DRUŽBOSLOVJE
ANTHROPOS 1998/4-6
Spolno nasilje (posilstva): kriminološke in kazenskopravne perspektive
ZORAN KANDUČ
POVZETEK
Članek obravnava spolno nasilje, predvsem posilstva. Nakazane so kazenskopravne in kriminološke osvetlitve tovrstne tematike. Obravnavano je vprašanje privolitve v spolne prakse (oziroma vprašanje soglasnih spolnih praks). Posebna pozornost je namenjena dilemi, ali je posilstvo po svoji naravi spolno ali nasilno motivirano dejanje. V tej zvezi so razčlenjene posamezne skupine posilstev. Opisane so težave pri dokazovanju posilstev (in njihove kazenskopravne implikacije). Ob tem so problematizirane nekatere "ljudske" predstave o posilstvih, posiljevalcih in posiljenkah. Predstavljene so kriminološke teorije o vzrokih posiljevanja. V sklepnem delu je na kratko opozorjeno na povezave med spolnim nasiljem in nasiljem nad spolnostjo, kije vključeno v "normalno" žensko vlogo.
ABSTRACT
SEXUAL VIOLENCE (OF RAPE): CRIMINOLOGICAL AND CRIMINAL LAW PERSPECTIVES
The article deals with sexual violence, in particular with rape. Criminal law and criminological aspects illuminating such topic are indicated. A question of consent to the sexual practices (or of the consentaneous sexual practices) is discussed. Special attention is given to a dilemma, whether rape is by its nature an act being motivated by sex or by violence. In this regard, individual rape groups are analysed. Some difficulties with how hard it is to prove the rape itself (as well as penal-legal implications arised from them) are described. Thereby some "common" conceptions of rape acts, rapists, and of women being raped are problematized. Criminological theories of the motives for rape are represented. Finally, relations between sexual violence, but also violence over sexuality being a part of a "normal" female role, are briefly pointed out.
Uvodna opazka
Kaj je spolno nasilje? Odgovor na vprašanje ni preprost. Na najsplošnejši ravni zahteva kopico težavnih pojasnil. Na primer: Kaj je "normalna" spolnost? Kolikšna je vloga "nasilja" v normalni spolnosti? Kaj je pravzaprav "nasilje" v normalnih spolnih praksah?
Že površen pregled kriminoloških spisov pokaže, da obsega oznaka "spolno nasilje" različne pojavne oblike: spolne umore, posilstva, spolne zlorabe otrok (in "slabotnih" bitij), spolno nadlegovanje ... V nadaljevanju bomo osvetlili predvsem pojav, ki ga označujemo /. besedo "posilstvo". Posilstvo je najhujša oblika spolnega nasilja. Vseeno pa ni povsem samoumevna. Zapleta se na vseh možnih ravneh. Kaj je posilstvo? Za kaj gre pri tem kaznivem dejanju? Za seks, agresijo, jezo ali oblast? Kolikšna je resnost ("družbena nevarnost") posilstva? Kako naj se "družba" odzove na posilstvo? Kaj storiti s storilcem? Kako pomagati žrtvi? In tako naprej.
Posilstvo
Če je kaj nespornega pri posilstvu, potem je to spoznanje, da je pojavnih oblik tega kaznivega dejanja zelo veliko. V vlogi napadalca in žrtve lahko nastopata moški ali ženska (pri čemer so možne vse kombinacije: 1. moški posili žensko; 2. ženska posili moškega; 3. moški posili moškega;1 4. ženska posili žensko). Napadalec je lahko eden ali pa jih je več (v tem primeru gre za gang rape ali "štafetno posilstvo"). Storilec in žrtev sta si tuji osebi ali pa se poznata že od prej. Ta razloček zaznamujeta angleška izraza predatory rape (kjer je storilec tujec) in dale rape ali acquaintance rape (kjer je storilec znanec ali oseba, s katero je bila žrtev na zmenku). Posilstva se razlikujejo glede na silovitost in naravo prisiljevanja (ki se udejani s silo ali grožnjo).
Nesoglasja v zvezi z vprašanjem, ali gre "zares" za posilstvo, se redčijo pre-mosorazmerno z odmikanjem dogodka od normalnih spolnih praks oziroma s približevanjem "paradigmatskemu posilstvu" (traditional rape). Ta oznaka meri na laična prepričanja o tem, kakšno je videti "pravo" posilstvo: neznanec na samotnem kraju napade nedolžno (spoštovanja vredno) žensko in od nje izsili vaginalno penetracijo, čeprav se žrtev silovito upira (dokazi odpora so razvidni iz njenih ali posiljevalčevih telesnih poškodb). Zanimivo je, da predstave o "tipičnem" posilstvu nikakor ne zrcalijo v praksi najpogostejših oblik tega kaznivega dejanja. Pojem "klasično posilstvo" pa vseeno v precejšnji meri vpliva na dojemanje in vrednotenje ljudi v primerih, ko je treba presoditi, kaj seje v danih okoliščinah (kjer običajno - razen storilca in žrtve - ni drugih prič) "resnično" zgodilo.
Veljavni Kazenski zakonik priznava raznovrstnost posilstev. Iz prvega odstavka 180. člena je razvidno, da je inkriminirano dejanje posilstvo druge osebe ne glede na spol (storilec je moški ali ženska) in ne glede na to, ali živi storilec z njo/njim v zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti (v tem primeru se prične kazenski pregon na predlog oškodovanca ali oškodovanke). Bistvena značilnost posilstva je, da je kdo prisiljen k spolnemu občevanju. Sintagma "spolno občevanje" v zakonu ni podrobneje razčlenjena. Gotovo je vsaj to, da ne vključuje vseh možnih spolnih dejanj. Prisiljevanje k temu, da se stori ali trpi kakšno "spolno dejanje", ki ni "spolno občevanje", je v zakonu (v 181. členu) označeno kot "spolno nasilje" (razlika med "posilstvom" in "spolnim nasiljem" je v spodnji meji zagrožene kazni: za posilstvo je predviden zapor enega leta, za spolno nasilje pa zapor šestih mesecev). Po zakonu je mogoče drugo
Tovrstna posilstva so redka, razen v zaporih (Groth in Birnbaum 1979:119). Beirne in Mcsserschmidt (1991:77) navajala pomenljiv podatek, daje v ameriških zaporih posiljen približno vsak peti zapornik, V zanimivi knjigi Mate Rape: A Casebook of Sexual Aggressions preberemo osupljivo ugotovitev: "Sodnik, ki v današnjem svetu napoti mladeniča v poboljševalnico (reform school) ali zapor, ga ne kaznuje samo z odvzemom prostosti, marveč enako gotovo še s posilstvom. Obsojenec, ki se znajde v zaporu, bo kmalu staknil žilavega protektorja (wolf), se soočil s štafetnim posilstvom (gang rape), postal dekle institucije ali pa ga bo doletela smrt" (Scacco I982:vii).
osebo prisilili k spolnemu občevanju na več načinov: (1) z neposredno uporabo sile; (2) z zagrozitvijo z neposrednim napadom na življenje in lelo žrtve; (3) z zagrozitvijo, da se o žrtvi ali njenih bližnjih razkrije nekaj, kar bi škodilo njeni ali njihovi časti ali dobremu imenu (tu gre bolj za izsiljevanje); (4) z zagrozitvijo, da bo storilec žrtvi ali njenim bližnjim povzročil veliko premoženjsko škodo (v tem primeru imamo opraviti z izsiljevanjem). Poseben primer prisiljevanja k spolnemu občevanju (ali drugemu spolnemu dejanju) predvideva 184. člen, kjer gre za to, da storilec zlorabi svoj položaj v razmerju do osebe, ki mu je podrejena ali od njega odvisna.
Posilstvo (180. člen), spolno nasilje (181. člen) in kršitev spolne nedotakljivosti (samostojnega odločanja o spolnem življenju) z zlorabo položaja (184. člen) imajo nekaj skupnih značilnosti. Vključujejo vsaj dve osebi (če stori posilstvo več oseb, je zagrožena zaporna kazen najmanj treh let) in spolno občevanje (ali drugo spolno dejanje) v okoliščinah, ki jih označujeta neenakost moči in spor "voljnih dispozicij" (ena oseba hoče spolni stik, druga pa ga noče). Bistveno je torej, da tovrstne spolne prakse niso soglasne, saj ne izhajajo iz obojestranskega prostega odločanja o spolnih dejanjih. Posebno obliko odsotnega pristanka k spolni praksi vsebuje 182. člen, ki se imenuje "Spolna zloraba slabotne osebe". Tu gre za situacijo, v kateri se žrtev storilcu ne more upirati (oziroma manifestirati verodostojnega stališča do spolne prakse), in sicer zaradi duševne bolezni, začasne duševne motnje, hujše duševne zaostalosti, slabosti ali drugega podobnega stanja.
Privolitev
Za posilstvo (in sploh za spolno nasilje) je značilno, da gre za spolna dejanja (v najširšem pomenu), s katerimi žrtev ne soglaša. Zgodijo se brez privolitve ene osebe.
Razlikovanje med soglasno in nesoglasno spolnostjo (ki je v nasprotju z željo ali voljo ene osebe) je togo. Med njima je nepretrgana vrsta spolnih praks, v katerih je privolitev ene od vpletenih oseb vprašljiva. Pomislimo na tako imenovani altruistični seks. "Altruist" privoli v spolno občevanje iz različnih razlogov. Recimo, ker se boji, da bi prizadel partnerja, ker noče, da bi drugi podvomil v njegovo ljubezen, ker meni. daje to njegova "zakonska" dolžnost (ki mu jo nalaga družinska vloga), ker ne želi drugega razjeziti, ker ga noče pripraviti do tega, da si bo poiskal spolno potešitev drugod, ker se čuti ekonomsko ali čustveno odvisnega od drugega (in ga zato noče izgubiti) itd. Vidimo torej, da v tovrstnih primerih niti ne gre za sodelovanje v spolnih praksah iz altruističnih vzgibov. V (intersubjektivni) igri so največkrat prozorni sebični razlogi, na primer želja, da razmerje ne bi razpadlo (zaradi pretirane spolne "zadržanosti"). To pomeni, da je spolno "žrtvovanje" vpeto v medosebno ekonomi jo, kakršna označuje še druge oblike "altruističnega" vedenja v prisilnem razmerju. Motivira ga zahteva po nagradi - največkrat po varnosti.2 Torej gre bolj za prikrito "izsiljevanje", ki se pogosto razkrije v prepirih ali ob razpadu razmerja. "Altruistični" seks je podoben udeležbi v spolni praksi, ki jo motivira presoja, da bi imela zavrnitev hujše posledice kakor "stoična" uklonitev želji drugega (complaint sex).
V zdaj žc malone klasični feministični knjigi The Female Eunuch jc Germaine Grecr opozorila, da se ženska v razmerju žrtvuje zlasti tedaj, kadar ni zmožna moškemu ponuditi ničesar, razen svojega žrtvovanja. Predmet žrtvovanja je običajno nekaj, kar "altruistični" ženski manjka - lastno sebstvo. Grecr (1991:170-171) zato meni, da so obtožbe ženske na rovaš moškega, ki jo je zapustil ("ona pa mu jc toliko dala"), neustrezne. Če nekdo zares samostojno izbere svojo življenjsko pot in posamična dejanja na njej. ne more potem odgovornosti ("krivde") za svoje odločitve pripisovati drugemu.
Vidimo torej, da so "strinjanja" (oziroma pristanki, soglasja in privolitve) s spolnimi praksami različna. V tej zvezi si zasluži pozornost "mnenje", da ženski "ne" v resnici pogosto pomeni "da". Nanj se včasih sklicujejo osebe, ki so obložene, da so storile posilstvo. Njihov zagovor temelji na tezi, da zavračanje spolnega občevanja ni bilo "pristno", ampak le zaigrano, in sicer z namenom, da bi žrtev ohranila sloves spodobne in dostojne ženske, v "resnici" pa naj bi si z njim želela spolno občevati. Takšne razlage ženskega upiranja so bile deležne ostrih (in upravičenih) feminističnih kritik. Praviloma so uvrščene v skupino "mitov o posiljevanju". Oznaka "rape myths" (Burt) je pogosto uporabljena v feminističnih besedilih/ vendar ni neproblematična. Sintagma "miti o posilstvu" je morda nekoliko zavajajoča, saj se ne nanaša le na zmotna prepričanja (o posilstvih, posiljevalcih in žrtvah), ampak vključuje še predsodke in stereo-tipe.4 To pa pomeni, da "mitične" vsebine niso nujno povsem neresnične. V njih je (lahko) kanček resnice. Vrnimo se na primer k domnevi, da se ženske le pretvarjajo, češ da nočejo spolno občevati (z moškim, ki pokaže pripravljenost), ker se bojijo, da ne bi bile (v lastnih očeh in v očeh significant others) videti "lahke", hkrati pa upajo, da jih bo moški v to prisilil.
