SVOBODNA SLOVENIJA
AffO XXXVI (30)
Štev. (No.) 36
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES
8. septembra 1977
Vidni in nevidni del človeške veličine	PRAVI OBRAZ IVOVE SOVJETSKE USTAVE
POZIV BUKOVSKEGA HELSINŠKIM PODPISNICAM
Na Dnevu slovenskih mater in žena je govoril prof. dr. Vinko Brumen o nevidnem delu žena v vidnem uspehu moškega, s posebnim „ozirom na delo dr. J. Ev. Kre-ka‘‘, kateremu je bil ta Dan posvečen. Iz govora, o katerem u-pamo, da bo objavljen kdaj v celoti, priobčujemo odlomek o blagodejnem vplivu žena na tega slovenskega genija v — počastitev slovenskih mater in žena sploh.
Najvažnejša žena v življenju moža je njegova zakonska družica, ona je žena v najpristnejšem pomenu besede. Njen vpliv je lahko boljši ali slabši, svojemu možu lahko podari raj ali pa mu ustvari pekel, njen vpliv je neutajljiv. Naj se mož predaja delu v žaru blagoslova, s katerim ga spremlja njegova žena, naj skuša z njim uiti peklu, v katerega ga ona potaplja, v vsakem primeru nosita njegov napor in njegov u-speh tudi pečat ženinega vpliva.
Naš Janez Evangelist Krek si je izvolil duhovniški stan, zato ni imel žene, niti je ni smel imeti. Zakonska žena ga ni mogla osrečevati niti ga pehati v nesrečo.
Druga žena v življenju moža, katere vplivu ne more uiti in ki zato tudi vtiska pečat vsemu njegovemu delu, je njegova mati.
Mater je Janez EV. Krek seveda imel. In to ne le 'mater, kakor jih je toliko, marveč mater izrednega formata, mater, ki je bila tudi sama močna in izrazita osebnost. Ta bistra, vesela in delo ljubeča Dolenjka, katere 75-letniee smrti po 60-letnem življenju se bomo v kratkem spominjali, je bila tudi že opisana in ne bomo ponavljali, kar se lahko prebere drugje. Le nekaj potez njenega značaja si na hitro predstavimo, da moremo preceniti, kaj je pomenila v življenju svojega sina.
Krekova mati Marija, preprosta pol-gruntarska hči, se je 21-letna poročila z učiteljem Valentinom Krekom, kar je tedaj pomenilo, da je vzela reveža, ki še svoje hiše ni imel. Krekov dom je kmalu obiskala bolezen, družina se je selila, smrt ji je iztrgala moža in očeta. Mati je sama morala preživeti in spraviti h kruhu šest otrok, ob katerih je našla svoje materinsko zadovoljstvo, pa tudi izpila kupo bridkosti. Bila je mati in nič materinskega, ne dobrega in ne hudega, ji ni bilo prihranjeno.
Bila je preprosta, a po naravi zelo bistra žena, rada in mnogo je brala in je znala prebrano tudi izkoristiti. Po srcu je je bila sama dobrota, bila je odprta za vse nesrečne, zlasti še za reveže in berače. Pri njej so imeli zatočišče, k njej so se zatekali v svojih nadlogah, pri njej so prebolevali svoje bolezni in umirali, ona jih je celo pokopavala. O-pravljala je vsa telesna in duhovna dela usmiljenja od nasičevanja lačnih in oblačenja nagih do poučevanja nevednih in tolažbe žalostnih. Njeno géslo, vzeto iz sv. Pavla in Tomaža Kempča-na, je bilo, da je slajše dajati ko jemati. Njena pogodba z Bogom pa je bila, da bo skrbela za tuje reveže, Bog pa bo pred revščino ohranjal njene otroke. Oba sta pogodbo izpolnila.
Lahko si pač predstavljamo, kaj je takšna mati pomenila sinu Janezu in odkod je tudi on imel tisto veliko srce, ki je vedno čutilo z najbolj potrebnimi, ki ga je gnalo, da je zanje neutrudno delal in se izčrpal v naporu, da bi jim pomagal. Poznavalci Krekovega življenja so menili, da mu je mati pomenila toliko, da ob njeni smrti ni izgubil le svojega doma v Selcih, marveč se mu je nekako zamajal sam življenjski temelj. Čeprav se je še dalje trudil in delal in tudi mnogo velikega in dobrega dosegel, so iz dobe po materini smrti tudi stiske in težave, katerim ni mogel uiti.
Naslednja žena, ki često igra važno vlogo v življenju moža, zlasti še v življenju neporočenih mož, pa je sestra. Bog, ki je neskončno dober, pa tudi neskončno moder, možu ni dal samo žene in matere, podaril mu je še sestro.
Janez Ev. Krek je imel troje sestra, a poseben pomen v njegovem živ-
ljenju je dosegla ena, srednja, Cilka. Drugi dve sta se poročili, živeli sta s svojima družinama, Cilka je ostala samska gospodinja in varuhinja svojega brata. Podedovala je hišo v Selcah, jo prodala in si ustanovila dom v Ljubljani, ki je 'bil odtlej tudi bratov dom. Brez sestre Cilke in njene skrbi ter njenega doma bi Janez bil popoln brezdomec in pravi revež in ne bi mogel storiti marsičesa, kar je dosegel. Sestra Cilka je bila, ki je skrbela za trdnost in varnost nevidnega dela uspehov brata Janeza. Bleščeči vidni del je bil njegov, a da ga je dosegel, je Cilka morala negovati njegovega „brata osla“, kakor ga je i-menoval asiški ubožec, da je zmogel ves napor, ki mu ga je lastnik nalagal.
Saj ni bilo prav nič lahko skrbeti za Janeza, ker on sam zase ni nič skrbel, še huje, marsikatero sestrino skrb je izjalovil: ne samo enkrat je podaril beraču novo obleko ali škornje, ki mu jih je nujno potrebnemu nabavila sestra, sam pa ostal s starimi, ponošenimi, že nedostojnimi za človeka njegovega stanu in pomena. A Cilka je vztrajala ob njem in z njim. Po njegovi smrti je doživela čast, da je skupno s Franjo Tavčarjevo izročila dr. Antonu Korošcu podpise slovenskih žena za majniško deklaracijo. Nato pa je tiho v samoti živela in umrla v Ljubljani med drugo' svetovno vojno.
Ti dve ženi, mati in sestra, sta bili odločilna dejavnika v življenju Janeza Ev. Kreka. Njima se je imel zahvaliti za uspehe, ki jih je mogel doseči. Hvaležnost njima in po njiju vsem ženam pa je izkazal ne samo, ko je v marsikaterem govoru, predavanju ali spisu poveličeval vlogo in pomen žene, marveč še posebej z delom, ki ga je izrecno posvetil slovenski ženi, zlasti delavki in kmetici.
Znano je, kaj vse je Krek napravil za to, da pomore do bolj človeškega, to je bolj človeka vrednega življenja slovenskemu malemu človeku, delavcu in kmetu, človek pa je, da ponovimo, mož in žena. Krek je to dobro umel, delal je tako za delavce in kmete kakor za delavke in kmetice. Zopet ne moremo v podrobnosti očrtati vsega njegovega dela. A takoj, ko je pomagal delavcem ustanoviti svoje društvo, je dal pobudo za ustanovitev vzporednega društva za delavke. Na njegovo pobudo je bilo u-stanovljeno podporno društvo delavcev in delavk tobačne tovarne v Ljubljani, kateremu je še v posebni meri posvetil svojo skrb in tudi žel najlepše uspehe. Med delavci in delavkami je imel tak ugled, kot da bi bil lastnik tovarne ali še večjega.
Krek se je tudi zlasti trudil, da bi utrdil temelje slovenski družini, katere središče in srce je bila in je še slovenska žena. K trdnim tvarnim temeljem družine pa spada dom, na kmetih pa še zemlja, ki družino hrani.
Krek je krepko podzidaval tudi temelje delavski družini, ko je s pomočjo delavskega stavbnega društva samo V Ljubljani zgradil nad 100' delavskih hiš, dal domove več ko stotini delavskih družin, trden temelj delu več ko stotini slovenskih delavskih žena in mater.
Tudi na naši deželi je bilo stanje tedaj nadvse žalostno. Kmetije so bile zadolžene, največ pri vaških oderuhih, ki so drugo za drugo pod ceno poganjali na dražbo in sami kupovali. Kmečke družine so se razprševale, oče je največkrat odšel v Nemčijo ali v Ameriko. Ves napor, ki ga je Krek položil v delo za zadružništvo, je imel tudi in zlasti ta namen, da reši propada slovenske kmečke domove, da vzdrži trdne slovenske kmečke družine, da ohrani nedotaknjena kraljestva slovenskih kmečkih žena in mater.
Ne da bi hoteli preveč raztegniti to naštevanje, naj omenimo še eno važno Krekovo zamisel in ustanovo, gospodinjske tečaje in šole. Vedel je, da k trdnosti družinskega temelja spada tudi solidno gospodinjstvo, zlasti kadar skromni dohodki ne dopuščajo razkošja in razmetavanja. V Krekovih gospodinjskih tečajih se je nešteto slovenskih deklet in žena naučilo kuhati in sploh gospo-
Ob 60-letnem jubileju oktobrske revolucije bo Kremelj „obdaroval“ sovjetske državljane z novo „demokratično“ ustavo, ki bo zamenjala dosedanjo Stalinovo. Sovjetski oporečnik Vladimir Bukovski je poslal javno „Izjavo državnim glavarjem in vladam 35 držav helsinških podpisnic“, v kateri z opozarjanjem na nekatere člene nove ustave razkrinkuje zlohotni namen tega sovjetskega godovnega vezila svojim podložnikom. V pozivu pravi Bukovski:
Kot zastopnik sovjetske „Helsinške skupine“ v inozemstvu (ta skupina se bori za izpolnjevanje helsinških obveznosti — ur.) in kot še zakoniti državljan Sovjetske zveze imam za svojo dolžnost podati naslednjo izjavo:
1.	Sprejetje nove ustave SZ, katere načrt je nedavna objavilo sovjetsko vodstvo, pomeni za Sovjetsko zvezo politični prevrat, člen 2 in 6 nove ustave prvikrat izražata in uzakonjujeta diktaturo komunistične partije, katera ni izvoljena od ljudstva in tudi ni odgovorna nobenemu izvoljenemu državnemu organizmu. Prvikrat se odkrito izjavlja, da odslej določa komunistična partija po svoji uvidevnosti „splošne perspektive družbenega razvoja, zunanje in notranjepolitično smer“.
