LJUBLJANSKI ZVONt Mesečnik za književnost in prosveto —«— XLW. letnik 1924 J: številka Oton Zupančič / Plašč Prolog Veroniki Deseniški OSEBE V PROLOGU: DESENIŠKI GOSPOD. VERONIKA, njegova hči. SIDA, njegova sestra. SOSED, graščak. FRIDERIK II. CELJAN. VITEZ JOŠT, v celjski službi. KATICA, služkinja na Desenicah. Soba v deseniškem gradu. SIDA (spravlja v skrinjo vezenino, ki jo je pravkar končala). KATICA (prinese v sobo cinasto in bakreno posodo), KATICA: Niso to sama sonca, same lune? Iz takih, vem, ne je kraljica španska. SIDA: Pst! KATICA: Ojoj — nisem vas videla, gospa. SIDA: Da se krilatka naša ne zbudi. KATICA: Kako zbudi? Mar je šla zopet spat? ! SIDA: Saj ni še vstala. KATICA: O, kako da ne? SIDA: Ni še pol ure, kar sem vrata odprla v nje spalnico. Metulji*sanje so vztrepetavali ji na očeh, obotavljaje se zleteti z njih; a nisem jih hotela prepoditi in sem potihoma zaprla spet. KATICA (zaropoce s posodo). SIDA: Pst! Kaj pa vendar misliš? KATICA: Jaz ji ne bom metuljev prepodila, so že sami sfrčali. i / Oton Župančič; Plašč Ni še deset minut, kar sem golobom šla sipat zrnja... kličem — od nikoder nobenega... pogledam preko zida, in spod čez polje bela vsa hiti,, roke razkriljene — tako — ob vsako pripet oblak golobov: dve zastavi veselo vihrajoči njej na slavo. SIDA (pogleda v Veronikino sobo). O, glej, glej, res je: gnezdo prazno že. Pa sem še pazila. Ljuba mladost! Da se le kam predaleč ne zgubi. Dandanes se potika po deželi vsepolno ljudstva sumno čudnega, ciganov, klatežev od bogvekod, razcapancev, ki pesmi nam pojo, vražarjev, romarjev, popotnikov, ki nam prodajajo laž za resnico, resnico ovešajo s slepečo šaro, da več ne ločiš krinke od obraza. Sam bog nas varuj. — Kak črn oblak nam je zagrnil sonce? KATICA: O j, svet je poln brezdomcev kot vetrov — na vrata trkajo in tožijo, in molijo in svirajo, pojo, odkrivajo, zavesa jo nam sonce in nosijo nevihte nam in zarje — kakor jim Bog veli... in Bog jih čuvaj. SIDA: No, Katica, ne bodi žalostna... Saj ti pri nas ne smeš več čutiti brezdomstva... KATICA: O, saj ne, gospa, saj ne, samo tako me je obšlo — SIDA: Kaj pa naš sosed — ali ni še vstal? KATICA: Kaj se bo gospodična res možila? SIDA: Ej, upam, da! Menda ne ostane sama. Ej, upam, da jo bom opletala, ko pride pravi sokol po golobko. KATICA: A, potemtakem ni... DESENICAN in SOSED prideta. KATICA odide. SOSED: Torej tako... Dobro jutro, gospa tetka. Oton Župančič: Plašč SIDA: Že vstali, gospod sosed? Dobro jutro. SOSED: Torej tako, prijatelj, kot sem rekel... Nič, gospa tetka, čujte le še vi, kar ostanite; vaše cenjeno uho bo tudi stvar zanimala. Torej, prijatelj, in vi, gospa tetka, da ne razdiramo praznih besed: jaz lahko čakam, kadar se bo zdelo Veroniki: meni se ne mudi. DESENIČAN: Kako pa tiste kure iz Indije? Vraga — kako se že zovo? SOSED: Pegatke. Prihodnjič, kadar prideš, jih boš videl. Ponos dvorišču! Gospa tetka, da, dobili boste jajec za nasad. Glede Veronike pa: moja kri ne plapola slepo v zeleno strast, ne plane v plamen, pa upade spet, jaz, veste, ženim se tako polahko, zato pa vztrajno ... pri meni, bogve, voda ne gori... Nevesto svojo dolgo že poznam ... DESENIČAN: O, saj si bil ji krstni kum. SOSED: Hej, tetka, nisva takrat skup plesala? SIDA: In lepe ste šeptali mi v uho! SOSED: Kar je prinesla sapica pomladna... SIDA: In spet odnesla — da — sam pih in puh. SOSED: Vidite: ženin mlad — vse pih in puh. Exempla docent... Strah me je, da kdo Veroniki tako ne sviriliri... Nji treba krepke roke zrelih let... DESENIČAN: Tiste pegatke — jaz grem kar s teboj, moram jih videti. SOSED: Ste kaj premislili? SIDA: Mladost je za modrost kot mi za strast, in naša misel gre skoz božja sita: kadar je presejana — kaj ostane? DESENIČAN: Tebi se ne mudi — no, saj si rekel; nji tudi ne — tako vsaj vidimo; tako je torej vse v najlepšem redu, in — jaz bi videl rad tiste pegatke. Sicer pa ž njo govori. i* 3 Oton Zupančič: Plašč SOSED: Bom, bom, bom — a danes ne. Pozdravite mi jo. Danes se čutim nekam starega. DESENIČAN: Pa še par dni počakaj, da boš mlajši.. j In reci, naj še meni osedlajo, pridem takoj. SOSED: Bog z vami, gospa tetka, in nič zamere; da, ti prideš tudi? SIDA: Srečo na pot. SOSED odide. DESENIČAN: Ga vidiš slivarja! Pozdravite mi jo! Ta ženin s svojimi pegatkami! Postilo, rožni venec, škapulir, ¦ ne pa nevesto. Pestuj svoj podgrom, glej ples izza peči in z bergljo tolci takt! Ne vidiš, da ti je odsviralo? Kadar nam raste volna iz ušes, ljubezen nima zanje več skrivnosti in smeje se poskokom hromonogim. Nič ni s poskokom več — poklek, poklek! Glej, da spodobno prišantaš do jame in z vso častitljivostjo ležeš v grob, če ne, boš še po smrti nam pavliha. SIDA: Bog ga previdi. — Vendar > brate moj, moramo misliti, kako bi ž njo. DESENIČAN: Kako bi ž njo! Kako bi neki ž njo! Kaj neki treba misliti pri tem? Naj raste, naj cvete, kot hoče Bog. Mar se nam ni razvila na radost? SIDA: O j brate — deklice so rahel cvet: saj veš o kresu zarje Vidove: večerna se poljublja z jutranjo — večerna ugasne, jutranja zasine, med njima pa je nezaznaven hip, ko sonce docvete in se osuje. DESENIČAN: Za moje oči predeš pretenko svilo: kaj hočeš reči, modra tetka, s tem? SIDA: Veronika gre v zarje Vidove. DESENIČAN: Tako, tako, tako... In jaz ji s klina snemi ženina? 4 Oton Župančič: Plašč Mar naj razbobnam: dekle za udajo, še dosti čedno, s tako in tako doto, oče mator, ne bo vam dolgo na potu, odrine skoro v krtovo deželo!? Ali naj dam jo temu slivarju? Ej, modra tetka, preveč ne modruj. Kaj ji je hudega? Ej, beži, beži mi s temi Vidovimi zarjami. Kaj nezaznaven hip! Par dni se sonce še obotavlja pred obratom svojim. Sploh pa — vse to se uredi samo — in — in — kak pa bi bil brez nje ta grad? In ti — povej, bi ti brez nje prebila? Edino od nje so jasne nam te stene, dokler zrcalijo njeno prisotnost, naj ona izgine, vse nam oslepe. SIDA: Ne gre za naju, brat, kako bo nama; za to gre, brat, da ona nam ne ugasne nepazoma v samotah teh. DESENIČAN: Kako? Kaj nima tukaj mene, nima tebe? Ni čisti plamen njen kot med dlanmi zaslonjen varno? Kaj mi govoriš? Odkod to predeš? Si4i morda kaj zapazila? Se kaj na skrivnem snuje, da jaz ne vem? Ti nekaj pleteš, Sida, nekaj pleteš, in meni za hrbtom. SIDA: In če bi, sam veš, da nič slabega. DESENICAN: Kaj pa spet to? Kako? Da res