. in dobička 9 gld.
Zahvalno pismo biskupu Strossniayrju. Pred-sedništvo „družbe sv. Cirila in Metoda za Istro" odposlalo je viadiki Strossmayrju to-le zahvalno pismo : „Vaša Prevzvi-šenost! S pismom z dne 22. avgusta 1893. blagovolila je Vaša Prevzvišenost razveseliti hrvatski narod v Istri z dvema plemenitima daroma, z dvema velikima dobrotama; prva je v tem, da je blago srce V. P. darovalo naši istrski šolski družbi sv. Cirila in Metoda tisoč goldinarjev, katerih sprejem potrjujemo; druga je, da je V. P. s toplimi besedami, na-dahnenimi z verskim in narodnim čustvom, blagohotno pritrdilo osnovi naše družbe ter jo priporočilo ob vsakej priliki. Silno znamenite so brezdvojbeno besede tako visokega cerkvenega dostojanstvenika, kakor je V. Pr. — besede, s katerimi ste povdarjali. da je sveta, od Boga in vere naložena dolžnost vsakega narodnjaka, braniti in hraniti narodni značaj lastnega naroda. Te zlate besede snujejo novi pogum tudi v onih, kateri so se kazali doslej mrzla v izpolnitvi svojih dolžnostij proti narodu, katerega so sinovi. — Za obe dobroti, to je
za plemeniti dar in za merodavne priporočilne besede zahvaljujemo se brezkončno V. P. v imenu družbe, na čelu katere stojimo sedaj in v imenu vseh, kateri bodo vživali dobrote. — Vsprejmite V. P. izraz najglobokejšega spoštovanja in hvaležnosti ponižno podpisanih. Odbor istrske družbe sv. Cirila in Metoda".
„Siidmark", pangermansko društvo, katerega glavni smoter je izpodrivati slovenske posestnike sosebno na Štajerskem ter jih nadomeščati s svojimi somišljeniki, ima baje 51 poddružnic, izmed katerih je na samem Štajerskem okolo 40; na Koroškem se jih je vgnjezdilo 5 in 2 na Kranjskem. Imovine kaže sedaj 6182 gld. 44 kr.
O Slovenkah pisateljicah. Poročujoč o „Zbranih spisih Pavline Pajkove", pisatelj svečenik dr. Fr. Lampe, urednik „Dom in Sveta", ki je zajedno dr. bogoslovja in mo-droslovja, dodaje to-le: „Zares, ugaja nam, da imamo pred seboj v posebni knjigi spise pimteljičine. Ne samo, da je slovstveno delovanje omikane Slovenke drugim vrstnicam v lep vzgled, tudi narodu samemu je v ponos, da ima pisateljice. Na vprašanje: Ali naj ženska deluje na slovstvenem polju, ne odgovarjamo, ker je stvar dovolj dognana. Zakaj bi omikana in duhovita ženska ne imela nastopiti javno s književnimi proizvodi ? Ne samo, da sme, ampak tudi jako važno nalogo izpolnjuje v narodnem slovstvenem delovanju. Resnica, spoznavanje, nravnost — je jednaka za vse ljudi. Ni pa jednako čuvstvovanje, želenje Ženska čuti po svoje, goji svoje želje. Iz čutečega ženskega, materinega srca nam je dohajalo prvo duševno življenje, prva vzgoja. Torej ima tudi v slovstvu pravico, kazati se to žensko čutenje in zelenje".
To, kar izjavlja tukaj slovenski svečenik, velja za ženske vseh narodov, a dr. Lampe je imel vendar poseben namen. da je opravičil v pogledu na Slovence žensko pisateljevanje. In da je izjavil znane in priznane resnice ravno on, je posebnega pomena. On se je postavil namreč v tem vprašanju v popolno nasprotje z dr. Mahničem, ki hoče, da bi tudi v literaturi slovenski obveljala njegova. Ta poslednji je začel z nova v „Rimskem Katoliku" zanikati žensko sposobnost z nazori, ki so uže davno pob ti in razglašeni kot nazadnjaški. Mi se tukaj predmeta ne dotikamo dalje, kon-statujemo pa, da dr. Lampe je po veljavi svojih naslovov vsaj taka avtoriteta, kakor dr. Mahnič; prednost pa ima dr. Lampe v tem, da njegovi nazori o ženskem pisateljevanju se vjemajo z nazori prvih misliteljev sedanjega veka, v tem ko bi moral dr. Mahnič iskati somišljenikov v prošlih dobah ali pa pri sovrstnikih, ki so prespali sedanjo dobo ter zakrivajo oči pred razkritimi dejstvi.
Slovenske naobraženke, ki čutijo v sebi sposobnost pisanja, so dobile v dr. Lampetu zaščitnika, ki pri tužnih slovenskih razmerah pomenja več, nego vsi zagovori na pregrešno „liberalstvo" od priv. katolikov obsojenih posvetnih naobražencev. Naj torej nadaljujejo v slovenski književnosti popolnjevati to, za kar so po naravi sposobniše, nego še toliko spretni pisatelji.
b) ostali slovanski svet.