2.	člen 34 nove ustave SZ postavlja izven zakona državljane, katerih prepričanje se ne sklaja z osnovno linijo komunistične partije. Za te osebe1 ne velja načelo enakosti vseh državljanov pred zakonom, še več, isti člen določa, da so državljani, ne oziraje se na njihov odnos do vere, pred zakonom enaki, vendar ne brez ozira na njihovo prepričanje.
3.	Člen 12 nove ustave predvideva zaplembo osebne lastnine in imovine tistih državljanov, kateri jo uporabljajo v skladu s svojimi političnimi in verskimi prepričanji na škodo družbenim koristim, določenim od partije.
4.	člen 26 vzpostavlja enoten učni sistem za vso državo; njega glavni cilj ni izobrazba, pač pa razglaša vzgojo v komunističnem duhu ; člen 66 ustavno določa prakso prisilne komunistične vzgoje v družini in celo odvzem otrok staršem, ki jih vzgajajo v verskem duhu.
5.	člen 39 odvzema vsem drugače mislečim državljanom njihove človekove pravice in pravice do svobode, ker se uporabe le-teh lahko vrednoti kot škodljivo komunistični družbi.
6.	Posebno nevarnost za pravni po-
dinjiti ter se tako pripravilo na vlogo središča in osi družinske trdnosti.
Ko se slovens/ke žene in matere z nami spominjate velikega Evangelista Kreka in smo ob tej priložnosti počastili tudi žene, njegovo mater in sestro, ne moremo mimo nekega dejstva in neke dolžnosti. Priznajmo, da moški premalo priznavamo velik delež žene v našem življenju in pri naših uspehih! Vsaj malo bi danes rad razbremenil to našo krivdo in bi rad vam tukaj zbranim in drugim ženam, ki se skrite žrtvujejo za druge, izrekel tisto besedo, tisto edino, ki naj bi povedala in izrazila vse, kar smo vam možje dolžni. Tisto besedo, na katero sicer zaman čakate, tisto besedo, na katero se moški navadno prepozno spomnimo, jo ostajamo vse življenje dolžni. A ko je prepozno, bi radi marsikdaj, kakor je nekje zapisal Ivan Cankar, tudi na kolenih poromali na zapuščen grob, s prsti razgrebli zemljo in dahnili tisto zamujeno besedo v temno globino.
Danes bi rad vam in po vas vsem ženam povedal tisto besedo, pa je ne najdem, je ne morem spregovoriti. V srcu je, v njem gori, a na ustnice noče. Kadar hočemo povedati kaj najglobljega in najlepšega, kar brsti v naših dušah, ne najdemo besede za to. Nek čuden sram nas ovira pri tem. Nemi smo in nemi ostanemo. Tudi jaz ostajam danes nem pred vami, ne morem izraziti tistega, kar bi vam za to priložnost tako rad povedal. A vem in verujem, da me vseeno razumete. Hvala vam za vse!
ložaj sovjetskih državljanov predstavlja člen 59 nove ustave. Vsakdo, ki je po komunistični presoji nevreden nositi častni naslov državljana SZ, izgubi pravico do uresničenja ustavnopravnih svoboščin.
7.	V nasprotju z mednarodnimi pogodbami in dogovori ne jamči člen 46 sovjetskim državljanom dostopa k svetovnim kulturnim pridobitvam, razen preko 'državnih in družbenih ustanov SZ ali v okviru mednarodnih zamenjav.
8.	Člen 47 dopušča v SZ samo znanstvene, tehniške in umetniške dejavnosti, ki ne nasprotujejo ciljem komunistične graditve.
9.	člen 51 dovoljuje državljanom SZ združevati se samo v takih družbenih organizacijah, katerih cilji niso v nasprotju z gradnjo komunizma.
10.	člen 65 obvezuje vse državljane SZ za policijsko službo.
11.	člen 62 dovoljuje opredeliti kot veleizdajo vse dejavnosti, ki izpodkopu-jejo avtoriteto SZ. To bo neizogibno vodilo do krutejšega preganjanja oseb, ki posredujejo v inozemstvo resnične informacije o stanju v SZ, kajti v Sovjetski zvezi je za veleizdajo predvidena smrtna kazen.
12.	V nasprotju z mednarodnimi sporazumi ne izključuje člen 13 uporabe prisilnega dela.
13.	Člen 28 načrta ustave opredeljuje sovjetsko zunanjo politiko kot orodje vmešavanja v notranje zadeve drugih
Sredi julija je volilna komisija Hr-vatskega narodnega vijeća (HNV) v New Yorku objavila rezultat volitev z imeni tridesetih članov novega hrvatske-ga sabora, ki so bili na teh volitvah izvoljeni. O tem smo svoj čas tudi že poročali v našem listu. Izid volitev ni našel posebno dobrega odmeva med večino Hrvatov, pristašev HNV, ker take sestave niso ravno pričakovali, niti želeli. Kajti po mnenju Hrvatov samih „med 30-timi saborniki“ nobena skupina nima večine, tako da je celo vprašljiva dela zmožnost novega Vijeća.
Pristaši Hrvatske seljačke stranke, ki jo sedaj vodita dr. Juraj Krnjević in dr. Zorkin, niso kandidirali na teh volitvah, ker HSS ne sodeluje v Hrvat-skem narodnem vijeću. Zato je vzbudil še večjo pozornost članek V. Vidoviča iz Miinchena, ki je bil objavljen v „Hr-vatskem glasu“ iz Winnipega, Kanada, glasilu HSS, objavljen 20. julija pod naslovom „Hrvatska seljačka stranka je zakonit politični predstavnik in demokratski obraz hrvaškega naroda“.
Pisec v uvodu pravi, da se že desetletja ponavljajo očitki nekaterih Hrvatov, češ da HSS nič ne pomeni, da je na Hrvaškem nihče ne pozna, da se v emigraciji mladina zanjo nič ne zanima itd. Namen tega je po piščevem mnenju želja nekaterih osporavati HSS legitimnost in primernost predstavljanja hrvaškega naroda v svetovni javnosti. .
Ker se ponavlja večkrat, tako piše pisec, vprašanje, koliko časa traja mandat — 4 ali 40 let, nanj takole odgovarja: „Hrvatski suvereni narod je vedno, kadar mu je bila dana možnost, da se svobodno izjavi, dal mandat Hrvatski seljački stranki. Zadnjikrat je bilo to leta 1939, ko je HSS dobila 90% glasov. Nihče drugi tega mandata ne more HSS odvzeti ali potrditi, kot samo hrvaški narod na svobodnih volitvah. Dokler pa se hrvaški narod ne more svobodno izjaviti, zastopa njegove interese njegov mandatar — pooblaščenec — Hrvatska seljačka stranka.“
V zvezi z napadi na dr. Krnjevića v nekaterih hrvaških listih, se pisec odločno postavi v bran in poudarja, da je dr. Krnjević vse svoje življenje posvetil boju za svobodo hrvaškega naroda in za suvereno Hrvaško in da je on edi-
držav, na strani sil „svetovnega socializma“.
* Večina gornjih določil ni bila upoštevana de jure v stari ustavi, a so bila, v nasprotju s to ustavo, izvajana de facto. To je v Sovjetski zvezi dajalo drugače mislečim pravno jasno zavarovani položaj državljana; omogočalo je nastanek gibanja za obrambo pravice in za zaščito ustave in tako dovoljevalo drugače mislečim ostati državljan SZ. Samovolje oblasti napram članom gibanja za zaščito državljanskih pravic so bile v opreki z ustavo. Načrt nove ustave daje zakonito obliko uzurpatorstvu oblasti v deželi s strani komunistične partije in pravno onemogoča ostati državljan SZ tistim, ki po svojem prepričanju niso komunisti. Zato bom v primeru, da bo novi načrt ustave sprejet v sedanji obliki, prisiljen odpovedati se državljanstvu SZ.
To še ni vse: Nova usta'”''» članstvo SZ v mnogih mednarodnih nekomunističnih organizacijah kot protipravno. Temeljni zakon te države jo stavi tedaj v očitno nasprotje z vrsto že veljavnih mednarodnih dogovorov in pogodb, kakor tudi s pravili določenih mednarodnih organizacij. S sprejetjem nove ustave sovjetski partner nedvomno dejansko demontira tudi helsinške sklepe.
V imenu svojih tovarišev, ki so ostali za bodečo žico in so v tem težkem času oropani glasu, se obračam na parlamente in vlade držav podpisnic helsinške listine s pozivom, naj ne dopuste uzakonitve in mednarodnega priznanja odkrite komunistične diktature, naj ne dovole brezpravnosti 250 milj. ljudi.
ni bil izvoljen za poslanca na vseh demokratskih volitvah v domovini od leta 1920 dalje.
Glede medvojne dobe, poudarja pisec, da je velik kapital dejstvo, da je bila HSS, enako tudi dr. Krnjević, ves čas na strani zahodnih zaveznikov. Pri tem citira Slobodno riječ, ki izhaja v Buenos Airesu in je aprila letos zapisala: „...odločujoči činitelji na Zahodu priznajo dr. Krnjeviću to predstavništvo in kadar bodo iskali resnično demokratsko alternativo komunističnemu režimu v Jugoslaviji in na Hrvaškem, bodo iskali sodelovanja Hrvatske seljačke stranke in ne tistih ustanov, ki so nastale v emigraciji.“
Ob zatrjevanju, da doma sedaj nihče ne pozna Hrvatske seljačke stranke, pravi Vidovič, da to ni res, ker je mladina že večkrat izpričala svoje prepričanje, npr. leta 1971 ob odkritju spominske plošče na hiši Stjepana Radiča in ga kaže tudi vedno sveže cvetje na njegovem grobu in na grobovih drugih ob najrazličnejših prilikah.
Naslednji ugovor, ki ga ponavljajo nasprotniki, češ da Hrvatska seljačka stranka ni za slogo med Hrvati, zavrača pisec takole: „V svojih govorih in člankih sta dr. Krnjević in dr. Zorkin večkrat in jasno poudarila, da je HSS samo za tisto in tako slogo, ki bo hrvaškemu narodu koristila ne pa škodila.“	i
Ker so zunaj HSS številne skupine hrvaške politične emigracije, ki se često med seboj ostro napadajo, zlasti u-staške, citira pisec stališče dr. Kmje-vića do tei skupin, odnosno do razgovora z njimi. Dr. Krnjević je leta 1968 zapisal v „Hrvatskem glasu“ še sedaj veljavno stališče: „...ker imajo te skupine zelo slične programe, bi bilo bolj enostavno, da bi se one najprej med seboj sporazumele. Če se začnem pogovarjati z eno teh skupin, bi ostale to napačno razumele. Ko se bodo vse te skupine med seboj sporazumele in tako e-krepile hrvaško skupnost, si ne bom pomišljal sestati se nekje z njimi in se domeniti o skupnem delu.“
Vsekakor pa moremo iz raznih dogajanj upravičeno sklepati, da bo slej ko prej prišlo do razgovora med HSS in ostalimi skupinami, kot si to zamišlja dr. Krnjević.