kaj pleteš? SIDA: -Pravim, četudi bi, nič slabega. DESENIČAN: Ej, res, tako? Zdaj sem pa zletel vznak. * Na streho poj dem, da, za petelina, da bom vsaj vedel, kakšen veter vleče na Desenicah. Res, nič slabega? No, to so pa novosti, to%Lej, lej! Kaj pomirljivo to priznanje. SIDx\: Brat, veš, da sem prevzela njeno usodo iz materinih rok kot dragoceno ; zaupano mi dedščino. DESENIČAN: To vem. Oton Župančič: Plašč SIDA: Tako sem dete vtisnila si v dušo, do takih globočin in bolečin, da sem sprejela vase ga kot mati in morala nanovo ga roditi. In — o — kako ti naj to dopovem? — V neizprosno divjih krčih materinstva me vso je preorala grozna slast, v notrini moji so nabreknili zgoščeni skrivni viri v burne toke, neodoljiva me je gnala sla: pristavila sem dete na dekliške, na prsi nedotaknjene ... in bog ve, brat, dete je pilo — pilo iz mene, brat... DESENIČAN: Sestra! Kaj, sestra? Brezdno do brezdna pred menoj globiš, orjaške stolbe v nikdar sluten svet. V kakšnih podzemskih tajnih katedralah slavite službo svojega boga, ve ženske, tik, tik nas — mi pa topi ne vidimo, ne slišimo ničesar ... Sida, oprosti mi. SIDA: Mladost je moja stala zmedena pred zagonetnimi nalogami. Vezivo komajda začeto njene usode ostalo je v neveščih teh rokah kot star in nerazumljen rokopis. Z okorno iglo sem po njem bodljala, in plahi prsti so poskušali nadaljevati vzorec, le narahlo naznačen... Jo j, umikal se je očem, kot varavo zastrti sklepi božji. O, kaj trpljenja, kaj omahovanja, brat, koliko noči z glavo v dlaneh, obupa in poskusov spet in spet! Naposled risbo ujamem in uberem v soj šarovito živ — tedaj začutim, da se je od mene nekaj poslovilo, kar mi je stalo ves čas za rameni pozorno sklonjeno in gledalo kako spolnujem njeno oporoko. In vidim, vem, vem, da sem pogodila 6 Oton Župančič: Plašč nje voljo in namene z detetom, ker šla pomirjena je zopet spat. DESENICAN: Doslej sem mislil, da stoji življenje na bronastih nogah — kovaško delo — zdaj pa izvem, da njega pajčevinasto tkanino nam drobni, beli prsti snujejo. (Ji poljubi roko.) SIDA: Ne vem, kaj misliš, brat, a res je oboje: ti kuj, jaz pletem, pa bo res in prav. DESENICAN: Sestra se roga, brat ji ne zameri. SIDA: Ne — sestra veze, in bi rada od brata, da bi pohvalil njeno vezenino. DESENICAN: Pa kar na slepo? Brat bi jo rad videl. SIDA: Naj bo; a mile sodbe prosim, veš. Gre k skrinji in vzame iz nje vezen plaši. Ne, čakaj z grajo — to še ni na lice. Evo, tako ... Kaj praviš zdaj? Razgrne pred njim plašč. DESENICAN: Umetna roka je sukala iglo, domiselna jo glava je vodila. Sijaj, dostojen ram kraljičinih. Po spretno prepletenem labirintu teh vitic šeta oko kot po gredicah ... A Sida, kaj je to? Tri zlate zvezde tu na sinjem polju — vraga — ni4i to grb? SIDA: Ga ne poznaš? DESENICAN: Grb! Bogme, celjskih grofov! Celjske zvezde. SIDA: No, vidiš. DESENICAN: Toda kaj naj to pomeni? Kakšne skrivavnice in rebusi? SIDA: Da, zdaj je čas, da ti jih razložim. To je načrt moj za Veroniko, njenih bodočih potov zemljevid: po zvitih labirintih vitic teh privesti hočem jo pod celjske zvezde. DESENICAN: In tam? SIDA: Se naj i njena razblesti. DESENICAN: Sestra, kam