180
in jo trdo položi na mizo. To je trenutek — pred ' nevihto. Glejte očeta, kako so mišice jezno napete! Takoj bo pest udarila po mizi, in trdi, odločni mož bo izrekel besedo težko in resno. Kot uničena in vendar kljubovalna stoji hči pred njim, pričakujoč zasluženega očitanja . . .
Ob 150 letnici Vegovega rojstva.
(Rojen 23. marca 1754.)
»Dom in Svet" IV. 1. 1891. je prinesel jedrnat životopis z Vegovo podobo iz peresa njegovega vernega častivca, rajnega dr. Fr. Lampeta blagega spomina. Razun tega so se ga pa spominjali še mnogi životopisci, in ob priliki lOOletnice njegove smrti so pisali o njem razni listi že toliko, da vsakdo lahko ve, kdo in kaj je baron Jurij Vega
Poglejmo torej ob 150 letnici Vegovega rojstva, kdo se je vse v teku stoletja zanimal za Vega in kdo je kaj pisal o njem?
Vsled izredne hrabrosti je bil Vega predobro znan v vsej avstrijski armadi in državi. Njegova učena matematična dela so širila njegovo slavo čez meje naše države.
Ko se je 1. 1794. mudil v Stuttgartu, ga najdemo pri »filozofski mizi", okoli katere so se zbirali: Schiller, Fichte, Arend iz Petrograda, Krodow, profesor Petersen i. dr. O tem piše več prof. dr. Vrečko v spodaj omenjenem životopisu.
Po Vegovi smrti je živel njegov spomin dalje v njegovih spisih. Saj so njegove logaritmično-trigonometrične tabule že doživele 75. izdajo. Kot junak je zapisan z zlatimi črkami med vitezi reda Marije Terezije in v avstrijski zgodovini.
Že 1. 1838. so objavila „1 z ve s tj a kranjskega deželnega muzeja" Vegova izpričevala o slavnih činih na bojnem polju. Vega je namreč poleg svojih matematičnih del pošiljal tudi ta izpričevala kranjskim deželnim stanovom, ki so ga v svoji seji dne 26. novembra 1801. imenovali za svojega sočlana.
Vegovo ime se častno omenja v letnih poročilih raznih znanstvenih društev, katerih član je bil naš rojak, dalje ga najdemo v vseh naučnih slov-nikih (gl. Spomenik 1883).
Na podlagi muzejskih »Izvestij" in drugih podatkov je objavil prvi ravnatelj kranjske realke profesor Mih. Peternel v realčnem letopisu 1. 1854., torej ob stoletnici Vegovega rojstva, precej temeljito biografijo.
Oba imenovana spisa izpodbujata rojake, naj postavijo slavnemu in zaslužnemu možu dostojen spomenik.
O njem piše Dimic v »Zgodovini Kranjske"; omenja ga Šuman v knjigi »Die Slovenen". Tudi »Novice" se ga spominjajo 1. 1854. Več pišejo »Novice" o Vegu 1. 1865., ko se je vršila v njegovem
rojstnem kraju lepa „Vegova slavnost", pri kateri so obesili na rojstno hišo leseno desko z napisom, v bližnjo svetokriško cerkvico pa vzidali železno ploščico (30 cm široko in 15 cm visoko).
I. A. Grunertov »Archiv fiir Mathematik u n d P h y s i k", 25. decembra 1.1855., piše o do tedaj tako skrivnostni Vegovi nesrečni smrti, na podlagi izvrstnega pariškega lista: »Nouvelles annales Mathematiques" (Avril 1855), ki ga je izdajal O. Terquem. »Kako je umrl baron Jurij Vega", je poročal ob 100letnici Vegove smrti leta 1902. tudi »Dom in Svet".
Dr. I. Hirtenfeld je izdal 1. 1857. delo: „Der Maria Theresien-Orden und seine Ritter." V njem opisuje tudi barona Vega, toda proglaša ga za — Španca, česar do tedaj ni še nihče o Vegu trdil. In vendar so za časa prve izdaje Vegove biografije (1838) še živeli možje, ki so Vega osebno poznali.
Dav. Trstenjak navaja v »Zori" 1. 1874. Vegova matematična dela. Omenja ga tudi »Kres" 1. 1882.