Cesar se je mudil nekaj dnij v Innsbruku, kjer so v obližju odkrili spomenik Andreju Hoferju; ogledal si je tudi letošnjo tirolsko deželno razstavo. Ves nemški del dežele se mu je prišel poklonit, in bil je s pojavljenem lojalnosti jako zadovoljen. Italijani južne Tirolske pa so ostali ob tej slavnostni priliki doma ; le deputacija nekaterih občin je došla s spomenico v Innsbruck, predstavila se cesarju ter izrekla staro željo Italijanov, vsled katere naj bi se južna Tirolska, „Tr en t in o", popolnoma ločila od ostalega dela Tirolske. Cesar je odgovoril, da skrbi jednako za Italijane, kakor za
Nemce ali ostale narode, in da se ustreže južni Tirolski, kolikor dopuščajo celokupni državni interesi, zato da zaukaže vladi, vprašanje pretresati na novo. Vladni listi, sosebno „Fremdenblatt", je opetovano ob tej priliki zatrjeval, da Italijani južne Tirolske uživajo naklonjenost vladino in narodno jednakopravnost na vse strani, celč v vojaškem pogledu, da pa vlada ne more prepustiti, da bi se ta kos dežele popolnoma odtrgal od nemške Tirolske. Konstatovali so celč nemški liberalni prijatelji Italijanov, da v južni Tirolski prevladuje sedaj irredentizem.
„Slov. Narod* je dokazal z vsem pravom, da je manj pomislekov za ločenje južne (slovenske) Štajerske od nemškega dela, nego pa razkrojitev Tirolske. Analogno se je spomnil „ГалнчанинЂ" potrebe, da se loči ruski del Galicije od poljskega. Vprašanje Trentinsko pride v državnem zboru v razgovor, in zato bode še prilika dotakniti se ga.
Državni zbor na Dnnaju se je otvoril danes, 10. t. m. Velike debate bodo v tem zasedanju zaradi osadnega stanja v Pragi, izpremembe volilnega reda, oziroma občega volilnega prava in jezikovnoga načrta, ki ga po svoje predloži nemška levica.
Kar se dostaje osadnega stanja, je značilno, da je na Dunajskem shodu kakih 2000 delavcev izreklo se odločno proti izjemnemu stanju v Pragi; boje se, da bi zaradi anarhističnih nakan ne zadela jednaka osoda tudi Dunaja in drugih mest. Vlada pa dobi vsakakor večino v opravičenje osadnega stanja v Pragi. Poljaki jej bodo, kakor vedno, na uslugo; uže davno zapravljeni nimbus nemški levici vendar beli glavo, kako bi ga rešila navidezno; no ona bode glasovala kot sedanja vladna stranka za izjemno stanje. Slovanski listi dokaznjejo, da sedaj bi imeli slovanski členi Hohenvvartovega kluba najlepšo priliko, ločiti se iz tega kluba, ker drugače pridejo v moralno stisko pri glasovanju ob izjemnem stanju v Pragi; kajti večina tega kluba bode vendar sledila Hohenvvartu, ki bode tudi to pot podpiral vlado. Vse je radovedno, kakč jo krenejo slovenski in hrvatski členi tega kluba ; sofizmi in poznejši izgovori, t. j. gotovo, jim ne bodo pomagali nič. Mladočehi razložijo v državnem zboru po svoje stvari, kolikor jim ne skrčijo svobode govora. Ob tem zasedanju ponovi se dokaz o vprašanju, kaj in koliko je gnjilega v našem sedanjem parlamentu.
Češka. Zopet so vtaknili v ječo nekoliko oseb, o katerih gre preiskava zaradi veleizdajstva. Zatvorili so tudi še nekaj urednikov, med njimi te dni dra. Rašina, prevzevšega uredništvo „Polabana". Preiskovali so tudi prostore pri „Nar. Listecli" in dom njih lastnika dr. Jul. Gregra. — Manifest Mladočehov, ki se je tiskal v mnogih tisočih iztisov v Lipsiji in Budapešti, so na Češkem zaplenili. Mnogo odtisov pa so razposlali pod zavitkom na druge kraje. Avstrijski listi so priobčili posnetke, in nemški liberalni listi so obsojevali to skupno izjavo mladočesko kot puhlo, polno praznih fraz; iz priobčenih stavkov pa se kaže energičen slog, ki opisuje nastanek in vzroke sedanjega položenja na Češkem in dušnega razpoloženja češkega naroda. Mnogo listov je bilo zaplenjenih zaradi tega manifesta. — Prof. dr. Masarjk, državni poslanec, je odložil svoj mandat; najbliži povod je bila njegova misel o shodu volilcev, češ, da mu niso zaupali popolnoma. — Notranje ministerstvo je zaukazalo Praški občini tam, kjer so sedaj samo češki ulični napisi, iste do 25. t. m. zopet popolniti z nemškimi. Občina se pritoži na najviše sodišče ; želeti je tu v resnici jasnosti in jednakega merila za vse narode, za vsa mesta.
Bar. Spens-Booden, dosedanji načelnik v pravosodnem ministerstvu, je postal moravski namestnik namesto odstopivšega, z baronstvom odlikovanega vit. pl. Loebla. Bar.
Spens je Nemec, zna menda tudi češki, vendar pa je le nemška levica zadovoljna z njegovim imenovanjem, in to v tej dobi največ pomenja. Trdijo, da bode on ščitil dosedanje Nemce v Moravi; to bi pomenjalo nadaljnje nadvladanje 7< z Židi močno pomešanega nemškega naseljenja nad 7< Slo-vanočehov te pokrajine. Levica, kakor pravijo, je novega namestnika dobila na račun za usluge, katerih potrebuje sedaj vlada.
„Slovansky spolek politicky" je imel 8. t. m. v Kromerižu shod, katerega so se udeležili poslanci in govorniki tudi iz Češke, Morave in Silezije. Na dnevnem redu je bil razgovor o sedanjem položenju, o češkem vprašanju in ostalih Slovanih. Bil je torej to važen shod.