Kaj reči o tovrstnih "teorijah"? V optiki tradicionalnih reprezentacij moškosti in ženskosti je razbrati scenarij, ki moškemu narekuje dejavno vlogo v spolno zaznamovanih okoliščinah (on je tisti, ki naj pristopi k ženski in jo začne osvajati in zapeljevati), ženski pa je prepuščena pasivna vloga (ona je tista, ki naj čaka, daje vtis pravšnje spodobnosti in se taktno upira). Ženska, ki se "pregreši" in ne sledi predpisani proceduri (recimo s tem, da nedvoumno prevzame spolno iniciativo), tvega, da jo bodo ožigosali kot "kurbo", zlasti če to naredi (pre)večkrat in razmeroma indiskretno. V resnici so ženske le redko povsem pasivne v rtiedosebnih stikih. Zgodi se, da svojo dejavno "držo" zakamuflirajo z masko spodobne ženske in pri moškem namenoma zbujajo vtis, daje on tisti, ki ima pod nadzorom ključne vzvode intersubjektivne dinamike.5 Se več, danes opažamo, da je čedalje več žensk, ki preprosto nočejo več skrivati dejavne življenjske "drže" (na področju spolnosti in kajpada drugod) pod krinko tradicionalne ženske vloge.6 Kakor koli že, v tej zvezi nemara ni odveč opozoriti na izsledke empiričnih raziskav, ki jih navaja Ellis (1989:29-30) v knjigi Theories of Kape. Poglejmo. Muehlcmhard in Hollabaugh (1988) sta odkrila, da je približno tretjina anketiranih žensk vsaj enkrat rekla "ne", čeprav so bile v resnici željne vstopiti v spolni odnos z moškim (v okoliščinah zmenka). Ključni razlog, da so zavrnile spolno občevanje, je bila bojazen, da bi bile - v očeh moškega - videti "promiskuitetne". Loren in Weeks (1986) sta odkrila, da 60% anketiranih žensk včasih fantazira, da se po začetnem upiranju vključijo v spolno občevanje. Če se potem razkrije, da precejšnje število moških sprejema seksistično stališče, da "ne" pogosto označuje "da", to ne pomeni nujno, da zagovarjajo uporabo sile v procesu zapeljevanja (zlasti take ne, ki bi imela za posledico bolečino in poškodbo). V njihovih stališčih se morda zrcali spoznanje, da "mit" ni vselej povsem neresničen (Ellis 1989:67-68).
Prim, shematičen pregled najpogostejših mitov in stereotipov o spolnem nasilju v Kelly 1996:85. I'ritn. analizo razmerja med tovrstnimi miti in patriarhalno kulturo v Livingston 1996:196-198. "Stereotipi zastirajo dejstvo, da obstaja v vsaki obliki spolnega nasilja kontinuum doživetij, saj se osre-dotočajo na skrajnosti oziroma črpajo iz okrnjenih definicij" (Kelly 1996:113).
"Z moškimi je tako lahko. Samo z roko jim pomigaš v oprijeti obleki in že so čisto slinasti. S prijateljico nama gre prav na smeh. ko vidiva, koliko jih lahko ujameva v enem večeru. Vselej jim rečeva, da tega običajno ne počneva, in vselej nama verjamejo" (navedba v Usshcr 1996:450).
Prim. Usshcr 1996:455-461; Grecr 1991:329-350.
Pojem "privolitev" je problematičen tudi zalo, ker imata moški in ženska v dani -interaktivno ustvarjeni - situaciji dokaj različne predstave o tem, kdaj je spolnost "zares" soglasna. Moški lahko vidi v upiranju ženske izziv, ki še poveča vznemirljivost spolne igre (ali vsaj "ritualnega" osvajanja ženske), lahko ga razume kol povabilo k bolj "trdemu" seksu (rough sex). Zaradi upiranja se lahko čuti "dolžnega", da ženski pokaže, kaj si ona "v resnici" želi. Moški lahko, ne nazadnje, sklepa, da je ženski do seksa z njim, že po tem, da gaje povabila domov ali sprejela njegovo povabilo. Se več, že okoliščino, da sta skupaj večerjala, popivala in plesala, lahko razume kot "znamenje", da si ženska želi iti z njim v posteljo. Poleg tega je treba upoštevati, da vladajoča spolna ideologija dopušča (šteje za "normalno") določeno mero gospostva in prisiljevanja v spolnih odnosih.
Vprašanje privolitve je marsikdaj kočljivo. "Ne" ni vselej ne in obratno, "da" ni vselej da. Konkretne ("indeksikalne") okoliščine in intersubjektivne - simbolne, imaginarne in realne - "konstelacije" so vselej idiosinkratične, spremenljive in obojestransko ("interaktivno") ustvarjene.7 Zato pri ugotavljanju (ne)pristanka ne gre toliko za to, kaj je kdo rekel ali nakazal (z "govorico telesa"), ampak bolj za to, kako je to storil. Če komu resnično ni do spolnega občevanja ali do nadaljevanja (stopnjevanja) spolnih iger, mora to pokazati jasno in razločno. Če je volja izražena nevprašljivo (za konkretnega drugega), je zadeva nesporna. Drugi se mora zaustaviti (čeprav je vzburjen in željan nadaljevanja) iz preprostega razloga, namreč iz spoštovanja avtonomije, subjektivnosti, človeškosti in dostojanstva osebe, ki pokaže odklonilno stališče.
Na tem področju bi kazalo odločno podpreti prizadevanja za redefinicijo "normalne" ženske vloge in za odpravo licemernih dvojnih standardov, vključno s poniževalno in - vsaj v sodobnih razmerah - anahronistično razliko med dostojno žensko in "kurbo". Zdi se, da bi to v marsičem prispevalo k bolj odkritemu izražanju in udejanjanju spolnih želja.
Ob tem se vsiljuje še zamotano (in vrednostno precej obteženo) vprašanje, kdaj lahko človek izrazi "verodostojno" soglasje za spolno občevanje. Splošna in abstraktna določitev "primerne" starosti je vselej družbeni (kulturno pogojeni) "konstrukt". Jane Ussher (1996:270-271) - v delu z naslovom Fantasies of Femininity - opozarja, da je starost, ki je po vsakokratnih kulturnih merilih primerna za privolitev v spolno občevanje, opredeljena različno v različnih zgodovinskih obdobjih in družbenih okoljih. V Angliji so se v šestnajstem stoletju "otroci" poročali že precej pred biološko zrelostjo (puberteto), in to predvsem zaradi koristi svojih staršev. V elizabetinski dobi je bila starost za privolitev pri dekletih deset let. Vse do poznega devetnajstega stoletja so se dekleta zakonito spuščala v spolno občevanje pri dvanajstih letih. Leta 1885 je bila ločnica dvignjena na šestnajst let (ker so številni starši prodajali svoje hčerke lastnikom bordelov). Vse do leta 1929 (ko je bil sprejet Marriage Act) so se lahko dekleta poročala, ko so dopolnila dvanajsto leto starosti, in zakonito spolno občevala s soprogi (ne pa z drugimi moškimi). V številnih kulturah ni bilo nobenih pravil o starosti, v kateri je "otroku" dovoljeno izraziti privolitev, tako da spolni odnosi med odraslimi in odraščajočimi osebami niso bili niti najmanj sporni.
Vidimo torej, da ni nobene "objektivne" ali "absolutne" (univerzalne) starostne točke, v kateri bi spolni odnosi (med "otroki" ali med "otroki" in odraslimi) že po
Privolitev jc nemalokrat vprašljiva zato. ker posamezna spolna dejanja ne predpostavljajo vnaprejšnje razprave o pripravljenosti (ali voljnosti) vpletenih oseb za nadaljevanje. Možnosti napačnega razumevanja (volje druge osebe) so potemtakem vselej navzoče. To velja še zlasti za primere, ko je dojemanje moteno zaradi vpliva alkohola ali kakega mamila. Zelo težavni so primeri, v katerih je udeležena spolno neizkušena oseba.
"naravni" poti postali družbeno sprejemljivi in moralnopolitično neoporečni. Edine omejitve so biološke, ki so povezane z naravnim razvojem organizma (ker pa so človeške spolne prakse različne, biologija ni do vseli omejujoča na enak način). Meje, ki razločijo sprejemljivo in nesprejemljivo spolnost, so potemtakem po naravi družbene in kulturne ("kontingentne" torej), zato jih kaže ocenjevati kritično, pri vrednostnih presojah posamičnih primerov pa je treba upoštevati vse konkretne okoliščine.
Posilstvo - spolno ali nasilno dejanje?
Eno izmed spornih vprašanj, ki obkrožajo pojem "posilstvo", se nanaša na naravo tega dejanja. Je to spolnost (resda z ene strani nezaželena in nehotena) ali nasilje ali morda oboje hkrati? Odgovor ni preprost, ne nazadnje zato, ker se posilstva razlikujejo. Upoštevati je treba še - dovolj očitno - dejstvo, da sta pri posilstvu vselej navzoči dve osebi. Utegne se zgodili, daje "isto" dejanje za eno (napadalca) "zgolj seks" (morda res bolj grob in napadalen kakor običajno, a vseeno "predvsem seks"), za drugo (žrtev) pa zgolj nasilje, ki pušča za sabo čustvene probleme, psihične travme in kopico nevšečnosti. Od lega, kakšen opis pripnemo dogodku ("zgolj seks" ali "predvsem nasilje"), je odvisno marsikaj, na primer ocena resnosti protipravnega dejanja pa tudi narava in obseg (ne)formalne družbene reakcije.
Pojasnjevanja narave posilstva se je mogoče lotiti iz več zornih kotov. Koristno je pričeti z analizo "normalne" spolnosti (v odnosu do katere jc posilstvo dojeto kot "odklon" ali pa "ekstenzija"). Spolne prakse so običajno interaktivno ustvarjene (usmerjata jih oba udeleženca), strukturirane in normativno urejene z veljavnimi "pravili igre" (oziroma z "rituali" zapeljevanja). Norme spolnega vedenja in ("idealnotipični") modeli spolnega občevanja so pomembni iz več razlogov: (1) omogočajo presojo, ali se nekdo res strinja, da bo spolno občeval z drugim; (2) opredeljujejo zaporedje intimnih dejanj (interakcij) in pričakovano strukturo "razvojnih stopenj" spolnega odnosa. Shematizirani obredi zapeljevanja (courtship rituals) opravljajo vlogo družbenega nadzora nad "zasebnimi" (intimnimi) praksami. Zato ne preseneča, da sta Schmalleger in Alleman (1994: 132-134) razvrstila posilstva glede na odmaknjenost od kulturnega ideala, ki ga vsebuje "scenarij" normalne heteroseksualne spolnosti. Pisca razlikujeta tri kategorije posilstev:
(a) V prvi skupini so posilstva v okoliščinah zapeljevanja (seductive rapes). Ta dejanja (označena so tudi kot date rapes ali acquaintance rapes) so običajno najbolj sporna. Okolje jih dojema s precejšnjo skepso,8 saj se nahajajo v "sivem" polju med
Posilstvo ženske, ki se je prej odzvala vabilu tujca, jc včasih označeno kot "friendly rape", "felonious gallantry" ali "assault with failure to please" (Clastcr 1992:164). Poimenovanja so pomenljiva. Kažejo na dojemanje posilstva, ki ga često zasledimo v posameznih odsekih javnega mnenja. Marsikdo je namreč prepričan, da v tem primeru ne gre za "resnično" kaznivo dejanje (kjer je konfiguracija pozitivnih in negativnih posledic jasno razvidna: storilec nekaj dobi. žrtev pa nekaj izgubi), saj naj bi žrtev prejela - ali vsaj pričakovala - določeno "satisfakcijo". Zato ne preseneča, daje v tej zvezi pogosto zastavljeno vprašanje, ali je žrtev med posiljevanjem uživala. Podobno - z neznatno simpatijo do žrtve -so obravnavani primeri, ko jc videti, daje bil moški "upravičen" do posilstva (forced sex). Recimo, ker jc žensko povabil na večerjo, ker ji jc prej plačeval pijačo, ker je bila deležna pozornosti ali prestiža zaradi njegove družbe (ko velja moški za slavno, bogato in privlačno osebo), ker ji jc dal dragoceno darilo, ker ji jc priskrbel službo (ali napredovanje) ... Spolnost naj bi bila v tem primeru - izsiljeno! -"plačilo" za ugodnost, ki jo je ženska prej sprejela od moškega. Če ženska pozneje zavrne spolno občevanje, si moški "pač" na silo vzame, kar mu - po njegovem mnenju - pripada. Pri posilstvih, ki se zgodijo na zmenku (dale rapes), jc v splošnem pomembno, kdaj (v kateri točki) je ženska rekla "ne" ali si premislila (potem ko je že privolila v "uvodne" spolne stike). Bolj jc odlašala, večja je verjetnost, da ji bo javno mnenje pripisalo vsaj del odgovornosti za posilstvo ("viktimizacijo").
napadalno spolnostjo (ki je še dopuščena kot "normalna" sestavina spolnih praks) in spolno napadalnostjo ("agresijo"), kjer spolna dejanja niso več soglasna in obojestranska, ampak vsiljena in enostranska. Pogosto se zgodijo v okoliščinah že vzpostavljene intimnosti (na primer med zmenkom). Mogoče je, da so bila določena dejanja (po scenariju, ki ga predpisuje courtship ritual) že opravljena. Na neki točki ženska ne dovoli stopnjevanja spolnih dejanj, moški pa njene volje ne upošteva in jo prisili v nadaljevanje, in to v nasprotju s splošnimi pravili, ki urejajo spolno občevanje.