Prelep in natančen Vegov življenjepis nam je podal prof. Fr. Hauptmann v »Spomeniku Slovenske Matice" leta 1883. Tam poudarja nasproti dr. Hirtenfeldu, da je Vega čiste slovenske krvi.
Čez dve leti je izdal precej natančen Vegov življenjepis prof. dr. A. Vrečko v »Letnem poročilu drž. gimnazij e v Brnu", v katerem pa proti Hauptmannu trdi in dokazuje, da je Vega potomec nekega španskega vojaka, ki je z mnogimi drugimi Španci stopil v službo cesarja Karola VI. Vrečko podpira svoj precej zapeljivi dokaz tudi s sledečim poročilom: »Okoli 1.1830. je poslal nadvojvoda Ludovik, tedanji topničarsla generalni ravnatelj, dva topničarska častnika v rojstni kraj slavnega matematika, ki naj bi poizvedovala po še živečih njegovih sorodnikih. Ta dva sta pa našla samo eno staro ženico (»eine Muhme Vegas"), ki je vedela o svojem bratrancu le nekaj malega povedati. Nekateri častniki, ki so prišli 20 let pozneje (1.1853.) v tiste kraje, so našli le nekaj malo sledi že prvotno negotovega izročila o Vegu. Le posamezni starci so se spominjali Vegovega imena." Vrečko pa je pozabil povedati, da je Sv. križ daleč v hribih, kjer nihče ne zna nemškega, častniki pa gotovo niso znali slovenščine. Naj bi se bili potrudili naprej v Moravče! Vrečkova trditev se tudi kaj slabo vjema s tem, kar se je godilo pri Sv. križu 1. 1865. ob Vegovi slavnosti.
L. 1877. je izdal Gerhard knjigo »Geschichte der Mathematik". Ta učenjak pa Vega niti ne omenja! Ko bi bil Vega Nemec ali Španec, bi mu bil gotovo prepeval slavo.
Da bi enkrat za vselej zavrnil one pristranske biografe, ki velikega Vega ne privoščijo nam Slovencem, in da bi ovrgel mnenje o njegovem španskem pokoljenju, je prof. Hauptmann leta 1900. natančno
preiskal vso zadevo na licu mesta, zlasti v maticah farnega arhiva v Moravčah, in na podlagi tega pre-iskavanja je izdal v „Izvest jih muzejskega društva" 1. 1902. (torej ob 100 letnici Vegove smrti) spis »Slovensko pokol j en je Jurija barona Vega". S tem delom je dokazal Hauptmann s podatki iz župnijskih matic, da je »Vega čiste slovenske krvi," ga je rešil našemu narodu in si s tem pridobil največ zaslug zanj. Dne 19. febr. letos je tudi v dunajskem „Va+erIandu" objavil te podatke.
»Deutsches Volksblatt" od 26. septembra 1903. je prinesel listek „Ob lOOletnici Vegove smrti"; po vsem sklepamo, da je izšel izpod peresa dr. Vreč-kota, ki pa več ne trdi, da je Vega Španec.
J. Bedenek si je 1. 1891. stavil nalogo, da s historičnim romanom „Od pluga do krone" oživi spomin na slavnega junaka-učenjaka mej prostim narodom, kar pa se mu žal ni prav posrečilo, ker se je pri Kleinmavrju tiskana, draga knjiga — premalo razširila.
Zelo zvest Vegov življenjepisec, goreč branitelj in razširjevalec njegove slave je stotnik Fridolin Kavčič. Iz njegovega spretnega in plodovitega peresa izvira daljši Vegov življenjepis v listu »Organ der militarwissenschaftlichen Vereine" 1. 1886., ki je bil tudi posebej natisnjen. Tu brani Kavčič nasproti dr. Hirtenfeldu in Vrečkotu Vegovo slovensko pokoljenje. Da ta obramba ni ravno nepotrebna, priča dejstvo, da se je napačna trditev že imenovanih Vegovih biografov precej razširila posebno v vojaških krogih. Ko je nekemu zelo visokemu dostojanstveniku član odbora za Vegov spomenik izročil prošnjo za podporo, je dejal ta z vso gotovostjo: „Vega je bil vendar  Španec!"