Skupni vojni minister je postal general pl. Krieg-hammer. Nadvojvoda Albrecht je odlikovan od cesarja z naslovom : General-Feldmarschal.
Poslanec Romančuk pred svojimi volilci. Dne 24. pr. m. sklical je maloruski poslanec Rornančuk svoje volilce ter jim poročal o sedanjem političnem položaju. Obsojal je večino poljskih poslancev zbok njih protislovanske politike v državnem zboru. O izjemnem stanju v Pragi je obžaloval, da se je lotil grof Taaffe naredeb, katere obsoja celo Plener sam. Rekel je, da bi se morala izvesti preosuova volilnega reda. Govorilo je o tej priliki tudi več seljakov, kateri so pozivali klub maloruskth poslanecv, da bi govorili proti izjemnemu stanju v Pragi.
Narodnopisna razstava odprla se je dne 3. t. m.
v Opavi v Sileziji. Ta razstava služi tudi v pripravo narodopisne razstave v Pragi in daje točno narodno podobo toliko z gospodarskega, kolikor s politiškega stal šča. Tudi je ta razstava jako zanimiva z narodno-zgodovinskega stališča, kajti izložena so razna uradna, dedinska in mestna pisma in tudi stari rokopisi iz samostanov.
„Vyšelirad" bil je te dni zaplenjen, ne da bi bilo uredništvo moglo doznati, kateri članek je dal povod konfiskaciji. Uredništvo je izjavilo, da si vsled današnjih tiskovnih odnošajev naloži večo rezervo v politiških stvareh in se bode bavilo bolj z narodno-gospodarskimi stvarmi.
U ogerskem državnem zboru se vrše važne debate ; kar se dostaje nemadjarskih narodnostij, hočejo jih po posebnih vladnih ukrepih še bolj pritiskati; madjarska gospodovalna stranka je pozabila, da utegne počiti tudi njen vrč.
Federalizem in centralizem. „Deutsche Volks-zeitung" prinesla članek iz Gradca, kateri zagovarja federalizem v prilog nemško-narodnim probitkom. Člankar dokazuje, da se s centralizmom ojačujejo južni Slovani, in da se baje slabi nemštvo v planinskih kronovinah, in da je posebno bratimstvo Hrvatov in Slovencev nevarno Nemcem. Z drugimi besedam povedano, žele si Nemci federalizma samo zaradi tega, do osamijo Slovence in si pridobe večino v prihodnjem nemškem alpinskem področju. Dalje pravi člankar, da so se južni Slovani uže dovelj okoristili s centralizmom, in da so dovolj močni, da morejo misliti na to, kako bi dali svojim zemljam federalistiško lice. Dejstvu, da se bratijo Srbi in Hrvati Dalmacije s svojimi sorojaki v ogerskih državah, ne morejo prigovarjati Nemci, kajti oni so v narodnostnem tesnem sorodstvu; govore isti jezik, deli jih samo različna vera. Njih „Velika Hrvatska" ni tvor domišljije, ampak se oslanja na zgodovinsko prošlost. Mi Nemci ne bi imeli ničesar prigovarjati osnovi velike hrvatske kraljevine, ako je združena s personalno unijo s skupno monarhijo. Pri teh in jednakih pojav ah se je razkrilo, da bi nemški nacijonalci vsekakor radi sprejeli sosebno Slovence, najprej morda le nekatere slovenske pokrajine pod nemštvo, kakor se kaže tudi potom possbue vrste federalizma.
Mirko Hrvat, predsednik hrvatskega sabora v Zagrebu, umrl je v Djakovem. Pokojni se je rodil dne 19. septembra 1826. v Zagrebu, kjer je zvršil svoje nauke. Leta 1848. se je izkazal kot ognjevit borilec za narodna prava in bil med najiskrenejšimi pristaši načel in osebe dra. Ante Starčeviča. Leta 1852. se je preselil v Djakovo, kjer ga je vladika Strossmajr imenoval upraviteljem vlastelin. Ko je leta 1861. prišel v sabor, odlikoval se je kot ognjevit branitelj narodnega prava, vsled česar se je tedanji ban Šokčevič bal tega parlamentarca, kakor živega ognja — leta 1884. in 1885. pa je izvršil proti Davidu Starčeviču vse najstrože mere saborskega poslovnika. Bil je veren pristaš narodne stranke in vladike Strossmayrja in prišedši kot poslanec v madjarski sabor, je ocl 1868. leta naprej tri leta vodil neustrašeno opozicijo proti Madjarom. Pod banom Mažuraničem je bil izvoljen za saborskoga podpredsednika in je ostal v tej časti do poznatega razkola v narodni stranki pod banom Peja-čevičem. Tedaj je osnoval z Miškatovičem, Vončino, Sramom in drugimi Pejačevičevo večino, katero je prevzel ban Khuen-Hedervary. Ta večina ga je izvolila leta 1884. saborskim predsednikom. Pokojni Mirko Hrvat je bil človek sicer jeklene volje, toda idealni čut je izgubil uže v mladostnih letih, bil je prek in prek trezna, praktična narava, vendar pa mu njegovi osebni odnošaji proti vladiki Strossmayrju niso dopuščali pokazati svoj pravi čut. V svojem praktičnem mišljenju smatral je narod za hrpo ljudij raznega mišljenja in raznih interesov, zbok česar je odobraval tisto stranko, katera je bila po njegovem mnenju silnejša. Zato pa je tudi vladi bana Hedervaryja mnogo pomagal; grof Khuen-Hedervary je našel v njem sekiro, s katero je vdarjal po opoziciji.