(b)	V drugi skupini so nasilna posilstva (violent rapes). Oznaka ni posrečena, saj je posilstvo že po definiciji posledica prisiljevanja. Schmalleger in Alleman mislita pri tem predvsem na spolno motivirane napade, ki niso zgolj "ekstenzija" (oziroma kršitev) predpisanega spolnega vedenja, ampak veljavna pravila spolne igre preprosto ignorirajo. V kategorijo "nasilnih posilstev" bi lahko uvrstili več podzvrsti: (1) posilstvo, ki ga stori sedanji ali bivši (zunaj)zakonski partner (iz jeze, ljubosumja, ponižanosti in raznih frustracij ali v opitem stanju), ki šteje žensko za svojo spolno "lastnino", zaradi česar si domišlja, da ima do nje vselej prost spolni dostop, ne oziraje se na njeno voljo; (2) priložnostno posilstvo (opportunity rape), pri katerem se znajde moški z žensko v položaju, kjer ima ugodno priložnost, da izvrši posilstvo brez večjih težav (in tveganja, da bo pozneje obsojen in kaznovan); (3) kompenzacijsko posilstvo (compensatory rape), ki ga motivira želja po dokazovanju moškosti9 ali potreba po kompenzaciji nezadostnega (in že ogroženega) spolnega samospoštovanja.
(c)	V tretji skupini so "sovražna posilstva" (hostile rapes). Tu gre za najbolj očitno spolno agresijo zoper žensko. Spolni motivi so v ozadju, v ospredju pa je želja po moči (oblasti) in spolnem "statusu" (želja, ki je pomešana s sovraštvom do žensk nasploh"1 in osebnimi frustracijami). Prisiljevanje ni več zgolj sredstvo za premagovanje odpora (ali zastraševanje), ampak je že "stvar sama". Posiljevalec se še posebej kruto in poniževalno izživlja nad žrtvijo. Nasilje očitno presega mero, ki bi bila potrebna za izsiljeno spolno občevanje.11 Sovražno posilstvo je zelo blizu spolnemu umoru, kjer se nasilje konča s smrtjo posiljene ženske.
Iz klasifikacije posilstev, ki sta jo izdelala Schmalleger in Alleman, je razvidno, da gre pri vseh treh kategorijah za mešanico spolnih nagonov in volje do moči. Pri seductive rape so v ospredju spolni vzgibi, pri hostile rape pa želja po gospodovanju. Vprašanje, kaj motivira storilca, je še posebej zamotano, če upoštevamo morebitne nezavedne psihodinamične določilnice. Ob tem ne smemo pozabiti, da ni enega samega (antropološkega, psihološkega ali sociološkega) tipa posiljevalca,12 zato so psihična gibala posiljevanja precej različna. Sicer pa to velja tudi za motivacijsko "podlago" normalnega spolnega vedenja; tudi tu so psihične določilnice različne (in kompleksne).
Groth in Birnbaum (1979) označujeta taka posilstva s sintagmo "power rape". Posiljevalec je v teh primerih negotov v lastno moškost ("masculinity"). Njegov cilj je spolna osvojitev ("conquest"). Ženski želi pokazati, da je gospodar, ona pa je pod njegovo kontrolo. V ta namen je pripravljen uporabiti silo. vendar le v meri, ki je potrebna za vzpostavitev oblastnega položaja. Nasilje je torej pripomoček za dosego cilja, ne pa cilj "na sebi".
Groth in Birnbaum (1979) označujeta tovrstna posilstva s sintagmo "anger rape". Posiljevalec goji v teh primerih dolgotrajno mržnjo do žensk, ki se sprosti v skrajno surovem napadu. Njegov namen je poškodovati žensko v največji možni meri. Spolni vidik napada je drugotnega pomena. Za posiljevalca je bistveno ponižanje, podreditev in razvrednotenje (degradacija) ženske, ne pa ugodje, ki mu ga omogoči spolno občevanje.
Poseben primer je sadistično posilstvo. Tu je oblastno razmerje med moškim in žensko (žrtvijo) cro-tizirano. Posiljevalec prejme spolno ugodje (in zadovoljitev) iz mučenja, podrejanja, poniževanja in nasilnega izživljanja nad žrtvijo. Ženska jc v teh primerih praviloma hudo telesno poškodovana, nasilje pa se lahko konča z njeno smrtjo. Tovrstna posilstva so v splošnem najbolj redka.
12 Prim. Livingston 1996:193.
Vsekakor je naivno domnevati, da obstaja eno samo gibalo "normalne" spolnosti. Izhajali bi lahko iz podmene, daje v ozadju spolnih praks - poleg "spolnega nagona" -tudi volja do moči (drive to possess and control ali dominance drive), ki jo je morda težje zadovoljiti kakor spolne potrebe (in "apelite") v ožjem pomenu.13 V vsakdanjih praksah je mogoče - brez posebnega naprezanja - opaziti željo po posedovanju in nadzorovanju spolnosti druge osebe (običajno partnerja). Ta pojav je često označen kot "ljubezen" (ali "ljubosumje", ko ima kdo občutek, da ga drugi "vara" ali ni več eks-kluzivno in brezpogojno "njegov"). Zdi se, da je volja do moči (oblasti nad spolnostjo "ljubljene" osebe) navzoča v enaki meri pri obeh spolih14 (ki se razlikujeta kvečjemu v načinu njenega izražanja in strategijah zadovoljevanja).
Zato ne preseneča, da ima posilstvo pridih kršitve lastninske pravice. Po eni strani ga lahko opredelimo kot kršitev lastninske pravice posiljene osebe nad lastno spolnostjo (kjer ženskam ne priznavajo spolne avtonomije in pravice, da svobodno upravljajo s telesom in spolnimi dejavnostmi, nastopa v vlogi "lastnika" njene spolnosti gospodar družine, kiji ženska pripada, na primer oče ali mož). Po drugi strani si je mogoče zamisliti posilstva (na primer v vojnih razmerah), kjer je motiv posiljevalca prizadeti moškega, ki nastopa v patriarhalni vlogi "lastnika" žrtvine spolnosti. V teh primerih je posiljena ženska pogosto dvojna (dvakratna) žrtev. Najprej je žrtev nasilnega dejanja, nato pa je še žrtev zavračanja s strani družbene skupnosti, v kateri živi (in se iz nje ne more umakniti).
Ne glede na konkretno "zmes" spolnega nagona in volje do moči ima posilstvo spolni "pečat" v dveh ozirih: (a) predmet napada je spolnost druge osebe; (b) penis je uporabljen kot orožje in orodje faličnega gospostva (za podrejanje ženske). To razsežnost posiljevanja15 je zlahka razbrati iz izpovedi16 obsojenih storilcev: "Posilstvo mi je dalo občutek popolnega gospostva. Pred dejanjem sem vedno občutil jezo in moč. Žensko sem razvrednotil in ponižal. Začutil sem, da je bitje, ki je v primerjavi z mano manjvredno" (navedba v Scully 1990:141). "Posilstvo mi je omogočilo, da sem počel, kar sem hotel, brez občutka, da sem dolžan zadovoljiti žensko in se odzivati na njene zahteve. Čutil sem, da povsem obvladujem položaj, da sem gospodar. Posilstvo mi je omogočilo seksati, ne da bi se pri tem oziral na odzive ženske. Bil sem popolnoma dominanten" (navedba v Scully 1990:104). "Ko sem jih gledal, kako ležijo nemočne pred mano, sem občutil dvig samozavesti. Vedel sem, da zmorem zadevo opraviti tako, kot je treba ... Ko sem posiljeval, sem imel vse pod kontrolo. Običajno sem plašen in sramežljiv. Če je ženska od mene hotela normalen seks, sem se ustrašil. Pri posilstvih pa sem bil jaz gospodar, ženska pa povsem podredljiva" (navedba v Scully 1990:150).
i -i
Volja do moči (power thrust) je navzoča tudi v spolnih "odklonih" (Yochclson in Samenow 1976:342-345). Pri voajeristični dejavnosti je izvir vznemirljivosti (excitement) v okoliščini, da subjekt (voyeur) "napade" zasebni prostor druge osebe, ki se tega ne zaveda. V bistvu gre za nekakšno krajo pogleda, ki se razlikuje (na ravni ugodja) od "kmečkega" buljenja v žensko na ulici, plaži ali drugem javnem prizorišču (tovrstno zrenje - ali "bolščanje" - je dovoljeno, čeprav navadno ne osrečuje osebe, ki je "predmet" opazovanja). Pri ekshibicionizmu prihaja ugodje iz dejstva, da subjekt ("ekshibicionist") nad zoruje pogled osebe, ki se ji kaže. To doseže na različne načine. V najbolj očitnem primeru se eks hibicionist razgali pred drugim. Včasih (ali morda običajno) jc nadzorovanje pogleda drugega bolj diskretno, na primer pri osebi, ki nosi mini krilo, oprijeto obleko ali globok izrez. Poseben primer (po skusa vzpostavitve) spolnega nadzora nad drugim so "obsceni" klici. Brez dvoma pa je najbolj očitna manifestacija volje do moči (will-to-power) na spolnem področju posilstvo (kjer gre za neposreden prevzem "posesti" nad spolnostjo ženske).
14	Prim. Ellis 1989:57-60; Grecr 1991:176-181.
15	Prim, podrobnejšo analizo v Usshcr 1997:345-347.
16	Prim, podobne izpovedi v Morrison 1995:369-373.
Težavno dokazovanje posilstva
Posilstvo je pogosto dvoumen dogodek. Praviloma se zgodi na samem (brez prič). Udeleženi sta vsaj dve osebi, ki edini vesta, kaj se je zares zgodilo (čeprav se lahko njuni prepričanji o tem, kaj seje v resnici dogajalo med njima, zelo razhajata). Včasih -ti primeri so prej izjema17 kakor pravilo - so znamenja dogodka vidna na telesu (napadalca ali žrtve), na primer v obliki poškodb (najpogosteje pa je indic posilstva "zgolj" psihična travma oziroma psihološki problemi1"). Tedaj je rekonstrukcija dogodka lažja (vsaj s stališča žrtve).
Večinoma so torej nevpleteni tretji - policija, tožilec, sodnik, poročevalci in javnost - primorani, da si zgradijo predstavo o dogodku na podlagi nepopolnih in nasprotujočih si informacij. Tretje osebe se pri rekonstrukciji, interpretaciji in vrednotenju dogodka zatekajo k "ljudskim teorijam" o tem, kateri so vzroki posilstev, kdo je običajno posiljevalec, kakšne so običajne žrtve posilstva in kako resno kaznivo dejanje je posilstvo. Te razlage, ki ponujajo vnaprej pripravljene odgovore na omenjena vprašanja, ne vplivajo le na izoblikovanje dokončne predstave o dogodku. Kažejo še na informacije, ki jih je treba najti (katera dejstva je treba dognati), da bi si ustvarili "ustrezno" predstavo o dogodku (zarišejo ločnico med normativno pomembnimi in nebistvenimi okoliščinami). Pri tem je povsem mogoče, da imajo osebe, ki si prizadevajo zvedeli resnico o dogodku (in ga pravno ali moralno ovrednotiti) različne teorije o posilstvih, posiljevalcih in posiljenkah (pa tudi različne zamisli o tem, kaj pomeni biti "moški" ali "ženska" in kaj je "normalna" spolnost).