„Hrvatska seljačka stranka je zakoniti predstavnik in demokratski obraz hrvatskega naroda“
nravi dogovori s krajci
MASKVA IN TIRANA NA TEHTNICI
Kakor je imel v načrtu, je jugoslovanski komunistični diktator Tito iz Moskve odletel v Severno Korejo na kratek obisk, od tam pa na Kitajsko v Peking, kjer so ga dočakali s častmi, kakor jih rdeči Kitajci že dolgo niso izkazali nobenemu tujemu funkcionarju.
Množice pekinških meščanov je kitajska partija nagnala na ulice, od letališča do središča mesta, kjer se je Pito nastanil, da so napravili špalir in mu mahali z rdečimi zastavicami v pozdrav. Velike Stalinove slike so bile postavljene v središču mesta, dasi se je bil diktator Tito leta 1948 sprl z njim in Jugoslavijo postavil na tki m. „neuvrščeno“ pozicijo. Diktator Tito je bil tudi prvi tujec, ki je smel vstopiti v nedavno dograjeni Maocetungov mavzolej, katerega bodo za kitajsko javnost slovesno odprli predvidoma 9. t. m.
Opazovalci Titovega potovanja po Kitajskem Ugotavljajo, da je jugoslovanski komunistični diktator imel s sedanjim kitajskim komunističnim diktatorjem Huajetn dolge razgovore, dasi takoj ob prihodu na pekinškem letališču ni pritrdil Huajevem mnenju, da bi bila vojna med ZSSR in ZDA neizogibna. Med razgovori pa sta si bila skoro v vsem edina, vsaj kar je mogoče soditi iz uradnih poročil tako jugoslovanske tiskovne agencije Tanjug kakor kitajske tiskovne agencije Nova Kitajska.
Oba komunistična diktatorja sta se v svojih razgovorih izogibala omembi svojih komunističnih partij ter opazovalci menijo, da sta prav zato „srečno“
prebrodila različni stališči, ki ju zavzemata do reševanja političnih problemov tako v komunističnih blokih kakor v svobodnem svetu.
Hua in Tito sta si bila edina, da „bo treba afriško krizo rešiti na miren način“, ne da bi seveda kakor koli namignila, kaj šele priznala, da so afriške krize krivi prav marksistični režimi, ki so se po osvoboditvi vgnezdili v mnogih bivših afriških kolonijah. Diktatorja sta bila tudi enako mnenja glede „boja palestinskega ljudstva za svobodo“, sporazumela sta se V zadevi „akcije za razvoj mednarodnih odnosov“' in „reševanja problemov držav v razvoju“.
Opazovalci ugotavljajo, da se večina zgornjih zadev ponavlja v zaključnih dokumentih tudi drugih državnih prvakov, kadar se med seboj obiskujejo, toda jugoslovansko-kitajskim skupnim izjavam pripisujejo globji pomen.
Medtem ko je v Moskvi Tito branil evrokomunizem kot izvrsten trojanski konj za zavzetje Zahodne Evrope, je v Pekingu skušal ugotoviti, koliko more računati komunistična Jugoslavija na kitajski pritisk na Moskvo, v primeru, če bi se jim v Kremlju zahotelo po njegovi smrti na hitro pograbiti Jugoslavijo. Glede Albanije je Tito, po nekaterih poročilih, pomiril Huaja, da se je Jugoslavija ne bo dotaknila, če bo le imela v Pekingu zaslombo proti Kremlju in bo tako z „neuvrščeno“ Jugoslavijo tudi po Titovi smrti Albanija kot kitajski satelit v ‘Evropi varna pred sovjetsko zasedbo.
Dogovor med ZDA In Panamo o prekopu
WASHINGTON SKA DEKLARACIJA
V glavni dvorani poslopja Medame-riške organizacije v Washingtonu sta severnoameriški predsednik Carter ter panamski diktator Torrijos 7. t. m. podpisala dogovor, po katerem bodo ZDA leta 1999 izročile panamski prekop državi Panami, ki bo takp postala lastnica prekopa in ozemlja na obeh straneh prekopa. Do takrat bodo prekop upravljale ZDA, ki so ga pred 75 leti zgradile.
Za to slavnost sta Garter in Torrijos povabila v Washington skoro 20 latinskoameriških predsednikov, med njimi tudi argentinskega graia. Videlo, ki mu je bilo določeno mesto na Carterjevi desnici. Istočasno je Carter predlagal, naj bi vsi navzoči ameriški predsedniki podpisali tkim. „Washingtonsko deklaracijo“, ki pravi, da je dogovor o panamskem prekopu „velik korak k utrditvi odnosov med državami zahodne poloble, temelječih na skupnih interesih, enakosti in medsebojnem spoštovanju suverenosti in neodvisnosti vsake države.“
Deklaracija je na nekaterih latinskoameriških veleposlaništvih v Wa-shingtonu naletela na ne preveč ugoden odmev ter so funkcionarji časnikarjem odgovarjali, da so jo pred podpisom enostavno poslali svojim vladam v pro-
učitev. Diplomatski krogi pa so istočasno izjavili, da je Carterjev predlog o podpisu Washingtonske deklaracije zadeva, ki se je prvič zgodila na mednarodnem poprišču in nima antecedentov v diplomatski zgodovini.
Na slavnost podpisa panamskega dogovora ter Washingtonske deklaracije je Carter povabil 190 ameriških senatorjev ter vso svojo vlado. Carter in Torrijos sta panamski dogovor podpisala istočasno, Carter v angleščini, Törrijos v španščini. Podpisala sta vsak po štiri originale.
Slavnost so po televiziji prenašali po ZDA, da bi tako na ameriško prebivalstvo napravili močan vtis. V Beli hiši namreč računajo, da bo potem ameriško javno mnenje dovolj močan pritisk na ameriški senat, da bo panamski dogovor odobren.
Če bi namreč panamski dogovor dali v odobritev ameriškem senatu v tem trenutku, menijo, da bi ga večina senatorjev zavrgla, tako, da ne bi dobil dvetretjinske večine, ki je potrebna za odobritev. Po severnoameriški ustavi mora najmanj 67 ameriških senatorjev potrditi dogovor, da postane veljaven. Trenutno ima Bela hiša zagotovljenih samo 26 senatorskih glasov.
MEDNARODNI TEDEN
PAPEŽ PAVEL VI. bi se odpovedal le v primeru fizične ali duševne nesposobnosti, je zapisal pred nekaj dnevi vatikanski Osservatore Romano. V listu je tudi pojasnilo, da starost, ki velja za odpoved škofov, ne velja za papeža.
V JERUZALEMU so našli temelje cerkve Nea, ki jo je sezidal bizantinski cesar Justinian I. (482—527). O njej je pisal zgodovinar Prokopij, da je bila zgrajena delno na skali, delno pa na umetnem prizidku, kajti Justinian je želel, da bi bila cerkev na najvišjem gričku Jeruzalema. To cerkev, ki je bila posvečena leta 573, je čez tri stoletja porušil potres.
EKVADORSKA VOJAŠKA VLADA je objavila, da je preprečila zaroto, ki so jo menda kovali razni politiki. Politiki in nekaj vojaških oseb se je hotelo zbrati na sestanku, policija je sestanek preprečila in aretirala okoli 40 oseb; večino so čez nekaj časa izpustili.
SOVJETSKO ZVEZO SO OBSODILI na svetovni konferenci psihiatrov, ki je bila končana 1. septembra v Honolulu na Havajskih otokih. Na konferenci, kjer se je zbralo 6.000 delegatov iz 60 držav, so spoznali Sovjetsko zvezo za krivo izrabljanja psihiatričnih metod v politične namene. Psihiatri so na^ sestanku odobrili tudi mednarodni etični kodeks za to vedo; glasovanje o njem se je zakasnilo za 48 ur, ker so sovjeti nasprotovali nekaterim točkam. Toda kodeks so kljub ugovorom izglasovali. Sovjetska delegacija je na razgovorih skušala zavrniti obtožbe glede zlorab psihiatrije v Sovjetski zvezi, češ da so novice v zahodnem tisku pretirane in neresnične, ker da temeljijo le na izjavah raznih sovjetskih disidentov ih beguncev. Resolucijo o obsodbi sovjetske psihiatrije sta predložila avstralski in novozelandski zbor psihiatrov, sovjetski predstavnik Babajan pa je izjavil, da se bo posvetoval s sovjetskim psihiatričnim društvom glede eventualnega izstopa iz Mednarodne psihiatrične zveze.
VOJAŠKI MANEVRI sedmih držav članic Atlantskega pakta so se zaključili 6. septembra v Severnem morju blizu nemškega mornariškega oporišča v Glueckburgu. V manevrih „Iskanje in reševanje“ (Search and Rescue) so nastopile specialne enote Norveške, ZDA, Danské, NZR, Islandije, Velike Britanije in Holandije. Namen manevrov je bil izboljšanje metod pri iskanju in reševanju na morju in preiskušnja telekomunikacijskih zvez med poveljstvi teh enot.
SUCRE, prestolnica Bolivije (La Paz je le administrativni sedež države), bo stalni sedež organizacije „Fondo Finan-ciero de la Cuenca del Plata“, ki jo sestavljajo Argentina, Brazil, Paragvaj, Urugvaj in Bolivija. Tako so sklenili na IV. rednem zasedanju fonda, sporazum pa sta podpisala bolivijski finančni minister in predsednik direktorija te ustanove, argentinski predstavnik Enrique Folcini.
(fue ge comprenda el esfuerzo
En el curso de la presente semana el presidente de la Nación, general Videla, viajó a los Estadosi Unidos, para asistir en la sede de la Organización de los Estados Americanos, a la firma del nuevo tratado sobre el Canal de Panama.
En el transcurso de su visita, fluestro primer mandatario tuvo oportunidad de entrevistarse con el presidente Carter, y reafirmar màs las tradicionales bue-nas relaciones, que habitualmente reinaban entre los Estados Unidos y nuestro pais. Relaciones que, por una deficiente información o defectuosa interpretación de los hechos, han sufrido ciertol deterioro en los Ultimos anos.
Es de esperar que la entrevista al màximo nivel sirva, para que se nos conozca mejor, y se comprenda, con realidad y buena voluntad, los esfuerzos que el pais està realizando, para restablecer la paz, la piena vigencia del derecho y el bienestar de todos sus habitantes.
