T@llG& ?!)©&. »fcakaj pač žalostna si tica, Da več ne pojoš, kakor prej? Morda ostala si samica Zgubivši družeta, povej? Morda ne veš, da v našo krajo Vernila se je pomlad spet, Ki krog stvarom življenje daje, Eazsiplje zelenje in cvet?« »»0 vem, da tii je pomlad zala, Ki vsem je ljuba tak' serčno; Tud' jaz bi se je radovala, Al' srečo vzcl mi je nekdo. Ko šla iskat okrog sem hrane, Da mlade bi napitala, Prišel nekdo je iz poljane, Mi mlade vzel iz gnjezdica, Zato sem v žalost zatopljena, Ko sestre krog se vesele, Ker reva zdaj sem zapuščena In moji mladi, kdo ve kje? - Pri njih veselje sem imela, Ki nikdar več ne verne se, Po dnevi sem jim sladko pela, Po noči krila gnjezdice. Zdaj moram ločena pa biti Od mladih svojih za vse dni; Kako se čem še veseliti, Vide neusmiljenost ljudi!«« Fr. Cimperman.