Če je nekdo prepričan, da je lahko posiljevalec samo patološka oseba (v biološkem, psihološkem ali sociološkem smislu), bo najbrž s precejšnjo skepso dojemal primer, ko je osumljeni (ali obtoženi) videti povsem "normalen" moški (še bolj pa bo sumničav, če je osumljena in obtožena posebej ugledna oseba, recimo "srečno" poročeni moški in vzoren oče). Če je neka oseba prepričana, da so - zaradi bioloških danosti ali socializacije v falocentrični in patriarhalni kulturi - vsi moški možni posiljevalci, bo najbrž prej verjela interpretaciji dogodka, ki jo ponuja ("domnevno") posiljena ženska.
Vzemimo primer, ko ni ne na telesu ("domnevnega") posiljevalca ne na telesu ("domnevne") žrtve očitnih znamenj napada in upiranja (ali pa je opaziti le "indice", ki jih je mogoče razumeti kot učinke strastnega spolnega občevanja). Za nekoga, ki je prepričan, da bi se "dostojna" ženska borila z napadalcem na vso moč (upiranje pa bi nujno pustilo za sabo telesna znamenja), dogodek najbrž ne bi mogel bili označen kot posilstvo. Takšna "teorija" je absurdna. Zakaj bi namreč izhajali iz domneve, da bi se morala "zares dostojna" ženska braniti z vsemi štirimi in pri tem tvegati življenje ali vsaj hude poškodbe, in to brez zanesljivega jamstva, da bo ostala neposiljena? Mar ni kdaj bolj razumno dopustiti posiljevalcu, da opravi svoje, in ostati vsaj telesno nepoškodovan? (Ne pozabimo, da policija včasih svetuje možnim žrtvam, naj se napadalcu raje "pasivno" upirajo in ga skušajo z besedami odvrniti od spolnega občevanja.) Vendar pa se v tem primeru posiljena ženska znajde pred drugim problemom:19
17
Jane Usshcr (1997:373) navaja podatek iz empirične raziskave (ki je zajela posilstva v šestih angleških grofijah v obdobju petih let), daje samo pet odstotkov obsojenih posiljevalcev žrtvi zadalo poškodbe, ki bi terjale zdravniško pomoč. Večina posiljevalcev uporabi verbalne grožnje. Žensko si prizadevajo kar najbolj prestrašili. Predvsem skušajo ustvariti vlis, da mislijo smrtno resno.
Med najpogosteje omenjanimi psihičnimi posledicami posilstva so: šok, jeza, osuplost, motnje v življenjskih rutinah (na primer težave s spanjem, prehranjevanjem, spolnim občevanjem in komuniciranjem), občutek nemoči in krivde, sram, strah, nemir, nenadzorovanje menjave razpoloženja in zmedenost.
19 Prim. Claster 1992:182-184.
kako naj prepriča policista, tožilca in sodnika, daje šlo "zares" za posilstvo?
Obstaja še več razlogov, zaradi katerih je ženska, ki zatrjuje, da je bila posiljena, soočena z močno (in zanjo najbrž mučno) skepso. Zgostili bi jih lahko v naslednjih "ljudskih" predstavah (predsodkih in sterotipih) o posilstvih:
1. "Za posilstvo je odgovorna ('kriva') ženska sama."
V luči te "teorije" je posilstvo posledica vprašljivega obnašanja žrtve (vidim precipitated).20 Ženska je "odgovorna" iz različnih razlogov. S svojim seksi videzom (obleko, make-upom, obutvijo, frizuro, pogledi, držo, hojo, kretnjami, grimasami ali govorom) je "zapeljala" in vzburila moškega do te mere, da se ni mogel več obvladati ("brzdati"). Ta razlaga se "logično" navezuje na "mit" o nenadzorovanem moškem spolnem nagonu. Ko se moška spolna sla zares "prebudi", je ni mogoče več zaustavili (nujno mora priti do zadovoljitve, ne glede na posledice).21 Ženska, ki ustvarja vtis zapeljivke, hotnice in poželjivke, mora potemtakem računati na morebitne nezaželene posledice (saj "pač" preprosto ni mogoče, da ne bi poznala značilno moške "narave", ki se samoniklo "sproži" ob srečanju s spolno privlačno žensko). Omenjena "teorija" temelji na podmeni, da se spodobna ("nravna") ženska ne obnaša spolno izzivalno -zgolj "kurbe" (in njim podobne "lahkoživke") izzivajo moške na tak način. Če spodobna ženska že poudari svojo čutno privlačnost, tega ne bo storila v okoliščinah, kjer bi bila lahko posiljena. Poskrbela bo, da bo vselej v varnem okolju, najraje v družbi s fantom ali možem. "Krivda" posiljene ženske je lahko v njenem "promiskuitetnem" življenju. Ženska, ki se odloči za "razuzdani" življenjski slog (namesto za monogamno spolno življenje), si pač "zasluži", dajo kdo posili (s svojim neprimernim spolnim življenjem je naravnost "prosila" za kaj takega). "Krivda" posiljene ženske je lahko v tem, da se znajde na neprimernem kraju ob neprimernem času. Dostojni ženski se to ne bi moglo zgoditi, ker je bodisi doma (v varnem družinskem zavetju), v službi ali šoli. "Krivda" posiljene ženske je lahko v tem, da je preveč popila ali zaužila mamilo (normalna ženska tega ne počne). Posiljena ženska je lahko odgovorna za dogodek, ker je bila preveč zaupljiva, lahkomiselna, neprevidna ali nemoralna. Na primer, dopustila je, da se znajde na samem z moškim, torej v "rizičnih" okoliščinah, za katere se "pač" dobro ve, kaj pomenijo za žensko (kakšno vedenje moškega je tedaj mogoče pričakovati).
Kaj reči o tovrstnih ("seksističnih") teorijah o posilstvih? Gotovo je nesporno, da žrtev lahko ravna neprevidno. Vendar velja to tudi za žrtve drugih kaznivih dejanj (ne le posilstev). To vsekakor ni razlog, ki bi upravičil posilstvo in ekskulpiral storilca. Še več, ne glede na življenjski slog, spolne prakse in vedenjske vzorce, ki jih izbere
20
Viclim precipitated rape sc zgodi v "tistih situacijah, kjer se je žrtev dejansko strinjala s spolnim občevanjem - ali pa jc bilo vsaj videti tako -, pozneje pa je umaknila svojo privolitev, in to še pred spolnim aktom, ali pa se ni odzvala dovolj odločno, ko ji je to sugeriral storilec. Ta oznaka sc nanaša tudi na spolno tvegane položaje, ko bi lahko storilec njene izjave in kretnje dojel kot nespodobne ali kot povabilo k spolnemu odnosu" (Amir 1971:266). Amirjeva opredelitev je ohlapna. Še posebej nejasna jc, ko gre za vprašanje, ali jc žrtev zapeljevala ali privolila v spolne stike ("... the vietim actually, or so it was deemed, agreed ...", "... she offers what could be taken as an invitation ..."). Zamisel o "victim-precipitated rape" je bila deležna številnih kritik. Julia in Herman Schwcndingcr (1983:65) vidita v njej mačistične prvine, saj ženski implicitno zanika pravico do zavrnitve spolnega občevanja (da sc premisli, kadar to hoče), moškega pa upravičuje, da sc ne zmeni za odklonilno stališče in žensko prisili v spolno občevanje, čc meni, daje ona "odgovorna" za njegovo spolno vzburjenost.
21 Na podlagi tovrstnih podmen je posilstvo opredeljeno kot "zločin iz strasti" (crime of passion), "spontano", "eksplozivno" ali "impulzivno" dejanje (ki je neposreden in takojšen odziv na siloviti spolni vzgib). Označitev sc nc ujema z ugotovitvami kriminoloških raziskav, ki so pokazale, da so posilstva pogosto načrtovana (prim. Beirne in Mcsserschmidt 1991:75).
ženska, ni nihče upravičen, da bi zanikal njeno spolno avtonomijo in jo prisilil k občevanju (v nasprotju z izraženo voljo). V tem oziru je opis posilstva kot viclim precipitated crime pravzaprav contradictio in adiecto.22 Posilstvo je že po definiciji dejanje, ki se zgodi proti volji žrtve, brez privolitve in zaradi prisile.
2.	"Ženske so lažnivke par excellence."
Opraviti imamo s "teorijo", da so ženske "že po naravi" lažniva bitja. Njihove trditve in še zlasti obtožbe velja zato obravnavati s precejšnjo skepso. Če to tezo povežemo s posilstvi, trčimo ob značilno moški strah pred neutemeljeno (lažno) obtožbo. Zakaj bi ženska nedolžnega moškega obdolžila posilstva, ki ga ni storil? Razlag je več: (a) Ženski gre za denar (neupravičena obdolžitev je v tem primeru neke vrste izsiljevanje), (b) Ženska se hoče maščevati (na primer moškemu, ki jo je zapustil, razočaral, prevaral in ogoljufal), (c) Ženska želi moškemu škodovati (iz čiste zlobe, nevoščljivosti, maščevalnosti in privoščljivosti), (č) Ženska si je preprosto vse izmislila ali sfantazirala (ker je psihično motena ali bolna), (d) Ženska, ki je privolila v spolno občevanje, seje pozneje - post festum - premislila.
Tovrstna pojmovanja se opirajo na "teorijo", da so ženske že po naravi nerazumne, nezanesljive, muhaste, otročje, labilne in čustvene (nemočne "žrtve" spremenljivih razpoloženj in hormonskih nihanj). Kaj reči o teh ljudskih "teorijah"? Pravzaprav nič takega, kar bi bilo značilno le za posilstva. Če se pojavi vprašanje, ali je bilo storjeno (v bistvu katero koli) kaznivo dejanje, je to treba temeljito preiskati. "Krivdo" je treba dokazati "onstran razumnega dvoma" (pri posilstvu to ni preprosto, saj je treba presoditi, katera interpretacija dogodka je bolj verodostojna: "žrtvina" ali "storilčeva"). Temu se ni mogoče (niti zaželeno) izogniti. Biti obtožen kaznivega dejanja, je hudo. Za posilstvo so zagrožene stroge kazenske sankcije (zaporna kazen od enega do deset let). Ob tem velja upoštevati, daje namen kazenskega procesnega prava predvsem preprečiti obsodbo osebe, zoper katero ni mogoče zbrali dokazov, ki bi "onstran razumnega dvoma" (karkoli že to pomeni) pokazali na obtoženčevo "krivdo" (odgovornost). Tega se mora zavedati tudi ženska, ki prijavi posilstvo (posiljene ženske se lega gotovo dobro zavedajo, pogosto celo do le mere, da posilstva sploh ne prijavijo, saj vedo, da bodo težave z dokazovanjem prevelike).
3.	"Ženske uživajo, ko so posiljene."
Na to hipotezo se navezuje še domneva, da imajo ženske nezavedno željo, da bi jih kdo posilil. Zato naj bi celo same - zvečine zopel nezavedno - silile v položaje (in jih ustvarjale), kjer je velika verjetnost, da bodo posiljene. V optiki take "teorije" se (ob ugotavljanju "resnice" o dogodku) vsiljuje vprašanje, ali je ženska med posiljevanjem uživala (ko je bilo začetno upiranje preseženo) oziroma bila vzburjena (na primer: ali je bila njena vagina vlažna). Jane Ussher (1997:376) v tej zvezi opozarja, da pri večini posilstev vagina ni vlažna. Se več, celo navlažena vagina ni vedno kazalec spolne vzburjenosti (lahko je posledica strahu, alkohola ali stadija v menstrualnem ciklusu). Ampak vprašali se velja nekaj drugega. Recimo, da se ženska (posiljena oseba) spolno odzove na napad oziroma je vzburjena (ali celo "uživa") med posiljevanjem. Ussher poudarja, da se to vsekakor dogaja. Ta pojav je opaziti pri ženskih in moških žrtvah spolnega napada (pri moškem je stvar še bolj vidna, saj pride do erekcije ali celo ejakulacije). Kaj naj to pomeni? Je mar to razumeti kot "privolitev" (ali strinjanje telesa v nasprotju s pomisleki duha)? Se sme storilec sklicevati na "dejansko zmoto" (češ daje
" Prim. Schmallger in Alleman 1994:138.
bil trdno prepričan, da si ženska želi spolno občevati)? Zdi se, da je vzburjenost irelevanten pojav (v bistvu epifenomen), saj je za posilstvo ključno, da je bila oseba prisiljena v občevanje, ni pa ključno, daje bila prisiljena k spolnemu občevanju, med katerim se ni spolno odzvala ali vzburila.
Kar zadeva "odklonske" spolne fantazije žensk (na primer dnevno sanjarjenje, da je ženska posiljena), bi kazalo najprej opozoriti,23 da ne odsevajo značilnosti večine empiričnih posilstev (posiljevalec, ki nastopa v domišljijskih podobah, je običajno privlačna oseba, ki uporabi le neznatno telesno silo). Najvažnejše je poudariti, da so "odklonske" spolne fantazije (ne le o posilstvu, ampak tudi o imaginarnih ljubimcih, sodelovanju v skupinskem seksu ali opazovanju drugih med spolnim občevanjem) eno, dejansko življenje pa nekaj povsem drugega (vsaj za večino oseb). Vloga fantazij je predvsem v tem, da stopnjujejo vzburjenost (na primer pri avtoerotičnih spolnih praksah).
