CELOVEC ČETRTEK 13. APR. 1995 Bi Vesele velikonočne praznike želijo vsem zveza slovenskih organizacij. Zveza slovenskih žena. Zveza koroških partizanov. Slovenska prosvetna zveza. Tiskarna Drava ter uredništvo Slovenskega vestnika. Prihodnjo izdajo SV boste zaradi praznikov prejeli v petek, 21. aprila. Sosvet o radiu, financah in SE Na seji sosveta za slovensko narodno skupnost pri uradu zveznega kanclerja pretekli petek v Celovcu je tekla beseda tudi v zadevi razširitve slovenskih radijskih oddaj. Sosvet je ponovno potrdil svoj sklep, da naj bi prišlo do razširitve v okviru javnopravnega ORF. Rešitev, ki bi šla na škodo obstoječega slovenskega sporeda pri ORF, ni sprejemljiva. Sosvet bo na osnovi novega predloga zvezne vlade ponovno obravnaval vprašanje razširitve slovenskih radijskih oddaj. Sosvet je sprejel tudi predlog za porazdelitev finančnih sredstev za slovensko narodno skupnost v letu 1995. Parlament je zvišal proračun za avstrijske manjšine za 10 milijonov na 52 milijonov šilingov. Od tega bo dobila slovenska narodna skupnost na Koroškem med 17,5 in 18 milijoni. Osrednja tema tokratne seje sosveta pa je bila predstavitev konvencij za manjšinsko zaščito Sveta Evrope. Sodelavec kabineta generalnega sekretarja Sveta Evrope dr. Phillip Blair je na seji obširno predstavil Listino evropskih manjšinskih in regionalnih jezikov ter Okvirno konvencijo za zaščito narodnostnih manjšin. Obe konvenciji je podpisala že vrsta držav, med njimi tudi Avstrija in Slovenija. Zdaj je v postopku ratifikacija. S tema konvencijama želi Svet Evrope podpreti sožitje v smislu »medkulturnosti, dvojezičnosti in tolerance«, obe pa predstavljata »večkulturno rešitev za Evropo« je poudaril Phillip Blair. V Listini evropskih manjšinskih in regionalnih jezikov Svet Evrope predpisuje državam člani- cam ukrepe, s katerimi naj bi bili zaščiteni ti jeziki. V Okvirni konvenciji pa Svet Evrope definira manjšinske pravice kot »človekove kulturne pravice«. V ospredje postavlja pravico do ohranitve jezika, kulture, kulturnih tradicij in identitete. Svet Evrope odklanja sistem kolektivnih manjšinskih pravic in se zavzema za pravice posameznika. ZASEDALA ODBORA ZSO Upravni in nadzorni odbor ZSO sta na svoji pretekli seji obravnavala aktualna vprašanja manjšinske zaščite na Koroškem, odnosov ZSO do NSKS in do R Slovenije ter o reorganizaciji ZSO. Med drugim sta sprejela tudi stališča do volitev v »novi« NSKS. 1. ZSO poudarja, da je pravica vsake organizacije na Koroškem, da se reorganizira, legitimna. 2. ZSO obvešča svoje člane, aktiviste in simpatizerje, da pri volitvah v »novi« NSKS ne sodelujejo. Govoričenje, da pri teh volitvah sodelujejo vsi koroški Slovenci, ni resnično. 3. Volitev NSKS se bodo udeležili pač člani slovenske narodne skupnosti, ki se strinjajo s po- litičnim profilom te organizacije. Tisti, ki podpirajo levo-liberalno opcijo znotraj manjšine, pri volitvah NSKS ne bodo sodelovali. 4. ZSO poziva svoje člane, aktiviste in simpatizerje, da naj se ne dajo zavesti od propagande, ki ustvarja vtis, da naj bi šlo za poenotenje obeh organizacij. ZSO vztraja na zgodovinsko zrasli pluralni organizacijski strukturi, ki tudi ustreza realnim okoliščinam, v katerih slovenska manjšina na Koroškem živi. 5. ZSO se še vedno zavzema za ustanovitev koordinacijskega odbora kot usklajevalnega organa slovenske manjšine na Koroškem, v katerem naj bi bile enakopravno zastopane vse politične struje koroških Slovencev. OBISK Pelhan in Vencelj v Pliberku in Globasnici Zaključka letošnjega Globaškega kulturnega tedna preteklo nedeljo sta se udeležila tudi slovenski minister za kulturo Sergej Pelhan in državni sekretar v ministrstvu za zunanje zadeve Peter Vencelj. Pred tem sta se v Pliberku srečala s predstavniki slovenskih društev in ustanov, pogovor pa je tekel o načrtovani gradnji prepotrebnega kulturnega doma in seveda o pomoči Slovenije pri njej. Popoldne sta prisostvovala slavnostnemu zaključku globaškega kulturnega tedna, na katerem so Globašani Petra Venclja razglasili za častnega člana domačega Slovenskega kulturnega društva. Na zelo odmevnem zaključku v farni dvorani so igralci sosednjega SPD »Edinost« iz Štebna premierno uprizorili igro Čevljar baron v režiji Alojza Gregoriča. vabi na ponovitev groteskne komedije ŽARKA PETAMA »Poslednja vojna njegovega it veličanstva« ft+M na velikonočni ponedeljek, 17. aprila 1995, ob 19.30 v farni dvorani v Železni Kapli Nastopa: Domača igralska skupina SPD »Zarja« Režija: Leopold Zunder VALENTIN OMAN Stele v spomin žrtvam V spomin žrtvam nasilja in vojne in kot prispevek k letošnjemu opominskemu letu je Valentin Oman v preddverju Mohorjeve družbe v Celovcu dal postaviti tri železne stebre - stele. Raztresene črke na rjaveči kovini simbolizirajo raztrosena, razcefrana in pozabljena imena neštetih žrtev nasilja in vojne, v višino štrleči železni stebri pa kot simbolično mostišče v večnost ponazarjajo človekovo željo in hrepenenje po božji, nadnaravni in onostranski harmoniji. Stebre so postavili v torek, 4. aprila. Slovensko prosvetno društvo »Zarja« Delegacija Narodnega sveta koroških Slovencev je te dni obiskala nekatere politične stranke v Sloveniji, da bi jih prepričala o svojem konceptu. Na prvi pogled lepo in prav. Ko pa človek zve za vsebino razgovorov, se lahko samo še čudi. Ob tem mu pride na misel star izrek, ki pravi, da se zgodovina ponovi dvakrat, prvič kot katastrofa in drugič samo še kot farsa. Predsednik NSKS dr. Matevž Grilc je svojim sogovornikom dokaj banalno razložil konflikt med obema osrednjima organizacijama koroških Slovencev: poenotenje organizacij zavirajo plačani funkcionarji Zveze slovenskih organizacij, ta pa na Koroškem ne zastopa več kot sto ljudi. Ob tem je zahteval, da Slovenija prisili ZSO v poenotenje. Kaj naj rečem k temu? 1. V svežem spominu mi je gonja nemških nacionalistov v sedemdesetih letih, ko so trobili, da na Koroškem delajo zgago zgolj od Jugoslavije plačani funkcionarji. Upam, da bo slovenski parlament ugodil zahtevi ZSO, da naj se objavijo vsa pretekla finančna prenaka-zila na Koroško, vštevši dotacije in kredite zasebnikom. Ta paralela je dovolj zgovorna in prikazuje, kako se deli slovenske desnice na Koroškem spre- nevedajo in se idejnopolitično poslužujejo koroških miselnih vzorcev iz sedemdesetih let. 2. Trditev, da ZSO na Koroškem ne zastopa več kot sto ljudi, je prvoaprilska šala. 3. Kaj torej tiči za temi absurdnimi tezami NSKS? Odgovor na to je večplasten. Slovensko desnico na Koroškem je po osamosvojitvi Slovenije vsekakor zajela nekakšna nacionalna evforija, v kateri se je uveljavila teza, da je dvojnost koroških organizacijskih struktur »sad komunističnega režima v Jugoslaviji« in da zdaj po osamosvojitvi zanjo ni več mesta. Ta miselnost se ujema z mišljenjem nekaterih političnih prva- KOMENTAR Piše dr. Marjan Sturm tivirati, v zameno pa ponuja neko obliko ugotavljanja manjšine, nekateri politiki v Sloveniji pa to podpirajo, ker so »koroški Slovenci pač tako skregani«. 5. Svet Evrope je pred kratkim sprejel okvirno konvencijo za zaščito manjšin, ki predstavlja pomembno zarezo v mednarodni manjšinski zaščiti. V njem manjšinske pravice definira kot človekove kulturne pravice, torej se zavzema za jezik, kulturo in kulturne tradicije. Z medkulturnim dialogom naj bi se reševalo sožitje in sodelovanje. Temu nasproti stoji koncept manjšinske politike, ki vidi v manjšinah politični kolektiv, ki naj bi se tako Ironija zgodovine kov v Sloveniji. Najbolj radikalno je to formuliral bivši obrambni minister Janez Janša lansko leto v svojem predavanju v Dragi. Posledica tega bi bila, da je manjšina politično podaljšana roka Slovenije, da uporabim milo interpretacijo tega predavanja. Osnova take politike pa je združitev manjšine na najbolj radikalno-nacionalnih parolah, ki nujno vodi v enoumje, kajti volitve na takih osnovah potekajo po liniji, kdo je najbolj radikalen Slovenec. Če se NSKS želi profilirati na takih osnovah, je to njego- va stvar. ZSO odklanja tako politiko in vztraja na pluralnosti organizacijskih struktur. 4. Pobuda NSKS, da naj bi Slovenija ZSO prisilila v združitev, je absurdna. Celo komunistični režim v bivši Jugoslaviji je akceptiral dvojnost organiziranosti koroških Slovencev in danes je jasno in dokazano, da je NSKS od svoje ustanovitve dalje »pod mizo« prejemal finančno podporo. V resnici gre za insceniran konflikt: NSKS je zapustil Koordinacijski odbor koroških Slovencev in ga tudi ne želi reak- tudi artikuliral. Tak koncept, ki ga zagovarja tudi NSKS in ki ga je ob zadnjih deželnozbor-skih volitvah podprlo natančno 3327 volilcev, nujno vodi v merjenje nacionalnih sil med manjšino in večino in ga je vedno mogoče zlorabiti za iredentistične namene, bodisi z ene, bodisi z druge strani. 6. Koroški Slovenci smo preštevanje kot kriterij za manjšinsko zaščito vedno odklanjali, NSKS pa si očitno znotraj narodne skupnosti tako preštevanje želi, čeprav so zadnje volitve pokazale, da takemu kon- ceptu sledi le manjši del volilcev. To je očitno manjšina znotraj manjšine. 7. Vprašanje je, kdo koga zastopa. Koncept NSKS, ki zagovarja nacionalno priznanje k narodni skupnosti v smislu priznanja k političnemu kolektivu, torej pomeni, da zastopa samo tiste, ki se priznavajo k političnemu kolektivu, torej tistih 3327 oseb. Koncept človekovih kulturnih pravic pa pojmuje narodne skupnosti veliko širše in bolj liberalno. Torej na eni strani priznanje k političnemu kolektivu z vsemi pozitivnimi in negativnimi posledicami, na drugi strani pa priznanje k kulturnim tradicijam, dvojezičnosti, sožitju, skupnim regionalnim koreninam ipd. 8. ZSO odklanja merjenje sil, ker to nikomur ne koristi. Očitno pa je, da NSKS želi v bodoče voditi politiko destruktivnega obračunavanja znotraj narodne skupnosti. Zato bo potrebno, da Avstrija omogoči glasovanje. Zagovorniki linije NSKS se bodo pač vpisali v etnični kataster. Okvirna listina Sveta Evrope omogoča tudi liberalno inter- pretacijo pripadnosti k narodni skupnosti. Reforma zakona o narodnostnih skupnostih, ki se pripravlja, bo morala vključevati tudi možnost za tako glasovanje. Za tako rešitev se bo prizadevala tudi ZSO. ■ MEDNARODNO SREČANJE MENS - Mladina evropskih narodnih skupnosti Minulo soboto se je začel v Celovcu velikonočni seminar mednarodne mladinske organizacije MENS. Nekdaj podor-ganizacija FUEV, seje 1. 1984 osamosvojila. Vanjo je danes včlanjenih 80 mladinskih manjšinskih organizacij iz raznih evropskih držav, okoli 30 pa jih sodeluje brez rednega član- stva. Seminar pred veliko nočjo je vsakoletni višek delovanja, kjer se delegati srečajo, si izmenjavajo mnenja in izkušnje, organizirajo predavanja, simpozije in kulturne prireditve. Letošnji seminar nosi naslov in moto »Grenzen zwischen Nationalismen und nationalem Bewußtsein«. V sedmih delavnicah bodo obravnavali teme: možnost izobrazbe v materinščini, politično zastopstvo, ženska v narodni skupnosti, meje med nacionalizmom in nacionalno zavestjo, etnologija, keramika in ples. V ponedeljek pa so udeležence seminarja svečano sprejeli zastopniki političnega življenja na Koroškem v dvorani grbov v deželnem zboru in župan mesta Celovec Guggenberger. Več o seminarju drugič. S. VV. NASILJE NAD TUJCI V NEMČIJI Statistika ali druga plat resnice »Politika, nasilje in pedagogika v središču Evrope« je bilo naslov predavanja, ki ga je imel na celovški univerzi profesor mainške univerze za socialno pedagogiko dr. Franz Hamburger. Predavatelj je izhajal iz uradnih podatkov, da se je lani v Nemčiji znižalo število nasilnih dejanj proti tujcem. A pod znanstveno in strokovno lečo so se ti podatki izkazali kot napačni, kajti policija je za napad ali zločin na in proti tujcem ocenila samo tista dejanja, ki so bila jasna kot beli dan. Ce pa je bilo le mogoče, se jim je izognila z birokratskimi in neobveznimi formulacijami kot »neznani storilci in neznani motivi«, pa čeprav so bili prizadeti tujci. Sem sodijo tudi antisemitska dejanja, kot npr. pomazanje judovskih nagrobnih kamnov, spomenikov ali sinagog. Nasilje med mladino je postalo znamenje vseh družb, ki se spreminjajo ali propadajo in v katerih so stare norme in konvencije povsem izgubile svoj pomen. Hoyerswerda, Mölln, Rostock / Raztoki in Söllingen pa so postali simbol nemškega mladinskega nasilja nad tujci. Po Hamburgerjevem mnenju sta »etnizacija politike« in »politika socialne neenakosti« okvirna podlaga za rast nasilja med mladino. Etnizacija politike namreč omogoča usmerjanje nasilnega potenciala proti delu družbe ali osebam, ki so bile določene kot objekt nasilja. Posledica politike socialne neenakosti, ki se v Nemčiji začenja 1. 