Iz življenja in dogajanja v Argentini
Ena izmed tem, ki se vedno ponavl ja v debatah argentinskih političnih opazovalcev, je tako imenovani „četrti mož“. Tako najvišji predstavniki vlade (predsednik, komandanti in guvernerji), kot nižjestoječi funkcionarji, se kaj radi mudijo pri tej snovi, in o njej povedo svoje „osebno“ mnenje. Pretekli teden je bila vrsta na buenosaireškem guvernerju, generalu Saint Jeanu, ki je povedal, da je to le „fantazija“, s katero se ukvarja narod, če pa bi bilo le kaj resnice v tem, „bi ta četrti mož moral biti general Videla“. Kako to razumet', saj je Videla vendar predsednik, torej „prvi mož“. Morda bo hiter pogled nazaj malo razjasnil celotno stvar.
Kakor vedo povedati ljudje, ki so zelo blizu vojaškim krogom, ki danes odločajo v Argentini, je ob samem vojaškem udaru marca leta 1976 bilo vodjem puča nejasno, kako naj bo sestavljena nova vlada. Prvotno naj bi vodila junta vrhovnih poveljnikov vseh treh rodov oboroženih sil. Ti pa naj bi imenovali četrtega (!) prav tako visokega oficirja (krožilo je že ime nekega generala), ki bi zavzel mesto predsednika države. V zadnjem trenutku so ta načrt spremenili in general Videla je obenem vodja junte in predsednik države.
Vendar prvotna ideja nikdar ni dokončno propadla. V območju junte so pred kratkim izjavili, da ideja pač ni slaba, ker bi ta „četrti“ predsednik imel več časa in moči posvečati se vodstvu države, kot sedanji predsednik, ki ima na skrbi še vodstvo vojske, če se je torej o tem govorilo, in problem razložilo na naj višji ravni, kako more general Saint Jean govoriti o „ljudski fantaziji“. To je nesmisel, razen če pogledamo drugo stran njegove izjave, češ, da bi v primeru realnosti „četrtega moža“, ta moral biti sam Videla. Kako?
Uradno je bilo tudi potrjeno, da bodo vrhovni poveljniki vojske, mornarice in letalstva zamenjani leta 1979. Tedaj bo tudi general Videla prenehal biti poveljnik vojske. Ali bo tudi nehal biti predsednik? če ne, tedaj bo res, nasproti trem novim članom junte, postal „četrti mož“, kot je to trdil general Saint Jean. Je pa res, da so to samo ugibanja, katerih realne temelje verjetno poznajo le najvišji člani oboroženih sil. Ali pa še ti ne. Morda bo šele bodočnost, v dobi dveh let, izrekla zadnjo besedo.
Nas trenutno zanima sedanjost, o kateri vlada bolj nerada govori, vsaj v krogih gospodarskega ministrstva. Dr. Martinez de Hoz je znova napovedal
„lepšo bodočnost“, a trdo bo treba poprijeti za stvar in potrpeti prihodnje štiri mesece. Po zimi bo treba prestati še pomlad, in nato del poletja. . .
Res je, da se za državne finance bližajo boljši časi. Vlada je v glavnih potezah odobrila proračun za leto 1978, ki predvideva da sploh ne bo deficita. To je sicer le načrt, ki ga bo treba še uresničiti. A, kakor kaže, ' se vsaj na tem polju ministru stvari posrečijo. Temu bo bistveno pripomoglo varčevanje v državnih podjetjih in pa večji davčni dohodek. Kar se državnih podjetij tiče, se vlada nekaterih sploh znebuje, druga bo še predala v privatne roke, tista pa, ki bodo ostala, bo strogo kontrolirala, da ne bodo deficitna, ali da bodo čim manj. Telefonska družba sedaj nima deficita, to je, se autofinancira. Seveda telefonske tarife so zelo narastle in pritiskajo na revnejše slojev Železniški deficit, ki pa je najhujši v državi, je vladi uspelo znižati v teku tega leta na polovico.
Če bo vladi res uspelo zaključiti prihodnje obdobje brez deficita, bo s tem storjen velik korak naprej v gospodarski reaktivaciji. Mnogi industrijski sektorji so si sploh ze pred časom krepko opomogli. Drugi sedaj premagujejo težave. Poljedeljstvo in živinoreja se nahajata v izredno dobrem položaju. Ostane tedaj le vprašanje: ko bo v doglednem času (do konca prihodnjega leta) država in njeno gospodarstvo resnično prišla na „zeleno vejo““, ali bo tedaj blaginja sorazmerno prešla tudi na ljudstvo? Namen vlade in gospodarskega vodstva je tak. A doslej, in to se vladi najbolj oporeka, so prav nižji sektorji ljudstva, zlasti množica, nosili levji delež pri obnavljanju argentinskega gospodarstva.
Še par besed o politiki, namreč strankarski. Na zasedanju guvernerjev zahodnega predela države je notranji minister Harguindeguy znova (baje /e stotič) zatrdil, da sedaj ni doba strankarskih politikov. To razlagajo kot dejstvo, da vlada sploh nima namena obuditi dosedanje politične stranke, niti v dogledni bodočnosti, vsaj ne v obliki, kot jo poznamo iz preteklosti. Pa tudi to je neznanka, ko imamo iz zgodovine mnogo sličnih primerov, pa se je potem vse izjalovilo.
Sredi- tega tedna je predsednik general Videla potoval v Združene ameriške države. Tam je prisostvoval podpisu nove pogodbe med ZDA in Panamo glede kanala, ki druži Atlantski in Tihi ocean.
■ »•■■■■■■■■'•■■■•■■■■■■■■■■•■•ai
Tine Debeljak:	(47)
Med knjigami in revijami
DVA ZGODOVINSKA SPOTIKLJAJA V HRVAŠKI PUBLICISTIKI
V roke mi je prišla knjiga hrvaškega duhovnika iz Trsta B. Milanoviča, ki je izšla v Pazinu 1. 1976. V njej opisuje svoje spomine na delovanje v Istri. Posega tudi v zgodovino Istre in zagovarja staro splošno sprejeto mnenje, tako prej v Avstriji kakor pozneje pod laško zasedbo, v upravni administraciji kakor tudi v cerkveni upravi, da je reka Dragonja meja med slovenskimi in hrvaškimi dialekti. Nato pa omenja, da so bile občine Pregara, Gradina in del Topolovca priključene Socialistični republiki Sloveniji. Pritožuje se, da je bil 1. 1974 v Pregari imenovan slovenski župnik in vpeljan slovenski jezik v cerkvi. Ne spuščamo se sedaj v vprašanje pripadanja te občine k slovenski ali hrvaški skupini, ustavil sem se samo ob „spo-tikljaju“, ki sem ga bral nato na strani 15, ko opisuje, kako je leta 1946 urejeval v Trstu list Gore srca in kako se je 1. 1947 dogovarjal v Pazinu s semeniški-mi profesorji za vpeljavo pouka hrvaške književnosti v zavodu. Nato je odšla v Zagreb deputacija bogoslovcev in profesorjev v tej zadevi k predsedniku dr. Bakariču, nadškofu Stepincu in Vladimirju Nazorju. Nadaljuje pa doslovno: „Začudil sem se, ko me je tisti čas
(u ono doba) obiskal prijatelj Janko Kralj, goriški Slovenec, ter mi je ponudil veliko vsoto, ako javno izjavim, da bi bilo treba Istro priključiti Slovenski republiki. Jaz sem to odbil.
Tisti čas — 1. 1946-47, po drugi svetovni vojni — je bil dr. Janko Kralj že tri leta mrtev v Rimu, kjer je umrl 27. decembra 1. 1944, preden je bila druga svetovna vojna končana. Torej ni mogel podkupovati pisca tega spomina.
Pač pa mi ob tej priložnosti prihaja na misel pisanje Hrvaškega glasa z dne 16. marca 1977 v Kanadi (glasilo Krnje-vićeve HSS), kjer je izšel članek pod značilnim naslovom: „Istra je te dni postala neodtujljivi del Hrvaške.“ To je tistega dne, ko je bil podpisan sporazum v Osimu. Na to je v našem listu že odgovarjal R. Smersu (23. 6. 77), namreč na trditev, da je Istra „počevši od rijeke Dragonje na sjever neodtudjivi deo Hrvatske.“ Na sever —■ to je: ves slovenski del Istre do Trsta, ki ga pa pripisuje Slovencem. Lansko leto je tudi v našem listu citirala gospa Glorija Žiceva ob podobni zahtevi nekega hrvaškega publicista po severni Istri, da je po znastveni knjigi njenega sorodnika prof. Žica pred prvo svetovno vojno u-
gotovljeno, da je že stara, priznana meja reka Dragonja. R. Smersu je mnenja, da je dotični pasus „tiskovna napaka stavca“, dočim se meni zdi, da je spričo ponavljajočih se takih „spotikljajev“ napaka težjega značaja, takega, ki nam zavida Koper in uspeh na Jadranu, kajti— bral sem nekje tudi članek, ki nam odreka pravico tudi do Kopra, ki leži visoko nad Dragonjo, ki jo tudi Milano-vič sprejema za mejo.
Drugi tak spotikljaj se je pa pripetil samemu najvišjemu hrvaškemu zgodovinarju v emigraciji, pok. p. dr. Mandiču, gotovo velikemu prijatelju Slovencev. Dr. Nevistič je 1. 1968 poslal svojo politično avtobiografijo še iz časa, ko je sodeloval s hrvaške strari pri Majniški deklaraciji 1. 1917 in je bil še agilen pristaš dr. Mahničeve in dr. Krekove delavnosti. V pismu, ki je bilo zdaj objavljeno v reviji Hrvatska revija 1976, str. 222 piše: „Začetkom leta 1918 sem potoval na Dunaj zaradi prehrane her-cegovinskega prebivavstva. Ob tej priložnosti sem govoril z dr. OLaginjo, V. Spinčičem, dr. J. Krekom, dr. Korošcem in Stanekom, predsednikom češkega parlamentarnega kluba. Niti eden od njih ni omenjal, da bi mogla Avstro-ogr-ska razpasti.‘‘ Ne osporavam vsebine trditve, dasi je bila tedaj protiavstrij-ska smer že precej vidna, le označujem kot spotikljaj to, da Mandič ni mogel govoriti z dr. J. Krekom, ker je ta že umrl 5. oktobra 1. 1917.
Včasih tudi Homer zadremlje, so nam pravili že v šolah.