Kriminologi opozarjajo, da je temno polje pri posilstvih zelo veliko.24 Številnih posilstev žrtve ne prijavijo. Prijavljena posilstva se ne končajo vedno z obsodbo storilca. Zakaj je tako? Razlogi so različni, (a) Ženska se boji maščevanja posiljevalca (prepričana je, da je drugi - na primer policija - ne bi hoteli ali zmogli zavarovati pred nasilnežem), (b) Ženska želi na neprijeten dogodek čim prej pozabiti; sprožitev kazenskega postopka bi psihične travme še poglobila, (c) Ženska se boji, da represivni organi ne bi verjeli njeni izpovedi in bi bila še dodatno ponižana s seksističnim obravnavanjem policistov, tožilca, zagovornika in sodnika ali z neustreznim poročanjem v javnih občilih, (č) Ženska noče v javnosti (pred popolnimi neznanci) spregovoriti o podrobnostih posilstva. Zaveda se, da bi jo lahko spraševali o intimnih rečeh in ji na sodišču zastavil vprašanje o njeni mOralni "integriteti", (d) Ženska noče, da bi o dogodku zvedela javnost, zlasti ljudje iz neposrednega življenjskega okolja (starši, sorodniki, sošolci, sodelavci v službi, mož, otroci ali fant). Utegnilo bi se zgoditi, da bi jo začeli dojemati kot "umazano", "onečaščeno" ali bi ji celo pripisali "odgovornost" za posilstvo. Ti odzivi bi pomenili še hujšo viktimizacijo kakor posilstvo samo. V skrajnem primeru bi jo lahko okolje celo izločilo (v realnem ali simbolnem pomenu), (e) Ženska nima zaupanja v organe kazenskega pregona in kazenskopravni sistem (criminal law in action). Prepričana je, da bi ji pregon prinesel več škode (izgube energije, živcev, časa in denarja) kakor koristi, (f) Ženska se obotavlja, ker je posiljevalec njen znanec (tuje viktimološke študije kažejo,25 da je posilstvo pogosteje prijavljeno v primerih, ko je storilec tujec), (g) Ženska je v dvomih, ali je sploh žrtev, ali se je sploh zgodilo kaznivo dejanje. To velja še zlasti za primere, ko ji storilec ni zadal hujše telesne poškodbe in ji ni grozil z nevarnim orožjem, (h) Ženska občuti sram ali krivdo in si očita, da je v precejšnji meri sama odgovorna za dogodek (saj bi ga bila lahko preprečila, če...), (i) Ženska je po posilstvu v hudem psihičnem šoku. Njene travme so prevelike, da bi lahko odločno in razumno ukrepala.
Vidimo torej, da razlogov, zaradi katerih ženska ne prijavi posilstva, ne manjka. Pogosto je žrtev strah pred sekundarno viktimizacijo, ne glede na to, ali bi ta izvirala iz neprimernega ravnanja agentov kazenskopravnega sistema ali iz ožjega družbenega okolja. Zadeva je vsekakor resna (neprijavljanje lahko opogumlja možne posiljevalce, saj zmanjšuje verjetnost, da bodo zaradi kaznivega dejanja deležni formalnih in neformalnih družbenih sankcij). Rešitve niso preproste. Še najlažje (?) je seznaniti
23	Prim. Ellis 1989:52.
24	Prim. Glick 1995:205-207; Livingston 1996:184-189.
25	Prim Russell 1984:96.
subjekte kazenskopravnega sistema s problemi drugotne viktimizacije in od njih zahtevati bolj razumevajoče obravnavanje žrtev spolnega nasilja. Mnogo težje (vsekakor pa bistveno počasneje) je spreminjati "seksistične" (ali "mitološke") ljudske teorije o posilstvih, posiljenkah in posiljevalcih.
Kriminološke teorije o posilstvih
Teorije, ki pojasnjujejo vzroke posiljevanja, so različne. Kakor druge kriminološke razlage se razhajajo predvsem v tem, katere od možnih vzročnih določilnic postavijo v ospredje svojega zanimanja: sociološke, psihološke, psihiatrične ali (socio)biološke.
Iluzorno je pričakovati, da bi ena sama - namreč vseobsežna - kriminološka teorija zadovoljivo pojasnila vsa konkretna posilstva. Videli smo, da se posilstva in posiljevalci*-6 zelo razlikujejo (celo opredelitev posilstva ni nespremenljiva in samoumevna, zato se velja vselej vprašati, na kateri "predmet" se nanaša in kolikšen je pravzaprav "domet" dane kriminološke teorije). Ob tem kaže upoštevati, da je spolno vedenje (ne glede na spremljajočo stopnjo agresivnosti) kompleksno. Ni ga mogoče skrčiti na eno samo - namreč "bistveno" - določilnico (biološko, psihološko ali sociološko). Spolno vedenje (in spolne želje) ima nesporno biološko "infrastrukturo" (na ravni hormonov, možganov, genetske zasnove...). Po drugi strani je spolno vedenje vselej naučeno27 in
Zato ne preseneča, da naletimo v kriminološki literaturi na številne tipologije. Gebhard in sodelavci razlikujejo šest kategorij posiljevalcev: (I) nasilni posiljevale (assaultive rapist), ki ima sadistična in sovražna občutja do žensk (nasilje jc lahko nadomestek za spolno občevanje); (2) amoralni prestopnik ni sadist, ampak si želi spolno občevati z žensko, pri tem pa se ne ozira na njeno voljo (in želje), saj jo dojema kot spolni objekt, katerega "poslanstvo" je v tem, da moškemu zagotavlja spolno ugodje; (3) pijani posiljevalec (alkohol "dezinhibira" spolne in agresivne težnje); (4) posiljevalec, kije v splošnem lojalen državljan, v posebnih okoliščinah pa nenadoma (in nerazložljivo) postane skrajno napadalen; (5) posiljevalec, ki na podlagi dvojnega standarda deli ženske na "dobre" (ki jih spoštuje) in "slabe" (na katere sc mu ni treba ozirati in lahko z njimi počne, kar hoče); (6) posiljevalec, ki jc "zmes" omenjenih tipov posiljevalcev (lahko pa jc tudi duševno moten, omejen ali psihotičen). Richard Rada (1978:122-129) razlikuje pet vrst posiljevalcev. Te so: (a) "psiholični posiljevalec", ki se zaveda le jeze v času posilstva (ne spomni pa se nobenega drugega motiva za svoje ravnanje); (b) "situacijski posiljevalec", ki ni emocionalno (ali kako drugače) abnormalen (običajno ni preveč nasilen in po dogodku pogosto občuti krivdo); (c) posiljevalec, ki trpi zaradi negotove spolne identitete; (č) "sadistični posiljevalec", ki črpa ugodje iz surovega izživljanja nad žrtvijo (bolj kakor iz spolnega občevanja); (č) "sociopatski posiljevalec", ki sc ukvarja tudi z drugimi - ne le spolnimi - kriminalnimi dejavnostmi (njegova motivacija pri posilstvu jc predvsem spolna, zato je za žrtev običajno manj nevaren). Nicholas Groth (1979:14-45) razlikuje tri vrste posilstev: (I) posilstvo iz jeze (posiljevalec v tem primeru uporabi več sile, kot bi jo moral za to, da bi zlomil odpor ženske in jo prisilil v spolno občevanje); (2) posilstvo, ki ga motivira želja po obvladovanju (posiljevalec ne želi poškodovati žrtve, ampak hoče doseči, da se mu ženska spolno podredi, s čimer skuša kompenzirati občutja lastne spolne neustreznosti in se potrditi kot "pravi" moški, ki ima v svojih rokah moč in nadzor nad "osvojeno" žensko); (3) sadistično posilstvo (v tem primeru storilec erotizira agresijo do ženske in črpa ugodje iz nasilnega ravnanja). Diana Scully in Joseph Marolla (1983) razlikujeta dve kategoriji posiljevalcev. V prvi skupini so osebe (admitters), ki priznavajo, da so storile posilstvo (dejanje povezujejo s čustvenimi problemi in alkoholom), v drugi skupini pa so osebe (deniers), ki zanikajo spolni stik z žrtvijo ali pa trdijo, da pri spolnem občevanju sploh ni šlo za posilstvo (njihovo samospoštovanje je združljivo z nasilnim spolnim vedenjem do žensk, v katerih ne vidijo človeških bitij, ampak zgolj objekte, ki jih moški sme osvojiti in izrabiti za zadovoljitev spolnih želja).
" Človeška spolnost ni nespremenljiva (ali biološko dana). Antropološke študije kažejo na precejšnje kulturne "variacije" spolnega vedenja. Ob učenju spolnega vedenja (v ožjem pomenu) velja upoštevati še učenje moške in ženske spolne vloge (oblikovanje spolne "identitete"). To je pomembno za razumevanje razlik med žensko in moško spolnostjo. Teh ne moremo pripisati zgolj anatomskim in hormonskim razlikam; v igri jc še kopica družbenih procesov in psihičnih dejavnikov. Na primer, dekleta so v adolescenci bolj nadzorovana kakor fantje (zato ne preseneča, da jc zgodnja spolna izkušenost pri
torej kulturno "standardizirano" (človek se ne rodi z vrojenim, naravnim "scenarijem", po katerem bi uravnaval svoje spolno življenje). Nanj vplivajo psihološka in sociološka določila, na primer: moralna, religiozna in pravna pravila, predstave o ženski in moški vlogi, pričakovanja v zvezi z "normalno" spolnostjo (kaj sme bili in kaj naj bo dojeto kot erotično), spolne fantazije, bojazni, nezavedne ("psihodinamične") silnice, čustvene potrebe, občutja krivde (in sramu), kulturni ideali medosebne ljubezni, urejenost intimnega življenja, starost, biološki spol, razredni položaj, izobrazba, življenjske izkušnje, ekonomski položaj...
Kriminoloških teorij (ne le o posilstvih) ni mogoče potrdili z neposrednim opazovanjem. Teorije, ki merijo na "isti" pojav, presojamo po meri, v kateri se iz njih izpeljane hipoteze ujemajo z empiričnimi "dejstvi". Običajno je boljša teorija, ki natančneje od drugih napove največ empiričnih opažanj (Ellis 1989:57). Chomsky v tej zvezi piše: "Z empiričnim raziskovanjem ni mogoče dokazali dobesedno ničesar. Mogoče je le zbrati empirične dokaze in si prizadevati pokazati, da jih lahko pojasnimo na podlagi predložene hipoteze. Kritik bi potem razumno ugovarjal, da so dokazi napačni, slabo izbrani ali kako drugače neustrezni, ali pa bi trdil, da obstaja boljša razlaga danih dejstev" (navedba v Rai 1995:47).
Začnimo s feminističnimi teorijami. V tej optiki je posilstvo opredeljeno kot kvazi spolno dejanje, ki ga motivirajo volja do moči, želja po obvladovanju,28 podrejanju in poniževanju ženske, sovraštvo do žensk in ne nazadnje strah pred ženskami. Za razliko od psihopatoloških teorij,2'' ki prikazujejo posiljevalca kot nenormalnega in celo bolnega človeka (v primerjavi z normalnim moškim), je v feminističnih raziskavah postavljen osrednji poudarek na "normalnost" posilstva, predvsem v tem smislu, da med normalno spolnostjo in nasilno spolnostjo (forced sex ali sexual agression) ni ostre zareze, ampak neprekinjena zveza. V feminističnih analizah je namenjena posebna pozornost vprašanju, kaj pomeni biti "moški" (v razmerju do ženske in v luči ideala "normalne" heteroseksualne spolnosti). V optiki reprezentacij moškosti - znotraj "falocentričnega" kuturnega univerzuma - se od moškega pričakuje, da je močan in dejaven, da ima nadzor nad "dinamiko" spolnega občevanja in da svoj "mandat"
dekletu često povezana z zavračanjem starševskih vplivov in napetimi družinskimi odnosi). Neformalni nadzor nad njihovo spolnosljo poteka na vseh ravneh, ki jih je opisal Travis Hirschi v teoriji o družbenih vezeh (social bond theory). To precej otežuje nabiranje spolnega znanja ("carnal knowledge") in manifestno raziskovanje (in odkrivanje) lastne spolne "identitete".