1982, pa so vse večje socialne škarje: bogati sloji na eni strani so vse bolj ekskluzivni, na drugi strani pa revščina ni več omejena le na najnižje sloje. Tujci in azilanti vse bolj postajajo tarča socialno in etnično motiviranega sovraštva in jih zato tudi vse bolj odrivajo na rob družbe. Izkazalo seje, da je mladina nasilna zaradi socialnega deficita in ne tolikanj zaradi desnoekstremne opredelitve. Razstava Predavanje dr. Hamburgerja, ki je tudi sodelavec mednarodnega Erasmusovega sklada, je bilo namenjeno desetletnici študijskega projekta »Medkulturno učenje«. Njegovi pobudniki, Peter Gstettner, Dietmar Larcher, Georg Gombos in Vladimir Wa-kounig, so na kratko opisali razvoj tega projekta. Njegovi začetki segajo v takratno politično borbo o usodi dvojezičnega šolstva na Koroškem, v katero je celovška univerza zelo strokovno in odločno posegla in bila zaradi tega neštetokrat deležna »koroških« napadov. Projekt »Medkulturno učenje« je medtem dobil vseevropske razsežnosti in postal del Erasmusovega programa in drugih evropskih raziskovalnih ustanov. Vso podporo je projektu obljubil tudi dekan fakultete Klaus Böckmann. F. VV. S seje sosveta minuli teden, na kateri je sodeloval tudi sekretar v kabinetu Sveta Evrope Phillip Blair Civilno taborišče na slovenski strani II. Glavni kuhar je bil Avstrijec Hans (?), suhljat človek. Že leta 1943 ga je zamenjal velik in debel Nemec Opel. Imel je trdo nogo in zelo rad je pil. V kuhinji je bilo zaposlenih precej ljudi, saj se je kuhalo tudi za policiste in orožnike. Med osebjem je bilo 9 žensk, med njimi Greta Bučinel, Kristina Tršinar in Anica Brejc iz Tržiča ter Marija Čarman, Angela Bizjak, Marija Dovžan iz Sv. Ane. Poleg žensk so v kuhinji kot pomočniki delali še: brata Franc in Janez Dobrin iz Tržiča, Tomaž Orehek iz Žej (mobiliziran v partizane septembra 1944), Maks Vrzel iz Vidma ob Ščavnici in Jože Halužan iz Tržiča (odšel v partizane februarja 1944). Za težja dela so imeli nekoliko slaboumnega Jošca iz Sv. Ane in pijančka Roka Čatarja, ki je hodil k šentanskim kmetom po mleko, v kanglici pa je imel skrito meso in drugo hrano in jo menjal za alkoholne pijače. Glavni skladiščnik in bolničar je bil Peter Novak iz Tacna pri Ljubljani, po poklicu trgovec. Na Ljubelj je prišel med prvimi 1. 1943, ko so začeli postavljati prvo barako in majhno kuhinjo. Ostal je do aprila 1945. Imel je zvezo s partizani (Janko Tišler, Janko Mokorel) in dajal odeje, hrano ter pošiljal poročila. Kot kantinerka v civilnem taborišču je leta 1943 delala domačinka Valentina Valjavec (Jurjeva Tinca), ki je stanovala doma pod taboriščem. Po pijačo je hodila v Podgoro (Unterbergen), po tobak pa v Celovec. Bila je nemško usmerjena (ko je bil 20. 7. 1944 atentat na Hitlerja, je jokala). Pri Perchtu je pomagala pri izdaji in kontroli kart za prehrano, tobak in obleko in jih nosila žigosat v Celovec. Z Novakom je hodila tudi tolmačit k dr. Ramsauerju in potem postala pomožna bolničarka za civilne delavce. Ob koncu avgusta 1944 ji je nadzornik Putz odpovedal službo. Pozneje se je zaposlila v Celovcu in Borovljah kot pomožna bolničarka. V tistem času je pogosto hodila domov na Ljubelj oziroma obiskovala esesovskega komandanta Winklerja. To so opazili interniranci in civilni delavci. Francoski kaznjenec Jean Hector je bil o Valentini-nem obisku pri komandantu obveščen od rapportfiihrerja Binderja. Po njenem obisku je bil komandant vedno dobre volje. Bila je privlačne zunanjosti in mehkega srca. Včasih je dala internirancem naskrivaj tudi kakšno cigareto ali pa krompir. Nekega poletnega dne 1. 1943 je dala med odpadke krompir za internirance, kar je opazil stražar in jo naznanil. Komandant Ludolf jo je nahrulil. Winkler ji je dovolil, da internirancem lahko da kašno cigareto, a tako, da on tega ne bo videl, hkrati pa naj kaj da tudi stražarju. Ko je Winkler 8. 5. 1945 bežal na koroško stran, ga je Tinca pričakala na cesti, ko je šel proti Borovljam, seveda že brez oficirskih in esesovskih oznak. Takoj po vojni jo je angleška vojna policija aretirala in odpeljala v celovške zapore in po 14-dnevnem zasliševanju izpustila. Njej v prid je govoril tudi glavni taboriščni pisar interniranec Karl Weber. Izjavil je, da je bila prijazna in da je ob priložnostih dala internirancem tudi pijačo. Francoski kaznjenec Louis Balsan je o njej zapisal: »Esesov-ski komandant Winkler je imel jugoslovansko priležnico Valentino Valjavec, ki je bila natakarica v jedilnici civilnega taborišča. Priznavamo, da ji dolgujemo neke vrste zahvalo, kajti potem, ko ga je »zadovoljila«, je izgledalo, da je bil z nami manj krvoločen.« Nadzorstvo nad prebivalci civilnega taborišča sta imeli uprava in policija, glede vojaških obveznosti pa občina Sv. Ana, ki je od taboriščne uprave sprejemala sezname na Ljubelju zaposlenih civilnih delavcev vse do sredine 1. 1944. Župan takratne šentanske občine Wilhelm Schubert, tajnik Karl Kušar in uslužbenec Dolžan so prišli v letu 1943 tudi na Ljubelj in si ob tem ogledali še dela v predoru. V zgodnjem poletju 1943. I. so se dela zelo razširila in firma je potreboval nove delavce, posebno še zaradi tega, ker so v maju nemške oblasti na Gorenjskem poklicale v vojsko že letnike 1916-1919, v avgustu pa še letnik 1926. Porazi nemške vojske v Afriki in na ruski fronti, kakor tudi velika aktivnost partizanskega gibanja na Gorenjskem, so povzročili tudi odhod nekaterih delavcev v partizane. Da bi omejili sobotno odhajanje delavcev domov (ob ponedeljkih se marsikateri ni vrnil na delo!), je firma po dogovoru s policijo in eses uvedla pod taboriščem policijsko oz. esesovsko stražo in postavila zapornico. Delavci, ki so hoteli proti Tržiču, so morali imeti dovoljenje. Na koroško stran pa, razen Nemcev, niso smeli, ker je bila na vrhu Ljubelja stalna orožniška straža že od začetka okupacije. V mešanici narodnosti je vladalo med delavci veliko nezaupanje, posebno še do tistih, ki so prišli iz nemških zaporov. Poleg tega so imeli priložnost vsak dan videti postopke es-esovcev s kaznjenci in njihov strašen izgled. Dogajalo se je tudi, da so se na delo vrnili delavci, ki sojih partizani mobilizirali in so od njih pobegnili. Bolj »varne« so se čutili pod okriljem esesovcev in policistov. Seveda je bila ob tem močna tudi nemška propaganda. S prihodom nekaj prikritih belogradistov, proti koncu 1943 in pa spomladi 1944, so se pojavili tudi belogardistični letaki kot odgovor na akcije partizanom naklonjenih delavcev. V tistem času se je na Koroškem že veliko govorilo o partizanih, čeprav v Ljubeljski dolini partizanskih akcij še ni bilo. Od časa do časa so bile izvedene tudi aretacije in preiskave v civilnih barakah, navadno na osnovi kakšne ovadbe nemških vohunov. Prva zasliševanja aretiranih so bila ponavadi v oficirski policijski baraki, od- koder so osumljene poslali bodisi v Tržič ali pa v Kranj. Ko je 28. oktobra 1943 na koroški strani pobegnil francoski interniranec Alfred Lecuron (izkoristil je meglo), so esesovci in policisti preiskali vse taborišče. Ko so 29. aprila 1944 pobegnili trije interniranci, nihče od civilnih delavcev ni smel skozi predor, kar je najbolj prizadelo delavce na koroški strani. V maju 1944 je nekaj delavcev spet odšlo v partizane. Ob koncu junija 1944 so Nemci hoteli aretirati Janka Tišlerja, ki pa jim je, zahvaljujoč inž. Čerinu, prihodnji dan pobegnil skoraj iz rok. Civilno taborišče na koroški strani Na koroški strani je bilo civilno taborišče postavljeno le dobrih 200 metrov levo od predora, in sicer v podnožju Zelenice. Ob koncu 1. 1943 so bile postavljene 3 stanovanjske barake z nadstropnimi pogradi, baraka z umivalnico in pralnico, baraka s kuhinjo in jedilnico ter shramba za premog, kjer je bila tudi klet. Blizu predora so postavili še pisarniško barako (ki jo je snežni plaz pozimi 1944/45 podrl), skladišče za cement, barako za dnevno bivanje, uto za umivanje, drvarnico, ute za snežne pluge, pomožna stranišča, garažo za tovornjake in kovaško delavnico. V Podgori/ Unterbergen so postavili barako za skladišče cementa in garažo za tovornjake. Uredili so tudi pomožna stanovanja v gostilni pri Nemškem Petru (Deutscher Peter) in drugje. V avgustu 1. 1943 je nedaleč od predora obstajala le dolga baraka, v kateri je bila kuhinja, jedilnica in v podaljšku spalnica s pogradi in omarami. V njej so stanovali minerji in drugi delavci. Druga manjša baraka je služila za skladišče hrane, stala pa je na drugi strani poti, ki je vodila poleg kuhinje. Ob predoru je stala majhna baraka za jamske nadzornike. Jeseni so postavili še ostale barake in v eni od njih tudi ambulanto, kamor je prihajal ponavadi ob četrtkih popoldne esesovski zdravnik dr. Ramsauer. Pisarne firme Universale so bile vse do 25. avgusta 1944 v lovsko-gozdni hiši »pri Drajer-ju«, nedaleč od" cerkve Šentle-narta, v bližini sedanje trgovine in gostilne Malle. To hišo je firma leta 1943 preuredila v stanovanjsko in pisarniško poslopje. Prvi tehnični vodja je bil Dunajčan inž. Gruber, katerega je zamenjal inž. Waldhauser, ki je z ženo Alojzijo stanoval pri Drajerju. Tu je stanovala in delala v mesecu juliju 1943 tudi Anica Soklič, premeščena z gorenjske strani. Opravljala je razna administrativna dela, jesti pa je hodila k »Deutscher Peter«, kjer so hlev preuredili v kuhinjo. Kuhala je debela slovenska kuharica. Od aprila 1944 je vodil severno delovišče Avstrijec dr. Richard Fill, ki je bil hkrati namestnik glavnega direktorja inž. Göbla. Njemu je bil podrejen inž. Waldhauser. Dr. Fill je tudi uredil, da je v aprilu 1944 prišel z njim iz Brucka an der Mur francoski študent Andre Bourgeot, doma iz Grenobla. Pri firmi Universale je delal kot risar, česar se je naučil od očeta, ki je bil arhitekt. Tudi njegova žena Simone je prišla z njim po zaslugi dr. Filla in se zaposlila pri firmi. Dr. Fill je bil med vsemi inženirji še najboljši. Pomagal je avstrijskim zapornikom. Imel je zvezo z zapornikom Gartnerjem, ki je bil poleti 1944 strojevodja in vozil naložene vagončke iz predora preko stražarske črte. Tako je obveščal Filla, kdaj bodo odšli transporti zapornikov nazaj v Mauthausen, dr. Fill pa je poskušal vplivati na glavnega inženirja Göbla, da se transporti odložijo. V pismu z dne 15. 6. 