V. skupščina „Hrv.-slav. vatrogasne zajed-nice" v Valpovem je sklenila jednoglasno sprejeti list „Vatro-gasec" kot ssoje glasilo. Isti list priporočila je deželna vlada vsem občinam, posebno takim, v katerih področju so ognje-gasna društva, ker bi isti mogel jako dobro vplivati na širjenje in jačenje ognjegastva v hrvatsko-slavonskih občinah. „Zajednica" objavila je doslovno poročilo V. skupščine v posebni brošuri, tiskani v Zagrebu. Iz poročila blagajnikovega posnemamo, da je imela „Zajednica" od septembra 1891. do septembra 1893. 824 gld. 87 kr. dohodkov in 624 gld. 84 kr. stroškov. — Zajedno izdal je gosp. Mirko Kolarič, učitelj gasilne čete in upravitelj gasilnega društva v Zagrebu, za gasilce jako zanimivo knjižico pod zaglavjem : „Naučni put po vatrogasnom svietu" — U Zagrebu, knjigotiskarna i litografija C. Albrehta. 1893. — ta brošura opisuje: Vatrogasne uredbe v Monakovu; Vatrogastvo v Zlatnom Pragu (in češko narodno gledališče v Pragi); Vatrogastvo u Beču (in dvorska opera na Dunaju) in Vatrogastvo v Budimpešti (in opera v Budimpešti). Konečno je še „Zaglavek", v katerem se opisujejo na kratko gasilne priprave v štirskem Gradcu, v Solnogradu, v Brnu in Olomucn..
Srbski kralj Aleksander I. se je bil sešel s očetom Milanom v Opatiji.
Sprava med Obrenoviči in Karadjordjeviči. „Odjek" pozdravlja z iskrenim veseljem korak, ki ga je učinil mladi kralj Aleksander v Topoli, položivši venec na grob „Velicega Karadjordja". Nazivlja ta korak „historiški čin". Spominja, kako so neprijatelji- Srbije znali izkoristiti mržnjo med obema najplemenitejšima srbskima hišama državi v zlo in nesrečo. Omenja, da pod vlado Ivaradjordjevičevo nihče ni smel — pod strogo kaznijo — omenjati zaslug osnovatelja današnje dinastije, v tem ko pod Obrenoviči ni smel nihče niti izgovoriti imena Karadjordjevičevega. A prišla je doba, ko je vladar izvil nasprotnikom Srbije to orožje s tem, da je činom pravičnosti priznal veljavo Karadjordjevi-
čevo in s tem pobil vse one, kateri so si delali politiški kapital iz zgodovinske slučajnosti. Na grobu velikega kneza srbskega izpregovoril je kralj srbski besede ljubezni in s tem nastopil rešilno pot bratimstva z narodom. Konečno izreka „Odjek" svojo nadejo, da najde ta kraljevski korak vesel odmev v Srcu narodovem, in da pozdravi ves narod ta čin kot delo velikega in modrega vladarja. — Knez Peter Kara-djordjevič poslal je kralju naslednjo brzojavno zahvalo: Njeg. Veličanstvu, Aleksandru I., kralju Srbije, Belgrad. Iz Bel-grajskih novin, stiglih mi po pošti, doznal sem, da je položilo Vaše Veličanstvo venec na grob mojega deda Karagjordja v Topoli. Ta plemeniti čin, kateri izvrši prvikrat Obrenovič, je naš narod radostno pozdravil z iskrenim odzivom vroče hvaležnosti. In če tudi sem obsojen po nemili usodi na bivanje daleč od mile mi domovine Srbije, pozdravljam tudi jaz ta dostojni in priznanja polni korak Gospodarjev v spomin velikega vodje.
Bismark in Madjari. Gosp. Nikola Bethlen objavil je iz svojega dnevnika razgovor, ki ga je imel z Bismar-kom, po bitki pri Kraljevem Gradcu, v kateri je bil težko ranjen. Na vprašanje, ali bi mogla konservativna pruska vlada uvesti Klapkovo upravo, odgovoril je: „Taka uprava ne bi mogla biti ničesar drugega, nego vojna demonstracija proti nasprotniku." O personalni uniji med Avstrijo in Ogersko pa je omenil, da Fr. Deak in madjarski državniki ne bi je smeli sprejeti, kajti obteževala bi vzdržavanje velemočnega stališča monarhije, a najboljši upor Madjarov proti slovanski poplavi je velemočno stališče države, katera je tudi v prid Pruski. Kajti „Avstrija ima svojo posebno misijo v zjedi-njeni Nemčiji"; Pruska ima zjedinjeno Nemčijo osnovati, a Avstrija „jo ima braniti proti Vstoku;" nje glavna zadača je zabraniti udarec med Slovani in Nemci. Z izključenjem Avstrije iz Nemške zveze stori se prvi korak k zjedinjenju Nemčije. Smešno je pa misliti, da hočemo Avstrijo anekto-vati; s tem bi si naložili 14 milijonov Slovanov na pleča. Čim silnejša pa je Avstrija, toliko boljše je za nas, kajti prej ali slej morati se zvezati obe državi, ker je to v interesu obeh sil. Ako pa Ogerska dobi svojo nezavisnost, zadržuje s tem Avstrijo v svojem postopanju. Ogerski nikakor ni potrebno nasilno tlačiti Slovane, kajti mogla bi se zrušiti prvenska uloga madjarska.