misliš! Oton Zupančič: Plašč SIDA: Mirno poslušaj, brat. Pod celjske zvezde — to se pravi v Krško. Tam se je udvoril Friderik Celjan z žena mu Jelisavo Frankopanko. DESENICAN: Ni Modrušanka? . SIDA: To so Frankopani. Zakaj me motiš, ko sam dobro veš. j Veronika je odrasla Desenicam. Le molči, brat — ona sama ne sluti — kaj — ve*li plamen, kam iskre prši, , in ktera vgasne, ktera se razzvezdi? — kot ti ne veš, res, veruj, da ne veš. A jaz sem cesto ujela ji v očeh odsvite nagle čudnih bliskavic izza gore devete ... Cas, čas je; Desenice so za njo. ; Naj gre na dvor grofici Jelisavi za dvornico. Vse drugo — kar da Bog. DESENICAN: Pa saj nas ne poznajo več Celjani. Hej, kje so časi, ko smo s starim grofom, Hermanom, dedom tega Friderika, v pojezdu jadrnem podrli Pruse nevernike in gnali jih na vzhod, da so skakali kakor žabe v vodo, v ledeni Njemen! Z nami bil je škof, vrag vedi, nekak Nemec ali kaj— Pogani v vodo — on pa sirom roke: «V imenu Očeta, Sina in Duha!» pa ti na mah pokrsti vse pesjane! Tako, da kdor je utonil, je gorak po ledu šel v nebesa, da te šent! — Nazaj grede nas je v rutenski zemlji pogostil — bogme, do sto vitezov, Lahko si misliš! Tekel je vipavec in ljutomerec in še sladko vino rebulja od tam doli, od Trsta. Lahko si misliš! — No, pa stopi k meni ta Herman, mladi, veš, sin starega, današnji veliki grof celjski — stopi: «Ti, Deseničan, zvračaš nam bokale, kakor si Pruse,» pravi, «no, pa dajva, poskusiva se na čelade!» — Prav. Oton Župančič: Plašč «A, gospod grof, jaz nisem tak glavan ',' kakor ste vi, in boj bo neenak.» ,y Predrzno je bilo, pa ni zameril. Natočimo čelade do robu — izpijeva, in dobro sva ga nesla. On pa, ko išče svojega prostora, sede na stol, ki ga je videl — zraven___ No, pa je brž pokoncu. «Bogme,» pravi, «imel si prav, ko si me prej opomnil: zdaj vidim sam, da sem prehud glavan.» — Hej, da! Tako smo nekdaj skup junačili. A to je tam, kjer lanska mesečina. Celjani v soncu nosijo glavo, nadeleč so razpregli si oblast. Celjan zdaj več ne sede zraven, bogme, Celjan zdaj vselej vidi pravi stol. Herman je kraljev tast — po Barbari, po hčeri svoji, da, in Friderik — no, ta je kraljev svak — in hud glavan. Ne, kaj bi tisto — stari Deseničan ,,,', je njim že tam, kjer lanska mesečina. Pozabljen, pokopan— amen in križ! SIDA: Brat — lej moj plašč! =!V Namenjen Frankopanki za poklon, na nas obrne oči gospe visoki. — Sedaj si videl mojo vezenino: odobri mi jo, brat, ali zavrzi. DESENIČAN: Ukrepaj, Sida, kakor veš in znaš: če misliš, da bo prav, bodi tako — če misliš res... naj bo, pa tavajmo med temi stenami temotnimi počasi proti grobu... če ni drugače. SOSED (z dvorišča): Hej, osedlano je! DESENIČAN: Ej, da te vrag — stari pegatkar ... nanj sem že pozabil... Kaj praviš, Sida? VERONIKA pride. VERONIKA: Očka, dopro jutro! i < Zelenka sem ti osedlala, veš! Teta, sem ti ušla iz postelje? Oton Zupančič: Plašč SIDA: Kaj si pa delala? VERONIKA: Zarjo lovila. DESENČAN: Veronika — pokaži mi oči. Kaj sije v teh očeh, Veronika? VERONIKA: To mi pa moraš ti povedati; zdaj najbrž ti; jaz si ne vidim vanje. DESENIČAN: Nič mlajšega kot jaz? Nič mlajšega? Ne skače ženin še