Ukrajinska publikacija o postavitvi spomenika pesniku Tarasu Ševčenku
Kakor vemo, so Ukrajinci z velikimi slovesnostmi postavili 5. decembra 1. 1971 v parku v Palermo veličasten spomenik svojemu največjemu narodnemu pesniku Tarasu Ševčenku, ki lahko velja vsemu svetu za pesnika svobode. Toda šele konec lanskega leta je bila dotiskana spomenica o tem, kako je zorela misel postaviti ta spomenik, kdo jo je uresničil in kako se je realizirala. Knjiga nosi ukrajinski in kasteljanski naslov: TARAS ŠEVČENKO — pro-pamjatna kniga — libro conmemorati-vo (str. 175 na luksuznem papirju in v reprezentativni obliki). Krase jo podobe vseh odbornikov skupin, ki so sodelovale pri zbiranju prispevkov za spomenik, vseh, ki so delo vodili, vseh, ki so sodelovali pri načrtih spomenika in izvedbi natečaja (izbran Leo Mol) itd. Objavljena so vsa pisma, ki so se izmenjavala med oblastmi in voditelji podjetja. Z mnogimi slikami je okrašeno poročilo slavnostnega odkrivanja. Skratka: vsa kronika dogajanja pred postavitvijo spomenika in ob postavljanju in ob odkritju, z vsemi govori in grafičnimi prikazi. Tam vidimo npr. predsednika Argentinske akademije znanosti in umetnosti prof. A. Batistessa, kako govori v teatru govor o Ševčenku in njego-
vem pomenu v svetovni književnosti, ter je priobčen tudi njegov kasteljanski prevod ševčenkovega Testamenta v lepem metričnem, a ne rimanem prevodu. Nato pa so na str. 22 prikazani prevodi te pesmi na tuje jezike: angleško, nemško, francosko, švedsko, slovaško, loti-ško, jidiš in rusko. Ni pa slovenskega, katerega je že 1. 1906 prepesnil Abram v svojem prevodu Kobzarja (nepopolno, verjetno po kakšni ruski cenzurirani izdaji, kajti tam ni teh verzov: „po izgonu sovražnikov, bom stopil pred samega Boga, da ga počastim ■— dotlej, pa ne poznam Boga.“') Tudi ni omenjen moj prevod, ki sem ga za stoletnico smrti (1961) tiskal v Medđobju (VIII, 285) v neokrnjeni obliki. Omenjam ta dva slovenska prevoda te ševčenkove himne, da bi prišla vsaj po tej poti morda v evidendencò „ševčenkologov“, kajti: tudi Slovenci smo prisotni pri Ševčenkovi slavi te pesmi, ki je postala ukrajinska narodna himna.
Omenjam pa, da je na strani 120 fotografija celotnega „slovenskega pevskega, zbora Gallus pod vodstvom maestra J. Savellija, ki je sodeloval pri počašče-nju Tarasa Ševčenka, kot branivca tudi slovenskega naroda,“ kakor pravi podpis pod njo.
Čeprav je izšla z več kot petletno zamudo, je knjiga lep zgled, kako se izdajajo take spominske knjige, ki so namenjene za reprezentanco pred tujim in svojim narodom.

HRASTOVLJE — Hrastovelj sko cerkvico, kjer so pred kakimi tridesetimi leti odkrili dragocene freske Janeza iz Kastva, obišče letno okoli 6.000 ljudi, pa je med njimi več tujcev, kot Slovencev. Zadnje čase se precej piše, da so freske, ki so jih začeli restavrirati leta 1953 in delo opravili v desetih letih, spet v veliki nevarnosti. Streha pušča in sedaj razpravljajo, kdo jo mora popraviti. Dr. Marijan Zadnikar od republiškega spomeniškega varstva, ki je napisal več razprav o Hrastovljah, pa pravi, da mu sploh ni bilo znano, da bi freskam grozilo uničenje. Toda denarja le ni od nikoder.	>
MARIBOR — Mariborski občani i-majo težave z mlekom, pravzaprav s plastičnimi vrečkami, ki se ob najmanjši teži odlepijo in že je nesreča tu. Ko pa mleko prineso domov, so spet neprilike. Malokateri gospodinji se posreči brez polivanja preliti v posodo. „Delo“ piše 11. avgusta, da svetuje napis na vrečkah nakup posebnih stojal oziroma vrčev, a jih ni mogoče niti videti, kaj šele kupiti.. .
SEVNICA — Predstavniki zasavskih in dolenjskih občin so v Sevnici razpravljali, kako razviti energetsko področje z gradnjo spodnjesavske verige pretočnih elektrarn v Renkah, Trbovljah, Suhadolu, Vrhovem, Boštanju, Blancah in Krškem. Te elektrarne naj bi zgradili do leta 2.000.
PODSMREKA — Na gradu Podsmreka pri Višnji gori je že več let urejen etnografski muzej, razen tega prirejajo v grajskih prostorih tudi razne posamezne etnografske razstave. Sedaj se spet bavijo z mislijo, da bi uredili muzej slovenske arhitekture. Ideja je stara že deset let, toda uresničitev je ravno tam kot pred desetimi leti: Zgolj na papirju.
ŽIRI — Ribiška družina je 21. avgusta pripravila veliko tombolo z vabljivimi dobitki: avto, barvni televizor, pralni stroj, hladilna skrinja in še mnogo drugih. Čisti dobiček so namenili rekonstrukciji ribogojnice v Žireh.
ČRNA NA KOROŠKEM — Na prireditvi 22. koroškega turističnega tedna so nastopili harmonikarji, ki so obenem tekmovali za uvrstitev za finalni harmonikarski nastop na Pokljuki. Najmlajši harmonikar je bil 13-letni Miran Čepin, najstarejši pa 83-letni Ivan Čepin s Prevalj. Po oceni strokovnjakov je bil prvi Adi Cigler z Raven.
LJUBLJANA — Pri ljubljanski železniški postaji raste avtomatska pralnica za potniške vagone in za lokomotive. Je to prva taka pralnica v Sloveniji in druga v Jugoslaviji.
GORNJA RADGONA — Osrednji slovenski kmetijsko-živilski sejem je že več let v tem obmejnem mestu. Letos
so razstaviščni prostor znatno povečali; a kljub temu niso mogli sprejeti vseh, ki so želeli razstavljati na sejmu, ki se je začel 18. avgusta. Bilo je letos 380 razstavljalcev, med njimi osemdeset iz devetih evropskih držav.
MURSKA SOBOTA — Pomurska založba je izdala literarno zgodovinsko študijo Franca Šebjaniča pod naslovom „Protestantsko gibanje panonskih Slovencev“. Avtor je obdelal čas od reforme do obdobja dualistične ureditve Av-stro-ogrske.
VAČE — Konec septembra bodo na Vačah odprli obrat tiskarne „Slovenija“. Tam bo zaposlenih okrog 20 oseb, ki bodo v prvih mesecih opravljali v glavnem knjigoveška dela.
LJUBLJANA — V Ljubljani bo neki nov lokalček nasproti kavarne Evropa na Gosposvetski cesti dobil lepo irrte „Caffè Hausbrartdt“. Strokovnjaki — to je komisija za stalne in občasne reklame pri skupščini mesta Ljubljane je že dala „soglasje“, češ da štiri metre dolg in 70 cm širok napis, lepo čitljiv in tehnično dovršen, ne bo kvarno vplival na okolje. — Menimo, da je komisija pozabila izpopolniti napis še z besedico „Laibacher“, kar 'bi bilo bolj uspešno reklamno sredstvo. . .
LJUBLJANA — Notranjost ljubljanske Slovenske filharmonije so prenovili. Gledalci bodo gotovo veseli novega neškripajočega balkona, poenostavili so ogrevanje stavbe in uredili nove garderobe v kletnih prostorih. Zunanjost stavbe pa je ostala še začrnela in z žlahtno kovino prevlečena letnica 1701, kažeta na starost poslopja.
UMRLI SO (od 8. do 16. 8. 1977) :
LJUBLJANA — Koloman Balažič, sodnik vrhovnega sodišča Slovenije, 51; Cecilija Baša r. Juvančič, 95; Fanči Forrai r. Krumpačnik; Frančiška Rakovec r. Jager; Ana Zbašnik r. Andol-šek; Marija Molka r. Rotar; Marija Adamič r. Kogovšek, šivilja; Stanka Drobež, up. kuhoriea, 63; Leo Vogler; France Mežan, dipl. ing. agronom.; Milena Vilhar; Leopold Jerovšek, up.; Jernej Naglič, up.; Rafael Bratkovič, up. ; dr. Mara Trampuž, ginekolog, 54 ; Marija Burnik r. Rejc; Vladimir Kocjančič; Miloš Žigon; Ciril Brezovec, prof.; Olga žižmund r. Komčnik; Ervin Fritsch.
RAZNI KRAJI — Rudolf Kolar, Celje; Boleslava Horvat r. Kompare, Celje; Milena Brumen r. Simnočič, Krško; Vladimir Pregare, Ricmanje pri Trstu; Marija Lušin r. Okorn, Lipovši-ca; Jože Merlak, up. železničar, Vrhnika; Srečko Virant, organist, Ig; Andrej Vrhovnik, Domžale; Ivan Prestrl, up. miz. mojster, Radovljica; Berta Alba-neže, Maribor; Ana Grašič, 88, Gotna vas; Ivanka Brulc r. Mencej, Ig; Marija Mesojedec, Zagorica; Jože Antloga, Gotovi je; Martin Zadobovšek, Stojčev ata, Trbovlje; Peter Kuhar, Mohorjev Peter, smarca; Pavel Krystufek, el. ing., Kranj ; Alojzij Jaklič, up. soboslikar, 65, Kranj.
SLOVENCI V
Osebne novice:
Rojstvo. V družini g. Jožeta Mozetiča in ge. Stanke roj. Marinček, ki sedaj živita v Sao Paulo v Braziliji, se je dne 13. avgusta t. 1. rodila deklica Marija Viktorija. Srečnim staršem toplo čestitamo !
Slovenska vaš — V družini našega rojaka Urbanča Janeza in njegove žene Pavle, rojena Smrek a r^ se je rodila hčerka. Srečnim staršem naše častitke.
Poroka: V soboto 3. septembra sta se poročila v farni cerkvi fatimske Marije v Lomas del Mirador gdč. Adrija-na Telič in Peter Gorjup. Za priče so bili nevestini Starši ga. Pepca in Vladimir Telič in ženinova sestra ga. Mirjam Gorjup-Fartori in njegov oče Ferdinand Gorjup. Poročil ju je župnik Jakob Fi-deršek. čestitamo!
GABRIJELA MIVŠEK — umrla
Na svojem domu v Merlo je 28. avgusta t. 1. umrla po daljši in težki bolezni blaga gospa Gabrijela Mivšek v 56 letu starosti.
Skromna in tiha, verna in zavedna slovenska mati, ki je z mnogimi slovenskimi materami zapustila svojo domovino pred komunizmom.
V Argentini zapušča moža Antona in hčere Silvo, ter Kristino, Jelko in Berto z družinami.
Naj v miru počiva! Preostalim pa iskrene sožalje!