Za slavnosti v čast ruskemu brodovju dovolil je občinski svet Pariški 350.000 frankov. Buski admiral Avelan dobi v dar sreberni kip, predstavljajoč oboroženi mir; jednake bronaste kipe dobe ostali častniki, možtvo pa se obdari s Pariškimi malenkostimi. Dalje je sklenil občinski so vet, da se prekrsti „Avenue de Boulogne" v „Avenue Cron-stadt", in da se postavi kip carja Petra Velikega pred hišo, v kateri je o svojem obisku 1. 1718 stanoval v Parizu.
Rusko brodovje pripluje v Tulon 13. t. m. Francija bode več dnij praznovala ta dogodek; glasila, ki nasprotujejo prijateljstvu Busije in Francije, skušajo na vse pretege oslabšati pomen tega dogodka.
Odlikovan diplomat. Car Aleksander III. odlikoval je diplomata Siškina, namestnika Giersovega za časa njega bolezni, z redom Aleksandra Nevskega. Šiškinova spretnost povzdignila je veljavo Busije na Vstoku.
Vatikan in Rusija. „Moniteur de Bome", kakor znano, organ Vatikanski, je priobčil sedaj jako zanimiv članek, ki zahteva od katoliških novin, da bi prenehale trditi, da se v Busiji prosleduje ali preganja katolicizem, in da bi ne tiskale nikakih dopisov z lažmi te vrste, kakor tudi da bi ne prevajale poljskih časnikov, razprostranjajočih take laži, ker na tak način katoliške novine zavirajo prehod Busije na katolicizem. Nasprotno, katoliške novine so dolžne izražati
se o Busiji kar najbolje, vzbujati k njej simpatije sredi narodov zapadne Evrope, sosebno v Franciji in Italiji, predstavljati Busijo kot državo, gotovo ali pripravljeno vsako minuto zjediniti se z katolicizmom, in tedaj se Busija, iz hvaležnosti, v zvezi s Francijo potegne zato, da se obnovi posvetna oblast papeževa in prejde s celim slovanskim svetom na katolicizem. Da je dopustila Busija, da se je papežu vzela posvetna oblast, sledilo je sosebno iz tega vzroka, da je hotela ona pokarati katolike v Italiji za njih lehkovernost, s katero so prijemali laži, razprostranjene po Poljakih o pre-ganjaju katoliške cerkve pod gospodstvom Busije. Danes, ko je uže izmerjena kara ah kazen, je Busija gotova obrniti svoj obraz k papeškemu prestolu, katoliške novine pa naj jej to olajšajo s tem, da popolnoma zatrejo vero poljskim prekucijskim komitetom, raztresajočim samo lažne vesti o njeni vladi. Naposled pravi članek, da je neresnica, kakor da bi bil car glavar cerkve. Ne v osnovnih državnih zakonih Busije, ne v pravoslavnem katekizmu ni rečeno, da je car glavar cerkve. To so izmislili jedino vragi Busije.
Ta članek, kakor se vidi iz posnetka, ki so ga priobčili tudi drugi slovanski listi, obsojuje odločno in brez izjeme vse sedanje, v interesu katolicizma pišoče liste, torej ne le nemške, ampak tudi take, ki se ponujajo Slovanom v njih besedi. Takih je sosebno na Češkem in Slovenskem. Pri poslednjih opisujeta in blatita „Slovenec" in „Bimski Katolik" Rusijo leta in leta in sta jo včasih zagazila do — ostudnosti. Ta dva lista pobirata iz poljskih novin, o katerih trdi sam Vatikanski organ, da trosijo po svetu laži o Busiji. Kar sta ta dva lista zagrešila zadnjih let na to stran, ne popravita niti v 20 letih, tudi ko bi pisala odslej še toliko objektivno in pravično. Kakor da bi ju bil najel hudobni duh, zasledovala sta po poljskih virih to, kar je samo po sebi najbolj senčno, črno in zajedno lažnjivo. Mi smo videli katoliškega svečenika, izobraženega, učenega moža, ki je pred leti ocl gnjusa pljunil v tla, ko je čital gnjusobno pisanje v „Slovencu" o Busiji, njenih svečenikih itd. A te vrste listi se niso le zagrešali in greše do današnjega dne proti katolicizmu, ampak so delovali in delujejo zajedno za tisto občo politiko, ki spravlja slovanske narode v krilo german-stvu in torej tudi s tega stališča v versko opasnost.
V Vatikanu po takem poznajo sedaj poljske laži in poljske prekucijske komitete, a vedo tudi . da poljske laži o Busiji škodujejo silno tudi katolicizmu. Vatikanski organ potrjuje to, kar je pisal o Rusiji in Poljakih misijonar Va-nutelli. Poslednji bode vesel, da njegove skušnje in njegovo označevanje stvarij dobiva vero tudi pri važnem Vatikanskem glasilu,,
Čelii v Prusiji. V Ratiboru začel je izhajati češki tednik pod imenom: „Katolicke novinv pro lid moravsky v Pruskem".
Litvini neprijatelji Poljakov. Litvini bih so nekdaj pravoslavni, toda pred kakimi 200 leti sprejeli so od Poljakov katoliško vero in polagoma tudi njih jezik. Sedaj pa so uvideli, da jih hočejo Poljaki zavesti v neprijateljstvo z Rusijo, vsled česar hočejo zameniti vsa poljska imena z litvinskimi in uvesti litvinsko, tiskano cirilico. Rusi podpirajo to gibanje.