1946, ki ga je Fill poslal zaporniku Gartnerju, piše: »V zvezi z vračanjem transporta v Mauthausen sem izrecno navedel Vaše ime, kajti za zadržanje celega transporta se moramo zahvaliti samo Vašemu hitremu obvestilu in pojasnilu, ki ste mi ga poslali. Zal pa vseh transportov nismo mogli zadržati, zlasti ne prvega, v katerem je bilo 250 ljudi; vendar pa je bilo naše veliko veselje in zadovoljstvo, ko smo i rešili od esesovskega maščevanja drugi transport«. (Gre za transporte v jeseni 1944; op. J. T.). Dr. Fill je zapustil Ljubelj šele prve dni maja 1945. Francoski študent Bourgeot je kot tehnik delal največ na kontroli betona, stanoval pa je v isti hiši kot Waldhauser. Zakonca Waldhauser sta bila z njim neprijazna. Francoski civilni delavci so dali inž. Waldhauserju ime »racman«, ker je šepal. Ko so ponoči 25. 8. 1944 partizani »obiskali« Drajerjevo hišo, so inž. Waldhauserju, ki je bil takrat na dopustu, odnesli obleko in hrano. Od Francoza so zahtevali podatke o taborišču, vendar se zaradi jezika niso mogli sporazumeti. Kmalu zatem je podjetje odločilo, da se vse osebje iz te hiše preseli v barake na delovišču. Bourgeot se je preselil v barako, ki je stala poleg kuhinje. V Drajerjevo hišo pa so se pozneje vselili orožniki in jo zapustili oziroma minirali 8. maja 1945. (Se nadaljuje) Težavna meja med Nemčijo in Jugoslavijo (»Südslavien«) Priložnost ob 75-letnici koroškega plebiscita Pokažimo se, sodelujmo, ne bojmo se, ne stojmo ob strani, izpostavimo naše probleme, priznajmo storjene napake in ne obnašajmo se svetniško! Predvsem pa: poskusimo si pridobiti razumevanje naših sodeželanov za naše eksistenčne probleme! Priznajmo si eno! Nismo taki svetniki kot si to morda mislimo. Ob vsem trpljenju in diskriminaciji (ki jo včasih vidimo vsepovsod) še vedno živimo na Koroškem in naši prvi sosedje so še vedno naši nemški, ponemčeni ali v fazi ponemčevanja nahajajoči se so-deželani. Simpatije na Dunaju - v redu, včasih hladni sprejemi in razumevajoče besede v Ljubljani (kjer se jim je treba ozirati na res odlične odnose z Avstrijo) - hvalevredno, toda kot vemo, rastejo simpatije do koroških Slovencev s kvadratom oddaljenosti od nas. Bolj je nekdo oddaljen, bolj nas ima menda rad. To je sicer vse lepo in prav, toda nič več kot tolažba. Živimo tukaj - hic Rhodus, hic salta (tu je Koroška, tukaj pleši), pravi latinski pregovor. Proslavljali smo že mnogo obletnic (društva, izseljenci itd.), veliko se spet in spet ozirali nazaj. Prav je bilo. Napisali smo knjige: Kako smo živeli v prejšnjem stoletju, Sele in Selani itd itd. To je koristno. Kdaj pa bo kdo napisal doktorsko delo z naslovom: »Koroški Slovenci v letu 2050«? Tudi s tem se je treba ukvarjati. Veliko premalo se ukvarjamo z našo prihodnostjo. Menim, da Koroški Slovenci moramo sodelovati na prireditvah ob 75-letnici koroškega plebiscita, saj danes komaj kdo, ki je tedaj soodločal o pripadnosti južne Koroške k Avstriji, še živi. Imamo torej priložnost, da nekako brez emocij opišemo tedanje dogodke. Za to imamo precej slovenskih domačih zgodovinarjev. Danes lahko brez pogrevanja emocij napišemo, zakaj je tedaj večina koroških Slovencev glasovala za Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS). Prav tako pa je tudi neizpodbitno dejstvo, da brez glasov velikega števila koroških Slovencev danes ne bi živeli v Avstriji. Avstrija po plebiscitu Slovencem tega ni priznala. Sledila je pospešena asimilacija, vodilni Slovenci pa so bili izgnani ali pa so izgubili službo. Tudi v Avstriji je nato zavladal nacizem z vsemi posledicami druge svetovne vojne, ki so nam dobro znane in katere smo na mnogih predavanjih spoznavali. Po končani vojni je prišlo do zasedbe južne Koroške od jugoslovanskih partizanov. Zahodni zavezniki so med vojno s partizani sicer sodelovali, po vojni pa zaradi komunistične usmerjenosti Jugoslavije niso bili več zavezniki. Samo to dejstvo je po mojem mnenju obvarovalo del Koroške, da ga zavezniki niso dodelili Jugoslaviji. Dipl. trg. J. Habernik Velik del slovenske duhovščine na Koroškem je podpisalo peticijo za priključitev dela Koroške k Jugoslaviji in to kljub temu, da so vedeli, da komunizem ni ravno prijatelj vernikov. Tudi koroški partizani so bili po drugi svetovni vojni za priključitev k Jugoslaviji. Seveda so se borili proti Hitlerju in fašizmu kot to tudi še danes poudarjajo, že med vojno in tudi po njej pa so se izrekli za Jugoslavijo. In z njimi pa tudi mnogi koroški Slovenci. Zakaj to vse pišem? Da spoznamo, da v očeh naših nemških sodeželanov nismo bili samo antifašisti, ampak tudi latentna nevarnost za enotnost dežele. Predvsem levica in partizanska koroška organizacija sta se desetletja po vojni nekritično podrejali oblastem - partiji v Jugoslaviji. Pri razgovorih, pri katerih sem sodeloval, sem vedno imel vtis, da se je treba le pogajati z nami (nasprotniki komunističnega režima), medtem ko je bilo s tako imenovanimi »našimi« (v glavnem ZSO-jevci) že prej vse dogovorjeno in urejeno. Danes bi se marsikateri tedanji in sedanji narodni zastopnik najbrž prijel za glavo in še za kaj, če bi mogel še enkrat slišati svoje besede in stavke na vseh teh razgovorih. Pri tem včasih tudi sebe ne bi izvzel. In tudi ne predstavnikov NSKS ali KKZ. ■ Predstavniki NSKS so stali na častni straži ob smrti E. Kardelja. ■ Predstavniki NSKS so bili gostje na kongresih Komunistične partije Jugoslavije. ■ Ob tem, ko je jugoslovanska Udba na Koroškem minirala spomenike, še vedno obstaja sum, daje bilo to koordinirano vsaj z neko strujo na Koroškem. S Nevzdržno razmerje tako imenovane slovenske desnice do izgnanih in ustreljenih domobrancev. Celo predsednik je na nekem občnem zboru g. Žebota označil za vojnega zločinca. ■ Sorazmerno veliko število vplivnih Slovencev je še v osemdesetih letih kandidiralo za koroško KP: Messner, Malle, Obid, Brumnik, Verdel, Mochar. To je krepilo nezaupanje naših sodeželanov do koroških Slovencev. Zakaj to spet ponavljam? Ob vseh argumentih, ki jih morda imamo, da kot skupnost ne bi sodelovali na letošnjih proslavah ob 75-letnici plebiscita, je treba tudi pomisliti, da imamo tudi koroški Slovenci našim nemških sodeželanom dostikaj pojasniti. In to vsem in ne samo nekaterim tako imenovanim nemškim »demokratom«, ki smo jih morda imeli za svoje prijatelje. Toda teh ni toliko. Treba si je pridobiti tudi večino ostalih. Ugotavljamo, da se je v zadnjem času na Koroškem za nas dosti spremenilo na bolje, in Ob uvedbi stečajnega postopka pri graški banki Bank für Handel und Industrie (BHI), ko bodo varčevalci dobili takoj izplačanih do največ 200.000 šil. in ko bo, če ima nekdo na hranilnih knjižicah več kot 200.000 šil., ostali znesek vnešen kot terjatev do stečanje mase, iz katere bo po ocenah po letu ali dveh dobil izplačano do največ 70 % te terjatve, smo pri naših zadružnih bančnih ustanovah (Posojilnice-Bank, Zveza-Bank povprašali, kako varne so tam naše hranilne vloge. Dobili smo sledeč izčrpen in strokoven odgovor: Pri naših zadružnih bančnih ustanovah so hranilne vloge povsem varne. Sicer drži, da opažamo večje razumevanje za narodno skupnost. Vse koroške stranke, ki so zastopane v deželnem zboru, so sklenile, da taka proslava bo in da se je treba o tem pogovarjati tudi s koroškimi Slovenci. To je sklenila tudi SPÖ in to kljub Aus-serwinklerju, v katerega slovenski socialni demokrati stavijo marsikatero upanje, da bo ta stranka postala res antifašistična. Mnogi menijo, daje ob dr. Zernattu postala za Slovence mnogo bolj sprejemljiva tudi politika ÖVP. Nekateri pa vidijo taka znamenja celo pri FPÖ. Če je tako, potem zgrabimo vendar priložnost in preskočimo, če je to potrebno, tudi lastno senco. Prevzemimo iniciativo in sodelujmo pri tej proslavi. Ne sodelujmo tam nejevoljno, sramežljivo in alibijevsko, ampak z vsem zagonom. Mogoče se nas bodo prestrašili in obžalovali povabilo. Mislim pa, da ne. Zato predlagam: ■ Izdajo kratke in jedrnate brošure, namenjene našim nemškim sodeželanom, v kateri bi opisali naše narodno stanje na način, ki bo zbujal za nas razumevanje in simpatijo. Inštitutov za sestavitev take brošure imamo dovolj; ■ snemanje kratkega filma o koroških Slovencih, v katerem bi bili predstavljeni kot simpatični Korošci, ki hočejo ohraniti svoj jezik, tradicijo in kulturo. Za obletnico bi prosili ORF, da ga v televiziji nekajkrat predva- zavarovalni mehanizmi naših slovenskih zadružnih bank in nadalje tudi vseh avstrijskih bank po sistemu Raiffeisen po avstrijskem zakonu o bančništvu v primeru stečaja bank jamčijo takojšnje izplačilo hranilnih vlog in vlog drugih fizičnih oseb samo do najvišjega zneska 200.000 šil. po osebi, toda res pa je tudi, da po drugi svetovni vojni ni nobena posojilnica ali kreditna ustanova po sistemu Raiffeisen šla v stečaj, ker jim je vselej ob morebitnih težavah priskočil na pomoč celoten deželni ali pa državni bančni Raiffeisenov sistem. Ta sistem pa predstavlja v Avstriji okrog 22 odstotkov vsega bančnega potenciala oz. okrog ja (regionalni program za Koroško in vseavstrijski program); ■ iniciativo za tako imenovano izjavo o končanju spora (Streitbeilegungserklärung) z zvezno in koroško vlado. Navedimo pri tem sprejemljive pogoje kot na primer dvojezične table in uradni jezik še za nekaj občin na Južnem Koroškem in še drugo; ■ opozorimo na naš kulturni prispevek na Koroškem; ■ opozorimo na našo pomembnost na gospodarskem področju: zadruge, posojilnice, obrati, gospodarsko sodelovanje s Slovenijo, Hrvaško in Furlanijo; ■ predstavimo koroškemu forumu vsa naša društva po občinah in njihov prispevek h kulturi regije. Vsa društva naj polnoštevilno sodelujejo na proslavi; ■ predstavimo naše pesnike in umetnike (Lipuš, Oman, Januš, Benetik itd.). Najbolj znane Korošce sodeželani že poznajo; ■ povejmo, kje so naši rojaki na pomembnih mestih v politiki, kulturi in gospodarstvu na Koroškem. Ne zavedamo se, da vodilni mnogih javnih inštitucij še vedno znajo in govorijo slovensko; ■ opozorimo na naše znane založbe (Mohorjeva, Wieser, Drava). Moto naj bo, da bi bila Koroška brez Slovencev kot telo brez roke ali noge. Spadamo zraven kot udje k telesu. 27 % vseh hranilnih vlog (360 milijard šil.) Najboljši dokaz za funkcioniranje tega sistema so bile težave pri Posojilnici-Bank Borovlje pred devetimi leti, ko je zaradi večjih izpadov pri kreditih tamkajšnjo izgubo ob zamenjavi dela odbora in poslovodij solidarnostno pokril in danes ta Posojilnica zelo uspešno posluje. Graška banka BHI predstavlja samo 0,05% vsega avstrijskega bančnega potenticala in je izreden primer, ker zavarovalni sistem delniških bank (Aktienbanken) ni bil pripravljen pokrivati izgub te banke, razen tistih, ki jih je moral pokriti po zakonu do 200.000 šil. na varčevalca. Banka BHI je v prejšnjih letih konkurirala vsem drugim graškim bankam z nadpovprečnimi obrestnimi merami za vse vrste vlog. Zato pretijo take nevarnosti v največji meri malim delniškim bankam, za katerimi ne stoji noben sistem, najbolj varne banke pa so tiste po sistemu Raiffeisen (Raiffeisenbank, Posojilnica-Bank), Schultze Delitsch (Volksbank) ter banke, za katerimi stojijo kot lastniki država, dežela ali večje mestne občine. Ob upoštevanju vsega navedenega so torej hranilne vloge pri naših zadružnih kreditnih ustanovah povsem in v največji meri varne. Dipl. trg. J. Habernik ZVEZA SLOVENSKIH ZADRUG Hranilne vloge so vame h ( *4 r ® Sl Ithii IpS ■ M IDI Hi mm v -JU ffiii BiZS j 'Jžlutal If ■«lliiij CELOVŠKO STROKOVNO PEDAGOŠKO ZDRUŽENJE Predstavitev v Ljubljani Predsednik združenja in vodja njegove založbe Franc Kukoviča Slovenski javnosti je morda premalo znano, da poleg Wie-serjeve, Dravine in Mohorjeve založbe koroški Slovenci premorejo še četrto, za dvojezično šolo izredno pomembno založniško dejavnost Strokovnega pedagoškega združenja v Celovcu, ki ga z njegovo založbo vred vodi ravnatelj ljudske šole v Žitari vasi Franc Kukoviča, povezuje pa okrog 180 dvojezičnih učiteljev. Ti so kmalu spoznali, da slovenskih učnih pripomočkov in učbenikov od koga drugega zlepa ne bodo