OBLAKOVA MAMA — umrla
Ni še poteklo leto dni, ko smo ravno na tem mestu podali obširen „curi-culum vitae“ ob praznovanju njene 80-
■ —««j———™	...	letnice, kate-
4	v», ^ ro je prazno-
■! -vala v krogu . '	•-	fcvoje števil-
ne družine. Nihče si te-
■	daj ni predio ~uhbL_ * ~	«J	stavl->al’ da
bi se naše želja na mnoga leta tako hitro zmaličile.
V četrtek 25. avgusta so jo kot običajno pričakovali, da se bo mirna in nasmejanega obraza vrnila od večerne sv., maše. Ker jo ob uri ni bilo, se je ■začela domačih polaščati zaskrbljenost. Po dveumem iskanju so jo našli mrtvo z rožnim vencem v roki na okrajnem pogrebnem zavodu. Po poročilih očividcev jo je povozilo potniško prevozno sredstvo ob križanju avenije Provincias Unidas — San. Justo.
Ko so bile urejene vse zadeve v zvezi s temi dogodki, so jo pripeljali na dom kamor jo je hodilo kropiti veliko število rojakov in prijateljev.
Njena prerana smrt je pretresla poleg domačih vso slovensko skupnost. Saj je bila žena kljub trpljenju, ki ga je prestala v vojnih letih, še zelo močnega zdravja. Zelo rada je obiskovala družine svojih otrok in jim celo pomagala pri njihovem delu. Ni bilo dneva, da ne bi šla k sv. maši. Imela je res globoko vero in v tem duhu je vzgajala tudi svoje otroke in vnuke. Kadarkoli je katerikoli od njenih sinov odhajal vsled poslovnih opravkov na pot v notranjost dežele ali izven nje, ga je ob slovesu vedno prekrižala in mu naročala, naj ne pozabi na Boga in molitev. Res občudovanja vredne so naše matere, naj bi našle mnogo vnetih posnemovalk tudi v mlajših generacijah. Bile so prave svetnico, saj njihovo življenje je obstajalo v trdnem vsakdanjem delu in molitvi.
ARGENTINI
V	soboto 27. avgusta smo jo položili k večnemu počitku na pokopališče Villegas. Kako je bila Oblakova mama priljubljena, priča velikoštevilna udeležba pri pogrebni maši, katero je daroval okrajni župnik g. Dr. Alojzij Starc. Pogreba se je udeležilo tudi veliko število domačinov (Argentincev), v glavnem tisti, ki so V eni ali drugi obliki povezani z en;m ali drugim od šesterih podjetij njemh sinov. Med številnimi pismenimi izrazi sožalja so domači prejeli tudi od okrajnega škofa in mestnega župana.
K žalovanju domačih se pridružuje vsa sanjuška srenja — ohranili jo bomo v blagem spominu.
č. e.
Sožalje izreka domačim tudi uredništvo Svobodne Slovenije.
MARIJA TOMAŽEVIČ — umrla
V	nedeljo 28. avgusta zgodaj zjutraj je umrla na svojem domu v Ramos Mejia v 84 letu starosti mati številne družine —- Marija Tomaževič roj. Pogačnik. Bila je sestrična, edina še živeča sorodnica prvega jugoslovanskega ministra za obrambo, dr. Toneta Pogačnika. Nihče niti slutil ni, da nas boste tako na hitro zapustili. Ves teden ste hodili po dvorišču in zalivali vaše rože, potem pa v kuhinji brali časopise in knjige. Zadnja knjiga je bila Življenje arškega župnika.
Luč sveta ste zagledali v Kamni gorici 3. 2. 1894. Nikdar se niste popolnoma mogli vživeti v tujini. Spomin vas je vlekel stalno nazaj v rojstni kraj. Že v zgodnji mladosti ste morali prijeti trdo^za delo, ker Vam je umrl oče. Po končani prvi svetovni vojni ste se poročili z Jožetom Tomaževičem. Bog je blagoslovil zakon z enajstimi otroki. Dva sta kmalu po rojstvu odšla med angelčke, devet nas je pa prišlo v Argentino.
Med vojno ste odločno nastopili proti brezbožnikom. Bili smo vsi stalno na tem, da nas pobijejo, kot so sorodnika Petra Arneža na Jesenicah in pa Valentina Tomaževiča v Semiču z vso družino. Po končani vojni smo morali na Koroško. Bolečino odhoda od doma in slovo od Vaše mame, takrat pri 90 letih, ste nesli s seboj v grob. Vedno ste se zahvaljevali^ Bogu, da nas je ohranil vse pri življenju za časa druge svetovne vojne. Po 15 letih ste sedaj tudi Vi šli za atom. Spet sta skupaj, čeprav v grobu. Želja, da bi vsaj enkrat mogla stopiti na mamin grob, se Vam ni nikdar izpolnila, toda v krsto smo Vam dali prgišče slovenske prsti iz njenega groba. Dobri Bog naj Vam povrne za vso skrb, ki ste jo imeli z nami. Ohranili Vas bomo v najlepšem spominu. Draga mama! Počivajte v miru v argentinski zemlji.
Globoko sožalje izreka vsem domačim in sorodnikom Svobodna Slovenija!
BUENOS AIRES
DAN SLOVENSKIH MATER IN ŽENA
Zveza slovenskih mater in žena je priredila v nedeljo v Slovenski hiši svoj vsakoletni veliki dan pod zgornjim naslovom. Letošnji je bil posebej posvečen spominu dr. Janeza Evangelista Kreka ob šestdesetletnici njegove smrti.
Ob štirih popoldne se je pričela sv. maša, ki jo je daroval g. Jože Škerbec. V svojem govoru je razvijal misli o vlogi žene in matere v družini ter o pravih odnosih med člani družine, da bodo naše družine duhovno zdrave,
skladne in trdne v verskem in tudi narodnem pogledu.
Po sv. maši, pri kateri je bilo izmenoma petje otroškega zbora iz Slovenske vasi in ljudsko petje, so se zbrali udeleženci v veliki dvorani, kjer se je začel izvajati spored. Napovedovalka ga. Ruža šucova v narodni noši je predstavila najprej predsednico Zveže go. Pavlino dr. Dobovškovo in okoli nje zba-ne zastopnice lokalnih odsekov Zveze. Te so bile gospe: Marija Groznik (San Justo), Lenča Malovrh (Ramos Mejia), Nataša Krečič (Pristava), Mirjänka Voršič (San Martin), Tonča Trudén (Ca-rapachay), Brigita Vidmar (Berazate-gui), Cvetka Burja (Slovenska Vas) in Marija Cuderman (Capital).
Nato je govorila pozdravni govor predsednica ga. Pavlina DobovŠkova, ki je v prvem delu pokazala položaj žene v današnjem svetu. „Danes ni rojaka, ki bi ne bil prepričan, da je za sedanji čas nujno potrebna laična ženska organizacija, ki temelji na trdnih krščanskih načelih. Ta naj nas vzpodbuja v odporu proti novim nenaravnim ženskim gibanjem, ki se v zadnjih letih pojavljajo in ki terjajo, da se „nova žena“ osvobodi vseh pomislekov, vseh vezi in naj postane neodvisna od moža tako v ekonomskem kakor v čustvenem pogledu. V tisku, televiziji, v literaturi se prikazuje taka žena, njeno delo, nje zunanjost, ki po Čustvovanju niso več podobne takim ženam, ki so nam še vedno zgled dobrih hčera, žena in mater. Nova žena naj bi bila nasilna, bojevita, predrzna. Iz Evrope prihajajo vznemirljiva poročila o degeneriranem položaju žena. iSile, ki so nasprotne krščanskim načelom, se prav dobro zavedajo, da bodo dosegle svoje cilje le, če bodo moralno zrahljale predvsem ženo in mater. Komunistični agitatorji se že leta mučijo, da bi si osvojili mladino, zdaj pa se začenjajo vrinjati v ženske vrste.“
Po uvodnih besedah se je spomnila dr. J. Ev. Kreka, katerega spominu je posvečen letošnji praznik žena in mater. Končno pa prešla na naše emigrantske razmere in zaključila s pozivom na delo, ki ustreza ženskemu fizičnemu in psihičnemu ustroju.
Nato je nastopil že vsem poznani otroški zbor iz Slovenske vasi pod vodstvom ge. Zdenke Janove, ki je zapel šest pesmi. In sicer Slomškovo Preljubo veselje v priredbi L. Kramolca, Adamičevo Tam gori za našo vasjo, narodno v Tomčevi priredbi. Od Ribnice do Rakitnice, prav tako. njegovo Ribniško, Adamičevo Jurjevanje ter kot zadnjo menda Kramolčevo Bog in Slovenija na besede I. Preglja. Napovedavalci k vsaki pesmi so jo naznanili z zvezi z osebnostjo dr. J. Ev. Kreka. .Prevzela je vse posebno za otroški zbor prirejena Tomčeva Ribniška, ki so jo mladi solisti odlično odpeli, kakor tudi ves drugi program, za kar so bili zelo aplavdira-ni, kakor tudi pevovodkinja.
Nato je nastopil slavnostni govornik, gotovo najboljši poznavalec dr. Kreka med nami, univ. prof. dr. Vinko Bru-(Nad. na 4. str.)
Milovan Djilas
(D
“Vojni čas”
O najnovejši DjilaSovi knjigi, ki je pred kratkim pod zgornjim naslovom izšla v angleščini v New Yórku, smo že poročali v prejšnji številki našega tednika in sicer predvsem o „spominih“, ki jih ima Djilas na množične pokole po koncu druge svetovne vojne 1. 1945 v Jugoslaviji. Djilas. pokole potrjuje, toda trdi, da ne ve, kdo je dal ukaz „za iztrebljenje“, istočasno pa pribije, da „z ozirom na strukturo oblasti in na verižno poveljstvo nihče ne bi mogel izpeljati tako velikega podvzetja brez o-dobrenja od zgoraj.“
V komentarju smo ob zgornjih in drugih Djilasovih trditvah izrazili dvom nad „Djilasovo resnico“, ker se pri branju ni mogoče znebiti vtisa, da samo on ve, če je dejansko razkril vse, ali pa še vedno zamolčuje kakšna dejstva, znana samo Titu in njegovim najožjim pajdašem.
Kljub temu pa je knjiga vredna branja, ker Djilas v njej odkriva zadeve, ki doslej ne v svetovni javnosti, še manj seveda v Jugoslaviji, niso bile znane. V Jugoslaviji te knjige kakor ostalih Djilasovih knjig večina prebivalstva itak sploh ne pozna, ker od njegovega izgona iz partije januarja 1954 nobena od njegovih knjig ni smela tam iziti. Partijsko časopisje pa ga je kljub temu že večkrat napadlo, zakaj piše samo v angleščini.
