177Jubileji
uka posameznih osnovnošolskih predmetov, o 
napotkih učiteljem in staršem pri vzgoji in ob-
javil nekaj svojih nadzorniških poročil. Sestavil 
je Slovensko vadnico za nemške ljudske šole v 
treh zvezkih, ki je izšla med letoma 1921 in 1924.
Leta 1907 je v knjižni obliki izšla njegova 
Zgodovina brezoviške fare, leta 1930 pa mono-
grafija o Šmarni gori. 
Pisal je tudi za otroke v revijah Angeljček, 
Vrtec, Mentor in Mladost. Zelo pomembno pa 
je njegovo delo, ki je ostalo v rokopisu: Biogra-
fije slovenskih učiteljev in učiteljic do leta 1869. 
Nekaj tega dela je objavil profesor Etbin Bojc v 
Novi poti in Glasniku slovenskega duhovniške-
ga društva.
Umrl je v Vižmarjah 7. oktobra 1934.
Tatjana Hojan
Josip Pipenbacher – 150
Klasični filolog Josip Pipenbacher se je 
rodil 14. februarja 1869 pri Sveti Marjeti na Dra-
vskem polju. 
V osnovno šolo je hodil v Šentjanž, k Sveti 
Marjeti in v Maribor, kjer je obiskoval tudi prva 
dva razreda gimnazije. Maturiral je v Ljubljani 
in se nato podal na študij klasične filologije na 
Dunaj, kjer je leta 1895 promoviral in dve leti 
kasneje opravil državni strokovni izpit. Sprva 
se je zaposlil kot suplent na nižji gimnaziji v 
Ljubljani, nato kot gimnazijski učitelj in profe-
sor v Novem mestu. Službovanje je nadaljeval 
na drugi državni gimnaziji v Ljubljani, kjer je 
leta 1921 postal ravnatelj in se po sedmih letih 
upokojil. Spisal je latinske slovnice in vadni-
ce za gimnazije in realne gimnazije ter napisal 
metodično razpravo o pouku latinščine na prvi 
stopnji. Dejaven je bil tudi v občinskem svetu 
ter pri ljubljanskih Sokolih. Umrl je 11. aprila 
1949 v Mariboru.
Anton Arko
Josip Novak
Josip Pipenbacher