Da bi posebno med svojimi tovariši še bolj zbudil zanimanje in navdušenje za pogumnega junaka in učenjaka svetovne slave, je objavil Fr. Kavčič ob stoletnici Vegove smrti v vojaškem listu »Reichs-wehr" (29. sept. 1902) kratek jedrnat životopis, katerega sklepa z besedami: „Ali bi ne bil že čas, da spomin velikega avstrijskega učenjaka proslavimo s tem, da mu postavimo dostojen spomenik?"
V „L e i p z i g e r Illustr. Zeitung" (št. 10 1. 1902) je Kavčič objavil Vegovo podobo po bakrorezu in kratek življenjepis. Večkrat se je obrnil na društva in posameznike v domovini, naj bi začeli delovati na to, da se postavi spomenik odličnemu Slovencu. Toda brez uspeha! Ko so v Moravčah lansko leto pripravljali Vegovo sJavnost in hkrati osnovali krajevni odbor, ki naj bi nabiral darove za skromen spomenik v domačem kraju, se je precej oglasil Kavčič.
Začel je s podvojeno silo delovati za Vegov spomenik. V vseh večjih nemških listih je objavil Vegov življenjepis in priobčil krajše notice o njem ali   o   gibanju   za   spomenik,  n. pr. v »Vaterland",
181
»Politik", „Reichspost", „Reichswehr", »Armeeztg.", „N. Wr. Journal", „Fremdenblatt" in drugod. »Leip-ziger" in „Wiener Illustrierte Zeitung" sta prinesli podobo Vegovega kipa v idrijski realki, „Wiener Bilder" pa Vegov dom z njegovo podobo. Posebno je častno, da je Fr. Kavčič v vseh listih poudarjal, da je bil Vega sin revnega slovenskega kmetovalca.
Kavčič je ubral pravo pot, ko je začel po dnevnikih razširjati Vegovo slavo, ker današnji nervozni, površni, hitro naprej drveči svet se vedno manj briga za učene razprave in znanstvene liste; vsakdanje časopisje mu je navadna hrana.
Naj omenim še P. pl. Radicsa spis o Vegu v »Slovanu" (oktobra 1903), prof. Pirnatovega v »Zvončku", »Slovenca", ki je že mnogo poročal o Vegu, in predavanje prof. dr. Stumpfa o Vegu v dunajski »Leonovi družbi".
Martin Škerjanec.
Dr. Ivan Zlatoust Mitterrutzner.
Med Nemci je malo mož, ki nas Slovence bliže poznajo in objektivno presojajo naše težnje. Še manj je takih, ki čuvstvujejo z nami. Na prste pa lahko seštejemo vse, ki se tudi zanimajo za naš jezik in ga govore. Tak redek, odkritosrčen prijatelj slovenskega naroda je bil pokojni dr. Ivan Zlatoust Mitterrutzner. Poznal nas je in naše težnje, učil se našega jezika in se mu kolikor toliko priučil. Odkar je umrl kanonik Luka Jeran, smo pozabili nanj. Še celo ob smrti (15. aprila 1903) se ga nismo spominjali. Pred kratkim pa je izšel mičen življenjepis tega znamenitega moža, ki nas je iznova opozoril na dolžnost, da se ga — četudi pozno — spominjamo na tem mestu.1)
Josip Mitterrutzner se je rodil 30. majnika 1818 v precej imoviti kmetiški hiši pri Briksnu na Tirolskem. Po zgodnji očetovi smrti sta skrbela zanj blaga mati in stric, duhovnik Feliks Forer. Bistroumnega dečka pošljeta v šolo. Gimnazijo je obiskoval z izvrstnim uspehom v Briksnu, modroslovje je poslušal v Inomostu, bogoslovje pa zopet v Briksnu. L. 1842. je vstopil k redovnikom-kanonikom (regulierte Chor-herren) v samostan Neustift pri Briksnu in dobil redovno ime Ivan Zlatoust. L. 1846. je bil promoviran v Rimu doktorjem bogoslovja. S šolskim 1. 1846/17 je vstopil kot profesor na gimnazijo v Briksnu in ostal na zavodu (od 1. 1873. dalje kot vodja; do 1891. Tedaj je vstopil v pokoj in živel pri sobratih v samostanu do smrti.
') Aus dem Schatze der Erinnerungen eines gliicklichen Menschen. Eine Autobiographie des hoch-wiirdigen Herrn Dr. Johannes Chrysostomus Mitterrutzner, ver-offentlicht und erganzt von Eduard Jochum. Brixen 1903. Wegers Buchhandlung.