dočakali in daje najbolje, če se tudi tega dela lotijo sami. V dobrih desetih letih so s prizadevnostjo, ki je denarno v glavnem ostala nepoplačana, dosegli toliko, da lahko s ponosom gledajo na opravljeno delo. Najprej sta nastali dve zbirki Jezikovnih vaj v ljudski šoli. Za eno je poskrbela Irmgard Raschun, za drugo pa Stanislava in Franc Kukoviča. Pouku slovenščine je namenjena tudi Sestavljenka, ki jo je v 25 učnih enotah pripravil Jožko Wrulich na osnovi učbenika za 1. in 2. r. Sonja in Peter se učita slovensko (skupno delo S. in F. Kukoviča, J. Wrulicha, I. Raschunove in Marice Pin-terjeve). Izvirno didaktično igro Število samostalnika je prav tako zasnoval F. Kukoviča, skupaj z ženo pa še Računske vaje. Tri zelo uporabne sklope za igriv pouk materinščine Kvartet »Koliko je ura«, Včeraj, Danes, Jutri ter Pet didaktičnih iger je prispe- vala Rezika Iskra, Marica Hartman pa Stavčne sestavljanke za prebrisane. Jezikovnemu in književnemu pouku nadalje služijo zgodbice Lev in miš Jurija Opetnika in še zlasti oba cvetnika slovenskega pesništva Leto v pesmi ujeto ter Čarobna dežela slovenske poezije, po izboru koroškega mladinskega pesnika Hermana Germa, donedavnega ravnatelja pli-berške glavne šole in zdajšnje- ga predsednika Društva slovenskih pisateljev v Avstriji. Zvočni in knjižni pripomoček za slovenski glasbeni pouk Zapoj še ti pa so pripravili Janez Gregorič, Pepej Krop, Stefan Logar in J. Opetnik. Vse doslej omenjeno delo je narejeno izredno privlačno in v jeziku, ki resnično izraža vso možno koroško zavest o pripadnosti ogroženi materini besedi. Nekakšen njegov povzetek in ustvarjalni vrh pa je zaradi dodatnega zgodovinskega, zemljepisnega, gospodarskega in splošno kulturnega okvira prav gotovo lanski učbenik Moja dežela - dobrodošli na Koroškem, ki ga je pisec Franc Kukoviča namenil tako učencem osnovne in srednje šole kot tudi njihovim staršem in nedvomno vsej slovenski javnosti. Razlogov, da se založniška dejavnost pedagoškega združenja po lanski predstavi zgodovinskega, kulturnega in zemljepisnega vodnika Deset sprehodov med Slovenci na Koroškem v dveh knjigah Nika Rupla na prireditvi Dnevi slovenskega šolstva končno predstavi tako strokovni kot širši slo- venski javnosti še v Šolskem epicentru Državne založbe Slovenije v Ljubljani, je torej več kot dovolj. Predstavitev se je kot prva od našega šolstva v zamejstvu zgodila 15. marca v pristnem koroškem vzdušju. Po uvodnem pozdravu Tineta Logarja je v imenu zadržane državne sekretarke Teje Va-lenčičeve spregovoril podpisani vodja slovenjegraške Enote Zavoda za šolstvo, podrobneje pa je navedeno založniško dejavnost in nekatere značilnosti slovenskega dvojezičnega šolstva na Koroškem seveda najbolje prikazal F. Kukoviča sam. Med drugim je za letos napovedal še nekaj gradiv, predvsem za glasbeno vzgojo. Od drugih avtorjev je pri predstavitvi sodelovala Rezika Iskra, ki je poudarila uporabnost razstavljenih gradiv tudi za šole v Sloveniji. Lepih besed zares ni manjkalo. Ponovno smo načrtovali nujno tesnejše sodelovanje celovške založbe z založbo slovenskega Zavoda za šolstvo v Ljubljani, ki naj koroški založbi zagotovi vsaj nekaj potrebne strokovne pomoči in pripomore k temu, da bodo celovške šolske knjige in drugi pripomočki veliko bolj dostopni tudi šolam v Sloveniji. Franček Lasbaher VIGREDNI KONCERT V KOTMARI VASI Gorjanci s pesmijo v pomlad je izkazal tudi otroški zbor SPD Gorjanci Na vigrednem koncertu se V okvir letošnjega Rožanske-ga izobraževalnega tedna je tudi SPD Gorjanci iz Kotmare vasi vključilo redni vigredni koncert. Zborovodkinja Irena Žmitek je pripeljala svoj mešani oktet »France Prešeren« iz Žirovnice in učenci domače ljudske šole so nastopili kot gostje. Sicer so domači Gorjanci sami razdelili svoje glasbene moči v pet različnih skupin in tako sestavili zanimiv, skoraj dveurni spored. Osnova je še vedno mešani zbor, ki je pod energično roko Irene Zinitek napredoval in je dobro priprav- ljen tudi za gostovanja. Iz vrst zbora je domači zborovodja Jožko Pack sestavil mešani oktet, ki bo z močnejšim tenorjem gotovo enakovreden podobnim drugim oktetom. Z veseljem smo ugotovili, daje cela vrsta mladih Kotmirčanov ob velikem trudu Erike Muri dosegla toliko, da bi se dalo iz vseh sestaviti lep mladinski zbor. Kjer je toliko mladine, tam se je vredno potruditi za slovensko kulturo. Kakšni so lahko dosežki, sta nam pokazala solista tega sporeda. Z vidnim navdušenjem so poslušalci pozdravili pogum mladega harmoni- karja Andija Martina in znanje mlade pianistke Katje Ogris. Tudi »Kotmirškemu puebu«, Jožku Packu, želimo veliko uspeha pri iskanju novih članov. Vigredni koncert Gorjancev, čeprav še v tradicionalnih oblikah, je bil spet eden od mnogih korakov na pravi poti. ■ SPD »Edinost« in DSPPA vabita na LITERARNI VEČER v sredo, 19. 4. 1995 ob 20.30 v kletni dvorani Posojilnice-Bank Pliberk ZBORI ZA SOSEDSTVO Uspelo pevsko srečanje v Špitalu Presenetljivo veliko število prijateljev zborovskega petja se je zbralo preteklo soboto v trgovski zbornici v Špitalu na skupnem koncertu nemških in slovenskih pevskih zborov na Koroškem. Geslo prireditve: »Koroški zbori pojejo za doživeto sosedstvo«. Pobudnik pevskega srečanja pa je bil slovenski oddelek ORF ob sodelovanju Kärntner Sängerbun-da, Kärntner Arbeitersängerbun-da, Kärntner Bildungswerka in obeh slovenskih osrednjih kulturnih organizacij. Razveseljivo je, da so se zelo pomembne koroške kulturne organizacije prvič skupno dogovorile za pevsko srečanje, katerim bodo v maju in juniju sledila podobna srečanja še v Trgu in Velikovcu. Proti pričakovanju se je v Špitalu zbralo nad 500 poslušalcev, dvorana trgovske zbornice je bila nabito polna, nekateri niti niso več dobili vstopnic. Čeprav so bili prireditelji sprva nekoliko skeptični, saj je bilo v okolici nekaj konkurenčnih prireditev, je bila bojazen odveč. Od slovenske in dvojezične strani sta sodelovala MePZ »Podjuna« iz Pliberka ter Die fünf Gailtaler, med nemškimi pa so bili Grenzlandchor Arnoldstein, Carinthia-Chor Millstatt, zbor realne gimnazije iz Spitala, Instrumentalmusik der Musikschule Spittal, ter Terzett Gra- fenstein. Kot znak dobre volje in pripravljenosti za sodelovanje je bilo možno videti uresničitev zamisli, da je vsak od nemških zborov zapel tudi slovensko pesem. Kar včasih še ni bilo, je dandanes očitno vsaj na pevskem področju že mogoče. Pravzaprav so številni pevci brez pridržka sprejeli to pobudo in na koncertu samem izrazili svoje zadovoljstvo nad tem, da se na pevskem področju v medsebojnih odnosih le nekaj mehča med obema narodoma na Koroškem. Tudi vzdušje med pevci je bilo temu primemo sproščeno. Res je, da je bilo s strani koroških Slovencev že nešteto poskusov, da bi prišlo do zbliževanja med obema narodoma vsaj na kulturnem področju. To pa doslej ni docela uspelo, vsaj na dvojzičnem ozemlju ne. Čeprav so dvojezične prireditve, kot npr. »Dober večer, sosed«, usmerjene v ustvarjanje kulture sožitja, je vendarle treba reči, da je še na obeh straneh dovolj bojazni in predsodkov. Kultura ima prav gotovo velike možnosti, da preseže nacionalistične spore, če pri tem upoštevamo enakopravnost obeh jezikov in kultur v deželi. Nekaj v tej smeri se je zgodilo v Špitalu, tako so pevsko srečanje ocenjevali tudi sodelujoči pevci. Zato je upati, da se bo ta pot meseca maja nadaljevala v Trgu. ■ POSLEDNJA VOJNA ... V ZELEZNI KAPLI Za razvedrilo in v premislek Ko zmanjka moških so za vojsko dobre tudi ženske Režiser Polde Zunder je imel tokrat kar večkrat srečno roko; prvič: izbral je primeren tekst, ki lahko vsaj nekoliko sodi tudi v letošnjo obletnico končanja druge svetovne vojne, drugič; postavil je zelo ustrezno zasedbo vlog in tretjič: za to uprizoritev je izbral izvrstne sodelavce. Groteskna komedija Žarka Petana Poslednja vojna njegovega veličanstva v uprizoritvi kapelske »Zarjine« igralske skupine preteklo soboto zvečer bi si sicer zaslužila še bolj polno farno dvorano in še več aplavza, kajti vsa stvar je pravilno osmisljena, je pravi groteskni humor z vsebino, z nujnim navezovanjem k razmišljanju. Hkrati je aktualna za 50-letnico in za sedanje obdobje vse pogostejših vojnih spopadov na tej naši mali Zemlji. Vojna je nesmisel, zahtevajo in sprožajo jo posamezniki, ki se hočejo z njo zapisati v zgodovino. To so v psihoanalitičnem smislu ljudje, ki se ne znajo uveljaviti s pozitivnimi dejanji, na konstruktiven način. Petan to temo obdela na primeru senilnega »njegovega veličanstva«, ki na vsak način hoče spopad, in to kljub temu, da nima več vojakov, da je vojni minister »zajec«, daje general nesposoben, da narednik nima več komu poveljevati. Vojska, »njegovega veličanstva« uri ženske, ki pa morajo, ko je treba na manever, do- mov opravljati svoje gospodinjske obveznosti. In ko ji ne preostane nihče več, se dvorna smetana z veličanstvom vred sama spopade z vojsko sosednjega veličanstva. Vojna torej za vsako ceno. Tekst je zabeljen z nekaj grotesknimi domislicami, najmočnejše pa je vprašanje, ali je vojna moška ali ženska zadeva. Prevlada občutek, da je bolj ženska, saj le-te ostajajo doma, same, vdove, samohranilke otrok, v velikih čustvenih stiskah, moški pa ali padejo ali pa so heroji. Kapelska predstava je bila polna humornih in cinično-gro-tesknih dovtipov. V vsej humornosti so jo izredno podpirali odlični kostumi Brede Varlove v izdelavi Bredice Župane, enostavna in efektna scena (tudi Varlova), pri odrskem gibu pa je režiserju pomagala Minka Veselič. Taje napolnjeval ves odrski prostor, v detajlih pa je bil absurdno spake-dran, za to predstavo pravšnji. Igralci so bili izredno sproščeni, pomagale so jim tudi vojaške čelade, ki so jim odvzele skrb za obrazno mimiko, da so lahko več energije vložili v gibanje in govorni izraz. Je- zik je bil lep, izgovorjava razumljiva, drobni spodrsljaji niso motili. Koga izpostaviti? Wili Ošina (njegovo veličanstvo) je blestel, komornika Pepi Ora-sche in Danijel Pasterk sta bila pravšnja, izvrsten je bil Erhard Ošina v vlogi nemočnega vojnega ministra, Franci Lipuš je pokazal, da zna igrati tudi generala, Andi Ošina je odigral pravo kreaturo edinega preostalega narednika, dovolj komična in groteskna so bila dekleta na vojaškem urjenju - Karolina Rozman, Marija Ošina in Marica Orasche. Polde Zunder je uprizoritev nadgradil s pesmima Marjana Pungartnika v prologu in epilogu, ki sta ju (nežno) zapeli Silvija Ošina in Rozana Župane, za klavirjem pa ju je ad hoc spremljal Dominik Hudi. Za ustrezne maske je poskrbela Anica Fugger, dogajanje pa je z lučjo suvereno spremljal Tomi Ošina. In pripomba: predstava gledalca tako prevzame, da je kar prekratka, tekst in dogajanje bi bilo mogoče razširiti z variacijami na tekst o absurdnosti vojne, kar bi še močneje poudarilo vso nesmiselnost zahtev »njegovega veličanstva« in raznih bogov vojne. Jože Rovšek UPRIZORITEV MLAJŠE SKUPINE V MLADINSKEM DOMU »Modra kapica« Zakaj ravno modra in ne rdeča, ko pa bi lahko bila tudi ekološko zelena, papeško rumena ali koroško rjava, tega na primerni uprizoritvi Modre kapice nismo zvedeli, kljub temu pa smo se ob njej kar dobro zabavali. Tekst te Vilarjeve kapice ima tradicionalno Rdečo kapico le za osnovo, vanjo so vključene iste vloge, vendar z drugačnim karakterjem. Modra kapica ni, kakor rdeča, pridno dekletce, ampak precej nečimrno in razvajeno dekle, mati ji je podrejena, babica ni nikakršna starka, bolna in priklenjena na posteljo, tudi volk ni krvoločen, saj babici celo prinese cvetlico, lovec nima pravega posla, zato poučuje v gozdni glasbeni šoli itd. itd. Mentor mlajše igralske skupine Mladinskega doma Sten Vilarje že v uvodu