po tej glavici? VERONIKA: Tič Bogdal nosi deco, pravijo, in — ako Bog da — tudi ženine. DESENIČAN: Prav, golobička, prav ... Tako, tako ... Dejal bi, sestra — tvoje bliskavice so za goro deveto ... no, kot sem rekel... Le se lepo pogovorita ž njo. Hm, torej zbogom ... Veš, Veronika, teta ima novico zate. VERONIKA: Res? Na Desenicah so to redke tiče — ta je gotovo izgrešila pot. SIDA: Brat: bliskavica! DESENIČAN: Hm. Na svidenje. DESENIČAN odide. ¦. .. VERONIKA: Zdaj pa novico, teta. No, le brž! Je naša račka iznesla zlato jajce? Je prišel romar s školjko čudežno, ki jo nastaviš na uho, pa ti pripoveduje bajke biserne iz jutrove dežele? Ali je priplulo izza morja dvanajst pavov, da bo lahko grajska Veronika hodila k maši kakor mlada Zora: peroti svetle zgrinjajo, mi hladno senco delajo! Ktera kraljica daljnega iztoka je šetala pod takim baldahinom, kot mlada Zora? ... Ah... kot mlada Zora! Ne, tetka, nič ni novega pri nas! To je navita ura. SIDA: Kaj? Kako? VERONIKA: No da, tako: naš grad, vse Desenice, vse tod okrog — samo navita ura: 10 Oton Župančič: Plašč zdaj kaže toliko, in za pol ure bo pač pol ure več — to vem naprej... Na, zdaj sem pa spet lepo zinila! A, tetka, to ni nič, no, tetka, čuj: na uri tej pa je pojoča tička, modra in dobra, da, s človeškim glasom, z očesom, ki vse vidi in vse ve, prav v srce vidi in prav dobro ve, da je Veronika norčav otrok, ki mnogo blebeta in malo misli. SIDA: Ki mnogo sanja in malo pove — tako jo videlo je tisto oko. Da, res je, res: te naše Desenice dan nizajo na dan, kot stara mamka prebira jagode na večnem molku v momljanju uspava jočem... To pa ni nič za Veroniko, kajnedane? VERONIKA: O, tetka, ti si modra, bodi dobra in mi oprosti. SIDA: Kaj naj oprostim? Naj roži oprostim, da gre v razcvit? Plamenu, da gori? Tiči, da poje? In tebi, da si mlada? VERONIKA: Tetka, o! SIDA: V Krškem, Veronika, tam je življenje. Ne bi šla rada v Krško? VERONIKA: Teta, teta? Kako? Da res? Je to tista novica? Saj tam je mladi Friderik Celjan; pravijo, da je lep mož. Kaj pa oče? Pregovorila si ga, vem, vem, vem. Zato me je tako v oči ubral. To si vkrenila ti... Se je kaj branil? O, dobra tetka! V Krško! In kedaj? SID.\: No, le j jo vihro! Ti bi kar planila, kar tako prostolasa, kakor si. Počakaj vsaj, potrpi, da te spletem. Saj še prav nič ne veš. VERONIKA: Kako? Kaj nisi? SIDA: Sem, sem! Kako si neučakana. To ne gre kar tako neutegoma. 11 Oton Župančič: Plašč Pred tabo, vidiš, pojdeše ta plašč, ta naj te uvede in priporoči grofici Jelisavi. VERONIKA: Srečna ta, ki ji bo tekel z ram ta bujni slap! SIDA: Hlapcu še naročim, naj se pripravi še danes v Krško, pismo še napišem, potem pa — sreča in Bog. SIDA odide. VERONIKA si ie ogrnila plašč. VERONIKA: A tisti vitez tam na gori prej? Če bi prišel in bi me videl zdaj? Kako bi ga sprejela, kaj mu rekla? Pa to ni nič — bil je le moj živ sen... FRIDERIK pride. Dolg, pomemben in usoden molk. FRIDERIK: Zdrava, grofica celjska. VERONIKA: Zdrav, gospod. FRIDERIK: Videl sem belo zvezdo^repatico, dvoje pramenov vlekla je za seboj preko livade in potegnila me je v svoj vrtež, da moral sem za njo. VERONIKA: Videla na konju