2X "Odkritje moškega, da lahko njegove genitalije služijo kot orožje strahu, je moralo biti eno najpo-membnješih odkritij predzgodovinskega časa, tako kot uporaba ognja in prva grobo izdelana kamnita sekira. Menim, daje od prazgodovinskih časov do današnjega dne posilstvo igralo odločilno vlogo. Ni nič več in nič manj kot zavesten postopek zastraševanja, s katerim vsi moški držijo vse ženske v stanju ( strahu" (Brownmiller 1988:20).
29 Te - večinoma osebnostne - teorije so raznovrstne (prim. Ussher 1997:333-334). Posiljevalec je označen kot: (a) pasivna, plašna, podredljiva in nezrela oseba; (b) oseba z "utrjeno nedejavno osebnostjo"; (c) protidružbena osebnost; (č) alkoholik; (d) nezrela oseba; (c) oseba, ki se je iz preteklih izkušenj naučila, da je nasilje povezano z nagrado (v behaviorističnem pomenu); (f) oseba z omejenim repertoarjem emo-cij (znotraj katerega prevladuje jeza, v katero subjekt "prevaja" vse zanj neprijetne čustvene vsebine); (g) oseba s psihoseksualnimi težavami (v zvezi z erekcijo ali cjakulacijo); (h) oseba, ki se dojema kot spolno neustrezna; (i) oseba, ki ima nezadovoljujoča spolna razmerja; (j) oseba, ki je bila prikrajšana za materino ljubezen ali pa je bila izpostavljena zelo posesivni in zaščitniški materi; (k) oseba, ki težko najde voljne spolne partnerje (zaradi videza, slabih socialnih veščin ali nizkega družbenega statusa). Gebhard in njegovi sodelavci (1965:197-206) so opazili pri zaprtih posiljevalcih psihotične težnje. Mnogi od njih so gojili sadistična in sploh sovražna čustva do žensk. Rada (1978:122-130) poroča, da imajo številni obsojeni posiljevalci psihotične ali sociopatske značilnosti in resne težave z moško "identiteto".
uresniči brezhibno.30 On je listi, ki je odgovoren za spolno zadovoljitev ženske. On je aktiven, ona pa pasivna (njena funkcija je v glavnem receptivno-reaktivna). Spolnost je opredeljena kot falični "performans" (katerega uspešnost se presoja po številu ženskih orgazmov). Če penis odpove (če ni erekcije, če erekcija popusti ali če pride do prehitre ejakulacije), ni spolnosti. Moška samopodoba (zavezana idealu faličnega junaštva) je okrnjena. Iz te zamisli o "normalni" spolnosti izhaja izjemna "odgovornost" moškega (nosilca penisa) na področju, ki je pomembno za njegovo samopodobo, samospoštovanje in identiteto. Zalo ne preseneča, da izvira iz konstrukcij "normalne" spolnosti vrsta strahov, bojazni, obsesij in fantazij. Recimo: (1) preokupacija z velikostjo in delovanjem penisa; (2) strah pred žensko (katere spolna zadovoljenost je dokaz njegove moškosti oziroma katere nezadovoljenost, zavračanje in posmehovanje so dokaz, da ni "pravi" moški); (3) strah pred "razsežnostmi" lastne osebnosti, ki so v patriarhalni kulturi označeni kot "ženski" in zato manjvredni; (4) strah pred morebitnimi homoseksualnimi nagnjenji; (5) strah pred čustveno bližino ("intimnostjo") v medosebnih razmerjih; (6) bojazen, da ni dovolj dober ljubimec (in torej "neustrezen" moški); (7) tesnoba ob zanj skrivnostnih vidikih ženske spolnosti (ali je res doživela orgazem ali pa seje pretvarjala, da ga ne bi prizadela); (8) zavidanje ženskam (zaradi njihove zmožnosti za dolgotrajno spolno občevanje); (9) nelagodje ob misli (ki je nekakšen moralni ali "nadjazovski" moški imperativ), da se mora vsakič znova potrjevali kot moški; (10) strah pred tem, da bo spolni odnos bedno spodletel... V ozadju teh - zavestnih in nezavednih - psihičnih pojavov postane nasilje (in sovraštvo) do žensk bolj razumljivo.31 Različne oblike spolnega nasilja - zloraba slabotne osebe, nadlegovanje, posilstvo ali spolni umor -omogočajo storilcu, da se znebi odgovornosti, ki mu jo vladajoči ideali "normalne" spolnosti nalagajo v razmerju do žensk(e). Posilstvo ustvari položaj, kjer je moški vsemogočen gospodar, suvereni vladar in falični heroj. Ni se mu treba ozirati na žensko. Ta ga ne more zavrniti in se mu ne drzne posmehovati, saj je preveč zastrašena, očitno ponižana, zanikana kot subjekt (avtonomno bitje, ki prosto odloča o svoji spolni "lastnini") in razvrednotena. Tudi v primeru spolnega stika z otrokom (mrličem ali živaljo) storilec ni v nevarnosti - zaradi žrtvine spolne neizkušenosti, nemoči in ranljivosti -, da bi kdo podvomil v njegove spolne zmogljivosti in veščine. V obeh oblikah spolnega nasilja storilec sebi dokaže, daje "zaresni" in "pravi" moški. Pri tem pa se izogne tveganju, da bi drugi kakor koli ogrozil njegovo spolno samozavest.
Feministične teorije32 povezujejo posilstva s temeljnimi značilnostmi patriarhalne
Prim. Usshcr 1997:345-348. Diana Russell (1975) v tej zvc/.i dokazuje, daje posilstvo v precejšnji meri odvisno od vdružbljanja ("socializacije") oseb moškega spola. Posilstvo jc namreč dejanje, v katerem so potrjene vse značilne prvine, ki se v patriarhalni kulturi pričakujejo od "pravega" moškega, namreč, gospostvena drža, agresivnost, žilavost in nasilnost. Vseh teh lastnosti se oseba moškega spola uči že od ranega otroštva. Če se moški znajde v položaju, ko podvomi v laslno "moškost", jo lahko na dramatičen način znova dokaže s posilstvom ženske.
3' Prim. Usshcr 1997:415-421; Morrison 1991:373-378; Livingston 1996:190-194.
Razvejano teoretsko shemo za razumevanje vzrokov posiljevanja je razgrnila Diana Russell (1984:11 1-168). Da bi prišlo do posilstva, morajo biti izpolnjeni štirje tipi pogojev (preconditions). To so: (1) dejavniki, ki ustvarjajo "prcdispozicijo" (ali željo) za posiljevanje (avtorica v tej zvezi omenja biološko zmožnost, spolne zlorabe posiljevalca v otroštvu, učenje moške spolne vloge, izpostavljenost pornografiji in množičnim občilom); (2) dejavniki, ki zmanjšujejo notranje inhibicije, ki se zoperstavljajo uresničitvi želje po posilstvu (avtorica v tej zvezi omenja kulturne predstave, ki spodbujajo posiljevanje žensk, "mit" o neubranljivi moški spolni sli, problematične dogodke v otroštvu, ki imajo za posledico "patološko" osebnostno strukturo, uživanje alkohola in vrstniške pritiske); (3) dejavniki, ki omejujejo učinkovanje družbenih ovir za izvršitev posilstva (avtorica v tej zvezi omenja neenako porazdelitev družbene moči, ki je v prid moškim in v škodo ženskam, kulturo nasilja in neučinkovitost formalnega in neformalnega družbenega nadzora); (4) dejavniki, ki zmanjšujejo zmožnost možne žrtve, da bi se uprla ali izognila posilstvu (avtorica v tej zvezi omenja teorijo o socializaciji žensk v "vlogo" žrtve - namreč
družbe in falocentrične kulture.33 Opozarjajo na podrejeni (in manjvredni) položaj žensk v gospodarski sferi in na političnem področju.34 Ker so ženske izključene iz osrednjih družbenih procesov, so tudi v medosebnih odnosih obravnavane kot manjvredna bitja. Ženske so dojete kot spolni objekti, za katere moški tekmujejo in si jih prizadevajo "osvojiti" (narediti za "svoje"), da bi postale njihova ekskluzivna lastnina. Če od moškega pričakujejo, da se obnaša kot lastnik spolnosti ženske, ki mu pripada (ker je "njegova" žena, ljubica ali punca), ne preseneča količina telesnega, verbalnega, duševnega in spolnega nasilja (ali vsaj grožnje z njim) v odnosih med spoloma, še posebej v okoliščinah, ko je moška oblast (lastninska "pravica" nad žensko spolnostjo) postavljena pod vprašaj.
V feminističnih teorijah je zaslediti več zamisli, kako naj bi se "družba" odzivala na spolno nasilje (in posilstva).35 Na primer: (a) prepoved prostitucije in pornografije (zaradi njunega vzročnega delovanja na moško nasilno spolno vedenje); (b) učinkovitejša kazenskopravna represija (bolj dosleden pregon in strožje kazni za posiljevalce in nasilneže); (c) zmanjševanje družbenih, ekonomskih in političnih razlik med spoloma; (č) drugačna opredelitev normalnih spolnih vlog in širše pojmovanje "normalne" spolnosti. Ob tem ne bi smeli izključiti možnosti, da bi - vsaj kratkoročno - tovrstne reforme (še najbolj ukrepi, usmerjeni v zagotavljanje enakosti med spoloma na družbenem in zasebnem področju) zaostrile napetosti med spoloma, povečale moške fru-stracije (občutja ogroženosti) in izzvale še več vsakovrstnega nasilja (Giddens 1997:121-123). Vseeno se zdi, da četudi bi se črnogledi scenarij uresničil, ženske (ki se ne prepoznavajo več v tradicionalnih vlogah in ne pristajajo na neenaka razmerja moči) nimajo alternative. Predvsem one so tiste, ki bodo morale izbojevati te družbeno-kulturne boje (ob pomoči osveščenih moških ali brez njih).
Teorije družbenega učenja36 vidijo v posilstvu - za razliko od feminističnih razlag - dejanje, ki ga motivira spolna želja, medtem ko je agresija (nasilno ravnanje) zgolj pripomoček za uresničenje namena, ne pa končni cilj. Posiljevanje je pojasnjeno kot oblika agresivnega spolnega vedenja, ki je naučeno. Mehanizmi učenja napadalnega vedenja do žensk so različni: (a) posnemanje (modeling effect) posilstva in drugih nasilnih dejanj (zoper ženske), ki jih je opaziti v resničnem družbenem življenju (v vedenju družinskih članov, odraslih oseb in vrstnikov), v množičnih občilih in drugih kulturnih reprezentacijah spolnih praks (z imitacijo ali modeliranjem naučeni vedenjski vzorci se vzdržujejo s poznejšimi ojačevanji37); (b) povezovanje spolnosti in nasilja (sex-violence linkage effect) v primerih, ko oba pojava nastopata v istem "kontekstu"
podrcdljive, nedejavne, odvisne, sprejemajoče, potrpežljive, prijazne, sočutne in šibke osebe -, ki grajajo žrtev, strah ženske, da je storilec nc bi umoril ali huje poškodoval, alkoholiziranost žrtve in njene ekonomske stiske).
33	Prim, pregled in kritično osvetlitev feminističnih teorij v Ellis 1989:10-12 in še posebej 19-31.
34	Prim, pregled tovrstnih feminističnih študij v Haralambos 1989:359-377.
35	Prim. Box-Grainger 1986:38-48.
36	Prim. Donnerstein 1984; Malamuth 1984. Zgoščen pregled in kritično osvetlitev teh teorij najdemo v Ellis 1989:12-14 in še posebej 33-41. Prim, analizo družbenokulturnih teorij o (spolnem) nasilju v Levi 1994:326-329.
37
V skladu z načeli instrumentalnega pogojevanja mora biti vedenje vsaj občasno (v časovnih presledkih) okrepljeno. Le v tem primeru postane izkustveno naučeno vedenje razmeroma trdna in stalna sestavina vedenjskega repertoarja (pri čemer mora biti navzoča še ustrezna motivacijska "podstat"). Prim. Akers 1993:64-70. Posiljevalske spolne tehnike se ojačujejo z zadovoljevanjem (vsaj dveh) psihičnih gibal spolnega vedenja, na primer z ugodjem, ki ga omogoča spolno občevanje, in s satisfakcijo, ki izhaja iz posedovanja in nadzorovanja spolnosti druge (posiljene) osebe. Prim. Ellis 1989:65-68.
(na primer v pornografskih38 in drugih filmih); (c) sprejemanje seksističnih stališč in "mitov o posilstvih" (na primer: "žensko zavračanje spolnega občevanja ni iskreno", "ženske uživajo med posiljevanjem", "ženske si želijo bili posiljene"...), kar učinkuje škodljivo predvsem na moške, ki imajo malo spolnih izkušenj; (č) zmanjševanje občutljivosti do bolečin, strahu in ponižanja, ki jih povzroči spolna agresija v psihi ženske/žrtve (desensitization effect); (e) učenje "nevtralizacijskih tehnik", s katerimi je mogoče racionalizirati in upravičevati spolno nasilje.