Rusifikacija baltiških pokrajin Ruska vlada je sklenila odpraviti vsako razliko, ki je bila doslej za Nemce v baltiških pokrajinah ter napraviti iz njih običajne gubernije. Početek je storjen s tem, da so nekaterim mestom vmena njih prvotna ruska imena. Nemcev je v baltiških pokrajinah skupno samo dvanajsti del in so naseljeni posebno po mestih. Ta manjšina si je pa vendar prisvojila nadvlado nad Estonci in Latiši in je celo leta in leta gojila veleizdajsko agitacijo,
katero je ruska vlada motrila s čudno ravnodušnostjo. Šele tedaj, ko so odnošaji med Nemčijo in Rusijo postali nekoliko napeti, in ko so začeli baltiški Nemci javno grditi ruski jezik in zahtevati, da se baltiške pokrajine spojijo z Nemčijo, šele tedaj je obrnila Rusija svojo pozornost na to nevarno propagando. Od te d6be začenja preobrat. Ruska vlada je začela s tem, da je odpravila v teh pokrajinah nemške srednje šole in vseučilišče v Jurjevem, pozneje odpravila je nemščino tudi iz uradov. Ko je car podpisal ukaz, s katerim se spreminjajo imena raznih mest, rekel je baje, da ne mara, da bi se vstvaril iz baltiških pokrajin nov Šlesvig-Holstein, radi katerega bi mogla Nemčija napasti Kusijo.
V baltiških gubernijah je ruska vlada uvedla predavanje veronauka v materinem jeziku. Nemcem se predava nemški, Poljakom poljski, Estom estonski, Latišem lati-ški in Rusom ruski. Med baltiškimi Nemci je zaradi tega veliko vznemirjenje, ker do nedavna so bile vse šole ustrojene z nemškim poukom, kajti drugim narodnostim niso privoščili čisto nič pouka v njih jezikih. Pri tem predmeti, kateri so se prej predavali nenemškim narodnostim po nemški, predavajo se sedaj po ruski.
Papež in Madjari. Nek sotrudnik „Pesti Napla" razgovarjal se je na Dunaju z nuncijem Agliardijem in je objavil v svojem listu to poročilo: Popolnoma je izmišljeno, da je papež poslal ogerskemu kralju pismo, v katerem je baje izjavil, da je pripravljen ublažiti stališče, katero je zavzel po svoji encikliki. Kralj madjarski sploh ni sprejel od papeža nobenega pisma, Vatikan pa je sklenil, da ne popusti niti za las v današnjem cerkvenem politiškem vprašanju na Ogerskem. Zadnja beseda sv. Očeta je bila euciklika. Med \Vekerlevim kabinetom in papežem razrezan je prt. Vladni predlogi najdejo v Rimu moč pripravljeno za boj. Madjarska visoka duhovščina da je sprejela encikliko z velikim navdušenjem. Primas Vaszary je bil prvi, ki je izjavil Rimu svojo zahvalo in globoko udanost. Vsi madjarski episkopi in nadepiskopi, tako tudi grško-katoliški, izjavili so nunciju, da bodo navdušeno slušali papeževe napotke. Kralj da še ni dal svoje odloke za zakonito osnovo o civilnem zakonu. Osnova leži še vedno na mizi predsednika odseka Papava, ki je dobil od kralja nalog, da mu jo kasneje predloži v konečno potrjenje. Kralj se težko odloči uže meseca oktobra, morebiti niti tekom tega leta ne. Prej, nego se odloči, hoče še kralj vprašati razne madjarske državnike o položaju.
Zaloga zlata v Rusiji. Razni, Rusiji neprijazni listi so govorili, da obišče rusko brodovje Tulonsko pristanišče samo v ta namen, da se upoti novo rusko posojilo na Francoskem. Da se ovržejo te in jednake neresnične trditve, zamašil jim je „Prav. Vestnik" hudobna usta z naslednjo izjavo: „Početkom septembra 1892. imela je državna blagajna v svojih blagajnicah in pri državni banki 603 mil. rubljev zlata, v jednaki dobi t. 1. pa okroglih 600 mil. rubljev. ali pa 2.402 mil. frankov. Vrhu tega sklenil se je državni proračun za 1892 po približnih cenitvah s prebitkom od 49'4 mil. rubljev, ter je činila tedaj vsota, združena z ročnimi zalogami denarja cesarskih blagajnic s 1. januvarjem t. 1. znesek od 84'5 mil. rubljev. Za tekoče leto postavilo se je 68 5 mil. rubljev primanjkljaja v proračun, vsled notranjega 4'/,% posojila prejela pa je vlada 96 8 mil. r., torej 28 3 mil. r. več, nego je potrebovala v pokritje omenjenega proračunskega primanjkljaja. Poleg tega je skupila okolu 60 mil. kreditnih r. za preostanek 3°/„ posojila v zlatu od leta 1891. Vlada mora torej imeti sedaj na razpolaganje več od 173 mil. r., t. j. 84'8-f-28-3-j—60 mil. r. Zajedno je treba opaziti, da so se dohodki prvih 7 mesecev t. 1. povišali v primeri z jednako dobo p, 1. za skoro 32 mil. r., in ker je tudi letina
boljša od 1. 1892., je jasno, da se razpoložni denar ruske vlade ne samo ni zmanjšal, nego da je celo narasel in da se do konca t. 1. pomnoži še bolj. Zato je bilo tudi možno, da finančno ministerstvo konvertuje zlato posojilo od 1. 1883., ne da bi izdalo veče število 4"/„ obligacij, nego znaša vsota za izmenjanje dejanski prijavljenih 6% titrov, v tem, ko se ne priglašene stare obligacije izplačajo v gotovini. Naposled zatrjuje omenjeni list, da so lani in letos vladi ponujali posojila, da jih pa vlada ni marala sprejeti, ker jih ne — potrebuje.