svetega sem Jurja, od njega je zlata zarja vzhajala, ovila me je vso v plašč plameneč — zbežala sem, da nisem v njem zgorela. FRIDERIK: Plamenu v sebi nihče ne vbeži, dokler ne strne z drugim se plamenom. VERONIKA: O, plamen kliče plamen, vroče, vem... Od srca se mi trga proti tebi... FRIDERIK: Pokorno slušaj, kamor kaže pot. VERONIKA: O Bog, saj moram, moram slušati... Se strneta v poljubu. Dolg premor. A kdo si, vitez, ki si mi srce mlado, neizkušeno na mah prevzel, da ve še samo zate na tem svetu? FRIDERIK: Jaz sem — ne izprašuj, le ljubi me! A ti — povej — odkod ta slavni plašč s celjskimi zvezdami na tvojih ramah? 12 Oton Župančič: Plašč To je kot pismo polno tajnih znamenj, ki prorokujejo bodoče usode.; VERONIKA: To pismo je vprašanje na usodo; čita naj ga grofica Jelisava in naj odgovori, da ali ne. A zdaj je pač vseeno že... FRIDERIK: Grofici Jelisavi, dete, kaj? VERONIKA: Za dvorno gospodično. FRIDERIK: Ti k grofici? Ti da bi rada k nji za dvornico? Za boga, slišim prav? VERONIKA: Kako? Ni tebi prav? FRIDERIK: O, prav, prav. — Počakaj, draga, daj merii ta plašč... in za en mesec, morda za en teden... kdo ve — nemara prej — dobiš odgovor... Jaz, glej, sem v celjski službi. VERONIKA: V Krškem? FRIDERIK: Da. VERONIKA: O Bog, kako se je to strnilo! A kakšni jezdeci grme čez most? FRIDERIK (pogleda skozi okno). Moji prijatelji. Kaj neki bo? VERONIKA: Tu jih sprejmite. Teti grem povedat. To bo vesela. VERONIKA odide. FRIDERIK: Preblisnila mi je telo in dušo ... Vitez JOŠT pride. JOŠT: Cuj, Friderik! Opravili smo. In še gorko vest smo ti prinesli v Krško. Tam izvemo, - .' da si odjahal. Naglo za teboj — le konje smo menjali — in evo nas. FRIDERIK: Kaj je? JOŠT: Končali smo pohod. Po njem je. i Štirje gradovi so ti na poklon. Hlapci uklenjeni in vse ugnano. On ni imel te kapljice poguma, ' ; da bil bi tvegal vse za vse. Stanko Majcen. Modro lesketa se mak i- ¦ i • ;t . i ... t ! . i.; !.; ¦ FRIDERIK: Kako žvalaš ti konje? Po francosko? In kakšno sedlo je za žensko boljše: ogrsko? turško? JOŠT: Saj me ne poslušaš. FRIDERIK: Na konju plavala bo kot labod na zibkem valu. JOŠT: Bedrik — kam strmiš? FRIDERIK: Kaj govoriš? JOŠT: Herič, tvoj zoprnik pobegnil kakor zajec, bogvekod potika se po gornjegrajskih šumah ... FRIDERIK: Kaj — Herič? Herič? Ah, kje je to, kje je že zame to! Dajte mu vse nazaj — jaz nisem več nikomur zopernik. JOŠT: Grešsli v puščavo? Ta je pa dobra — ali si sam svoj? FRIDERIK: Pusti me, prosim, kakor da me ni. Počakajte me spodaj. Da, in to: ne zinite nikomur, kdo sem jaz. JOŠT: Poslušam, a razume naj te vrag. r FRIDERIK: Sploh — kar odjahajte. Vas že doidem. JOŠT odide. VERONIKA s SIDO pride. T^ 1 ^^ •. AJ& i*/ Stanko Majcen / Modro lesketa se mak Sence rok, rjave rane, Vse bi dal za eno žalost, modro lesketa se mak, pa je mrtva, mrtev ptič, , pride noč in pride spanje, mehko gnezdo okamenelo, tih, prijateljski korak. blaten angel, luči nič. Vse bi dal za dušo eno, Sence rok, rjave rane, da mi topla zagori, tih, prijateljski korak, vse samote so jo strle, pride On in pride spanje, noč upihnila oči. .¦ modro lesketa se mak „tv» j.fr. *t(Ff^f /» ti^A ;<-¦ ri.¦¦ ^A*>-*f t