V svoji najnovejši knjigi „Vojni čas*‘
(leta 1941-1945) Djilas ne skriva svoje medvojne skrajne fanatičnosti in neusmiljenosti komunističnega vodje, povsem lojalnega Moskvi in Stalinu. Po njegovem izgonu iz partije leta 1954 je sicer izjavil, da je „v Marxu in Leninu veliko popolne nesmiselnosti“ (Life, New York, 1. maja 1970), toda v svojih medvojnih spominih popisuje svoje brezmejno občudovanje Marxa, Lenina, Stalina in Tita. Djilasova glavna skrb leta 1941 je bila, tako izpoveduje v knjigi, ali je bila vstaja, ki se je v Srbiji začela 7. julija 1941, „samo enostaven o-svobodilni boj ali zapletena socialistična revolucija.“ V rodni črni gori, kamor ga je poslal Tito, je Djilas začel revolucijo, vsled česar pa da ga je Tito močno kritiziral in ga odstavil z vodilnega položaja v črni gori.
Djilas podrobno opisuje naslednje občutljive zadeve, ki se jih Tito in njegovi tovariši, kateri so še na oblasti, skrbno izogibajo omenjati vseh 30 let: pogajanja marca 1943 med Titovimi odposlanci (pod Djilasovim vodstvom) in predstavniki nemške vojske v Zagrebu, dejstvo, ki je bilo doslej v Jugoslaviji smatrano za „najstrožje zaupno“; Titova partizanska priležnica „Zdenka“ (njeno pravo ime: Davorjanka Paunovič), lepo, toda histerično srbsko dekle, ki je terorizirala Titovo poveljstvo v partizanskem glavnem stanu in celo na Tita samega izvajala pritisk. („Zdenka‘‘
je umrla za jetiko po vojni ter je pokopana na vrtu sedaj Titovega, pred vojno kraljevega Belega dvora na De-dinju, ob dveh sovjetskih častnikih, ki sta padla v bojih proti nemški vojski za osvoboditev Beograda). Daši je bilo pisanje o Titovem zasebnem življenju v Jugoslaviji vedno prepovedano (osebnostni kult je partija skrbno varovala), Djilasova „odkritja“ prikazujejo Tita kot povsem navadnega smrtnika, z vsemi napakami, prav v nasprotju z uradnimi partijskimi zgodovinarji, ki ga prikazujejo kot nezmotljivega genija.
V svojem intervjuju s severnoameriško tiskovno agencijo UPI je Djilas izjavil, da „je knjiga v mnogih ozirih tudi naklonjena Titu“ in da je „možno iz nje sklepati, da je Tito resen, sposoben politik.“ Dodal pa je, da njegova knjiga „nakazuje revolucionarni duh, ki je takrat vladal“ in da je „zaradi tega duha močno trpela objektivnost.“ Ne boji se, kaj bi mogla Titova policija z njim napraviti, ker je napisal to knjigo. Ker je Črnogorec, se je naučil bati se .samo enega strahu: strahu pred strahom. V nekom drugem intervjuju ga je ista UPI naravnost vprašala, če se boji biti aretiran. Djilas je odgovoril: „Mislim, da me ne bodo aretirali, toda če me bodo, bo za stvar (človekove pravice) vredno trpeti. Sem indiferenten do tega, ali me vržejo v ječo ali ne. Če me bodo aretirali, bodo oni izgubili“ (UPI, 8. februarja 1977). Za to izjavo so ga beograjske Večernje novosti 11. aprila letos označile kot „čvekača“ in „patološkega tipa“, ki je „prodal svojo dušo.“
Kako se je začelo
„Mnogo težje je pisati o zgodovinski tragediji, kakor pa sodelovati v njej,‘‘ začenja Djilas svojo knjigo „Vojni čas“ (str. 3). Jugoslovanski komunisti pod vodstvom Tita niso začeli boja proti okupatorskim silam Osi v Jugoslaviji takoj po Hitlerjevem uničenju države (aprila 1941), temveč šele in samo po nemškem napadu na ZSSR konec junija 1941, potrjuje Djilas. Sklep o začetku oboroženega boja je bil storjen na zasedanju Centralnega komiteja jugoslovanske KP v okupiranem Beogradu 4. julija 1941, dasi v Srbiji sedaj uradno praznujejo začetek boja 7. julija, ko je neki komunist umoril dva srbska orožnika v neki vasi v zahodni Srbiji. Djilas odkriva, da vse do leta 1945 niso sklenili, da je treba ta dan, ko sta bila ubita „orožnika in ne Nemci“, praznovati v Srbiji obletnico „narodne vstaje“. Djilas nadaljuje: „Ko sem Ranko-viču takrat omenil, da bi bilo treba poiskati značilnejši dogodek za praznovanje začetka vstaje, mi je odgovoril:
,Dobro, saj veš, vrhovno poveljstvo je bilo v Srbiji, zato je primernejše, da trdimo, da se je vstaja začela tam“ (str. 100).
Djilas ni ostal v Srbiji, temveč ga je Tito poslal v rodno Črno goro, da tam organizira vstajo proti italijanskemu okupatorju. Ljubezen Črnogorcev do „matere Rusije“ je bila globoko ukoreninjena, „toda Rusija je bila daleč proč,“ napadena od Nemcev. Djilas v zvezi s tem ugotavlja, da je bil Tito takrat edini partizanski vodja, ki je bil
prepričan, da bo vojna dolgo trajala. Vsi drugi so mislili, da 'bodo sovjeti hitro zmagali. V črni gori je Djilas skušal posnemati boljševike ter je pognal v tek „socialistično revolucijo“ obenem z „osvobodilnim bojem“, kar da Titu ni bilo po godu. Djilasa je Tito ostro kritiziral in mu ukazal zapustiti črno goro ter oditi v Užice v Srbiji, kjer je bila proglašena „prva socialistična republika v Jugoslaviji.“ Djilas vidi malo razlike med svojimi akcijami v črni gori in Titovimi akcijami v Srbiji in je od Tita zastonj pričakoval pojasnila.
Po njegovem izgonu iz partije leta 1954 je uradna jugoslovanska komunistična propaganda prikazovala Djilasa kot „zelo krutega“ partizana, ko se je mudil v črni gori. .Skoro celo poglavje Djilas sedaj posveča svoji obrambi, zlasti v zvezi s tkim. incidentom „pasje pokopališče“ pri črnogorskem mestecu Kolašin, kjer so komunisti pomorili pristaše generala Mihajloviča (ki je bil ustreljen leta 1946) ter jih pokopali skupaj s poginulimi psi. Djilas v svoji knjigi dokazuje, da v času pokola ni bil v črni gori. Iz Črne gore je odšel, pravi, novembra 1941, zadeva „pasjega pokopališča“ pa se je pripetila med decembrom 1941 in januarjem 1942. Priznava pa, da je bilo pred novembrom 1941 „streljanih okoli 20' mož v Črni gori, večina njih vohunov“ (str. 84). Bil pa je Tito osebno, ki je Djilasu dal u-käz pred njegovim odhodom v Črno goro: „Ustreli vsakogar — tudi člana krajevnega vodstva —, če omahuje ali kaže premalo discipline!“ (str. 8).
(Bo še)
DAN SLOV. MATER IN ŽENA (Nad. s 3. str.)
men. Njegov govor priobčujemo na drugem mestu.
Za konec je isti otroški pevski zbor izvajal kratko spevoigro Pegam in Lam-bergar na motiv narodne pesmi o dvoboju med češkim razbojnikom in kranjskim vitezom. Zborček ima dobre „soliste“ in bi se lahko lotil tudi kakšne večje spevoigre.
Sklenila pa je spored pesem N’mav čriez izaro, ki jo je zapel zbor skupno z vso dvorano.
Pevovodkinja kakor tudi slavnostni govornik sta bila počaščena z lepimi šopki rož.
Nato je sledila čajanka, pogostitev udeležencev s čajem in pecivom. Med tem je bila izžrebana lepa slovenska avba, delo ge. Zakrajškove, ki jo je zadela štev. 815 (ki ni bila prisotna) ter na vzklicu prodana velika torta.
PO ŠPORTNEM SVETU
NA FINALNEM TEKMOVANJU za evropski atletski pokal je med moškimi zmagala NDR, sledile so ji ZRN, SZ, Vel. Britanija, Poljska, Finska, Francija in Italija. To tekmovanje je bilo v Helsinkih 13. in 14. avgusta, na Švedskem pa so se.pomerile reprezentance za uvrstitev od osmega mesta navzdol: Francija (115 točk), švedska (108), Romunija (94), ČSSR (91), Švica (89), Jugoslavija (87), Madžarska (78) in Bolgarska (58). Jugoslovanski atleti so zasedli eno prvo mesto — Spli-čan Alebič je zmagal na 400 m s 45,95
ter štiri druga mesta: Zarič na 200 m z 21,27, Hegeduš v troskoku s 16,03, štafeta 4x400 in Savič na 800 m s 1:46,99.
NA PRVEM SVETOVNEM PRVENSTVU v lahki atletiki, ki je bilo zaključeno v nedeljo 4. septembra v Dussel-dorfu, je bil v treh dneh srečanja postavljen samo en svetovni rekord. Ameriška ekipa je v štafeti 4x100 s časom 38,03 izboljšala svoj rekord iz olimpiade v Muenchnu leta 1972 za 16 stotink sekunde. Nastopale so na tern prvenstvu ekipe Vzhodne Nemčije, ki je zmagala s 127 točkami, slede ZDA s 120, ZNR s 112, ostala Evropa 111, Amerika 92, Afrika 78, Oceanija 48 in Azija 44. Pri damah je prvo mesto pripadlo Ostali Evropi s 107 točkami pred Vzhodno Nemčijo (102), Sovjetsko zvezo (89), ZDA (59), Ameriko (55), Oceanijo (45), Afriko (31) in Azijo (29). Prvo mesto je nepričakovano med moškimi zasedla Vzhodna Nemčija, ki je bila do zadnjega nastopa četrta. V zadnji točki tekmovanja v štafetnem teku 4x400 je vodila z veliko prednostjo ekipa ZDA; toda zadnji tekač se je pri teku poškodoval in je moral odstopiti; štafeta DNR je tako prišla do poceni zmage in s tem tudi do prvega mesta med moškimi.
NA EVROPSKEM MLADINSKEM damskem prvenstvu v odbojki je ekipa SZ osvojila prvo mesto, z zmago 3:2 nad ČSSR. Jugoslavija se je uvrstila na tretje mesto z zmago 3:2 nad Bolgarijo.