poudaril, da je bil namen nastajanja predstave predvsem igranje, razvijanje in prepuščanje domišljiji. Tako je torej nastala ta Modra kapica. Ob tem je volk seveda v dru- Konec dober, vse dobro ... gačni vlogi, je prijazen, kar mu celo bolj pristaja kot pa krivično obešena krvoločna vloga. Tudi po starosti se stvari ne ujemajo najbolje. Babica je mlajša od svoje hčere, matere Modre kapice, posluša moderno glasbo in ji skratka nič ne manjka. Zgodba se začne v formalnem okviru pri pouku, ob igri pa se otrokom razbohoti domišljija. V uprizoritvi so se bolj ali manj intenzivno igrali Jerica Marinšek (Modra kapica), Andreas Wieser (Oče), Dominik Rozman (Volk), Tamara Brumnik (Babica),. Simona Dolinšek (Mati), Darko Maraž (Lovec in odlični glasbeni učitelj), Daniel Malle (Medved in virtuoz na štajerski harmoniki), Alenka Hanin - zvita (Lisička), Sven Wuttej (Jazbec), učence pa so igrali še Marko Pandel, Klemen Karisch in Marco Toth. Glasbo Viljema Gergole-ta je vrtel Dominik Wieser, sceno pa zasnovi Jožeta Perdi- »Ta nori dan« PREMIERA NA RADISAH Turrinijev Radiški igralci so se po več kot desetletju znova lotili Matička, vendar v temeljiti predelavi Petra Turrinija in še temeljiteje izpeljanem koncu te vsem znane zgodbe. Kakor je bil Beaumarchai-sov tekst iz 18. stoletja nekoč revolucionaren, pa danes še redkokdo zazna socialni upor v vsej razsežnosti za tedanji čas. »Ta nori dan« med grozo in komiko he so izdelali J. Marinšek, A. Brumnik, S. Korošec, S. Dolinšek in M. Kavčič. Režiser in animator skupine Sten Vilar bi se sicer lahko z otroci še nekoliko bolj intenzivno igral, več giba predstavi namreč ne bi škodilo, lepo pa je vpletel petje in ga podložil z glasbo. Upajmo, da so igralci te skupine že nekoliko zasvojeni z gledališčem in da si v prihodnjem letu lahko obetamo novo uprizoritev. Jože Rovšek Širokemu občinstvu je komedija všeč, ker se lahko od srca nasmejemo intrigam na dvoru in kaznovanemu pohotnemu grofu. A Turrinijev tekst je skoraj neopazno približal brezizhodnost nižjega sloja ob nasilju mogočnikov in - kar je najvažnejše - konec se sprevrže v krvavo revolucijo. Grof obleži mrtev in umor je le na videz slučajen. Že sam dvig roke zoper nasilje je revolucionarno dejanje, ki potegne za seboj mase ljudi in ima nepredvidljive posledice. Tekst je vseskozi duhovit in smeha je bilo dovolj. Igralska skupina je svojo nalogo dobro opravila in takole se zaveš, koliko pravzaprav pomeni žlahten vaški teater, ki se zna spretno izogniti burkaštvu in poceni humorju, pa ga vendar sprejmejo vsi, od izobraženca do tistih, ki jim knjiga ni vsakodnevna spremljevalka. Režiser domačin Nuži Wieser, neutruden gledališčnik, je varno vodil igralce po poti žlahtnega humorja. Figaro, ki ga je odigral Aleksander Tolmajer, je bil dovolj vročekrven in zaljubljen, čeprav bi bil lahko za spoznanje bolj prebrisan in manj naiven. Manfred Tolmajer je prav tako presenetil kot grof in zelo dobro oblikoval oblastnega nasilneža, ki mu je izživljanje pohote bolj sredstvo za dokazovanje oblasti kot pa čutnost. Prav to pa je utemeljilo verjetnost krvavega upora. Leni Ogris je kar prepričljivo uprizorila prevarano, izkušeno in vsega hudega navajeno grofico, ki si je ohranila nekaj mladostnega hrepenenja ne več mlade ženske. Njena služkinja in Figarova nevesta Suzana (Tamara Woschitz) je bila pač zdravo in življenja polno kmečko dekle, ki pa v resnici ni kos pokvarjenosti in intrigam. Za pravega komedijanta se je izkazal Sven Schiemann, lahkoživi Kerubin, in samoumevno in odlično obvladoval razpon med predrznim babjekom in prestrašenim služabnikom. Tomi Rogavnik kot vrtnar je požel aplavz na odprti sceni, pa tudi ostali igralci, Boris Povše kot osebna straža, Marjan Woschitz, Robi Pichler in Justi Pisjak, Martin Ogris in Marco Tolmajer so bili dovolj sproščeni. Predsednik SPD »Radiše« pa ni pozabil na številne »nevidne« roke, ki so izdelale sceno in kostume, skrbele za luč in še za sto drugih drobnarij in se jim je v imenu društva po obilnem aplavzu zahvalil s cvetjem. Sonja Wakounig 13. april 1995 7 Mirko Bogataj je napisal na 186 (!) straneh 95 »koroških ogovorov«. Izdala jih je Slovenska prosvetna zveza z naslovom KULT, založila in natisnila pa - z Januševo sliko na naslovni strani - Drava. Ko se je dramatik in literarni zgodovinar Matjaž Kmecl odločil napisati spremno besedo tej družbeno in kulturnopolitični koroškoslovenski panorami, je vedel, zakaj je to storil, saj Bogatajeva razmišljanja naše »narodne predstavnike«, predsednike in tajnike obeh »ideoloških« taborov s čutom odgovornosti opominjajo in - kakor je zapisal Kmecl -umirjeno, trezno, modro in vendar z neomajnim glasom vesti, s slovenskim samospraševanjem rotijo, naj se končno poglobijo vase in najprej pometejo pred lastnim pragom. Priznati moram, da so me Bogatajevi prebliski -kakor pred davnimi leti duševne stiske Lipuševega Tjaža - ne samo ogreli, ampak resnično zagrabili, kakor kriminalka z duševnih poljan, ki mi je - čeprav brez srečnega konca - odvalila mnogo pečovja in skalovja s srca, da spet malo laže diham. Avtor pred bralca razgrinja kar vsa področja koroškosloven-ske bivanjske stiske, vsa »vroča železa« iz naših domačih krušnih peči in iz starikavih avstrijskih političnih plavžev. Kdo je kriv teh naših stisk? Ali drugače: Pokažite mi otroka, ki je kriv, da je na svetu! Torej smo si na jasnem, da je kriva edinole »božja volja«: ta je, tako so mi že od mladih nog vtepali v glavo, odgovorna za vse, kar je na svetu in za vse, česar ni. Ta »božja volja« je pred več ko 1400 leti prisodila našim prapradedom - danes bi se reklo kmetijsko-gospodar-skim azilantom - s kravicami in kozami vred, bežečim pred ogrskimi in drugimi roparji ob Dravi proti zahodu v to prelepo deželo jezer in jezerc, ali kaj ko pa v njej na našo žalost nenehoma brije ledeni sever in se divje zaganja v apneni zid na jugu, da bi ga podrl, skratka usojeno nam je biti na grozotnem prepihu in »biti življenjski boj s sovražnikom« in »biti plat zvona od jutra do večera«, naznanjati suhljati matici in bikovski božanski Evropi, da umreti nočemo, a živeti ne znamo in RAZSTAVA Toni Valentinitsch V Posojilnici-Bank v Bilčovsu trenutno razstavlja domačin Toni Valentinitsch devet eksponatov iz svoje pestre zbirke domače umetniške obrti. Razstava je vredna ogleda, odprta pa bo še do nadaljnjega- »SMALL IS BEAUTIFUL. TOO SMALL IS DIFFICULT« ... J. M. Kako je mogoče biti koroški Slovenec? tako dalje in tako naprej in kaj-krat v zgodovini, ko smo že vzklikali ZDAJ ZDAJ BIJE NAŠA URA, se nam je čez noč povesil naš narodni nos, ker smo že spet podlegli akustični prevari - naši hipni otročji aleluji, ko nam je v resnici bila le zadnja ura. In po vsaki takšni streznitvi nas je obšla še usodnejša malodušnost, kot njena posledica pa malokrvnost, ma-lovernost, malosrčnost, malomarnost, malopridnost in še kaj drugega malega, posebno občutek manjvrednosti, malenkost-nost, drobnjakarstvo, veselje z igricami v peskovnikih. In ker v teh igricah vsakdo vsakomur v piskerček vidi, koliko peska ima v njem za koliko krapčkov, se med nami porajajo nepri-voščljivost, zavist in surova popadljivost, dokler si v jezi peska ne zmečemo v oči in ušesa in usta in lase. In potem naši »narodni predstavniki«, marljivi učenčki avstrijske šole za politične lažnivce, takšno svoje vedenje legitimirajo z otipljivo puhlico, da jim gre za nekakšne ideološke razlike v pogledu na svet, Bogataj pa nam - resda z rokavicami - njihovo neresničnost in potuhnjenost razkrinka ter njihovo spakovanje po pravici imenuje politikantstvo in gnilo narodnjaštvo brez srčne kulture (26): »Narodni progra- mi so se (jim) rodili na papirju in so ostali na njem. Narod jih ne pozna, ni vedel, da so se rodili, in ne bo vedel, ko bodo izginili ...« (29). In pravi, da je osnova naše vzajemnosti spoštovanje: »V naših glasilih ... naš ljubi nacionalizem apelira na čustva, na šovinizem, medtem ko človekova (torej tudi Slovenčeva) resnična kultura vselej presega narodnost, kar pa ne pomeni, da bi osebnostno zrel človek pri tem preseganju smel ali moral zatajevati svoj socialni, kulturnozgodovinski in jezikovni izvor. (50) Pravične, zato pametne besede, le da tu in tam v knjigi trčijo na mejo uresničljivosti, na primer: spoštovanje kot osnova za naše vzajemno nastopanje v avstrijski javnosti je pač avtorjeva pobožna želja, se pravi neizvedljiva v trenutku, ko kateri naših »merodajnih« Slovencev ni vreden spoštovanja. Naj mi avtor dovoli biti konkreten, da se bova razumela: je Karel Smolle s svojim glasovanjem v parlamentu kljub izrecnim svarilom takratne zelene šefice Meissnerce, da je zakon o ločitvi koroških šolarjev ne samo krivičen, ampak tudi neumen (»dumm«), je ta naša Smola še spoštovanja vredna? Pred spoštovanjem mora biti poštenost. Prav tako nepopolnost vidim v avtorjevi ugotovitvi: »V času izbruhov najhujšega nacionalizma je solidarnostno gibanje slovenskim Korošcem vlivalo novo upanje za boljši jutri. Po naši krivdi se je obetajoče zavezništvo nemško in slovensko govorečih Korošcev razblinilo, ostali so spomini in nič več.« (50). Sprožilci SOLKOM-a so bili Kladivo, Mladje in Društvo slovenskih pisateljev, a ko se je ta razrasel na 23 organizacij in ni hodil spraševat ne Ljubljane ne Beograda ne Dunaja, kdaj in kako sme demonstrirati za našo enakopravnost na osnovi 7. člena ADP, je Ljubljana poslala svoje oznovce, da so podkupili nekaj podkupljivih efialtov: bil sem ne samo na ustanovitveni, ampak tudi na zadnji seji SOL-KOM-a, kjer je naš prijatelj dr. Robert Saxer s solzami v očeh svaril našega glavnega efialta F. W. (glej »Kladivo«: Filip Warasch, koga varaš?), naj ne razdira tega komiteja, pa ga je vendarle razdrl. Zato bi moral avtor Bogataj v takšnem ključnem ogovoru biti manj splošen in bolj natančen: obetajoče zavezništvo se ni »po naši krivdi« razblinilo, ampak - kakor se to v politični zgodovini rado zgodi - po »zaslugi« ovaduhov in izdajalcev, bog z njimi! Ta F. W. ni ne Bogatajev, ne moj, ne prijatelj tritisočglave množice naših tedanjih demonstrantov. Pričujoči moj spis noče (ker spričo številnih tem, ki jih avtor obravnava, ne more) biti popoln, kaj še strokovna ocena knjige. Ta naloga čaka na tovariše v Slovenskem znanstvenem inštitutu v Celovcu. Prav gotovo so se je že lotili? Bogatajeva izredno aktualna razmišljanja so koroškim Slovencem naših dni potrebna bolj kakor vsakdanji kruh, ki so ga že davno presiti. Tu mislim predvsem na avtorjeve dragocene psihološke analize naših nepotrebnih, kvarnih, nevarnih nacionalnih travmatičnih nevroz. Že sami naslovi zadevnih ogovorov pričajo o njihovi tehtnosti: Mali in veliki (avtor misli Slovence in Nemce) -skušnjave, Žalosten rekord: največ samomorov v Avstriji na južnem Koroškem, Vsi smo manjšine (o manjvrednostnih občutkih), Vzroki asimilacije na Koroškem, Nihče ni otok zase, Koroški Slovenci in Slovenija, Kultura je samo ena. Ne piši kritike in dobro ti bo na zemlji, Jezik kot izrazno sredstvo naše kulturne zavesti. Zmanjkuje nam besed... V KULT-u je zanesljivo toliko tehtnih kratkih razmišljanj, da bi jih bilo za vsa nedeljska jutra - skozi celo koledarsko leto: v Bogatajevem Slovenskem oddelku Radia Celovec. A ker naši »predstavniki« ta jutra prav gotovo prespijo (saj jih tudi jaz), naj bi jih prebirali pač pri zajtrku in jih premeditirali. (Prav gotovo še ena pobožna želja, tokrat moja.) In za zaključek še pripomba našega uradno priznanega ling-vopapista J. M.: je bil lektor založbe Drava pri rojstvu te pomembne knjige ravno na dopustu? KNJIGA ZA SLADOKUSCE Slovenski impresionisti v Ivan Grohar: Sejalec f V založbi Co-libri je izšla čudovito