KNJIŽEVNOST.
„Slovanske knjižnice", katero urejuje in izdava Andrej Gabršček v Gorici, je sedaj izšel I. snopič. Vsebina : „Ratmir". Povest iz češke zgodovine. Spisal Jan Vavra; poslovenil Petrovič. Cena snopiču 12 kr.; za 26 snopičev na leto 2 gld. 60 kr. Plačuje se naprej. Po tem, kar kaže I. snopič po zunanji čedni upravi (80 str.), in kar obečuje izdajatelj glede na raznovrstno vsebino prevodov in tudi izvirnih spisov, zaslužuje novo podjetje obile podpore.
,.Lijepa naša domovina'. Pod tem naslovom je založil „hrv. ped. zbor" krasno knjigo za mladino. Spisal jo je učitelj Drag. Hirc, ki je veščak v tej stroki. Priloženih je tudi 19 dobrih slik. Cena je 50 kr. „Vienac" pravi: „Sretna je zamisao našega pedag. zbora, što se hrvatskoj omladini u takim odjelitim slikama prikazuje najvažnije pre-djele i prirod ie krasote domovine Hrvatske". No, tudi slovenska mladina ima potrebo in se rada seznanja s hrvatsko zemljo v obče; tudi njej bode knjižica dobro služila.
Staroslovenski Misal, ki se je predelal in dotiskal, je takoj pri izdanju pošel; sv. Stolica pa je naročila uže drugo izdanje. Prvo je predelal Dragotin Ant. Parčič, in takisto pregleda sedaj isto svoje delo. Dotiskava se tudi rimski Rituval za tiste kraje, kjer se rabi poleg latinskega. Parčičuje biskup Strossmayr, kateremu je prvi poslal 1 iztis Misala iz za-hvalnosti v dar, odgovoril v posebnem listu, iz katerega posnamemo v bodoči številki nekaj stavkov.
Mistra Pavla Strdnskeho „Respublica Bojema", z la-tiny preložil, životopisem Stranskeho a mnohymi poznam-kami opatfil Emanuel Tonner. V Praze. Nakladem v lastnim 1893. Znano je, da je spisal Strauskv to delo pred 200 leti, in da so je uvaževali tudi tuji narodi, poučujoč se o češkem narodu. Knjiga obseza tudi zaglavja o češkem pravu, njegovem početku in razvoju. Tonner pa je delo natačno preložil in pojasnil.
Velky slovanski/ Kalenddr na rok 1894. Obseza med drugim: Jan Kollar. Jubilejni vzpominka na pevce „Slavy dcery*. Napsal Fr. Blly (se 2 podobiznami). — Dr Alois Trojan. Itd. Mnogo spisov in slik. Stoji 50 kr. Nakladatelstvf I. Otty v Praze.
Poučeni o cholere. Pro širši vrstvv napsal Dr. Jaroslav Kvet. Nakladatelstvf I. Otty v Praze. Str. 64, 8.° C. 36 kr. To delce poučuje, kako se je vesti ob koleri, in sicer na podstavi najnovejših raziskovanj in nazorov.
„ Wyrazy niemieckie w jezghu polskim pod u-zgledem jezijlcoicijm i cywilizacijjnym". Pod tem naslovom je priobčil Gabr. Korbut v Varšavskem izdanju „Prace Filologiczne" veliko (215 str.) in zanimivo razpravo s 3 zaglavji in slovarjem. Avtor pretresa okolo 1000 nemških besed.
Pamathj archaeologicM a mistopisnč. Organ archae-ologickeho sboru Musea kralovstvi českeho a Historickeho spolku v Praze. Red. dr. Josef Lav. Pič. Dilu XVI. seš. 1. R. 1893.
Časopis Společnosti pratel staroSitnostl českgcli v Praze. Pod tem naslovom je začel izhajati nov časopis, ki kaže zajedno na društvo, ki ga izdaje. Dobivajo ga jedino členi; ti plačujejo na leto po 1 gld. Prispevke prijemlje in časopis razpošilja g. Edv. Bufka, Kral. Vinohrady, Čelakov-skeho sady, č. 432.
Comenium VI. — Vedeckj odbor. Čislo 3. Jana Amosa Komenskeho „Kratke dejiny eirkve slovanske". Preložil, Jar. Bidlo, V Praze. Vydanim a nakladem Comenia. 1893.
„ Сборникг за народни умотвореник, наука и кни-жница". Bolgarsko naučno ministerstvo je začelo izdavati ta zbornik 1. 1889; priobčujeti se po 2 knjigi na leto., vsaka s 50 polarni; doslej je dospel zbornik do 8. knjige. Poslednja ima 3 oddelke: naučne, literarne in narodne slovesnosti. V 1. oddelku je nekoliko razprav o arheologiji, bolgarskem jeziku in pismenosti; v 3. so zbrane narodne pesmi o zasebnem in javnem življenju. Med temi so tudi 4 c Kraljeviču Marku.