Med biološkimi teorijami zavzemajo osrednje mesto evolucijske razlage posilstva.39 V moških agresivnih spolnih "taktikah" vidijo skrajno reakcijo na "imperativ" naravne selekcije, ki "pritiska" na samce, naj bodo nepopustljivi in oblastni v prizadevanjih, da bi se parili in oplodili kar največje število samic (ni pomembno, če se pri tem včasih zatečejo k rabi nasilnih metod). Po drugi strani je biološki interes samice, da se upira in izogiba nasilnim (izsiljenim) parjenjem. Nasilje ji preprečuje, da bi sama izbrala očeta svojih otrok, najraje kajpada takega, ki bo najverjetneje ostal z njo in skrbel zanjo in za otroke. Samica namreč nameni precej časa in energije vzreji otrok, zato naravni izbor favorizira tiste, ki so previdnejše in izbirčnejše v spolnih stikih z moškimi. Naravni izbor je naklonjen samicam, ki se znajo in zmorejo izogniti samcem, ki ne bi mogli ali hoteli poskrbeti zanje in za otroke. V optiki evolucijskih teorij je iskati v spolno razlikovanih "napetostih" med optimalnimi pristopi k reprodukciji (samci hočejo spolno občevati s čim več samicami, samice pa samo z določenimi, skrbno izbranimi samci) razlog za številne frustracije, kompromise in ne nazadnje prevare na področju spolnih praks.
Hipoteza, da na težnjo po posiljevanju vsaj deloma vplivajo genetski dejavniki, je v luči bioloških teorij povezana s spoznanjem,40 daje pri (nečloveških) živalskih vrstah opaziti številne primere - ali vsaj poskuse - izsiljenih parjenj (gre za položaje, ko je videti, da samici ni do parjenja ali pa se mu na različne načine upira, na primer z umikom, begom ali fizično agresijo). V živalskem kraljestvu je vedno samec, ne samica, tisti, ki se zateka k uporabi sile.41 Čeprav je pri živalih izsiljenih parjenj manj
38	Vloga pornografije v vzročnosti posiljevanja jc omejena na idejno ("drugotno") učenje: (I) moški ne bi uporabil nasilja v poskusu, da bi spolno občeval z žensko ali si zagotovil čustveno vez s spolnim partnerjem, če tega ne bi prej videl v pornografskih reprezentacijah; (2) glede na hitrost, s katero moški, ki nastopajo v pornografskih filmih, preidejo k spolnemu občevanju, si lahko gledalec (zlasti manj izkušena oseba) ustvari zmotno predstavo o pogojih, ki morajo biti izpolnjeni za soglasno spolno občevanje z večino oseb ženskega spola; (3) pornografija, v kateri nastopajo v glavnem nadpovprečno spolno privlačne ženske, prispeva k posiljevanju tudi na ta način, da zmanjša "vrednost" empirične ženske, s katero hoče moški spolno občevali. Prim. Easton 1994:14-19; McNair 1996:61-67.
39	Prim. Symons 1979. Pregledno o sociobioloških (evolucijskih) teorijah posilstva Ellis 1989:43-54; Glick 1995:208.
40	Prim. Usshcr 1997:337-338; Ellis 1989:63.
4' Mnogi kriminologi so prepričani, daje razlika med moško in žensko agresivnostjo biološko utemeljena. Maccomby in Jacklin (1974) trdita, da so v vseh družbah moški agresivnejši kakor ženske. Tovrstne razlike se pojavijo že zgodaj v otroštvu (še pred različnim obravnavanjem v okviru socializacijskih postopkov). Agresija jc povezana s količino spolnih hormonov (in je nanjo po tej poti mogoče vplivati). Podobne razlike v agresivnem vedenju jc opaziti pri vseh primatih. Morrison (1995;339) v tej zvezi opozarja, da je mogoče oporekali vsaki od omenjenih tez. Sklicuje se na dognanja socialnih antropologov, ki so pokazali, da so lastnosti, ki jih dojemamo kot "naravno" moške in ženske, družbe-nokulturno pogojene. V nekaterih okoljih sta agresivna oba spola, v drugih okoljih pa sta oba spola prijazna. Po mnenju nekaterih psihologov se prične socializacija žc ob rojstvu (zato ni mogoče opazovati otrok, ki bi bili povsem "neomadeževani" z različnimi socializacijskimi procesi). Morrison opozarja še na tezo, da imajo osebe obeh spolov moške in ženske hormone v različnih in spreminjajočih sc količinah (fantje in dekleta imajo pred puberteto podobne hormonske vzorce, a se že tedaj razlikujejo v agresivnem vedenju).
kakor neizsiljenih, bi lahko sklepali, da "posilstvo" ni značilno ali izključno42 človeški pojav. I/, empiričnega gradiva, zbranega z opazovanjem živali in eksperimentiranjem z njimi, ne izhaja nujno sklep, da je spolna agresija neizogibna ali izključno biološko determinirana. Očitno je namreč, da vsi moški niso nasilneži ali posiljevalci. Biološke teorije upravičujejo domnevo, da je "potencial" za spolno agresijo sestavina človeške biološke "konstitucije". To pomeni, da obstaja verjetnost (čeprav ne vemo natančno kolikšna), da se spolna agresija manifestira, če so izpolnjeni ustrezni pogoji ali, drugače rečeno, če niso izpolnjeni ustrezni pogoji na ravni formalnega in neformalnega družbenega nadzorovanja. Sicer pa je domneva, da so vsi moški biološko sprogramirani za posiljevanje, presenetljivo podobna poudarkom, ki jih je razbrati iz radikalnih feminističnih teorij,43 v luči katerih je sleherni moški možni posiljevalec (to se, mimogrede, precej ujema z ugotovitvami družbenopsiholoških raziskav,44 ki so pokazale, da so številni moški pripravljeni posiliti žensko, če bi bili prepričani, da se lahko izognejo družbenim sankcijam).
Osrednji poudarki sociobioloških teorij nam ne koristijo, ko želimo pojasniti, zakaj se količina posilstev spreminja od ene družbe (ali zgodovinske dobe) do druge. Očitno je, da so različna družbenokulturna okolja različno obremenjena s posilstvi (kar bi le težko pripisali izključno biološkim ali genetskim razlikam). Peggy Reeves Sandy (Kape in Its Cultural Context)45 je na primer pokazala - s primerjalno analizo 100 različnih družb -, da je največ posilstev v družbenih okoljih ("rape-prone societies"), kjer imajo ženske nizek družbeni status, neznatno politično moč, podrejen in odvisen položaj in kjer žive ločeno od moških. Iz njene študije bi potemtakem potegnili sklep, da je spolno nasilje družbeno (bolj kakor biološko) "programirano". Ob tem kaže podčrtati politično implikacijo: boj zoper spolno (in drugo) nasilje nad ženskami je v pretežni meri boj za enakopravnost, enakovrednost in enakost med spoloma, in to na vseh področjih družbenega in osebnega ("intimnega") življenja.
42	Ta tc/.a si zasluži poseben komentar. Če mislimo z besedo "posilstvo" na posebno kaznivo dejanje ("zločin"), je treba poudariti, da v živalskem svetu ni posilstev, še več, v živalskem svetu sploh ni kaznivih dejanj ("zločinov"). Zakaj? Odgovor je preprost. Vsako kaznivo dejanje ("zločin") ima dve prvini: (a) prepoved (ki je kolektivno sankcionirana v dani družbi in danem obdobju); (b) kršitev (ki se navezuje na "nagonsko" ali "psihomotorno" razsežnost). V živalskih združbah ni prepovedi (oziroma norm), zato v njih ni ne kršitev ne kaznivih dejanj. Zločin - individualna kršitev kolektivne norme (sprejme in sankcionira jo družbena skupina) - je torej izključno in značilno človeški pojav. Samo v človeških družbah naletimo na norme, ki logično predpostavljajo obstoj jezika (govorice), sestavljene iz artikuliranih besed: jezikovnih prvin, ki so zunanje bitjem, ki jih emitirajo. To, kar pri živalih spominja na norme, so zgolj implikacije hierarhične kohezijc njihovih združb. V živalskem svetu najdemo osebke, ki dominirajo v skupini, "kralje", "kraljice", "delavce" in "vojščake", ne najdemo pa "sodnikov". To ne preseneča, saj v naravi ni ne prava (normativnega sistema) ne pravičnosti. Žival, ki je višje v hierarhiji skupine, si zagotavlja "pravico" sama. "Sankcija" meri na vzpostavitev neenakosti (ne pa enakosti). Njen namen ni odprava škode, ki je posledica neizpolnitve iz menjave izvirajoče dolžnosti. Med živalmi namreč ni menjave. Ta predpostavlja enakost: ne predmetov, ki so nujno različni (zakaj bi jih subjekti sicer menjavali?), marveč subjektov (ki predmete izdelajo). Močnejša žival ničesar ne menja s šibkejšo živaljo, ampak preprosto vzame.
43	Na primer: "Vgrajena sposobnost moškega za posilstvo in ustrezna vgrajena ranljivost ženske sta za fiziologijo naših spolov prav tako osnovni, kot je prvobiten sam spolni akt. Če ne bi bilo te biološke slučajnosti, te prilagoditve, ki zahteva združitev dveh ločenih delov, penisa in vagine, ne bi bilo ne spolnega občevanja ne posilstva, kot ju poznamo ... v pogledu človeške anatomije nespodbitno obstaja možnost nasilnega spolnega dejanja. Že samo ta dejavnik je lahko zadostoval za razvoj moške ideologije posilstva. Ko so moški odkrili, da lahko posiljujejo, so tudi začeli posiljevati. Kasneje šele mnogo kasneje, so v določenih razmerah začeli gledati na posilstvo kot na zločin" (Brovvnmillcr 1988:19).
44	Na te teorije se sklicuje Ussher 1997:338.
45	Njene ugotovitve povzemamo po Walklate 1995:84-85.
Sklep
Nesporna zasluga feminističnih študij je, da so opozorile na "nevidne" in "neslišne" (pravzaprav utišane in zamolčane) probleme, ki jih v različnih količinah in oblikah porajata spolno in fizično zastraševanje ali nasilje. Ti problemi so za žrtev hujši, če so izrinjeni v polje zasebnosti in dojeti v optiki prevladujoče moške ideologije (predstav o tem, kaj je "tipično"46 ali pričakovano moško vedenje). V tej zvezi ima še vedno pomembno vlogo ljudska "teorija", da se "dobra" (moralno neoporečna) ženska praviloma izogne spolnemu in telesnemu nasilju, "slaba" (moralno oporečna) ženska pa ne. Prva namreč odvrača nasilne vdore v svojo intimnost (subjektivni "prostor" spolne, čustvene in telesne avtonomije), druga pa jih privablja. Morda je tudi v tem razlog za -še vedno precej razširjeni - molčanje žensk o nasilju, nadlegovanju in zlorabah. Možno je, da žrtev "krivdo" za nasilni dogodek prevali nase, ker na printer meni, da ni bila dovolj "dobra" ali je bila premalo "ženstvena", zato je prejela "zasluženo" kazen. Iz takega dojemanja izvirajo zadrege, sram ali občutja krivde in ponižanosti. Zato ženska raje molči, saj bi se sicer izpostavila moralnim ocenam drugih - znanih in neznanih -oseb (moškega in ženskega spola). Okolje bi tedaj presojalo, ali ustreza vladajočemu idealu (ali normi) ženske vloge ("gender"). Zadeva se še zaostri, če je ženska v odvisnem položaju in brez uresničljivih življenjskih alternativ.47 V tem primeru ji največkrat ostaja zgolj upanje, da se bodo stvari obrnile na bolje ali vsaj ne na slabše.
V družbi, kjer je gospodarska in politična moč v rokah moških, so se ženske -soočene z nevarnostjo nasilja - prisiljene zatekati k raznim obrambnim strategijam. Ena je varovalno obnašanje, ki ga označuje kopica preprečevalnih ukrepov, recimo izogibanje možnim rizičnim situacijam ali iskanje varnih enklav, na primer v "toplem" zavetju doma in družine. Druga je kompenzacija nemoči z zasledovanjem nadomestnih čustvenih satisfakcij, ki jih je mogoče črpali tudi iz nadzora nad moškimi. Ti primeri so dovolj znani. Običajno implicirajo hierarhično medosebno razmerje, kjer je 011 nosilec institucionalizirane ali formalizirane moči (na primer v vlogi soproga, učitelja ali šefa), ona pa je v podrejenem (celo odvisnem) položaju. Da bi ženska dobila vpliv ("moč") nad nadrejenim, uporabi svojo spolnost (ali telesno privlačnost). Tovrstne interakcije so navzoče tudi v dolgotrajnih razmerjih, zlasti v prisilni zakonski zvezi. V teh primerih je cena, ki jo plača ženska za - največkrat iluzorno - moč nad možem (od katerega je sicer odvisna), običajno precej visoka. Svoje potrebe in želje mora podrediti (priličiti ali prilagoditi) njegovim.48 To pa privede do zmaličenja njene osebnosti, samospoštovanja in samopodobe.