opremljena knjiga, ki predstavlja delo in življenje štirih najvidnejših slovenskih impresionistov: Ivana Groharja, Riharda Jakopiča, Matija Jama in Mateja Sternena, ki so slovensko slikarstvo ob prelomu stoletja uvrstili v sam vrh svetovne umetnosti. Knjiga je pravzaprav predelan ponatis, saj je izšla že pred dvajsetimi leti, a je že davno razprodana. Spremna beseda je izpod peresa umetnostnega zgodovinarja Franceta Steleta. Zdajšnja izdaja obsega 2.000 izvodov in pričakovati je, da bo tudi ta kmalu razgrabljena. Primerna je ne samo za lastno uporabo, pač pa je lahko čudovito darilo, ki glede na kvaliteto ni predraga: stane približno 600 šilingov, kupite pa jo lahko v obeh slovenskih knjigarnah v Celovcu. Kot je povedala direktorica založbe Co-libri Majda Si-košek, ne dobivajo za izdajo knjig nobenih državnih ali drugačnih podpor, kar je knjige v Sloveniji izdatno podražilo. V sodelovanju z zamejskimi knjigarnami (Avstrija in Italija) pa opažajo stagniranje ali celo rahlo nazadovanje pri naročilih. S. W. MODESTA WOLF: SPOMINI NA DOM O otroštvu Huga Wolfa Zlasti od leta 1990, ko je glas-boslovec Leopold Spitzer, predsednik dunajskega Mednarodnega društva, Huga Wolfa, tega svetovno znanega skladatelja razglasil za največjega sina slovenskega naroda, je njegov slovenski rod vsaj pri nas že dovolj znan tako po očetovi (Volk iz Šentjurja pri Celju) kot materini (Orehovnik iz Mojstrane) strani. Čeprav je Spitzerjeva izjava za Slovence že vsaj zaradi Franceta Prešerna nesprejemljiva, so izvedbe Wolfovih samospevov, ki so neminljiv del svetovne glasbene zakladnice, vendarle tudi pri nas čedalje pogostejše. Lani smo dobili še filmsko upodobitev skladateljevega življenja in dela Hugo Wolf - poklican in izbran po scenariju Jasne Novak. Tudi napisano slovensko vvolfoslovje je spet za ščepec bogatejše. Zatem ko je v skladateljevem jubilejnem letu 1900 ob 130-letnici rojstva v Slovenj Gradcu izšla po obsegu sicer skromna, a vsebinsko povsem dostojna knjižnica Hugo Wolf med Slovenci (uredila sta jo Jože Humer in Valter Sami-de) in istega leta pri celovški Dravi prevod študije Andreasa Dorschla Hugo Wolf, je z letnico 1994 pri založbi Voranc v Slovenj Gradcu izšla tretja slovenska knjiga o Wolfu, ali v tem primeru bolje rečeno o Wolfovi družini. Omenjena založba je v nemškem izvirniku in slovenskem prevodu, ki je delo Tatjane Srebot Rejec, Trinajstletni Hugo Wolf izdala knjigo Spomini na dom s podnaslovom Spomini na otroštvo Huga Wolfa. Okrog leta 1920 jih je napisala Hugo-va najstarejša sestra Modesta Wolf Strahser (1852 Pliberk, 1922 Gradec) z utemeljitvijo, da se jih je lotila, ker se ljudje pač zanimajo tudi za mladost slavnih osebnosti. Prav ji daje dr. Manca Špendal, ki na zavihku povzema prevajalkin uvod in Modestine Spomine ovrednoti kot zanimiv prispevek k našemu vedenju o slovitem rojaku. Prav prevajalkin uvod je še posebej zanimiv, ker gaje Tatjana Srebot Rejec napisala tudi kot potomka Wolfove družine, saj je vnukinja skladateljeve najmlajše sestre Adrienne. Na kratko prikaže raziskave družinskega rodoslovja, ki je z izpisi Jožeta Leskovarja iz matičnih knjig potrdilo Sokličeve in Mravljakove ugotovitve o slovenskem izvoru družine. Seveda se v 2. polovici prejšnjega stoletja Wolfi s Hugom vred že zdavnaj več niso imeli za Slovence, pač pa, kot je Srebo-tovi zatrjevala babica, za Nemce, ki so se v Slovenj Gradec priselili iz Bavarske. Wolfovo družino v tem obdobju nam predstavi kot premožno meščansko, vezano na podedova- no usnjarsko obrt, katere člani pa so po očetu vsi podedovali nadarjenost za glasbo. Z glasbo so prežeti tudi Mo-destini spomini. V prostorni hiši (v njej je še danes slovenjegraška glasbena šola) se je tako rekoč nenehno prepevalo in igralo na kakšno glasbilo, ki jih je oče Filip imel celo vrsto in na vse znal igrati. Hugo pa je prav tako obvladoval vse, kar je vzel v roke, še zlasti klavir, gosli in bobne. Oče je prikazan še najbolj celovito kot mehko čuteč človek, ki je poleg dela poznal le glasbo in je zaradi nje zavrnil ponujeno čast, da v nedvomno pomembnem okraj-no-glavarskem Slovenj Gradcu postane mestni župan. Vendar Modesta tudi v celoti deli njegovo trdo nemštvo, še najbolj razvidno v sovraštvu do držav-noizdajalske slovenske duhovščine in v stavku, daje zanj kaj veljal le kdo, ki je bil Nemec, čeprav je bila družinska blaginja večinoma odvisna od mestnega slovenskega zaledja. Spomini kar dobro prikažejo podeželsko življenje v Pliberku, Vuzenici in zlasti v Slovenj Gradcu, ki je vse do konca prejšnjega stoletja tako kot Pliberk še vedno imel manj kot tisoč prebivalcev. Čeprav je Slovenj Gradec kot sedež okrajnega glavarstva za sodne okraje Slovenj Gradec z vso Mislinjsko dolino do Dravograda, Radlje in Šoštanj z Velenjem imel po letu 1850 pomembno vlogo za precejšnje območje, se je Hugo v njem počutil utesnjenega in se je nerad vračal domov. Tega ni moglo spremeniti niti dejstvo, da gaje mati, ki je umrla istega 1903. leta, preživela za nekaj mesecev. O materi Katarini tudi sicer v Spominih zvemo bistveno manj kot o očetu. Hugovo otroštvo v domačem mestu pa je prikazano nekako do petega leta, ko je začel hoditi v šolo. Sledi le še opis njegovega obiska Modestine družine 1884 v Oeblarnu. Kdor bo torej v Spominih iskal kaj celovitejšega, bo iskal zaman. Najbrž je ta pomanjkljivost povezana z njihovo usodo. Jože Leskovar jih je v tipkopisu našel v ostankih Wolfove muzejske zbirke na Ptuju, znane še iz časov, ko so nemški okupatorji pripravljali preimenovanje Slovenj Gradca v Hugo Wolf Stadt. Tako pridemo do vprašanja, ali je lastnica rokopisa - Modestina hčerka Kornelija - J. Leskovarju sploh izročila celoten rokopis. Jože Leskovar je Spominom pripisal strnjen pregled Wolfove glasbene ustvarjalnosti in dodal svoj rodovnik družine Wolf, s katerim je dopolnil nacistični rodovnik W. Rau-schenbergerja iz leta 1940, oziroma ga je - bolje rečeno -ovrgel. Knjigo, opremila stajo Stojan Brezočnik in Edi Kora-ca, odlikuje tudi lepa fotodokumentacija in že z naslovne strani se spoglejujemo z najstarejšim posnetkom malega Huga iz leta 1864, ko je bil star štiri leta. Hugo Wolf nedvomno spada med največje glasbenike sveta. Nedvomno je že dozorel čas, da mu slovensko glasboslovje nameni celovito študijo v knjižni obliki. To bo zdaj, ko je L. Spitzer dokončal njegova zbrana dela v skoraj tridesetih zvezkih,- celo nekoliko lažje in v predstavljeni knjigi za to lahko vidimo le še dodatno spodbudo. Franček Lasbaher ŠENTVID OB GLINI: 3. KULTURNI TEDEN KOROŠKIH SLOVENCEV Da bo stekel dialog v deželi Tretji Kulturni teden koroških Slovencev, ki ga skupaj s kulturnim uradom mesta Šentvid ob Glini, kulturnim oddelkom urada koroške deželne vlade ter Slovensko prosvetno in Krščansko kulturno zvezo prirejata Biro za slovensko narodno skupnost pri koroški deželni vladi in ORF, bo letos potekal od po- 28. Bistven namen tega tedna, prvi je bil v Špitalu ob Dravi, drugi pa lani v Trgu/Feldkir-chen, je v okrajnih mestih zunaj dvojezičnega ozemlja Koroške predstaviti razvoj in delovanje koroških Slovencev predvsem na kulturnem področju. Biro deželne vlade za slovensko narodno skupnost s tem izpolnjuje tudi svojo nalogo razvijanja in udejanjanja predlogov in konceptov za sožitje v deželi in za krepitev notranjekoroškega dialoga. nedeljka, 24., do petka aprila v Šentvidu ob Glini. Izkušnje prvih dveh tednov kažejo, da se je pripravljenost za medsebojne stike okrepila, to potrjujejo tudi stiki in partnerstva med slovenskimi in nemško govorečimi kulturnimi skupinami Voditeljica Biroja za slovensko narodno skupnost dr. Marija Novak-Trampusch je na predstavitvi dejala, da bo kulturni teden stal okoli 100.000 šilingov, pri čemer pa je razveseljivo, da je uspelo dobiti sponzorje. Vodja slovenskega oddelka pri ORF Mirko Bogataj pa je pod geslom »Če letos srečanje v deželi ne bo uspelo, kdaj potem?« poudaril pomembnost prireditve za dialog v deželi in v tej zvezi spomnil na zelo kritično pisanje koroških medijev o načrtovanih uradnih plebiscitnih proslavah. Niz prireditev Prireditve v Šentvidu bojo na več mestih, in sicer v dvorani gospodarske zbornice, v mestni hiši, v kulturni kleti in v dvorani glavne šole III. 3. Kulturni teden koroških Slovencev bo v ponedeljek, 24. aprila, ob 18. uri odprl zvezni kancler dr. Franz Vranitzky, glasbeni okvir pa bodo prispevali MePZ »Podjuna«, Kvartet »Rož« in ansambel flavt šentviške glasbene šole. V torek, 25. aprila, ob 18. uri bo v Galeriji v mestni hiši odprta etnografska razstava »Doživeta arhitektura na južnem Koroškem« in ob 19. uri pa v kulturni kleti razstava del Rudija Benetika. V sredo, 26. aprila, ob 20. uri bo v dvorani delavske zbornice zborovski večer, ki ga bojo oblikovali Singkreis ars mušica, Althofeh, MePZ »Zarja« iz Železne Kaple, Ansambel narodne glasbe šentviške glasbnene šole in Singkreis Hörzendorf V četrtek, 27. aprila, ob 20. uri bo v dvorani mestne hiše predavanje univ. prof. dr. Heinz-Dietra Pohla o nemško-slovenskih jezikovnih kontaktih. Dve prireditvi v petek, 28. aprila, bosta zaključili letošnje kulturne dneve koroških Slovencev. Dopoldne ob 10. uri bo v glavni šoli III izvedba musicla »Jošt in Jaka«, zvečer ob 20. uri pa bo ansambel »DRAVA« v dvorani gospodarske zbornice predstavil uglasbeno liriko koroških slovenskih pesnikov. Franc Wakounig PROSOVIČE Mariji Scharwitzl v spomin Pred nedavnim so pri Mariji na £ilji, kjer je bil Ksaver Meško trinajst let župnik in od koder sega pogled na vrhove Viša, Montaža, Višarske gore in Višarij, pokopali gospo Marijo Scharwitzl iz Prosovič. Rajna je bila januarja 1904 rojena v Trenti, kjer se je poročila z J. Preglom. Družina se je pozneje preselila v Puhme pri Rožeku. Ker domača gruda ni nudila možnosti za preživetje, je mož odšel s trebuhom za kruhom na Nizozemsko, kjer pa je umrl. Vdova z dvema otrokoma se je zatekla k sestri v Prosoviče in tam spoznala uglednega in narodno zavednega Gregorja »Gorija« Scharwitzla, ki je bil steber zadružništva pri Mariji na Zilji in od prve vojne naprej invalid. Leta 1940 sta se poročila in v zakonu se jima je rodilo pet otrok, ki sta jih vzgojila v narodnozavedne in delav- ne ljudi. Scharwitzlova družina je bila sploh zelo razgledana in ugledna, v svojih vrstah je imela enega benediktinca in tudi jurista, ki je bil po drugi svetovni vojni zelo aktiven za Slovenski vestnik. Pogreb Marije Scharwitz-love je potrdil, kako priljubljena je bila in kako jo je družina spoštovala. Vrednote, ki so ji bile vse življenje svete in pomembne, je znala posredovati tudi svojim otrokom in vnukom, kar so med drugim potrjevali slovenski nagrobni venci. V Prosovičah bojo Marijo Scharwitzl pogrešali, kakor pogrešajo tudi staro lipo, ki jo je pred leti podrl vihar in pod katero so se svojčas zbirali Schar-witzlovi, Napokojevi in drugi slovenski fantje in prepevali domače pesmi ter se nadejali lepše prihodnosti... 13. april 1995 9 Štiridnevno potovanje v organizaciji Zveze slovenskih žena - bolje rečeno: njene tajnice Milke Kokotove - je bilo lepo in seveda prekratko. Prekratko zato, ker je bilo pač na vsakem koraku kaj čudovito lepega in zanimivega. Italijanska pokrajina velja za zibelko evropske umetnosti, v njenih mestih so bili doma in so delovali umetniki kot so Michelangelo, Leonardo da Vinci, Boti-celli, Bernini, Donatello, Dante Alighieri, Petrarca, Boccaccio in cele legije tistih, ki so ustvarili smernice in merila v literaturi in slikarstvu, kakršne poznamo še danes. 