РусскШ филологическШ Вђстникг, шдаваезши подђ редакпјего црофессора А. И. Смирнова. 1893. Vsebina 1. in 2. knjige je med drugim naslednja: Изс.тћдовашн вђ области русскоп фонетпкп. A. Шахматова. ГОужно-славннсиа казата o Кралевич4 Марк-t вђ свдзп cl иронзведетлш русскаго бнлевово зпоса. Сравнна наблгодешз вђ облаети героическаго зпоса мжннхђ Славанг п русскаго народа. Ta zanimiva razprava o Kraljeviču Marku je nadaljevanje razprav, priobčenih 1. 1892. — Славднскш библЈографи-чеша зазгкткп. — Служба свнтнмх славннскплг апосто-лазп, Кнрнллу п Меедш вђ болгарскомЂ спдск^ XIV. в. А. Александрова. Ta kritiški spis se je priobčil tudi v posebni knjižici. — Зтгодн об'в Иушкшгћ. M. Сумцова. — Библтграфпчестн зам^ткп и указателв новнхх кнпгг. -Vsak zvezek ima poleg večih kritiških razprav tudi po več manjših, potem navajanje novih knjig in tudi pedagogiške spise, kolikor se dostajejo jezika. Ta „В^стнигљ" izhaja po 4 krat na leto v knjigah, obsezajočih 10 do 15 pol. Stoji na leto s poštnino 7 rub.; adresa : Вђ Варшавп. Вл> pe-дакцш Русскаго Филологпческаго В^стнпка.
УказателЂ систематическои литератури o суверлхЂ на русскомл, азнк^, со вреленп сведета гражданскаго шрифта 1708. года по декабрв. 1889. года. С. Петер-бургг, 1893. 8о. 568 рр. 6 р.
Славнне, uxb взаимнгк отношенш и свнзи. Ivakor znano, začel je bil izdavati pokojni 0. 0. Pervolf, profesor Varšavskega vseučilišča, veče delo pod navedenim naslovom ; proračunil je bil sam to delo na 4 knjige, a dospel je le do prve polovine III. knjige (tom). Pod zaglavjem: Сла-ване западвне н восточнне вђ ид взапмннхЂ отноше-HiaxT, je uredil K. Ja. Grot še ne obdelani, po Pervolfu nabrani materijal ter ga izdal kot drugo polovino 3. knjige. Konca tega dela, t. j. IV. knjige, pa ne bode; o njej je hotel Pervolf razpravljati o prerojenju Slovanov in o razvitju slovanske ideje v poslednji čas. K poslednji knjigi je Grot priložil kazalo osebnih imen v vseh 3 knjigah. Cena tretji, zajedno poslednji knjigi je 2 rub.
Обзорг звуковиж u формалшихк o< обенностеи бол-гарскаго кзика. И. Лавров-в. Москва 1893.
ГлавнШиил течепм е,г, русскош литературно.ш HSbiKh. (Вступптелвнан лекша.) Е. Еарсии. Варшава 1893.
0 началђ Славнно-Руси со сторони историко-архвологическои. Шевг 1892. ц. 70 коп.
Очеркb Сибири. Елнатвевсчаи С. Москва, 1893. 8о. 205, рр. 2 р.
„Zur Geschkhte russischer Hochzeitsbr.aiichc". Krek. Graz 1893. Spisa nismo imeli še sami v rokah.
Listnica uredništva. — M. II. „Jesen-' nije loša. Izrazi su prilično dobro birani, stihovi dosta gladki. Ali za-držaj nije nov, pače odviše star. Mi, u ostalom, ne primarno rado pjesaina o prolieu i cvieeu, ružah i suzah, maju, raju i vaju... — Izvolite nam poslati štogod drugo; uvjereni. smo, da čete uspjeti. — Dalmatinski Hrvat. Pjesnici, dandanes, imaju da se boje ne samo kritike, nego i cenzure. Sa malom promjenom u sestoj kitici buduci put. Do vidjenja! — Spitignev. Ce se ne motimo, Vi do sedaj niste peli mnogo. Početek je tudi v poeziji težaven, dasi poeta nascitur. — Glede na obliko stihovi niso dosti gladki: Cez polje konjič oznojeni Leti kot pod nebom oblak, Na logu nategne stremeni, De k belcu, slovenski junak .. - Kaj de to, če mnog mladenič je pal ? — A dasi vsakdo vas pal kot junak .. — Gladki so ti-le stihovi: Dviguje se prah, čuj, molklo bobni Pod konjskimi zemlja kopiti! Junaški uzkrik, po polji pa kri, Med hrupom junaci
ubiti! — O svitanji dne, na carski ukaz Spet vojna -----
In hrabrosti vsem na prsi v dokaz Pripenja se zlata svetinja. — Vsebina bila bi zanimiva, da je nova. Do svidenja!
Naročnike v Trstu prosimo zopet vljudno, da nam pošiljajo po nakaznicah ali drugače naročnino na dom, via Far-neto 44. — Ravno med temi naročniki je mnogo zaostankov; prosimo nujno, da bi jih doposlali.
Popravki k 18. štev. „SI. Sv." : Na str. 342, a. 25., v. zg.: odločilnišim; 348. a: Шк)обно nam. погодно; ondi 39. v.: угртомЂ n. угронг; str. 349, pesem : Prvi prepir, 10. kitica: „Kajše nam. Rajš'; 347. pesem : Много a терпелг čitaj : Жизш> обидг и мелочеи полла.
v 2. kitici, 1. stih,
„SLOVANSKI SVET" izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca. Cena mu ie za zunanje naročnike za celo leto 4 gld. za pol leta 2 gld. in za četrt leta 1 gld. Za dijake in ljudske učitelje stoji celoletno 3 gld. 60 kr., poluletno 1 gld. 80 kr. in četrtletno 90 kr. — Posamične številke se prodajejo po 18 kr. — Naročnina, reklamacije in dopisi naj se pošiljajo F. Podgorniku v Trstu, ulica Farneto št. 44.
Izdajatelj in lastnik : Fran Podgornik. — Tisk tiskarne Dolenc. — Odgovorni urednik : Julij Mikota.