VESELA BELOKRANJSKA VEČERJA
bo 24. sept. ob 20. uri Vabi Zveza slov. mater in žena CARAPACHAČ
obvestila
PETEK, 9. septembra:
V	Slovenski hiši peti kulturni večer SKA. Predava dr. M. Gogala: Vsebina evangelizacije.
SOBOTA, 10. septembra:
V	Slomškovem domu DRUŽINSKI VEČER pri pogrnjenih mizah. Pester kulturni program prične točno ob 20. Vstopnice v predprodaji. Vabi odsek Zveze slov. mater in žena — Slomškov dom.
SKAS — Predavanje Zorkota Simčiča v Slovenski hiši Besede in slog. Pričetek točno ob 17. uri.
NEDELJA, 11. septembra:
Mladinski d»n v Našem domu v San
Justu.
V	Slovenskem domu v San Martinu
po maši roditeljski sestanek.
V	Slovenski cerkvi Marije Pomagaj
ob 9,30 sv. maša ob 30-letnici prve skupine nove emigracije Slovencev v Argentino.
PETEK, 16. septembra:
SKAD vabi na zaključno debato seminarja o krščanskem socialnem nauku, preko okrožnic in koncila ob 20. uri v mali dvorani Slovenske hiše.
NEDELJA, 18. septembra:
V	Slovenski vasi 26. mladinski dan.
SREDA, 21. septembra:
Sestanek Lige žena in mati v San Martinu ob 18,30 uri. Predaval bo lic. Stanko Jerebič.
SOBOTA, 24. septembra:
Proslava šolskih otrok v Slovenski hiši na čast škofu Antonu M. Slomšku, očetu slovenske šole.
SKAS — predavanje prof. dr. Milana Komarja v okviru študijskega ciklusa ob 16. uri v Slovenski hiši.
Zveza slov. mater in žena, Carapa-chay prireja veseli belokranjski večer. Začetek ob 20 uri.
NEDELJA, 25. septembra:
Celodnevno praznovanje obletnice
SLOMŠKOVEGA DOMA.
NEDELJA, 2. oktobra:
Na Pristavi kronanje podobe Marije Pomagaj.
Slovenski praznik 25.9.77
V SLOMŠKOVEM DOMU —
ob 16-letnici blagoslovitve Doma
Ob 10: Zbiranje otrok Slomškove šole,"’narodnih noš, zastopnikov ustanov.
Ob 11: Dviganje zastav. Slovesna blagoslovitev slovenske zastave Slomškovega doma. Sv. maša za vse dobrotnike in skupno kosilo.
Ob 16: Kulturno-družabni program. Vsi lepo vabljeni!
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUF CASCANTE
Escribano Publico Cangallo 1642	Buenos Aires
Pta. baja, ofic. 2
T. E. 35-8827
:
■
Prof. dr. JUAN JESUS «LASNIK
■
■
specialist za ortopedijo in travmatologijo
■
■
Marcelo T. de Alvear 1241, pta. baja j Capital Federal Tel. 41-1413
■
■
Ordinira v torek, četrtek in soboto ;
g
od 17. do 20. Zahtevati določitev j ure na privatni telefon 628-4188.	:
SDO
SLOVENSKA VAS
te vabita na svoj
SFZ
26. mladinski dan
v nedeljo, 19. septembra 1977
CELODNEVNI PROGRAM
9.30 Mladinska sveta maša
10.30	športni program
12.30	Skupno kosilo
13.30	Nadaljevanje športnega programa
16.00	Kulturni program s sodelovanjem vse lanuške mladine
18.00	Prosta zabava veselih zvokih zelo znanega orkestra “HAMBURGO*
Pridite! Ne bo vam žal!
ODBOJKARSKA REPREZENTANCA “ZEDINJENA SLOVENIJA”
vabi vse na veseli
POMLADANSKI PLES
namen: da bi vsi skupaj praznovali prvo mesto, ki smo ga zasedli na Argentinskem Turnirju...
17. SEPTEMBRA OB 20.30 URI Kraj: SLOVENSKA PRISTAVA
Sodelujeta: orkester „TRIGLAV“ Disck Jockey: Let popo music
Pridite! Ne ho vam žal.
PONOVNO PRIPOROČAMO: PREDNO NALOŽITE SVOJE PRIHRANKE ALI VZAMETE POSOJILO DRUGOD,
VPRAŠAJTE ZA POGOJE PRI NAS! NE BO VAM ŽAL!
KREDITNAI ZADRUGA „SLOGA“ z. z o. z.
Bmé. Mitre 97	Ramos Mejia
Uradne ure: ob ponedeljkih, sredah in petkih od 15. do 19. ure.
S
i
\ OSREDNJA HIŠA:
.
■
■
■
:
«
j LOMAS DE ZAMORA
B	' ‘ ‘‘ / - ’	*	-
■
j Av.' Hipólito Yrigoyen 8854/62 ■
Tel.: 243-2291 (med Boedo in Sàenz)
PODRUŽNICE:
EZEIZA
Ruta 205 (nasproti postaje) Tel. 295-1197
C. SPEGAZZINI
Av. 25 de Mayo 136
SAN JUSTO
Almafuerte 3230 (eno kvadro od občine)
P
:
■
■
■
■
■
:
■
:
:
Vse za dom — Pohištvo — Dekoracije
V Slovenskem domu v San Martinu
velika sanmartinska tombola.
SOBOTA, 29. oktobra:
Proslava slovenskega narodnega praznika v Slovenski hiši: ob 19.30 sv. maša za žrtve vojne in revolucije; ob 20.30 proslava v glavni dvorani in slavnostna večerja.
DRUŠTVENI OGLASNIK
Zedinjena Slovenija toplo vabi rojake in ustanove, da podprejo centralno knjižnico s knjižnimi darovi. Marsikie ležijo knjige zapuščene, v skupni knjižnici pa hi pomagale ohranjati živo slovensko besedo in bogatiti našega duha. Pomagajte kulturnemu prizadevanju naše osrednje organizacije!
Pisarna in knjižnica ZS sta odprti vsak dan od 16 do 26 ure.
Zveza slov. mater in žena — Carapachay
Veseli belokranjski večer prireja v soboto, 24. septembra Zveza slov. mater in žena iz Carapachaya. Narodni običaji, pokrajinske slike in tipična jedila nas bodo povedla v lepo Belo krajino. To bo letošnji drugi slovenski večer, katerega pripravljajo naše žene, da ohranimo našo tradicijo. — Vstopnice v predprodaji. Vsi, od daleč in blizu, na to veselo večerjo prisrčno vabljeni!
V nedeljo, 2. oktobra: VELIKA
SANMARTINSKA \ TDMBOLA
ESLOVENIA LIBRE
Editor responsable: Miloš Stare Redacción y Administración:
Ramón L. Falcon 4158 1407 Buenos Aires, Argentina T. E. 69-9503
Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
Argentino Correo Central (B)	FRANQUEO PAGADO Conceaión N* 5775
	TARIFA REDUCIDA Conceaión N’ 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N» 1.362^66	
Naročnina Svobodne Slovenije za L 1977
za Argentino: $ 3.500.— (350.000), pri pošiljanju po pošti $ 3.600.— (’360.000); ZDA in Kanada pri pošiljanju z avionsko pošto 24 USA dol.; obmejne državo Argentine 18 USA dol.; Avstralija 30 USA dol.; Evropa 27 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 18 USA dol.
Tallecres Gràficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, 1101 Buenos Ai ree, T. K. 33-7213.
Poravnajte naročnino Svobodne Slovenije!
Slovesnost kronanja podobe BREZJANSKE MARIJE POMAGAJ
NA SLOVENSKI PRISTAVI V CASTELARJU
Program:
1.	Tridnevnica na čast Materi božji, vodi dr. Filip Žakelj:
Četrtek, 29. septembra, ob 19. uri Petek, 30. septembra, ob 19. uri Sobota, 1. oktobra, ob 19. uri
2.	Slavnostna akademija, s prizorom Zorka Simčiča
Marija, pomagaj nam sleherni čas
Sodelujejo zbori otrok, mladenk in “Gallus” na predvečer slovesnosti, 1. oktobra, ob 20.30
3.	Nedelja, 2. oktobra, ob 10.30 uri:
Kronanje podobe (msgr. Anton Orehar) nato slovesna sv. maša z darovanjem. Sodeluje “Gallus”
Po maši slavnostno kosilo. Prosimo za prijave pri: Magda Češarek, tel. 628-1141; Rozalija Gorišek, Morón; Justina Lisjak, Ituzaingo; Gabrijela Mazora, tel. 655-2780; Antonija Pernišek, tel. 629-9838; Pavel Pleško, tel. 628-6302.
Zabvala
Bridko prizadete nas je dne 28. avgusta 1977. zapustila naša ljuba in dobra žena in mati, gospa
Gabrijela Mivšek roj. Žakelj
Iskrena zahvala Danielu Vrečarju SDB, ki jo je v težki bolezni krepil s sv. zakramenti; Jožetu škerbcu za tolažilne besede in molitve ob krsti. Prav tako iskrena hvala msgr. Francetu Novaku za sv. mašo in vodstvo pogreba. Najlepša hvala Demšarjevi družini, ki so nam stali vedno ob strani in vsem dragim znancem, ki so od blizu in daleč prišli našo mamo pokropit in jo spremljali na zadnji poti.
Merlo, Žiri.
Mož TONE
v imenu vsega sorodstva.
t
K Bogu je odšla po plačilo naša dobra mama, stara mama in tašča, gospa
Marija Tomaževi e roj. Pogačnik
Pogreb je bil v ponedeljek 29. avgusta s sv. mašo ob 15,30 v Don Boscovem zavodu in od tam na pokopališče Villegas v San Justo.
Vsi, ki smo jo imeli radi, se iskreno zahvaljujemo vsem, ki so nas tolažili ob tem težkem slovesu, še posebno g. Barletu za podelitev sv. poslednjega olja, g. Martinu štuhecu za opravljeno sv. mašo na domu in vsem gg. duhovnikom, ki so opravili molitve na domu. Dalje se zahvaljujemo gg. Jožetu Škerbcu za vodstvo pogreba in opravljeno sv. mašo ter somaševalcem Martinu Štuhecu in direktorju salezijanske šole „Segundo Fernandez“ iz San Isidra.
Prisrčno se zahvaljujemo vsem, ki so jo prišli kropit in molit za pokoj njene duše; vsem darovalcem cvetja in vencev; pevcem, ki so ji zapeli na domu v slovo in vsem, ki so jo spremili k večnemu počitku.
Vsem naj Vsemogočni stotero poplača.
Žalujoči:
Hčere: Marija, Tončka, Francka, Anica in Ivanka.
Sinovi: Antoil, Lovrenc, Jože, France; snahe in zeta ter vnuki in pravnuki.
Buenos Aires, 29. avgusta 1977.