50 udeležencev (cela vrsta jih je morala ostati doma, ker ni bilo več prostora) si je ogledalo nekaj znamenitih stavb v Firencah, najprej seveda katedralo in nekdanjo vladarsko hišo Palazzo Vecchio, baptisterij z nepre-kosljivimi mozaiki in zlatimi vrati, Ponte Vecchio (stari most). Reka Arno se umazana in lena vali skozi mesto, leta 1966 pa je prestopila bregove, uničila ogromno število umetnin in škoda še do danes ni docela popravljena. Siena, mesto, s katerim so bile Firence v večni konkurenci, kraljuje na visokem griču in je prav tako biser zase. Tam je bila doma sv. Katarina, patrona Italije. Glavni trg Siene ima obliko ogromne školjke in nekoč so na njegovem spodnjem delu zbirali vodo, ki se je stekala v cisterno. Vsaka palača, vsak vogal je umetnina zase. Skrb za ohranitev nekaj stoletij stare dediščine se prenaša iz roda v rod in reke turistov ne ponehajo ne poleti ne pozimi. Prevzela nas je lepota sienske katedrale iz črnega in belega marmorja, z razkošno okrašeno fasado in notranjostjo. Kakih 30 kilometrov oddaljeno mestece San Gi- POTOVANJE Toskana nas je očarala stolp proti vsem zakonom tež- dne ne zrušil in ga zato oblaga-nosti vendarle še stoji. Trenut- jo s kvadri svinca, no je okrog gradbišče, saj se Pot domov pa nas je vodila zelo trudijo, da bi se nekega čez Apenine do jadranske obale 1 i .£j|y Udeleženci izleta po Toskani v San Giminganu mingano slovi po svojih stolpih, ki so jih nekoč gradile ple-menitaške in bogate družine iz čistega napuha, in ki v bistvu niso služili nikomur in ničemur, razen da so bili viden simbol moči in veljave. Bogate freske v sangiminganski cerkvi spominjajo na hrastoveljske, le da so večje in bolj gosposke. Tam smo lahko nakupili tudi nekaj spominkov, nekaj chian-tija in belega vina, pa kakšen izdelek iz alabastra ali pa ročno poslikane sklede in vrče s tipičnimi vzorci. Kaj bi bila Toscana brez Piše in njenega poševnega stolpa! Stokrat smo ga že videli na fotografijah, pa vendar je človek presenečen, da lahko tak £ S F; m mn i i * i mi k Najstarejši udeleženec g. Prinčič (92) z ženo zadovoljen v kočiji v Firencati in čeprav smo bolj gorjanci in vajeni ovinkov, je bilo marsikoga kar malo strah. No ja, glavno, da se Hanzi, šofer Sien-čnikovega avtobusa, ni bal, in nas je varno prevažal iz kraja v kraj. Mimo Ravenne, Benetk in spet skozi Videm nazaj na Koroško. Marsikdo je sklenil, da bo šel še kdaj v to čudovito deželo in nadaljeval z ogledi tam, kjer smo zaradi pomanjkanja časa morali nehati. Zagotovo jo bomo tudi drugo leto marca mahnili v kraje, kamor smo si sicer že vedno želeli, pa nekako nismo nikoli šli. Že vnaprej prisrčno vabljeni! S. W. ZAHVALNI PISMI ZVEZI SLOVENSKIH ŽENA Drage članice Zveze slovenskih žena! To pismo vam pišem v želji, da vam izrazim veliko HVALA za vašo pomoč. Da bi našla sina, kateremu so sovražniki uničili mladost in življenje, sem z drugim, 13-let-nim prišla v Slovenijo. Ker smo bili iz Banjaluke pregnani brez vsega, sem s seboj prinesla samo dve letni bluzi in krili zase ter tri letne majice in pretesne hlače za sina. Prišli so hladni dnevi in mi smo bili goli in bosi ter brez denarja. Takrat ste se pojavile ve, Zveza slovenskih žena. Oblekle ste nas, nas obule in nam podarile blazine, na katerih nismo spali že leto in pol. Pošiljate nam denar, da se, zahvaljujoč vašim plemenitim srcem, slišimo in vidimo z mojim drugim sinom - invalidom. Upam, da se bom nekoč z mojima sinovoma vrnila domov, da bom tam našla svojega moža živega in zdravega, in da boste tudi ve moje gost- je, kakor bi si želela, po naših bosanskih običajih. V tem upanju živim in v srcu vas nosim, drage žene iz Koroške. Še enkrat iskrena zahvala in prisrčen pozdrav od mene in mojih sinov! Rabija Imanovič, Zbirni center Tržič Spoštovane gospe! Sem Harisa Šabič, roj. leta 1971 v Bosanski Gradiški. Ko sem leta 1993 prišla v Slovenijo, moje življenje ni imelo več nobenega smisla. Nisem imela več volje do življenja, ker sem morala oditi od doma, od varnosti. Oče in mati sta morala ostati na srbskem območju in sta še danes izpostavljena njihovemu terorju. Znašla sem se sama v tujem svetu. Pri sorodnikih sem dobila posteljo, vendar sem potrebovala nekaj več - smisel življenja. Ko sem zbrala malo več moči, sem se začela boriti. Prvo, kar sem storila, je bilo, da sem začela poučevati na begunski šoli v Kranju in se hkrati učiti slovenskega jezika. Res sem begunka, vendar nočem biti samo to, ker si tega nisem izbrala sama. V svojem življenju bi rada storila kaj več, nočem, da bi šlo mimo mene. Odločila sem se in se vpisala na Visoko šolo za zdravstvo, smer zdravstvena nega. Ta poklic sem si izbrala zato, ker želim pomagati ljudem. Študiram in hkrati poučujem v begunski šoli v Kranju, in čeprav za to ne dobim plačila, vztrajam, ker bi otroke poleg fizike in matematike rada naučila, da morajo imeti voljo do življenja in da bodo samo tako lahko dosegli svoje življenjske cilje. Iz vsega srca se vam želim zahvaliti, da ste mi pomagale v času, ko mi je bilo najtežje. Pomagale ste mi z denarjem in mi tudi preko tega vlile upanje, da na svetu nisem sama. Svetloba je spet v mojem življenju, smisel obstaja. Hvala vam še enkrat, ker me podpirate v mojih željah in težavah. Harisa Šabič, Kranj 70-LETNICA V TRGU Stanko, mnogo zdravja! V vasi Rottendorf pri Trgu/Feldkirchen bo 17. aprila obhajal svojo 70-letnico naš rojak Stanko Konec. V Slovenskih Konjicah, kjer se je rodil, je Stanko preživljal trdo otroštvo. Ker ni bilo dovolj kruha za številno družino, ga je mati z devetimi leti poslala na Koroško, kjer je pri njenih starših v rožanskih Svečah našel nov dom. Vendar je tudi tam ostal inozemec in bil zato kot tak po prihodu nacizma poslan na prisilno delo v Celovec. Po osvoboditvi 1. 1945 seje v Svečah takoj vključil v takratno narodno gibanje. Udejstvoval se je predvsem v mladinski organizaciji in pozneje tudi v domačem SPD »Kočna«. Ko pa sta mu leta 1949 drug za drugim umrla stari oče in stara mati, je Stanko ostal brež doma in je moral s trebuhom za kruhom na tuje. Na tej poti se je končno ustavil v Trgu, kjer si je našel življenjsko družico in odprl mizarsko delavnico, ki jo je s strokovnim znanjem in z veliko marljivostjo iz skromnih začetkov razvil v ugledno podjetje, ki ga sedaj vodi njegov sin. V vasi Rottendorf nad Trgom pa sta si z ženo Erno zgradila lep dom, kjer se rada srečuje njuna družina - sin in hčerka z družinama, ki skupaj štejeta sedem vnukov. Čeprav pretežen del svojega življenja prebiva v nemškem okolju, je Stanko bil in ostal zvest svojemu rodu. Ko je bil v Celovcu ustanovljen Koroški partizanski pevski zbor, se mu je kot navdušen pevec in predan protifašist kmalu pridružil tudi Stanko ter vsa leta delovanja ostal zvest in aktiven član. Tudi sicer Stanko rad zahaja v našo družbo, na naše prireditve in prebira naš tisk. Predvsem pa je ostal povezan z rodnimi Konjicami in s poznejšim domom, s Svečami. Pred kratkim je moral Stanko iskati pomoč v bolnici, kjer je bil operiran. Zato naše čestitke ob njegovem življenjskem prazniku povezujemo z iskrenimi željami za uspešno zdravljenje! 10 13. april 1995 Obvestila SLOVENSKI VESTNIK PRIREDITVE SOBOTA. 15. 4. RADIŠE - SPD »Radiše« 21.30 Velikonočna baklada, zbirališče v Zg. Rutah pri družini Lampichler (pd. Puhvu) ■H PONEDELJEK, 17. VELINJA VAS, gostilna Knaberle (Seher) - SPD »Bilka« 10.30 Šahovski turnir HODIŠE, v grajski stali - SPD »Zvezda« 19.30 Peter Turrini: Ta nori dan; gostuje igralska skupina SPD »Radiše« ŽELEZNA KAPLA, v farni dvorani - SPD »Zarja« 20.00 Žarko Petan: Poslednja vojna njegovega veličanstva; ponovitev. Igrajo domači igralci. TOREK, 18. 4. CELOVEC, v Pastoralnem centru, 10.-Okt.-Str. 10 -Kat. prosveta 18.30 Knjižne presoje TINJE, v Domu 19.00 »S plesom v pomlad«, plesni tečaj z G. Krištofom TINJE, v Domu 19.30 Odprtje razstave del Garya Bukovnika iz New Yorka PLIBERK, v kletni dvorani Posojilnice - SPD »Edinost« in Društvo slovenskih pisateljev v Avstriji 20.30 Literarni večer z domačimi avtorji; brali bodo Herman Germ, Anita Hudi, Gustav Januš, Lenčka Küpper, Nežka Lubas, Kati Marketz, Janko Messner in Kristijan Močilnik. S kitaro spremlja Janez Gregorič. TINJE, v Domu 18.00 do 19.30 Jezikovni pogovori, vodi dr. France Vrbinc, Sreje. Nadaljnji termini: 27. 4., 4. in 11. 5. Prijave na Dom v Tinjah 04239/26 42 TINJE, v Domu 18.30 Seminar »Obveščanje javnosti v moji fari«, vodita Hanzi Tomažič (Nedelja), Luka Scheinig (škofija), spremlja Pavel Zablatnik (župnijski sveti). Rok prijave do 16. aprila. CELOVEC, Südbahngürtel 24 - klagenfurter ensem-ble, SPZ 20.00 Janko Messner: »XY ungelöst«; monodrama. Inscenacija in igra Marijan Hinteregger (nem.) DUNAJ, 1010, Herreng. 5 - Österr. Ges. f. Literatur 18.00 Literarni večer s Ferijem Lainščkom SVEČE, v stari šoli - SPD »Kočna« 19.30 Redni občni zbor društva. Po občnem zboru bo prof. Štefan Pinter povezoval in komentiral osebna doživetja domačinov ob koncu druge svetovne vojne. Zato so zanesljive udeležbe naprošeni še posebej tisti člani, ki so doživljali konec vojne v teh krajih. CELOVEC, Südbahngürtel 24 - klagenfurter ensem-ble, SPZ 20.00 Janko Messner: »XY ungelöst«; monodrama. Inscenacija in igra Marijan Hinteregger (nem.) BILČOVS, v avli Ij. šole - SPD »Bilka« 20.00 Mednarodno zborovsko srečanje; sod. Moški komorni pevski zbor iz Wiesbadna, Slovenski madrigalisti iz Ljutomera, MoPZ in MePZ Bilka NEDELJA, 23. 4. BELJAK, oranžerija v hotelu Post 20.00 Literarna Matineja z Augustom Walzlom ■■■■■ CELOVEC, Südbahngürtel 24 - klagenfurter ensem-ble, SPZ 20.00 Janko Messner: »XY ungelöst«; monodrama. Inscenacija in igra Marijan Hinteregger (nem.) TOREK, 25. 4. CELOVEC, na Novem trgu - AWOLL Akcija Awoll »Problemi na stanovanjskem trgu« CELOVEC, Waldorfschule, Wilsonstr. 11 15.00 Lutkovna igra »Peter Klepec«, gostuje lutkovna skupina »Tri« iz Kranja TINJE, v Domu 19.30 Literarno srečanje v Tinjah: Aleksander Peršolja: Stihi s Krasa, vodi Horst Ogris, ORF CELOVEC, Hiša ÖGB, Bahnhofstr. 44 - AWOLL 19.00 Podijska diskusija »Pravica stanovati« KULTURNI TEDEN KOROŠKIH SLOVENCEV od 2. do 28.4.1995 v Šentvidu ob Glini ■■(PONEDELJEK, 24. 4. ,■■■■■■■■■■■■ Dvorana gospodarske zbornice 18.00 Otvoritev - Kulturnega tedna koroških Slovencev -Zvezni kancler dr. Franc Vranitzky. Glasbeni okvir: MePZ »Podjuna«, Pliberk, Kvartet »Rož«, Ansambel flavt šentviške glasbene šole. TOREK, 25. 4. Galerija v mestni hiši 18.00 Odprtje etnografske razstave »Doživeta arhitektura na južnem Koroškem« Kulturna klet 19.00 Odprtje razstave del Rudija Benetika. Razstavi sta odprti od srede do petka, od 8.00 do 16.00 ure. ■■(SREDA, 26. 4. —— Dvorana delavske zbornice 20.00 Zborovski zvečer - sodelujejo: Singkreis ars mušica, Althofen, MePZ »Zarja«, Železna Kapla, Ansambel narodne glasbe šentviške glasbene šole, Singkreis Hörzendorf. ČETRTEK, 27. 4. ■■■■■■■■■■■I Dvorana mestne hiše 20.00 Predavanje »Nemško-slovenski jezikovni kontakti« univ. prof. dr. Heinz-Dieter Pohl PETEK, 28. 4. Dvorana gospodarske zbornice 20.00 Ansambel Drava »Vse je pesem«, uglasbena lirika koroških slovenskih pesnikov OKVIRNI PROGRAM Dvorana glavne šole 3 10.00 Musical »Jošt in Jaka« Prireditelja: Biro za slovensko narodno skupnost pri Uradu deželne vlade, ORF seminar Inštitut za šolsko pedagogiko celovške univerze in zvezni pedagoški inštitut prirejata skupno intenzivni seminar za dvojezične učiteljice in učitelje na temo »Dvojezično alfabetiziranje in dvojezična vzgoja. Referentki: dr. Monika Nehr in dr. Edeltraud Karavoli iz Berlina Kraj: Fernstudieninstitut (IFF), Sterneckstraße 15, Celovec, v avli Čas: Od ponedeljka, 24. 4., do sobote, 29. 