46 "Tipično" moško vedenje je po definiciji neškodljivo (če ženska meni drugače, je to njen problem). Jasno je, da jc ta "definicija" določena iz moškega zornega kota, kar pa ne pomeni, da je ženske ne morejo privzeti in celo ponotranjiti.
Odsotnost uresničljivih življenjskih "opcij" je lahko tudi posledica neustreznih preteklih odločitev, ki so ženski močno omejile ali skrčile manevrski prostor za samostojno ukrepanje v poznejših obdobjih in spremenjenih - ali novih - okoliščinah.
48 Jessie Bernard je v knjigi The Future of Marriage pokazala, da ne obstaja ena sama zakonska zveza, ampak dve: zakonska zveza moškega in zakonska zveza ženske. Avtorica meni, da so poročeni moški (z žensko, ki vestno opravlja vlogo soproge) pogosto v prednosti pred neporočenimi. Po drugi strani pa so neporočene ženske v prednosti pred poročenimi, saj imajo slednje več psihičnih težav, kakršne so na primer depresija, nevroza, slabo telesno zdravje, občutenje nemoči, pasivnost, podrejenost, odvisnost, stresi, tesnobe in nezadovoljstva. Na dvojno naravo zakonske zveze jc opozoril tudi Adorno: "V nesporazumu med njegovo avtoritarno zahtevo in njeno nemočjo, ki se nujno razkriva v zasebni sferi, se skriva nekaj smešnega. Vsak zakonski par, ki se pojavlja skupaj, je komičen, in to poskuša izravnati strpno razumevanje žene. Komaj da obstaja dlje časa poročena ženska, ki ne bi s kramljanjem o majhnih slabostih dezavuirala svojega soproga" (1987:171).
Kazensko pravo se tako rekoč že po definiciji dotika samo najhujših oblik spolnega nasilja. Kolikšna je natančno njegova preprečevalna vloga na tem področju, ne vemo. Tega pravzaprav niti ni mogoče (z)vedeti. Vsekakor jc očitno, da so praktični (represivni) kazenskopravni posegi povezani z vrsto težav, predvsem na ravni prijavljanja, odkrivanja in dokazovanja ("criminal law in action"). Vseeno bi se morali zavedati, da je problem ogrožanja in onemogočanja posameznikovega prostega ("svobodnega") odločanja o lastni spolnosti širši in globlji od tistega, ki ga tvorijo kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost (katerih žrtve so zvečine ženske in otroci, osebe torej, ki so odvisne, nemočne in podrejene). "Nekriminalni" napadi na človekovo spolno avtonomijo so številni in raznovrstni. Marsikatere od njih dojemamo kot normalne in celo naravne. Pomislimo na razprave o splavu oziroma na prizadevanja, da bi ženskam odvzeli to ustavno pravico ali pa bi jo vsaj čim bolj omejili. Zato ne smemo pozabiti, da so možnosti avtonomnega (in kajpak tudi spolnega) delovanja ženske, najpogostejše žrtve nasilja, bolj kakor s kaznivimi dejanji omejene z raznovrstnimi ekonomskimi pritiski, spolno moralo in kulturnimi normami, ki odrejajo sprejemljivo in zaželeno vlogo "normalne" ženske, pri čemer sta bistveni prvini te "normalnosti"49 še vedno vlogi soproge in matere (ženska, ki ni poročena in nima otrok, je pogosto dojeta kot nepopolna, odklonska, celo neženstvena).
LITERATURA
Adorno, T. W.: Minima moralia. Refleksije iz oštečenpg livota . Vcsclin Maslcša, Sarajevo 1987.
Akers, R. L.: A Social Learning Perspective on Deviant Behavior. V: F. P. Williams in M. D. McShanc feds.), Criminology Theory. Anderson, Cincinnati 1993, str. 61-92.
Amir, M.: Patterns in Forcible Rape. University of Chicago Press, Chicago 1971.
Barnard, J.: The Future of Marriage. Penguin, Harmondsworth 1976.
Barrett, M.: Women's Oppression Today: The Marxist/Feminist Encounter . Verso, London 1990.
Bcirnc, P., Messcrschmidt, J.: Criminology. Harcourt Brace College Publishers, New York 1991.
Benckc, T.: Men on Rape. St. Martin's Press, New York 1982.
Box-Graingcr, J.: Sentencing Rapists. V: R. Matthews in J. Young (cds.). Confronting Crime. Sage, London 1986, str. 31-52.
Brownmiller, S.: Against Our Will: Men, Women, and Rape . Simon and Schuster, New York 1975.
Clark, L., Lewis, D.: Rape: The Price of Coercive Sexuality . Women's Press, Toronto 1977.
Clastcr, D. S.: Had Guys and Good Guys: Moral Polarization and Crime . Greenwood Press, Wcstport 1992.
Colkcr, R.: Marriage. V: F. E. Olsen (ed.), Feminist I^egal Theory Volume II: Positioning Feminist Theory within the Law. Dartmouth, Aldcrshot 1995, str. 239-246.
Conklin, J. E.: Criminology Macmillan, New York 1986.
Donncrstcin, E.: Pornography: Its Effect on Violence against Women. V: N.M. Malamuth in E. Donncrstcin (cds.). Pornography and Sexual Aggression . Academic Press, New York, sir. 53-84.
Dworkin, A.: Against the Male Flood: Censorship, Pornography and Equality. V: F. E. Olsen (ed.), Feminist Legal Theory Volume /. Foundations and Outlooks . Dartmouth, Aldershot 1995, str. 325-354.
Dworkin, A.: Intercourse. Seeker, London 1987.
Easton, S. M.: The Problem of Pornography. Regulation and the Right to Free Speech . Routlcdgc, London 1994.
49 "... že sama slika ženske kot matere jc represivna, saj prevaja neko biološko dejstvo v ctično-kullurno vrednoto in tako podaljšuje in opravičuje družbeno tlačenje žensk" (Marcusc 1982:76). Asja Nina Kovačev (1996:77-78) je v kratki, a pronicljivi analizi cksploatacijc žensk v sodobnih družbah opozorila na škodljive reperkusije materinske ideologije (vključno z mitom o "magični materinski ljubezni" ali "materini nenadomestljivosti"). Avtorica dokazuje, da se danes od matere/soproge zahteva praktično nemogoče. Ženske, ki si prizadevajo ustreči normativnim pričakovanjem, so često preobremenjene oziroma, z eno besedo, viktimiziranc (čeravno te normalizirane viktimizacije nemalokrat niso zmožne prepoznati ali vsaj pripoznati).
Edwards, S.: Violence against Women: Feminism and the Law. V: L. Gelslhorpc in A. Morris (eds.), Feminisil Perspectives in Criminology . Open University Press, Milton Keynes 1990, sir. 145-159.
Ellis. L.: Theories of Rape. Inquiries into the Causes of Sexual Aggression . Hemisphere Publishing Corporation, New York 1989.
Gebhard el al.: Sex Offenders: An Analysis of Types . Harper and Row, New York 1965.
Giddens, A.: The Transformation of Intimacy. Sexuality, Love and Eroticism in Modern Societies . Polity Press, Cambridge 1997.
Glick, L.: Criminology. Allyn and Bacon, Boston 1995.
Greer, G.: The Female Eunuch. Flamingo, London 1993.
Griffin, S.: Rape: The Power of Consciousness. Haper and Row, San Francisco 1979.
Groth, A. N„ Birnbaum, J.: Men Who Rape. Plenum, New York 1979.
Haralambos, M., Heald. R.: Uvod u sociologija. Globus, Zagreb 1980.
Hearn, J.: Men's Violence to Known Women: Historical, Evcrday and Theoretical Constructions by Men. V: B. Fawcett ct al. (eds.), Violence and Gender Relations. Theories and Interventions . Sage, London 1996, str. 22-38.
Heidcnsohn, F.: Women and Crime. Macmiilan, London 1996.
Kelly, L.: Spolno nasilje in feministična teorija. V: D. Zaviršck (ur.). Spolno nasilje. Visoka šola za socialno delo, Ljubljana 1996, str. 69-98.
Kovačev, A. N.: Eksploatacija žensk v sodobnih družbah. Anthropos, 1996, št. 5-6, str. 77-78.
Livingston, J.: Crime and Criminology. Prentice Hall, Upper Saddle River 1996.
Levi, M.: Violent Crime. V: M. Maguire et al. (eds.), The Oxford Handbook of Criminology. Clarendon Press, Oxford 1994, str. 295-354.
Los, M.: Feminism and Rape Law reform. V: L. Gelsthorpe in A. Morris (eds.). Feminist Perspectives in Criminology. Open University Press, Milton Keynes 1990, str. 160-172.
MacKinnon, C.: Feminism Unmodified: Discourses on Life and Law . Harvard University Press, Boston 1987.
Malamuth, N. M.: Aggression against Women: Cultural and Individual Causes. V: N. M. Malamuth in E. Donnerstein (eds.). Pornography and Sexual Aggression . Academic Press, New York 1984, str. 19-52.
Marcuse, H.: Kontrarevolucija i revolt. Grafos, Beograd 1982.
McNair, B.: Mediated Sex. Pornography and Postmodern Culture . Arnold, London 1996.
Millet, K.: Seksualna politika. V: M. Dobnikar (ur.), O ženski in ženskem gibanju . KRT, Ljubljana 1986, str. 12-38.
Morgan, R.: Theory and Practice: Pornography and Rape. V: L. Lederer (cd.). Take Back the Night: Women on Pornography. William Morrow, New York 1980, str. 134-147.
Morrison, W.: Theoretical Criminology: From Modernity to Post-Modernism . Cavendish Publishing Limited, London 1995.
Pizzey, E., Shapiro, J.: Prone to Violence. Hamlyn, Feltham 1982.
Rada, R.: Clinical Aspects of the Rapist. Grunc and Stratton, New York 1978.
Radford, J.. Stanko, E.A.: Violence against Women and Children: The Contradictions of Crime Control under Patriarchy. V: K. Stcnson in D. Cowell (eds.). The Politics of Crime Control. Sage, London 1991, str. 188-202.
Rai, M.: Chomsky's Politics. Verso, London 1995.
Russell, D. E. H.: Sexual Exploitation. Sage, Beverly Hills 1984.
Russell. D. E. H.: Pornography and Rape: A Causal Model. V: C. Itzin (cd.), Pornography: Women, Violence and Civil Liberties . Oxford University Press, Oxford 1992, str. 310-349.
Russell, D. E. H.: The Politics of Rape. Stein and Day, New York 1975.
Scacco, A. M.: Male Rape: A Casebook of Sexual Agression . AMS Press, New York 1982.
Schmalleger, F.. Alleman, T.: The Collective Reality of Crime: An Integrative Approach to the Causes and Consequences of the Criminal Event. V: G. Barak (ed.), Varieties of Criminology. Readings from a Dynamic Discipline. Praegcr, Westport 1994, str. 117-142.
Scully, D.: Understanding Sexual Violence . A Study of Convicted Rapists. Unwin Hyman, London 1990.
Segal, L.: Introduction. V: L. Segal in M. Macintosh (eds.). Sex Exposed: Sexuality and the Pornography Debate. Virago, London 1992, str. 1-14.
Smart, C.: Law, Crime and Sexuality. Essays in Feminism . Sage, London 1995.
Stanko, E. A.: Intimate Intrusions: Women's Experience of Male Violence . Routledgc and Kcgan Paul, London 1985.
Symons, D.: The Evolution of Human Sexuality. Oxford University Press, Oxford 1979.
Usshcr, J. M.: Fantasies of Femininity: Refraining the Boundaries of Sex . Penguin, Harmondsworth 1997.
Verbinc, F.: Slovar tujk. Cankarjeva založba, Ljubljana 1976.
Walklate, S.: Gender and Ci ime. An Introduction . Prcntice Hali, London 1995.
Weaver, J.: The Social Science and Psychological Research Evidence. V: C. Itzin (ed.), Pornography:
Women, Violence and Civil Liberties . Oxford University Press, Oxford 1992, str. 80-99. West, D.J. eta!.-. Understanding Sexual Attacks . Heincmann, London 1978. Wilson, M.: The Man They Called a Monster. Cassell, North Rydc 1981.
Yochclson, S„ Samenow, S. E.: The Criminal Personality: A Profile for Change . Jason Aronson, New York 1976.