Hočemo, znamo, zmoremo!
To niso prazne besede, kot jim radi rečemo, ampak geslo lan-skoletnega kongresa slovenskih sindikatov, ki ga pa žal še vedno premalo uveljavljamo v vsakdanjem življenju. Hočemo, znamo in zmoremo veliko, a žal delamo premalo. Res je sicer, da delovne organizacije v šiški, kjer je kar 70 odstotkov industrije, dosegajo nekoliko boljše proizvodne rezultate od drugih v mestu in republi-ki, pa vendar niso takšni, kot smo si jih začrtali v svojih planskih dokumentih. Vzrokov je seveda več, takšnih in drugačnih, objek-tivnih in subjektivnih. Res je sicer, da se danes soočamo s števil-nimi interventnimi zakoni, ki nam krojijo po svoje in do katerih ima pač vsak svoje mnenje. Nedopustno pa vendarle je, da nam po-stajajo zakoni edirti krivec za neuspeh, zlasti v tistih delovnih or-ganizacijah, ki se sučejo vrdečih številkah. In zato, če bomo hoteli dosegati boljše rezultate si bomo končno morali naliti čistega vina — ločiti zrnje od plevela in znotraj razčistiti vsa nesoglasja, ki se
odražajo zlasti pri izplačilih osebnih dohodkov, nagrajevanju po (ne)delu itd. Žal pogosto netijo požar prav vodstvene strukture, ki sebično in tudi z neznanjem ne najdejo skupnega jezika z nepo-srednimi proizvajalci. Takšni neurejeni odnosi pa prenekatere or-ganizacije silijo v prekinitev dela, ki žal v teh zaostrenih pogojih gospodarjenja vodijo le še v slepo ulico. Ob tem pa pozabljamo, da hočemo, znamo in zmoremo sevedaz znanjem in stalnim iska-njem novih, boljših, kakovostnejših programov. Zavedamo se, da jih čez noč ne bomo dosegli kajti vsata leta bolj iagodnegaživlje-nja so zapustile globoko sled. Za naše gospodarstvo bo še trnova pot. A kako dolga bo, je spet odvisno od nas in našega odnosa do dela. Zato nehajmo večno iskati samo krivce, ozrimo se vase in si prizadevajmo, da bomo čim več izvozili in zajezili že skoraj tri šte-vilčnojnflacijo, za kar se nenazadnje zavzema tudi naša vlada.
Andrej Cimerman