4.1995, od 14. do 18. ure Če je le mogoče, se prijavite pri dr. Vladimirju Wakounigu, Institut für Schulpädagogik, Universität Klagenfurt-Celovec, A-9022 ali pa telefonsko 0463-2700/558 oz. 563. SLOVENSKA PROSVETNA ZVEZA prireja tri abonmajske predstave (komedije) v obnovljeni stari šoli v Šentjanžu v Rožu po zelo ugodni ceni 200 šil. Petek, 28. 4. 1995, ob 20.00 Miro: Gavran: MOZ IUOJC Z011C gostuje Moje gledališče iz Ljubljane Petek, 5. 5. 1995, ob 20.00 Marco Antonio de la Parra Calderon: Prikrita opolzkost vsakdana gostuje Slovensko ljudsko gledališče Celje / Oderpododrom Petek, 19. 5. 1995, ob 20.00 Zoran Hočevar: SltlCJCl gostuje Slovensko ljudsko gledališče Celje / Oderpododrom SV čestita: Gospe Eriki Wrolich iz Loč pri Baškem jezeru za okrogli jubilej; pevcu Hodiškega okteta in njegovemu dirigentu, Štefanu Sa-botniku in Tomažu Sabotniku. za 30. pomlad; Mariji Sadovnik iz Čepič pri Globasnici za dvojni praznik: Simoni RovSek in Kadi-ju Krautzeiju iz Kvarteta Rož za rojstna dneva; Micki Messner iz Doba pri Pliberku za rojstni dan; gospodu Franciju Kastrunu iz Železne Kaple za 60. rojstni dan in god; gospe Mariji PeterSinek z Brega pri Žvabeku za rojstni dan; gospe Lenčki Koletnik za rojstni dan; članom društva upokojencev Sele - Stanki Pe-grin s Šajde, Lenčki Wassner z Borovnice in Hermannu Hriberniku iz Grabna; gospe Heleni Dovjak iz Grabna za dvojni praznik; gospodu Rudiju Gabrielu iz Lipe pri Hodišah za častitljivo 80-letnico; Tanji KuSej in Tanji Rogaunik. z Blata in Ra-diš, za deveto in enajsto pomlad; gospodični Angeliki Polesnik iz Vogrč za 15. rojstni dan; gospe Mariji Perdacher iz Holbič za rojstni dan. Dober dan, Koroška NEDELJA, 16. 4. 9:05 ORF 2 PONEDELJEK, 17. 4. 16:20 TV SLO 1 PREDVIDENA VSEBINA Pisana lisa na velikonočni mizi: Pirhi kot izraz veselja Velikonočno jagnje: Simbol žrtve. Vstajenje in življenje: O velikonočnih praznikih razmišlja teolog dr. Peter Fantur. Omanov spomenik žrtvam nasilja in vojne v Mohorjevi hiši. Kratek čas za dolgo zimo: Toni Valentinitsch oblikuje preproge Koroški derbi v regionalni ligi: WAC - SAK. »Tour 95 - lepote pri sosedih«. Nagradni natečaj nudi tudi vam možnost brezplačnega dopusta. Radio Koroška SLOVENSKE ODDAJE Četrtek, 13. 4. 18.10 Rož-Podjuna -Zilja Petek, 14. 4. 18.10 Kulturna obzorja Sobota, 15. 4. 18.10 Od pesmi do pesmi - od srca do srca Nedelja, 16. 4. 6.30 Praznična 18.00 Praznična Ponedeljek, 17. 4. 6.30 Dobro jutro na Koroškem 18.00 Glasbena Torek, 18. 4. 18.10 Otroška oddaja Sreda, 19. 4. 18.10 Društva se predstavljajo 21.04 22.00 Srednjeevropski obzornik. SLOVENSKI VESTNIK Uredništvo Tarviser Straße 16 9020 Celovec/Klagenfurt, Avstrija tel. 046 3/51 43 00-30,33,34 in 40 faks 046 3/51 43 0071. Usmerjenost lista seštevek mnčnj izdajatelja in urednikov s posebnim poudarkom na narodnopolitičnem interesu. Uredniki Jože Rovšek, Sonja Wakounig, Franc Wakounig Izdajatelj in založnik: Zveza slovenskih organizacij na Koroškem, Tarviser Str. 16 9020 Celovec/Klagenfurt tel. 0 46 3/5143 00, faks 0 46 3/5143 00 71 ______________Tisk_______________ Založniška in tiskarska družba z o. j. Drava, Tarviser Straße 16 9020 Celovec/Klagenfurt, Avstrija tel. 0 46 3/50 5 66, faks 0 46 3/5143 (X) 71 REGIONALNA LIGA Ob koncu le neodločeno Veselje ob vodstvu 2:0 je žal trajalo le kratek čas KOŠARKA Junijori SAK tretji na Koroškem SAK - Marchtrenk 2:2 (2:0) SAK: Preschern, Wölbl, F. Sadjak, Blajs (55. S. Sadjak), Sumberac, M. Sadjak, Eberhard, Petschenig (Paulitsch), Pihomer, Lippusch Gola za SAK: Lippusch (28.), Eberhard (38.) SAK zapravil jasno vodstvo V prvi prvenstveni tekmi na domačih tleh (na celovškem mestnem stadionu) slovenski nogometaši niso uspeli nadaljevati z vrsto zmag. Čeprav je po prvem polčasu kazalo, da bodo nasprotnika iz Marchtrenka gladko premagali, so prednost dveh golov zapravili v drugem polčasu. Po začetnih težavah je po lepi podaji Marjana Sadjaka Hermanu Lippuschu uspel prvi gol za SAK. Ko je nekaj minut pozneje zatresel nasprotnikovo mrežo še Wolfgang Eberhard, je kazalo, da je Marchtrenk že premagan. Sakovci pa so najbrž pozabili, kako je bilo proti Marchtren- Kuža Ivo, maskota igralcev SAK, »pridobljena« na treningu v Istri ku v zadnji tekmi v gosteh. Takrat je vodil Marchtrenk z 2:0, slovenskim nogometašem pa je še uspelo izenačiti. Tega pa so se najbrž spomnili March-trenkčani. V drugem polčasu so igralci SAK začeli premalo iniciativno in so že po desetih minutah prejeli gol. To jih je zmedlo, gostom pa dalo novega poleta. Po usodni napaki Valdija Sumberaca, kateremu je nasprotnik odvzel žogo in akcijo nekako po sreči zaključil z golom . SAK je sicer še imel priložnost za zmagoviti gol, prav-tako pa so tudi na drugi strani imeli gostje še možnost odnesti obe točki iz Celovca. Na lestvici s tremi točkami prednosti Ker je v soboto beljaški SV premagal najhujšega nasprotnika SAK Voitsberg, bi lahko imel SAK v primeru zmage že štiri točke naskoka. Kljub temu pa sedaj vodi s prednostjo treh točk. SAK v soboto čaka WAC V soboto, 15. 4. 1995, na krst-nico, mora SAK v goste v Wolfsberg. Se še spominjamo zadnje tekme, ko so navijači pokazali, kakšno protislovensko vzdušje še vedno vlada na Koroškem? Lani se je tekma končala s 3:1 za SAK in igralci so po slabi tekmi v Celovcu obljubili boljšo proti WAC. Tekma se bo začela ob 17. uri. Po tekmi: Rade Savič, ki je moral zaradi rdečega kartona tekmo spremljati s klopi, je po tekmi dejal: »Vsi so bili preveč prepričani v zmago, zato v drugem polčasu niso bili s polno koncentracijo pri stvari. Bolje bi bilo, da bi vodili le z 1:0, potem bi tekmo jemali bolj resno.« Trener dr. Ivan Ramšak je predvsem svoji menjavi, ki sta pri gledalcih vzbudili nejevoljo, razložil takole: »Menjal sem, ko je bil rezultat že 2:1, ko smo tekmo že prepustili. Z menjavo Blajsa s Simonom Sadjakom, sem hotel doseči, da bi se Wölbl lahko pomaknil v sredino, da bi v zvezi pomiril tekmo. Žal pa Wölbl nikakor ni izpolnil mojih pričakovanj, temveč seje nekje skrival. Da pa je tokrat povsem izpadel še Sumberac, je še dodatni problem. Moštvo je že od vsega začetka drugega polčasa nekako »prosilo« nasprotnikov zadetek! In ta gol so nam končno tudi dali. Drugo menjavo - namesto Petschniga je prišel v igro Paulitsch - pa lahko razložim takole: Petschenig je prvi polčas igral kar dobro, ker je pomagal tudi zadaj, spredaj pa ni bil dovolj učinkovit. Ko mu je v drugem polčasu pojenjala moč, sem se odločil, da namesto njega pošljem v igro Paulitscha. Seveda bi lahko zamenjal tudi Pihornerja, vendar menim, da je pri standardnih situacijah precej bolj nevaren kot Petschenig. Uwe Paulitsch se je vključil v tekmo ob zelo neugodnem trenutku in se ni znašel, kar pa ni njegova krivda. V drugem polčasu se je zgodilo prav to, pred čemer sem moštvo svaril v odmoru. Seveda pa je manjkaklo malo sreče, ki pa si je tokrat nismo zaslužili. Prav drugi zadetek je bil tipičen za potek tekme. Če gre že vse narobe, dobiš takšen gol, kakršnega sicer ne bi. Še enkrat odigrati tako slab polčas, nam najbrž ne bo uspelo!« NOGOMET OSTALI REZULTATI: PODLIGA VZHOD Bilčovs - St. Leonhard 3:1 Bilčovščani so zasluženo premagali St. leonhard in si zmago zagotovili že v prvem polčasu. Z dvema hitrima goloma, v 10. minuti je zadel Smeraldo, v 13. pa Andrejčič, je Bilčovs pokazal, kdo je gospodar na igrišču. V 57. minuti pa je za končni rezultat poskrbel Ramusch. Vetrinj - Globasnica 0:0 Točka je bila cilj Globašanov v Vetrinju in to so tudi dosegli. S tem so proti neposrednemu nasprotniku za obstoj v ligi osvojili vsaj eno točko. 1. RAZRED D Dobrla vas - Železna Kapla 1:2 Šmihel - Frantschach 0:1 Sele - Šentpavel odpovedano 2. RAZRED E SAK II - KAC 1:0 Marjan Šmid, igralec prve ekipe, je tokrat pomagal SAK II s svojim golom v prvem polčasu do zmage nad KAC. V zadnji tekmi za tretje mesto so juniorji SAK gladko premagali moštvo iz Wolfsberga s 68:48. S tem so si zagotovili tretje mesto in dokaj uspešno končali prvenstvo. Vsi pa že z zanimanjem pričakujemo odločilno tekmo za prvo mesto pri mladincih, kjer imajo slovenski SMUČANJE Prav ob koncu tekmovalne sezone je šentjanški smučar Daniel Užnik tekmoval še v San-takatarini v Italiji, kjer se je pretekli teden kot gost udeležil italijanskega mladinskega prvenstva v smuku in superveleslalomu. Od ponedeljka do petka so opravili po dve vožnji v obeh disciplinah. V izredno močni konkurenci, startali so tudi člani A-mošt-va kot Gedina in drugi, je bil Daniel v superveleslalomu najboljši mladinec, torej pred italijanskim prvakom in celo pred dobitnikom zlate medalje na ju-niorskem svetovnem prvenstvu v Lillehammerju. V pretekli sezoni je Daniel vozil na 46 FIS tekmah (15 veleslalomov, 13 slalomov, ostalo pa superveleslalom in smuk). V seštevku vseh rezultatov je dosegel najboljše rezultate v svojem razredu, in sicer je v superveleslalomu na prvem, v veleslalomu in slalomu na drugem, v smuku pa na tretjem mestu skupne uvrstitve. Za prihodnje leto ima v načrtu intenzivnejši trening slaloma, saj ga smatra za najbolj plemenito smučarsko disciplino, poleg tega pa bo več tekem vozil tudi za evropski pokal. Nasploh pa so letos šentjanški smučarji v celoti lahko s sovjimi rezultati zelo zadovoljni. Tudi z vremenom so imeli več sreče, saj so lahko po več letih vadili in tekmovali na Rutah. Na prijateljskem srečanju treh dežel so mladi, ki jih vodi Hanzi Pschaider, osvojili pokal, v skupni rožanski uvrstitvi pa so moštveno drugi za Borovlja-ni. Nadalje pa je treba omeniti tudi nekaj odličnih posameznih ŠAH / DRŽAVNO PRVENSTVO Uspešen Start Dunje Lukan na državnem šahovskem prvenstvu v Linzu: mlada šahistka Slovenske športne zveze je po drugem kolu v skupini deklet pod 18 let prevzela vodstvo na lestvici. V prvem kolu je remizirala z drugo najmočnejšo igralko v skupini Mitschniggo- košarkarji še vse možnosti. ODBOJKA Odbojkarice slovenske gimnazije so na koroškem šolskem prvenstvu osvojile odlično tretje mesto. Več o poteku tega prvenstva bomo poročali v enih izmed prihodnjih številk. tekmovalcev in tekmovalk: Tatjana Zablatnik je postala v svoji skupini deželna šolarska prvakinja in prvakinja ASKÖ, predvsem v drugi polovici sezone ji je šlo odlično tudi na tekmah v Podkloštru, Katsch-bergu in drugje. Birgit Filipič je bila odlična v prvem delu sezone. Osvojila je naslov koroške prvakinje ASKÖ v superslalomu, zmagala pa je še na Mokrinah in Katschbergu. Silvana Oraže je zmagala v slalomu na Koralpah, na Peci, na koroškem prvenstvu pa je bila v svoji skupini druga. Marinu Vouk je postal koroški šolarski prvak v Klein-kirchnu, zmagal na Peci in dosegel odlične rezultate na Nižjem Avstrijskem in Štajerskem. Z njimi in zbranimi točkami upravičeno upa na uvrstitev v koroški B-kader. Enake upe goji tudi Brigitte Esel. Na Mokrinah je enkrat zmagala, drugič pa je bila peta, odlične rezultate pa je dosegla tudi na Simonhöhe, v Podkloštru, na Peci, na Rutah pa je bila celo najboljša dneva. Poleg naštetih tekmovalcev šentjanškega »A-kadra« naj omenimo še odlične rezultate Karin Kruschitz, Martina Slei-ka ter Katrin Rust, ki je osvojila Rožanski pokal. Med mlajšimi, ki že kar pridno obirajo pota svojih vzornikov pa z dobrimi rezultati kažejo svojo nadarjenost in pridnost Isabela Sablatnik, Nadja Kues, Bianca Gentelini, Mihi Sablatnik, Markus Maierhofer in Roman Stingler. Tudi o njih bomo verjetno kmalu slišali. J. R. vo, v drugem pa premagala so-tekmico iz Štajerske. Na sporedu je sedem kol, osvojitev naslova državne prvakinje bi pomenilo kvalifikacijo za svetovno prvenstvo, naslov vicepr-vakinje pa nastop na evropskem prvenstvu, ki bo letos v Parizu. 1. L. Daniel odličen v Italiji Šentjanščani zadovoljni s sezono Uspešen start Dunje Lukan o M POSOJILNICA-BANK l/ai u> 0*W / Vsem V;"' prijateljem Sp in strankam mm :'W$$ WOmlmmmmm zeltmo - m vesele